Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   11. julija, 2023 at 15:58

   SVETI BENEDIKT IZ NURSIJE: USTANOVITELJ BENEDIKTINCEV, ZAVETNIK EVROPE

   SV. BENEDIKT IZ NURSIJE, OČE ZAHODNEGA MENIŠTVA, USTANOVITELJ BENEDIKTINCEV, JE NAJBOLJ ZNAN PO SVOJEM REDOVNEM PRAVILU, KI GA LAHKO POVZAMEMO V TREH BESEDAH: »MOLI IN DELAJ!« NJEGOVA SESTRA DVOJČICA SHOLASTIKA JE TUDI SVETNICA.

   IZ ŽIVLJENJA …

   Sv. Benedikt se je rodil okoli leta 480 v Nursiji v Italiji v premožni družini, zaradi česar sta oba s sestro dvojčico sv. Sholastiko dobila odlično vzgojo. Ko so ga starši poslali na študij v Rim, je spoznal, da je tamkajšnje življenje, tudi v duhovniških krogih, zelo daleč od tistega, kar je želel Bog. Zato zapusti šolo in se umakne v votlino blizu mesta Subiaco, kjer tri leta živi popolnoma ločen od sveta, v odrekanju in pokori. Glas o njegovi svetosti se hitro razširi, zato ga mnogi pridejo gledat in poslušat. Razne skupine menihov ga vabijo, naj bo njihov duhovni oče (opat).

   Po prvih poskusih vzpostavitve reda, pri katerih so ga nekateri razpuščeni menihi poskušali celo zastrupiti, je Benedikt v tej dolini Subiaco svoje privržence razdelil v dvanajst malih samostanov, katere je sam vodil kot opat. Tam je bil tudi samostan njegove sestre Sholastike.

   Leta 529 se je skupaj z nekaterimi najboljšimi menihi preselil na goro Cassinium, kjer je postavil samostan Monte Cassino in kot duhovni vodja vseh napisal Redovniško pravilo (Regula), ki je postalo stoletno vodilo ne le benediktincem, temveč tudi večini zahodnih, evropskih redov. V njej se je oprl na starejšo tradicijo, zlasti egiptovskih in grških menihov ter očetov. Monte Cassino je zasvetil kot novo žarišče krščanske omike. Njegova redovna pravila lahko povzamemo v treh besedah: »Ora et labora!« (Moli in delaj!), kjer gre za skladno povezovanje dela in molitve, in s čimer je vplival na celotno zahodno miselnost.

   Skupnost na Monte Cassinu je vodil vse do svoje smrti (21. marca 547), ki jo je sam vnaprej napovedal.

   Umetniki ga najpogosteje upodabljajo v črni redovni obleki s kelihom in kačo, vrano s kruhom, knjigo pravil, pelikanom, z njegovo sestro dvojčico sv. Sholastiko.Papež Pavel VI. ga je leta 1964 razglasil za prvega zavetnika Evrope. Je tudi zavetnik zahodnega meništva, učiteljev, rudarjev, šolarjev in umirajočih; pomočnik priti vročici, vnetju, zastrupitvi in magiji.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-benedikt-iz-nursije-zavetnik-evrope/2023-07-11/

   Sv. Benedikt, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     11. julija, 2023 at 16:03

     MOLIMO:

     Sv. oče Benedikt, tebe je Bog blagoslovil z milostjo in imenom. Ti si stoje in v molitvi,
     z dvignjenimi rokami proti nebu, izročil svojo čisto dušo v roke svojega Stvarnika.
     Obljubil si, da boš ob zadnjem smrtnem boju močno varoval pred vsako hudičevo zanko
     vse tiste, ki se bodo vsak dan spominjali tvoje častitljive smrti in tvoje blaženosti v nebesih.

     Častitljivi oče Benedikt, prosimo te, varuj nas s svojim svetim blagoslovom, da se nikdar
     ne bomo oddaljili od našega Gospoda Jezusa Kristusa, od tebe in vseh Božjih izvoljencev.
     Prihiti nam na pomoč, kadar nas zli duh najbolj napada. Brani in varuj nas ter nam izprosi
     veliki blagoslov za srce, dušo in vse naše življenje. Amen.

     Sv. Benedikt, oče zahodnega meništva in zavetnik Evrope, tvoji duhovni sinovi so v tej stari
     celini zasadili krščanski korenine vere in kulture. Naj te korenine nikdar ne usahnejo, ampak
     obrodijo bogate sadove za čas in za večnost. Sveti Benedikt, zavetnik Evrope, prosi za naš
     slovenski narod in za vse prebivalce Evrope.

     Sv. Benedikt, prosi za nas!

     Odgovori
2. Miro says:

   10. julija, 2023 at 13:29

   JEZUS OBUDI DEKLICO IN OZDRAVI KRVOTOČNO ŽENO

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,18-26)

   Ko je Jezus govoril, glej, pristopi neki načelnik, pade predenj in pravi: »Moja hči je pravkar umrla. Toda pridi, položi roko nanjo in bo živela.« Jezus vstane ter gre z njim in učenci ga spremljajo.

   In glej, žena, ki je na krvotoku trpela dvanajst let, je pristopila od zadaj in se dotaknila roba njegove obleke. Mislila si je namreč: »Ako se dotaknem le njegove obleke, bom ozdravela.« Jezus se obrne, jo pogleda in reče: »Zaupaj, hči, tvoja vera te je ozdravila.« In žena je bila zdrava od tiste ure.

   Ko je tedaj Jezus prišel v načelnikovo hišo in videl piskače in razburjeno množico, je rekel: »Umaknite se, deklica namreč ni umrla, ampak spi.« Pa so se mu posmehovali. Ko pa je bila množica odpravljena, je vstopil, deklico prijel za roko in je vstala. In glas o tem je šel po vsej tisti deželi.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Današnje ozdravljenje in obujenje iz evangelija vsebujeta dva nivoja branja. Najprej čisto fizični nivo: Jezus se skloni nad človeško trpljenje in ozdravi telo. Nato je duhovni: Jezus je prišel ozdravit človekovo srce ter podarit zveličanje, za kar zahteva vero Vanj. V prvem dogodku, je Jezus ob novici, da je hči umrla, rekel predstojniku shodnice: samo veruj’, ga vzel s seboj tja, kjer je bila deklica in vzkliknil: ‘Deklica, rečem ti, vstani’ (v. 41). Deklica je tako vstala in hodila. Sveti Hieronim razlaga te besede tako, da v njih poudari Jezusovo zveličavno moč: ‘Deklica, zame vstani: ne po svoji zaslugi, temveč po moji milosti. Vstani torej zame.’

   Drugi dogodek žene, ki jo je prizadela krvavitev, ponovno pokaže na to, da je Jezus prišel osvobodit človeško bitje v njegovi celoti, saj se čudež dogodi v dveh stopnjah. Naprej je fizično ozdravljenje, a tesno povezano z globljim ozdravljenjem, ki podari Božjo milost tistemu, ki se Mu v veri odpre. Jezus je rekel ženi: Hči, tvoja vera te je rešila.

   Ti pripovedi nas vabita, naj prerastemo čisto materialistični pogled na življenje. Boga namreč prosimo za številne rešitve težav, konkretnih potreb, kar je seveda prav, toda to, kar moramo vztrajno prositi, je vedno bolj čvrsta vera, da bi Gospod prenovil naše življenje ter trdno zaupanje v njegovo ljubezen, v njegovo previdnost, ki nas nikoli ne zapusti.

   Ob Jezusu, pozornem na človeško trpljenje, pomislimo tudi na vse tiste, ki pomagajo bolnikom nositi njihov križ, posebej na zdravnike, zdravstvene delavce ter tiste, ki skrbijo za versko oskrbo po bolnišnicah. Ti so ‘zaloge ljubezni’, saj prinašajo trpečim vedrino in upanje.

   Jezusovem vstajenje je drugačno od vstajenja deklice. Če bi šlo pri Jezusovem vstajenju samo za čudež oživljenega trupla, se nas to navsezadnje ne bi tikalo. Jezusovo vstajenje tedaj ne bi bilo pomembnejše, kakor je ponovna oživitev klinično mrtvih z umetnostjo zdravnikov. Na svetu kot takšnem in na našem bivanju se ne bi nič spremenilo. Čudež ponovno oživljenega trupla bi pomenil, da je bilo Jezusovo vstajenje isto kakor obuditev mladeniča iz Naima, Jairove hčere ali Lazarja. Po bolj ali manj kratkem obdobju so se ti vrnili v svoje dotedanje življenje, da bi nato nekoč pozneje dokončno umrli.

   Pri Jezusovem vstajenju gre za vero. Ves evangelij je napisan v luči te vere. Jezus je vstal, premagal je smrt in zaradi te njegove zmage bomo vstali tudi mi. Jezus je Gospod in ima oblast nad zlom in nad smrtjo ter nas hoče pripeljati v Očetovo hišo, kjer kraljuje življenje. Tam se bomo vsi srečali, se bomo srečali v Očetovi hiši, v življenju, ki nam ga bo dal Jezus.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/07/09/10-julij-jezus-obudi-deklico-in-ozdravi-krvotocno-zeno/

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   10. julija, 2023 at 13:28

   SVETA AMALIJA: KAR TRIJE NJENI SINOVI SO SVETNIKI

   KAR TRIJE SINOVI SV. AMALIJE SO SVETNIKI …

   IZ ŽIVLJENJA …

   Sv. Amalija, znana tudi pod imenom Amalberga, je živela v 7. stoletju. Izhajala naj bi iz frankovskega kraljevega rodu in se je poročila s pobožnim vojvodo Witgerjem.

   V zakonu se jima je rodilo več otrok, med drugim tudi sinovi Emeberto, Godulo in Reinaldo, ki jih Cerkev časti kot svetnike.

   Z možem sta sklenila, da gresta v samostan, a Amalija je preživela moža. Živela je zelo spokorno, opravljala dela usmiljenja in se pripravljala na smrt.

   Umrla je okoli leta 690, pokopana pa je blizu Bruslja.

   Umetniki sv. Amalijo najpogosteje upodabljajo z odprto knjigo in palmovo vejico v roki. Upodabljajo ko tudi z ribami in divjimi gosmi. Je zavetnica proti toči in škodi na polju.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-amalija-dve-svetnici-z-istim-imenom/2023-07-10/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Amalija, prosi za nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   9. julija, 2023 at 12:44

   »VZEMITE NASE MOJ JAREM IN UČITE SE OD MENE, KER SEM KROTAK IN V SRCU PONIŽEN, IN NAŠLI BOSTE POČITEK SVOJIM DUŠAM; KAJTI MOJ JAREM JE PRIJETEN IN MOJE BREME JE LAHKO.«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 11,25-30)

   Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.

   Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Naši pogovori, misli in načrtovanja se bolj ali manj vrtijo okrog počitnic, dopusta.
   Lahkotna oblačila, modni klobučki, sončna očala, poletna obuvala z jermenčki, kocke ledu v osvežilni pijači in ležalni stol pod dateljnovo palmo so značilni spremljajoči pojavi vročih poletnih dni. Nepogrešljivi spremljajoči pojavi reklamnih letakov in turističnih katalogov, ki nas vabijo, naj vsaj nekaj dni v letu preživimo ležerno, po možnosti v kakšni eksotični deželi.

   Jezusove besede nam ne obljubljajo dateljnov in osvežujoče gazirane pijače, temveč nas že v drugem stavku evangelija tudi vabijo: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« Te besede so celo več kot vabilo, lahko jih razumemo tudi kot zapoved.
   Koga mislite, je imel Jezus pred očmi, ko je izrekel svoje vabilo?
   Pred očmi je imel osebe, ki jih je srečeval na poteh Galileje: preproste ljudi, revne, grešnike, bolne, ljudi z roba. Vsi ti ljudje so prihajali k njemu, da bi mu prisluhnili, in ne zato, da bi jim nalil kozarec hladne vode. Prihajali so zato, da bi poslušali njegovo besedo, besedo, ki vliva upanje.
   Če bi se Jezus v današnjem dnevu sprehodil po peščenih plažah, velikem ladijskem pristanišču ali nepreglednem letališču in pogledal na obrobje najbogatejših dežel, bi našel utrujene in obnemogle zaradi neznosnega bremena zapuščenosti in ravnodušnosti. Ravnodušnost je največje zlo današnje družbe. Še toliko bolj tista od nas, kristjanov!
   Že res, da se na rob družbe sem pa tja tudi kdo sam pripelje, a je število tistih, ki vsak dan prenašajo težo ekonomskega sistema, ki izkorišča človeka in mu nalaga neznosen jarem, veliko večje.
   Le redkokdo od nas si bo z bratsko ljubeznijo naložil breme drugih. A nekaj vendar lahko storimo.

   Lahko postanemo počitek in okrepčilo drug drugemu s svojo ponižno in krotko držo. Namesto besed sodbe, kritiziranja in ravnodušnosti naj postanejo naše besede – besede upanja.
   Ko boste med letošnjimi počitnicami hodili po turističnih mestih in vaseh, se spomnite na Jezusa. Tudi on je rad hodil, učil in oznanjal evangelij kraljestva. Če nič drugega, ko boste koga videli tavati kot izmučeno in zablodelo ovco brez pastirja, se spomnite, da tudi on potrebuje počitek in vaše sočutje.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/07/08/9-julij-14-nedelja-med-letom/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   9. julija, 2023 at 12:43

   SVETA VERONIKA GIULIANI: SKRIVNOSTNA TRPINKA ZA SPRAVO

   KLARISA – KAPUCINKA SV. VERONKA GIULIANI JE ZNANA PO SVOJEM OBSEŽNEM DNEVNIKU, KI OBSEGA 10 DEBELIH ZVEZKOV SKUPAJ 22.000 ROKOPISNIH STRANI. V NJIH OPISUJE SVOJE POTOVANJE K BOGU …

   IZ ŽIVLJENJA …

   Sv. Veronika Giuliani se je rodila leta 1660 v Italiji kot najmlajša od sedmih otrok premožnih staršev. Starši so ji pri krstu dali ime Uršula.

   Ko je pri sedemnajstih letih vstopila k reformiranim klarisam (kapucinkam), je dobila ime Veronika. Živela je v samostanu v Citta di Castello pri Perugii. Trideset let je bila voditeljica novink, zadnjih enajst pa opatinja.

   Obdarjena je bila z mističnimi doživetji: razodetji, vizijami, zamaknjenji. Leta 1716 so se ji pojavile svete rane. Veliko je trpela, vendar je trpljenje potrpežljivo prenašala.

   Po spovednikovem naročilu je svoje duhovne in mistične izkušnje zapisovala v dnevnik, ki obsega deset debelih zvezkov. Papež Pij IX. je, potem ko je prebral ta dnevnik, rekel: »To ni svetnica, to je velika svetnica.«

   Umetniki sv. Veroniko najpogosteje upodabljajo kot redovnico (kapucinko), s stigmami, trnovo krono in križem.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-veronika-giuliani-izredna-mistikinja-s-stigmami/2023-07-09/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Veronika Giuliani, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   8. julija, 2023 at 12:15

   ALI MOREJO ŽALOVATI SVATJE, DOKLER JE ŽENIN PRI NJIH?

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,14-17)

   Tedaj so stopili k Jezusu Janezovi učenci in rekli: »Kako da se mi in farizeji pogostoma postimo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim je odgovoril: »Ali morejo žalovati svatje, dokler je pri njih ženin? Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet in takrat se bodo postili. Nihče ne prišije zaplate iz neudelanega blaga na staro obleko. Našiv namreč obleko trga in nastane še večja luknja. Tudi ne devajo novega vina v stare mehove; sicer mehovi počijo in se vino razlije in mehovi končajo; temveč novo vino devajo v nove mehove in se oboje ohrani.«

   BOŽJA BESEDA NAM ZASTAVLJA VPRAŠANJE: ZAKAJ SE POSTIMO?

   Če spremljamo posvetne medije, vedno večkrat omenjajo post kot odrekanje hrani. Vendar je namen tega posta očistiti telo, shujšati, preizkusiti sebe, ozdraveti, preventivno delovati … morda celo neka abstraktna duhovna rast, a pravega namena posta ne zasledimo. Tako so se postili tudi Janezovi učenci, farizeji in drugi: zaradi predpisa in tradicije in ne iz pravega razloga.

   Jezus namreč pravi, da je pravi čas za post takrat, ko bo ženin vzet od ljudi, ko ženina med seboj več ne bodo imeli. Ko je Ženin, Bog, med ljudmi, takrat je razlog za praznovanje. Ko ljudje Boga izženemo, izgubimo, pozabimo, takrat je razlog za post. Post je iskanje Boga. Post je trdo delo, da Boga spet najdemo.

   Zavihajmo torej rokave. Čaka nas trdo delo.

   Z Jezusovim prihodom se konča post in se začne poročna gostija. Njegova smrt bo spet prinesla post, skozi katerega moramo vsi iti, da dosežemo cilj: novo življenje in postanemo ljubljeni sinovi in hčere v Očetu in iz Njega.

   Cilj našega posta je svatbena gostija med Bogom in nami. S postom se znova odpremo Božjim darovom. Post, samota, dremavost in očitnost smrti so nam dobro znani. Zakaj jih doživljamo kot breme?

   Ker smo mi eno samo hrepenenje, stremljenje in nas žeja po ljubezni, opojnosti, novosti in življenju. Gospodova velika noč poteši to našo lakoto, ki je stara toliko kot mi.

   Zato se Jezusovi učenci postimo, da bi danes živeli. Ne postimo se zato, da bi žalovali zaradi smrti, ampak zato, da bi sprejeli njegovo povabilo na gostijo, ki je premagala smrt in briše vse naše solze.

   Naše življenje ni zgolj jesti, ampak obhajati poročno gostijo z Bogom, živeti iz Ljubezni, ki je Bog sam, naš ženin. On je danes prisoten v malih – lačnih, žejnih, tujcih, golih, bolnih, jetnikih, v vseh situacijah posta, ki bodo v zgodovini do konca. V teh nas vabi, da mu damo svojo ljubezen. To je hrana za naš post.

   H kakšnem postu me torej vabi: deliti kruh z lačnim, ponuditi streho brezdomcu, obleči golega, sprostiti verige, zlomiti vsak jarem. On je postal zadnji med nami.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/07/07/8-julij-ali-morejo-zalovati-svatje-dokler-je-zenin-pri-njih/

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   8. julija, 2023 at 12:14

   SV. AKVILA IN PRISCILA: SODELAVCA APOSTOLA PAVLA, PRVA SVETA ZAKONCA?

   SV. AKVILA IN PRISCILA STA BILA SODELAVCA SV. PAVLA, APOSTOLA NARODOV. TA JE V SVOJIH PISMIH PUSTIL TRAJEN SPOMIN NANJU.

   IZ ŽIVLJENJA …

   Sv. Akvila in Priscila sta bila zakonca. Bila sta Juda, ki sta postala zelo goreča kristjana. Zaradi tega sta bila zelo ljuba sv. Pavlu. Sveto pismo Nove zaveze jih omenja na več mestih, zlasti Apostolska dela (18,2-3) in Pavel v Pismu Rimljanom (16,3-4).

   Ekseget Teofilo Garcia de Orbiso meni, da sta bila kristjana že pred prvim srečanjem s sv. Pavlom v Korintu. Pavel je pri njiju prebil eno leto in pol. Skupaj s sv. Pavlom sta odpotovala v Efez, kjer sta tudi ostala. Tu sta se poleg svoje obrti in trgovine goreče posvečala tudi apostolatu. Pavel se ju v pismih pogosto spominja s hvaležnostjo.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-akvila-in-priscila-prva-sveta-zakonca/2023-07-08/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Akvila in Priscila, prosita za nas!

   Odgovori
8. Miro says:

   7. julija, 2023 at 12:26

   GOSPOD JEZUS NAM GOVORI: »NE POTREBUJEJO ZDRAVNIKA ZDRAVI, AMPAK BOLNI. POJDITE IN SE POUČITE …«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,9-13)

   Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal pri mitnici sedečega moža, Mateja po imenu, in mu je rekel: »Hodi za menoj.« In vstal je ter šel za njim. Ko je bil pa Jezus v hiši pri mizi, glej, je prišlo mnogo cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so to videli farizeji, so govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učenik jé s cestninarji in grešniki?« Ko je on to slišal, je dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: ›Usmiljenja hočem in ne daritve.‹ Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   NE POTREBUJEJO ZDRAVNIKA ZDRAVI

   Ampak zdravi bi včasih sami želeli biti bolni, da bo dobili pozornost, nego, nasmeh, prijaznost, ki jo svojim bolnikom nudi Zdravnik. Je ta želja njihova bolezen?

   NI človeka na tem svetu, ki si ne bi želel biti na nek način opažen, sprejet, varen, razumljen, ljubljen … In ta potreba je najbolj temeljna od vseh. Zato tudi najbolj kliče, včasih naravnost prosi, kliče, roti ali celo kriči po uresničitvi. Na zelo različne načine. Neuresničena potreba pa se lahko obrne v svoje nasprotje: v sovražnost ali celo v sovraštvo, odvračanje stikov z bližnjim, hlad, umikanje v samoto in v osamo, v neko obliko čudaštva in samopašnega vedenja… Da, tako zelo globoka, globoko v nas je zakoreninjena ta osnovna potreba po sprejetosti, varnosti, pripadnosti, ljubljenosti in ljubezni, da lahko neuresničena povsem spremeni človeka in njegovo razmišljanje, vedenje, odnose, odzivanje nase in na okolico. V ekstremnih primerih lahko vodi celo v skoraj v agresivno brezčutno “zver”, ki se prebudi v nekomu

   V večini primerov pa človek, ki nikoli ni bil ljubljen, tudi zelo težko ljubi samega sebe, kaj šele druge! Tega preprosto ni sposoben.

   Seveda pa lahko neljubljenost, ki globoko rani in prizadene dušo vodi v neke vrste čudaštvo, umaknjenost in psihično bolezen (vase zaprtost, odtujenost, sovražnost, depresijo), kar pa se, ker smo celota – slej ko prej, če to stanje ni zdravljeno, poveže in izteče v bolezen telesa.

   Brez ljubljene osebe ali ob njeni izgubi, človek včasih več ne vidi smisla življenja. Strto srce še kako vpliva (ne le na voljo do življenja pač pa tudi) na življenjske procese, duševno in telesno zdravje. Dokazano je, v strokovni literaturi in praksi, da se lahko ob tem podre duhovno, duševno in telesno zdravje in zaradi notranjih ran se lahko pojavijo neozdravljive, usodne bolezni.

   Iz vsega tega pa moremo tudi zaslutiti pravi odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje. DA, tudi bolezen (duše kot telesa) je lahko nezavedni klic, včasih dobesedno krik na pomoč! Mnogokrat tudi odsev prošnje za pozornost ali ogledalo, da smo premalo storili zase, za bližnje ter obenem tudi poziv k osveščenosti in k drugačnemu, odgovornejšemu odnosu in ravnanju. To telo je namreč le čudovito ustvarjena, a krhka posoda duha!

   In Jezus je vedel, da oboje potrebuje ljubečo skrb in nego. Kot tudi odnosi med ljudmi. Nismo sami sebi namen, pač pa poDARjeni, darovani sami sebi in drug drugemu. In želja po ljubiti in biti ljubljen nikoli in v nobenem primeru ni in ne more biti bolezen, ker nam je vsajena od Boga, v vsako celico!

   Zaupajmo v Boga in ga prosimo, naj nam odpre oči za prave odnose do sebe, Boga in bližnjega.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/07/06/7-julij-ne-potrebujejo-zdravnika-zdravi/

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   7. julija, 2023 at 12:25

   SVETI VILIBALD: PRVI ANGLEŠKI ROMAR V PALESTINO?

   OB PREBIVANJU ŽIVLJENJEPISA SVETNIKOV ODKRIJEMO PRIMERE, KO JE IZ ENE DRUŽINE IZŠLO VEČ SVETNIKOV. IN DANES OBHAJAMO GOD ENEGA TAKEGA SVETNIKA.

   Gre za sv. Vilibalda, ki se je rodil okoli leta 700 v Angliji v verni družini, v kateri so svetništvo dosegli oče sv. Rihard, brat sv. Vunibald in sestra sv. Valburga, in sicer zaradi apostolskega dela na evropski celini v 8. stoletju. V sorodu so bil s sv. Bonifacijem (t. i. »apostolom Nemčije«).

   IZ ŽIVLJENJA …

   Starša sta Vilibalda, svojega prvorojenca, že kot triletnega dečka zaobljubila Bogu. Tedaj je namreč hudo zbolel. Petletnega sta ga poslala v samostan Waltham, v katerem je prejel dobro izobrazbo.

   Pri dvajsetih letih je skupaj z bratom in očetom poromal v Rim. Oče je med potjo umrl, Vilibald pa je po dveh letih in pol poromal v Jezusovo domovino, kjer je ostal tri leta. Velja za prvega znanega angleškega romarja v Palestino. Njegov potopis je zelo dragocen.

   Nato se je vrnil v Italijo, kjer ga je sprejel papež Gregorij III., ki mu je izrazil željo sorodnika sv. Bonifacija, da bi prišel misijonarit v Nemčijo.

   Leta 740 ga je sv. Bonifacij v Eichstättu posvetil v škofa. Škof je bil skoraj pol stoletja in umrl v visoki starosti, leta 787. Njegove relikvije so v Eichstättu.

   Sv. Vilibalda umetniki upodabljajo kot škofa, z benediktinskim pravilom, dvema puščicama.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-vilibald-prvi-angleski-romar-v-palestino/2023-07-07/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Vilibald, prosi za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    6. julija, 2023 at 11:43

    KO JE JEZUS VIDEL NJIH VERO, JE REKEL MRTVOUDNEMU: »ZAUPAJ, SIN, TVOJI GREHI SO ODPUŠČENI.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,1-8)

    Ko je stopil Jezus v čoln, se je prepeljal in prišel v svoje mesto Kafarnaum. In glej, prinesli so mu mrtvoudnega, ležečega na postelji. Ko je Jezus videl njih vero, je rekel mrtvoudnemu: »Zaupaj, sin, tvoji grehi so odpuščeni.« In glej, nekateri izmed pismoukov so si mislili: »Ta govori bogokletno.«

    Ko je Jezus videl njih misli, je rekel: »Zakaj v srcu hudo mislite? Kaj je namreč laže, reči: ›Odpuščeni so ti grehi,‹ ali reči: ›Vstani in hodi‹? Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« – reče tedaj mrtvoudnemu – »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom.« In vstal je ter odšel na svoj dom. Ko so pa množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je dal ljudem tako oblast.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    JEZUS OZDRAVI MRTVOUDNEGA IN MU ODPUSTI GREHE

    Predstavljajmo si prizor, ki nam ga naslika evangelist: štirje možje nesejo hromega prijatelja v hišo, v kateri uči Jezus. Ne izvemo, če lahko govori in če prosi sam zase. Njegovi prijatelji zanj naredijo vse. Ker imajo močno vero, ga na nosilih odnesejo k Jezusu. Jezus uvidi njihovo vero in hkrati prošnjo, naj ozdravi hromega prijatelja, ki jo izražajo s svojim dejanjem. Vendar se Jezus najprej posveti globljemu problemu, grehu, na katerega se odzove z odpuščanjem. Kot znamenje, da ima oblast odpuščati grehe, hkrati ozdravi tudi telesno hromost.

    Zato danes spregovorimo o odpuščanju grehov. Sama beseda »greh« je danes nemoderna, zato govorimo o napaki, o zmoti, ne pa o grehu. Jezus pa je popolnoma jasen. Greh je greh. Greh je v tesni povezanosti z besedo »zgrešiti«. Torej, kdor greši, pravzaprav zgreši na poti v življenju. Bistvo naše življenjske poti je pot ljubezni. Greh je vse, kar je usmerjeno proti ljubezni. Če zgrešimo pot, se je potrebno zopet vrniti nazaj na pravo pot. Zato na greh ni potrebno gledati kot na nekaj, kar se nam v življenju ne bi smelo zgoditi, ampak kot na sestavni del našega življenja. Pomembno pri tem je, kako se z grehom soočimo.

    Če samo pogledamo malo okrog sebe, vidimo na mnogih človeških obrazih zagrenjenost in zamorjenost. To ne bi bilo čudno, če bi ti ljudje zares čutili kakšno hudo pomanjkanje, vendar praviloma takšnim ljudem ne manjka ničesar in so dobro preskrbljeni, manjka jim samo polnost življenja. Razlog za nesrečno življenje tiči praviloma v grešnem življenju. Največja težava je, da se takšen človek greha niti ne zaveda in zato niti ne ve, kje je vzrok njegove žalosti in, kako žalost tudi odpraviti.

    Največja težava današnjega človeka je, da sploh nima več občutka za greh. Zato je logično, da ne potrebuje odpuščanje grehov in je zakrament svete spovedi v nemilosti, kar pomeni, da se ljudje površinsko spovejo približno dvakrat na leto, praviloma pred večjimi prazniki.

    Pravzaprav, če smo iskreni, nam spoved povzroča neprijeten občutek, ker gre pri tem zakramentu, če ga seveda jemljemo zares, za neposredno soočanje s samim seboj, kar pomeni, da gre pri spovedi za soočenje z resnico o nas samih.

    Najbolj učinkovita spoved je takrat, ko znamo prepoznati svoj greh in ga ubesediti. (To, da mnogi govorijo, da k spovedi že ne bodo šli, ker so duhovniki večji grešniki, kot oni, ni niti najmanj resen argument. Že s tem, ko nekoga obsodim za večjega grešnika od sebe, je pokazatelj, da se nisem pripravljen soočiti s samim seboj in na ta način opravičujem svoja dejanja. Po drugi strani grešnost nekoga drugega, četudi je to duhovnik spovednik, ni moja stvar in moja skrb, ampak je to njegova osebna stvar. Tudi, če predpostavimo, da je duhovnik velik grešnik, to nič ne vpliva na veljavnost zakramenta spovedi. Če je za Boga takšen duhovnik dober, da nam podeli odvezo, potem bo vsekakor dober tudi za nas.)

    Ko po opravljeni spovedi duhovnik izreče besede »…in jaz te odvežem tvojih grehov…«, tega ne reče duhovnik, ampak z glasom duhovnika izreče to Jezus Kristus. To je že ponovno stvar naše vere in zaupanja v Kristusovo moč in njegovo delovanje po zakramentih.

    Na koncu je potrebno poudariti, da spoved nikakor ni potuha, češ lahko grešim, saj nam bo Bog na koncu odpustil grehe. Kdor tako razmišlja, v greh ne vključuje kesanja, ampak preračunljivost. Božje usmiljenje je neizmerno, ni pa naivno.

    Odpuščanje grehov pri spovedi terja od človeka nov začetek. Bistveno je, da grehe priznavamo in jih izročamo Gospodu. Kako bo on posegel v naša življenja, je njegova stvar. Pomembno je, da smo iskreni. Nenazadnje Jezus poudarja, da nas bo resnica osvobodila. Torej, ni bistveno, da živimo moralno neoporečno, ampak da živimo v resnici. Kdor živi v resnici že živi osvobojeno, saj je pred Bogom odprta knjiga, v katero lahko Bog zapiše čudovito življenjsko zgodbo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/07/05/6-julij-jezus-ozdravi-mrtvoudnega-in-mu-odpusti-grehe/

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori