Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   2. maja, 2023 at 16:25

   JEZUS: »POVEDAL SEM VAM, PA NE VERJAMETE. DELA, KI JIH OPRAVLJAM V IMENU SVOJEGA OČETA, TA PRIČAJO O MENI« – GOSPOD, POMAGAJ MI, DA NE BI NIKOLI POZABIL, KAKO SKRBIŠ ZAME IN DA SO TVOJE BESEDE RESNIČNE

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 10,22-30)

   Takrat so v Jeruzalemu obhajali praznik tempeljskega posvečenja. Bilo je pozimi. Jezus je hodil v templju gor in dol po Salomonovem stebrišču. Tedaj so ga obstopili Judje in mu govorili: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Mesija, nam odkrito povej!«

   Jezus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+10%2C22-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Judje ne verujejo Jezusovi besedi in hočejo novih potrditev. On pa želi, da mu ljudje zaupajo, in jim razkriva svoj odnos z Očetom. V različnih okoliščinah bom gradil vse na Jezusovi in Očetovi ljubezni. Gospod, pomagaj mi, da ne bi nikoli pozabil, kako skrbiš zame in da so tvoje besede resnične. Nauči me zaupanja, da bom sledil vsemu, kar mi naročaš. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   2. maja, 2023 at 13:49

   MAJ – MARIJIN MESEC

   MESEC MAJ, MESEC POMLADI, JE NA POSEBEN NAČIN POSVEČEN JEZUSOVI MATERI MARIJI. PRI TEM NE SMEMO POZABITI NA NJENEGA MOŽA SV. JOŽEFA. NJEGA JE PRAV TAKO BOG IZBRAL, DA JE MARIJI IN JEZUSU POMAGAL, KO STA »RASLA V MODROSTI IN MILOSTI«.

   Marija je bila zaradi brezmadežnega spočetja polna milosti že pred Jezusovim spočetjem. Njena duša in njeno srce sta bili polni izrednih milosti in sposobnosti. V našem običajnem življenju temu ni tako. Nas obremenjujejo posledice izvirnega greha: sebičnost, gospodovalnost in nenasitnost. Marija ni iskala svojih koristi, ampak je vse prejemala iz Božje, Očetove roke: vse milosti in vse vrste trpljenja. Marijino življenje naj ne bo za nas samo zgled vere, upanja in ljubezni. Odločimo se, da se bomo v njenem mesecu (mesecu šmarnic) vsak dan podali »na obisk« v njen dom, v Nazaret, kjer se bomo ob njej, ob njenem Sinu in ob sv. Jožefu usposabljali za sodelovanje v Božjem načrtu odrešenja. Tako bomo tudi mi, v luči pomladnega sonca, rasli v »modrosti in milosti, pri Bogu in pri ljudeh. (N.N.)

   https://www.zupnijaribnicanapohorju.si/index.php/437-maj-marijin-mesec

   Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   2. maja, 2023 at 9:26

   LJUDSKA POBOŽNOST ŠMARNIC V ZGODOVINI SLOVENCEV

   ŠMARNICE SO ŠE VEDNO ENA NAJBOLJ PRILJUBLJENIH LJUDSKIH POBOŽNOSTI NA SLOVENSKEM

   Začetki šmarnične pobožnosti gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob poganskem »majskem drevesu« (Maibaum). Tudi v Sloveniji so jo z veseljem sprejeli.

   Med Slovenci se je majniška pobožnost začela v ljubljanskem semenišču na pobudo četrtoletnika Jerneja Lenčka leta 1851, od tod pa se je hitro razširila po vsej slovenski deželi. Besedilo za to pobožnost z naslovom Mesec Marije je že leta 1842 iz francoščine priredil Davorin Trstenjak. Leta 1852 so to marijansko pobožnost obhajali v ljubljanskem Alojzijevišču, leta 1855 so pobožnost obhajali že v romarski cerkvi na Kalobju, leta 1860 v mariborskem bogoslovju. Janez Volčič je leta 1855 napisal knjigo z naslovom Šmarnice, po cvetlici, ki vzcveti v začetku maja, in pod tem imenom se je pobožnost hitro razširila med ljudmi. Ljudje so to pobožnost vzeli za svojo in so jo obhajali pri številnih Marijinih kapelicah, kjer so brali šmarnično branje, molili litanije in peli Marijine pesmi. Še danes je ta navada marsikje ohranjena, čeprav imajo danes po cerkvah šmarnice največkrat med mašo.

   O šmarnični pobožnosti več na: https://katoliska-cerkev.si/ljudska-poboznost-smarnic-v-zgodovini-slovencev

   Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   1. maja, 2023 at 12:40

   OD KOD TEMU TA MODROST IN TA MOGOČNA DELA?

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 13,54-58)

   Prišel je v domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod torej njemu vse to?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.« In zaradi njihove nevere tam ni storil veliko mogočnih del.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+13%2C54-58&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   V NAGOVORU PRED MOLITVIJO RADUJ SE KRALJICA NEBEŠKA NA 1. MAJA LETA 2005 JE BENEDIKT XVI. DEJAL:

   »Danes začenjamo mesec maj z bogoslužnim praznikom, tako priljubljenim krščanskemu ljudstvu, s svetim Jožefom delavcem. Praznik je uvedel papež častitljivega spomina Pij XII. leta 1955, da bi poudaril pomembnost dela ter Kristusovo kakor tudi navzočnost Cerkve na delavskem področju. V današnji družbi je potrebno pričevati za ‘evangelij dela’, o katerem je spregovoril papež Janez Pavel II. v Okrožnici o človeškem delu (Laborem exercens). Želim, da bi bilo dovolj dela za vse, še posebej za mlade ter da bodo pogoji za delo vedno bolj spoštovali dostojanstvo človeške osebe.«

   BENEDIKT XVI. JE LETA 2011 V HOMILIJI MED BEATIFIKACIJO PAPEŽA JANEZA PAVLA II. DEJAL:

   »Danes pa je vrhu vsega še prvi dan maja, Marijinega meseca; in je tudi spomin sv. Jožefa Delavca. Te prvine se stekajo, da obogatijo našo molitev in pomagajo nam, ki smo še romarji v času in prostoru; medtem pa je v nebesih med angeli in svetniki praznik povsem drugačen! In vendar je en sam Bog, en sam je Kristus Gospod, ki kot most povezuje zemljo in nebesa in mi se v tem trenutku čutimo še posebej blizu, skoraj soudeleženi pri nebeškem bogoslužju.«

   Misli Benedikta XVI. (hozana.si)

   Presveta Devica Marija, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     1. maja, 2023 at 12:44

     MOLIMO: RADUJ SE, KRALJICA NEBEŠKA, ALELUJA!

     Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,
     zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja,
     je vstal, kakor je rekel, aleluja.
     Prosi za nas Boga, aleluja.
     Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja.
     Ker je Gospod res vstal, aleluja.

     Molimo. Vsemogočni Bog, z vstajenjem svojega Sina Jezusa Kristusa
     si razveselil človeštvo. Po priprošnji njegove deviške Matere Marije naj
     dosežemo veselje večnega življenja. Po Kristusu, našem Gospodu.
     Amen.

     Veselje nad Gospodovim vstajenjem izraža v velikonočnem času Marijina
     molitev Raduj se, ki izraža veselje nad zmago življenja. (marija.si)

     Odgovori
5. Miro says:

   1. maja, 2023 at 8:50

   1. MAJ – SV. JOŽEF DELAVEC

   V KATOLIŠKI CERKVI 1. MAJA OBHAJAMO GOD SV. JOŽEFA DELAVCA, MOŽA DEVICE MARIJE IN JEZUSOVEGA KRUŠNEGA OČETA.

   Sv. Jožef je bil po svetopisemskem izročilu mizar, zato velja za zgled človeka, ki si je z delom služil kruh, vzdrževal družino ter skrbel za vzgojo in rast Jezusa Kristusa.

   Vsebina godovnega dneva izhaja tudi iz zgodovinskih okoliščin delavskega vprašanja. Papež Leon XIII. (1878–1903) je leta 1891 objavil okrožnico Rerum novarum (Nove stvari), s katero je podprl delavsko vprašanje ter spregovoril o industrijskih delavcih, sindikatih in poštenih plačah. Okrožnica je postala temeljno besedilo sodobnega družbenega nauka Cerkve, saj je človekovo delo prvič obravnavala s krščanskega vidika, pri čemer je izhajala iz svetopisemskega izročila. Obsežno je spregovorila o položaju delavcev, ki so bili v tistem času socialno nezaščiteni, njihov status pa ni imel pravnega okvira. Okrožnice cerkvenega učiteljstva pomagajo vzpostavljati pravičen družbeni red in vrednotiti obstoječo družbeno ureditev.

   Navedene teme so v Cerkvi na Slovenskem in tudi širše aktualne tudi dandanes – tako zaradi svetovne finančno gospodarske krize kot tudi zaradi pastoralnega leta socialne pravičnosti oz. družbenega nauka Cerkve, ki od septembra 2011 do septembra 2012 potekal pod geslom Pravičnost v ljubezni.

   Zgodovina dela se za kristjane in Jude začne s stvarjenjem sveta. Stara zaveza predstavlja Boga kot delavca, ki oblikuje, postavlja in ureja svet (prim. npr. 1 Mz 1,1–2,4). Jezus si je pred začetkom javnega delovanja služil kruh z delom, verjetno kot obrtnik mizar, s čimer je človekovemu delu dal poseben pomen. Delo ni le ena izmed človekovih dejavnosti, ampak je povezano tudi z družbenimi in političnimi vprašanji. Delo mora biti cenjeno in spoštovano, ker človeku omogoča dostojanstven način življenja in zagotavlja materialne pogoje za preživetje.

   Lik sv. Jožefa je zgled tako za delavce kot delodajalce. Slednji so zavezani k zagotavljanju poštene plače, ki omogoča dostojno življenje. Višina plače mora ustrezati življenjskim potrebam in razmeram, v katerih delavci živijo. Vsi subjekti civilne družbe si morajo prizadevati za urejeno razmerje med delom in kapitalom ter z dialogom urejati delavska vprašanja, neomejeno konkurenco ekonomske moči in varovanje osebne lastnine, ki je namenjena družbeni funkciji.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/1-maj-sv-jozef-delavec-2012

   Prosi za nas, sveti Jožef!

   Odgovori
6. Miro says:

   30. aprila, 2023 at 11:30

   NEDELJA DOBREGA PASTIRJA

   EVANGELIJ ČETRTE VELIKONOČNE NEDELJE GOVORI O DOBREM PASTIRJU. ZATO TO NEDELJO IMENUJEMO »NEDELJA DOBREGA PASTIRJA« IN CERKEV NAS VABI, DA BI TA DAN MOLILI ZA DUHOVNE POKLICE.

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 10,1-10)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Jn%2010%2C1-10

   Odlomek nam predstavi neko zanimivo značilnost. Opaziti je nasprotje med dvema osebnostnima, od katerih je ena dobra in druga slaba. O dobri osebnosti lahko rečemo, da je dobri pastir ovac, v ogrado vstopa skozi vrata, pozna ovce, ovce mu sledijo, zanje da življenje. O negativni osebnosti pa je rečeno, da jih hoče iztrgati iz njegove roke.

   Kdo sta ti dve osebnosti? Glede pozitivne osebnosti je odgovor preprost: jasno je, da je to Jezus sam. Izraelci so bili v začetku nomadi, pastirji. To dejstvo je oblikovalo njihovo miselnost, njihove navade in tudi jezik. Odnos pastir-čreda je služil za opis odnosov med ljudstvom in njihovim kraljem ter med ljudstvom in Bogom. Bog je v pravem pomenu besede »Izraelov pastir«, ljudstvo pa se ima za »ovce njegove paše«.

   Jezus je uresničitev ideje popolnega pastirja, torej tistega, ki išče izgubljeno ovco in da življenje za svoje ovce. V njem se je Bog sam, kakor je obljubil po preroku Izaiju, spustil in se zavzel za svojo čredo. Preden je zapustil svet, je Jezus izbral nekaj ljudi, apostolov, da bi nadaljevali to njegovo poslanstvo. Od tod za škofe in duhovnike, njihove sodelavce, naziv »pastirji«.

   Kdo pa je drugi, ki hoče iztrgati ovce iz pastirjevih rok? Jezus s tem najprej misli na krive preroke in na navidezne odrešenike svojega časa, ki so se izdajali za Božje poslance, osvoboditelje ljudstva, medtem ko niso storili drugega, kakor pošiljali ljudi v smrt za sebe.

   Kdo pa so danes ti, ki ne vstopajo skozi vrata, ampak se prikradejo v stajo, ki »kradejo« ovce in jih trgajo od pastirja? Isti so, kakor v Jezusovem času! Navidezni odrešeniki, ljudje, ki se izdajajo za Božje poslance, »preroki poslednjih časov«, nič drugega niso, kakor fanatični vidci ali prekanjeni koristolovci, ki špekulirajo z dobrovernostjo in naivnostjo ljudi. Gotovo ste razumeli, da mislim na ustanovitelje ali voditelje verskih sekt, ki jih je precej tudi že pri nas.

   Resnične sekte spoznamo po nekaterih značilnostih. Predvsem po vsebini njihovega verovanja. V glavnem ne sprejemajo bistvenih točk krščanskega verovanja kot sta Kristusova božanska narava in Sveta Trojica; ali pa krščanskemu nauku primešajo tuje elemente, ki z njim niso v skladu, kot je na primer reinkarnacija.

   Če ste glede tega v kakšnem dvomu, vam svetujem, da tistim, ki se vam približajo, vljudno zastavite nekaj zelo jasnih vprašanj: »Ali veruješ v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha? Ali veruješ v Jezusa Kristusa njegovega edinega Sina? Ali častiš in spoštuješ Kristusovo mater Marijo?«, in ne pustite se zmesti, dokler ne boste prejeli od njih jasnega odgovora.

   Glede metod: tu so dobesedno »ovčji tatovi«, ko z vsemi sredstvi poskušajo odtrgati vernike iz njihove domače Cerkve, da bi se pridružili njihovi sekti. Pri tem delu pogosto varajo ljudi, ko se pri obiskih po hišah ali pri cerkvenih vhodih predstavljajo kot kristjani, ki verujejo vse, a je potrebno bore malo, da odkrijemo, kako po svojem okusu manipulirajo s Svetim pismom.

   Običajno so agresivni in polemizirajo. Bolj, kakor da bi ponudili lastne vsebine, obtožujejo in polemizirajo proti Cerkvi, Mariji in na splošno vsemu, kar je katoliško. Kar se tega tiče, smo v popolnem nasprotju z Jezusovim evangelijem, ki je ljubezen, blagost, spoštovanje svobode drugih. Pri sektah gre za veliko odsotnost evangeljske ljubezni. Bog sam v nekaterih od njih zavzema drugotno mesto, kajti vse se vrti okoli človeka ter njegovega uspeha in blaginje.

   Jezus nam je dal gotovo merilo prepoznavanja: »Varujte se – je rekel – lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,15-16). Najbolj pogost sad prihoda (mimohoda) sekt so razbite družine, fanatizem, apokaliptično pričakovanje konca sveta, ki pa jih dejstva vedno znova postavljajo na laž in ta konec sveta kljub vsemu redno popravljajo in ponovno oznanjajo.

   Seveda vse sekte niso enake. Obstaja še drug tip verskih sekt, ki so se rodile zunaj krščanskega sveta in so običajno prinesene z vzhoda. To so »tujki«. Običajno, za razliko od prvih, te nove verske skupine niso agresivne in se rade predstavljajo »v ovčjih oblačilih«, pridigajo ljubezen do vseh, do narave, iskanje globinskega jaza. To so običajno sinkretistična združenja, kar pomeni, da združujejo elemente različnega verskega izvora.

   Ogromno duhovno škodo utrpi človek, ki se pusti prepričati tem navideznim odrešenikom, in ta škoda je v tem, da izgubi Jezusa Kristusa in z njim tisto »polnost življenja«, ki nam jo je s svojim prihodom prinesel. Toda številne od teh sekt nevarno posegajo tudi na področje mentalnega zdravja in družbenega reda. Ponavljajoče se podrejanje volji drugega in kolektivni samomori nas opozarjajo, kam lahko vodi fanatizem kakšnega od voditeljev sekt. Nevarnost izhaja iz samega ustroja, strukture sekte. Na čelu le-te je običajno ustanovitelj ali pa nesporen voditelj, ki za svoje ravnanje nikomur ne odgovarja in mu tudi nihče ne stoji ob strani. Člani so popolnoma podvrženi interesom in svobodnim odločitvam enega samega človeka, ki je pogosto vse kaj drugega kot uravnovešen. Nekateri od njih so si na ta način ustvarili resnične in prave finančne imperije.

   Komu je namenjeno to moje razmišljanje? Ne ustanoviteljem in voditeljem sekt; zanje je bolj koristna molitev ali pa vsaj izvajanje zakonov, ne pa razumsko utemeljevanje. Moje razmišljanje je namenjeno »ovcam«. Jezus je rekel o svojih ovcah:

   »Za tujcem pa ne bodo šle,
   ampak bodo bežale pred njim,
   ker ne poznajo glasu tujcev.«

   Ubogi Jezus, bil je optimist! Žal danes ovce počno ravno nasprotno od tega. Gredo za prvim, ki jim začne pripovedovati, da so prejeli posebno poslanstvo z neba, da bi odrešili človeštvo, prinašali nekaj novega, skrivnostnega, izrednega … Številne od teh sekt skupaj s svojim ustanoviteljem tudi ugasnejo, toda koliko škode in koliko posejane ljuljke ostane za njimi!

   Ko govorimo o sektah, moramo izreči tudi mea culpa, posebno mi duhovniki in pastirji Cerkve. Vidi se, da nismo bili sposobni nadaljevati delo dobrega pastirja. Ljudje se pogosto znajdejo v kakšni od sekt zaradi potrebe, da bi občutili toplino in človeško podporo skupnosti, ki je niso našli v svoji župniji. Res pa je tudi, da se običajno v sektah znajdejo tisti kristjani, ki so vedno živeli na cerkvenem obrobju in se niso prizadevali, da bi bolje spoznali in gojili svojo krščansko vero, to pa seveda ni odvisno samo od duhovnikov.

   Kaj naj rečemo cerkvenim ovčicam ob koncu tega kratkega razmišljanja o sektah? Dovolite mi, da to povem z nekaj Dantejevimi verzi, ki se zdijo napisani prav v ta namen.

   Kristjani, bodite bolj preudarni:
   ne bodite kakor perje v vetru,
   ne verjemite, da vas bo vsaka voda umila.
   Imate Novo in Staro zavezo,
   in pastirja Cerkve, ki vas vodi:
   to naj vam zadošča za vaše odrešenje …
   Bodite ljudje in ne neumne ovce« (Raj, V,72-80).

   Od našega starega Danteja lahko sprejmemo tudi tako odkrito govorico.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Odgovori
   • Miro says:

     30. aprila, 2023 at 11:30

     https://portal.pridi.com/2023/04/29/30-april-nedelja-dobrega-pastirja/

     Odgovori
     • Miro says:

       30. aprila, 2023 at 11:33

       MOLIMO ZA DUHOVNE POKLICE

       Jezus, Dobri pastir, vedno hodiš z nami. Hočeš, da imamo pred seboj cilje,
       za katere se je vredno boriti. Hočeš, da odkrijemo, da je vsak izmed nas
       poklican za nekaj velikega, kar zagotavlja osebno srečo in dobro ljudi okoli
       nas. Varuješ nas, da nam srce ne bi otopelo zaradi težav in porazov.
       Sveti Duh nas opogumlja, da zna vsak odkriti poklic, ga sprejeti in živeti.
       Naša prizadevanja napolni s ponižnostjo in velikodušnostjo, da bomo gradili
       Cerkev, v kateri bo vsak lahko živel to, za kar je poklican. Naj s Tvojo pomočjo
       oblikujemo svet, v katerem bo dovolj svetosti in predanih duhovnih poklicev.
       Amen. (evharistija.eu/)

       Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

       Odgovori
7. Miro says:

   30. aprila, 2023 at 11:30

   NEDELJA DOBREGA PASTIRJA

   EVANGELIJ ČETRTE VELIKONOČNE NEDELJE GOVORI O DOBREM PASTIRJU. ZATO TO NEDELJO IMENUJEMO »NEDELJA DOBREGA PASTIRJA« IN CERKEV NAS VABI, DA BI TA DAN MOLILI ZA DUHOVNE POKLICE.

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 10,1-10)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Jn%2010%2C1-10

   Odlomek nam predstavi neko zanimivo značilnost. Opaziti je nasprotje med dvema osebnostnima, od katerih je ena dobra in druga slaba. O dobri osebnosti lahko rečemo, da je dobri pastir ovac, v ogrado vstopa skozi vrata, pozna ovce, ovce mu sledijo, zanje da življenje. O negativni osebnosti pa je rečeno, da jih hoče iztrgati iz njegove roke.

   Kdo sta ti dve osebnosti? Glede pozitivne osebnosti je odgovor preprost: jasno je, da je to Jezus sam. Izraelci so bili v začetku nomadi, pastirji. To dejstvo je oblikovalo njihovo miselnost, njihove navade in tudi jezik. Odnos pastir-čreda je služil za opis odnosov med ljudstvom in njihovim kraljem ter med ljudstvom in Bogom. Bog je v pravem pomenu besede »Izraelov pastir«, ljudstvo pa se ima za »ovce njegove paše«.

   Jezus je uresničitev ideje popolnega pastirja, torej tistega, ki išče izgubljeno ovco in da življenje za svoje ovce. V njem se je Bog sam, kakor je obljubil po preroku Izaiju, spustil in se zavzel za svojo čredo. Preden je zapustil svet, je Jezus izbral nekaj ljudi, apostolov, da bi nadaljevali to njegovo poslanstvo. Od tod za škofe in duhovnike, njihove sodelavce, naziv »pastirji«.

   Kdo pa je drugi, ki hoče iztrgati ovce iz pastirjevih rok? Jezus s tem najprej misli na krive preroke in na navidezne odrešenike svojega časa, ki so se izdajali za Božje poslance, osvoboditelje ljudstva, medtem ko niso storili drugega, kakor pošiljali ljudi v smrt za sebe.

   Kdo pa so danes ti, ki ne vstopajo skozi vrata, ampak se prikradejo v stajo, ki »kradejo« ovce in jih trgajo od pastirja? Isti so, kakor v Jezusovem času! Navidezni odrešeniki, ljudje, ki se izdajajo za Božje poslance, »preroki poslednjih časov«, nič drugega niso, kakor fanatični vidci ali prekanjeni koristolovci, ki špekulirajo z dobrovernostjo in naivnostjo ljudi. Gotovo ste razumeli, da mislim na ustanovitelje ali voditelje verskih sekt, ki jih je precej tudi že pri nas.

   Resnične sekte spoznamo po nekaterih značilnostih. Predvsem po vsebini njihovega verovanja. V glavnem ne sprejemajo bistvenih točk krščanskega verovanja kot sta Kristusova božanska narava in Sveta Trojica; ali pa krščanskemu nauku primešajo tuje elemente, ki z njim niso v skladu, kot je na primer reinkarnacija.

   Če ste glede tega v kakšnem dvomu, vam svetujem, da tistim, ki se vam približajo, vljudno zastavite nekaj zelo jasnih vprašanj: »Ali veruješ v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha? Ali veruješ v Jezusa Kristusa njegovega edinega Sina? Ali častiš in spoštuješ Kristusovo mater Marijo?«, in ne pustite se zmesti, dokler ne boste prejeli od njih jasnega odgovora.

   Glede metod: tu so dobesedno »ovčji tatovi«, ko z vsemi sredstvi poskušajo odtrgati vernike iz njihove domače Cerkve, da bi se pridružili njihovi sekti. Pri tem delu pogosto varajo ljudi, ko se pri obiskih po hišah ali pri cerkvenih vhodih predstavljajo kot kristjani, ki verujejo vse, a je potrebno bore malo, da odkrijemo, kako po svojem okusu manipulirajo s Svetim pismom.

   Običajno so agresivni in polemizirajo. Bolj, kakor da bi ponudili lastne vsebine, obtožujejo in polemizirajo proti Cerkvi, Mariji in na splošno vsemu, kar je katoliško. Kar se tega tiče, smo v popolnem nasprotju z Jezusovim evangelijem, ki je ljubezen, blagost, spoštovanje svobode drugih. Pri sektah gre za veliko odsotnost evangeljske ljubezni. Bog sam v nekaterih od njih zavzema drugotno mesto, kajti vse se vrti okoli človeka ter njegovega uspeha in blaginje.

   Jezus nam je dal gotovo merilo prepoznavanja: »Varujte se – je rekel – lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,15-16). Najbolj pogost sad prihoda (mimohoda) sekt so razbite družine, fanatizem, apokaliptično pričakovanje konca sveta, ki pa jih dejstva vedno znova postavljajo na laž in ta konec sveta kljub vsemu redno popravljajo in ponovno oznanjajo.

   Seveda vse sekte niso enake. Obstaja še drug tip verskih sekt, ki so se rodile zunaj krščanskega sveta in so običajno prinesene z vzhoda. To so »tujki«. Običajno, za razliko od prvih, te nove verske skupine niso agresivne in se rade predstavljajo »v ovčjih oblačilih«, pridigajo ljubezen do vseh, do narave, iskanje globinskega jaza. To so običajno sinkretistična združenja, kar pomeni, da združujejo elemente različnega verskega izvora.

   Ogromno duhovno škodo utrpi človek, ki se pusti prepričati tem navideznim odrešenikom, in ta škoda je v tem, da izgubi Jezusa Kristusa in z njim tisto »polnost življenja«, ki nam jo je s svojim prihodom prinesel. Toda številne od teh sekt nevarno posegajo tudi na področje mentalnega zdravja in družbenega reda. Ponavljajoče se podrejanje volji drugega in kolektivni samomori nas opozarjajo, kam lahko vodi fanatizem kakšnega od voditeljev sekt. Nevarnost izhaja iz samega ustroja, strukture sekte. Na čelu le-te je običajno ustanovitelj ali pa nesporen voditelj, ki za svoje ravnanje nikomur ne odgovarja in mu tudi nihče ne stoji ob strani. Člani so popolnoma podvrženi interesom in svobodnim odločitvam enega samega človeka, ki je pogosto vse kaj drugega kot uravnovešen. Nekateri od njih so si na ta način ustvarili resnične in prave finančne imperije.

   Komu je namenjeno to moje razmišljanje? Ne ustanoviteljem in voditeljem sekt; zanje je bolj koristna molitev ali pa vsaj izvajanje zakonov, ne pa razumsko utemeljevanje. Moje razmišljanje je namenjeno »ovcam«. Jezus je rekel o svojih ovcah:

   »Za tujcem pa ne bodo šle,
   ampak bodo bežale pred njim,
   ker ne poznajo glasu tujcev.«

   Ubogi Jezus, bil je optimist! Žal danes ovce počno ravno nasprotno od tega. Gredo za prvim, ki jim začne pripovedovati, da so prejeli posebno poslanstvo z neba, da bi odrešili človeštvo, prinašali nekaj novega, skrivnostnega, izrednega … Številne od teh sekt skupaj s svojim ustanoviteljem tudi ugasnejo, toda koliko škode in koliko posejane ljuljke ostane za njimi!

   Ko govorimo o sektah, moramo izreči tudi mea culpa, posebno mi duhovniki in pastirji Cerkve. Vidi se, da nismo bili sposobni nadaljevati delo dobrega pastirja. Ljudje se pogosto znajdejo v kakšni od sekt zaradi potrebe, da bi občutili toplino in človeško podporo skupnosti, ki je niso našli v svoji župniji. Res pa je tudi, da se običajno v sektah znajdejo tisti kristjani, ki so vedno živeli na cerkvenem obrobju in se niso prizadevali, da bi bolje spoznali in gojili svojo krščansko vero, to pa seveda ni odvisno samo od duhovnikov.

   Kaj naj rečemo cerkvenim ovčicam ob koncu tega kratkega razmišljanja o sektah? Dovolite mi, da to povem z nekaj Dantejevimi verzi, ki se zdijo napisani prav v ta namen.

   Kristjani, bodite bolj preudarni:
   ne bodite kakor perje v vetru,
   ne verjemite, da vas bo vsaka voda umila.
   Imate Novo in Staro zavezo,
   in pastirja Cerkve, ki vas vodi:
   to naj vam zadošča za vaše odrešenje …
   Bodite ljudje in ne neumne ovce« (Raj, V,72-80).

   Od našega starega Danteja lahko sprejmemo tudi tako odkrito govorico.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/04/29/30-april-nedelja-dobrega-pastirja/

   Odgovori
8. janez says:

   30. aprila, 2023 at 8:46

   Hodil bo noter in hodil bo ven
   So besede in so besede. So besede, ki dajejo življenje in so besede, ki kradejo, koljejo in uničujejo. Je torej glas, ki kliče po imenu in ki ga je dobro poslušati in so glasovi, ki se plazijo v stajo in vabijo, da bi potem oropali in odšli.
   Zanimivo, da Gospod za svoj glas vedno uporabi ednino, kajti On je tisti eden in edini Dobri pastir, ki kliče svoje ovce, da bi jih peljal ven in jim dajal življenja. Na drugi strani pa so glasovi tatov in roparjev, ki se plazijo v človekovo srce od drugod in ne skozi glavna vrata. Za te uporablja množino, ker jih je mnogo. Zlo se mora namreč prikazati številčno in glasno, Dobremu pa zadostuje, da je tiho in konkretno.

   Če je torej staja, v kateri so ovce in v katero skozi vrata vstopa Kristus, naše srce in je paša zunanji svet, ki nas obdaja, potem je izredno pomembna beseda, ki jo Jezus uporabi v tej priliki – vratar! Poklicani smo namreč postati vratarji našega srca. Stati tam, pri vratih, ki je Kristus, kakor se je sam poimenoval in tam preverjati misli in čustva, ki hočejo vstopiti v stajo. Jih spustiti skozi Kristusov pogled in njegovo Besedo, da se pokaže, v imenu koga prihajajo – v imenu Pastirja ali v imenu tatov.Mi pa tako pogosto v srce zmedeno spustimo vsako besedo, ki jo ponudi svet. Zadostuje zgolj to, da nekaj obljublja.Tako se redno dogaja, da v našo notranjost vstopajo besede, ki resnično ranijo, kradejo in uničujejo. In te besede potem dajemo naprej, drugim. Po ranah, ki smo jih prejeli, zadajamo nove rane tistim, ki so poleg nas. Dokler v svoje srce ne spustimo Kristusa.

   Njega, v čigar ustih ni bilo zvijače, Njega, ki ni vračal sramotenja za sramotenje, ki ni grozil, ko je trpel, ampak je naše grehe na svojem telesu ponesel na les. On je sprejel te volkove, tatove in roparje, pustil, da so ga ranili, vendar ne tudi premagali. Kajti samo tisti, ki ne grozi in ne preti, tisti, ki se ne maščuje in ne vrača, temveč odpušča, zmore zaustaviti zlo. Zmore razstrupiti sleherno puščico zla. Kristus je to storil za vse nas, da bi po Njem enako delali tudi mi.

   “Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni!” Edino v Njegovih ranah se je zlo lahko zaustavilo in umirilo. Po naših se pogosto širi, po Kristusovih pa je zaustavljeno, kajti od tam dalje se širi le še blagoslov. Zato nas danes in sleherni dan močno kliče in vabi, da bi On postal vrata našega srca, da bi svoje rane položili v Njegove in v njih razstrupili sleherno zlo, ki še kolje in uničuje svobodo in čistost našega srca. Kliče in vabi pa tudi, da bi te “tatove glasov tega sveta” zaustavili še predno se vtihotapijo v naše srce. Zato so tako pomembni vratarji! Vratar pa mora, da bi dobro opravljal svojo nalogo, stati poleg vrat in ne stran od njih. Vratar mora torej stati poleg Kristusa, biti eno z Njim, edino tako naše življenje mirno prehaja iz intime srca v akrivnost sveta. Ven in not. In povsod dobi pravo pašo, povsod je nasičeno, ker ve, katerim Besedam veruje in katere preprosto pusti zunaj.

   In kakor k vsakemu delu spadajo tudi napake, velja isto tudi za vratarja. Tudi nam se redno dogaja, da se vendarle damo prepričati volkovom, preoblečenim v ovčje kožuhe in pademo. Vendar je pot tudi tu jasna.
   V prvem berilu beremo, kako so mnogi ljudje na binkoštni dan spoznali, da so v svoji veliki zmoti križali samega Gospoda in Mesija. Nato pa vprašajo: “Bratje, kaj naj storimo?” Niso filozofirali, niso se posipali s pepelom, niso napadali in krivili druge, ne, bili so pripravljeni spoznati svojo ozkost in napako ter svoje življenje tudi spremeniti. V njihovem vprašanju je skrita že vsa pripravljenost na spremembo.To je prava pot kristjana. Ne to, da ne (z)grešimo, temveč da nenehno spoznavamo svoje ozkosti in napake ter smo obenem že pripravljeni na spreobrnenje. Nenehno. To je všeč Gospodu, ki nas nenehno uči ločevati Glas od glasov. Da bi le imeli polnost življenja, kajti za to je prišel.

   Potem pa se Beseda dotakne še posebne nevarnosti današnjih kristjanov, ki radi zaidemo v skrajnosti. Skrajnosti, da bi bili nenehno “v staji” ali nenehno “v akciji”. Ne eno ne drugo v sebi ne skriva polnosti življenja. Ta je namreč le v modri pretočnosti med enim in drugim, v tej modrosti “hoje ven in hoje noter”, v kombinaciji “staje” in “paše”. Tako je pomemben čas, ko iščemo mir srca, ko iščemo priviligirane prostore srečanj in druženj z Gospodom, saj vsako srce potrebuje čas, ko je “v staji”, ko je pri sebi, v samoti in intimi lastnega srca, v katerega vstopa Kristus in daje spoznavati svoj Glas. Ta čas je tudi pomemben za trening vratarja, ki se prav v vsiljevalnih mislih tatov in roparjev uči razločevati glasove od Glasu Pastirja, kar pozneje močno potrebuje v svetu.

   Je pa enako potrebno, da času “v staji” slediti tudi čas “zunanje paše”, čas, ko se gre “ven”, v svet, med ljudi. Ni dovolj samo biti znotraj, v priviligiranem času molitve, kakor ni vredu biti samo zunaj, med ljudmi, v nenehni akciji in dejavnosti, ki na koncu ne oznanja več Kristusa, ampak Kristusa samega uporabi za oznanjevanje samega sebe!
   Naj nas tako današnja Beseda še bolj spodbudi in pomaga, da bi se naučili ločevati med mikavnostjo in pretkanostjo glasov tistih, ki se v stajo plazijo naskrivaj ter lepoto glasu Gospoda in Pastirja, ki nas uči modrosti zmernosti, da bitako hodili not in hodili ven in vselej našli pašo!

   Anja Kastelic, Na Tvojo Besedo

   Odgovori
9. Miro says:

   29. aprila, 2023 at 17:00

   GLEJTE, ŽENIN! POJDITE MU NAPROTI!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 25,1-13)

   »Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹

   Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovoril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+25%2C1-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   DEVICE, KI ČAKAJO ŽENINA

   Vprašanje vstajenja, odpira nov pogled. To je pričakovanje Gospodove vrnitve. Zato nas vodi k premišljevanju o odnosu med sedanjim časom, časom Cerkve in Kristusovega kraljestva, ter prihodnjim časom, ki nas čaka, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu. Vsak krščanski pogovor o poslednjih rečeh, vedno izhaja iz dogodka vstajenja: v tem dogodku so se poslednje reči že začele in so v nekem smislu že navzoče.

   Eden od temeljnih elementov je pričakovanje, ki pa je istočasno tudi upanje. To nas spodbuja, da razumemo smisel časa in zgodovine, kot ugodno priložnost za naše zveličanje. Jezus je to skrivnostno resničnost ponazoril s številnimi prilikami, med njimi tudi s priliko o devicah, ki čakajo na ženina. Človek je za časa svojega življenja v nenehnem pričakovanju: ko je otrok želi odrasti, ko odraste se želi uresničiti in uspeti, ko se postara, pričakuje zaslužen počitek. Toda pride čas, ko odkrije, da je premalo upal, če mu poleg službe in družbenega položaja ne ostane nič drugega, v kar bi polagal svoje upanje. Pot človeštva zaznamuje upanje, toda za nas kristjane to upanje vodi gotovost: Gospod je navzoč v minevanju našega življenja ter nas spremlja. Nekega, ne tako oddaljenega dne, bo vse to našlo dopolnitev v Božjem kraljestvu, kraljestvu pravičnosti in miru.

   Sedaj pa, ko se spušča noč, nam Jezus pravi, naj bodo naše svetilke prižgane. In sicer luč vere, luč molitve, luč upanja in ljubezni! Nam, ki nismo luč, lahko samo Kristus pravi: ‘Vi ste luč sveta’ ter nam tako zaupa skrb, da bo zasijala luč brezpogojne ljubezni, saj ko živimo krščansko ljubezen, vnašamo v ta svet Božjo luč ter tako kažemo na resnični izvor.

   Kaj pa predstavlja ‘olje’, ki je nujno potrebno, da nas spustijo na svatbo? Sveti Avguštin, kakor tudi drugi starodavni avtorji razberejo v tem simbolu ljubezen, ki se je ne more kupiti, temveč se jo dobi kot dar, se jo ohrani v notranjosti ter se jo udejanja v dobrih delih. Prava modrost je v tem, da izkoristimo umrljivo življenje za izvrševanje del usmiljenja, saj po smrti to ne bo več možno. Ko pa bomo obujeni za poslednjo sodbo, bomo sojeni glede na ljubezen, ki smo jo udejanjali med zemeljskim življenjem. To ljubezen pa nam je podaril Kristus, ki jo je Sveti Duh izlil v nas.

   Vsekakor nas Jezus spominja, da moramo biti pripravljeni na srečanje z Njim. S to priliko pa nam pokaže kaj pomeni biti pripravljen, saj so vse device pred ženinovim prihodom spale, toda, ko so se zbudile, so bile nekatere pripravljene, druge pa ne. Tu je torej pomen tega, da smo modri in preudarni, saj gre za to, da ne čakamo na zadnji trenutek svojega življenja za sodelovanje z Božjo milostjo, temveč da to storimo sedaj. Lepo je malo pomisliti na to, da bo en dan zadnji. Če je danes, kako sem pripravljen, pripravljena. To in to moram storiti… Pripravljati se, kakor da je zadnji dan.

   Svetilka je torej simbol za vero, ki razsvetljuje naše življenje, medtem ko je olje simbol za dejavno ljubezen, ki poživlja ter napravlja luč vere rodovitno in verodostojno. Pogoj za to, da smo pripravljeni na srečanje z Gospodom, ni samo vera, temveč krščansko življenje bogato z dejavno ljubeznijo, ljubeznijo do bližnjega. Če se pustimo voditi temu, kar se nam zdi bolj lagodno torej s iskanjem svojih interesov, postane naše življenje nerodovitno. S tem si ne nabiramo zaloge olja za svetilko naše vere. Vera bo tako ugasnila ob trenutku Gospodovega prihoda, ali pa morda že prej. Če pa smo čuječi in si prizadevamo delati dobro z dejanji ljubezni, podeljevanja, služenju bližnjemu v težavah, smo lahko mirni, medtem ko čakamo ženinov prihod, kajti Gospod lahko pride v katerem koli trenutku. Pri tem pa nas tudi spanec smrti ne plaši, saj imamo zalogo olja, zbranega z vsakodnevnimi dobrimi deli. Vera navdihuje dejavno ljubezen in dejavna ljubezen ohranja vero.

   Devica Marija naj nam pomaga napraviti našo vero preko dejavne ljubezni vedno bolj dejavno, da bo lahko naša svetilka svetila že tu na zemeljski poti in potem za vedno na svatbeni gostiji v raju.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     29. aprila, 2023 at 17:01

     https://portal.pridi.com/2023/04/28/29-april-device-ki-cakajo-zenina/

     Odgovori
10. Miro says:

    29. aprila, 2023 at 15:40

    SVETA KATARINA SIENSKA: SOZAVETNICA EVROPE, PROTI KUGI

    SV. KATARINA SIENSKA V SVOJI OSEBI NAJLEPŠE POVEZUJE MISTIKINJO IN DEJAVNO MISIJONARKO, POPOTNICO, POGAJALKO, SVETOVALKO, MIROVNICO, LAHKO BI REKLI TUDI »POLITIČARKO« 14. STOLETJA. JE CERKVENA UČITELJICA.

    Iz življenja …

    Njeno otroštvo in zgodnja mladost je podobna mnogim drugim svetnikom, a le malo jih je imelo sestro dvojčico ter poleg nje še triindvajset starejših bratov in sestra, kot Katarina.

    Sv. Katarina je bila rojena 25. marca 1347 v Sieni v Italiji v premožnejši verni družini.

    Deležna je bila številnih videnj in zamaknjenj. Prvo videnje je imela pri šestih leti, pri sedmih pa se je odločila, da bo za vedno ostala devica. Da bi dokazala trdnost svoje odločitve in o njej prepričala starše, ki so jo želeli poročiti z bogatim ženinom, si je pri petnajstih letih popolnoma ostrigla lase. Legenda nadaljuje, da so njeni starši sprejeli njeno odločitev šele tistega dne, ko jo je oče našel pri zbrani molitvi in videl, kako nad njeno glavo lebdi golobica.

    Okoli leta 1363 je Katarina vstopila med sestre dominikanke in naslednje leto preživela v popolni samoti, askezi, kontemplaciji in molitvi. Leta 1367 se je v mističnem zanosu zaročila s Kristusom (»mistična zaroka«). To videnje, v katerem jo je Marija predstavila Jezusu, ki ji je dal sijajen prstan, se ni nikoli izbrisalo in Katarininega srca. Vse do konca življenja je na prstu nosila ta (vsem drugim neviden) lep prstan.

    Tako je bilo vse do posebnega videnja, ko jo je Jezus poklical, naj izide iz tega »zaprtega« sveta in se posveti apostolatu. Tako sv. Katarina zadnjih deset let svojega življenja preživi na potovanjih. Sv. Katarina je poleg skrbi za revne in bolne, katerim je s svojo molitvijo pogosto vračala želeno zdravje, postala prava mirovnica med mesti in državami. Bila je svetovalka vladarjev, papežev, kakor tudi preprostega ljudstva. V želji za edinost Cerkve je odšla celo v Avignon k papežu Gregorju XI., in ga s svojo duhovitostjo in odločnostjo prepričala, da se vrne iz Avignona v Rim.

    Čeprav je bila nepismena – brez šole, je za seboj pustila veliko Knjigo božjega nauka oz. Dialog (ki prikazuje mistično pot do odrešenja) in kar 381 pisem. Svoje poslanice in modre misli je narekovala drugim, tistim, ki so jo obkrožali in spremljali kot svetnico že za časa njenega življenja.

    A sv. Katarina je kljub vsemu temu ostala v duši mistikinja. Hrepeneč po tem, da bi se čim bolj zedinila s svojim nebeškim Ženinom, je leta 1375 v Pisi v kapeli sv. Kristine na čudežen način, kot sv. Frančišek Asiški, prejela stigme – znamenja Jezusovih ran na nogah, rokah in prsih, ki pa jih je skrivala do smrti. Njeno podobnost in poistovetenje z Jezusom Kristusom na nek način potrjuje tudi dejstvo, da je umrla ravno v »Jezusovih letih«, v starosti 33 let, 29. aprila 1380.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-katarina-sienska-sozavetnica-evrope-in-proti-kugi/2023-04-29/

    Odgovori