Članki za dušo

13.632 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   7. maja, 2020 at 20:00

   MODROST JE POTREBNA

   KATERI ČLOVEK MORE SPOZNATI BOŽJO VOLJO?
   KDO MORE RAZLOČITI, KAJ HOČE GOSPOD?
   MISLI UMRLJIVIH SO NAMREČ BOJAZLJIVE ,
   NAŠE SODBE NESTANOVITNE, KAJTI MINLJIVO TELO TLAČI DUŠO,
   ZEMSKI ŠOTOR UTESNJUJE
   ZASKRBLJEN UM.
   KOMAJ DOJEMAMO, KAR JE NA ZEMLJI,
   TEŽKO NAJDEMO, KAR IMAMO V ROKAH.
   KDO BO TOREJ PRIŠEL NA SLED
   NEBEŠKIM REČEM?
   KDO BI SPOZNAL TVOJO VOLJO , KO BI
   NE BIL TI DAL MODROSTI,
   KO NE BI BIL Z VIŠAV POSLAL
   SVOJEGA SVETEGA DUHA?
   TAKO PA SO ZEMLJANOM POTA
   IZRAVNANA
   IN LJUDJE SO POUČENI O TEM, KAJ TI
   JE PO VOLJI,
   PO MODROSTI SO BILI REŠENI (Mdr 9, 13-18)

   Sveti Duh nam v molitvi pomaga prepoznavati Božjo voljo .

   Odgovori
2. Hvala says:

   7. maja, 2020 at 18:32

   https://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/56-4-Duhovnost-5

   KAKO PREMIŠLJEVATI BOŽJO BESEDO IN Z NJO ŽIVETI!

   Odgovori
3. Hvala says:

   7. maja, 2020 at 15:29

   http://www.mirenski-grad.si/dar-umnosti

   Ko se poglabljamo v Božjo Besedo nas Gospod nagovori, sporoči nam tisto, kar nam želi povedati. Včasih ni to takoj, da nam odpre oči, včasih nam pade stavek , ki nas direktno nagovor takoj, lahko pa tudi čez dolgo časa. Ko sta potovala učenca v Emavs so jima bile oči zadržane, nista spoznala Jezusa, ko pa je Jezus njima odprl oči, sta Ga spoznala.

   Skozi proučevanje Božje Besede nas vodi Sveti Duh. Za vse je potreben čas, proces, Gospod pa vse določa.
   Ko prosimo Svetega Duha in se mu priporočamo za razumevanje, nas vodi, kakor pač želi On, kdaj in kako, vedno bolj pa nam odpira um za razumevanje, če je to naša želja.

   Odgovori
4. Miro says:

   7. maja, 2020 at 12:13

   KAKO JE SV. FAVSTINA S PROŠNJO PRI GOSPODU POMAGALA NEKEMU UMIRAJOČEMU ČLOVEKU – TA OSEBA JE PO ODREŠENIKOVI MILOSTI TAKO MIRNO IN HITRO ZASPALA, DA JI CELO SVEČE NI BILO MOGOČE PRIŽGATI!

   Sv. Favstina Kowalska pripoveduje: Nekdo, ki je ležal na našem oddelku, je začel umirati. Zelo se je mučil. Tri dni je umiral, pa spet na trenutke bil pri zavesti. Vsa soba je molila zanj. Tudi jaz sem si želela iti k njemu, toda mati prednica mi je prepovedala hoditi k umirajočim. Tako sem v svoji sobici molila za to osebo. Ko sem slišala, da se še muči in temu ni videti konca, me je hipoma nekaj ganilo v duši in rekla sem Gospodu: »Jezus, če ti je vse, kar delam, ljubo, te torej prosim za pritrditev, naj se ta človek ne muči, ampak naj takoj preide v večno srečo.« Nekaj minut pozneje sem zvedela, da je ta oseba tako mirno in hitro zaspala, da ji celo sveče ni bilo mogoče prižgati (Dnevnik sv. Favstine Kowalske, 936).

   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, mir umirajočim, zaupamo vate!
   Sv. Favstina, prosi za nas!

   Odgovori
5. Hvala says:

   7. maja, 2020 at 10:26

   https://natalijapodjavorsek.splet.arnes.si/?p=1497

   Odgovori
6. Hvala says:

   7. maja, 2020 at 10:24

   Za zdrav odnos do sveta potrebujemo trdnost (hrbtenico). To pomeni, da kristjan pozna krščanski nauk, ga sprejema in ko naleti na vsebine, s katerimi se ne strinja, išče odgovore in razlage, zakaj Cerkev tako uči. Poleg tega ima jasne vrednote, za katere se zavzema in po njih živi. Prav vrednote, izvirajoče iz nauka Cerkve, mu bodo najboljše vodilo pri odločanju v težjih situacijah.

   Gospod je govoril in govori še danes po svojih izvoljenih prerokih-duhovnikih, poslušajmo jih.

   Odgovori
7. Janez says:

   7. maja, 2020 at 10:23

   Odprimo (si) vrata k sreči, pater dr. Gržan

   Človek je bitje z neustavljivim hotenjem po več. In nemirno je naše srce (celo telo ne najde dokončne potešitve in globina duha ne umiritve), dokler ne prodremo v razsežnost, ki je Presežnost. In v njej je Jezus Pot, Resnica, saj je Življenje samo. Po/v Njem je tista (po)polnost, po kateri neustavljivo težimo … in težimo sebi in bližnjim, dokler ne najdemo in dodamo k svojemu življenju tisto V/vredno. Ob svetovnem dnevu bolnikov bi želel vzeti v premislek, kako pomembno je živeti (ob domačih) v navezi z nekom, ki živi v stiski življenja in nas k njemu pokliče L/ljubezen. Že nekaj časa izkustveno spoznavam, kako nas Bog prepleta v mrežo sočutno prebujenih navez. Nihče izmed nas ne more rešiti sveta, a so posamezniki v stiski življenja, ob katerih doživimo notranjo obvezo, da se sklonimo k njihovi stiski (ne mislim le materialne) in zastopamo Boga kot (od)rešujočo bližino.

   Pred kratkim sem bil v Ljubljani. Povabili so me na snemanje oddaje o sočutju. Mimo neštetih sem hitel proti radiu. Čeprav sem imel misli usmerjene k temi pogovora, me je poklicala v pozornost gospa, ki je sredi zime sedela na mrzli klopci. “Ne, ni brezdomka,” sem hitro ugotovil, pa me je vendarle nekaj (bil je Nekdo) pritegovalo, da pristopim. Klic Ljubezni sem zavrnil z izgovorom, da nimam časa. A božjega (po)klica ni mogoče zadušiti – z zavrnitvijo se zapleteš v duhamorna počutja. In potem, ko sem tam na radiu pometoval o sočutju, me je vznemirjala misel: “Ja, veliki blefer, ki naklada o sočutju, beži pa mimo konkretnih stisk, v katere je poklican.” Po snemanju sem pohitel in, Bogu hvala, še ne zamudil gospe na klopci. Če bi je ne našel, bi natrgal božanske vezi Sočutja, v sebi po niti duhovnega ravnovesja. Vrata k sreči in zadovoljstvu bi ostala zaprta.

   Ja, ‘gospa sreča’ ne more vstopiti k nam, če ne odpremo srca k trpečim, h katerim nas kliče Ljubezen. Odprto srce ji omogoči vstop v obe smeri: ljudem v stiski in k nam samim. V S/sočutju prebujena B/bližina je edina, ki (nas) notranje (po)teši in (u)miri. Niti Bog ne more (od)rešiti sebičnežev, tistih, ki pestujejo le sebe in se odvračajo od bolečine bližnjih (ne le ljudi – tudi živali, pa matere zemlje …), h katerim so poklicani. So kot nabuhla zvezda, ki se slej ko prej sesuje sama vase in doživi osebni kolaps.

   Vredno in potrebno je sestopati s piedestala lastnih ugodnosti in se sklanjati k tistim, h katerim nas priteguje Bog sam. Kako pomenljivo nam s svojimi ravnanji pričuje to papež Frančišek. Kot njegov zavetnik Frančišek Asiški stopa k ljudem v stiski, ki tavajo na rimskih cestah, v izgubljenosti Zahodne civilizacije. Nadškof Krajewski ni zanikal, da se mu papež Frančišek, oblečen v navadno duhovniško oblačilo, večkrat pridruži na nočnih obiskih revnih. Ja, papež je v L/ljubezni pogumen in iznajdljiv. – Sva tudi midva?

   Pater dr. Karel Gržan, Ognjišče

   Kdor je zvijačnega srca, ne bo našel sreče, kdor je lažnivega jezika, bo padel v hudobijo. Pridigar

   »Ni se vam treba nenehno zahvaljevati, delajte tudi vi dobro in pomagajte. Kar je narobe z našim svetom je to, da smo pozabili, kako drug drugega ljubiti. Kajti, ne pozabimo: sočutje spreminja svet na bolje, pa naj bo v še tako majhnih količinah.« Neznani avtor.

   Odgovori
8. Janez says:

   7. maja, 2020 at 10:04

   SVETO PISMO
   Koliko lepote je v tebi!
   Kako čudovito me Bog nagovori po tebi:
   v psalmih, prerokih, apostolih.
   V tebi najdem čudovite niti Božjih misli,
   ki jih vtkem v svoje življenje,
   in glej, kako lepa preproga nastaja!
   Kot da Bog od vekomaj misli le name
   in te je, Pismo, napisal le zame…
   Kadar sem v stiski,
   v tebi najdem moč in tolažbo;
   kadar sem srečna, zahrepenim
   po Božji besedi kot nevesta po ženinu.
   V tebi je toliko sonca, življenja,
   upanja, modrosti, ljubezni,
   da lahko vsakdo v tebi najde
   dovolj hrane za svojo dušo
   in svoje srce
   in mu ni treba iskati
   praznega modrovanja
   učiteljev in gurujev z Vzhoda.
   Vsak, ki prebira tebe,
   začuti mir, srečo, veselje,
   saj nam po tebi govori Bog, naš Oče.
   Iz tebe so umetniki črpali
   navdihe za svoja dela.
   Že skoro dva tisoč let
   neštetim rodovom
   odkrivaš smisel življenja
   in pravo pot.
   Zato te imenujemo
   Knjiga vseh knjig,
   vseh časov in vseh ljudi.

   Medmrežje Fejstbog, Suzana Belcijan.

   Kako naj beremo Sveto pismo? 14 koristnih nasvetov plus dva dodatka (Medmrežje Aleteia)
   V njem ni treba iskati pobožne literature ali priročnika o moralnih pravilih – je veliko več kot to. Statistike kažejo, da ima večina katoličanov doma Sveto pismo, vendar ga bere pičlih pet odstotkov. Večini se zdi Sveto pismo obsežno in dolgočasno ali pa so si o njem ustvarili napačno mnenje. Kljub temu je Sveto pismo izjemno zanimivo čtivo: gre za 73 knjig, Stare zaveze in Nove Zaveze, ki so bile napisane v obdobju dva tisoč let. V njem je opisana najzanimivejša zgodba človeštva, in sicer človekovo iskanje Boga in njegovo postopno razodevanje Ljudem. Zato svetopisemska zgodba predstavlja zgodbo vsakega izmed nas. Sveto Pismo ali Biblija je Knjiga Knjig za kristjane. A kako naj ga beremo, da bomo odnesli čimveč od branja Svetega Pisma in spoznali Božjo Voljo, ko mi poslušamo Boga?

   1. Sveto pismo je treba poslušati, ne brati. K besedilu pristopajmo z zaupanjem vanj in v tiste, ki so ga napisali, ter v Duha, ki ga prežema. Sveto pismo ni stara knjiga, ampak je živo besedilo, ki nam nenehno govori.
   2. V njem ni treba iskati moralnega sporočila. Ne ponuja nam moralnih pravil, za to zadošča deset Božjih zapovedi. V središču knjige je človek, ki išče Boga, in Bog, ki mu prihaja naproti. Vsaka stran skuša razkriti skrivnost človeka v odnosu do Božje skrivnosti in njenih posledic.
   3. Berimo ga, da bi spoznali, ali je Jezus zares Gospod. Kristjanom je najpomembnejši vidik ta, da vidijo, kako se vse besede Svetega pisma dopolnjujejo in dobijo polni pomen v Jezusu.
   4. Razumeti ga moramo kot knjigo človeštva. Sveto pismo so napisali po Božjem navdihu razni pisatelji, ki govorijo o ljudeh in njihovih okoliščinah ter skušajo človeštvo razumeti v luči vere v Boga.
   5. Sprejmimo tudi njegove omejitve. To ni popolna knjiga. V njej najdemo grehe in krivice, pa tudi neskladnosti in napake ter predvsem človekovo omejeno razumevanje. Sveto pismo se nenehno razvija in postopoma razkriva Božje obličje, včasih z velikimi skoki naprej, včasih z nekaj koraki nazaj.
   6. Berimo ga vsak dan. Skozi vsakdanje poslušanje bosta na mesto vztrajnosti stopila radovednost in zanimanje.
   7. Brati ga je treba po kratkih odlomkih, da bi laže ponotranjili, kar smo prebrali. Ni treba razumeti vsake besede v besedilu, treba je biti pozoren na to, kaj nas v besedilu najbolj pritegne.
   7. Berimo ga brez strahu. Ni razloga za strah, da bi se zmotili v tolmačenju, dovolj je, da iskreno in pozorno poslušamo. Sicer vprašajmo duhovnika o pravem pomenu, če nekaj ne razumemo.
   9. Duh in vsebina sta v besedilu, sta pa tudi v naših srcih, ko beremo Sveto Pismo. Poslušajmo, kaj nam Bog hoče povedati!
   10. Pri branju poiščimo pomoč. Iščimo pri branju vsebino in duha Božje Besede, ne berimo legalistično in črkobralsko kot zakonodajne predpise.
   11. Pomembno je, da imamo dober izvod Svetega pisma, takšnega, ki je opremljen s komentarji in razlagami. Veliko svetopisemskih komentarjev najdemo tudi na spletu.
   12. Berimo ga tudi v družbi. Osebno branje je enako pomembno kot skupinsko. Ko z nekom podelimo svoje misli ob branju, nas to podpira in nam pomaga na naši poti. Znanje tistih, ki so v branju napredovali, naj nam ne jemlje poguma, ampak naj nam bo samo v navdih.
   13. Treba ga je brati, zraven pa je dobro tudi pisati. Zelo uporabno je, če si ob branju zapišemo stavke, ki so nas zaznamovali, in misli, ki so se nam ob njem porodile. Razmišljajmo o prebranem.
   14. Treba pa je moliti k Bogu Svetemu Duhu ko beremo Sveto Pismo. Pred branjem, med in po branju je molitev znamenje in orodje človeka, ki želi poslušati Boga. Pomembno je, da molimo psalme, sprva lahko samo tiste, ki so nam najbolj všeč.
   15. K branju pristopajmo v tišini. Ko se misli v tišini umirijo, se zgodi, da se stavek, ki nam je bil všeč, pojavlja skozi ves dan, nas preseneča in tolaži.
   16. Uživajmo v odkritjih. Ko začnemo odkrivati presenetljive stvari in pomene, postajamo vse bolj dovzetni za razumevanje semen, ki jih je Bog posadil na jesen utrudljivega branja, ki na cvetočo pomlad obrodijo sadove. Biblija je zato Knjiga Knjg.
   https://si.aleteia.org/2018/02/20/kako-naj-beremo-sveto-pismo-14-koristnih-nasvetov/.

   Bog želi, da uresničujemo Njegovo Voljo in Božje zahteve vsebinsko, zato ni dovolj, da le beremo in poznamo celotno Sveto Pismo črkobralsko in do besede natančno, ampak da poznamo vsebino in Duha Božje Besede in jo v vsakdanjem življenju kot kristjani in ljudje izvajamo. Lačen sem bil, ali ste mi dali jesti, žejen sem bil ali ste mi dali piti, bolan sem bil ali ste mi Samaritansko pomagali itd. Ne moremo biti dobri kristjani, če nismo dobri ljudje. Ko molimo nas posluša Bog, ko beremo Sveto pismo pa mi poslušamo Boga.

   Odgovori
9. Hvala says:

   7. maja, 2020 at 10:03

   Bog pozna celo naše misli
   Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 4,12-13)

   Božja beseda je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca. Ni je namreč stvari, ki bi bila Bogu nevidna. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.

   Odgovori
10. Janez says:

    7. maja, 2020 at 9:46

    Zelo preprosto je izpostavljati napake drugih ljudi, veliko težje pa je priznati lastne pomanjkljivosti (Aleteia)
    V dobi srditih besednih spopadov na družbenih omrežjih se je zelo preprosto posmehovati pomanjkljivostim in napakam drugih ljudi. Včasih nas mika, da bi posredovali in nekoga popravili, saj so njegove napake na ogled vsemu svetu. Čeprav je bratski popravek včasih potreben in upravičen, bo veliko bolje, če se bomo na tovrstne skušnjave pogosteje odzvali s tišino. In ne bomo nikogar nič opozarjali in/ali popravljali. Razen, če bomo morda vprašani, kaj menimo. Pa še takrat je prav, da smo blagi in strpni. Tako bi tud mi želelil, da naše omanjkljivosti in napake obravnavajo drugi.

    Tišina je ključ do kreposti
    V mnogih primerih bi naš odziv povzročil več škode kot koristi, posebej če se odzivamo zelo spontano in nepremišljeno in želimo nekoga popraviti, ko so naša čustva še povsem razburkana. Sv. Janez od Križa je v svojem delu Živi plamen ljubezni zapisal, da je tišina pogosto ključ do kreposti. Neupoštevanje človekovih pomanjkljivosti, tišina in nenehno sporazumevanje z Bogom bodo odpravili velike pomanjkljivosti naše duše, ki bo tako postala polna kreposti. To je v skladu z Jezusovimi besedami o sodbi drugih ljudi. S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: “Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,” če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7,2–5).

    Najprej počistimo pred svojim pragom
    Z drugimi besedami: ko vidimo pomanjkljivosti drugih, bi se morali najprej odzvati tako, da se zazremo vase in ugotovimo, ali je v našem življenju kaj takšnega, kar bi morali spremeniti sami pri sebi. Svet bomo najlažje spremenili, če bomo najprej dopustili, da Bog preobrazi naše življenje. Imamo vsak pri sebi kar dovolj dela, saj imam veliko pomanjkljivosti in grehov. Navsezadnje smo na koncu najbolj odgovorni za svojo dušo, ne pa za iskanje in izpostavljanje napak drugih ljudi.

    https://si.aleteia.org/2019/11/20/ta-svetnik-priporoca-naj-spregledamo-pomanjkljivosti-drugih/

    Odgovori