Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.998 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    SVETI MEDARD: VREMENSKI SVETNIK ZA 40 DNI

    ZNAN JE PREGOVOR: »ČE NA SV. MEDARDA DEŽUJE, ŠTIRIDESET DNI DEŽ ŠE NALETUJE.«

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Medard je zelo cenjen in priljubljen svetnik v Franciji. Je eden najslavnejših francoskih škofov.

    Živel je v 6. stoletju. O njem je znani pesnik cerkvenih himen Fortunat napisal življenjepis v verzih.

    Po končani šoli je prejel mašniško posvečenje. Bil je vnet pridigar, z darom prerokovanja in delanja čudežev. Štirideset let je deloval kot zelo goreč duhovnik in mnoge je usmeril na pravo pot. Na poti svetosti je pomagal tudi kraljici sv. Radegundi.

    Že zelo star (triinsedemdesetleten) je postal škof v Vermandoisu, ki leži severovzhodno od Pariza, kjer je škofoval petnajst let. Umrl je leta 560.

    Sv. Medarda umetniki upodabljajo kot škofa, z orlom, ki ga s perutmi varuje pred dežjem ali s tremi belimi golobi. Je zavetnik kmetov, vinogradnikov; je vremenski svetnik.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-medard-vremenski-svetnik-za-40-dni/2023-06-08/

    Sv. Medard, prosi za nas!

  2. Miro says:

    ČIGAVA BO ŽENA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 12,18-27)

    Tisti čas pridejo k Jezusu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ›Če komu umrje brat in zapusti ženo, otrok pa ne zapusti, naj njegov brat vzame njegovo ženo in obudi zarod svojemu bratu.‹ Bilo pa je sedem bratov: in prvi se je oženil, pa je umrl in ni zapustil potomstva. Vzel jo je drugi, pa je umrl in tudi ta ni zapustil potomstva. In tretji prav tako. In vseh sedem ni zapustilo potomstva. Za vsemi je umrla tudi žena. Čigava izmed njih bo torej žena ob vstajenju, ko bodo vstali? Kajti vseh sedem jo je imelo za ženo.«

    Jezus jim je odgovoril: »Ali se ne motite zato, ker ne poznate pisma in ne Božje moči? Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. O mrtvih pa, da bodo vstali, mar niste brali v Mojzesovi knjigi, v zgodbi o grmu, kako je Bog rekel Mojzesu: ›Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov‹? Ni Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se torej motite.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Verska resnica, da nas po smrti čakata vstajenje in večno življenje, je v obrazcu veroizpovedi postavljena čisto na konec. Lahko bi jo dali na začetek, saj ima za nas od vseh največjo težo. Kaj naj počnemo z vsemi drugimi, če se s smrtjo skupaj z nami sesujejo v nič?

    Če pa bomo po smrti živeli, bodo z nami živele vse druge.

    Kako naj si ob tem razlagamo, da je manj ljudi, ki verujejo v posmrtno življenje, v primerjavi s tistimi, ki priznavajo Boga? V posmrtno življenje je zato težko verjeti, ker nimamo predstave, kaj more ostati od človeka, ki je strohnel ali bil upepeljen.

    Ko Jezus pravi, da se tisti, ki dosežejo oni vek, ne bodo ženili in možile, se smemo vprašati, kakšno vlogo bo tam imela moškost in ženskost. Če nobene in če med nami ne bo razlik –ali bomo mogli reči o sebi, da smo še isti, kot smo bili tu?

    Vse, kar je bilo v življenju lepega, veselega in osrečujočega, bo v večnosti ostalo, vendar pa nič več tako, kot je bilo. Vse bo preseženo, povišano, poveličano, posvečeno, posedovano na odličnejši način.

    Nič namreč, kar smo na zemlji v telesih storili, ni izgubljeno, vse živi in bo živelo v Bogu, ki je Bog živih in Bog življenja.

    Zakonska in družinska ljubezen je bila na zemlji predpodoba večne ljubezni. Sedaj bo ta predpodoba prišla do uresničitve in dopolnitve.

    Vedno znova se sprašujem zakaj je vera v večno življenje medla. Eden od razlogov je ta, da se nam godi predobro in Boga ter njegovih obljub ne potrebujemo. Ampak to je le privid, ki nam ga ponuja Satan. V času krize in preganjanja je vera v Boga dajala moč mnogim, da so lahko vztrajali in se niso priklanjali nobeni oblasti. Pa mi? Ali si sploh upamo v javnosti zastaviti besedo za življenje po Božjih zakonih? Kristjani smo še toliko bolj dolžni oznanjati, saj smo odrešeni po Jezusu Kristusu.

    Vera ni človekova zasluga, ampak je Božji dar in zato privilegij tistih, ki lahko verujejo in hočejo biti pokončni kristjani. Tisti, ki veruje, je zato dolžan v razkristjanjenem okolju pričevati, da Bog je in da se splača Vsemogočnega imeti za svojega vodnika in življenjskega sopotnika. Kdor ima v svojem srcu prostor za Boga, ne bo imel prostora za angela teme, ki je marsikoga speljal na slaba pota.

    Vstajenje ni samo oživitev trupla, ampak novo stvarjenje, večno življenje, v katerega smrt ne bo imela dostopa. Človekovo bivanje bo večni hvalospev ljubezni. Jezus pa nam z besedo in lastnim vstajenjem zagotavlja, da vstajenje obstaja, da bomo vstali tudi mi in da je zagotovilo tega v tem, da nas Bog vsakega posebej osebno ljubi.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/06/7-junij-cigava-bo-zena/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  3. Miro says:

    BL. MARIJA TEREZIJA SOUBIRAN: USTANOVITELJICA DRUŽBE MARIJE POMOČNICE

    BL. MARIJA TEREZIJA SOUBIRAN JE USTANOVITELJICA DRUŽBE MARIJE POMOČNICE, A JE BILA ZA ČASA SVOJEGA ŽIVLJENJA IZRINJENA IZ SVOJEGA REDA.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Bl. Marija Terezija Soubiran se je rodila 16. maja 1834 v Castelnaudaryju (južna Francija) v plemiški družini. Skupaj z njeno mlajšo sestro jo je vzgajal stric, ki je bil duhovnik – kanonik. Zaradi izrazite naklonjenosti do kontemplativnega življenja je želela vstopiti v Karmel, a ji je stric predlagal, naj se raje posveti delu v Marijini kongregaciji. Sama je kmalu ustanovila Družbo Marije Pomočnice, ki se je posvečala predvsem dobrodelnemu in apostolskemu delu, zbiranju in vzgoji revnih in zanemarjenih otrok. Redovnice so dajale velik poudarek češčenju Najsvetejšega. Kljub vojni leta 1870 se je družba hitro širila.

    Bl. Marija Terezija pa je doživljala s strani svojega reda številne težave. Ena izmed sester jo je začela spodrivati, tako da so jo leta 1874 celo odslovili iz kongregacije, ki jo je sama ustanovila.

    Sprejele so jo redovnice Naše ljube Gospe usmiljenja, kjer je leta 1877 naredila zaobljube. V njihovem samostanu v Parizu je živela ponižno in skrito življenje vse do svoje smrti 7. junija 1889. Dobrih deset let je morala od daleč gledati, kako se njeno delo počasi topi in razpada. Gospod pa je ni zapustil, obdaroval jo je z mističnimi darovi.

    Kmalu po smrti se je pokazalo, da je bila njena naslednica na čelu Družbe Marije Pomočnice, ki jo je izrinila iz reda in pripeljala družbo na rob propada, nevredna in nesposobna oseba. Sestre so leto dni po smrti bl. Marije Terezije pod vodstvom nove predstojnice posmrtno vrnile čast in ugled svoji ustanoviteljici, ki so ji za časa njenega življenja naredile veliko krivico. Začele so postopek za njeno beatifikacijo.

    Papež Pij XII. jo je leta 1946 razglasil za blaženo.

    Umetniki jo upodabljajo v črni redovni obleki z belim ovratnikom ter naprsnim križem, s knjigo v roki.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/bl-marija-terezija-soubiran-izrinjena-iz-svojega-reda/2023-06-07/

    Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!
    Bl. Marija Terezija Soubiran, prosi za nas!

  4. Miro says:

    CESARJU, KAR JE CESARJEVEGA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 12,13-17)

    Tisti čas pošljejo k Jezusu nekatere izmed farizejev in herodovcev, da bi ga ujeli v besedi. Ti pridejo in mu rečejo: »Učenik, vemo, da si resnicoljuben in da se ne meniš za nikogar, ker ne gledaš na osebe, ampak v resnici učiš pot Božjo. Ali se sme dajati cesarju davek, ali ne? Ali naj ga dajemo, ali ne?« On pa je poznal njih hinavščino in jim je rekel: »Kaj me skušate? Prinesite mi denar, da ga vidim.« In prinesli so ga. Tedaj jim je rekel: »Čigava je ta podoba in napis?« Rekli so mu: »Cesarjeva.« In Jezus jim je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« In čudili so se mu.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Farizeji in herodovci so skupaj prišli do Jezusa, da bi ga preizkušali. Če bi to partnerstvo poskušali prenesti v današnji čas, bi bilo približno tako, kot če bi stranka s skrajnega levega pola politike začela sodelovati s stranko s skrajnega desnega pola politike. Farizeji in herodovci sta skupini, ki nikakor nista mogli sodelovati.

    Jezusa začnejo spraševati, ali smejo plačevati davke cesarju ali ne? Jezus vzame kovanec in jih vpraša, čigava je podoba in napis na kovancu. Cesarjeva. Torej dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.

    Če je kovanec pripadal cesarju, ker je bila na njem njegova podoba in napis, se nam lahko gotovo postavi vprašanje, kje pa je potem tisto kar pripada Bogu? Kje najdemo njegovo podobo in njegov napis?

    Za to moramo iti nazaj v Sveto pismo, na začetek stare zaveze, v prvo Mojzesovo knjigo, na njen začetek. Opis, kako Bog ustvarja nebo in zemljo, vode in kopno, vsa živa bitja in na koncu kot krono stvarstva moškega in žensko po svoji lastni podobi. Moža in ženo po lastni podobi.

    Kje torej najdemo podobo Boga? Najdemo jo v vsakem od nas. Če torej dajemo cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega, to pomeni, da moramo Bogu dati sebe samega. Jaz sam pripadam Bogu. Ti pripadaš Bogu. On pripada Bogu. Vse, kar imamo in kar smo, je Božje, od Boga. Zato mu moramo tudi mi kaj dati nazaj.

    Cesar bo davke pobral, pa ne glede na to, ali si to želimo ali ne. Pri Bogu pa je drugače. Pri njem ni davkov. V nič nismo prisiljeni. Sledimo mu, če sami tako želimo. Vedno nas vabi. Ko nekdo želi dati Bogu tisto, kar si On zasluži, je to vedno na prostovoljni osnovi.

    To nas osvobaja! Nas dela resnično svobodne in to svobodo vidim pri nekaterih kristjanih današnjega časa. Pri tistih, ki si prizadevajo in del svojega časa dajejo nazaj Bogu. Mladi kot animatorji in voditelji posameznih skupin, malo manj mladi kot člani različnih pevskih zborov, sodelavci Karitas in še in še različnih skupin, ki se redno ali malo manj redno zbirajo po naši širni deželi in pričujejo, kako je Bog dober, kako velike reči je naredil in jih še dela za nas vse. To je navdihujoče, to je tisto pravo bratstvo, ki bi moralo krasiti življenje vsakega kristjana!

    Poglejmo v svoja življenja in poiščimo, kje lahko mi prispevamo k poslanstvu Cerkve. Kaj lahko jaz naredim za Cerkev in ne, kaj bo Cerkev naredila zame. Danes, jutri, pojutrišnjem. In ne čakajmo na zadnje trenutke, ko bo prepozno. Pridite in poglejte, čakamo Vas.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/05/6-junij-cesarju-kar-je-cesarjevega/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  5. Miro says:

    SVETI NORBERT: USTANOVITELJ REDA PREMONSTRATENCEV

    ŠKOF SV. NORBERT JE USTANOVITELJ REDA PREMONSTRATENCEV, IZ KATEREGA JE IZŠLO KAR NEKAJ SVETNIKOV …

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Norbert se je rodil okoli leta 1085 v plemiški družini. Sprva je hodil po poti lahkomiselnega uživaštva in posvetnosti, ko pa je pred njega udarila strela in je padel s konja, je doživel spreobrnjenje. Oblekel se je v raševino in delal pokoro za svoje grehe. Leta 1115 je bil posvečen v duhovnika. Postal je goreč pastir. Zelo je častil evharistijo.

    S papeževim dovoljenjem je hodil naokoli kot potujoči pridigar in nagovarjal ljudi k pokori in spreobrnjenju.

    Kmalu so se okoli njega zbrali njegovi zvesti spremljevalci, s katerimi je leta 1121 v francoski dolini Premontre ustanovil samostan novega reda premonstratencev. Za vzor so si vzeli Jezusove apostole, še zlasti glede skromnosti in občestvenosti. Papež je red potrdil, Norbert pa je kmalu postal nadškof v Magdeburgu. V tej zanemarjeni škofiji je v kratkem času dosegel velik pastoralni razcvet.

    Zadnja leta svojega življenja je veliko potoval s cesarjem. Ko je leta 1130 prišlo do »razkola« in izvolitve dveh papežev, za Norberta ni bilo nobenega dvoma. Ostal je na strani zakonitega papeža Inocenca II.

    Umrl je leta 1134, vodstvo svojega reda pa je že šest let preje prepustil prijatelju Hugu.

    Sv. Norberta umetniki upodabljajo v beli obleki premonstratencev ali kot škofa, s kelihom ali monštranco, pogosto z zvezanim hudičem ob nogah. Je zavetnik Češke, premonstratencev, priprošnjik za srečen porod.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-norbert-za-srecen-porod/2023-06-06/

    Sv. Norbert, prosi za nas!

  6. Miro says:

    KAMEN, KI SO GA ZIDARJI ZAVRGLI …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 12,1-12)

    Tisti čas je začel Jezus govoriti v prilikah velikim duhovnikom, pismoukom in starešinam: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal tlačilnico in sezidal stolp; dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ob svojem času je poslal k vinogradnikom služabnika, da bi od njih prejel sadov iz vinograda. Ti so ga pa zgrabili in pretepli ter odpravili praznega. Poslal je k njim spet drugega služabnika; tudi tega so na glavi ranili in ga opsovali. In drugega je poslal in tega so ubili. In še mnogo drugih: nekatere so pretepli, nekatere pobili.

    Še enega je imel – ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega, misleč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Vinogradniki pa so rekli med seboj: ›To je dedič! Dajte, ubijmo ga in dediščina bo naša.‹ In prijeli so ga ter ubili in vrgli iz vinograda.

    Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in vinogradnike pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali tudi tega niste brali v pismu: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh‹?« Skušali so Jezusa prijeti, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so bili namreč, da je to priliko povedal o njih. In spustili so ga ter odšli.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Prilika o vinogradniku in viničarjih je vsaj načeloma zelo jasna. Vinogradnik je temeljito poskrbel za vinograd. Torej je bil odgovoren v celoti za to, da bo vinograd prinašal sadove, od katerih bodo lahko živeli tisti, ki bodo delali na njem, hkrati pa bo dajali delež tudi njemu. Seveda vinograd sam ne bo prinašal sadov, če ga ne bodo obdelovali, obrali in grozdje stisnili. Potrebno bo trdo delo. In potem je tu še stolp, ki ga ne potrebujejo viničarji ne za trgatev, ne za stiskanje. Potrebno je misliti na prihodnost. Vino je potrebno shraniti, in temu je namenjen stolp.

    Gospodar je pomislil na vse. Bil je odgovoren in skrben. Temeljit in zavzet. Vse je bilo na pravem mestu. Kaj pa viničarji? Njim je logično samo eno. Imajo polne shrambe. Jezus to početje komentira takole: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. In kaj je temeljni kamen, se vedno znova sprašujem? O čem govori Jezus?

    Več kot očitno ne sprejmejo gospodarja, zato zavračajo njegove služabnike in ubijejo sina, ki je dedič. Zavrgli so gospodarjev način življenja! Viničarji ne prenesejo tega, kar jim gospodar naroča. Hočejo imeti popolno svobodo. Hočejo biti gospodarji nad vsem. Lahko bi rekli, da v celoti zavračajo božje kraljestvo, ki temelji na nekaterih vrednotah, stoji na temeljih, mimo katerih ga ni mogoče graditi.

    Vse bi imeli zase. Delo, če ga že morajo opraviti, bi prinašalo sad samo njim. Z nikomer ne bi delili. Zavračajo križ dela, ki je v skrbi za bližnjega. Uživali bi, ne pa delali in delili.

    Evangelij nas tako spet postavlja pred resno vprašanje: Ali sprejemamo temelje božjega kraljestva? In kateri so ti temelji? Prvi temelj je božja beseda, drugi delo kot služenje, tretji skupnost in četrti križ, ki vse povezuje. Ali hočemo vsak dan znova gradi božje kraljestvo, ki nam je ponujeno?

    Naj bo naš odgovor jasen in zavzet.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/04/5-junij-kamen-ki-so-ga-zidarji-zavrgli/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  7. Miro says:

    SVETI BONIFACIJ: APOSTOL NEMČIJE, POMEMBEN ZA SLOVENCE

    NA DANAŠNJI DAN LETA 754 JE PRETRPEL MUČENIŠKO SMRT ŠKOF SV. BONIFACIJ, ZNAN KOT “APOSTOL NEMČIJE”. POMEMBEN JE TUDI ZA SLOVENCE.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Bonifacij se je rodil kot Vinfrid okoli leta 673 v angleški plemiški družini iz Wessexa.

    Postal je benediktinec in si pridobil visoko izobrazbo. V duhovnika je bil posvečen pri tridesetih letih.

    Imel je že sloves učenjaka, ko je v zreli dobi (pri štiridesetih letih) začutil klic v apostolat med pogani na evropskem kontinentu. Pri tem delu ga je podpiral papež Gregorij II., ki mu je dal pisno dovoljenje za oznanjanje evangelija med germanskimi ljudstvi. V tem dokumentu pa mu je nadel že novo ime Bonifacij. To pa zato, ker ga je poslal med germanska ljudstva na spominski dan sv. Bonifacija iz Tarza, enega od tako imenovanih “ledenih mož” (god 14. maj).

    Papež ga je leta 722 v Rimu posvetil za škofa vseh germanskih ljudstev in mu zaupal organizacijo novih škofij. Sočasno je ustanavljal tudi nove benediktinske samostane, tako moške kot ženske.

    Bonifacij je tako na cerkvenih zborih odpravljal poganske razvade med ljudstvom in ustanavljal škofije, med njimi tudi salzburško, iz katere je deloma tudi k Slovencem prišlo krščanstvo.

    5. junija 754 je bil v Friziji ubit s strani poganskih roparjev. Pokopan je v stolnici v Fuldi, kjer je njegov grob. Zaradi uspešnega misijonarskega dela nosi naziv »apostol Nemčije«.

    Umetniki sv. Bonifacija upodabljajo v škofovskih oblačilih s križem, knjigo ali s sekiro, s katero je posekal hrast. Je zavetnik Nemčije, pivovarjev in krojačev.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-bonifacij-apostol-nemcije/2023-06-05/

    Sv. Bonifacij, prosi za nas!

  8. Miro says:

    SVETA TROJICA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 3,16-18)

    Tisti čas je Jezus rekel Nikodému: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sódi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Ob prazniku Svete Trojice se mi je porodilo najprej vprašanje: kaj je človek? Kaj je, če se lahko to, kar postavi, v trenutku zruši? Kaj je, če lahko njegovo upanje konča v prahu? Kaj je človek? Zdi se, da je odgovor v tem, da se nas, takšnih, kot smo, s svojimi šibkostmi, Bog spominja. V negotovosti, ki jo zaznamo zunaj in znotraj, nam Gospod daje gotovost: On se nas spominja. Spominja se, to je, ponovno se s srcem vrača k nam, saj smo mu pri srcu. In medtem ko se na zemlji mnoge stvari hitro pozabijo, nas Bog ne pusti v pozabi. Nihče ni nepomemben v njegovih očeh, vsakdo ima Zanj neizmerno vrednost: majhni smo pod nebom in nemočni, ko se trese zemlja, vendar pa smo za Boga dragoceni bolj kot katerakoli stvar.

    Spomin je ključna beseda za življenje. Prosimo za milost, da bi se vsak dan spominjali, da nas Bog ne pozabi; da smo njegovi ljubljeni otroci, enkratni in nenadomestljivi: če se tega spominjamo, dobimo moč za to, da se ne vdamo pred nasprotji življenja. Spomnimo se, koliko smo vredni, pred skušnjavo, da bi bili žalostni in še naprej pogrevali tisto najslabše, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končalo. Slabi spomini pridejo, tudi kadar ne mislimo nanje; vendar pa se ne izplačajo: pustijo le malodušnost in nostalgijo. Kako težko se je osvoboditi slabih spominov!

    Da bi osvobodili srce preteklosti, ki se vrača, negativnih spominov, ki zasužnjujejo, objokovanj, ki hromijo, potrebujemo nekoga, ki bi nam pomagal nositi bremena, ki jih imamo v notranjosti. In kaj stori Jezus pred našo šibkostjo? Ne odvzame nam bremen, kakor bi si želeli mi, ki vedno iščemo hitre in površinske rešitve; ne, Gospod nam da Svetega Duha. Njega potrebujemo, saj je Tolažnik, to je Tisti, ki nas ne pusti samih pod težo življenja. Je Tisti, ki preoblikuje naš suženjski spomin v svoboden spomin, rane preteklosti v spomine rešenja. Sveti Duh, kadar Ga povabimo v svoje rane, slabe spomine mazili z balzamom upanja, saj je Sveti Duh obnovitelj upanja.

    Ne gre za prehodno upanje. Zemeljska upanja so kratkotrajna, vedno imajo rok trajanja. Upanje Svetega Duha pa je dolgotrajno. Ne poteče, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Upanje Svetega Duha prav tako ni optimizem. Rodi se bolj v notranjosti, na dnu srca ponovno prižge gotovost, da smo dragoceni, ker smo ljubljeni. Vlije zaupanje, da nismo sami. Gre za upanje, ki v notranjosti pušča mir in veselje, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj. Gre za upanje, ki ima močne korenine, ki ga ne more izruvati noben vihar življenja. Duh v nas goji živo upanje. Povabimo ga. Prosimo ga, naj pride v nas in nam bo blizu. Pridi, Duh Tolažnik!

    Bližina je tretja in zadnja beseda. Danes obhajamo Sveto Trojico. Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine. Trojica nam pravi, da tam gori v nebesih nimamo samotarskega Boga, ki bi bil oddaljen in ravnodušen; ne, On je Oče, ki nam je dal svojega Sina, ki je postal človek kot mi, in ki nam zato, da bi nam bil še bližje, da bi nam pomagal nositi bremena življenja, pošilja svojega Duha. Z Bogom bremena življenja ne ostajajo na naših ramenih: Duh, ki ga imenujemo vsakokrat, ko naredimo znamenje križa, prav medtem, ko se dotaknemo ramen, pride, da bi nam dal moč, da bi nas spodbudil, da bi pomagal nositi bremena. Zato tisti, ki se približa Bogu, ne izgubi poguma, gre naprej: ponovno začne, ponovno poskusi, ponovno gradi. Tudi trpi, vendar pa uspe ponovno začeti, ponovno poskusiti, ponovno zgraditi.

    Prosim Boga upanja, da to, kar je nestalno na zemlji, ne bi zamajalo gotovosti, ki jo imamo znotraj. Prosim Boga, ki je blizu, da bi spodbudil konkretna dejanja bližine.

    Bog, ki se nas spominja, Bog, ki ozdravlja naše ranjene spomine tako, da jih mazili z upanjem, Bog, ki nam je blizu, naj nam pomaga biti graditelji dobrega, tolažniki src. Vsakdo lahko stori nekaj dobrega, ne da bi pričakoval, da bi drugi začeli. Vsakdo lahko koga potolaži, ne da bi pričakoval, da bodo razrešeni njegovi problemi. Tudi ko nosim svoj križ, se skušam približati, da bi tolažil druge. Kaj je človek? Namenimo Bogu danes zgolj eno prošnjo: Daj, da bi se tudi mi spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje in bližino.

    Povzeto po: Pridi in poglej Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/03/4-junij-sveta-trojica/

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    NEDELJA SVETE TROJICE

    V KATOLIŠKI CERKVI NA NEDELJO PO BINKOŠTNEM PRAZNIKU PRAZNUJEMO NEDELJO SVETE TROJICE.

    Nauk o Sveti Trojici se je izoblikoval že na koncilu v Niceji (325 po Kr.) in je kot veroizpoved (credo) v bogoslužni rabi prisoten vse do današnjih dni. Vera v Sveto Trojico je sestavni del kristjanove vere v enega Boga v treh osebah. Na nedeljo Svete Trojice se pri bogoslužju zato posebej poglabljamo v skrivnost verske resnice o enem Bogu v treh osebah, ki so Oče, Sin in Sveti Duh (prim. Katekizem Katoliške Cerkve (KKC) 249–256).

    Kristjani smo krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, s čimer postanemo tudi člani Cerkve. Skrivnosti enega Boga v treh osebah verujočim ni dano spoznavati samo z razumom, temveč tudi na osnovi milostnega daru vere ter Božjega razodetja Jezusa Kristusa. O identiteti Boga Očeta in Svetega Duha je spregovoril Jezus Kristus. Čeprav tri Božje osebe ločimo med seboj, nobena od treh oseb nikdar ne deluje brez sodelovanja drugih dveh. Očetu pripisujemo, da je Stvarnik vesolja in človeka, Jezusu Kristusu dela odrešenja, Svetemu Duhu, ki izhaja iz Očeta in Sina, pa dela posvečenja.

    Čeprav razlikujemo tri Božje osebe, jih ne smemo ločevati. Nauk o Sveti Trojici poudarja, da je delo stvarjenja skupno vsem trem osebam Trojice, saj so vse tri eno počelo stvarjenja. Hkrati pa je stvarjenje povezano z razodetjem in odrešenjem, ki je prišlo po Jezusu Kristusu, stvarstvu pa se posreduje po Svetem Duhu. Sveti Duh je kot tretja Božja oseba poslan od Očeta in Sina ter vodi Cerkev, ki je skupnost verujočih. Bistvo odnosov med tremi Božjimi osebami je brezpogojna ljubezen.

    Ena od najbolj znanih upodobitev Svete Trojice je ikona ruskega ikonopisca Andreja Rubljova (1360–1430). Vsebinsko jo povezujemo s starozaveznim svetopisemskim odlomkom, ki opisuje Božji obisk pri Abrahamu in Sari ob Mamrejevih hrastih.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/nedelja-svete-trojice

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

  10. Miro says:

    JANEZOV KRST, KAKŠEN JE?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 11,27-33)

    Jezus s svojimi učenci spet pride v Jeruzalem. Ko hodi po templju, pridejo k njemu veliki duhovniki, pismouki in starešine in mu rečejo: »S katero oblastjo to delaš in kdo ti je dal to oblast, da to delaš?« Jezus jim pravi: »Vprašal vas bom neko stvar; odgovorite mi in povedal vam bom, s katero oblastjo to delam: Janezov krst – je bil iz nebes ali od ljudi? Odgovorite mi!« In mislili so sami pri sebi: »Ako rečemo: ›Iz nebes,‹ bo dejal: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Ali naj rečemo: ›Od ljudi?‹« Obšel jih je strah pred ljudstvom; Janeza so namreč vsi imeli za resničnega preroka. Odgovorijo torej Jezusu: »Ne vemo.« Jezus jim pa reče: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Beremo o Jezusu, kako govori v templju, središču bogočastja, in deluje z oblastjo. Bil je izziv verskim voditeljem in so ga spraševali o tem, kar je rekel in storil. Odgovoril jim je tako, da jih je vprašal o Janezu Krstniku. To je od njih zahtevalo, da bi pogledali preko zgolj zunanjega in osebnega v svoje notranje drže. Tu so bili poklicani k spreobrnjenju.

    Življenje Janeza Krstnika je bil žareč smerokaz za ljudi. Usmerjal jih je k prihodu Jezusa Kristusa in kazal na prihod njegovega kraljestva.

    V Svetem pismu beremo, da je bil Janez Krstnik napolnjen s Svetim Duhom že v maternici svoje mame Elizabete. Ko je Marija obiskala svojo teto Elizabeto, je ta začutila, kako se je otrok zganil v njenem telesu. Ogenj Duha je plapolal v Janezu. Bil je glasnik prihajajočega Mesija. Duh ga je vodil v puščavo, kjer je rasel ob Božji besedi in šel skozi različne preizkušnje. Oblačila, ki jih je nosil, so spominjala na preroka Elija.

    Janez je prekinil molk po prerokih prejšnjih stoletij, saj je začel Božjo besedo razlagati ljudstvu Izraela. Njegovo sporočilo je bilo podobno sporočilu starozaveznih prerokov, ki so vabili Božje ljudstvo k spreobrnjenju zaradi njihove nezvestobe in so v njih prebujali pravo kesanje. Hkrati pa je želel v njih prebuditi zanimanje za prihajajočega Kristusa, da bi ga prepoznali in sprejeli.
    Jezus pravi, da je bil Janez Krstnik več kot samo prerok. Bil je glas vpijočega v puščavi. Zaključil je poslanstvo prerokov, ki se je začelo z Elijem. Kar so preroki skrbno iskali in kar so angeli vedeli vnaprej, se je zdaj dopolnilo, ko je Janez pripravil pot za prihod Božjega Maziljenca, Gospoda Jezusa Kristusa. Z Janezom Krstnikom Sveti Duh začne obnovo človeškega rodu po »Božji sličnosti« v Jezusu Kristusu.

    Janezov krst je za kesanje − odvrnitev od greha in prevzemanje novega načina življenja po Božji besedi. Naš krst v Jezusu Kristusu z vodo in Duhom pa nas prerodi za Božje otroke. Postanemo Božji sinovi/hčere v Kristusu. Postanemo deležni vsega, kar je dano Jezusu Kristusu kot edinorojenemu Sinu nebeškega Očeta. Kar je njegovo, je tudi naše. Naš krst nam omogoča vstop v Božje kraljestvo. Božja beseda ima moč, da nas po Svetem Duhu spreminja in oblikuje naša čutenja, mišljenje, besede in delovanje po Jezusu Kristusu. Zato ga lahko ponavzočujemo sredi sveta, tam kjer živimo in delujemo. Kot Janez Krstnik smo namreč tudi mi poklicani, da kažemo na Jezusa Kristusa, da druge usmerjamo k njemu in jih z vsem, kar smo in živimo, vodimo k njemu. Na ta način smo njegove žive priče.

    Prosimo vedno znova Jezusa Kristusa, da bi bili odprti za njegov dar Svetega Duha, ki nas more prerajati in opolnomočiti, da smo njegove žive in zveste priče in sodelujemo z njim v izgradnji Božjega kraljestva.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/02/3-junij-janezov-krst-kaksen-je/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja