Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.001 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    14. aprila, 2023 at 15:35

    JEZUS SE PRIKAŽE SEDMIM UČENCEM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 21,1-14)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+21%2C1-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    IMATE KAJ PRIGRIZNITI?

    V prav posebnem vzdušju ima Jezus z učenci jutranji obrok, ki nam ga predstavi današnji evangelij. Sam Jezus jih povabi, naj jedo. Nagovori jih, toda med njimi ne pride do pogovora. Po kratkih opisih evangelista se čuti, da bi ga učenci v resnici radi vprašali: »Kdo si?« Toda nihče ga ne vpraša. Nihče si ne drzne, da bi ga nagovoril in se z njim pogovarjal. To je drža spoštovanja in osuplosti, toda tudi tihega veselja.

    Vsi čutijo skrivnost, ki je ni mogoče razložiti; besede bi bile prazne. Učenci doživljajo, da se njihovo sivo jutro spreminja, da je nastalo ozračje ljubezni in prisrčnosti. V svojih srcih se čutijo nagovorjeni, nekaj se jih je skrivnostno dotaknilo.

    Učenci, ki izstopijo iz čolna, v katerem so vso noč zaman delali, so podoba za nas, ki prihajamo iz noči svojega življenja; v tem morju življenja se pogosto izgubljamo, premetavajo nas valovi. In ko k nam pristopi Jezus in z nami obeduje, se naše življenje razjasni. Na nas in v nas se tako zgodi vstajenje.

    Jezus ponudi učencem kruh in ribo. To je kruh z neba, o katerem je govoril Jezus v svojem evharističnem govoru. »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj«. Riba pa je podoba nesmrtnosti: že zgodnja Cerkev je namreč v ribi videla simbol Kristusa, ampak tudi zato, ker je bil sam Kristus simboliziran v podobi ribe. Riba je bila v antiki hrana nesmrtnosti, obenem pa simbol življenja in sreče. Tako je bila v zgodnji Cerkvi riba zelo razširjen evharistični simbol.

    Evharistija tako v tej luči pomeni, da nam Kristus, ki je za nas umrl in vstal, ponuja hrano nesmrtnosti. Pri vsaki evharistiji stopa Jezus z druge obale v našo sredino. Sivo praznino našega življenja spreminja v vzdušje prisrčnosti in ljubezni. Sam Vstali nas vselej vabi: »Pridite sem in jejte!« Zato si lahko vsakič, ko praznuješ evharistijo, predstavljaš prisrčno in ljubeznivo vzdušje ob Tiberijskem morju.

    Jezus ponudi kruh in ribo, v bistvu hoče povedati, da smo lačni. Kakšna lakota je to? To je: lakota po Bogu, lahkota po bratstvu, lakota po srečanju in skupnem praznovanju.

    Recimo odločno in brez strahu: lačni smo, Gospod … Lačni smo, Gospod, kruha tvoje Besede, ki more odpreti naše zaprtosti in našo samoto; lačni smo, Gospod, bratstva, kjer ravnodušnost, nizkotnost ne zapolnjujejo naših miz in ne zavzemajo prvega mesta pri nas doma. Lačni smo, Gospod, srečanj, v katerih more tvoja Beseda vzbuditi upanje, prebuditi nežnost, povečati občutljivost srca z odpiranjem poti spreminjanja in spreobrnjenja. Lačni smo, Gospod, tega, da bi izkusili… pomnožitev tvojega usmiljenja, Recimo odločno in brez strahu, lačni smo kruha, Gospod: kruha tvoje besede in kruha bratstva.

    Edina stvar, ki jo zahteva Gospod je: pridite. Spodbuja nas, naj hodimo njemu naproti, da bi postali deležni njegovega življenja in njegovega poslanstva. V vsaki evharistiji se razlomi in razdaja ter tudi nas vabi, da bi se razlomili in razdajali skupaj z Njim.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
  2. Miro says:
    14. aprila, 2023 at 8:00

    SVOJO BOLEZEN JE DAROVALA BOGU ZA SPREOBRNJENJE SVOJEGA ZAROČENCA (Aleteia, 10. marec 2023)

    PATRIZIA REVELLO JE UMRLA ZA TROJNO NEGATIVNIM RAKOM DOJKE. BILA JE GLOBOKO PREDANA MATERI BOŽJI, SVOJE TRPLJENJE JE DAROVALA ZA SPREOBRNJENJE SVOJEGA ZAROČENCA DIEGA

    V zadnji številki italijanskega tednika Maria con te je predstavljena zgodba Patrizie Ravello, 39-letne farmacevtke, ki je umrla 30. januarja 2016 po pogumnem boju s trojno negativnim rakom dojke, najbolj agresivno obliko raka dojke, ki se ne odziva na hormonsko terapijo.

    »Zatekla se je v molitev in ni dovolila, da bi bolezen omajala njeno vero. Boga je prosila, naj ji pomaga nositi težo tega križa in da bi na tej boleči poti prinašala luč tudi drugim. Izročila se je Mariji Materi dobrega sveta in darovala svojo bolezen in trpljenje za Diegovo spreobrnjenje. To je bila njena ideja. Upala je, da bo srce njenega ljubega spoznalo Boga. Za to je prosila Marijo v vsaki molitvi v vseh Marijinih svetiščih, ki jih je obiskala po odkritju bolezni in začetku zdravljenja.«

    Več o njeni življenjski zgodbi z močnim duhovnim sporočilom na:
    https://si.aleteia.org/2023/03/10/svojo-bolezen-je-darovala-bogu-za-spreobrnjenje-svojega-zarocenca/

    Odgovori
  3. Miro says:
    14. aprila, 2023 at 7:23

    SVETI OČE: NUDITE CELOSTNO OSKRBO BOLNIKOM IN NJIHOVIM DRUŽINAM

    SVETI OČE JE V ČETRTEK, 13. APRILA 2023, V AVDIENCO SPREJEL ZDRUŽENJE VERSKIH SOCIALNIH
    IN ZDRAVSTVENIH USTANOV (ARIS). POUDARIL JE, DA JE ZDRAVSTVO KRŠČANSKEGA ZNAČAJA DOLŽNO
    BRANITI PRAVICO DO OSKRBE ZLASTI NAJŠIBKEJŠIH DRUŽBENIH SKUPIN. USTANOVE JE POVABIL, NAJ
    SE MEDSEBOJNO POVEZUJEJO TER ZAGOTAVLJAJO CELOSTNO OSKRBO BOLNIKOV, KI SO JIM ZAUPANI.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/sveti-oce-nudite-celostno-oskrbo-bolnikom-in-njihovim-druzinam.html

    Odgovori
  4. Miro says:
    13. aprila, 2023 at 9:54

    JEZUS SE PRIKAŽE UČENCEM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 24,35-48)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+24%2C35-48&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    VI PA STE PRIČE

    Kako simpatičen dogodek! Učenci so vznemirjeni, strah jih je in dvomijo. Jezus vse to razume in je neverjetno sočuten. Išče, kako bi se lahko približal prestrašenim učencem. Najprej jih nagovori, potem jim pokaže roke in noge. Ko tudi to ne zadostuje pomisli, da bodo lažje dojeli, da je resničen, tako da bo pred njimi pojedel kos ribe. Kako prizadeven je v iskanju bližine z učenci, kako ustvarjalen in preprost. Po vsem tem pa Jezus pojasni pomen smrti in vstajenja ter jim naroča: Vi ste priče teh reči.

    Kdo je priča?… Priča je tisti, ki je objektivno videl resničnost, a ne z ravnodušnim očesom, videl je in se pustil vključiti v dogodek. Zaradi tega si zapomni, vendar ne samo, ker zna natančno obnoviti dejstva, ki so se zgodila, ampak, ker so ga ta dejstva nagovorila in je doumel njihov globok pomen. Zato priča tudi pripoveduje, zopet ne hladno in nezainteresirano, temveč kot tisti, ki je v to vpleten in je od tistega dne spremenil življenje… Vsak kristjan lahko postane priča vstalega Jezusa. Njegovo pričevanje je toliko bolj verodostojno kolikor bolj to razodeva njegov evangeljski, vesel, pogumen, krotak, miren in usmiljen način življenja. Če pa kristjan pusti, da ga prevzame udobje, nečimrnost, sebičnost, če postane gluh in slep za vprašanja tolikih bratov in sester o ‘vstajenju’, kako bo lahko sporočal o živem Jezusu, kako bo lahko sporočal o osvobajajoči moči ter o brezmejni nežnosti živega Jezusa?

    Jezus zahteva, da smo priče v dveh smereh. Da smo priče praznega groba, a tudi priče Jezusove neverjetne bližine. Vera vanj ni več vera v Boga, ki prebiva v nedostopni svetlobi, ampak je vera v učlovečeno Besedo, v ljubečega Očeta in ljubečega Sina, ki se nam približa tam, kjer smo. Jezus je lahko živ med učenci, ki so živi, ki čakajo konkreten odgovor na konkretno stisko.

    Še enkrat poglejmo, kako se Jezus približa učencem in kaj to pomeni za našo vero. Učenci so vztrajali v molitvi in ga čakali tam, kjer so bili nazadnje skupaj z Njim. Njegov nastop je čisto konkreten odgovor na njihovo stisko. Tako stopa Jezus tudi k meni, ko vztrajam vse dokler ne najdem odgovora. Dotakne se me tam, kjer me najbolj boli, če le ne zbežim. On je odgovor na moja najbolj konkretna in zemeljska vprašanja – ni visokoleteča teorija.

    Vera, o kateri govori današnji odlomek, je živa vera, ki je odgovor na konkretna življenjska vprašanja in ne neka tradicija z vrsto naučenih moralnih naukov. Verovati pomeni hoditi z Jezusom skozi življenje, ga srečevati v vsakdanjih iskanjih. Jezus pogosto ne odgovarja našim predstavam, vedno pa odgovarja našim potrebam. Je tu, da bi nas opogumil, da bi nam pomagal premagati strah in obup.

    In kaj pomeni biti njegova priča? Pomeni oznanjati Jezusa in vero vanj na tako živ in konkreten način kot se razodeva Jezus svojim učencem. Pomeni najprej biti blizu človeku, videti njegove strahove, dvome in nevero. Pričevati pomeni iskati najprimernejši način, kako sporočiti, da bo bližnji lahko razumel.

    Kje se napaja takšna vera? Najprej iz vztrajanja v občestvu, v iskanju odgovorov na smisel življenja in v molitvi. Ko pa se nekaj zgodi, ko vstopi Jezus skozi zaprta vrata, pa je za njihovo vero ključno, da dovolijo Jezusu, da se jim približa, da sprejmejo povabilo, da se jih dotakne in da sprejmejo izziv, da pred njimi poje ribo. Učenci so vero sprejeli, ker so dovolili, da se jih je Bog dotaknil.

    Ali mi sami dovolimo bližino Boga, ali verjamemo, da nam je lahko blizu. Bog se nas dotika po bližnjem. Ali mu dovolimo tako neposrednost, o kateri govori današnji evangelij? Vi ste priče! Naj nas božja bližina in bližina sočloveka spreminja v žive priče. Naj bomo priče novega življenja, ne le praznega groba. Naj bomo priče novih odnosov in nove bližine, v kateri se razodeva lepota človeka in veselje nad božjo ljubeznijo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  5. Miro says:
    13. aprila, 2023 at 9:54

    PAPEŽ MED KATEHEZO: ZA OZNANJEVANJE EVANGELIJA NE ZADOŠČA »KOPIRAJ« IN »PRILEPI«

    Sveti oče je katehezo med sredino splošno avdienco po veliki noči posvetil evangeljski gorečnosti, o kateri je pisal in jo živel apostol Pavel. Papež Frančišek je poudaril, da se evangelij oznanja na poti, v gibanju, ne pa za pisalno mizo ali za računalnikom. Pri tem je pomembna urnost, pripravljenost, človek pa mora biti prav tako prost načrtov, odprt za Božja presenečenja. (zapis: s. Leonida Zamuda)

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Ef 6,13-15

    [Bratje,] sezite po vsej Božji opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru.

    Celotna kateheza svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-za-oznanjevanje-evangelija-ne-zadosca-kopiraj-in-p.html

    Odgovori
  6. Miro says:
    12. aprila, 2023 at 19:55

    POT V EMAVS – SKRIVNOST POTI, KI VODI V EMAVS, JE V TEM: TUDI PREKO ŽALOSTI IN DRUGIH TEGOB, SMO MI ŠE VEDNO LJUBLJENI, BOG NAS NIKOLI NE NEHA IMETI RAD. BOG BO VEDNO HODIL Z NAMI, VEDNO, TUDI V NAJBOLJ BOLEČIH TRENUTKIH, TUDI V NAJSLABŠIH TRENUTKIH, TUDI V TRENUTKIH PORAZA – TAM JE GOSPOD. TO JE NAŠE UPANJE!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 24,13-35)

    In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala.

    Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.

    Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

    In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.

    Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.

    In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+24%2C13-35&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    HODITA RAZOČARANA IN ŽALOSTNA

    Dva moža hodita razočarana in žalostna. Prepričana sta, da za sabo puščata grenkobo nekega dogodka, ki se je zelo slabo končal. Pred tisto pasho sta bila polna navdušenja: prepričana, da bodo ti dnevi ključnega pomena za njuna pričakovanja in za upanje vsega ljudstva. Zdelo se je, da je za Jezusa, ki sta mu zaupala svoje življenje, končno prišla odločilna bitka. Sedaj, po dolgem obdobju priprave in skrivanja, bo pokazal svojo moč. To sta namreč pričakovala, vendar pa ni bilo tako.

    Popotnika sta gojila zgolj človeško upanje, ki pa se je sedaj razbilo na drobce. Tisti križ, dvignjen na Kalvariji, je bil najbolj zgovorno znamenje poraza, ki ga nista predvidela.

    In tako sta tisto nedeljo zjutraj pobegnila iz Jeruzalema. Pred očmi imata še vedno dogodke trpljenja – Jezusovo smrt, v duši pa mučno jezo zaradi tistih dogodkov med obveznim sobotnim počitkom. Tisti praznik pashe, ki bi moral zapeti pesem osvoboditve, je zašel kot najbolj boleč dan njunega življenja. Zapustita Jeruzalem, da bi odšla nekam drugam, v mirno vas.

    Jezusovo srečanje s tema dvema učencema se zdi popolnoma slučajno. Podobno je mnogim križiščem, na katera naletimo v življenju. Učenca stopata zamišljena in pridruži se jima nek neznanec. To je Jezus. A njune oči ga ne prepoznajo. In tako Jezus začne s tem kar je najpomembnejše, z upanjem.

    Jezus ju predvsem sprašuje in ju posluša. Naš Bog ni vsiljivi Bog. Čeprav že pozna razlog njunega razočaranja, jima pusti čas, da se lahko v celoti poglobita v bridkost, ki ju je ovila. Na površje pride priznanje, ki predstavlja refren človeškega življenja: ‘Mi pa smo upali …’ (Lk 24,21). Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov je v vsakem našem življenju. Navsezadnje smo vsi nekoliko taki kakor tista dva učenca. Kolikokrat smo v življenju upali, kolikokrat smo čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh. A Jezus hodi z vsemi obupanimi, z vsemi, ki hodijo s sklonjeno glavo. In tako jim ponovno vrača upanje.

    Resnično upanje nima nikoli nizke cene, vedno gre preko porazov. Upanje nekoga, ki ne trpi, morda sploh ni upanje.

    Zatem Jezus za učenca ponovi glavno dejanje vsake evharistije: vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in jima ga da. Ali ni v tem nizu dejanj celotna Jezusova zgodba? Jezus nas vzame, nas blagoslavlja, razlomi naše življenje – kajti ni ljubezni brez žrtvovanja – in ga ponudi drugim, ponudi ga vsem.

    Srečanje med Jezusom in dvema učencema je naglo. V njem je zaobjeto vse naše poslanstvo. Govori nam o tem, kakšen bi moral biti velikonočni kristjan. Velikonočni kristjan ni zaprt v svoj dom, ampak hodi po poti. Tam na poti življenja sreča ljudi z njihovimi upanji in razočaranji, včasih zelo težkimi. Posluša zgodbe vseh, da bi jim potem lahko daroval Besedo življenja, pričevanje o Božji ljubezni, zvesti ljubezni, ki gre do konca. Pričuje o Vstalem. In takrat začne človek ponovno goreti v upanju.

    Vsi imamo v svojem življenju težke in temne trenutke, ko hodimo žalostni, zamišljeni, brez obzorja, kakor, da imamo zid pred seboj. Jezus je vedno zraven ob nas, da bi nam dal upanje, da bi ogrel srce in nam rekel: ‘Hodi dalje, jaz sem s teboj. Hodi dalje.’

    Skrivnost poti, ki vodi v Emavs, je v tem: tudi preko žalosti in drugih tegob, smo mi še vedno ljubljeni, Bog nas nikoli ne neha imeti rad. Bog bo vedno hodil z nami, vedno, tudi v najbolj bolečih trenutkih, tudi v najslabših trenutkih, tudi v trenutkih poraza – tam je Gospod. To je naše upanje. Hodimo naprej s tem upanjem, kajti On je ob nas, hodi z nami. Vedno!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  7. Miro says:
    11. aprila, 2023 at 19:45

    PAPEŽ FRANČIŠEK: HUDIČ IŠČE ČLOVEKOV POLOM, VENDAR NE MORE NIČ, ČE JE PRISOTNA MOLITEV

    V doslej še neobjavljenem intervjuju, ki je v knjigi novinarja Fabia Marcheseja Ragona »Izganjalci hudiča proti satanu« (Piemme) in ki bo v knjigarnah od 11. aprila 2023 dalje, papež Frančišek poudari, da hudič skuša vedno napadati vse in seje ljuljko, tudi v Cerkvi, ko skuša postaviti druge proti drugim. Besedilo se začne s pripovedjo o eksorcizmu nad neko redovnico.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-francisek-hudic-isce-clovekov-polom-vendar-ne-more-nic.html

    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. Miro says:
    11. aprila, 2023 at 15:24

    JEZUS SE PRIKAŽE MARIJI MAGDALENI – GOSPOD, HVALA, KER NISI MRTVI, AMPAK ŽIVI. VABIŠ ME, NAJ TE PRIZNAM ZA PRVO LJUBEZEN!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 20,11-18)

    Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rekla sta ji: »Žena, zakaj jokaš?« Dejala jima je: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+20%2C11-18&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Marija Magdalena gre h grobu, da bi mazilila Jezusovo telo. Tedaj jo pokliče Jezus po imenu in ona ga prepozna: Rabuni! Jezus ji pomaga narediti nov korak vere in jo povabi k zastonjskemu daru. Kakor Marija se bom pustil poklicati Vstalemu in vstopil v ljubeč odnos med njim in Očetom. Gospod, hvala, ker nisi mrtvi, ampak Živi. Vabiš me, naj te priznam za prvo ljubezen. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  9. Miro says:
    10. aprila, 2023 at 13:42

    PAPEŽ FRANČIŠEK NA VELIKONOČNI PONEDELJEK: OZNANJAJ GOSPODA IN GA BOŠ SREČAL

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! DANES NAM EVANGELIJ POMAGA PODOŽIVETI SREČANJE ŽENA Z VSTALIM JEZUSOM NA VELIKONOČNO JUTRO. NA TA NAČIN NAS SPOMNI, DA SO GA ONE, ŽENE UČENKE, PRVE VIDELE IN SREČALE«.

    S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO RADUJ SE KRALJICA NEBEŠKA Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJI VELIKONOČNI PONEDELJEK.

    Papež Frančišek

    Vprašamo se lahko, zakaj one? Iz zelo preprostega razloga: ker so prve šle h grobu. Kot vsi učenci so tudi one trpele zaradi tega, da se je, kot je bilo videti, Jezusova zgodba končala. A za razliko od drugih ne ostanejo doma ohromljene, od žalosti in strahu. Zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu, gredo počastit Jezusovo telo in nosijo s seboj dišeča mazila. Grob je bil zapečaten in spraševale so se, kdo bi lahko odvalil tako težki kamen (prim. Mr 16,1-3). Toda njihova pripravljenost, da izvršijo to dejanje ljubezni, je premagala vse. Niso izgubile poguma, presegle so svoje strahove in tesnobo. To je način, kako najti Vstalega. Iziti iz naših strahov, iziti iz naših tesnob.

    Podoživimo prizor, ki ga opisuje evangelij: žene prispejo, vidijo prazen grob in »s strahom ter velikim veseljem« stečejo – pravi besedilo – »sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8). Prav med tem, ko gredo posredovat to oznanilo, jim pride naproti Jezus. To si dobro zapomnimo: Jezus jih sreča, ko ga gredo oznanjat. To je lepo: ko oznanjamo Gospoda, Gospod pride k nam. Včasih mislimo, da Bogu ostanemo blizu, če ga držimo tesno blizu sebe; ker potem, če se izpostavimo in začnemo o tem govoriti, pridejo sodbe, kritike, morda ne znamo odgovoriti na določena vprašanja ali provokacije, zato je bolje, da o tem ne govorimo, se zapremo. Ne, to ni v redu. Gospod pa pride, medtem ko ga oznanjamo. Ti boš Gospoda vedno našel na poti oznanjevanja. Oznanjaj Gospoda in ga boš srečal. Išči Gospoda in ga boš srečal. Toda vedno na poti. Tega nas učijo žene: Jezusa srečamo tako, da pričujemo o njem. Vzemimo si to k srcu. Jezusa srečamo tako, da pričujemo o njem.

    Vzemimo primer. Včasih se nam bo zgodilo, da bomo prejeli čudovito novico, kot na primer rojstvo otroka. Ena prvih stvari je, da to veselo vest delimo s prijatelji. »Ti veš, dobil je otroka. Lepo je.« Ko jo pripovedujemo, jo ponavljamo tudi sami sebi in na nek način še bolj zaživi v nas. Če se to zgodi z dobro novico vsakdana ali kakšnega pomembnega dne, se neskončno bolj zgodi z Jezusom, ki ni samo dobra novica in tudi ne najboljša novica življenja, ampak je življenje samo, »vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Vsakič ko ga oznanjamo, ne s propagando ali prozelitizmom, to ne, oznanjati je eno, propaganda in prozelitizem pa nekaj čisto drugega. Kristjan oznanja, kar z drugimi nameni počne prozelitizem, a tako ne gre. On pride s spoštovanjem in ljubeznijo, kot najlepši dar za podelitev. Jezus še bolj prebiva v nas vsakič, ko ga oznanjamo.

    Še pomislimo na žene v evangeliju. Bil je zapečaten kamen in kljub temu gredo h grobu; bilo je celo mesto, ki je videlo Jezusa na križu in kljub temu gredo v mesto in ga razglasijo za živega. Bratje in sestre, ko srečamo Jezusa, nam nobena ovira ne more preprečiti, da ga ne bi oznanjali. Če pa njegovo veselje zadržujemo zase, je morda to zaradi tega, ker ga še nismo zares srečali.

    Bratje, sestre, spričo izkustva žena se vprašajmo. »Povej mi, kdaj je bilo zadnjič, ko si pričeval Jezusa?« Kdaj sem zadnjič pričeval Jezusa? Kaj bom storil danes, da bodo ljudje, ki jih srečam, prejeli veselje njegovega oznanila? In še: ali lahko nekdo ob misli name reče: ta človek je veder, srečen, je dober, ker je srečal Jezusa? Prosimo Marijo, naj nam pomaga, da bomo veseli oznanjevalci evangelija.

    RADUJ SE, KRALJICA NEBEŠKA

    Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,
    zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja.
    Je vstal, kakor je rekel, aleluja.
    Prosi za nas Boga, aleluja.
    Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja.
    Ker je Gospod res vstal, aleluja.

    Molimo: Vsemogočni Bog, z vstajenjem svojega Sina Jezusa Kristusa si razveselil človeštvo. Po priprošnji njegove deviške matere Marije naj dosežemo veselje večnega življenja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-francisek-na-velikonocni-ponedeljek-oznanjaj-gospoda.html

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  10. Miro says:
    10. aprila, 2023 at 12:42

    NOV EVHARISTIČNI ČUDEŽ V ZDA?

    DUHOVNIK V ENI OD ŽUPNIJ NADŠKOFIJE HARTFORD V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE JE PRED DNEVI POROČAL, DA V NADŠKOFIJI PREISKUJEJO DOGODEK, KI BI GA LAHKO OZNAČILI ZA EVHARISTIČNI ČUDEŽ.

    Kot je po navedbah ameriških katoliških spletnih portalov poročala krajevna televizijska postaja v ameriški zvezni državi Connecticut, naj bi se čudež zgodil med sveto mašo v katoliški cerkvi sv. Tomaža v Thomastonu, kjer je nekoč kot župnik deloval bl. Michael McGivney, ustanovitelj reda Kolumbovih vitezov. Bl. oče McGivney je župnijo sv. Tomaža vodil od leta 1884 do svoje smrti pri 38 letih, na predvečer Marijinega vnebovzetja leta 1890.

    Tamkajšnji župnik Joseph Crowley je v začetku letošnjega marca vernikom ob koncu maše sporočil, da so bili med razdeljevanjem obhajila priča nepojasnljivemu dogodku: enemu od delivcev obhajila je zmanjkovalo hostij, nenadoma pa jih je bilo v ciboriju več, kot jih je potreboval. Bog se je v ciboriju preprosto pomnožil, je vidno ganjen pojasnil domači župnik.

    Več o tem na: https://www.druzina.si/clanek/nov-evharisticni-cudez-v-zda

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja