Članki za dušo

15.007 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   23. februarja, 2023 at 13:04

   PAPEŽ NA PEPELNIČNO SREDO: PODAJMO SE NA POT V DEJAVNI LJUBEZNI, V MOLITVI IN S POSTOM

   Papež Frančišek je na pepelnično sredo, 22. februarja 2023, vodil evharistično obhajanje z blagoslovom in pepeljenjem v baziliki sv. Sabine, ki je prva od štiridesetih rimskih postnih postaj. Tja, kjer jih je pričakal sveti oče, so udeleženci bogoslužja poromali iz bazilike sv. Anzelma. Papež nas je med homilijo povabil, naj se podamo na pot postnega časa v dejavni ljubezni, v molitvi in s postom.

   »Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,2). S tem stavkom nam apostol Pavel pomaga vstopiti v duha postnega časa. Post je namreč ugoden čas, da se vrnemo k bistvenemu, da se znebimo vsega, kar nas obtežuje, da se spravimo z Bogom, da poživimo ogenj Svetega Duha, ki prebiva skrit v pepelu naše krhke človečnosti. Vrniti se k bistvenemu. To je čas milosti, da uresničimo to, kar nas je Gospod prosil v prvi vrstici Besede, ki smo jo poslušali: »Obrnite se k meni z vsem svojim srcem« (Joel 2,12). Vrniti se k bistvenemu, ki je Gospod. Ravno obred pepeljenja nas uvaja na to pot vrnitve in nam namenja dve povabili: vrniti se k resnici o sebi in vrniti se k Bogu in k bratom.

   O nagovoru svetega očeta več na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-na-zacetku-postnega-casa-podajmo-se-na-pot-z-dejavno-ljub.html

   Odgovori
2. Miro says:

   22. februarja, 2023 at 16:52

   PEPELNICA – KRISTJANI IMAMO ODLIČNEGA ZDRAVNIKA, KI DOBRO VE, KAJ POMENI IMETI RANE! – ODSTRANITI MASKO S SVOJEGA OBRAZA, SRCA, DUŠE … JE EDINA POT DO OZDRAVLJENJA LASTNE NOTRANJOSTI, OZDRAVLJENJA NAŠIH MEDSEBOJNIH ODNOSOV – JEZUS JE PRIŠEL NA SVET RAVNO ZARADI TEGA …, DA BI POZDRAVIL BOLNE, RANJENE

   DOBRA DELA – KAJ BI RADI Z NJIMI? IN KAKŠEN JE NAMEN POSTA? Dobra dela so izraz ljubezni do bližnjega. Ali je res najpomembnejše, da bližnji dobi nekaj denarja, ki se mu bomo odpovedali? Dobra dela vabijo, da se umirimo v sebi in vzamemo nase križ razpetosti med delom in pogovorom, med tihoto in besedo. Dobra dela pomagajo, da v sebi v sebi razjasnimo pogled na bližnjega, da bi ga videli v globini in odgovorili na resnično potrebo.

   KAJ BI RADI DOSEGLI S POMNOŽENIMI MOLITVAMI? Lepo je, če bi radi stopili v stik z Bogom. Lepo je, če se v postu odločimo za več molitve, vendar ne na račun bližnjega! V nas mora ostajati razpetost med delom in molitvijo, med telesnimi in duhovnimi skrbmi. Post te napetosti ne bo odpravil, nauči nas lahko le nositi ta križ! Odnos z Bogom mora biti prepleten z ljubeznijo do bližnjega in ljubezen do bližnjega mora izvirati iz odnosa do Boga. Post, ki ne poglablja celotne razsežnosti našega bivanja, je zgrešen!

   IN NAZADNJE TELESNI POST: ČEMU JE ODPOVED V HRANI NAMENJENA? Post je še posebej namenjen temu, da se srečamo sami s seboj. Da se srečamo z napetostjo med izpolnjenimi in neizpolnjenimi hrepenenji.

   Kaj bomo s postom, je resno vprašanje? Ne gre za preproste vaje, ki jih bomo ‘obkljukali’, ampak za vprašanje razpetosti, na katero nas post želi najprej spomniti.

   POST, KI GA ŽELI BOG OD NAS JE V SPREJEMANJU KRIŽA RAZPETOSTI. Nositi nemoč in hrepenenja v sebi. Živeti z neizpolnjenostjo in hrepeneti po popolnosti. Ni lahko nositi v sebi nebesa in ostajati na zemlji, a to je veličina Jezusove zmage. Samo takšna je lahko zmaga kristjana, tj. zmaga križa!

   Več kot dve leti je, odkar nas je zadela pandemija in odkar smo si morali nadeti zaščitne maske – če smo to hoteli ali ne. Človeka (pa čeprav je to morda naš znanec) je včasih pod masko težko prepoznati, saj se vidijo le njegove oči, dobršen del obraza pa je skrit. Dozdeva se mi, da je »trenutna« situacija z maskami le vizualni odraz siceršnjega stanja v družbi. Danes dajemo velik poudarek vizualizaciji, besedičenju, popolnosti … Naj si bo to preko reklamnih panojev, slikovnih in tekstovnih objav na družbenih omrežjih, idealiziranemu prikazu družbenega/družinskega/zakonskega življenja idr.

   Vse to je bolj ali manj le naša želja, naš ideal; a ker si želimo takšnih idealov (oz. nam jih umetno vsiljujejo), potem maskiramo našo realnost, stvari umetno olepšujemo, »šminkamo«. Pomembno je le, da lepo izgleda navzven, da o nas govorijo lepo, da smo opaženi, da smo v trendu trenutnih standardov …

   A pod to masko je stvarnost velikokrat povsem drugačna. Idealiziran prešeren nasmeh (in idealno beli zobje) pogostokrat zamenjajo žalostne ustnice, na obrazu prevladujejo strah, jeza in skrb.

   PANDEMIJA NAS JE V MARSIČEM RAZGALILA, NAS PRIMORALA POKAZATI NAŠ REALNI OBRAZ, BREZ MASKE.

   Dolgo smo nosili maske tudi v lastnih družinah. Pa ne samo, da bomo do sosedov in prijateljev delovali kot dobra družina. Tudi znotraj družin smo skrivali realnost naših odnosov, odtujenosti, zamer.

   Ko pa smo morali na nekaj deset kvadratnih metrih kar naenkrat skupaj preživeti cel dan, pa nam maskiranje kar naenkrat ni več uspevalo. Pokazal se je naš pravi obraz.

   In Bogu hvala za to! Če smo (končno) ugotovili oz. si priznali, da se tudi pri nas (s)kregamo, smo jezni drug na drugega, bi se včasih najraje kar stepli ali pa med seboj ne bi govorili kak dan.

   Odrgnine, rane in druge poškodbe v naših družinah oz. medsebojnih odnosih je mogoče (po)zdraviti le, če jih najprej sploh opazimo, si jih priznamo … in da jih dovolimo pozdraviti.

   Kristjani imamo odličnega Zdravnika, ki dobro ve, kaj pomeni imeti rane!

   Zadnje dve leti smo recimo v družinah veliko časa preživeli skupaj, za kar ste lahko resnično hvaležni. Hkrati pa je to bilo obdobje, ki je le še dodatno poudarilo področja, kjer sem kot mož oz. oče, mati in žena, najbolj ranjen, šibek oz. »podhranjen«. Zato je potreben postni čas, ko se bomo trudili za nasmeh, skupno mizo, molitev, zahvaljevanje, odpovedjo in tišino.

   Odstraniti masko s svojega obraza, srca, duše … – to je edina pot do ozdravljenja lastne notranjosti, ozdravljenja naših medsebojnih odnosov. In prav blagodejno je spoznanje, da je Jezus prišel na svet ravno zaradi tega …, da bi pozdravil bolne, ranjene.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/02/20/22-februar-pepelnica/

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   22. februarja, 2023 at 9:35

   POSTNI ČAS V KATOLIŠKI CERKVI

   V KATOLIŠKI CERKVI NA PEPELNIČNO SREDO, LETOS BO TO 22. FEBRUARJA 2023, ZAČENJAMO POSTNI ČAS, KI BO TRAJAL ŠTIRIDESET DNI. POSTNI ČAS BOMO SKLENILI Z VEČERNO MAŠO VELIKEGA ČETRTKA, KO NASTOPI SVETO VELIKONOČNO TRIDNEVJE.

   Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.

   Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim. Ef 4,17–24). Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

   Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13).

   Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi. Postni čas duhovnost krsta izpostavlja kot razsežnost sprave med Bogom in človekom.

   Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

   https://katoliska-cerkev.si/postni-cas-v-katoliski-cerkvi2023

   Odgovori
   • Miro says:

     22. februarja, 2023 at 9:36

     LJUDSKA POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA

     https://katoliska-cerkev.si/ljudska-poboznost-krizevega-pota-via-crucis-2

     Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

     Odgovori
4. Miro says:

   21. februarja, 2023 at 16:58

   GODUJE SV. PETER DAMIANI

   SV. PETER DAMIANI JE EDEN IZMED NAJVEČJIH PISCEV IN OBNOVITELJEV CERKVE V 11. STOLETJU. NJEGOVA NEOPOREČNOST JE BILA TAKO VELIKA, DA JE PRIŠEL CELO V »SEDMO NEBO« RAJA
   V DANTEJEVI BOŽANSKI KOMEDIJI.

   Več o življenje sv. Petra Damianija na:
   https://portal.pridi.com/dogodek/sv-peter-damiani-v-raju-v-bozanski-komediji/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Peter Damiani, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   21. februarja, 2023 at 16:53

   Upaj v Gospoda in delaj dobro
   pa boš prebival v deželi in užival varnost!
   Imej veselje v Gospodu
   in dal ti bo, česar si želi tvoje srce.
   (iz psalma 37)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   21. februarja, 2023 at 10:16

   KNJIGA MARTINA GOLOBA NA SPLETNI PRIŽNICI JE POSTALA PRAVA USPEŠNICA, SNOVALCA PA NA POGOVORNIH VEČERIH PRIVABLJATA MNOŽICE

   Kaj pa je v knjigi tako privlačnega, da je bilo prodanih že več kot 11 tisoč izvodov? Martinova iskrenost, dobrohotnost, velika mera zdrave pameti, veselje, ki ga izžareva, in brez dvoma njegov humor, ki sprosti še tako utrujeno dušo.

   Po tem, ko so knjigo predstavili že po več krajih po Sloveniji, so jo bralci zdaj imeli priložnost spoznati tudi tam, kjer je nastala – v založbi in medijski hiši Družina.

   Več o tem na: https://si.aleteia.org/2023/02/21/vecer-z-martinom-golobom-od-postnih-spodbud-do-zegnanja-policijskega-avta/

   Odgovori
7. Miro says:

   20. februarja, 2023 at 19:01

   JEZUS OZDRAVI BOŽJASTNEGA DEČKA

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 9,14-29)

   Ko so prišli k učencem, so zagledali veliko množico okrog njih in pismouke, ki so razpravljali z njimi. Takoj ko je množica opazila Jezusa, je ostrmela, odhitela k njemu in ga pozdravljala. Vprašal jih je: »Zakaj razpravljate z njimi?« Nekdo iz množice mu je odvrnil: »Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. Kjer koli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli.«

   Odgovoril jim je: »O neverni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Pripeljite ga k meni!« In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je takoj stresel dečka, da je padel na tla, se valjal in penil. Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa se mu to že dogaja?« Rekel je: »Od otroških let. Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« Jezus mu je dejal: »Glede tega ›če moreš‹ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje.« Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: »Verujem, pomagaj moji neveri!«

   Ko je Jezus videl, da množica teče skupaj, je zapretil nečistemu duhu: »Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj!« Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« Jezus pa ga je prijel za roko, ga vzdignil in deček je vstal. Ko je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem spraševali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+9%2C14-29&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   VERUJEM, POMAGAJ MOJI NEVERI!

   Vero kot njena senca spremlja dvom. Dvom je dvoumna beseda; lahko ima dva precej različna pomena: pozitivnega in negativnega. Nekaj negativnega je, ko je človek zaradi tega omahljiv, »dvomljiv«, nesposoben, da bi se za karkoli odločil, ali pa je tako zelo sumničav, da nikomur ne zaupa. Postane pa znamenje poštenosti in razumne iskrenosti, torej nekaj pozitivnega, ko človeka nagiba, da nima za gotovo nekaj, kar to ni.

   Kdaj je dvom slab in kdaj je koristen? Slab je takrat, kadar je sad nevednosti in lenobe; se pravi takrat, ko bi se posameznik, če bi to le hotel, zlahka poglobil v vsebino vprašanja, se o njem poučil in razrešil svoj dvom, pa tega ne stori. Dvom je slab predvsem takrat, ko se porodi iz strahu pred resnico. Ko pa resnico enkrat odkriješ, te zavezuje, da sprejmeš odločitve in da v skladu z njimi deluješ; v dvomu pa lahko odločitev vedno preložiš in sprejmeš kompromis. Dvom v tem primeru postane opravičilo za nezavzetost in zaledje lenobnosti.

   Nasprotno pa dvom ni zaznamovan s krivdo, ko bi človek rad (kakor v pravkar navedenem primeru) veroval in ne dvomil, pa ga dvomi vendarle napadajo; ko človek dvoma ne goji, ampak ga doživlja. V takem primeru dvom ne le da ne izključuje vere, ampak jo okrepi in očisti. Če veter ne ugasne plamena bakle, ga okrepi. Za vero je naravno, da je izpostavljena možnosti dvoma. Prav to jo napravlja bolj človeško in bolj zaslužno. Tudi veliki svetniki so se morali boriti proti dvomom in skušnjavam glede vere. Sv. Terezija Deteta Jezusa je doživljala strašno preizkušnjo, ki se imenuje »temna noč vere«. »Ko opevam srečo nebes in večno posest Boga,« je rekla, »ne opevam tega, kar čutim, ampak to, kar hočem verovati.« Hoteti verovati je že verovati. Pogosto je edina oblika vere, ki je odvisna od nas.

   Bog, ki bere globine srca, zna natančno ločiti, kdaj gojimo dvom in kdaj ga prenašamo; kdaj gre za pomanjkanje vere in kdaj gre samo za skušnjavo proti njej.

   Samo zaradi dejstva dvoma se nam torej še ni treba odreči prejemanju obhajila. Če torej nismo pripravljeni izreči Veroizpovedi od začetka do konca brez slehernega dvoma in omahovanja ali pa prejeti obhajilo z vso vero, kot bi to želeli, nam ni treba biti v skrbeh, ampak raje molimo, kakor tisti človek iz evangelija, ki je rekel: »Verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri« (prim. Mr 9,23).

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   20. februarja, 2023 at 10:03

   GODUJETA FATIMSKA PASTIRČKA SV. JACINTA IN FRANČIŠEK MARTO

   Fatimska pastirčka sv. Jacinta in Frančišek Marto sta najmlajša svetnika nemučenca v zgodovini Cerkve. Papež Frančišek ju je (13. maja 2017) ob 100-letnici Marijinih prikazovanj v Fatimi na Portugalskem razglasil za svetnika, a ne zaradi teh prikazovanj, ampak zato ker sta po teh navodilih živela.

   https://portal.pridi.com/dogodek/sv-jacinta-in-francisek-najmlajsa-svetnika/

   Sv. Jacinta in Frančišek, prosita za nas!

   Odgovori
9. Hvala says:

   20. februarja, 2023 at 6:24

   G. Miro!

   Prosim, če rečete g. Administratorju da pobriše nepravilno poslano! Hvala

   Odgovori
10. Miro says:

    19. februarja, 2023 at 17:34

    PAPEŽ FRANČIŠEK: JEZUS NI DOBER RAČUNOVODJA, NE, VEDNO JE V NERAVNOVESJU LJUBEZNI

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! BESEDE, KI NAM JIH NAMENJA JEZUS V EVANGELIJU TE NEDELJE, SO ZAHTEVNE IN SE ZDIJO NEVERJETNE, SAJ NAS VABI, DA NASTAVIMO ŠE DRUGO LICE IN DA LJUBIMO CELO SOVRAŽNIKE (prim. Mt 5,38-48)«.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C38-48&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 7. nedeljo med letom.

    P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

    Za nas je normalno ljubiti tiste, ki nas imajo radi in biti prijatelji tistih, ki so naši prijatelji. In vendar nas Jezus izziva, rekoč: »Če delate na ta način, kaj delate posebnega?« Poglejte, to je točka, na katero bi rad pritegnil vašo pozornost.

    Nekaj posebnega je to, kar je onkraj meja navadnega, kar prerašča običajno prakso in normalno preračunljivost, ki jo narekuje previdnost. Na splošno pa mi nasprotno skušamo imeti vse v dokaj dobrem redu in pod nadzorom na način, ki odgovarja našim pričakovanjem, da je nam po meri. V strahu, da nam ne bi bilo povrnjeno ali da bi se preveč izpostavljali in potem ostali razočarani, raje imamo radi tistega, ki nas ima rad, delamo dobro tistemu, ki je z nami dober, smo velikodušni do tistega, ki nam lahko povrne uslugo. Tistemu, ki grdo ravna z nami, odgovorimo na isti način. Tako smo z vsemi v ravnovesju. Toda Gospod nas opominja, da to ni dovolj! Mi bi rekli, to ni krščansko. Če ostajamo pri običajnem, pri ravnovesju med dajanjem in prejemanjem, se stvari ne bodo spremenile. Če bi Bog moral slediti tej logiki, za nas ne bi bilo upanja na zveličanje! Na našo srečo pa je Božja ljubezen vedno »nekaj posebnega«, saj gre onkraj običajnih meril, s katerimi ljudje živimo naše odnose.

    Jezusove besede nas torej izzivajo. Medtem ko mi skušamo ostati znotraj običajnega pri razmišljanju o koristih, On od nas zahteva, da se odpremo za posebnost zastonjske ljubezni. Medtem ko mi skušamo izravnati račune, nas Kristus spodbuja, da živimo neravnovesje ljubezni. Jezus ni dober računovodja, ne, vedno je v neravnovesju ljubezni. Naj nas to ne čudi. Če Bog ne bi bil neuravnotežen, mi ne bi bili nikoli zveličani, neravnovesje križa nas je rešilo. Jezus nas ne bi prišel iskat, medtem ko smo bili izgubljeni in daleč, ne bi nas ljubil vse do konca, ne bi objel za nas križa, saj tega vsega si ne moremo zaslužiti in v zameno mu ne moremo dati nič. Kakor piše apostol Pavel: »Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,7-8). Poglejte, Bog nas ljubi, ko smo grešniki in ne zato, ker smo dobri ali smo mu sposobni kaj povrniti. Bratje in sestre, ljubezen Boga je vedno presežna, vedno onkraj preračunljivega ravnanja, vedno nesorazmerna. Danes zahteva tudi od nas, da živimo na ta način, kajti le tako bomo o njem resnično pričevali.

    Bratje in sestre, Gospod nam predlaga, da pridemo ven iz logike osebne koristi in da ne merimo ljubezni na tehnici, kar nam znese in kar nam koristi. Vabi nas, da na zlo ne odgovorimo z zlom, da smo drzni v dobrem, da tvegamo v darovanju, če tudi v zameno prejmemo malo ali nič. Kajti to je ta ljubezen, ki počasi spreminja spore, skrajša razdalje, prerašča sovražnost in ozdravlja rane sovraštva. Torej, vprašamo se lahko: jaz, vsakdo od nas, jaz, v svojem življenju sledim logiki osebne koristi ali zastonjskosti, kot Bog, ki sledi tej zastonjskosti? Neobičajna Jezusova ljubezen ni lahka, je pa mogoča, kajti On sam nam pomaga tako, da nam daje svojega Duha, svojo brezmejno ljubezen.

    Molimo k Mariji, ki je z odgovorom Bogu s svojim brezpogojnim »da« dovolila njemu, da je iz nje napravil mojstrovino svoje milosti.

    Odgovori
    • Miro says:

      19. februarja, 2023 at 17:35

      Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-francisek-jezus-ni-dober-racunovodja-ne-vedno-je-v-nera.html

      Odgovori