Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   6. julija, 2023 at 11:41

   SVETA MARIJA GORETTI: UMRLA DVANAJSTLETNA, NJEN MORILEC SE SPREOBRNE

   MARIJA GORETTI SODI MED NAJMLAJŠE SVETNIKE. UMRLA JE STARA KOMAJ DVANAJST LET, KO JE BRANILA SVOJE DEVIŠTVO.

   IZ ŽIVLJENJA …

   Marija se je rodila leta 1890 v Corinaldu blizu obale Jadranskega morja. S trebuhom za kruhom se je družina Goretti preselila v okolico mesta Nettuno, kjer je oče čez eno leto umrl za malarijo. Mati vdova je skrbela za šest otrok, od katerih je bila Marija najstarejša. Bila je globoko verna, pogosto z rožnim vencem v rokah. Ko je mama garala na polju, je Marija prevzela gospodinjska dela. Sosedje so govorili, da je »angelski otrok« in jo drugim postavljali za zgled.

   Pogosto jo je nadlegoval šestnajstletni Aleksander Serenelli, sin pijanega zakupnika, pri katerem so stanovali, a Marija je pred mamo molčala, ker je ni želela obremenjevati s tem. Usodnega 5. julija 1902 jo je hotel posiliti. Ker se mu je upirala, jo je z nožem štirinajstkrat zabodel, nato pa pustil v mlaki krvi ter pobegnil. Naslednjega dne je v bolnišnici umrla. Še nezavestna je ponavljala: »Nikar, Aleksander! To je greh. Prišel boš v pekel.«

   Papež Pij XII. jo je leta 1950 razglasil za svetnico. Pri tej razglasitvi je bil prisoten tudi njen morilec Aleksander, ki sprva svojega dejanja ni obžaloval. (Obsojen je bil na trideset let prisilnega dela.) Šele čez nekaj let, ko mu je Marija Goretti v prikazanju dala cvetje, se je spreobrnil in po predčasnem izpustu vstopil h kapucinom. Marijo je imenoval »moj angel varuh«.

   Sv. Marijo Goretti umetniki najpogosteje upodabljajo kot lepo deklico s cvetjem v rokah.

   Pri nas je sv. Mariji Goretti posvečena župnijska cerkev v župniji Tržič – Bistrica.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-marija-goretti-njen-morilec-se-je-spreobrnil/2023-07-06/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Marija Goretti, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   5. julija, 2023 at 9:55

   SLOVESNI PRAZNIK SLOVANSKIH APOSTOLOV SVETIH BRATOV CIRILA IN METODA

   V KATOLIŠKI CERKVI 5. JULIJA OBHAJAMO SLOVESNI PRAZNIK SV. BRATOV CIRILA IN METODA, SLOVANSKIH APOSTOLOV IN SOZAVETNIKOV EVROPE. IMENUJEMO JU TUDI APOSTOLA SLOVANOV ZARADI POMEMBNEGA MISIJONSKEGA DELA MED SLOVANSKIMI LJUDSTVI.

   Ciril in Metod sta bila misijonarja grškega rodu, ki sta pri oznanjevanju in širjenju krščanske vere uporabljala glagolico. Ciril se je rodil okrog l. 826 ali 827, Metod pa okrog l. 812 ali 815 v Solunu. Pri krstu so ju poimenovali Konstantin in Mihael, vendar sta ob vstopu v samostan imeni spremenila. Najprej sta delovala kot knjižničar in učitelj filozofije. Mladost sta preživela v okolici Soluna, cesar pa ju je okrog l. 860 poslal misijonarit na polotok Krim.

   Moravski knez Rastislav ju je okrog l. 860 povabil med slovanske narode, kjer sta delovala na tedanjem velikomoravskem ozemlju, ki je zajemalo današnjo vzhodno Slovenijo, vzhodno Hrvaško, Madžarsko, Češko, Slovaško, južno Poljsko, jugovzhodno Nemčijo in zahodno Ukrajino ter širila krščansko oznanilo v slovanskem jeziku. Po treh letih na Moravskem sta odšla v Panonijo in od tam preko Benetk v Rim. Pri papežu Hadrijanu II. (867–872) sta dobila dovoljenje za opravljanje bogoslužja v slovanskem jeziku.

   Ciril je v Rimu zbolel in umrl, papež Hadrijan II. pa je Metoda poslal h knezu Koclju v Panonijo. Na tem ozemlju je prišel v spor z nemškimi duhovniki in bil obtožen krivoverstva. Po izpustitvi mu je papež Janez VIII. (872–882) ponovno dovolil uporabo slovanskega jezika za bogoslužno rabo.

   Njun godovni dan v Katoliški Cerkvi obhajamo 5. julija, v neslovanskih deželah pa 14. februarja. Pravoslavna Cerkev njun god obhaja 11. maja, 24. maja pa godujeta po julijanskem koledarju. Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) ju je leta 1980 imenoval za sozavetnika Evrope. V ljubljanski nadškofiji sta glavna zavetnika, v mariborski nadškofiji pa druga zavetnika nadškofije. V murskosoboški škofij je sv. Metod glavni zavetnik škofije, njun god pa v Katoliški cerkvi v Sloveniji obhajamo kot slovesni praznik.

   Praznik apostolov Slovanov je priložnost za ovrednotenje in zavedanje njunega pomena na področju evropske kulturne, zgodovinske in jezikovne dediščine, ki je povezana tudi z našo deželo.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/slovesni-praznik-slovanskih-apostolov-svetih-bratov-cirila-in-metoda

   Sveti Ciril in Metod, prosita za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   4. julija, 2023 at 17:41

   »PRAV BLIZU TEBE JE BESEDA, V TVOJIH USTIH IN V TVOJEM SRCU,
   DA JO LAHKO IZPOLNJUJEŠ« (5 Mz 30,14)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   4. julija, 2023 at 11:35

   PAPEŽ FRANČIŠEK: ZNAM SPREJEMATI BRATE IN SESTRE KOT PREROŠKI DAR? (nagovor – nedelja, 2. julij 2023)

   »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! V DANAŠNJEM EVANGELIJU JEZUS PRAVI: ”KDOR SPREJME PREROKA, KER JE TA PREROK, BO DOBIL PLAČILO PREROKA” (MT 10,41)«. S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO ANGEL GOSPODOV Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJO 13. NEDELJO MED LETOM. (zapis: p. Ivan Herceg DJ – Vatikan)

   Trikrat je beseda prerok. Toda kdo je prerok? So nekateri, ki si ga predstavljajo kot neke vrste čarovnika, ki napoveduje prihodnost. To je vraževerna ideja in kristjan ne verjame v vraževerje, kot je magija, karte, horoskopi ali podobne stvari. (Med zaklepaji: mnogi, mnogi kristjani gredo, da bi jim brali iz rok. Prosim vas!) Drugi opisujejo preroka samo kot osebnost preteklosti, ki je obstajal pred Kristusom, da bi napovedal njegov prihod. Pa vendar Jezus sam danes govori o potrebi, da sprejmemo preroke. Torej oni še vedno obstajajo, toda kdo so, kdo so preroki, kdo je prerok?

   Prerok, bratje in sestre, je vsakdo izmed nas, saj smo s krstom vsi prijeli dar in poslanstvo preroštva (prim. Katekizem katoliške Cerkve, 1268). Prerok je torej tisti, ki v moči krsta pomaga drugim pod delovanjem Svetega Duha razbirati sedanjost. To je zelo pomembno, da razbiramo sedanjost, ne kot kroniko, ampak da jo beremo kot razsvetljeno z delovanjem Svetega Duha. Z drugimi besedami, je torej tisti, ki drugim kaže Jezusa, pričuje o njem, ki pomaga glede na njegove načrte živeti sedanjost in graditi prihodnost. Vsi smo torej preroki, Jezusovi pričevalci, »da bi moč evangelija zasvetila v vsakdanjem družinskem in družbenem življenju« (Lumen Gentium, 35). Prerok je živo znamenje, ki drugim kaže Boga. Prerok je odsev Kristusove luči na poti bratov. Zato se lahko vprašamo: Jaz, ki sem bil izbran za preroka pri krstu, govorim in predvsem živim kot Jezusova priča? Prinašam vsaj nekaj njegove luči v življenje nekoga? To preverjam? Se vprašam, kako je z mojim pričevanjem, z mojim preroštvom?

   Gospod pa v evangeliju tudi zahteva, da sprejemamo preroke. Torej je pomembno, da se sprejemamo med seboj kot takšni, kot prinašalci Božjega sporočila, vsakdo glede na svoj stan in svojo poklicanost ter da to počnemo tam, kjer živimo: v družinah, v župniji, v redovnih skupnostih, v drugih področjih Cerkve in družbe. Sveti Duh je v svetem Božjem ljudstvu porazdelil darove preroštva. Poglejte torej, zakaj je dobro prisluhniti vsem. Na primer, ko je potrebno sprejeti pomembno odločitev, dobro dene predvsem moliti in klicati Svetega Duha, zatem pa poslušati se in pogovarjati se v zaupanju, da ima vsak, tudi najmanjši kaj pomembnega za reči, preroški dar za podeliti. Tako se išče resnico in se širi ozračje poslušanja Boga in bratov, v katerem se osebe ne čutijo sprejete samo takrat, ko rečejo to, kar je meni všeč, ampak se čutijo sprejete in cenjene kot dar za to, kar so.

   Pomislimo, koliko sporov bi lahko na tak način preprečili in rešili, če bi prisluhnili drugim v iskreni želji po razumeti se! Vprašajmo se torej. Znam sprejeti brate in sestre kot preroški dar? Verjamem, da jih potrebujem? Jih s spoštovanjem poslušam in z željo, da bi se kaj naučil? Kajti vsak od nas potrebuje to, da se uči od drugih? Vsakdo od nas potrebuje to, da se uči od drugih.

   Marija, Kraljica prerokov, naj nam pomaga videti in sprejeti dobro, ki ga je Sveti Duh posejal v drugih.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-07/papez-francisek-znam-sprejemati-brate-in-sestre-kot-preroski-da.html

   Marija, Kraljica prerokov, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   4. julija, 2023 at 7:08

   GOSPOD, POŽIVI MOJO ŠIBKO VERO, DA BOM PREGNAL STRAH IN SE TI VEDNO IZROČAL TER TI ZAUPAL

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 8,23-27)

   Tisti čas je stopil Jezus v čoln in z njim so šli njegovi učenci. In glej, na morju je nastal velik vihar, tako da so čoln zagrinjali valovi, Jezus pa je spal. Pristopili so učenci, ga zbudili in rekli: »Gospod, reši nas, potapljamo se!« In reče jim: »Kaj ste boječi, maloverni?« Tedaj vstane in ukori vetrove in morje, in nastala je velika tišina. Ljudje so se pa začudili in so govorili: »Kdo je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in morje?«

   DUHOVNA MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

   Jezus in učenci so v čolnu, ko se razdivja nevihta in jih nevarno premetava. Učenci ga prosijo, naj posreduje za rešitev, on pa jim očita premajhno vero in zapreti morju, da se umiri. Marsikdaj premalo zaupam Gospodu, zato bom poglobil zaupanje, da me more rešiti v vsaki okoliščini. Gospod, poživi mojo šibko vero, da bom pregnal strah in se ti vedno izročal ter ti zaupal. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   1. julija, 2023 at 12:12

   GOSPOD, NISEM VREDEN, DA GREŠ POD MOJO STREHO, AMPAK RECI LE BESEDO IN MOJ SLUŽABNIK BO OZDRAVLJEN

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 8,5-17)

   Ko je Jezus prišel v Kafarnaum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil: »Gospod, moj služabnik leži doma mrtvouden in zelo trpi.« Rekel mu je: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik mu je pa odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: ›Pojdi,‹ in gre; in drugemu: ›Pridi,‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to,‹ in stori.«

   Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam, toliko vere nisem našel pri nikomer v Izraelu! Povem vam pa, da jih bo veliko prišlo od vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu, otroci kraljestva pa bodo vrženi ven v temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« In stotniku je rekel Jezus: »Pojdi: kakor si veroval, se ti zgôdi!« In služabnik je ozdravel tisto uro.

   Ko je prišel Jezus v Petrovo hišo, je videl, da Petrova tašča leži in jo trese mrzlica. In dotaknil se je njene roke in mrzlica jo je zapustila. Vstala je, in mu stregla.

   Ko se je pa zvečerilo, so mu privedli mnogo obsedenih in izgnal je z besedo duhove in ozdravil vse bolnike, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Izaiju, ki pravi: ›On je prevzel naše slabosti in nosil naše bolezni.‹

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   GOSPOD NISEM VREDEN, DA PRIDEŠ K MENI

   Te besede izgovarjamo vsakokrat, tik pred sv. obhajilom. Ta stavek iz evangelija je izrekel stotnik, ki je imel bolnega služabnika. Zaradi svoje skromnosti in ponižnosti se ni imel za vrednega, da se sam poda k Jezusu temveč pošlje služabnike. Ta bolni služabnik je suženj. Stotnik pa je pogan, ki pa je imel dobre odnose z Judi, celo shodnico jim je pozidal. Gre za človeka, ki je na dobrem glasu, pa čeprav je v službi okupatorja. Presenetljivo je, da Judje prosijo Jezusa v prid pogana.

   Še bolj občudovanja vredna je stotnikova iskrena, globoka in spoštljiva vera. Iskrena, ko tako preprosto in prepričljivo primerja Jezusovo oblast nad boleznijo s svojo oblastjo nad vojaki. Globoka, ker sploh ne dvomi o Jezusovi moči nad boleznijo in njegovi volji, da bi bolnika ozdravil. Spoštljiva, ker ima sebe za nevrednega, da bi ga Jezus počastil s svojim obiskom in stopil v njegovo hišo. Takšna vera ne zasluži le pohvalo, temveč tudi uslišanje. Dosegla je oboje.

   Jezus se je obrnil k množici, ki ga je spremljala, in rekel: »Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere!« Ni rekel, da ni našel vere v Izraelu, ampak, da jo je našel v poganu več. To pa še bolj preseneča, ker ta človek ni poznal Svetega pisma, ki bi mu pomagalo verovati. Kaj je bilo tako posebnega v stotnikovi veri? Njegova vera je bila brez osebnih interesov, je pristna, absolutna in ponižna.

   Zakaj brez interesov? Stotnik ne prosi čudeža zase, ne za člana svoje družine ampak za svojega sužnja. Naša molitev je najbolj čista takrat, ko je v službi drugih in prosi za druge.

   Pristna vera. On čudeža ne meša z neko magično močjo, ki bi jo Jezus uporabljal po svoji volji, mimo Očeta, ampak je izraz Njegove povezanosti z Očetom.

   Absolutna vera se odraža v drži, da Jezus lahko ozdravi na daljavo, zgolj z besedo, da za njegovo delovanje ni omejitev, da je njemu vse mogoče.

   »In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega!«

   Povabljeni smo pri vsaki sveti maši, da ponavljamo stotnikove besede:« Gospod, nisem vreden, da prideš k meni!« Ali sploh pomislimo, kdo prihaja k meni. Če bi se tega v polnosti zavedali bi tudi mi s stotnikom delili občutja ponižnosti in nevrednosti.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/06/30/1-julij-gospod-nisem-vreden-da-prides-k-meni/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
7. Miro says:

   30. junija, 2023 at 18:43

   PRIDIGA NADŠKOFA ALOJZIJA CVIKLA NA MAŠNIŠKEM POSVEČENJU V MARIBORSKI STOLNICI (29. junij 2023)

   DRAGI BRAT V ŠKOFOVSKI SLUŽBI NADŠKOF MARIJAN, SOBRATJE DUHOVNIKI, DIAKONI, BOGOSLOVCI, REDOVNICE IN REDOVNIKI, ŠE POSEBEJ POZDRAV TEBI, KLEMEN, KI BOŠ DANES POSVEČEN V MAŠNIKA, POZDRAV TVOJIM DOMAČIM, SORODNIKOM IN PRIJATELJEM.

   Danes na praznik apostolov Petra in Pavla se spominjamo njunega mučeništva. Malo nas je presenetilo berilo, vzeto iz Apostolskih del, ki ne govori o Petrovem mučeništvu, temveč o njegovi čudežni rešitvi.

   Bil je v zaporu, Cerkev pa je zanj molila in Gospodov angel ga je čudežno rešil iz ječe. Vse to se je zgodilo v Jeruzalemu.

   Nekaj let zatem je Peter v Rimu zopet v ječi, Cerkev je prav tako zanj molila, ampak takrat ni bil čudežno rešen, obratno, pretrpel je mučeništvo.

   Zakaj je Bog prvič posegel, drugič pa ne? Zakaj je bil Peter prvič čudežno rešen, če pa je na koncu moral umreti?

   Bog je Petra v svoji ljubezni poklical in mu zaupal pomembno poslanstvo. To je poslanstvo oznanjevanja evangelija in vodenja mlade Cerkve.

   Na začetku je bil Peter tisti, ki ga nobena človeška moč ni mogla zaustaviti. Kakšno veselje je bilo za Cerkev, ko so videli Božjo moč, ki je bila v ozadju vsega. Ko je Peter svoje poslanstvo opravil, ga ni bilo več potrebno osvoboditi iz rok preganjalcev. Isto velja za apostola Pavla.

   Za Petra in Pavla mučeništvo ni bil poraz, ampak znamenje največje povezanosti z njim, ki sta ga oznanjala. To je Vstalega Gospoda. Poslanstvo Petra je bilo, da potrdi brate v veri, ne samo z besedo, ampak s svojo zvestobo do konca. Njuna smrt je bila za mlado Cerkev potrditev v veri in veselje, da jima je Bog dal moč, da sta lahko bila v najtežjem trenutku najmočnejša pričevalca.

   Ni lahko videti božjega prsta v trpljenju, ko nasprotniki slavijo zmago. Zdi se, kot da je Bog nanju pozabil; toda oba, tako Peter kot Pavel, sta imela osebno izkustvo, saj sta bila velikokrat deležna božje ljubezni in moči. Zato sta bila polna vere in zaupanja, da bosta tudi iz te preizkušnje izšla kot zmagovalca.

   Da bom na ta praznik svetih apostolov Petra in Pavla posvetil našega diakona Klemna v mašnika, ima globok pomen.

   Peter in Pavel veljata za stebra Cerkve in nam ponazarjata nenadomestljivo vlogo in mesto duhovništva v Cerkvi.

   Evangelij nam govori o Petru kot skali. Podoba skale je podoba trdnosti in zvestobe. Petru je bilo zaupano, da trdno varuje zaklad krščanske vere. V svetu, ki ni naklonjen krščanstvu, kjer se vedno bolj brišejo sledi krščanskih vrednot, je zelo pomembno, da ima Cerkev dobre voditelje, da lahko kristjani ohranimo to, kar je po Jezusovi zamisli in se s tem svetom ne pomešamo tako, da bi padli pod njegov vpliv in bi zbledel naš misijonski naboj.

   Da lahko gremo v svet in se v svetu ne izgubimo, še kako potrebujemo Pavlovo pokončnost, požrtvovalnost, domiselno iznajdljivost in gorečnost.

   Apostol Pavel je vedno znova ponavljal, da v svojem srcu nosi neizbrisno znamenje in spomin, da ga je Gospod osebno poiskal in poklical ter mu zaupal poslanstvo.

   Bolj, ko se je srečeval s težkimi situacijami, bolj je bil v njem živ ta spomin in večja je bila v njem želja po nesebičnem služenju.

   Bridko pa je tudi na svoji koži izkušal, da »se moč izpopolnjuje v slabosti« (prim 2 Kor 4,7) in zato je vedno znova poudarjal, da Jezusov sodelavec ne sme računati nase, ampak na Božjo pomoč.

   Vpričo situacije in javnega mnenja, ki Cerkvi in duhovnim poklicem ni naklonjeno, odgovoriti na Božje vabilo danes ni lahko in ni ga človeka, ki bi si upal podati na to pot, računajoč le nase. V to službo se nihče ne podaja sam od sebe, ampak, ker se čuti osebno nagovorjenega in zato računa na Božjo pomoč.

   Jezus je svojim učencem dal jasno vedeti: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil!« (Jn 15,16).

   Tudi tebe, dragi Klemen, je Gospod poklical; ne zato, da bi ustvarjal kariero, ampak, da bi mu služil. Božji klic je zastonjski dar. Ne moremo ga kupiti. Bog je tisti, ki izbira, kliče. Naše služenje Gospodu in ljudem mora odražati to, da želimo deliti naprej to, kar smo sami zastonjsko prejeli. To je tisto pravo življenje v svetosti, ko je naše srce vedno bolj odprto in pripravljeno za nov dar.

   Dragi Klenem, tvoja duhovniška pot se začenja s posvečenjem, s prošnjo, da nadte pride moč od zgoraj. To je tisto, po čemer se duhovništvo razlikuje od vseh drugih poklicev.

   Zato je tako pomembna bližina z Bogom v molitvi, v zakramentih, pri sv. maši, kjer se poglablja ta odnos in na nas prihaja Božja moč.

   Papež Frančišek pravi, da nam evangeliji zelo lepo orišejo Jezusov dan, v katerem se prepletata ravnovesje v odnosu do Očeta in dejavna solidarnost do bratov.

   Tako tudi vsak duhovnik, živi pred Gospodom, ki mu je posvetil svoje življenje in ljudstvom, h kateremu je poslan.

   Z dnem posvečenja, dragi Klenem, postajaš del duhovniške skupnosti. V svetu, kjer je toliko individualizma in poudarjanja »jaza«, naj bi bila duhovniška skupnost prijateljev v Gospodu, kjer vladata sprejemanje drug drugega in želja biti drug drugemu opora in pomoč.

   Papež Frančišek pravi, da noben duhovnik ne sme pozabiti, da je bil vzet iz Božjega ljudstva: prišli smo iz svoje družine, iz svoje župnije, iz svojega ljudstva.

   Zanimivo, da pismo Hebrejcem to potrdi, ko pravi, da je pomembno, da se spominjamo svoje mame, očeta, z drugo besedo, da se zavedamo, od kod smo prišli in kdo nas je spremljal na poti človeškega zorenja in rasti v veri.

   Ko se duhovnik tega zaveda, pravi papež Frančišek, je lahko človek veselja in hvaležnosti ter bližine z Bogom, s škofom, duhovniki in z božjim ljudstvom.

   Hvala vsem, ki ste in še boste z molitvijo spremljali našega novomašnika Klemna.

   Zahvaljujem se tudi vsem vzgojiteljem, predvsem mami in očetu, ki sta Klemnu podarila življenje in ga pospremila na pot vere ter ga v rasti vere tudi podpirala.

   Dragi Klemen, čez nekaj trenutkov boš postal duhovnik.

   V tem novem poslanstvu se zavedaj, da se je Gospod osebno ozrl nate in te poklical. Naj te vedno spremljata veselje in hvaležnost za ta dar. Vedno ostani odprt za Božje darove, da te bo lahko dosegala Božja moč tudi v času težav in preizkušenj!

   Naj te na tej duhovniški poti spremlja tudi priprošnja in vzgled našega blaženega A. M. Slomška in tvojega krstnega zavetnika sv. Klemna.

   Msgr. Alojzij Cvikl
   Mariborski nadškof metropolit

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-alojzija-cvikla-na-masniskem-posvecenju-v-mariborski-stolnici

   Sv. Peter in Pavel, prosita za nas!

   Odgovori
8. Miro says:

   30. junija, 2023 at 15:30

   ČE HOČEŠ, ME MOREŠ OČISTITI!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 8,1-4)

   Ko je prišel Jezus z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, padel predenj in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In takoj je bil očiščen od gob. Jezus mu je pa naročil: »Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Današnji evangeljski odlomek predstavlja ozdravitev človeka, obolelega za gobavostjo, torej boleznijo, ki so jo v Stari zavezi imeli za veliko nečistost in je zato vključevala tudi izključitev gobavca iz skupnosti. Njegovo stanje je bilo zares mučno, saj se je zaradi mentalitete tistega časa čutil nečistega tudi pred Bogom, ne samo pred ljudmi. Zato je gobavec iz evangelija prosil Jezusa s temi besedami: ‘Če hočeš, me moreš očistiti!’

   Ko je Jezus to slišal, ga je obšlo sočutje. Zelo pomembno se je osredotočiti na ta Jezusov notranji odmev. Ne razume se namreč Kristusovega delovanja, ne razume se Kristusa samega, če se ne vstopi v njegovo srce, polno sočutja in usmiljenja. In to ga je spodbudilo, da je stegnil roko proti temu človeku, obolelem za gobavostjo, se ga dotaknil in mu rekel: ‘Hočem, bodi očiščen!’ Najbolj presenetljivo pa je dejstvo, da se je Jezus dotaknil gobavca, saj je bilo to po Mojzesovi postavi strogo prepovedano. Dotakniti se gobavca je namreč pomenilo, okužiti se tudi od znotraj, v duhu, oziroma postati nečist. Pri tem ozdravljenju občudujemo poleg Jezusovega sočutja in usmiljenja tudi njegovo drznost, saj ga ni skrbelo, da bi se okužil in tudi prekršil predpis, ampak ga je gnalo samo hotenje, da bi osvobodil tega človeka prekletstva, ki ga je morilo.

   Nobena bolezen ni vzrok za nečistost. Bolezen prav gotovo zajame vso osebo, vendar na noben način ne načne ali prepreči njenega odnosa do Boga. Še več, bolna oseba je lahko še bolj združena z Bogom. Medtem ko nas greh – ta pa, napravi nečiste! Sebičnost, ošabnost, vstop v svet korupcije, so bolezni srca, katerih je potrebno biti očiščen tako, da se obrnemo na Jezusa, kot se je gobavec: ‘Če hočeš, me moreš očistiti!’ Sedaj v nekaj trenutkih tišine naj vsak – pogleda vase in opazuje svojo lastno nečistost, svoje grehe. Vsak naj v tišini, a z glasom srca reče Jezusu: ‘Če hočeš, me moreš očistiti!’ ‘Če hočeš, me moreš očistiti!’ In vsakič, ko s skesanim srcem pristopimo k zakramentu sprave, Gospod ponovi tudi nam: ‘Hočem, bodi očiščen!’ Kolikšno veselje prinese to! S tem gobavost greha izgine in začnemo spet z veseljem živeti svoj sinovski odnos z Bogom in smo ponovno v polnosti vključeni v skupnost.

   Na priprošnjo Device Marije, prosimo Gospoda, ki je bolnikom prinesel zdravje, da s svojim brezmejnim usmiljenjem ozdravi tudi naše notranje rane ter nam tako ponovno podari upanje in mir srca.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     30. junija, 2023 at 15:31

     https://portal.pridi.com/2023/06/29/30-junij-ce-hoces-me-mores-ocistiti/

     Odgovori
9. Miro says:

   30. junija, 2023 at 9:11

   PRVI SV. MUČENCI RIMSKE CERKVE: UČENCI APOSTOLOV

   PRVI SV. MUČENCI RIMSKE CERKVE SO BILI UMORJENI LETA 64. VSI SO BILI UČENCI APOSTOLOV. ZAKAJ SO BILI MUČENI?

   Cesar Neron je dal zažgati nekaj četrti Rima, da bi mu bilo v navdih pri ustvarjanju poezije. Ker pa je s tem razjezil Rimljane, se je cesar ustrašil in krivdo za požar zvalil na kristjane. Nedolžno umorjenih je bilo mnogo kristjanov rimske Cerkve, o čemer poročata konec 1. stoletja rimski pisec Tacit v svojih Analih (v tej knjigi obravnava različne dogodke iz rimske zgodovine) in papež sv. Klemen Rimski v svojem Klemenovem pismu Korinčanom.

   Poročata, da so bili umorjeni na različne načine: razpeli so jih na križ, obešeni, vrženi v arene pred divje zveri, v ogenj …

   Češčenje prvih mučencev rimske Cerkve se je razvilo vzporedno s češčenjem sv. Petra in Pavla.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/prvi-mucenci-rimske-cerkve-ucenci-apostolov/2023-06-30/

   Vsi sveti mučenci, prosite za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    29. junija, 2023 at 17:05

    PAPEŽ FRANČIŠEK NA PRAZNIK APOSTOLOV PETRA IN PAVLA: »KDO JE JEZUS ZAME?«

    SVETI OČE JE V ČETRTEK, 29. JUNIJA 2023, V VATIKANSKI BAZILIKI VODIL SVETO MAŠO, MED KATERO JE BLAGOSLOVIL PALIJE ZA 32 NADŠKOFOV METROPOLITOV, KI SO BILI IMENOVANI V ZADNJEM LETU. SLOVESNOSTI SE JE TUDI LETOS UDELEŽILA DELEGACIJA CARIGRAJSKEGA EKUMENSKEGA PATRIARHATA. SVETI OČE JE V HOMILIJI SPREGOVORIL O PETROVEM IN PAVLOVEM ODGOVORU NA GOSPODOVO POVABILO: HOJA ZA NJIM TER OZNANJEVANJE. OB TEM PA JE DODAL, DA MORA TUDI VSAKDO IZMED NAS ODGOVORITI NA VPRAŠANJE: »KDO JE JEZUS ZAME?« (po zapisu s. Leonide Zamuda SL – Vatikan)

    »Peter in Pavel, apostola, ki sta bila zaljubljena v Gospoda, dva stebra vere Cerkve. In medtem ko zremo njuno življenje, nam današnji evangelij prihaja naproti z vprašanjem, ki ga Kristus namenja svojim: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” (Mt 16,15). To je temeljno vprašanje, najpomembnejše: Kdo je Jezus zame? Kdo je Jezus v mojem življenju? Poglejmo, kako sta na to vprašanje odgovorila apostola.

    Petrov odgovor bi lahko povzeli z eno besedo: hoja. Peter je živel tako, da je hodil za Gospodom. Ko je tedaj v Cezareji Filipovi Jezus spraševal svoje učence, je Peter odgovoril z lepo izpovedjo vere: “Ti si Kristus, Sin živega Boga” (Mt 16,16). Gre za brezhiben, natančen, jasen, lahko bi rekli popoln “veroučni” odgovor. Vendar pa je ta odgovor sad določene poti: samo po tem, ko je živel fascinantno pustolovščino sledenja Gospodu, po tem, ko je veliko časa hodil z Njim in za Njim, Peter doseže duhovno zrelost, ki ga po milosti, po čisti milosti pripelje do tako jasne izpovedi vere.«

    »Evangelist Matej nam pove, da se je vse začelo nekega dne, ko je Jezus hodil ob Galilejskem morju in ga je poklical skupaj z njegovim bratom Andrejem. “Takoj sta pustila mreže in šla za njim” (Mt 4,19-20). Peter je pustil vse, da je začel slediti Gospodu. In evangelij poudari »takoj«: Peter ni rekel Jezusu, da bo premislil, ni preračunaval, da bi videl, če se mu splača, ni navajal izgovorov, da bi preložil odločitev, ampak je pustil mreže in mu sledil, ne da bi vnaprej prosil za kakršno koli zagotovilo. Vse je odkrival iz dneva v dan, v sledenju Jezusu in hoji za Njim. In ni naključje, da so zadnje besede, ki mu jih Jezus nameni v evangeliju, “Ti hodi za menoj” (Jn 21,22).

    Peter nam torej pravi, da ni dovolj, da na vprašanje “Kdo je Jezus zame?” odgovorimo z brezhibno doktrinalno formulo ali z idejo, ki smo si jo ustvarili enkrat za vselej. Ne. Gospoda se naučimo spoznavati vsak dan tako, da mu sledimo; s tem, da postanemo njegovi učenci in sprejmemo njegovo Besedo, postanemo njegovi prijatelji in izkusimo njegovo ljubezen, ki nas preoblikuje. Ta »takoj« odmeva tudi za nas: medtem ko v življenju lahko odlašamo z mnogimi stvarmi, pa se ne more odlašati s hojo za Jezusom; tam se ne sme obotavljati, ne smemo se izgovarjati. In pozor, saj so nekateri izgovori preoblečeni v duhovnost, kakor tedaj, ko rečemo “Nisem vreden”, “Nisem sposoben”, “Kaj lahko storim jaz?”. To je prekanjenost hudiča, ki nam ukrade zaupanje v Božjo milost in nas prepriča, da verjamemo, da je vse odvisno od naših sposobnosti.«

    »Odtrgati se nemudoma od lastnih zemeljskih gotovosti in vsak dan slediti Jezusu: to je sporočilo, ki nam ga danes posreduje Peter, ko nas vabi, naj bomo Cerkev, ki sledi Gospodu. Cerkev, ki želi biti Gospodova učenka in ponižna služabnica evangelija. Le tako bo mogla vzpostaviti dialog z vsemi in postati kraj spremljanja, bližine, upanja za ženske in moške našega časa. Le tako bodo lahko tudi tisti, ki so bolj oddaljeni in nas pogosto gledajo z nezaupanjem ali brezbrižnostjo, končno prepoznali, kakor je zapisal papež Benedikt XVI., da je Cerkev “kraj srečanja s Sinom živega Boga in tako je tudi kraj srečanja med nami” (Homilija na 2. adventno nedeljo, 10. december 2006)«.

    Papež Frančišek je zatem spregovoril o svetem Pavlu, apostolu narodov. Če je bil Petrov odgovor hoja za Jezusom, pa je bil po papeževih besedah Pavlov odgovor oznanjevanje, oznanjevanje evangelija. »Tudi zanj se je vse začelo po milosti, z Gospodovo pobudo. Na poti v Damask, medtem ko je odločno preganjal kristjane, zabarikadiran v svojih verskih prepričanjih, mu je naproti prišel vstali Jezus in ga oslepil s svojo lučjo; oziroma, bolje rečeno, Savel je zaradi te luči spoznal, kako slep je bil: zaprt v ponos togega izpolnjevanja Postave v Jezusu odkrije dopolnitev skrivnosti zveličanja. In zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa ima odslej vse svoje človeške in verske gotovosti za izgubo (prim. Flp 3,7-8). Tako Pavel posveti življenje potovanju po kopnem in po morju, po mestih in vaseh. Ni mu mar, da trpi stiske in preganjanja, da bi oznanjal Jezusa Kristusa. Ob pogledu na njegovo zgodovino se skoraj zdi, da bolj ko oznanja evangelij, bolj spoznava Jezusa. Oznanjevanje Besede drugim tudi njemu omogoča, da prodira v globine Božje skrivnosti. Pavel, ki je zapisal: “Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal!” (1 Kor 9,16); on, ki izpove: “Živeti je zame Kristus” (Flp 1,21).«

    »Pavel nam torej pravi, da se na vprašanje “Kdo je Jezus zame?” ne odgovori z nekakšno intimistično pobožnostjo, ki nas pušča brezskrbne, da ne čutimo nemira, ki spodbuja, da bi prinašali evangelij drugim. Apostol nas uči, da rastemo v veri in spoznavanju Kristusove skrivnosti toliko bolj, kolikor smo njegovi oznanjevalci in pričevalci. In to se vedno dogaja: ko evangeliziramo, ostajamo evangelizirani. In to je vsakodnevna izkušnja: ko evangeliziramo, ostanemo evangelizirani. Beseda, ki jo prinašamo drugim, se vrača k nam, kajti kolikor dajemo, toliko več prejemamo (prim. Lk 6,38). In to je potrebno tudi za Cerkev danes: postaviti v središče oznanjevanje. Biti Cerkev, ki se ne naveliča ponavljati: “Živeti je zame Kristus” ter “Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal”. Biti Cerkev, ki potrebuje oznanjevanje kot kisik za dihanje; ki ne more živeti ne da bi posredovala objem Božje ljubezni in veselje evangelija.«

    »Bratje in sestre, obhajamo praznik Petra in Pavla. Onadva sta na temeljno vprašanje življenja – Kdo je Jezus zame? – odgovorila s hojo za Jezusom in oznanjevanjem evangelija. Lepo je, če rastemo kot Cerkev, ki hodi za Jezusom; kot ponižna Cerkev, za katero iskanje Gospoda ni nikoli samoumevno. Lepo je, če postanemo Cerkev, ki je hkrati ekstravertirana, ki svojega veselja ne najde v stvareh sveta, ampak v oznanjevanju evangelija svetu, da bi v srca ljudi zasejala vprašanje o Bogu. S ponižnostjo in veseljem povsod prinašati Gospoda Jezusa: v naše mesto Rim, v naše družine, v odnose in soseske, v civilno družbo, v Cerkev, v politiko, v ves svet, zlasti tam, kjer so revščina, degradacija in marginalizacija«.

    Ob koncu homilije je sveti oče svoje besede namenil nadškofom metropolitom, ki bodo prejeli palije kot znamenje občestva z rimsko Cerkvijo, pozdravil pa je tudi delegacijo carigrajskega ekumenskega patriarhata: »Bodite apostoli kot Peter in Pavel. Bodite učenci v hoji za Jezusom in apostoli pri oznanjevanju; povsod prinašajte lepoto evangelija skupaj z vsem Božjim ljudstvom. Na koncu pa bi rad prisrčno pozdravil delegacijo ekumenskega patriarhata, ki jo je sem poslal dragi brat, njegova svetost Bartolomej. Hvala za vašo navzočnost, hvala: pojdimo skupaj naprej, pojdimo skupaj naprej v hoji za Jezusom in oznanjevanju Besede, rastoč v bratstvu. Naj nas spremljata Peter in Pavel in posredujeta za vse nas.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-06/papez-francisek-na-praznik-apostolov-petra-in-pavla-kdo-je-jez.html

    Sv. Peter in Pavel, prosita za nas!

    Odgovori