Članki za dušo

15.007 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   19. februarja, 2023 at 11:37

   »LJUDJE SO DANES POSTALI ZA CERKEV NEOBČUTLJIVI ALI PA TUDI ALERGIČNI NANJO« (Aleteia)

   »NA TEM SEZNAMU NI BILO TE SLUŽBE«

   SLOVENSKI ŠKOFJE SO ZA NOVO GENERALNO TAJNICO SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE IMENOVALI SESTRO DR. MARIJO (MOJCO) ŠIMENC IZ REDA HČERA MARIJE POMOČNICE (FMA).

   Svoj petletni mandat bo začela 17. aprila in na tem mestu nasledila p. dr. Tadeja Strehovca OFM, ki službo generalnega tajnika opravlja od leta 2013.

   »Vedela sem, da letos zaključujem svoj mandat službe predstojnice. V sebi sem čutila veliko razpoložljivost, za karkoli bi bilo potem. Brez kakšnih načrtov sem v zadnjem obdobju večkrat zelo spoštljivo meditirala dogodek angelovega oznanjenja Mariji. Bog pride in da nek klic, poklicani se razpoloži za nek odgovor in iz tega odgovora nastane potem nekaj novega. Vsako jutro sem se tega spomnila in čutila, da vpliva name v smislu neke odprtosti, karkoli bi mi že Bog namenil.

   Seveda pa na tem “seznamu” ni bilo te službe. To sem doživela res kot veliko presenečenje, kot nekaj, kar je res prišlo od ne vem kje. Po svoje pa tudi kot milost in klic k sprejetju nečesa čisto novega, česar sploh ne poznam. Čutila sem, da mi odpira nov prostor, kot smo v teh dneh velikokrat slišali to frazo, razširi prostor svojega šotora, kar pomeni tudi vstop v nove odnose z ljudmi, ki jih že spoznavam, in tistimi, ki jih še bom,« je povedala sestra dr. Marija Šimenc.

   Več o pogovoru z novo generalno tajnico SŠK na:
   https://si.aleteia.org/2023/02/19/ljudje-so-danes-postali-za-cerkev-neobcutljivi-ali-pa-tudi-alergicni-nanjo/

   Odgovori
2. Miro says:

   19. februarja, 2023 at 11:01

   PASTIRSKO PISMO ZA POSTNI ČAS 2023: PREPOZNAVAMO SE KOT CERKEV SKUPAJ NA POTI – 2. DEL

   Dragi bratje in sestre, Apostolska dela nam poročajo, da je prva Cerkev nastala, ko je Sveti Duh povezal zbegane Jezusove učence in jih zbral v gornjih prostorih jeruzalemske hiše, kjer »so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati … Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 1,14; 2,42). To je osnovna oblika življenja Cerkve vse do danes: občestvo mož in žena, ki jih povezuje nauk apostolov, dejavna medsebojna ljubezen in molitev, ki nas povezuje z vso Cerkvijo – z našimi živimi in že poveličanimi brati in sestrami. Škofje vas prosimo, da se tudi danes v Svetem Duhu povežemo v občestvo Cerkve in se odpremo za njegovo besedo, ki nas usmerja na skupni poti.

   RAZŠIRITI PROSTOR SVOJEGA ŠOTORA

   V prvem letu sinodalne poti so potekala različna srečanja v okviru škofij in župnij, v redovnih ustanovah, laičnih gibanjih in združenjih. Škofje se zahvaljujemo vsem, ki ste sodelovali in prispevali svoj delež. V svojih srečanjih po župnijskih in drugih skupinah smo odkrivali, koliko sinodalnosti je že bilo doslej v naših skupnostih in kako lepo je pri tem sodelovati. Pomembno je, da te skupine potrdimo in ovrednotimo njihov način dela in poslanstva. Vabimo vas, da vztrajate na poti, da se učimo hoditi skupaj in tako živeti Cerkev. To naj nas tudi spodbuja, da bi odpirali nove možnosti za sodelovanje ter nove župnijske in škofijske skupine.

   Na podlagi škofijskih in narodnih povzetkov je ob koncu preteklega leta v Rimu nastal delovni dokument, ki nosi naslov Razširi prostor svojega šotora. Svetopisemska podoba Cerkve kot šotora je vzeta iz 54. poglavja Izaijeve knjige, kjer Bog po preroku spodbuja svoje ljudstvo, naj kljub stiski zaupa vanj in se ne boji. Poziva jih, naj dvignejo pogled, naj razširijo prostor svojega šotora, kajti njihov Bog se imenuje »Bog vse zemlje« (Iz 54,1-5).

   K temu nas spodbuja tudi današnja Božja beseda. Jezus nas v evangeliju poziva, naj se naš pogled in naša krščanska ljubezen ne ustavita pri tistih, ki nas imajo radi, ki nas spoštujejo, ki so z nami. »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. … Če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega?« (Mt 5,44-45.47). Iz bistva našega krščanskega in cerkvenega poslanstva namreč izhaja, da se ne ustavimo pri mejah svojega dobrega počutja, da prestopimo svojo gotovost in prostor, ki ga obvladamo.

   Že starozavezna besedila nas spominjajo, da se lahko človek bliža Bogu in postaja svet samo po konkretni življenjski poti: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2). Svetost pomeni sprejemati navdihe Svetega Duha, ki nas gotovo nagovarja, če ga kličemo, saj po krstu prebiva v nas. Zato danes Pavel v drugem berilu upravičeno vzklika: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? … Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi« (1 Kor 3,16-17). Življenje po Duhu presega njegovo naravno življenje in ga podaljšuje v večnost, daje mu nov smisel. Prava modrost je v spoznanju, da smo Gospodovi. To človeka osvobaja praznega ponašanja in dokazovanja, hkrati pa mu odpira oči za obdarovanost. »Vse je vaše,« pravi Pavel, »svet, življenje in smrt, sedanjost in prihodnost. Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Božji« (v. 22.23).

   PRISLUHNITI SVETEMU DUHU

   Dragi bratje in sestre, vabimo vas, da v tem novem sinodalnem letu in še posebej v postnem času, ki ga ta teden začenjamo, vsi skupaj iščemo načine, kako prisluhniti Svetemu Duhu, ki po vsakem izmed vas govori naši Cerkvi, našim občestvom in skupnostim. Vendar Svetega Duha ni mogoče preprosto zajeti s človeškimi rokami, saj je kot veter. Potrebuje našo pozornost. Prepoznamo ga po tem, kar prinaša mir, veselje, ljubezen, potrpežljivost, zvestobo, krotkost (prim. Gal 5,20). Od njega pa nas odvrača, kar nas vznemirja, prinaša strah in jezo. Sveti Duh nas na konkretne načine spodbuja za dobro in ustavlja pred slabim. A prisluhniti moramo z ljubeznijo, ki se ne boji zase in se ne boji drugega, ki »ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli pa se resnice« (1 Kor 13,4-6).

   Poslušanje je osnovna drža, ki gradi odnose in občestvo, zato jo je papež Frančišek poudaril kot prvo vajo vsakega, ki stopa na sinodalno pot. Poslušanje je po Frančišku »oblika nežnosti«, ki nam pomaga, da se lahko res zgodi srečanje z Bogom in z resnico o samem sebi. Apostol Janez pravi, da je vse nastalo po Besedi (Jn 1,3), po odnosu. Bog želi človeka najprej po besedi pritegniti v odnos. Zares pa lahko resnično poslušam samo tistega, ki ga imam rad. Vera je iz poslušanja, pravi apostol Pavel (Rim 10,17). Cerkev se v grškem originalnem jeziku imenuje ekklesia – poklicana, sklicana –, ker je nastala iz poslušanja Božjega klica. Zato se bo lahko tudi prenovila samo iz poslušnosti temu Božjemu klicu.

   Dovolite, dragi verniki, da vas škofje ob koncu tega pisma tudi sami prosimo odpuščanja, ker vas premalo poslušamo. Zavedamo se in zaupamo, da lahko Duh spregovori po vsakem človeku, a pogosto nas skrb in strah zapreta, da se zapremo in ne slišimo. Zato prosimo za odpuščanje vas in Gospoda, naj nam odpusti, ko nismo dovolj poslušali, ko smo gledali stran, ko smo molčali, ko bi morali spregovoriti. Žal nam je, če vam nismo bili dovolj v oporo, če ste bili razočarani ob srečanju z nami in ste zaradi našega ravnanja izgubili vero v Božjo pravičnost, ljubezen in usmiljenje. Prosimo vas, molite za nas, da bomo lahko med vami pogumno opravljali službo Dobrega Pastirja in pričevali zanj. V molitvi za sinodo vsi skupaj priznavamo, da smo šibki in grešni, in prosimo Gospoda, naj ne dopusti, da bi širili nered. Naj nam in vsej Cerkvi podarja svojega Svetega Duha in ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti ali da bi pristranskost vplivala na naša dejanja.

   Na vse vas kličemo Božjega blagoslova in priprošnje naših nebeških zavetnikov, še posebej slovenskih mučencev, ki naj izprosijo slovenski Cerkvi svetosti in poguma.

   Vaši škofje

   Prvi in drugi del pastirskega pisma na: https://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-za-postni-cas-2023

   Odgovori
3. hvala says:

   19. februarja, 2023 at 9:54

   Prosim g. Administrator , če pobrišete narobe poslano-katoliški katekizem : se zahvaljujem

   Odgovori
4. Miro says:

   18. februarja, 2023 at 19:26

   JEZUSOVA SPREMENITEV – KRISTUS NAM KAŽE, DA JE PRAVA LEPOTA BOŽJA LJUBEZEN, KI Z LUČJO VSTAJENJA OSVETLJUJE IN SPREMINJA TUDI TEMNO SKRIVNOST SMRTI. DA BI VSTOPILI V VEČNO ŽIVLJENJE, JE POTREBNO POSLUŠATI JEZUSA, MU SLEDITI PO POTI KRIŽA

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 9,2-13)

   Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi.

   In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. In vprašali so ga: »Zakaj pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« Rekel jim je: »Elija res pride najprej in vse prenavlja, toda kako, da je pisano o Sinu človekovem, da bo veliko pretrpel in da bo zaničevan? A povem vam, da je Elija že prišel in so mu storili vse, kar so hoteli, kakor je pisano o njem.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+9%2C2-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Na vprašanje, kako se vzpenjati na goro, bo izkušen gornik odgovoril, da počasi, a enakomerno in vztrajno. Svetoval bo, da se tu in tam za trenutek ustavimo in se ozremo na prehojeno pot ter občudujemo razgled in široko obzorje.

   Z vrha gore vidimo pokrajino, hiše, drevesa, poti, skratka vse, kar je, z drugačnimi očmi, kot jih vidimo takrat, ko hodimo tik ob njih. Z vrha vidimo stvari drugače, z drugačnim pogledom.

   Vemo, da »Bog vse vidi in vse ve« ter da mu ni nič skrito in vendar je večno blažen. Če gledamo na svet z Božjimi očmi, bo ta spremenjen, mi pa blaženi kot apostoli na gori, kjer je bilo Petru tako lepo, da je rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj« in je hotel, da bi tam ostali.

   Na gori Tabor so Peter, Jakob in Janez zrli slavo Božjega Sina. Ključna točka je ta, da spremenjenje napoveduje vstajenje, to pa predpostavlja smrt. Jezus apostolom pokaže svojo slavo, da bi imeli moč soočiti se s škandalom križa. Dojeli so, da bo potrebno iti skozi trpljenje, da bi dosegli Božje kraljestvo.

   Kristus nam kaže, da je prava lepota Božja ljubezen, ki z lučjo vstajenja osvetljuje in spreminja tudi temno skrivnost smrti. Da bi vstopili v večno življenje, je potrebno poslušati Jezusa, mu slediti po poti križa. Poslušati ga, kakor ga je poslušala Marija. Poslušati ga v njegovi Besedi, ki jo varuje Sveto pismo. Poslušati ga v samih dogodkih našega življenja, prizadevajoč si iskati v njih sporočila Božje Previdnosti. Poslušati ga v bratih, predvsem pa v najmanjših in najbolj ubogih, do katerih sam Jezus zahteva našo konkretno ljubezen.

   Ko vidimo Kristusa v spremenjeni luči in je On v središču, se spremenijo dimenzije stvari: v Božjih očeh so osebe velike, medtem ko so drevesa pomanjšana v majhne grmičke in gore služijo le za podnožje. To je pogled z Božjimi očmi.

   V vsakdanjem svetu je nevarno, da bi bil človek zaslepljen od materialnega in površinskega blišča stvarnosti. Cerkveni očetje namreč trdijo, da strastno zrenje materialnih stvari zatemni pogled duhovnih stvarnosti. Nujen je duhovni pogled, pogled vere, ki bo spremenil naše dojemanje oseb, stvarnosti in dogodkov. Spremenjenje na gori naj postane tudi program našega življenja: trudili se bomo, da bi videli svet v luči vere, z Božjimi očmi. Če bomo gledali v tej luči, se ne bo spremenil samo svet okrog nas, ampak se bomo spreminjali tudi mi.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   18. februarja, 2023 at 14:22

   KAJ PRAVI KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE O VERNIH LAIKIH

   VERNIKI, NATANČNEJE LAIKI, SO NA NAJBOLJ SPREDNJI ČRTI ŽIVLJENJA CERKVE; PO NJIH JE CERKEV ŽIVLJENJSKO POČELO ČLOVEŠKE DRUŽBE ( odlomek iz KKC, 899)

   Sicer pa se priporočimo Svetemu Duhu za pravilno razumevanje in pojdimo po vrsti:

   897 “Pod imenom laiki razumemo tukaj vse vernike razen udov svetega reda in redovniškega stanu, potrjenega v Cerkvi, to se pravi vernike, ki so bili s krstom včlenjeni v Kristusa in s tem uvrščeni v božje ljudstvo. Ti verniki so s krstom na svoj način postali deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe in izvršujejo svoj delež poslanstva celotnega krščanskega ljudstva v Cerkvi in v svetu” (C 31).

   POKLICANOST LAIKOV

   898 “Laiki imajo po posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo … Naloga laikov je torej na poseben način ta, da vse časne stvarnosti, s katerimi so ozko povezani, tako osvetljujejo in usmerjajo, da se te vedno vršijo in razvijajo v skladu s Kristusom ter so v slavo Stvarniku in Odrešeniku” (C 31).

   899 Pobuda krščanskih laikov je še posebej potrebna, ko gre za to, da se odkrijejo ali izdelajo sredstva za prepajanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka in življenja. Takšna pobuda je normalna prvina življenja Cerkve:

   Verniki, natančneje laiki, so na najbolj sprednji črti življenja Cerkve; po njih je Cerkev življenjsko počelo človeške družbe. Zato morajo oni, posebej oni, imeti vedno bolj jasno zavest, da ne le pripadajo Cerkvi, ampak da so oni Cerkev, se pravi skupnost vernikov na zemlji pod vodstvom skupnega poglavarja, papeža, in škofov v občestvu z njim. Ti so Cerkev (Pij XII., govor 20. februarja 1946: nav. Janez Pavel II., CL 9).

   900 Ker laikom, kakor vsem vernikom, v moči krsta in birme Bog nalaga apostolat, zato imajo obvezujočo dolžnost in hkrati pravico posamič ali povezani v združenja delati za to, da bi vsi ljudje in po vsej zemlji spoznali in sprejeli odrešenjsko-zveličavno božje oznanilo; ta obveznost je še toliko nujnejša, kadar morejo ljudje samo prek njih slišati evangelij in spoznati Kristusa. V cerkvenih skupnostih je njihova dejavnost tako potrebna, da brez nje apostolat pastirjev največkrat ne more doseči svojega polnega učinka (prim. C 33).

   DELEŽNOST LAIKOV PRI KRISTUSOVI DUHOVNIŠKI SLUŽBI

   901 “Laiki so Kristusu posvečeni in s Svetim Duhom maziljeni ter s tem čudovito poklicani in usposobljeni, da v njih zrastejo vedno obilnejši sadovi Duha. Vsa njihova dela, molitve in apostolske pobude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni počitek, če to izvršujejo v Duhu, pa tudi nadloge življenja, če jih prenašajo potrpežljivo, postanejo duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu (1 Pt 2,5). V obhajanju evharistije laiki vse to hkrati z darovanjem Gospodovega telesa v globoki pobožnosti darujejo Očetu. Tako kot povsod dejavni božji častilci tudi svet sam posvečujejo Bogu” (C 34; prim. C 10).

   902 Na poseben način so starši udeleženi pri posvečevalni službi, ko “v krščanskem duhu živijo v zakonu in skrbijo za krščansko vzgojo otrok” (ZCP, kan. 835,4).

   903 Če imajo laiki potrebne sposobnosti, jih je mogoče za stalno pripustiti k službam bralca ali mašnega pomočnika (prim. ZCP, kan. 230,1). “Kjer potrebe Cerkve zaradi pomanjkanja nositeljev cerkvene službe to narekujejo, morejo laiki, čeprav niso bralci ali mašni pomočniki, opravljati nekatere teh služb, namreč po pravnih predpisih opravljati službo besede, voditi liturgične molitve, krščevati in obhajati” (ZCP, kan. 230,3).

   DELEŽNOST LAIKOV PRI KRISTUSOVI PREROŠKI SLUŽBI

   904 “Kristus … izvršuje svojo preroško službo … ne le po hierarhiji …, ampak tudi po laikih. Postavlja jih za svoje priče in jih usposablja s čutom vere in z milostjo besede” (C 35):

   Poučevati koga z namenom, da bi ga privedli k veri, je naloga vsakega pridigarja in celo vsakega verujočega (sv. Tomaž Akvinski, s. th. III, 71,4, ad 3).

   905 Svoje preroško poslanstvo laiki izvršujejo tudi z evangelizacijo, to je z “oznanjevanjem Kristusove blagovesti s pričevanjem življenja in besede”. Pri laikih “dobiva ta evangelizacija … svojevrsten pečat in posebno učinkovitost iz tega, ker poteka v navadnih razmerah sveta” (C 35):

   Ta apostolat ne obstaja zgolj v pričevanju življenja. Pravi apostol išče priložnosti, da Kristusa z besedo oznanja bodisi nevernim … bodisi vernim (LA 6; prim. M 15).

   906 Tisti izmed vernih laikov, ki so za to sposobni in se za to vzgajajo, morejo tudi pomagati pri katehezi (prim. ZCP, kan. 774; 776; 780), pri poučevanju svetih znanosti (prim. ZCP, kan. 229), pri sredstvih družbenega obveščanja (prim. ZCP, kan. 823,1).

   907 “V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, ki ga uživajo, imajo pravico in včasih celo dolžnost, da posvečenim pastirjem povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve; drugim vernikom pa naj ga razodevajo tako, da ostane neokrnjena vera, nravnost in spoštovanje do pastirjev, hkrati pa naj upoštevajo skupno korist in dostojanstvo posameznih oseb” (ZCP, kan. 212,3).

   DELEŽNOST LAIKOV PRI KRISTUSOVI KRALJEVSKI SLUŽBI

   908 S svojo pokorščino vse do smrti (prim. Flp 2,8-9) je Kristus svojim učencem priobčil dar kraljevske svobode, “da bi z zatajevanjem samega sebe in s svetim življenjem premagovali v sebi kraljestvo greha” (C 36):

   Kdor si podvrže svoje telo in vlada svoji duši, ne da bi se prepustil svojim strastem, je gospodar samega sebe: moremo ga imenovati kralja, ker je sposoben vladati samemu sebi; svoboden je in neodvisen in se ne pusti ujeti v suženjstvo greha (sv. Ambrož, Psal. 118,14,30: PL 15,1403A).
   909 “Razen tega naj laiki, tudi z združenimi močmi, uredbe in razmere sveta, če so kje take, da zavajajo v greh, tako ozdravljajo, da bo vse to postalo skladno z vodili pravičnosti in da bo bolj pospeševalo krepostno življenje, kakor pa mu škodovalo. Če bodo tako ravnali, bodo z resničnimi moralnimi vrednotami preželi kulturo in človeška dela” (C 36).

   910 “Laiki se morejo čutiti tudi poklicane ali biti poklicani k sodelovanju s svojimi pastirji v službi cerkvene skupnosti za njeno rast in življenjsko moč; to store z opravljanjem najrazličnejših služb v skladu z milostjo in karizmami, ki jim jih bo pač hotel dati Gospod” (EN 73).

   911 V Cerkvi morejo “pri izvrševanju vodstvene oblasti po pravni določbi sodelovati verniki laiki” (ZCP, kan. 129,2). Navzoči morejo biti v posebnih svétih območnih cerkvenih zborov (kan. 443,4), na škofijskih sinodah (kan. 463,1.2), pri pastoralnih svétih (kan. 511; 536); pri izvrševanju “in solidum” (celostno povezane) pastoralne skrbi v kaki župniji (kan. 517,2); močno je njihovo sodelovanje v gospodarskih svétih (kan. 492,1; 536); in udeleženost pri cerkvenih sodiščih (kan. 1421,2) itd.

   912 Verniki morajo “razlikovati mer tistimi pravicami in dolžnostmi, ki jih obvezujejo, ker pripadajo Cerkvi, in med tistimi, katere jim gredo, ker so udje človeške družbe. Prizadevajo naj si, da bi oboje med seboj skladno združevali, in naj pomnijo, da jih mora v vsaki časni zadevi voditi krščanska vest, ker ne moremo nobene človeške dejavnosti, tudi ne v časnih rečeh, odtegniti božjemu gospostvu” (C 36).

   913 “Tako je vsak laik že zaradi darov, ki jih je prejel, ‘po meri Kristusovega daru’ (Ef 4,7) priča in hkrati živo orodje poslanstva Cerkve” (C 33).

   Povzeto po: https://marija.si/gradivo/kkc/ii-verni-laiki/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   18. februarja, 2023 at 13:35

   KAKO PREPOZNATI DUHOVNO ZLORABO (Aleteia)

   SE VAM ZDI, DA VAS NEKDO DUHOVNO ZLORABLJA? TU JE VODNIK PO TEM, KAJ JE DUHOVNA ZLORABA

   Žal – ali na srečo – v zadnjih mesecih veliko poslušamo o duhovnih zlorabah. Žal – ker je strašno, da se to dogaja, na srečo pa zato, ker so se zlorabe vedno dogajale, a tega zdaj ne pometamo več pod preprogo. Upamo vsaj.

   Toda kaj sploh je duhovna zloraba? Ni vsak “oster prijem”, trda beseda ali neodobravajoč pogled že kar duhovna zloraba.

   KAKŠEN JE PRIMER DUHOVNE ZLORABE?

   Zloraba se lahko zgodi v odnosu dveh ali več oseb, včasih pa izvaja zlorabo vsa duhovna skupnost. Običajno nadrejeni čustveno manipulira s podrejeno osebo, da mu ta zadovolji njegove različne potrebe.

   Splošno gledano se lahko duhovna avtoriteta pretvarja ali verjame, da je njena moč dana od Boga oziroma da ima celo enako moč kot Bog, zato mu morajo biti učenci absolutno podrejeni.

   Kako se lahko podrejeni upre duhovni avtoriteti, ki je na isti ravni kot Bog, če ta zahteva od njega popolno predanost pri izpolnjevanju njegovih želja, recimo pri fizičnih opravilih ali celo v spolnosti?

   Miselnost je taka: Če se kot učenec uprem duhovnemu vodji, torej Bogu, sem lahko preklet. Moram ga upoštevati in mu biti v vsem na voljo, ker bom le tako odrešen in pravi vernik. Če od mene zahteva spolni odnos, bom v to privolil, ker vodjo kot avtoriteto spoštujem in cenim, da je za ljubezenski odnos izbral prav mene, saj mi s tem odnosom izkazuje Božjo ljubezen.

   Sčasoma lahko ta podrejenost vodi v čustveno, fizično in duhovno izčrpanost žrtve.

   Več o tem, kako prepoznati duhovno zlorabo na:
   https://si.aleteia.org/2023/02/16/kako-prepoznati-duhovno-zlorabo/

   Odgovori
   • Hvala says:

     18. februarja, 2023 at 14:24

     Ja, res je.

     JEZUS JE REKEL:

     Nič namreč ni skrito, če ne zato, da bi bilo razodeto, in nič ni postalo zakrito, če ne zato, da bi prišlo na dan. Marko 4,22

     BOG VE IN VIDI VSE, VSE PRIDE ENKRAT NA DAN…..upajmo da res ne bomo več pometali pod preproge…….

     Odgovori
7. janez says:

   18. februarja, 2023 at 12:26

   Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest? Ognjišče dr. Turnšek
   Vprašanje za Ognjišče: Prvo: slišimo, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti? Bralec Ognjišča

   Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. KDOR JE BOGU NEDOSTOPNO ZAKRKNJEN IN NEDOSTOPEN TAKO, DA BOGA NITI NE PRIZNA, DA JE BOG, IN SE KOT GREŠNI ČLOVEK SAM POSTAVI NA NJEGOVO MESTO ALI POSTAVI TJA KAKŠNO DRUGO STVAR, TA GREŠI PROTI SVETEMU DUHU!. ČE SE TO STANJE SPREMENI, PA BOG LAHKO VSTOPI VANJ IN MU NAKLONI SVOJO OČIŠČUJOČO IN ODPUŠČAJOČO MILOSTNO BOŽJO NAVZOČNOST IN ODPUŠČAJOČO LJUBEZEN! Takrat pa ta greh do Svetega Duha ni več neodpustljiv, ker človek ni več zakrknjen in nedostopen do Boga, KER GA JE SPREJEL IN VANJ VERUJE!

   In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

   Če kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja.
   Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo VEST. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.

   Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano. Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

   Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.
   Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega. Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi Božje usmiljenje in Božja Milostna Ljubezen pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v DOBREM IN Z LJUBEZNIJO TER USMILJENIM ODPUŠČANJEM!.

   Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016).

   Efežanom 1, 7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

   Addendum:
   Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Matej 12,31). To je posebno in veselo sporočilo za vse nas grešne ljudi in kristjane. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.Prosimo Boga za Odpuščanje in tudi mi odpuščajmo drugim dolžnikom!

   Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno UPIRANJE Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil Božje ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do ZAKRKNJENEGA človekovega srca. Vendar Bog vedno čaka človeka, da se VRNE K NJEMU NAZAJ V OBJEM!

   Prosim Pomagaj nam Gospod, Uči nas in Vodi nas, da bomo več vedeli o veri in se prav podučili, kaj je res in prav zato, da bomo prav vedeli in živeli po Božji Volji in postavah. Hvala našim bogoslovcem in duhovnikom, da nas vernike podučijo, ker so za to postavljeni, šolani in navdihnjeni od Boga.

   Odgovori
   • Miro says:

     18. februarja, 2023 at 13:20

     Najlepša hvala za posredovano pismo iz Ognjišča, v katerem dr. Marjan Turnšek podrobneje pojasnjuje, kaj je greh proti Svetemu Duhu, kaj je duša, vest, itd. Njegove razlage nas spodbujajo k spokornemu življenju po Božji volji.

     Da bodo naša duhovna spoznanja, predvsem pa konkretno življenje, resnično v skladu z Božjo besedo in naukom Cerkve, se priporočimo Svetemu Duhu z naslednjo molitvijo.

     MOLITEV K SVETEMU DUHU

     O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
     preplavi svoje vernike v globino,
     izlij polnost milosti
     v srca, ki si jih ustvaril samo zase.

     Ti si tolažnik in zagovornik,
     ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
     živi vir, ljubezen, ki vžiga,
     maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.

     Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
     ti, prst Gospodove desnice,
     ki izpolnjuješ obljube prerokov
     in obdarjaš ustnice z novo besedo.

     Osvetli, oživi ume,
     v srca izlij voljo ljubiti,
     okrepi naše utrujene ude
     s tvojo zvesto, milo močjo.

     Poženi v beg starega sovražnika,
     hitro podeli mir z veseljem,
     tako da se bomo od tebe vodeni
     k pravemu življenju
     izognili čaru zla.

     Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
     v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
     in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
     naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
     Amen.

     Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

     Odgovori
8. Miro says:

   18. februarja, 2023 at 10:04

   PAPEŽ FRANČIŠEK: KATOLIŠKI PODJETNIK MORA SKRBETI ZA SVOJ ODNOS Z GOSPODOM

   Papež Frančišek je v petek, 17. februarja 2023, sprejel v avdienco okoli 60 mehiških podjetnikov. Spodbudil jih je,
   tako kot pred nekaj meseci španske podjetnike, da mora katoliški podjetnik, če želi biti znamenje Božje navzočnosti
   v svetu gospodarstva in dela, skrbeti za svoj odnos z Gospodom.

   Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-francisek-katoliski-podjetnik-mora-skrbeti-za-svoj-odnos.html

   Odgovori
9. Miro says:

   17. februarja, 2023 at 19:14

   »KDOR NAMREČ HOČE REŠITI SVOJE ŽIVLJENJE, GA BO IZGUBIL; KDOR PA IZGUBI SVOJE ŽIVLJENJE ZARADI MENE IN ZARADI EVANGELIJA, GA BO REŠIL« – JEZUS GOVORI O TEM, KAKO JE TREBA POZABITI SEBE, IZSTOPITI IZ SREDIŠČA IN TJA POSTAVITI JEZUSA IN NJEGOV NAUK. TO POMENI, DA BO TREBA NOSITI KRIŽ TAKO KOT ON

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 8,34-9,1)

   Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Kaj bi človek lahko dal v zameno za svoje življenje?

   Kdor se sramuje mene in mojih besed pred tem prešuštnim in grešnim rodom, se ga bo tudi Sin človekov sramoval, ko bo s svetimi angeli prišel v veličastvu svojega Očeta.«

   In govoril jim je: »Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva, ki je prišlo z močjo.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+8%2C34-9%2C1&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Današnji evangelij govori o enem temeljnih sporočil našega odrešenja. Kar je Jezus govoril, je tudi izpolnil. Pa pomislimo, kako je Jezus izpolnil logiko, o kateri govori: Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kot pravi apostol Pavel, je Jezus vzel podobo hlapca nase in nam postal podoben v vsem, razen v grehu. Zakaj? Ker je pokazal na najvišje dostojanstvo, ki ga ima človek in ga more dosegati prav vsak! To je dostojanstvo, ki nam ga daje LJUBEZEN, ljubezen, ki pomeni umiranje sebi, življenje za druge, darovanje. Izgubiti svoje življenje, pomeni torej umreti lastnemu egoizmu in zaživeti za druge. Jezus to dovrši tako, da se rodi v jaslih, živi v tišini tesarske delavnice Nazareške družine in umre na križu. Brez iskanja lastne pomembnosti in cene, brez ugodja, v popolnem darovanju. Odpove se svojemu božanstvu, postane človek in ponovno pridobi kraljevsko in božje dostojanstvo s smrtjo na križu.

   Da bi razumeli skrivnost izgubljanja življenja, se ozremo na Jezusovo življenje. On je izgubil vse – vse do zadnjega diha se je razdal za Boga. Toda ko je izgubil življenje, ni izgubil ničesar, česar bi se moral oklepati! Vse, kar je dano iz ljubezni, ni nikoli izgubljeno.

   Jezus je tu opisal, kaj pomeni biti njegov učenec. Govori o tem, kako je treba pozabiti sebe, izstopiti iz središča in tja postaviti Jezusa in njegov nauk. To pomeni, da bo treba nositi križ tako kot on. Tako kot on moramo vzeti na rame križ krivic in nasilja, čutiti moramo bolečino ob nepotrebnem trpljenju ljudi. Za to je treba moliti in tudi za nas, da bi jim znali pomagati.

   Gre za povzetek vsega Jezusovega sporočila. Toda kaj pomeni izgubiti življenje zaradi Jezusa? Mučenci, ki so izgubili življenje zaradi zvestobe Kristusu in njegovemu evangeliju so gotovo najmočnejši zgled in jih je v dvatisočletni zgodovini že nepregledna množica. Tudi dandanes so marsikje po svetu možje in žene v ječi ali celo umorjeni zgolj zato, ker so kristjani. Teh je celo več kot v prvih stoletjih Cerkve. Vendar obstaja še druga oblika mučeništva. To je mučeništvo zvestega izpolnjevanja svojih dolžnosti. Obstaja vsakdanje mučeništvo, ki ne prinaša smrti, a gre vendar tudi v njem za izgubljanje življenja za Kristusa. To je takrat, ko svoje dolžnosti opravljamo z ljubeznijo, skladno s Kristusovim mišljenjem, ki je logika darovanja in žrtvovanja. Koliko očetov in mater vsak dan živi po svoji veri v konkretnem darovanju življenja za dobro družine! Mislimo nanje! Koliko duhovnikov, redovnikov, redovnic velikodušno služi za Božje kraljestvo! Koliko mladih se odpove svojim načrtom in se posvečajo otrokom, prizadetim, ostarelim … Tudi ti so mučenci vsakdana.

   Jezus imenuje dva pogoja, ki ju mora izpolnjevati, kdor želi hoditi za njim: prvi je odpovedati se sebi, drugi pa nositi križ. Odpoved sebi pomeni, da moram sam sebi reči »ne« tam, kjer je moja volja v nasprotju s hojo za Jezusom. Nositi križ pomeni sprejemati trpljenje in bridkosti, ki so vsakemu izmed nas dodeljene na čisto svojski način (moj križ).

   Niti odpoved sebi niti sprejemanje križa nista sama sebi namen. Zanju se odloči, kdor želi slediti Jezusu. Najvišja vrednota, ki je postavljena čez vse, je povezanost z Jezusom. Bodimo povezani z njim.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     17. februarja, 2023 at 19:33

     Iz veličastne BOŽJE BESEDE in odličnega komentarja je za verujoče srce lepo razvidno, da Jezusova pot odrešenja ni neka prijetna pravljica za “čehljanje ušes”, namenjena udobnemu življenju v fotelju. Gre za izjemno resnično življenjsko zgodbo vsakega človeka, dostikrat povezano z velikim odpovedovanjem, trpljenjem, življenjskimi stiskami … Njen konec in začetek za večno življenje pa je vedno nedojemljivo srečen za tistega človeka, ki se odpoveduje vsemu, naposled tudi samemu sebi, da lahko v njem polno zaživi in se razcveti večno življenje v Gospodu Jezusu Kristusu, našem Odrešeniku in Zveličarju.

     Odgovori
     • janez says:

       18. februarja, 2023 at 12:31

       Prosimo Nebeškega Očeta, da nas vernike Sveti Duh prav Vodi in Poduči, da bomo prav vedeli in poznali verske zadeve, pravično molili in živeli tako, kot je Božja Volja; da se bomo vedno podučili od naših duhovnikov in škofov, ki so za to postavljeni. Lepo je, ko bereš in se učiš in veš, da so to pravi nauki.

       Odgovori
       • Hvala says:

         18. februarja, 2023 at 13:54

         Res je, g. Miro ko pravite, da Jezusova pot odrešenja ni neka prijetna pravljica za “čehljanje ušes”, namenjena udobnemu življenju v fotelju.

         Ni dovolj samo prositi Svetega Duha za vodstvo in poduk, TO JE TREBA DEJANSKO URESNIČITI V ŽIVLJENJU. ZATO JE POTREBNA PONIŽNOST, POKORŠČINA BOGU IN POPOLNO ODMIRANJE SAMEMU SEBI. To je tudi zelo težko ljudem obrazložiti. To je govorila tudi s. Favstina, ki je povedala, da nekatere dogodke, obrazložitve od Jezusa ni mogoče z besedami izraziti, oz. napisati. BISTVO, JEDRO ŽIVLJENJA JE BITI POSLUŠEN BOGU!

         Koliko Božjih nasvetov smo že izpustili zaradi naše NEPOSLUŠNOSTI, NE POKORAVANJA BOGU itd…?

         Odgovori
10. Miro says:

    17. februarja, 2023 at 14:03

    POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA POST 2023: POSTNA ASKEZA, SINODALNA POT

    V PETEK, 17. FEBRUARJA 2023, SO NA TISKOVNEM URADU SVETEGA SEDEŽA PREDSTAVILI POSLANICO PAPEŽA FRANČIŠKA ZA POSTNI ČAS 2023 Z NASLOVOM POSTNA ASKEZA, SINODALNA POT.

    Poslanica svetega očeta Frančiška za post 2023
    Postna askeza, sinodalna pot

    Dragi bratje in sestre!

    Matejev, Markov in Lukov evangelij se ujemajo v pripovedi o Jezusovi spremenitvi. V tem dogodku vidimo Gospodov odgovor na nerazumevanje, ki so ga njegovi učenci pokazali v odnosu do njega. Malo prej je namreč prišlo do pravega spopada med Učiteljem in Simonom Petrom, ki je potem, ko je izpovedal svojo vero v Jezusa kot Kristusa, Božjega Sina, zavrnil njegovo napoved trpljenja in križa. Jezus ga je ostro pograjal: »Poberi se! Za menoj, Satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). In glej, »čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1).

    Evangelij o spremenjenju je oznanjen vsako leto na drugo postno nedeljo. Dejansko nas Gospod v tem bogoslužnem času vzame s seboj in nas odvede na samo. Tudi če naše redne obveznosti zahtevajo, da ostanemo na svojih običajnih mestih in živimo svoj vsakdan, ki se pogosto ponavlja in je včasih dolgočasen, smo v postnem času povabljeni, da se skupaj z Jezusom »povzpnemo na visoko goro«, da bi s svetim Božjim ljudstvom doživeli posebno izkušnjo askeze.

    Postna askeza je zavzetost, ki jo vedno spodbuja milost, da bi premagali svoje pomanjkljivosti vere in odpora do tega, da bi hodili za Jezusom po poti križa. Prav tako, kakor so to potrebovali Peter in drugi učenci. Za poglobitev našega poznavanja Učitelja, za razumevanje in popolno sprejemanje skrivnosti Božjega odrešenja, ki se je uresničilo po popolni daritvi samega sebe iz ljubezni, moramo pustiti, da nas On odvede na samo in na visoko goro, da se bomo ločili od povprečja in nečimrnosti. Moramo se podati na pot, na pot navzgor, ki zahteva napor, odrekanja in zbranost kot izlet v hribe. Te sposobnosti so pomembne tudi za sinodalno pot, za katero smo se kot Cerkev zavezali, da jo bomo uresničili. Dobro nam bo delo, če bomo razmislili o odnosu, ki obstaja med postno askezo in sinodalno izkušnjo.

    V »odmik« na gori Tabor je Jezus pripeljal s seboj tri učence, ki so bili izbrani, da bi bili priče enkratnega dogodka. Hotel je, da bi to doživetje milosti ne bilo osamljeno, ampak bi bilo podeljeno, kot je podeljeno vse naše versko življenje. Za Jezusom hodimo skupaj. In skupaj, kot Cerkev, romarica v času, živimo bogoslužno leto in znotraj njega post, ko hodimo s tistimi, ki jih je Gospod postavil ob nas kot tovariše na poti. Podobno kot za vzpon Jezusa in njegovih učencev na goro Tabor lahko rečemo, da je naša postna pot »sinodalna«, ker jo hodimo skupaj na isti poti, učenci edinega Učitelja Jezusa. Vemo tudi, da je on sam Pot, in potemtakem tako v liturgičnem kot v sinodalnem itinerariju Cerkev ne počne nič drugega, kot da vedno globlje in bolj polno vstopa v skrivnost Kristusa Odrešenika.

    In tako pridemo do viška. Evangelij pripoveduje, da se je Jezus »vpričo njih spremenil: Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2). To je »vrh«, to je cilj poti. Na koncu vzpona, ko so bili na visoki gori z Jezusom, je bila trem apostolom dana milost, da so ga videli v njegovi slavi, ki se je bleščala od nadnaravne luči, ki ni prihajala od zunaj, ampak jo je izžareval on sam. Božanska lepota tega videnja je bila neprimerljivo večja od kakršnega koli napora učencev, ko so se vzpenjali na Tabor. Kot pri vsakem zahtevnem izletu v hribe, ko se vzpenjamo, mora biti pogled uprt v stezo, razgled pa, ki se na široko odpre na koncu, preseneti in poplača s svojo čudovitostjo. Tudi sinodalni proces se pogosto zdi težaven in včasih bi lahko izgubili pogum. Tisto pa, kar nas čaka na koncu, je zagotovo nekaj čudovitega in presenetljivega, kar nam bo pomagalo bolje razumeti Božjo voljo in naše poslanstvo v službi njegovega kraljestva.

    Doživetje učencev na gori Tabor se je še bolj obogatilo, ko sta se ob spremenjenem Jezusu pojavila Mojzes in Elija, ki sta poosebljala postavo in preroke (prim. Mt 17,3). Kristusova novost je izpolnitev Stare zaveze in obljub in je neločljiva od zgodovine Boga s svojim ljudstvom ter razodeva njen globok pomen. Podobno je sinodalna pot zakoreninjena v izročilo Cerkve in istočasno odprta za novost. Izročilo je vir navdiha za iskanje novih poti ob izogibanju nasprotnim skušnjavam nepremakljivosti ali improviziranega eksperimentiranja.

    Postno asketsko potovanje in podobno tudi sinodalno imata oba za cilj spremenitev, osebno in cerkveno. Spremenitev, ki v obeh primerih najde svoj zgled v Jezusovi spremenitvi in se zgodi v milosti njegove velikonočne skrivnosti. Da bi se ta spremenitev mogla letos zgoditi v nas, bi rad predlagal dve »stezi«, po katerih moramo hoditi, da bi se vzpenjali skupaj z Jezusom in z njim dosegli cilj.

    Prva se nanaša na ukaz, ki ga Bog Oče naslovi na učence na Taboru, ko zrejo spremenjenega Jezusa. Glas iz oblaka reče: »Poslušajte ga!« (Mt 17,5). Prvo pojasnilo je torej zelo jasno: poslušati Jezusa. Post je čas milosti v tolikšni meri, kolikor prisluhnemo Njemu, ki nam govori. In kako nam govori? Predvsem v Božji Besedi, ki naj jo Cerkev ponuja v bogoslužju. Ne pustimo, da bi padala v prazno. Če že ne moremo vedno sodelovati pri maši, pa dan za dnem preberimo svetopisemska berila, tudi s pomočjo interneta. Poleg Svetega pisma nam Gospod govori v bratih, predvsem v obrazih in zgodbah tistih, ki potrebujejo pomoč. Rad pa bi dodal še en vidik, ki je v sinodalnem procesu zelo pomemben: poslušanje Kristusa poteka tudi skozi poslušanje bratov in sester v Cerkvi. Gre za vzajemno poslušanje, ki je v nekaterih fazah glavni cilj, ki pa vendarle vedno ostane nepogrešljivo v metodi in v slogu sinodalne Cerkve.

    Ko so učenci zaslišali Očetov glas, »so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: ‘Vstanite in ne bojte se!’ Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega« (Mt 17,6-7). To pa je drugo pojasnilo za ta postni čas. Ne predstavljajte si religioznosti izjemnih dogodkov in mikavnih doživetij iz strahu pred soočanjem z resničnostjo, z njenimi vsakdanjimi napori, težavnostjo in protislovji. Luč, ki jo Jezus kaže učencem, je predpodoba velikonočne slave; in proti njej moramo iti, hodeč »samo za njim samim«. Post je usmerjen na veliko noč. »Odmik« ni sam sebi namenjen, ampak nas pripravlja, da bi z vero, upanjem in ljubeznijo živeli trpljenje in križ, da bi prišli do vstajenja. Tudi sinodalna pot nas ne sme slepiti, da smo prispeli, ko nam Bog podari milost nekaterih močnih doživetij občestva. Tudi tam nam Gospod ponavlja: »Vstanite in ne bojte se.« Spustimo se v nižino in milost, ki smo jo doživeli, nas bo podpirala, da bomo ustvarjalci sinodalnosti v vsakdanjem življenju naših skupnosti.

    Dragi bratje in sestre, Sveti Duh naj nas razvnema v tem postnem času pri vzponu z Jezusom, da bomo doživeli njegov božji sijaj in tako okrepljeni v veri skupaj nadaljevali pot z Njim, ki je slava njegovega ljudstva in luč narodov.

    Rim, sv. Janez v Lateranu, 25. januarja, praznik spreobrnitve sv. Pavla

    FRANČIŠEK

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/poslanica-svetega-oceta-franciska-za-post-2023-postna-askeza-sinodalna-pot

    Odgovori
    • Miro says:

      17. februarja, 2023 at 14:38

      BOGU HVALA ZA ČUDOVITO POSLANICO PAPEŽA FRANČIŠKA IN SEVEDA TUDI NJEMU! DAJ, GOSPOD, DA BI NAS V TEM POSTNEM ČASU RAZVNEL SVETI DUH PRI VZPONU Z JEZUSOM, DA BOMO DOŽIVELI NJEGOV BOŽJI SIJAJ IN TAKO OKREPLJENI V VERI SKUPAJ NADALJEVALI POT Z NJIM, KI JE SLAVA NJEGOVEGA LJUDSTVA IN LUČ NARODOV, KOT V SKLEPNEM DELU POSLANICE POUDARJA SVETI OČE.

      Odgovori