Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   3. junija, 2023 at 14:16

   PRIDIGA ŠKOFA ANDREJA SAJETA PRI SVETI MAŠI ZA POBITE ŽRTVE REVOLUCIONARNEGA NASILJA

   PRIZADEVANJE ZA SPRAVO IN ODPUŠČÁNJE JE NALOGA VSEH!

   Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

   Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.

   Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.

   Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.

   Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.

   Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.

   Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

   Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).

   V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.

   Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.

   Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.

   Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

   Msgr. dr. Andrej Saje,
   novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference

   https://katoliska-cerkev.si/pridiga-skofa-andreja-sajeta-pri-sveti-masi-za-pobite-zrtve-revolucionarnega-nasilja2023

   Odgovori
2. Miro says:

   2. junija, 2023 at 17:20

   GOVOR ŠKOFA PETRA ŠTUMPFA, PREDSEDNIKA ODBORA ZA PRIPRAVO MEDRELIGIJSKEGA SREČANJA MIR TEBI, EVROPA; MIR TEBI, BALKAN

   ENA OD PRIORITET PONTIFIKATA PAPEŽA FRANČIŠKA JE TUDI MEDRELIGIJSKI DIALOG. PAPEŽ VZTRAJNO ŠE NAPREJ UTRJUJE POTI, KI SO JIH TRASIRALI NJEGOVI PREDNIKI, MED TEMI TRIJE SVETI PAPEŽI: JANEZ XXIII., PAVEL VI., JANEZ PAVEL II., IN BENEDIKT XVI.

   Katoliška cerkev v Sloveniji je zlasti po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru zelo skrbno negovala ekumenski, posebno pa po obdobju osamosvojitve Slovenije, tudi medreligijski dialog. Odnosi med katoličani, pravoslavnimi, evangeličani, muslimani, judi in nekaterimi drugimi verstvi so spoštljivi, odprti in pozorni. Niso omejeni zgolj na protokolarna srečanja, temveč se med voditelji teh skupnosti, pa tudi mnogimi verniki, vztrajno tkejo in poglabljajo prijateljske vezi, tako v Sloveniji kakor tudi drugod po Evropi, predvsem pa po regiji Jugozahodne Evrope, ki jo zaradi zgodovinskih, verskih, družbenih in kulturnih značilnosti še zmeraj imenujemo Balkan. Prav zaradi tega smo to poimenovanje vključili v slogan medreligijskega srečanja v Kopru: Mir tebi, Evropa; mir tebi, Balkan.

   Tudi slovenski katoliški škofje smo močno zavezani prizadevanju papeža Frančiška za dialog in mir in do tega tudi čutimo veliko odgovornost. Pri tem so nas nenehno opogumljali že prejšnji apostolski nunciji v Republiki Sloveniji, kakor tudi sedanji nadškof msgr. Jean-Marie Speich. V pogovoru z njim smo lansko jesen prišli do sklepa, da Slovenska škofovska konferenca pripravi v Kopru Forum za dialog in mir na Balkanu. Zakaj v Kopru? Zato ker je tukaj močno doma tudi medreligijski dialog, Koper je gostoljubno mesto z veliko izkušnjo sprejemanja različnosti, ki se je veseli in v njej najde tudi svoje napredovanje.

   Na forumu v Kopru bo torej poudarek na Balkanu. Če je Balkan miren, si tudi Evropa lahko obeta več stabilnosti in miru. Če je Balkan nemiren, potem tudi Evropa ni več varna.

   S tem forumom v Kopru nikakor nočemo dajati vtis, da Balkan nujno potrebuje Slovenijo, da bi prišel do trajnega miru, ampak Slovenija, in z njo vsa Evropa, potrebujeta Balkan, da jima spregovori, kako naj v Sloveniji in po drugih delih Evrope iščemo načine za dialog in mir tudi s pomočjo verske izkušnje.

   Na forumu bo zato izjemno pomembno slišati, kaj nam bodo povedali voditelji katoliških, pravoslavnih, muslimanskih, judovskih in evangeličanskih verskih skupnosti o dialogu in miru. Forum bo torej srečanje ljudi, ki imajo velik duhovni in moralni vpliv na to, kar se dogaja in kar se bo še dogajalo na Balkanu.

   Za Slovenijo je to velik zgodovinski trenutek. Kot je povedal gostitelj medreligijskega srečanja v Kopru škof Jurij, bodo naši gostje z Balkana z izkušnjo dialoga in miru prinesli k nam v Slovenijo in po njej v preostali del Evrope več spoznanja in izkušnje, kakor pa bi jim mi lahko vrnili, in mi bomo lahko od njih prejeli več, kakor bi nam oni lahko odnesli.

   V soboto, 17. junija, bo torej v Kopru ob 10. uri dopoldne v dvorani sv. Frančiška Forum za dialog in mir na Balkanu, popoldne ob 17.00 bo v taverni kulturno srečanje Mladi za mir, ob 21.00 pa bo v koprski stolnici slavnostni koncert. Naslednji dan, v nedeljo, 18. junija, ob 10.00 bo slovesna sveta maša v koprski stolnici, ki jo bo ob somaševanju domačega škofa Jurija in drugih škofov iz Slovenije in tujine ter duhovnikov vodil apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof msgr. Jean-Marie Speich.

   Msgr. dr. Peter Štumpf
   Soboški škof
   Podpredsednik SŠK
   Predsednika Odbora za pripravo medreligijskega srečanja

   https://katoliska-cerkev.si/govor-skofa-petra-stumpfa-predsednika-odbora-za-pripravo-medreligijskega-srecanja-mir-tebi-evropa-mir-tebi-balkan2023

   Odgovori
3. Miro says:

   2. junija, 2023 at 17:14

   SVETI OČE PODJETNIKOM: V SREDIŠČE POSTAVITI KULTURO SREČANJA

   PAPEŽ FRANČIŠEK JE V ČETRTEK, 1. JUNIJA 2023, V AVDIENCO SPREJEL UDELEŽENCE LETNEGA SREČANJA SVETA PODJETNIKOV LATINSKE AMERIKE. POVABIL JIH JE, NAJ PO ZGLEDU PRVIH JEZUSOVIH UČENCEV TUDI ONI USTVARJAJO MREŽE TER UDEJANJAJO VREDNOTE KULTURE SREČANJA TER SE TAKO ZOPERSTAVIJO KULTURI DOBIČKA ZA VSAKO CENO. (po zapisu s. Leonide Zamuda)

   Kot je med drugim poudaril sveti oče, je treba delo nujno usmeriti v kulturo srečanja. Vrednote te kulture so tiste, ki navdihujejo poslovni svet, da se more braniti pred sencami zla, ki nas napadajo, ko dobiček za vsako ceno izkrivlja naše odnose do te mere, da ponižuje in zasužnjuje osebe same. Nasprotno pa kultura srečanja izraža iskanje skupnega dobrega in tako pomaga razbliniti te sence.

   Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-06/sveti-oce-podjetnikom-v-sredisce-postaviti-kulturo-srecanja.html

   Odgovori
4. Miro says:

   2. junija, 2023 at 16:45

   NERODOVITNA SMOKVA, PRODAJALCI V TEMPLJU IN VERA

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 11,11-25)

   Jezus je med vzklikanjem množice prišel v jeruzalemski tempelj. Ko je vse ogledal, je odšel z dvanajsterimi v Betanijo, kajti bila je že pozna ura. Drugi dan, ko so šli iz Betanije, je bil lačen. In ko je od daleč zagledal smokvino drevo, ki je imelo listje, je šel, če bi morda na njem kaj našel. Ko je prišel do njega, ni našel drugega kakor le listje; kajti ni bil še čas za smokve. In rekel je smokvi: »Naj nikoli nihče več ne je sadu od tebe!« In njegovi učenci so to slišali.

   Ko so nato prišli v Jeruzalem, je Jezus stopil v tempelj in začel izganjati tiste, ki so v templju prodajali in kupovali; prevrnil je mize menjalcem in stole prodajalcem golobov in ni pustil, da bi kdo kako posodo prenesel skozi tempelj. In učil jih je: »Ali ni pisano: ›Moja hiša naj bo hiša molitve za vse narode,‹ vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo?« Ko so to slišali veliki duhovniki in pismouki, so iskali, kako bi ga umorili; kajti bali so se ga, ker se je vse ljudstvo čudilo njegovemu nauku. Ko se je pa zvečerilo, je odhajal iz mesta.

   Ko so pa zjutraj šli mimo smokvinega drevesa, so videli, da je do korenin suho. Peter se spomni in mu reče: »Učenik, glej, smokva, ki si jo preklel, je suha.« Jezus jim je odgovoril: »Imejte vero v Boga! Resnično, povem vam: Kdor koli poreče tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje‹ in v srcu ne bo dvomil, ampak veroval, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo. Zato vam pravim: Kar koli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse se vam bo zgodilo. In kadar se pripravite k molitvi, odpustite, če imate kaj zoper koga: da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše grehe.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Prava vera, odprta za druge in za odpuščanje, dela čudeže. Današnji evangeljski odlomek podaja tri načine življenja. Predstavljajo jih podobe nerodovitne smokve, prodajalcev ali poslovnežev v templju in človeka vere.

   Smokva nakazuje jalovost oziroma nerodovitno življenje, ki je nezmožno karkoli dati. To je življenje, ki ne obrodi sadov in ki ne dela dobrega. Živi zase, mirno, sebično, ne želi problemov. Jezus je smokvino drevo preklel, ker ni naredilo svojega – ni obrodilo sadu. Predstavlja človeka, ki ne naredi ničesar, da bi pomagal, ki vedno živi le sam zase. Taki ljudje na koncu postanejo nevrotični. Jezus obsodi duhovno nerodovitnost, duhovno sebičnost. Ta je, ko nekdo dela tako, da mu ne bi nič manjkalo, druge pa pušča, naj se znajdejo sami.

   Drugi način življenja predstavljajo tisti, ki izkoriščajo: to so poslovneži v templju. Med drugim za svoje posle izkoriščajo tudi Božji sveti kraj. V njem menjajo denar in prodajajo živali za darovanje. Imajo tudi nekakšen sindikat, da se lahko medsebojno branijo. Duhovniki tega niso samo prenašali, ampak so jim celo dali dovoljenje za njihovo početje. To so ljudje, ki iz vere naredijo posel. Jezus jim je namenil besede: ‘Moja hiša se bo imenovala hiša molitve. Vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.‘ Prodajalci v templju so izkoriščali romarje, ki so prišli darovat in Gospoda prosit za blagoslov. Duhovniki tam niso učili moliti, zanje niso imeli katehez … Bila je razbojniška jama. Plačajte, vstopite … Opravljali so prazne obrede brez usmiljenja. Se morda tudi pri nas kje dogaja kaj podobnega? Se Božje stvari izrablja za lasten dobiček?

   Tretji način življenja pa je življenje vere. Jezus ga je opisal z besedami: ‘Imejte vero v Boga! Kdor bo rekel tej gori: ‘Vzdigni se in se vrzi v morje’ in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo. Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo.’ Zgodilo se bo prav tisto, za kar z vero prosimo. To je življenjski stil vere. Da bi ga dosegli, moramo prositi Gospoda. Z vero ga moramo prositi, naj nam pomaga delati dobro. Le en pogoj: ko boste začeli moliti, da bi to prosili, če imate kaj proti komurkoli, odpustite. To je edini pogoj, da bi tudi vaš Oče, ki je v nebesih, vam odpustil vaše krivde.

   Tretji način življenja je torej vera, ki pomaga drugim, ki približa Bogu, in ki dela čudeže. Danes prosimo Gospoda, da bi nas naučil tega življenjskega stila vere in bi nam pomagal, da ne bi nikoli padli – mi, vsakdo izmed nas, Cerkev – v jalovost in v posle.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/06/01/2-junij-nerodovitna-smokva-prodajalci-v-templju-in-vera/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   2. junija, 2023 at 16:44

   SVETI ERAZEM : EDEN IZMED ŠTIRINAJSTIH PRIPROŠNJIKOV V SILI

   Sv. škofu Erazmu je v Sloveniji posvečena ena cerkev …

   Iz življenja …

   Legenda aurea poroča, da se je sv. Erazem rodil v Antiohiji. Kot škof tega mesta je med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov pobegnil v Libanonsko gorovje, kjer je sedem let živel kot puščavnik. Hrano mu je prinašal krokar. V mesto se je vrnil šele po posredovanju angela, češ naj tu izpove svojo vero. Tu so ga seveda zgrabili, vrgli v ječo in mučili, da bi se odpovedal krščanske vere. A škof je vse to vdano prestajal in s tem pričal za Kristusa. Ko so ga zopet vrgli v ječo, se je po čudežnem pobegu iz ječe preselil v Ilirik (današnja Hrvaška), kjer se je veliko ljudi spreobrnilo h krščanski veri. Ponovno so ga prijeli in mučili, vendar ne usmrtili. Od tu ga je nadangel Mihael osvobodil in privedel v Formio blizu Neaplja, kjer je še sedem let deloval kot škof, dokler ni v miru umrl okoli leta 303. Po poznejših izročilih je umrl mučeniške smrti.

   Umetniki ga pogosto upodabljajo kot škofa v škofovskih oblačilih z mitro in s palico, pogosto upodabljajo tudi njegovo mučeniško smrt (s šili za nohti oz. stoječega v kotlu oz. kako mu z vitlom vlečejo čreva iz telesa).

   Sv. Erazem je zavetnik mornarjev, vrvarjev, tkalcev, violinistov; pomočnik pri želodčnih krčih in bolečinah v trebuhu, pri porodu. Je eden izmed 14 priprošnjikov v sili.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-erazem-eden-izmed-14-priprosnjikov-v-sili/2023-06-02/

   Sv. Erazem, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   1. junija, 2023 at 10:13

   JEZUS, SIN DAVIDOV, USMILI SE ME

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 10,46-52)

   Tisti čas je Jezus odhajal iz Jerihe obenem s svojimi učenci in veliko množico. Slepi Bartimej, sin Timejev je sedel kraj pota in prosil vbogajme. Ko je slišal, da je to Jezus iz Nazareta, je začel vpiti: »Sin Davidov, Jezus, usmili se me!« Mnogi so ga svarili, naj utihne; on pa je še veliko bolj vpil: »Sin Davidov, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Pokličejo torej slepega in mu pravijo: »Zaupaj, vstani, kliče te.« In vrgel je s sebe svoj plašč, poskočil in prišel k Jezusu. Jezus ga je nagovoril: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« Slepi mu je rekel: »Rabuní, da spregledam!« In Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je ozdravila.« In takoj je spregledal in šel po poti za njim.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   DANAŠNJI EVANGELIJ NAS VABI, DA VSTOPIMO V SREČANJE MED SLEPIM IN JEZUSOM. POSEBEJ ME NAGOVARJA NJEGOVO KLICANJE: »JEZUS, DAVIDOV SIN, USMILI SE ME!« NE PROSI NAJPREJ ZA OZDRAVLJENJE, AMPAK ZA USMILJENJE.

   Najprej se sprašujem, kaj pravzaprav pomeni Jezusovo usmiljenje in komu ga podeljuje. Zadnje dejanje usmiljenja Jezus podeli na križu razbojniku, ki ga prosi, naj se ga spomni, ko bo stopil v raj. A čeprav je drugi razbojnik tik pred smrtjo in se Jezus zagotovo zaveda groze večne teme, usmiljenja ne more podeliti razbojniku, ki ne prizna svojega greha in ne prosi odpuščanja. Jezus z veseljem podeljuje svojo bližino, sočutje in usmiljenje bolnim, obupanim, grešnim, ki svojo nemoč priznavajo. Noben greh ni ovira za njegovo usmiljenje, če ga grešnik prizna. Navidezna popolnost farizejev in pismoukov, pa je kakor zid pred božjim usmiljenjem.

   Kaj to pomeni za nas? Če hočemo stopiti za Jezusom, če se mu hočemo približati in doživeti njegovo usmiljenje, se moramo zavedati, da je naše življenje potovanje in da greh ni vprašanje posamičnega dejanja, ampak v prvi vrsti vprašanje naše drže. Mogoče bi vprašanje greha in odnosa z Jezusom primerjali učenju.

   Ali poznamo pot premagovanja naših grehov. Spomnimo se glavnih grehov: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza, lenoba. Pomislimo, kako se otrok postavi pred drugim otrokom. Še kot malček drugega ugrizne, odrine, ko hoče biti v ospredju. Najbrž mora stopiti na pot osebne rasti!? Pa smo danes popolnoma izkoreninili napuh. Če ne grizemo z zobmi, grizemo kako drugače ;) Se tega zavedamo? Ali to priznamo, ko nas kdo na to opozori? Lakomnost je pri otroku včasih zelo očitna. Imel bi vse igrače in še kakšno in ničesar ne bi posodil. Nečistost pri otroku ni opazna, ko pa nastopi mladostniška doba, se z otrokom nihče več ne ukvarja. In potem pričakujemo, da je v hipu vse osvojil. Da ve, kaj pomeni ljubiti, spoštovati, biti nežen itd. Ali je to realno pričakovanje? Ali so vprašanje grehi, ali pot po kateri naj bi hodil? Tako je tudi z drugimi grehi. Potrebujemo pot rasti, ki se nikoli ne konča. Božje usmiljenje pa nam želi stati ob strani vsak trenutek te poti, želi nas dvigati in nas vabi v objem svoje sočutne ljubezni.

   Slepi kliče Jezusa, naj se ga usmili in naj ne gre mimo njega. Vesel je, ko se je ob njem ustavil, še bolj pa je vesel, da lahko skupaj nadaljujeta pot. Naj bo to tudi naše veselje.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   1. junija, 2023 at 10:13

   SVETI JUSTIN: ZAVETNIK FILOZOFOV

   SV. JUSTINU DOLGUJEMO ZAHVALO ZA ENO NAJSTAREJŠIH RAZLAG SV. MAŠE

   IZ ŽIVLJENJA …

   Rimski državljan sv. Justin je bil rojen okoli leta 100 v Palestini. Njegovi starši so bili pogani. Bil je plemenitega srca, s čutom za pravičnost. Sprva je poskušal na podlagi platonske in stoične filozofije najti zadovoljive odgovore na svoja vprašanja o Bogu, svetu in smislu človekovega bivanja. Poznal je judovske svete spise in bil navdušen nad pričevanjem krščanskih mučencev. Po pogovoru s skrivnostnim starcem je tudi sam postal kristjan in se dal krstiti. Ni se pa dal posvetiti v duhovnika, ampak je kot svetni učenjak (filozof) oznanjal od mesta do mesta Kristusov nauk kot najvišjo modrost, kot edino pravo filozofijo. Kot filozof je potoval po Mali Aziji in učil skladnost vere z večnimi resnicami grške filozofije.

   Prišel je tudi v Rim, kjer je zasnoval šolo za krščansko modrost. Tu je videl, kako ženejo kristjane na morišče samo zaradi krščanske vere. Proti tem krivicam je napisal za rimskega cesarja Antonina Pija dve večji razpravi (Apologiji), v katerih zavrača očitke ateizma in hujskanje množic v rimskem cesarstvu na račun krščanstva. Za Apologijama je izdal Dialog z Judom Trifonom, najstarejšo ohranjeno obrambo krščanstva pred judovskimi ugovori.

   Justin, kateremu Cerkev dolguje zahvalo za eno najstarejših razlag sv. maše iz zgodnje krščanske dobe, je postavil standarde pri razlagi Stare zaveze.

   Njegovo bivanje v Rimu se je končalo okoli leta 165 pod cesarjem Markom Avrelijem. Skupaj s šestimi verniki je pretrpel mučeniško smrt.

   Umetniki sv. Justina upodabljajo v filozofskem plašču, s palmo mučeništva. Je zavetnik filozofov.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-justin-filozofska-obramba-krscanstva-z-mucenistvom/2023-06-01/

   Sv. Justin, prosi za nas!

   Odgovori
8. Miro says:

   31. maja, 2023 at 17:19

   MARIJA PA JE REKLA: »MOJA DUŠA POVELIČUJE GOSPODA IN MOJ DUH SE RADUJE V BOGU, MOJEM ZVELIČARJU. KAJTI OZRL SE JE NA NIZKOST SVOJE DEKLE. GLEJ, BLAGROVALI ME BODO ODSLEJ VSI RODOVI. KAJTI VELIKE REČI MI JE STORIL ON, KI JE MOGOČEN IN JE NJEGOVO IME SVETO.«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,39-56)

   Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

   Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

   Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   OBISKANJE MARIJE

   Današnji evangelijski odlomek, ki govori o Marijinem obisku tete Elizabete, predstavlja bogoslužje, polno veselja, ki prihaja kakor sunek svežega zraka, ki napolnjuje naše življenje. Ne nagovorijo nas popačeni obrazi kristjanov, žalostni kristjani, ki niso v celoti kristjani. Verjamejo, da so, a niso v polnosti. Krščansko sporočilo je tole: to ozračje veselja, ki nam ga današnje bogoslužje poklanja kot dar. Dva pomembna elementa krščanskega življenja sta služenje in srečanje.

   Zgled služenja je Marija. Služila je brez omahovanja. Evangelij nam pravi, da je vstala in hitro šla, čeprav je bila noseča in je tvegala, da po poti naleti na razbojnike. To dekle, ki je imelo šestnajst, sedemnajst let, ne več, je bilo pogumno. Vstane in gre. Brez izgovorov. Pogum ženske. Pogumne ženske, ki so v Cerkvi, so kakor Marija. Te ženske, ki skrbijo za družino; te ženske, ki skrbijo za vzgojo otrok, ki se spoprijemajo z mnogimi nasprotovanji, z mnogo bolečine; ki skrbijo za bolne … Pogumne: vstanejo in služijo, služijo … Služenje je krščansko znamenje. Kdor ne živi za služenje, ne služi življenju. Služenje v veselju – to je drža, ki jo želim posebej izpostaviti.

   Drugi poudarek pa je srečanje – srečanje med Marijo in Elizabeto. Ti dve ženski se srečata; in srečata se z veseljem; in ta trenutek je ves praznik. Če bi se naučili služiti in iti v srečanje z drugimi, kako bi se spremenil ta svet. Drugo krščansko znamenje je srečanje. Človek, ki pravi, da je kristjan, ni pa sposoben iti v srečanje z drugimi, srečati druge, ni popolnoma kristjan. Tako služenje kot srečanje zahtevata, da izstopimo iz sebe: izstopimo, da bi služili, in izstopimo, da bi se srečali, da bi objeli drugo osebo. S tem Marijinim služenjem, s tem srečanjem, se obnavlja Gospodova obljuba, uresničuje se v sedanjosti, v tej sedanjosti. Gospod je ravno v služenju, Gospod je v srečanju, kakor smo to slišali v berilu: ‘Gospod, tvoj Bog, je pri tebi.’

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/05/30/31-maj-obiskanje-marije/

   Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   31. maja, 2023 at 17:18

   KATEHEZA O MATEJU RICCIJU, ZGLEDU DOSLEDNEGA KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA

   V SREDIŠČU SPLOŠNE AVDIENCE, 31. MAJA 2023, JE BILA KATEHEZA O JEZUITSKEM MISIJONARJU MATEJU RICCIJU. JE ZGLED DOSLEDNEGA KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA IN TOREJ ŠE ENEM PRIMER APOSTOLSKE GOREČNOSTI, KI JE POTREBNA ZA OZNANJEVANJE JEZUSA KRISTUSA. (po zapisu Andreje Červek – Vatikan)

   Sveti oče je izpostavil Riccijevo vztrajnost in neomajno vero na poti na Kitajsko, kamor je prinesel krščanstvo. Bil je izredno znanstveno podkovan, obvladal je kitajski jezik in poznal tamkajšnje običaje in kulturo. Pridobil si je sloves spoštovanega znanstvenika, a temelj njegove verodostojnosti je bilo oznanjevanje evangelija ter dosledno življenje vere. Ricci je bil dosleden v tem, kar je oznanjal, in v tem, kar je živel. In k tej doslednosti smo poklicani tudi mi kristjani.

   SVETOPISEMSKI ODLOMEK: 1 Kor 9,19-20.22-23

   Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil. Vse delam zaradi evangelija, da bi bil tudi sam deležen njegovih obljub.

   KATEHEZA: Pričevalci – Matej Ricci

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-05/kateheza-o-mateju-ricciju-zgledu-doslednega-krscanskega-zvljen.html

   Odgovori
10. Miro says:

    30. maja, 2023 at 15:03

    TISTI ČAS JE ZAČEL PETER GOVORITI JEZUSU: »GLEJ, MI SMO VSE ZAPUSTILI IN ŠLI ZA TEBOJ.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 10,28-31)

    Tisti čas je začel Peter govoriti Jezusu: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive zaradi mene in zaradi evangelija in bi ne prejel stokrat toliko: zdaj v tem življenju hiš in bratov in sester in mater in otrok in njiv, sredi preganjanja, v prihodnjem veku pa večnega življenja. Mnogi prvi pa bodo poslednji in poslednji prvi.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    MI SMO VSE ZAPUSTILI

    Zanimive besede, ki jih je izrekel apostol Peter v današnjem evangeliju: “Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.”

    Ob teh besedah bi nas morala navdajati hvaležnost do apostola Petra. Zakaj? Hvaležnost, ki bi jo morali čutiti do Petra, je v tem, da je pogosto izrazil tisto, kar so vsi učenci mislili, ampak si nihče ni upal tega povedati na glas. Zanimivo pa je, da je Jezus prav njemu zaupal vodenje Cerkve.

    Lahko rečemo, da je med nalogami, ki jih ima papež kot Petrov naslednik, da na glas pove, kaj misli vsa Cerkev. Pravzaprav vsakič, ko se izreče o resnicah vere ali o odločilnih krščanskih stvareh, tega ne počne iz osebnih razlogov, ampak iz odgovornosti, da na glas pove, kaj vsa Cerkev že verjame. Daje najzanesljivejše besede, da bi povedal, kar vsi verjamemo, pa ne vemo, kako bi to povedali.

    V tem evangeljskem odlomku ne teče beseda toliko o veri, ampak o človeški, skoraj preveč človeški zadevi: kaj dobimo v zameno, da gremo za teboj? Takšna zahteva se zdi preveč pragmatistična, toda konec koncev je res, da se moramo vedno vprašati, kakšna je dodana vrednost naših odločitev, ali neka odločitev ima smisel ali ne.

    Jezus se odzove z izjavo, da je smisel v bistvu sestavljen iz dveh vidikov. Prvi je takojšnja, stokratna pomnožitev dobrin. Ne gre za stokratno pomnožitev stvari, ampak stokratno v njihovi intenzivnosti. Drugi vidik se nanaša na večno življenje. To ni samo življenje po tem življenju, ampak tisto, kar naredi že vse tukajšnje življenje bolj živo, ker predstavlja njegov smisel.

    Nekako tako kot če bi Jezus rekel, da nič ne bo izgubljenega, nič ne bo šlo v prazno, v nesmisel, se preprosto končalo, ampak se bo končalo v neki celoti, v polnosti, v Smislu. Ta Smisel pa ni kraj, ampak Oseba.

    Nebesa so za nas Oseba. To bo dokončno srečanje z Očetom po Sinu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/05/29/30-maj-mi-smo-vse-zapustili/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori