Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   25. marca, 2023 at 13:06

   GOSPODOVO OZNANJENJE IN MATERINSKI DAN

   NA PRAZNIK GOSPODOVEGA OZNANJENJA, KI GA V KATOLIŠKI CERKVI OBHAJAMO 25. MARCA, PRAZNUJEMO OBISK NADANGELA GABRIJELA PRI DEVICI MARIJI V NAZARETU.

   Mesto Nazaret je po vsem svetu že dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in ki se ga spominjamo trikrat na dan zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta nazareška deklica Mirjam-Marija pristala na povabilo božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega božjega Sina. Tu je izrekla za zgodovino človeštva najpomembnejši ‘da’ in s tem se je začel uresničevati božji načrt odrešenja.

   Marija je s tem načrtom odrešenja tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za današnji praznik. Stari cerkveni koledarji ga imenujejo »oznanjenje učlovečenja preblaženi Devici Mariji«, drugod najdemo ime ‘začetek odrešenja’ ali ‘spočetje Kristusa’. Prvotno je bil 25. marec Gospodov praznik, že v 7. stoletju so v Španiji iz njega napravili praznik Marijinega deviškega božjega materinstva, najbrž spričo tega, ker je bila na koncilu v Efezu leta 431 slovesno razglašena verska resnica o Marijinem božjem materinstvu. Pokoncilska preureditev cerkvenega koledarja je spet poudarila, da je to Gospodov praznik.

   Bog v svojem delovanju vedno spoštuje to, kar je ustvaril; še posebej velja to za svobodo, ki jo je dal človeku. Zato Bog Marijo po angelu vpraša za sodelovanje. Bog jemlje Marijo kot svobodno in odgovorno osebo, zato ji ponudi sodelovanje pri njegovem načrtu. Marija posluša, razmišlja, zahteva dodatno pojasnilo in na koncu pristane. Kot takšna postane prototip, živa podoba človekove vloge v zgodovini odrešenja. V njej je vidna teološka antropologija, ki je lastna celotnemu Svetemu pismu: človek pod vplivom milosti svobodno odgovori na klic s poslušnostjo v veri (M. Turnšek, Marija v skrivnosti Kristusa in Cerkve, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 470).

   Božje delo v Mariji se je pričelo pred njenim materinstvom, kajti angel jo pozdravi kecharitomene (prim. Lk 1,28), kar pomeni »tista, ki si bila in ostaneš napolnjena z Božjo prisotnostjo (milostjo)«. Pozitivna naklonjenost je trajna Božja značilnost v njegovem delovanju do ljudi. Njegov dobrotljivi pogled se po zgodovini odpadov njegovega ljudstva obrne k Mariji, ki je sinteza starega Sinaja–Jeruzalema (M. Turnšek, Marija v skrivnosti Kristusa in Cerkve, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 475).

   Zakaj je ta praznik nastavljen ravno na 25. marec? Razdalja devetih mesecev od Jezusovega spočetja do njegovega rojstva, ki se ga z lepim praznikom spominjamo 25. decembra, je gotovo hotena. Toda vprašanje je, kateri datum je izhodišče za drugega. Sodobni raziskovalci menijo, da je izhodišče bilo oznanjenje in ne božič. 25. marec, ki je pomladansko enakonočje, je v starih časih veljal za dan stvarjenja sveta in ravno zato tudi za dan Jezusovega spočetja, s katerim je bil položen temelj za novo stvarjenje. Postni čas pa je bil malo primeren za slovesnosti in po nekaterih pokrajinah so jih prepovedali. V Španiji so sredi 7. stoletja obhajali praznik Marijinega oznanjenja 18. decembra, osem dni pred Gospodovim rojstvom, drugod pa je ostal 25. marca.

   V ljudski pobožnosti se je ta praznik hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo angelovega češčenja. Nekdaj je skoro vsak katoliški kristjan ob zvonjenju trikrat na dan dejansko za trenutek odložil svoje delo in zmolil tri zdravamarije s pristavkom, ki kratko označuje vsebino skrivnosti, ko se je druga božja oseba naselila v Marijinem deviškem telesu in s tem v naročju človeške zgodovine. Krščanska umetnost je rada upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji.

   Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na današnji praznik obhajamo krščanski materinski dan. O vzvišenem poklicu matere govori tudi poslanica, ki so jo škofje naslovili na žene ob koncu drugega vatikanskega koncila: »Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod.«

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/gospodovo-oznanjenje

   Odgovori
   • Miro says:

     25. marca, 2023 at 13:45

     O PRAZNIKU GOSPODOVEGA OZNANJENJA glej tudi na:

     https://svetniki.org/gospodovo-oznanjenje/

     Odgovori
2. janez says:

   25. marca, 2023 at 12:21

   POSLEDNJI BODO PRVI IN PRVI BODO POSLEDNJI Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 20,1-16)

   Povabilo Gospoda se za vse ljudi vseskozi nadaljuje. Danes stopa na poti in vabi v svoj vinograd zastonjske ljubezni, vabi v nenehno občestvo z Njim, kjer je vse, kar je Njegovo, tudi naše. Bog odhaja na ulice in išče človeka, da bi ga ponovno poklical v Odnos s seboj. Išče ga zgodaj zjutraj, ob devetih, ob poldne, ob treh in ob petih popoldne. Simbolno to pomeni vedno! Bog od prvega padca naprej ni nehal klicati in iskati človeka, ki poseda na trgih in ulicah, izgubljen in brez Očeta. Človek od greha naprej ne ve več, kaj pomeni biti sin, ne ve, kaj pomeni “biti najet” oziroma poklican. Klic je tisti milostni trenutek, ki se zgodi, ko Gospod vstopi v življenje posameznika in ga povabi v odnos širšega občestva. Konkretno in neizbrisno se je to zgodilo pri krstu, ker se pa radi izgubljamo in odhajamo v staro, Bog sam ne odneha prihajati na naše poti in v naše misli, četudi so te daleč od Njegovih in klicati nazaj v lepoto novega. Delavci v vinogradu simbolno predstavljajo ljudi, ki so že vstopili v Kristusovo Telo. In vendar ne pomeni, da so tisti, ki so “znotraj” tudi zares spoznali Očeta. Zakaj bi sicer godrnjali?

   Ti delavci, ki jih gospodar v priliki prve najame, imajo držo starejšega sina iz druge Jezusove prilike. So v tem, kar je Očetovega in vendar ne prepoznajo Očeta. Zanje ostaja gospodar, oni pa tisti, ki si morajo ljubezen prislužiti in se izkazati. V taki logiki je še kako pomemben vsak denarij, še bolj pa je pomembno ali je so-služabnik prejel več kakor jaz. Misel starega človeka, ki je daleč pod mislijo Boga, kakor beremo v prvem berilu. In Oče vnovič na zadnjih in izgubljenih, ki so najdlje posedali brez Očeta, pokaže, da je logika Ljubezni drugačna. On namreč hodi in kliče. In kdorkoli vstopi, vstopi v njegovo polnost, kjer si ni potrebno kupovati, ampak le sprejeti držo obdarovanih sinov in hčera.

   Ponovno nekaj, kar sodobnega človeka vznemirja, saj v tem ni štetja, ampak le veselje nad lastno obdarovanostjo, posledično pa tudi nad obdarovanostjo tistega, ki ga ta Ljubezen najde. Četudi šele ob “koncu dneva”. Kjer Nekdo daje, ni več prvega in zadnjega, ampak je samo obdarovani. Še več, prvi je ravno tisti, ki uspe dati sebe nazaj, na zadnje mesto in tako pripravi prostor milosti, ki je ne gre prehitevati ali celo ukazovati. Prvo in zadnje mesto v Božji misli tako vedno sovpadata. Pavel pravi: “Življenje je zame Kristus.” Ko človek to okusi, se preprosto hoče manjšati, da bi On rastel (prim. Jn 3,30). Nenazadnje pa je tudi pomembno izpostaviti dejstvo, da Gospod spoštuje čas čakanja in iskanja. Tisto celodnevno posedanje v odsotnosti Očeta, tisto dolgo in mučno čakanje, ko človek ne ve, kam spada in kje je njegovo mesto, Gospod ovrednoti tako zelo, da ga izenači s tistimi, ki so cel dan smeli delati v Njegovem vinogradu. Obojni so namreč prenašali težo dneva in vročino, tisti “zadnji” morda težjo kakor “najdeni”.

   Zato bodo poslednji prvi in prvi poslednji. Vsakemu od nas je potrebno nenehno spreobračanje iz logike naših misli in naših poti posameznika, ki rešuje sebe, v logiko Boga, njegovih misli in poti, ki vedno rešujejo drugega in zato vključujejo daritev sebe. Tu pa odpade štetje in kupovanje naklonjenosti, ostane pa polnost veselja nad Očetovim zagotovilom ljubezni: “Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.”(Lk 15, 31). Če se tega zavemo, se lahko tudi mi, skupaj z Očetom v polnosti veselimo vsega, kar milost dela v življenju drugega: “Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden” (Lk 15, 31).

   Na Tvojo Besedo, avtorica prispevka Anja Kastelic

   Odgovori
3. Miro says:

   24. marca, 2023 at 18:51

   NEVERNI JEZUSOVI SORODNIKI – GOSPOD, POMAGAJ MI, DA BOM NENEHNO POGLABLJAL VERO VATE IN TI VSELEJ NAMENIL PRVO ČAST

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 7,1-2.10.25-30)

   Po tistem je Jezus hodil po Galileji. Po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga Judje želeli umoriti. Medtem se je približal judovski šotorski praznik. Ko pa so njegovi bratje odšli na praznik, je šel tudi on sam, vendar ne očitno, ampak na skrivaj.

   Nekaj Jeruzalemčanov je tedaj govorilo: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? In glejte, javno govori in mu nič ne rečejo. Mar so voditelji resnično spoznali, da je on Mesija? Toda o njem vemo, od kod je; kadar pa pride Mesija, nihče ne bo vedel, od kod je.« Jezus je tedaj med poučevanjem v templju zaklical in rekel: »Vi me poznate in tudi veste, od kod sem. Nisem prišel sam od sebe. Toda tisti, ki me je poslal, je resničen, in vi ga ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.«

   Tedaj so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil roke, ker njegova ura še ni prišla.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+7%2C1-2.10.25-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Čeprav hočejo Judje Jezusa prijeti, odide v Jeruzalem na šotorski praznik. Nasprotniki mu nočejo priznati, da je Mesija, ker poznajo njegov izvor. Jezus jim skuša pokazati, da je prišel od Boga. V veri bom sprejel Jezusa kot največji dar, ki mi ga Bog podarja. Gospod, pomagaj mi, da bom nenehno poglabljal vero vate in ti vselej namenil prvo čast. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   24. marca, 2023 at 15:11

   PAPEŽ FRANČIŠEK: PRAVICA DO VODE JE PRAVICA DO ŽIVLJENJA, PRIHODNOSTI IN UPANJA

   V OKVIRU KONFERENCE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOV (OZN) O VODI, KI POTEKA OD 22. DO 24. MARCA 2023 V NEW YORKU, JE BIL ORGANIZIRAN TUDI DOGODEK Z NASLOVOM »VODA IN UPANJE: IZKUŠNJE IN IZZIVI ZA POSPEŠEVANJE RAZVOJA TER SKRBI ZA SKUPNI DOM«. PAPEŽ FRANČIŠEK JE ORGANIZACIJSKEMU ODBORU S POSEBNIM SPOROČILOM IZKAZAL SVOJO »BLIŽINO, PODPORO IN SPREMSTVO«. (zapis: s. Leonida Zamuda)

   Najprej je izrazil priznanje »organizacijam, ki so se združile, da bi poiskale skupne glasove: Fundacija zdravstvenih delavcev za usposabljanje in razvoj (FUTRASAFODE), Amazonska cerkvena konferenca (CEAMA), Združenje za sanitarnega in okoljskega inženiringa (AIDIS), Združenje jezuitskih univerz Latinske Amerike (AUSJAL), Amazonski univerzitetni program (PUAM), Nacionalni zavod za sanacijo voda (ENOHSA) ter Inštitut za globalni dialog in kulturo srečanja (IDGCE)«.

   Nadalje je sveti oče zapisal, da mora biti »to posebno srečanje, ki poteka poleg drugih, predlaganih s strani več sto organizacij, skupaj s plenarnimi zasedanji, tematskimi pogovori ter vsemi preostalimi načrtovanimi dejavnostmi, tok reke upanja, ki bo poskrbel za udejanjanje doseženih dogovorov glede nujnih izzivov planeta«.

   »Trideset let po tem, ko je bil 22. marec razglašen za mednarodni dan voda, so podatki glede dostopa do tega nepogrešljivega vira, posledic podnebnih sprememb, naraščajoče neenakosti ter drugih vprašanj zelo zaskrbljujoči in tragični; to je dobro znano vsem udeležencem in državam članicam, zato mora biti poziv k ukrepanju konkreten in učinkovit,« je poudaril papež Frančišek ter dodal: »Združiti moramo svoja prizadevanja in celotno mednarodno skupnost vključiti v skupno delo ter oblikovati dogovore, ki bodo omogočali celostni razvoj človeštva.«

   Ob koncu pisma sveti oče izrazi svoje upanje, »da bo konferenca o vodi os, ki bo povezala rešitve, ki jih svet potrebuje, tako da bomo z zagotavljanjem polnega dostopa do vode in saniranja zagotovili univerzalno uresničevanje pravice do vode, ki ni nič drugega kot pravica do življenja, prihodnosti in upanja«.

   »Hvala za to srečanje, za zavzetost, boj in dogovore. Razprave se ne smemo bati, z njo moramo rasti, za nas in za prihodnje generacije. Naj vas Bog, naš Gospod, blagoslovi. Molim za vas, ne pozabite moliti zame,« sklene papež Frančišek svoje sporočilo udeležencem srečanja »Voda in upanje«.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/papez-franciesk-pravica-do-vode-je-pravica-do-zivljenja-prihod.html

   Odgovori
5. janez says:

   24. marca, 2023 at 11:10

   Z GOSPODOM SKOZI ŽIVLJENJE IN TRPLJENJE (RKC župnija Vurberk)

   Tvoj križ – moj križ, Gospod,
   prosim te za to,
   kar je najtežje in najbolj trdo:
   prosim te za milost,
   da bi v vsem trpljenju svojega življenja
   prepoznal križ tvojega Sina,
   da bi v njem počastil
   tvojo nedoumljivo sveto voljo,
   da bi šel s svojim Sinom
   po poti križa, dokler ti hočeš …
   Križ mojega Gospoda, bodi mi vzor,
   bodi moja luč, bodi moja tolažba,
   bodi rešitev vseh mračnih vprašanj,
   bodi luč v vseh nočeh …
   Oče, s tvojim Sinom hočemo deliti vse:
   njegovo življenje, njegovo poveličanje
   in zato tudi njegove bolečine in njegovo smrt.
   Samo daj nam s križem tudi moči,
   da ga bomo mogli nositi …
   Gospod, daj nam ljubezen,
   ki ne more videti stiske,
   ne da bi pomagala.
   Odpri nam oči, da te spoznamo,
   če nas s križem obložen srečaš
   v svojih bratih in sestrah,
   da ne bomo slepi in topi hiteli mimo
   ter se ukvarjali samo s svojimi skrbmi in stiskami.
   Ti, Gospod, si nas določil,
   da ne nosimo samo svojega bremena,
   ampak tudi bremena svojih bratov in sester.
   Postavil si nas na veliko cesto sveta,
   po kateri hodijo vsi nosilci križa.
   Hočeš, da vsem pomagamo nositi njihov križ
   z molitvijo, besedo in dejanjem,
   z zgledom nesebičnega, požrtvovalnega življenja.
   V vsakem, ki gre mimo nas,
   nas znova vprašujoče in proseče pogledaš:
   Ali me poznaš? Ali mi hočeš pomagati? Amen.

   Ecce Homo Moritus Iustus! Quod homo quo vadis? TE ET QUOD NIHIL SINE DEO?

   Postni čas se prične na pepelnično sredo ali pepelnico. Ta dan duhovnik zaznamuje vernike z blagoslovljenim pepelom. Vsakomur ga posuje na glavo in reče: “Spreobrni se in veruj evangeliju.” ali “Pomni, človek, da si prah in se v prah povrneš ali Pulvere sest et Pulvere Reventeris.” To je znamenje, da se hočemo poboljšati ali spreobrniti. Postni čas traja 40 dni in ima 6 postnih nedelj. Šesta se imenuje cvetna nedelja, ko se spominjamo Jezusovega vhoda v Jeruzalem pred njegovim trpljenjem in vstajenjem. Zadnji teden postnega časa se imenuje veliki teden. V postnem času zlasti ob petkih molimo križev pot in premišljujemo Jezusovo trpljenje. Na pepelnico in veliki petek je za odrasle post in zdržek od mesnih jedi. Vijolična barva pri bogoslužju je znamenje postnega časa. Postni čas je čas, ko kristjani pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Naša prizadevanja se na zunaj odražajo v poglobljeni molitvi, postu in dobrih delih. Namen posta ni v odpovedi določeni hrani, ampak v spreobrnenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom preko molitve. V teh postnih dneh ne doživljajmo Jezusa le v neskončni puščavi, samega, kot more biti človek sam v neskončni samoti, pač pa se z njim odpravljamo po poti na Golgoto, v to strašno dramo trpljenja in smrti, da bi na koncu le zrli v njegovo vstajenjsko obličje. Pri Jezusu je bila ena sama poslušnost Očetu, do najglobljega dna, kjer se objemata Božja in človeška narava. Le poslušnost Očetu more postati najčistejša ljubezen do nas. Ni ljubezni brez poslušnosti! Zato naj bo naša prva misel prošnja Bogu: “Odpri mi srce, da bi ti bil iskreno in dokončno poslušen.” Živimo v kulturi hrupa, kjer beseda izgublja svoj notranji pomen, zato je tako težko poslušati, še težje slišati bližnjega, glas vesti, Boga. Jezus nas uči poslušati z vsem bitjem, ne le z ušesi, pač s srcem, dušo in telesom … Naj ti pomagam nositi križ, Gospod ; kolikokrat sem bil v ognjevitih urah, v žaru molitve, pripravljen na vsako žrtev. Če si potem v resnici prišel in mi hotel dati delež pri svojem križu, sem se prestrašen umaknil. In vendar vem, da ne bom nikoli tvoj pravi učenec, če ne bom pil iz tvojega keliha, verjel in molil ter spolnjeval Božjo Voljo in Jezusov Evangelij. Hvala Gospod, ker si se daroval in umrl na križu za vse nas ljudi na Golgoti, da bi mi imeli Življenje in Odrešenje za vse naše grehe. Amen.

   Pepelnično pesem je objavila RKC župnija Vurberk.

   Tvoja je Oblast in Slava Vekomaj! Gospod Ti si Naše Vse!

   V hoji za Jezusom mora biti učenec pripravljen sprejeti svoj križ in se v odpovedi prečistiti od sebične navezanosti. Potrpeti in ostati stanoviten v veri in dobroti. Biti v vsem podoben Jezusu, ki je trpel in umrl ter vstal od smrti za vse nas! Poiskal bom področja življenja, kjer se moram bolj odločno boriti s sebičnostjo in svobodno stopiti na pot za Jezusom. Gospod, pomagaj mi razumeti, da je pot, ki mi jo predlagaš, edina, ki me resnično vodi k življenju. Daj mi poguma, da bom šel po njej. Prosim Vodi moja pota Gospod in me Poduči, da bom s tvojim blagoslovom vse delal, kar je dobro in prav v Tvojih Očeh.
   Dr. Primož Krečič, župnik, RKC Koper.

   Odgovori
6. Miro says:

   23. marca, 2023 at 16:50

   »PRIŠEL SEM V IMENU SVOJEGA OČETA IN ME NE SPREJMETE. ČE PRIDE KDO DRUG V SVOJEM IMENU, GA BOSTE SPREJELI. KAKO BI MOGLI VEROVATI VI, KI SPREJEMATE SLAVO DRUG OD DRUGEGA IN NE IŠČETE SLAVE OD EDINEGA BOGA?«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 5,31-47)

   »Če jaz pričujem o sebi, moje pričevanje ni resnično; drug je, ki pričuje o meni, in vem, da je pričevanje, s katerim pričuje o meni, resnično. Vi ste napotili poslance k Janezu in pričeval je za resnico. Jaz pa ne jemljem pričevanja od človeka, ampak to pripovedujem zato, da bi se vi rešili. On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. Jaz imam pričevanje, ki je večje kakor Janezovo: dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je poslal Oče. In tudi Oče, ki me je poslal, on je pričeval o meni: vendar vi niste nikoli slišali njegovega glasu ne videli njegovega lika. In tudi nimate njegove besede, ki bi ostajala v vas, ker ne verujete tistemu, ki ga je on poslal.

   Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. Ne sprejemam slave od ljudi; sicer pa vas poznam: v vas ni Božje ljubezni. Prišel sem v imenu svojega Očeta in me ne sprejmete. Če pride kdo drug v svojem imenu, ga boste sprejeli. Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga? Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu; vaš tožnik je Mojzes, v katerega upate. Če bi namreč verjeli Mojzesu, bi verjeli tudi meni, saj je pisal o meni. Če pa ne verjamete njegovim spisom, kako boste verjeli mojim besedam?«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+5%2C31-47&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   NE MISLITE, DA VAS BOM JAZ TOŽIL PRI OČETU, VAŠ TOŽITELJ JE MOJZES

   Jezus nam z neštetimi dejanji pomaga, da bi verovali vanj. Najprej spregovori o Janezu Krstniku, o Svetem pismu, ki govori o njem, še posebej po Mojzesu. Predvsem pa naglaša, da po vsej stari zavezi Bog Oče pričuje o njem. Janeza je poslal Bog,

   Sveto pismo je navdihnil Bog. Najmočnejše pa Oče pričuje po vsem, kar je delal Jezus. Dela, ki jih je Oče naročil Jezusu, pričujejo o Jezusu, da ga je Oče poslal. Vse, kar dela Jezus, dela skupaj z Očetom. Oče mu da opraviti svoje delo. S tem, da ga izvrši Jezus kaže, da je Božji sin.

   Svetopisemsko in Mojzesovo pričevanje o Jezusu pokaže besede, ki govorijo o Judovski neveri. »Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu, vaš tožitelj je Mojzes, v katerega vi zaupate.«

   Mojzes je podoba Jezusa, ki Boga prosi naj to trmasto ljudstvo reši. Sveto pismo vnaprej govori o skrivnosti Jezusa Kristusa. Po grehu ljudstva v puščavi Bog pove Mojzesu, da bo ljudstvo uničil, njemu pa obljubi, da bo iz njega naredil velik narod. Mojzes Božje ponudbe ne sprejme in pravi, naj skupaj z ljudstvom pokonča tudi njega. Popolnoma je postal solidaren z ljudmi in tako dosegel njihovo odrešenje.

   V Kristusu se vse, kar je pokazano po Mojzesu, dejansko tudi uresniči na nepričakovan način. V Kristusovi smrti Bog uniči ljudstvo. Njegova smrt pa ne uniči, ampak obudi od mrtvih vse uničene, nas, ki nas utrudita strah in beg pred Dobrim Bogom Očetom.

   Jezus je novi Mojzes, ki sprejme smrt skupaj z ljudstvom in za ljudstvo. Hkrati pa je novi Mojzes, iz katerega bo nastal velik narod, sinov in hčera nebeškega Očeta. Z vstajenjem se prav to uresniči in se še vedno uresničuje. Tako Sveto pismo pričuje o Jezusovem trpljenju in vstajenju, ki ga ni bilo mogoče predvideti.

   Ko pa v luči velikonočne skrivnosti znova beremo staro zavezo, pa občudujemo njeno napoved in slutnjo. V Kristusu se uresničita smrt in življenje, v njem je greh uničen in se začne novo življenje, v katerega nas rodi po Cerkvi, svojem telesu v sedanjem času.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     23. marca, 2023 at 16:51

     https://portal.pridi.com/2023/03/22/23-marec-ne-mislite-da-vas-bom-jaz-tozil-pri-ocetu-vas-tozitelj-je-mojzes/

     Odgovori
7. Miro says:

   23. marca, 2023 at 8:55

   KATEHEZA: EVANGELIZACIJA JE POVEZANA S PRIČEVANJEM IN SVETOSTJO

   SVETI OČE JE MED SPLOŠNO AVDIENCO POVABIL K BRANJU APOSTOLSKE SPODBUDE EVANGELII NUNTIANDI, KI JO JE LETA 1975 NAPISAL PAVEL VI. VNEMO ZA EVANGELIZACIJO JE POVEZAL S PRIČEVANJEM IN SVETOSTJO TER IZPOSTAVIL, DA MORAMO NAJPREJ EVANGELIZIRATI SEBE IN NATO EVANGELIZIRATI DRUGE. (zapis: Andreja Červek)

   Pričevanje o Kristusu je hkrati prvo sredstvo evangelizacije in bistveni pogoj, da je oznanilo evangelija rodovitno, je dejal papež Frančišek med splošno avdienco, 22. marca. Izhajal je iz apostolske spodbude Evangelii nuntiandi, za katero je dejal, da je še vedno aktualna. Izpostavil je, da pričevanje mora biti skladno s tem, kar kristjan veruje, in tem, kar oznanja in živi. Evangelizacijo pa je povezal tudi s svetostjo, pri čemer sta pomembni molitev in evharistija, ki pri oznanjevalcu pospešujeta rast v svetosti.

   SVETOPISEMSKI ODLOMEK: 1 Pt 3,8-9

   »KONČNO, BODITE VSI SLOŽNI, SOČUTNI, LJUBITE BRATE, BODITE USMILJENI IN PONIŽNI. NE VRAČAJTE HUDEGA ZA HÚDO IN NE SRAMOTITE TISTEGA, KI VAS SRAMOTI. NASPROTNO, BLAGOSLAVLJAJTE, KER STE BILI POKLICANI V TO, DA BI BILI DELEŽNI BLAGOSLOVA.«

   Kateheza: Prva pot evangelizacije: pričevanje (Evangelii nuntiandi):

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/kateheza-evangelizacija-je-povezana-s-pricevanjem-in-svetostjo.html

   Odgovori
8. janez says:

   23. marca, 2023 at 8:33

   Jutranja homilija papeža Frančiška: Razširimo srce. Za milost ni treba plačevati. Je zastonj

   Razširimo srce. Za milost ni treba plačevati. Je zastonj
   »Zastonjskost Boga naj spodbuja tudi našo držo zastonjskosti, bodisi pri pričevanju bodisi pri služenju. Razširimo svoje srce za milost. Milosti se ne kupuje. Kar smo prejeli gratis, dajmo gratis. Božjemu ljudstvu se služi – se ga ne poslužuje.

   Krščansko življenje je služenje in ne posluževanje
   Današnji evangeljski odlomek (glej Mt 10,7-13) govori o poslanstvu apostolov in torej o poslanstvu vsakega kristjana. Kristjan ne more ostati nepremičen. Krščansko življenje pomeni hoditi po poti, vedno. Jezusove so besede: ‘Spotoma pa oznanjajte in govorite: ‘Nebeško kraljestvo se je približalo.’ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.’ Ravno to je poslanstvo – pomeni življenje služenja. Krščansko življenje je služenje. Zelo žalostno je, ko najdemo kristjane, ki na začetku svojega spreobrnjenja ali ko ozavestijo, da so kristjani, služijo, so odprti za služenje, služijo Božjemu ljudstvu, a potem se začnejo posluževati Božjega ljudstva. To zelo boli, zelo boli Božje ljudstvo. Poklicanost je poklicanost k služenju, ne da se ‘poslužujemo nečesa’.

   Z Bogom se ne trguje
   Krščansko življenje je življenje zastonjskosti. V današnjem evangeliju Jezus poudari jedro odrešenja: ‘Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.’ Odrešenja ne moremo kupiti, ampak nam je dano zastonj. Bog nas rešuje zastonj, ne zaračunava nam. In kakor je Bog storil z nami, tako moramo tudi mi delati z drugimi. Ravno v tem je zastonjskost Boga. In to je ena najlepših stvari: Vedeti, da je Gospod poln darov, ki nam jih lahko da. A prosi za samo eno stvar: da se naše srce odpre. Ko mi pravimo ‘Oče naš’ in molimo, odpremo srce, da bi vanj prišla ta zastonjskost. Ni odnosa z Bogom izven zastonjskosti. Včasih, ko potrebujemo nekaj duhovnega ali neko milost, pravimo: ‘Sedaj se bom postil, delal bom pokoro, molil bom devetdnevnico …’ Kar je prav, a bodite pozorni: s tem ne ‘plačamo’ za milost, da bi ‘kupili’ milost; to je namenjeno razširitvi tvojega srca, da bi vanj prišla milost. Milost je zastonj. Vsi Božji darovi so zastonj. Problem je v srcu, ki se pomanjša, se zapre in ni sposobno prejeti zastonjske ljubezni. Z Bogom ni treba barantati, z Bogom se ne trguje.

   Razširiti srce za zastonjske milosti
   Zastonjskost je osrednja. In to je posebej pomembno za nas pastirje Cerkve, da ne bi prodajali milosti. Zelo namreč škoduje, ko naletimo na pastirje, ki trgujejo z Božjo milostjo. Gospodova milost je zastonj in ti jo moraš dati zastonj. V našem duhovnem življenju obstaja vedno ta nevarnost, da zdrsnemo na raven plačevanja. Vedno, tudi ko govorimo z Gospodom, kakor da bi mu hoteli dati neko podkupnino. A stvari ne potekajo na ta način, ne po tej poti. ‘Gospod, če ti storiš to, ti bom jaz dal to.’ Če naredim to obljubo, mi to razširi srce, da lahko prejmem tisto, kar je že zastonj za nas. Takšen odnos zastonjskosti z Bogom je to, kar nam bo pomagalo, da ga bomo imeli tudi v odnosu do drugih, tako pri krščanskem pričevanju kot krščanskem služenju, v pastoralnem življenju pastirjev Božjega ljudstva. Spotoma. Služite in dajajte ‘gratis’ to, kar ste ‘gratis’ prejeli. Naše življenje svetosti naj bo razširitev srca, da bodo Božja zastonjskost, Božje milosti, ki že so tam, ki so zastonj in nam jih On želi podariti, lahko prišle v naše srce. Tako bodi.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 11.6.2019)

   Odgovori
9. Miro says:

   22. marca, 2023 at 17:28

   »RESNIČNO, RESNIČNO, POVEM VAM: SIN NE MORE DELATI NIČESAR SAM OD SEBE, AMPAK LE TO, KAR VIDI, DA DELA OČE; KAR NAMREČ DELA ON, DELA ENAKO TUDI SIN.«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 5,17-30)

   Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.

   Jezus jim je tedaj odvrnil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam, in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal.

   Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe. Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+5%2C17-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     22. marca, 2023 at 17:29

     KDOR NE ČASTI OČETA, NE ČASTI SINA

     Postni čas je čas prenove Cerkve, skupnosti in posameznih vernikov ter predvsem ”čas milosti”. Bog od nas ne zahteva ničesar, česar bi nam prej že ne podaril: ”Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil”. Bog ni brezbrižen do nas. Vsakega od nas nosi v svojem srcu, pozna nas po imenu, skrbi za nas in nas išče, ko ga zapustimo. Zanima se za vsakega izmed nas; v svoji ljubezni ga zanima vse, kar se dogaja z nami. Ko živimo udobno življenje in nam gre vse dobro, se včasih zgodi, da pozabimo na druge (česar Bog Oče ne naredi nikoli), se ne zanimamo za njihove težave, trpljenje in krivice, ki se jim dogajajo … Tedaj naše srce zapade v brezbrižnost. Medtem ko se počutim precej dobro in prijetno, pozabljam na tiste, ki so v težavah. Ta egoistična razvada, ravnodušnost, ima danes svetovne razsežnosti, zato lahko govorimo o globalizaciji brezbrižnosti. Gre za stisko, s katero se kristjani moramo soočiti.

     Ko se Božje ljudstvo spreobrne k njegovi ljubezni, najde odgovore na vprašanja, ki mu jih zgodovina vedno znova zastavlja. Ravnodušnost do bližnjih in do Boga je resnična preizkušnja tudi za nas kristjane, zato moramo v vsakem postu slišati krik prerokov, ki so povzdigovali glas in nas tako prebujali. Bog ni brezbrižen do sveta, ampak ga ljubi do te mere, da pošlje svojega Sina za odrešenje vsakega človeka. V učlovečenju, zemeljskem življenju, smrti in vstajenju se dokončno odpirajo vrata med Bogom in človekom, med nebom in zemljo. Cerkev je z oznanjevanjem Božje besede, obhajanjem zakramentov in pričevanjem vere, ki se uresničuje v dobrodelnosti, kakor roka, ki vrata drži odprta. Toda svet teži k temu, da se zapre vase in zapre tista vrata, skozi katera Bog vstopa v svet in svet vanj. Tako roka, ki je Cerkev, ne sme biti nikoli presenečena, če je odrinjena, stisnjena in poškodovana.

     Božje ljudstvo potrebuje prenovo, da ne bi postalo brezbrižno, da se ne bi zaprlo samo vase. Predlagam TRI KORAKE, o katerih premišljujemo na poti prenove.

     Najprej se v molitvi pridružimo nebeški Cerkvi. Ko zemeljska Cerkev moli, se vzpostavi občestvo vzajemne pomoči in dobrega, ki pride do Božjega obličja.

     Na drugi strani je potrpežljivo pričevanje Njega, ki hoče vse in vsakega privesti do Očeta. Ljubezen ne more zamolčati poslanstva. Cerkev Jezusu Kristusu sledi na njegovi poti, da bi dosegla vsakega človeka, do skrajnih meja sveta.

     Na tretjem mestu pa je trpljenje bližnjih, ki predstavlja nenehni klic k spreobrnitvi, saj me morajo potrebe mojega brata opominjati na krhkost mojega življenja, moje odvisnosti od Boga in drugih bratov.

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2023/03/22/22-marec-kdor-ne-casti-oceta-ne-casti-sina/

     Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

     Odgovori
10. janez says:

    22. marca, 2023 at 8:53

    BOG NAS NEŽNO IN TIHO NAGOVORI, KO PONIŽNO IN Z GOREČO VERO MOLIMO
    Bog nam govori in nam sporoča vedno z nežnim tihim glasom. Njegova govorica je tako neznatna in delikatna, da jo lahko že majhna sapica izniči. Prisluhnimo Bogu v miru in tišini, kaj nam sporoča. Bog vedno odgovarja na ponižno molitev, polno vere in zaupanja, ko imamo dober namen pomagati ali narediti nekaj dobrega. Pogosto Bog ne odgovarja takoj – tako je potrebno čakati. V čakanju pa se razodeva čar poslušanja, ponižnosti, vera, zaupanje. V pričakovanju na Božji odgovor pogosto v nas zraste zavest lastne odgovornosti. Tako pričakovanje požene v nas neke mehanizme, da mi iz naše strani naredimo vse, da bi tudi Bog lahko iz njegove storil vse. Tu sorazlogi da nekatere rešitve pridejo šele kasneje.Vendar Bog zelo pogosto odgovarja. Problem seveda ne leži v njegovem odgovoru, pač pa v našem vprašanju. Smo iskreni ali nismo? Če nismo iskreni –tudi Boga ne moremo čutiti. V tej točki je nekaj podrobnejših poudarkov:
    a) Bog nikoli ne govori proti »zdravi pameti«
    b) je vedno na strani dobrega, pravega in resnice, posebno ko želimo dobro drugemu
    c )ni nikoli neiskren do naših potreb, počutij, težav…
    d) nikoli ne podpira naše hudobije, egoizma in igračkanja z njim, ne podpira naših utvar in iluzij, ošabnosti in ambicioznosti (povzpetnost na račun drugega)
    f) pogosto govori proti naši volji, kar nam ni prav ali pač?!
    g)govori mi iskreno celo to, kar mi ni všeč (kar mi ni po godu)
    h) pogosto govori takrat, ko bi jaz raje, da bi on molčali)
    g) govori tudi preko molka, tišine, drugih ljudi, Svetega pisma…

    Navaditi se moramo poslušati Boga, priučiti se moramo sposobnosti slišati in poslušati Boga, druge, ne le sebe. Imamo dvoje ušes in ena usta zato, da manj govorimo in več poslušamo! Kdor si te sposobnosti noče, ne more ali ne zna pridobiti, tvega, da Boga ne bo slišal celo takrat ko bo ta »glasno grmel«. Bog normalno ne uporablja druge poti za komunikacijo in spoznanje, kot je naš intelekt (razum, navdihnjen od Boga), naš občutek za ljubezen, za pravično, za dobro in našo vest, ko molimo in živimo po Evangeliju, kot nas uči Jezus in ko pomagamo in služimo drugim. Najpoglavitnejši problem je naša iskrenost v tem, kako si razlagamo in kako spolnjujemo Božjo voljo. Veliko več naše pozornosti bi morali posvetiti stvarem, ki od nas terjajo velike odgovornosti ali velike odločitve, našo vero in molitve, da delamo vse prav in v dobro nas in tudi drugih ljudi. Kaj in kako takrat moliti? Pomembno je, da sledimo svoji vesti, da tej zaupamo in da imamo pravi odnos do vere, da smo Ljubečiu, Usmiljeni, Dobri in da pomagamo ter služimo drugim. Božji odgovor v sebi vedno nosi dovolj rahločutnosti in modrosti: v Božjem odgovoru je vedno dovolj svetlobe (luči) za tistega, ki je »blage« volje –zakaj Bog vedno upošteva našo osebnost in svobodno voljo. Bog nikoli nikogar ne sili, ker ima svobodno voljo. To je podoba Boga, vzgojitelja in Usmiljenega Dobrotnika, ki nas vedno Ljubi in nam hole le vse dobro. Molimo iskreno in goreče, da nas bo Bog slišal in uslišal. In naj nam moligtve pomagajo, da bomo vso Ljubezen in Dobroto prelili v Življenje! Ko bomo pomagali in služili drugim in odložili človeški egocentrizem, ki je v tem, da mislimo le nase in na svoje želje in potrebe, bomo odprili srce Gospodu in Gospod nas bo sklišal in uslišal; zato, ker hočemo z molitvijo in dejanji Dobrote in Usmiljenja ter služenja bližnjim tako kot Jezus prinašati Luč, Dobroto in Usmiljenje sebi in drugim na svet in tako pokazati, da Ljubimo Boga in Ljudi!

    Medmrežje Nauči nas Moliti, že objavljeno.

    »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn, 10,10)

    http://dd.sgv.si/files/2017/11/Nauci-nas-moliti.pdf

    Odgovori