Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.001 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Hvala says:
    7. aprila, 2023 at 17:15

    SVETI LONGIN -VOJAK , KI JE JEZUSU PREBODEL SRCE NA KRIŽU. SPREOBRNIL SE JE.

    Legenda o Longinu in evharistični čudež-DRUŽINA
    ………..

    Izpoved vere rimskega vojaka, ki je s sulico preveril, ali je Jezus res že mrtev – saj bi mu sicer polomili noge in ga pustili, da bi se na križu v hudih mukah zadušil –, je kratko, a popolno: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin!« (Mr 15,39) Tudi opisani dogodek je znamenje te resnice, simbol, ki so ga prepoznali že cerkveni očetje – kri in voda, ki hkrati pritečeta iz Jezusove strani, pomenita, da sta bili v njegovi osebi resnično hkrati navzoči božja in človeška narava (pravi Bog in pravi človek). Resda evangelij vojaka sploh ne poimenuje, vendar se je skozi stoletja o njem razvilo močno legendarno izročilo.

    Zaradi zgodovinskih okoliščin je češčenje posebej vezano na dve mesti v Italiji: Rim, kjer že stoletja hranijo ostanke »svete« sulice, in Lanciano. V tem italijanskem mestecu na vzhodni obali, približno na pol poti med znamenitima romarskima središčema Loreto in San Giovanni Rotondo, naj bi bil sv. Longin rojen. Ime kraja je pomenljivo – izhaja namreč iz latinske beseda »lancea«, kar pomeni sulica (v rimskem času pa se je kraj imenoval Anxanum). Ostanke te sulice kot relikvije hranijo v baziliki sv. Petra v Vatikanu, kjer stoji tudi mogočna umetnina baročnega kiparja Berninija, celopostavni portret svetnika, ki v katoliškem koledarju goduje 16. oktobra.

    Če vemo, da se je vojak spreobrnil potem, ko je prebodel Jezusovo srce in sta iz njega pritekla curka krvi in vode – najmočnejši zakramentalni znamenji, potem nas ne bo presenetilo, da je Lanciano tudi v kasnejši cerkveni zgodovini igral pomembno vlogo. V njem se je namreč v 8. stoletju zgodil prvi dokumentirani evharistični čudež.

    Nekemu duhovniku sta se, ko je med darovanjem svete maše dvomil o resnični Jezusovi navzočnosti, kruh in vino spremenila v košček mesa in pet kapelj krvi. Najmodernejše raziskave v 20. stoletju so pokazale, da gre v resnici za kos srčne mišice in kaplje krvi z lastnostmi, značilnimi za prebivalce dežel Bližnjega vzhoda. Relikvije tega čudeža še danes lahko vidimo v cerkvi sv. Frančiška v Lancianu. Prizorišč evharističnih čudežev je v Italiji več, vendar je v tem primeru povezava čudeža z legendo o sv. Longinu zagotovo več kot naključje. Iz curkov Jezusove krvi in vode se je rodila Cerkev, ki je zakrament odrešenja za ves svet, na evharistični skrivnosti pa je ta skupnost utemeljena, saj le to poživlja. Longin je bil živa priča Jezusove smrti in vstajenja – zgodba o njem in njegovem rojstnem kraju pa je spodbuda za nas, da bi tudi sami znali biti verodostojne priče Njegove čudovite navzočnosti v svetu.

    https://www.druzina.si/clanek/pasijonska-zgodba-kot-literarna-mojstrovina

    Odgovori
  2. Miro says:
    7. aprila, 2023 at 14:11

    VELIKI PETEK

    VELIKI PETEK JE DAN JEZUSOVEGA TRPLJENJA IN SMRTI NA KRIŽU.

    Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca.

    Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni svete maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot. Obredi velikega petka, so najstarejša in najbolj častitljiva dediščina starokrščanskega bogoslužja in pobožnosti.

    Opravilo velikega petka ima tri dele. Sveto opravilo se začne v tišini s počastitvijo razgrnjenega oltarja, ki predstavlja Kristusa, oropanega človeškega dostojanstva, ki so mu vzeli vse in ki je na križu občutil zapuščenost. Ko glavni mašnik pred oltarjem na tla leže na obraz verniki pokleknejo in nekaj trenutkov tiho molijo. Zatem prisluhnejo Božji besedi.
    Po berilih se posluša poročilo evangelista Janeza o Jezusovem trpljenju in smrti, ki je uničila človekovo smrt in odprla pot v poveličano življenje pri Očetu. Po križu so odprta vrata v nebo.

    V prvem je opravilo Božje besede, med katerim beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija ter med drugim prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. V drugem delu častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja, v tretjem pa je obhajilni obred. Duhovnik že posvečene svete hostije, ki jih je prinesel iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po koncu obreda odnese na novo mesto, tokrat v t. i. Božji grob.

    Čeprav ima veliki petek noto žalovanja, ne smemo spregledati, da imata svoj smisel tudi veselje in upanje. Tudi na ta dan, tako kot na cvetno nedeljo, naj bi prevladovala misel na Kristusovo zmago. Na to nakazuje tudi rdeča mučeniška barva, ki jo uporabljamo pri bogoslužju in spominja na zmago, zaradi katere ima mučeništvo svoj pomen.

    V Katoliški cerkvi na veliki petek velja strogi post.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/veliki-petek-velikiteden2023

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  3. Miro says:
    6. aprila, 2023 at 21:55

    PAPEŽ FRANČIŠEK MED OBHAJANJEM GOSPODOVE VEČERJE: JEZUS MI JE UMIL NOGE, JEZUS ME JE REŠIL

    TUDI LETOS JE PAPEŽ FRANČIŠEK IZBRAL KAZENSKI ZAVOD ZA OBHAJANJE BOGOSLUŽJA GOSPODOVE ZADNJE VEČERJE Z OBREDOM UMIVANJA NOG, PRI ČEMER JE DAL PREDNOST MLADIM. DANES, V ČETRTEK, 6. APRILA, JE BOGOSLUŽJE POTEKALO V ZAVODU ZA PRESTAJANJE KAZNI ZA MLADOLETNIKE CASAL DEL MARMO V RIMU. PO HOMILIJI JE PAPEŽ FRANČIŠEK UMIL NOGE 12 MLADOLETNIM ZAPORNIKOM. PO SVETI MAŠI JE PAPEŽ BLAGOSLOVIL OTVORITVENO PLOŠČO KAPELE POSVEČENE BLAŽENEMU PINU PUGLISIJU. (po zapisu: p. Ivana Hercega)

    HOMILIJA

    Pozornost pritegne to, kako Jezus dan preden bo križan, stori to gesto. Umivanje nog je bila navada tistega časa, ker so bile ceste polne prahu in so ljudje prihajali od zunaj in ob vstopu v hišo, so jim pred gostijo, srečanjem umili noge. Kdo pa je umival noge? Sužnji. Torej sužnji, ker je bilo to delo za sužnje. Predstavljajmo si, kako so bili učenci osupli, ko so videli, da je Jezus začel delati to, kar je bilo za sužnje. To je storil, da bi jim dal razumeti sporočilo naslednjega dne, da bo umrl kot suženj in s tem plačal dolg vseh nas. Če bi mi prisluhnili tem Jezusovim stvarem, bi bilo življenje tako lepo, ker bi hiteli pomagati drug drugemu. To je nasprotno kot nas učijo »prebrisanci« okrog prenesti drug drugega, izkoristiti drugega. Tako lepo je pomagati drug drugemu, dati drugemu roko. To so človeške, vse človeške geste, ki se porodijo v plemenitem srcu.

    Več o homiliji na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-francisek-med-obhajanjem-gospodove-vecerje-jezus-umil.html

    Odgovori
  4. Miro says:
    6. aprila, 2023 at 16:29

    SVETI OČE DUHOVNIKOM: BRATJE, VARUJMO MAZILJENJE DUHA IN OHRANJAJMO HARMONIJO

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE NA VELIKI ČETRTEK DOPOLDAN V BAZILIKI SV. PETRA OBHAJAL KRIZMENO MAŠO V PRISOTNOSTI OKOLI 1800 DUHOVNIKOV IN 2500 VERNIKOV. MED HOMILIJO JE SPREGOVORIL O GOSPODOVEM DUHU IN NJEGOVEM MAZILJENJU. POUDARIL JE, DA »DUHOVNIŠKA ZRELOST PRIHAJA OD SVETEGA DUHA IN SE DOVRŠI, KO ON POSTANE PROTAGONIST« DUHOVNIKOVEGA ŽIVLJENJA.

    »DUH GOSPODOV JE NAD MENOJ« (Lk 4,18): s to vrstico se je začelo Jezusovo oznanjevanje in z isto vrstico se je začela Beseda, ki smo jo poslušali danes (prim. Iz 61,1). Na začetku je torej Gospodov Duh.

    In o Njem bi rad danes premišljeval z vami, dragi sobratje, o Gospodovem Duhu. Kajti brez Gospodovega Duha ni krščanskega življenja in brez njegovega maziljenja ni svetosti. On je protagonist in lepo je danes, na rojstni dan duhovništva, priznati, da je On izvor naše službe, življenja in življenjske moči vsakega Pastirja. Sveta Mati Cerkev nas namreč uči izpovedovati, da Sveti Duh »oživlja«, kot je zagotovil Jezus, rekoč: »Duh je tisti, ki oživlja« (Jn 6,63); ta nauk je prevzel apostol Pavel, ki je zapisal, da »črka ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6), in govoril o »postavi Duha življenja v Kristusu Jezusu« (Rim 8,2). Brez Njega tudi Cerkev ne bi bila živa Kristusova nevesta, ampak kvečjemu verska organizacija – bolj ali manj dobra; ne bi bila Kristusovo Telo, ampak tempelj, zgrajen s človeškimi rokami. Kako naj torej gradimo Cerkev, če ne izhajajoč iz dejstva, da smo »tempelj Svetega Duha«, ki »prebiva v nas« (prim. 1 Kor 6,19; 3,16)? Ne moremo ga pustiti zunaj hiše ali ga parkirati na kakšni pobožni coni. Vsak dan moramo reči: »Pridi, saj brez tvoje milosti, človek poln je bednosti.«

    Več o nagovoru svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/sveti-oce-duhovnikom-bratje-varujmo-maziljenje-duha-in-ohranja.html

    Odgovori
  5. Miro says:
    6. aprila, 2023 at 16:23

    VELIKI ČETRTEK – JEZUS UMIJE UČENCEM NOGE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 13,1-15)

    Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«

    Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+13%2C1-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Odgovori
    • Miro says:
      6. aprila, 2023 at 16:24

      VELIKI ČETRTEK – USTANOVNI DAN EVHARISTIJE IN DUHOVNIŠTVA

      V teh dneh pogosto razmišljam o duhovništvu, ko sem utrujen na drugačen način kot sem navajen. Res pa je, tako vsaj mislim, da je duhovnikova utrujenost, kot kadilo, ki se tiho dviga v nebo. Naša utrujenost gre naravnost v Očetovo srce.

      Duhovnikov napor je dragocen v Jezusovih očeh, ki ga sprejema in dviguje. Ko vé, da je na smrt utrujen, prav tako vé, da se pri tem ne bo zgrudil, ampak se bo prenovil; kajti z oljem veselja ga je Gospod mazilil. Ključ za duhovniško rodovitnost je v tem kako čutimo, da Gospod ravna z našo utrujenostjo.

      Naloge duhovnikov, o katerih govori Jezus, so: prinašati blagovest ubogim, oznanjati jetnikom oproščenje, slepim vračati vid, izpuščati zatirane na prostost in oznanjati leto, ki je ljubo Gospodu. To niso lahka, zunanja opravila, kot na primer ročna dela: zgraditi novo župnijsko dvorano, cerkve in podobno. Obveznosti, ki jih omenja Jezus, so obveznosti, v katerih je njegovo srce pretreseno in ganjeno. Veselimo se z mladoporočenci, smejimo se z otrokom, ki ga prinesejo h krstu; spremljamo mlade, ki se pripravljajo na zakon in družino; žalostimo se s tistim, ki prejme maziljenje na bolniški postelji; jočemo s tistimi, ki so pokopali ljubo jim osebo… Za nas, duhovnike, zgodbe naših ljudi niso samo dnevnik z novicami. Mi poznamo svoje ljudi, lahko slutimo, kaj se dogaja v njihovem srcu. In duhovnikovo srce je v trpljenju z njimi razcefrano, razdeli se na tisoč koščkov; pretreseno je in zdi se, da so ga ljudje pojedli. ‘Vzemite, jejte.’ To je beseda, ki jo Jezusov duhovnik stalno šepeta, ko skrbi za ljudi: ‘vzemite in jejte, vzemite in pijte’. Tako se naše duhovniško življenje daje v služenju, v bližini ljudem …, ki vedno utrudi.

      Izkušamo tri vrste utrujenosti: utrujenost od ljudi; utrujenost od sovražnikov; utrujenost od samega sebe. Utrujenost od ljudi, od množic je dobra utrujenost, je utrujenost, polna sadov in veselja, je milost, na dosegu roke vseh duhovnikov. In to je nekaj lepega: ljudje, ki ljubijo, želijo in potrebujejo svoje pastirje. Ta utrujenost je dobra, je zdrava.

      Zatem je tu utrujenost od sovražnikov. Demon in njegovi sledilci ne spijo, njihovo uho ne prenese Božje besede. Neutrudno delajo, da bi jo utišali ali pomešali. Tukaj je utrujenost mnogo težja. Hudobec je bolj zvit od nas in lahko v enem trenutku zruši tisto, kar smo potrpežljivo gradili dolgo časa. Treba je prositi milost, da se naučimo izničiti zlo.

      In navsezadnje, duhovniki smo lahko utrujeni od samih sebe. Ta utrujenost je najnevarnejša. Ta utrujenost pa je razočaranje nad sabo. Razlog te utrujenosti je opustitev svoje prvotne ljubezni. Samo ljubezen dá počitek. To, česar ne ljubimo, utrudi, in dolgoročno neprijetno utrudi.

      Najgloblja in skrivnostna podoba tega, kako Gospod ravna z utrujenostjo duhovnikov, je ta, o kateri smo slišali danes: to je umivanje nog, umivanje naše hoje za Gospodom. Gospod umije sámo hojo, pot. V prvi osebi si naloži dolžnost, da očisti vsak madež, ki se je nalepil po poti, opravljeni v njegovem imenu. Gospod nas umiva in očiščuje vsega, kar se je nabralo na naših nogah, da bi mu sledili. To je sveto. Ne dopusti, da bi ostal kakšen madež. Kakor poljublja rane, ki nam jih zadaja boj, tako umiva umazanijo dela.

      Torej lahko rečem v dvorani zadnje večerje se je rodila evharistija, duhovništvo in Cerkev in rodila se je ‘v izhodu’. Od tu se je odpravila, s prelomljenim kruhom v rokah, Jezusovimi ranami v očeh in Duhom ljubezni v srcu.

      Dvorana zadnje večerje nas spominja na služenje, na Jezusovo umivanje nog kot zgled za njegove učence. Umivati noge drug drugemu pomeni, zbrati se, sprejeti se, ljubiti se, služiti si od blizu. Dvorana zadnje večerje nas z evharistijo spominja na žrtev. Pri vsakem evharističnem slavju se Jezus daruje Očetu za nas, da bi se tudi mi lahko združili z Njim, darovali Bogu svoje življenje, delo, veselje in bolečine. Dvorana zadnje večerje nas spominja na prijateljstvo. Gospod nas imenuje prijatelji, zaupa nam Očetovo voljo in nam podarja sebe. To je za kristjana najlepša izkušnja, na poseben način pa za duhovnika: postati prijatelj Gospoda Jezusa.

      A dvorana zadnje večerje prav tako spominja na ozkosrčnost, radovednost, izdajstvo. Kdo je tisti, ki izdaja? Lahko je vsak med nami, niso samo in vedno drugi.

      In nazadnje, dvorana zadnje večerje nas spominja na rojstvo nove družine, Cerkve, ki jo je postavil vstali Gospod. To je družina, ki ima Mater, Devico Marijo. Krščanske družine pripadajo tej veliki družini, v njej najdejo luč in moč za hojo in obnavljanje, preko naporov in življenjskih preizkušenj. To je obzorje dvorane zadnje večerje: obzorje Vstalega in Cerkve. Od tu se odpravlja Cerkev, ki je v izhodu, spodbujena z življenjskim dihom Duha.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      Odgovori
  6. Miro says:
    6. aprila, 2023 at 9:13

    VELIKI ČETRTEK

    BOGOSLUŽNO DOGAJANJE VELIKEGA TEDNA Z BOGATO SIMBOLIKO IN IZBOROM SVETOPISEMSKIH BESEDIL UVAJA VERNIKE V VELIKO NOČ, KI JE NAJVEČJI IN NAJPOMEMBNEJŠI KRŠČANSKI PRAZNIK. VRHUNEC CERKVENEGA LETA PREDSTAVLJA VELIKI TEDEN, KI GA ZAČENJAMO NA CVETNO ALI OLJČNO NEDELJO, VIŠEK VELIKEGA TEDNA PA JE VELIKONOČNO TRIDNEVJE: VELIKI ČETRTEK, VELIKI PETEK IN VELIKA SOBOTA.

    Postni čas, ki ga začenjamo na pepelnično sredo in traja štirideset dni, sklenemo z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje. Dnevom med četrtkom in soboto dodajamo pridevnik veliki, ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega sina Jezusa Kristusa. Dogodke v Svetem pismu podrobno opisujejo vsi štirje evangelisti. Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek, ima svoje središče v velikonočni vigiliji in se konča z večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.

    VELIKI ČETRTEK je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije. Spominjamo se tudi zapovedi ljubezni in služenja drug drugemu.

    KRIZMENA MAŠA

    Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji skupaj z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po sveti krizmi – oljčnem olju, obogatenem z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev. Dejanje posvetitve olja je pridržano škofu in ga opravlja samo enkrat na leto.

    Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) ter pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo medsebojno povezanost ter povezanost s škofom in stolno cerkvijo.

    OLJE

    Olje je bilo človeku že od nekdaj dragocena snov. Uporablja se v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi mnogovrstne simbolike so olje uporabljali že v starozaveznem bogoslužju (prim. 2 Mz 27,20). Poleg tega je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem, s čimer snov postane vidno znamenje nevidne milosti za osebe in stvari, ki so z njo maziljene.

    SPOMIN JEZUSOVE ZADNJE VEČERJE Z UČENCI

    Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omejeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo. Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se uresničuje tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Kristusa. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem.

    O velikem četrtku več na:
    https://katoliska-cerkev.si/veliki-cetrtek

    Odgovori
  7. Miro says:
    5. aprila, 2023 at 19:40

    JUDA SE DOGOVORI, DA BO JEZUSA IZDAL – PASHALNA VEČERJA Z UČENCI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 26,14-25)

    Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izročim?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izročil.

    Prvi dan nekvašenega kruha so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal pasho s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naročil, in pripravili pashalno jagnje. Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi.

    Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in so mu začeli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz, Gospod?« On pa je odgovoril: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, po katerem je Sin človekov izročen! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Izdajalec Juda je odgovoril: »Rabi, saj menda nisem jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+26%2C14-25&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    JUDA PRODAL JEZUSA ZA 30 SREBRNIKOV

    Bratje so Jožefa prodali izmaelskim trgovcem s sužnji za 20 srebrnikov, Dalila pa je izdala Samsona za 1100 srebrnikov. “Dobri“ pastir v Zaharijevi prerokbi pa je dobil 30 srebrnikov, ko je prodal svojo čredo.

    Da te prijatelj proda, mora biti nekaj najhujšega. Nekdo, ki mu zaupaš. Zaharija pravi, da je pastir, ki je prodal čredo za 30 srebrnikov, razlomil dve pastirski palici z imenom Prijaznost in Povezanost. Da, najprej občutiš veliko neprijaznost, a posledica izdajstva je še hujša: prekinitev povezanosti.

    A pri izdaji Jezusa se je vse obrnilo drugače. Ker je Bog Ljubezen, se povezanost ni prekinila, ampak uresničila do konca. Jezus je na križu popolnoma uresničil povezanost med Bogom in človekom. 30 srebrnikov je odrešilo svet.

    V današnjem evangeliju smo priča neverjetnim nasprotjem. Na eni strani Juda, ki za denar proda svojega Učitelja, na drugi strani pa Jezus, ki daje navodila za pripravo velikonočne večerje. Nasproti si stojita Adam, ki je ukradel dar in sedaj z njim trguje in Sin, ki dar sprejme zato, da bi ga podaril in s tem ozdravil bolno človeško srce vseh ljudi.

    Jezus položaj obrne na glavo. Eden od njegovih učencev ga izda v smrt. Prav v tej dramatični okoliščini on samega sebe izroči kot kvas življenja: izdaja med večerjo postane priložnost za hoteno in popolno podaritev samega sebe. Jezus iz smrti naredi vir življenja: njegovo srce premaga smrt in jo preobrazi v življenje za ves svet.

    Juda je primer človeka, ki je na glas Svetega Duha vedno odgovarjal z NE, in tako končno naredil neodpustljivi greh. Kot blagajnik v majhni skupini učencev je bil postavljen skrbeti za vsa sredstva, ki so mu bila zaupana. Vsekakor je Juda stopil na strmo pot s tem, ko je segal v skupno blagajno z željo, da poveča svojo korist. Morda je takrat razmišljal takole: »Saj to ni ustrezno nadomestilo za moj trud. Štiriindvajset ur na dan skrbim za ta denar, povsod hodim z Jezusom, a nimam niti pravega doma. Menda imam pravico vzeti to majhno vsoto.

    Božji Duh mu je poskušal govoriti, toda Juda ga ni poslušal. Kadar koli ga je Duh o čem prepričal, je Juda odgovoril: NE. V zgornji izbi pred sveto večerjo je Jezus pristopil k njemu in mu umil noge. Med umivanjem je Judovo srce drhtelo od vznemirjenja, a Božji Duh ga je močno opozarjal na storjeni greh. Juda pa je razmišljal: »Ne, Gospod, ne bom se spokoril. Ne, tega ne morem narediti. Je preveč ponižujoče!« Zapustil je zgornjo izbo trdno odločen izdati svojega Učitelja. Potem je prodal svojega Gospoda za trideset srebrnikov. Juda je naredil neodpustljivi greh zato, ker se je s svojim NE stalno upiral Svetemu Duhu.

    Odprimo svoja srca velikodušni Kristusovi ljubezni. Če se prepoznam v Judu in se obrnem k Jezusu, bom tudi sam ozdravljen: postajal bom človek na Božji način, sin in brat, ki ima z vsemi skupnega Očeta, darovalca Življenja.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
  8. Miro says:
    5. aprila, 2023 at 19:39

    PAPEŽ MED KATEHEZO: GLEJMO KRIŽANEGA. NAŠE RANE LAHKO POSTANEJO VIR UPANJA

    SVETI OČE JE KATEHEZO MED SPLOŠNO AVDIENCO V VELIKEM TEDNU POSVETIL RAZMIŠLJANJU O TEM, KAKO JE KRIŽANI VIR UPANJA ZA VSAKEGA IZMED NAS. JEZUSU JE NA KRIŽU BOLEČINO SPREMENIL V LJUBEZEN. TUDI NAŠE RANE LAHKO POSTANEJO VIR UPANJA, KO NAMESTO DA BI SE SMILILI SAMIM SEBI ALI JIH SKRIVALI, OBRIŠEMO SOLZE DRUGIH. KAJTI LE ČE NEHAMO MISLITI NASE, PONOVNO NAJDEMO SAMI SEBE. (zapis: s. Leonida Zamuda)

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: 1 Pt 2,21-24

    »Kristus je trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. On ni storil greha in v njegovih ustih ni bilo zvijače. On med sramotenjem ni vračal sramotenja, med trpljenjem ni grozil … On je naše grehe sam ponesel na svojem telesu na les, da bi mi odmrli grehom in zaživeli pravičnosti: z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni.«

    Celotna kateheza svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-med-katehezo-glejmo-krizanega-nase-rane-lahko-postanejo.html

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  9. Miro says:
    4. aprila, 2023 at 20:16

    JEZUS NAPOVE, KDO GA BO IZDAL

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 13,21-33.36-38)

    Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Simon Peter mu je pomignil, naj ga vpraša, o kom govori. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.«

    Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Nekateri so mislili (ker je namreč Juda imel denarnico), da mu je Jezus rekel: »Nakupi, kar potrebujemo za praznik,« ali da naj dá kaj ubogim. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč.

    Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti.

    Simon Peter mu je rekel: »Gospod, kam odhajaš?« Jezus mu je odgovoril: »Kamor grem, zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus je odvrnil: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+13%2C21-33.36-38&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    KDO JE IZDAJALEC

    Kdo je izdajalec? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi: “Kdor sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu.“

    Po tej definiciji imamo Juda Iškariota zlahka za izdajalca. Kaj pa Petra? Je Peter tudi izdajalec? Ne. To vemo zato, ker je Jezus rekel: “Eden izmed vas me bo izdal.“ Ne dva ali trije, samo eden. Samo Juda. Ostale pa je strah prisilil, da so Jezusa zatajili.

    Vendar, ali ni to enako hudo, da Jezusa zatajiš? To vprašanje ni pomembno. Pomembno je, kaj narediš po tem dejanju. Dejstvo je, da te ima Bog rad, pa naj ga izdaš ali zatajiš. V vsakem primeru se lahko h Gospodu vrneš, še več, Gospod želi, da se vrneš. Peter se je, Juda se ni. Stvar torej ni v teži dejanja, ampak v tvojem odzivu potem, ko ti jo vest “zagode“ in se zaveš, kaj si naredil. Takrat imaš priložnost, da popraviš napako. Bog ti vedno daje “še eno“ priložnost, vedno, znova in znova, do smrti. Pograbi jo!

    Vsak od nas doživi, da se življenje ne odvija tako, kot smo pričakovali in upali. Tedaj nas prevzame ostra bolečina izdaje ali zatajitve. Vsak od nas v življenju to na svoj način doživi. Udarec, ki nas pusti z občutkom praznine in nekoristnosti.

    To se je Jezusu dogodilo s strani Jude in Petra. Več ljubezni in upanja, kot sem vložil v drugega, globlja je bolečina ob izdaji in zatajitvi. Ko smo sredi te bolečine, sploh če je zelo globoka, se nam zdi, da ne bomo mogli nikdar nikomur več zaupati. Srce se »zlomi«. Ključen in odločilen trenutek, ko me zlom lahko za vedno zapre ali pa ravno nasprotno, dokončno odpre moje srce. Prav to odprtost bomo v tem tednu odkrivali pri Jezusu. Pri Njem vidimo le to, da ni nobenih besed zagrenjenosti, razočaranja ali obsojanja. Slišimo zgolj mir in predanost sredi temne noči, ki se zgrinja na nas.

    Molimo danes tako: Samotni Jezus, vsak dan si bolj sam, vse dokler ti na koncu ostaja samo še vztrajno upanje v Boga, tvojega in našega Očka. Hvala ti, ker me nosiš, da se v takšnih življenjskih okoliščinah ne utopim, ampak odkrijem tvojo moč in tvojo brezpogojno zvestobo Očetovskega objema.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  10. Miro says:
    3. aprila, 2023 at 14:57

    ŽENA V BETANIJI MAZILI JEZUSA – GOSPOD, POKAŽI MI VELIČINO SVOJEGA DARU, DA NE BOM SKOPARIL S POZORNOSTJO DO TEBE IN BRATOV

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 12,1-11)

    Šest dni pred pasho je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. Juda Iškarijot, eden izmed njegovih učencev, ki ga je pozneje izdal, je rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo. Jezus je rekel: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.«

    Velika množica Judov je izvedela, da je tam, in ni prišla le zaradi Jezusa, ampak da bi videla tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih. Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+12%2C1-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Šest dni pred pasho Lazarjeva sestra mazili Jezusu noge. Juda se pritožuje nad vrednostjo daru, Jezus pa vidi v tem dar za njegov pokop. Tako kot Marija bom skušal podariti Jezusu čim več ljubezni v darovanju bližnjim. Gospod, pokaži mi veličino svojega daru, da ne bom skoparil s pozornostjo do tebe in bratov. (Luč besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja