Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

12.883 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    12. junija, 2023 at 14:19

    SVETI GAŠPER BERTONI: ČASTILEC KRISTUSOVIH RAN

    SV. GAŠPER BERTONI JE BIL ODLIČEN PRIDIGAR IN JE DOBIL NAZIV “APOSTOLSKI MISIJONAR”

    Rodil se je leta 1777 v Veroni v zelo verni družini. V bogoslovno semenišče je vstopil v času francoske revolucije.

    Ko je bil pri triindvajsetih letih posvečen v duhovnika, so mu zaupali predvsem pastoralo mladih. Leta 1810 ga je škof imenoval za rektorja semenišča, kjer je v zelo kratkem času veliko dosegel. V tem času, ko je bil papež Pij VII. Napoleonov zapornik, je Bertoni molil in podpiral papeža.

    Gašper je imel mistične darove. Cenjen je bil kot duhovni spremljevalec. Ljudje, vladarji in škofje so prihajali k njemu po nasvete. Bil je izjemen pridigar, tako da je dobil naziv »apostolski misijonar«.

    Njegovo pastoralno delo je bilo zaznamovano z ustanovitvijo Marijinega oratorija in češčenjem petih Kristusovih ran ter ustanavljanjem šol za revne. Leta 1816 je ustanovil skupnost »Padri Stimmatini« za dušno oskrbo in ljudske misijone.

    Umrl je 12. junija leta 1853, v 75 letu starosti.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-gasper-bertoni-castilec-kristusovih-ran/2023-06-12/

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Sv. Gašper Bertoni, prosi za nas!

    Odgovori
  2. Miro says:
    11. junija, 2023 at 9:11

    HODI ZA MENOJ!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,9-13)

    Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Matej je bil cestninar, izterjevalec davkov za rimsko cesarstvo, in zato je veljal za grešnika. Jezus pa ga je poklical, naj mu sledi in postane njegov učenec. Matej sprejme klic ter Jezusa in njegove učence povabi k sebi domov na večerjo. A med farizeji in Jezusovimi učenci pride do razprave, zakaj jedo s cestninarji in grešniki. Jezus se jih namreč ni izogibal, ampak je obiskoval njihove hiše in sedel ob njih. To je pomenilo, da so tudi oni lahko postali njegovi učenci. To, da smo kristjani, nas ne naredi brezhibne. Kakor cestninar Matej, vsak med nami, kljub svojim grehom, zaupa v Gospodovo milost. S tem, ko je Jezus poklical Mateja, je grešnikom pokazal, da ne gleda na njihovo preteklost, socialni položaj, zunanja pravila, ampak jih odpira za novo prihodnost. Dovolj je odgovoriti na povabilo s ponižnim in iskrenim srcem. Cerkev ni skupnost popolnih, ampak skupnost učencev na poti, ki hodijo za Gospodom, ker so se prepoznali kot grešniki in kot potrebni njegovega odpuščanja. Krščansko življenje je torej šola ponižnosti, ki odpira za milost.

    Takšnega obnašanja ne more sprejeti nekdo, ki se ima za pravičnega in boljšega od drugih. Ošabnost in napuh ne dovolita, da bi se videl kot potreben zveličanja, ampak preprečujeta videti usmiljeno Božje obličje ter delovati z usmiljenjem. Sta kakor zid, ki preprečuje odnos z Bogom. Jezusovo poslanstvo pa je ravno to: priti iskat vsakega med nami, da bi ozdravil naše rane in nas poklical, naj mu sledimo z ljubeznijo. ‘Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni’, je povedal sam Jezus, ki se tukaj pokaže kot dober zdravnik. Pred Jezusom ni noben grešnik izključen, kajti ozdravljajoča Božja moč ne pozna bolezni, ki je ne bi mogla ozdraviti. To nam mora vliti zaupanje in srce odpreti za Gospoda, da ga bo lahko ozdravil.

    Če farizeji v povabljenih vidijo samo grešnike in z njimi nočejo sedeti, pa jih Jezus spomni, da so tudi oni povabljenci Boga. Na ta način sedeti za mizo z Jezusom pomeni, da nas on spremeni in reši. V krščanski skupnosti je Jezusova gostija dvojna, je gostija Besede in gostija Evharistije. To sta zdravili, s katerima nas Božji Zdravnik ozdravlja in hrani. Z Besedo se nam razodeva in nas vabi k dialogu med prijatelji. Jezus se ni bal pogovarjanja z grešniki – vse je ljubil. Evharistija pa nas hrani s samim Jezusovim življenjem. Kot izredno močno zdravilo na skrivnosten način neprestano obnavlja milost našega krsta.

    Jezus pogovor s farizeji zaključi z besedami: ‘Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve’. To pomeni, vdanost srca, ki prizna svoje grehe, ki se pokesa in ponovno postane zvesto zavezi z Bogom. Brez skesanega srca je namreč vsako versko dejanje neučinkovito. Farizeji so bili na videz zelo verni, a niso bili pripravljeni deliti mize s cestninarji in grešniki; niso priznavali možnosti za kesanje in torej za ozdravitev; na prvo mesto niso postavljali usmiljenja; čeprav so bili zvesti varuhi postave, niso poznali Božjega srca.

    Vsi smo povabljeni na Gospodovo gostijo. Sprejmimo povabilo in sedimo k Jezusu in njegovim učencem. Učimo se gledati z usmiljenjem in v vsakem od njih videti povabljenca. Vsi smo učenci, ki potrebujemo, da izkusimo in živimo tolažilno Jezusovo besedo. Vsi potrebujemo, da nas hrani Božje usmiljenje, kajti to je izvir, iz katerega izvira naše zveličanje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/10/11-junij-jezus-poklice-mateja-10-navadna-nedelja/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  3. Miro says:
    11. junija, 2023 at 9:09

    SVETI BARNABA: PRIPROŠNJIK PROTI PREPIROM

    PRI NAS JE ZNAN VREMENSKI PREGOVOR: »ČE SVETI BARNABA DEŽI, BODO JESENI GROZDJA POLNE KADI.«

    IZ ŽIVLJENJA …

    O sv. Barnabu vemo le toliko, kolikor izvemo o njem iz Apostolskih del.

    Po rodu je bil Jud iz Cipra. Bil je eden izmed dvainsedemdesetih Jezusovih učencev, ki so Jezusu sledili od njegovega krsta v Jordanu. Pripada mu sicer častni naslov “apostol”, čeprav ga Jezus ni izrecno povabil med dvanajstere apostole, ampak le med učence.

    Bil je med prvimi, ki je sprejel krščanstvo s spremembo imena: od rojstva se je imenoval Jožef, od srečanja z Jezusom naprej pa Barnaba. Del svojega premoženja je prodal, denar pa položil k nogam apostolov. Pozneje so Barnabu poverili vodstvo antiohijske Cerkve.

    Zelo je bil povezan s sv. Pavlom, tako da nekateri menijo, da je bil skupaj z njim Gamalielov učenec. Spreobrnjenega Pavla je predstavil krščanski skupnosti v Jeruzalemu. Pavla je poklical iz Tarza in ga vključil v pastoralno delo v Antiohiji. Pavel in Barnaba sta se odpravila na štiriletno misijonsko potovanje po Cipru in Mali Aziji. Leta 49 sta se udeležila prvega apostolskega zbora, ki je bil v Jeruzalemu, nato pa sta se ločila zaradi Marka. Barnaba se je z Markom poslušno odpravil na Ciper, kjer je dolga leta oznanjal evangelij in ozdravljal bolne. Po izročilu so ga okoli leta 61 na njegovem rodnem Cipru kamenjali.

    Umetniki ga upodabljajo z evangeljsko knjigo, s kamnom ali oljčno vejico, ko ozdravlja bolne; pogosto ga upodabljajo skupaj z apostolom Pavlom.

    Sv. Barnaba je priprošnjik proti padanju kamenja, neurju, prepirom, nesoglasjem in žalosti. Je mirovnik.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-barnaba-zoper-prepirom/2023-06-11/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Barnaba, prosi za nas!

    Odgovori
  4. Miro says:
    10. junija, 2023 at 11:47

    UBOGA VDOVA DAJE VSE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 12,38-44)

    Tisti čas je govoril Jezus množicam o svojem nauku: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo v dolgih oblačilih in imajo radi pozdrave na trgih, prve sedeže v shodnicah in prva mesta pri gostijah; ki vdovam požirajo hiše, medtem ko hinavsko opravljajo dolge molitve; te bo zadela hujša obsodba.«

    In sédel je nasproti zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar v zakladnico. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Ko pa je prišla neka uboga vdova, je vrgla dva novčiča. In poklical je svoje učence ter jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi, kateri so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od tega, česar imajo v izobilju, ta pa je vrgla od svojega uboštva vse, kar je imela, vse svoje premoženje.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Danes Jezus postavlja pred nas ubogo vdovo, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Pravi, da je dala »več kot vsi, da je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Kaj naj bi to bilo in k čemu nas takšna drža lahko spodbuja? Kaj je dejansko dala uboga vdova, kaj je imela? Predstavljam si, da dva novčiča nista bila ne vem koliko vredna. Vdova je najbrž živela zelo revno, lahko bi rekli iz rok v usta. Kar je zaslužila s svojim delom, to je imela za sproti, za hrano, za obleko, za ogrevanje in razsvetljavo. Vse je bilo dobesedno iz rok v usta. Z bankami in hranjenjem večjih vsot denarja se revež ne ukvarja, takrat pa tega sploh ni bilo.

    To, kar je dala uboga vdova, je bilo tisto, kar je potrebovala za sproti in je sproti tudi dobila. Ob vsakodnevnem služenju ali beračenju je vdova zaslužila ravno toliko, da je lahko preživela. Včasih je bila gotovo lačna. Kaj je dala s tem, ko je dala edino, kar je tisti dan oz. tiste dni zaslužila? Tvegala je, da bo naslednji dan ali dva lačna, da jo bo zeblo, a je zaupala, da bo Bog, od katerega je vse prejela, poskrbel. Kakor skrbi zanjo vse dni, si je mislila, bo poskrbel tudi za jutrišnji dan.

    Če pogledamo, uboga vdova ni dala s sebe obleke, niti ni prodala stanovanja. Ne gre toliko za vsoto, kakor za držo. Bogu je izročila sebe, izrazila mu je globoko zaupanje, vero, da on poskrbi. Kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje? Da postrgamo, če imamo kaj na banki? Ne! Da kaj prodamo? Tudi ne. Ampak da se vprašamo, na čem gradimo jutrišnji dan. Na lastni moči in gotovosti, kakor farizeji ali v zaupanju v dobrega nebeškega Očeta, ki bo poskrbel za nas.

    Vsi ste gotovo v življenju morali že marsikdaj zaupati Bogu, da bo poskrbel, da bo prav, in verjamem, da ste mu. Zgled uboge vdove nas vabi, naj vsak dan znova, še posebej pri sveti maši, Bogu izročimo svoje življenje, odnose in delo. Vemo, da bi včasih radi imeli vse v svojih rokah, a to ni dobro. Koliko je nemirnih, obupanih in depresivnih ljudi iz preprostega vzroka – nezaupanje, da bo Bog poskrbel. Koliko je nepotrebnega naprezanja, da bi si zagotovili vse, pa to preprosto ni v naši moči.

    Vsako obdobje ima svoje skrbi. Izročati Bogu vse, kar potrebujemo za življenje, je velika modrost zaupanja. Izvira iz hvaležnosti, prinaša veselje in daje svobodo. Tega danes še kako potrebujemo.

    Bogu izročiti vse, kar potrebujemo za življenje, pomeni zaupati Bogu svoje življenje. Od njega smo ga prejeli kot dar in samo On lahko resnično poskrbi za nas. Če bomo po farizejsko stavili nase, se postavljali s svojo močjo, bomo razočarani. Če bomo gojili zaupanje, nas Bog zagotovo ne bo razočaral. Nadaljujmo torej vajo v hvaležnosti. Naj nas hvaležnost utrjuje v zaupanju. Izročajmo Bogu vse, on bo poskrbel za nas.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/09/10-junij-uboga-vdova-daje-vse/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  5. Miro says:
    10. junija, 2023 at 11:46

    BL. EVSTAHIJ KUGLER: “POSTREŠČEK”, NOSAČ PRTLJAGE

    BR. EVSTAHIJ JE BIL VELIK MOŽ V DEJANJIH. SAMEGA SEBE JE IMEL ZA »POSTREŠČKA«, ZA NOSAČA PRTLJAGE OZ. KOVČKOV SOLJUDI, SOBRATOV. TO JE BILA NJEGOVA VELIČINA! IN MOLITEV JE POSTAVIL V SREDINO SVOJEGA VSAKDANA.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Rodil se je kot Jožef Kugler 15. januarja 1867 v kmečki družini v vasi Neuhaus pri Nittenau v Nemčiji kot najmlajši od šestih otrok. Po očetovi smrti je pri štirinajstih letih pustil šolo in opravil vajeništvo za ključavničarja, a je malo pred koncem urjenja padel z odra in utrpel zapleten odprt zlom na desni nogi.

    Ko se je v Reichenbachu zdravil, je zdaj šepavi mladenič spoznal bolnišniški red sv. Janeza od Boga (Barmherzige Brüder), ki je v nekdanjem benediktinskem samostanu zgradil objekt za invalide. Očaran nad življenjem bratov se je kmalu (leta 1893) odločil vstopiti v ta red, a ne brez težav, kajti sobratje so sprva zavračali invalide. Leta 1893/84 je študiral na medicinski šoli za negovalca. Z redovno obleko je dobil tudi redovno ime brat Evstahij. Večne zaobljube je naredil leta 1898.

    Brat Evstahij je bil prior v več redovnih hišah (Straubing, Gremsdorf, Neuburg an der Donau), dokler ni bil leta 1925 izvoljen za provinciala bavarske redovne province; to funkcijo je opravljal 21 let – vse do svoje smrti. Sobratje so ga namreč za provinciala izvolili kar petkrat.

    Njegov največji dosežek pa je bila izgradnja bolnišnice v Regensburgu, v kateri je sam 10. julija 1946 umrl, star 79 let.

    Za blaženega je bil razglašen leta 2009.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/bl-evstahij-kugler-postrescek-nosac-prtljage/2023-06-10

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Bl. Evstahij, prosi za nas!

    Odgovori
  6. Miro says:
    9. junija, 2023 at 13:57

    DAVID

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 12,35-37)

    Tisti čas se je oglasil Jezus, ko je učil v templju, in dejal: »Kako da pismouki pravijo, da je Kristus Davidov sin? Sam David je rekel v Svetem Duhu: ›Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.‹ David sam ga je torej imenoval Gospoda, kako je potem njegov sin?« In velika množica ga je rada poslušala.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Osrednja figura v današnjem evangeliju je David.

    Kdo je David? David je človek vodenja. Realnost jemlje takšno, kot je. Prva Davidova drža je torej tale: da bi se branil, ne uporabi ne Boga in ne svojega ljudstva. In to je ljubezen kralja do svojega Boga in svojega ljudstva. David je kralj grešnik, kot vemo iz pripovedi, a je tudi kralj, ki ima zelo veliko ljubezen. Zelo je bil navezan na svojega Boga in zelo navezan na svoje ljudstvo; da bi se branil, ne uporabi ne Boga in ne ljudstva. V težkih življenjskih trenutkih se zgodi, da se morda sredi obupa nekdo brani, kot se lahko, in tudi uporabi Boga in uporabi ljudi. Davidova drža pa je drugačna: ne uporabi Boga in ne svojega ljudstva.

    Druga Davidova drža je drža spokornosti. Odide na Oljsko goro in joče, hodi bos in glavo ima zakrito. Tudi vsi ljudje, ki so bili z njim, so si zakrili glave, šli z njim in jokali. Zares gre za spokorno hojo. Morda je David v svojem srcu razmišljal o mnogih slabih stvareh, o grehih, ki jih je storil, o tem, da ni nedolžen. Morda misli, da ni pravično, da ga je sin izdal, a prizna, da sam ni nek svetnik ter izbere spokornost. Ta Davidov vzpon na goro nas spominja na Jezusovo vzpenjanje: Tudi On žalosten, bos, s svojim križem se vzpenja na goro. David sprejme žalovanje in joče. Mi, ko se nam v življenju zgodi kaj podobnega, imamo ta instinkt, da se hočemo vedno opravičiti. David pa je realist in hoče rešiti Božjo barko, njegovo ljudstvo, in izbere pot kesanja. Je velik grešnik in velik svetnik. In samo Bog ve, kako gresta ti dve stvari skupaj.

    Namesto da bi izbral maščevanje za mnoge žalitve, se odloči zaupati Bogu. Tretja Davidova drža je drža zaupanja v Gospoda. Davidov odziv lahko pomaga tudi nam, kajti vsi mi gremo v življenju skozi temne trenutke in preizkušnje.

    To so torej tri Davidove drže: ne se pogajati z Bogom …; sprejeti pokoro in objokovati svoje napake; ne vzeti pravice v svoje roke, ampak zaupati v Boga. Človek, ki ljubi Boga, ljubi njegovo ljudstvo in se o njem ne pogaja; človek, ki se ima za grešnika in se spokori; človek, ki je gotov v svojega Boga in vanj zaupa. David je svetnik in mi ga častimo kot svetnika. Prosimo ga, naj nas nauči teh drž v težkih življenjskih trenutkih.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/08/9-junij-david/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  7. Miro says:
    9. junija, 2023 at 13:56

    SVETI EFREM SIRSKI: HARFA SVETEGA DUHA, MARIJIN PEVEC

    SV. EFREM SIRSKI JE BIL VELIK ČASTILEC DEVICE MARIJE. OHRANJENIH JE VEČ NJEGOVIH TEOLOŠKIH KNJIG. NJEGOVE PESNITVE SO SLUŽILE POUKU O VERI IN OLEPŠANJU BOGOSLUŽJA, ZARADI ČESAR MU PRAVIJO TUDI »HARFA SVETEGA DUHA«.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Efrem Sirski je rojen v času cesarja Konstantina Velikega v krščanski družini v Nisibisu v Siriji, to je danes Nusaibin v Turčiji.

    Kljub temu, da je bil vzgojen v krščanski družini, je bil po tedanjem običaju krščen šele pri osemnajstih letih. Najprej je deloval v svojem rodnem kraju, in sicer kot razlagalec Svetega pisma, polemik, pridigar in verski pesnik.

    Po padcu Nisibisa v perzijske roke pa se je preseli v Edeso (danes Urfa v Turčiji), kjer je škofu pomagal ustanoviti teološko šolo. Tu je najprej živel kot puščavnik v skalni votlini asketsko življenje, a je kmalu začel poučevati na šoli. Še naprej pa je deloval kot pridigar in pisal knjige. Pisal je predvsem himne, pesmi in biblijske komentarje.

    Čeprav ni bil duhovnik, ampak le diakon, je bil med ljudmi zelo spoštovan zaradi pobožnosti in modrosti, še posebej zaradi izrednega pesniškega daru.

    V svojih spisih zavrača krive nauke svojega časa. Bil je velik častilec Device Marije, zato ne preseneča, da je napisal najlepše strani o Marijini vlogi pri Jezusovi inkarnaciji. Ohranjenih je več njegovih teoloških knjig. Njegove pesnitve so služile pouku o pravovernosti in olepšanju bogoslužja sirske cerkve. Zato mu pravijo tudi »harfa Svetega Duha«.

    Umrl je zelo star leta 373. Cerkev ga je leta 1920 razglasila za cerkvenega učitelja.

    Sv. Efrem Sirski je zavetnik duhovnih učiteljev in voditeljev. Umetniki ga najpogosteje upodabljajo kot diakona z brado, med pisanjem knjige, s knjigo ali vinom.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-efrem-sirski-harfasvetega-duha-marijin-pevec/2023-06-09/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Efrem Sirski, prosi za nas!

    Odgovori
  8. Miro says:
    8. junija, 2023 at 20:07

    KATEHEZA NAMENJENA SV. TEREZIJI DETETA JEZUSA: SRCE, KI PRITEGUJE K LJUBEZNI IN PRIBLIŽUJE K BOGU

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE KATEHEZO MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 7. JUNIJA, NAMENIL SVETI TEREZIJI DETETA JEZUSA, CERKVENI UČITELJICI IN ZAVETNICI MISIJONOV. KOT JE DEJAL, JE MISIJONAR VSAK, KI TAM, KJER JE, ŽIVI KOT ORODJE BOŽJE LJUBEZNI TER SI PRIZADEVA, DA PO NJEGOVEM PRIČEVANJU, MOLITVI IN PRIPROŠNJI, LJUDJE PRIBLIŽAJO JEZUSU. (po zapisu Andreje Červek)

    Med splošno avdienco so na Trgu svetega Petra bile izpostavljene relikvije te karmeličanske redovnice. Letos namreč mineva 150 let od njenega rojstva – rodila se je 2. januarja 1873 v Franciji. Sveti oče, ki je ob koncu splošne avdience pred relikvije svete Terezije položil belo vrtnico, je napovedal, da ji namerava ob tej obletnici posvetiti apostolsko pismo.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Lk 15,4-7

    Jezus jim je rekel: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

    Kateheza: Pričevalci: sveta Terezija Deteta Jezusa, zavetnica misijonov

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-06/kateheza-splosna-avdienca-sv-terezija-deteta-jezusa.html

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Terezija Deteta Jezusa, prosi za nas!

    Odgovori
  9. Miro says:
    8. junija, 2023 at 8:39

    PRAZNIK SV. REŠNJEGA TELESA IN KRVI

    NA TA DAN OBHAJAMO JEZUSOVO NAVZOČNOST V ZAKRAMENTU SV. REŠNJEGA TELESA IN KRVI – EVHARISTIJE, KI JE SREDIŠČE KRŠČANSKE VERE IN ZAKRAMENTALNEGA ŽIVLJENJA VERNIH.

    Na praznik so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležijo bogoslužja.

    Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov. Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi, kot jo označuje tridentinski koncil. Nato je zakrament edinosti Cerkve, saj se z evharistijo izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva. Z drugim vatikanskim koncilom bi lahko sintetizirali, da je Kristus pri zadnji večerji zaupal svoji Cerkvi “spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave” (B 47).

    VIDIKI ZAKRAMENTA EVHARISTIJE

    Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije,[1] njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom.[2] Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.

    Posvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci.[3] Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.

    Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda. Evharistija pomeni tako polnost in vrh uvajanja v krščanstvo.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-sv-resnjega-telesa-in-krvi

    Odgovori
  10. Miro says:
    8. junija, 2023 at 8:33

    SVETO REŠNJE TELO IN KRI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,51-58)

    Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, žível po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo žível vekomaj.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Ob fizični lakoti človek nosi v sebi tudi drugo lakoto. Lakoto, ki ne more biti potešena z običajno hrano. To je lakota po življenju, po ljubezni, po večnosti. Mana je v sebi vsebovala to razsežnost: bila je podoba hrane, ki poteši globoko lakoto, ki jo ima človek v sebi. Jezus nam daje to hrano, oziroma, On sam je živi kruh, ki daje življenje temu svetu (prim. Jn 6, 51). Njegovo Telo je resnična hrana pod podobo kruha; njegova Kri je resnična pijača pod podobo vina. Ni samo enostaven živež s katerim se hranijo naša telesa, kot je bila mana; Kristusovo Telo je kruh poslednjih časov, sposoben dati življenje, in večno življenje, kajti bistvo tega kruha je Ljubezen.

    V Evharistiji se izraža Gospodova ljubezen do nas. Ljubezen, ki je tako velika, da nas hrani s samo seboj; zastonjska ljubezen, vedno na razpolago vsakomur, ki je lačen in ki potrebuje oživitev svojih moči. Živeti izkušnjo vere pomeni pustiti se, da te hrani Gospod in svoj obstoj ne graditi z materialnimi dobrinami, temveč na resničnosti, ki ne premine: Božji darovi, njegova Beseda in njegovo Telo.

    Če pogledamo naokrog, se zavedamo, da je toliko ponudb hrane, ki ne prihaja od Gospoda in ki navidezno bolje nasiti. Nekateri se hranijo z denarjem, drugi z uspešnostjo in nečimrnostjo, spet drugi z močjo in nadutostjo. Toda hrana, ki nas resnično hrani in siti, je samo tista, ki nam jo daje Gospod. Hrana, ki nam jo ponuja Gospod, je drugačna od druge in morda se nam ne zdi tako okusna kot druge jedi, ki nam jih ponuja svet. Potem sanjamo o drugih jedeh, kakor so to delali Judje v puščavi, ki so tožili za mesom in čebulo, ki so jih jedli v Egiptu. Toda pozabljali so, da so te obroke jedli za mizo suženjstva. Judje v trenutkih skušnjave imeli bolan in selektiven spomin, zasužnjen in ne svoboden spomin.

    Vsak izmed nas se danes lahko vpraša: in jaz? Kje hočem jesti? Ob kateri mizi se hočem nahraniti? Ob Gospodovi mizi? Ali pa sanjam o okusnih jedeh, toda v suženjstvu? Vsak se tudi lahko vpraša: Kakšen spomin imam jaz? Takšnega, kjer me Gospod rešuje, ali takšnega o česnu in čebuli suženjstva? S katerim spominom sitim mojo dušo?

    Obhajanje maše je usmerjeno k obhajilu, da bi se torej združili s Kristusom. Evharistijo obhajamo, da bi se hranili s Kristusom, ki se nam daje tako po Besedi kot po oltarnem zakramentu, da bi postali podobni njemu. Sam Gospod tako pravi: ‘Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem’ (Jn 6,56). Jezusovo dejanje, ko je dal učencem svoje Telo in Kri med zadnjo večerjo, se nadaljuje tudi danes po službi duhovnika in diakona, posvečenih razdeljevalcev kruha življenja in keliha zveličanja bratom in sestram.

    To darovanje nam pomaga razumeti skrivnost sv. maše (evharistije), kjer se Gospod nam daje na razpolago, kot tisti, ki nam služi. Evharistija ni nič drugega, kot Jezus, ki se razdaja za vse nas.

    On postane naša hrana in naša pijača. To je skrivnost naše vere, ki jo kristjani iz generacije v generacijo prenašamo.

    Vsak od nas je sad Božje ljubezni. Odgovoriti na to ljubezen pomeni, da moje življenje postane prežeto s to isto ljubeznijo. Ljubezen brez služenja je prazna ljubezen.

    Ob evharistiji kristjani rastemo. Evharistija nam daje moč, da lahko vztrajamo na začeti poti, da je v nas vedno bolj vidno Božje otroštvo, ki smo ga prejeli pri sv. krstu.

    Jezusovo učenje pri zadnji večerji je prav v tem, da poveže ljubezen in služenje.

    Zavedati se namreč moramo, da služenje brez ljubezni lahko postane suženjstvo, nekaj kar je proti dostojanstvu človeka.

    Ko se udeležimo evharistije, ko prejmemo sv. obhajilo, se pravi, ko sprejmemo Božjo ljubezen, smo povabljeni da dopustimo, da nas ta ljubezen prevzame do te mere, da jo potem lahko delimo bratom in sestram.

    Evharistija je znamenje ljubezni, odraža Jezusovo podaritev in je zato obenem za vse nas vabilo, da vstopimo v logiko Jezusove ljubezni in služenja.

    Pot ljubezni in služenja ima svoj začetek prav v dvorani zadnje večerje. Vsebina in pomen zadnje večerje je zato nenehno vabilo, da dan za dnem živimo iz evharistije, tako doma, kot na delovnem mestu; v našem mestu, državi in povsod.

    Prosimo Gospoda, naj naša srca nocoj napolni s svojo ljubeznijo in jih preoblikuje, da ne bomo iskali trdnosti v materialnih dobrinah, užitkih tega sveta in v iskanju sebe, ampak bomo prežeti z Božjo ljubeznijo, sposobni izstopiti iz sebe ter se podati na pot k bližnjemu in mu podariti ljubezen, podariti Boga.

    Samo na ta način bo ta naš svet postajal lepši, bolj Božji, s tem pa bo Bog in njegova večna ljubezen tudi bliže nam ljudem.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/07/8-junij-sveto-resnje-telo-in-kri/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  11. Miro says:
    8. junija, 2023 at 8:32

    SVETI MEDARD: VREMENSKI SVETNIK ZA 40 DNI

    ZNAN JE PREGOVOR: »ČE NA SV. MEDARDA DEŽUJE, ŠTIRIDESET DNI DEŽ ŠE NALETUJE.«

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Medard je zelo cenjen in priljubljen svetnik v Franciji. Je eden najslavnejših francoskih škofov.

    Živel je v 6. stoletju. O njem je znani pesnik cerkvenih himen Fortunat napisal življenjepis v verzih.

    Po končani šoli je prejel mašniško posvečenje. Bil je vnet pridigar, z darom prerokovanja in delanja čudežev. Štirideset let je deloval kot zelo goreč duhovnik in mnoge je usmeril na pravo pot. Na poti svetosti je pomagal tudi kraljici sv. Radegundi.

    Že zelo star (triinsedemdesetleten) je postal škof v Vermandoisu, ki leži severovzhodno od Pariza, kjer je škofoval petnajst let. Umrl je leta 560.

    Sv. Medarda umetniki upodabljajo kot škofa, z orlom, ki ga s perutmi varuje pred dežjem ali s tremi belimi golobi. Je zavetnik kmetov, vinogradnikov; je vremenski svetnik.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-medard-vremenski-svetnik-za-40-dni/2023-06-08/

    Sv. Medard, prosi za nas!

    Odgovori
  12. Miro says:
    7. junija, 2023 at 12:57

    ČIGAVA BO ŽENA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 12,18-27)

    Tisti čas pridejo k Jezusu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ›Če komu umrje brat in zapusti ženo, otrok pa ne zapusti, naj njegov brat vzame njegovo ženo in obudi zarod svojemu bratu.‹ Bilo pa je sedem bratov: in prvi se je oženil, pa je umrl in ni zapustil potomstva. Vzel jo je drugi, pa je umrl in tudi ta ni zapustil potomstva. In tretji prav tako. In vseh sedem ni zapustilo potomstva. Za vsemi je umrla tudi žena. Čigava izmed njih bo torej žena ob vstajenju, ko bodo vstali? Kajti vseh sedem jo je imelo za ženo.«

    Jezus jim je odgovoril: »Ali se ne motite zato, ker ne poznate pisma in ne Božje moči? Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. O mrtvih pa, da bodo vstali, mar niste brali v Mojzesovi knjigi, v zgodbi o grmu, kako je Bog rekel Mojzesu: ›Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov‹? Ni Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se torej motite.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Verska resnica, da nas po smrti čakata vstajenje in večno življenje, je v obrazcu veroizpovedi postavljena čisto na konec. Lahko bi jo dali na začetek, saj ima za nas od vseh največjo težo. Kaj naj počnemo z vsemi drugimi, če se s smrtjo skupaj z nami sesujejo v nič?

    Če pa bomo po smrti živeli, bodo z nami živele vse druge.

    Kako naj si ob tem razlagamo, da je manj ljudi, ki verujejo v posmrtno življenje, v primerjavi s tistimi, ki priznavajo Boga? V posmrtno življenje je zato težko verjeti, ker nimamo predstave, kaj more ostati od človeka, ki je strohnel ali bil upepeljen.

    Ko Jezus pravi, da se tisti, ki dosežejo oni vek, ne bodo ženili in možile, se smemo vprašati, kakšno vlogo bo tam imela moškost in ženskost. Če nobene in če med nami ne bo razlik –ali bomo mogli reči o sebi, da smo še isti, kot smo bili tu?

    Vse, kar je bilo v življenju lepega, veselega in osrečujočega, bo v večnosti ostalo, vendar pa nič več tako, kot je bilo. Vse bo preseženo, povišano, poveličano, posvečeno, posedovano na odličnejši način.

    Nič namreč, kar smo na zemlji v telesih storili, ni izgubljeno, vse živi in bo živelo v Bogu, ki je Bog živih in Bog življenja.

    Zakonska in družinska ljubezen je bila na zemlji predpodoba večne ljubezni. Sedaj bo ta predpodoba prišla do uresničitve in dopolnitve.

    Vedno znova se sprašujem zakaj je vera v večno življenje medla. Eden od razlogov je ta, da se nam godi predobro in Boga ter njegovih obljub ne potrebujemo. Ampak to je le privid, ki nam ga ponuja Satan. V času krize in preganjanja je vera v Boga dajala moč mnogim, da so lahko vztrajali in se niso priklanjali nobeni oblasti. Pa mi? Ali si sploh upamo v javnosti zastaviti besedo za življenje po Božjih zakonih? Kristjani smo še toliko bolj dolžni oznanjati, saj smo odrešeni po Jezusu Kristusu.

    Vera ni človekova zasluga, ampak je Božji dar in zato privilegij tistih, ki lahko verujejo in hočejo biti pokončni kristjani. Tisti, ki veruje, je zato dolžan v razkristjanjenem okolju pričevati, da Bog je in da se splača Vsemogočnega imeti za svojega vodnika in življenjskega sopotnika. Kdor ima v svojem srcu prostor za Boga, ne bo imel prostora za angela teme, ki je marsikoga speljal na slaba pota.

    Vstajenje ni samo oživitev trupla, ampak novo stvarjenje, večno življenje, v katerega smrt ne bo imela dostopa. Človekovo bivanje bo večni hvalospev ljubezni. Jezus pa nam z besedo in lastnim vstajenjem zagotavlja, da vstajenje obstaja, da bomo vstali tudi mi in da je zagotovilo tega v tem, da nas Bog vsakega posebej osebno ljubi.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/06/7-junij-cigava-bo-zena/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  13. Miro says:
    7. junija, 2023 at 12:56

    BL. MARIJA TEREZIJA SOUBIRAN: USTANOVITELJICA DRUŽBE MARIJE POMOČNICE

    BL. MARIJA TEREZIJA SOUBIRAN JE USTANOVITELJICA DRUŽBE MARIJE POMOČNICE, A JE BILA ZA ČASA SVOJEGA ŽIVLJENJA IZRINJENA IZ SVOJEGA REDA.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Bl. Marija Terezija Soubiran se je rodila 16. maja 1834 v Castelnaudaryju (južna Francija) v plemiški družini. Skupaj z njeno mlajšo sestro jo je vzgajal stric, ki je bil duhovnik – kanonik. Zaradi izrazite naklonjenosti do kontemplativnega življenja je želela vstopiti v Karmel, a ji je stric predlagal, naj se raje posveti delu v Marijini kongregaciji. Sama je kmalu ustanovila Družbo Marije Pomočnice, ki se je posvečala predvsem dobrodelnemu in apostolskemu delu, zbiranju in vzgoji revnih in zanemarjenih otrok. Redovnice so dajale velik poudarek češčenju Najsvetejšega. Kljub vojni leta 1870 se je družba hitro širila.

    Bl. Marija Terezija pa je doživljala s strani svojega reda številne težave. Ena izmed sester jo je začela spodrivati, tako da so jo leta 1874 celo odslovili iz kongregacije, ki jo je sama ustanovila.

    Sprejele so jo redovnice Naše ljube Gospe usmiljenja, kjer je leta 1877 naredila zaobljube. V njihovem samostanu v Parizu je živela ponižno in skrito življenje vse do svoje smrti 7. junija 1889. Dobrih deset let je morala od daleč gledati, kako se njeno delo počasi topi in razpada. Gospod pa je ni zapustil, obdaroval jo je z mističnimi darovi.

    Kmalu po smrti se je pokazalo, da je bila njena naslednica na čelu Družbe Marije Pomočnice, ki jo je izrinila iz reda in pripeljala družbo na rob propada, nevredna in nesposobna oseba. Sestre so leto dni po smrti bl. Marije Terezije pod vodstvom nove predstojnice posmrtno vrnile čast in ugled svoji ustanoviteljici, ki so ji za časa njenega življenja naredile veliko krivico. Začele so postopek za njeno beatifikacijo.

    Papež Pij XII. jo je leta 1946 razglasil za blaženo.

    Umetniki jo upodabljajo v črni redovni obleki z belim ovratnikom ter naprsnim križem, s knjigo v roki.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/bl-marija-terezija-soubiran-izrinjena-iz-svojega-reda/2023-06-07/

    Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!
    Bl. Marija Terezija Soubiran, prosi za nas!

    Odgovori
  14. Miro says:
    6. junija, 2023 at 17:04

    CESARJU, KAR JE CESARJEVEGA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 12,13-17)

    Tisti čas pošljejo k Jezusu nekatere izmed farizejev in herodovcev, da bi ga ujeli v besedi. Ti pridejo in mu rečejo: »Učenik, vemo, da si resnicoljuben in da se ne meniš za nikogar, ker ne gledaš na osebe, ampak v resnici učiš pot Božjo. Ali se sme dajati cesarju davek, ali ne? Ali naj ga dajemo, ali ne?« On pa je poznal njih hinavščino in jim je rekel: »Kaj me skušate? Prinesite mi denar, da ga vidim.« In prinesli so ga. Tedaj jim je rekel: »Čigava je ta podoba in napis?« Rekli so mu: »Cesarjeva.« In Jezus jim je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!« In čudili so se mu.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Farizeji in herodovci so skupaj prišli do Jezusa, da bi ga preizkušali. Če bi to partnerstvo poskušali prenesti v današnji čas, bi bilo približno tako, kot če bi stranka s skrajnega levega pola politike začela sodelovati s stranko s skrajnega desnega pola politike. Farizeji in herodovci sta skupini, ki nikakor nista mogli sodelovati.

    Jezusa začnejo spraševati, ali smejo plačevati davke cesarju ali ne? Jezus vzame kovanec in jih vpraša, čigava je podoba in napis na kovancu. Cesarjeva. Torej dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.

    Če je kovanec pripadal cesarju, ker je bila na njem njegova podoba in napis, se nam lahko gotovo postavi vprašanje, kje pa je potem tisto kar pripada Bogu? Kje najdemo njegovo podobo in njegov napis?

    Za to moramo iti nazaj v Sveto pismo, na začetek stare zaveze, v prvo Mojzesovo knjigo, na njen začetek. Opis, kako Bog ustvarja nebo in zemljo, vode in kopno, vsa živa bitja in na koncu kot krono stvarstva moškega in žensko po svoji lastni podobi. Moža in ženo po lastni podobi.

    Kje torej najdemo podobo Boga? Najdemo jo v vsakem od nas. Če torej dajemo cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega, to pomeni, da moramo Bogu dati sebe samega. Jaz sam pripadam Bogu. Ti pripadaš Bogu. On pripada Bogu. Vse, kar imamo in kar smo, je Božje, od Boga. Zato mu moramo tudi mi kaj dati nazaj.

    Cesar bo davke pobral, pa ne glede na to, ali si to želimo ali ne. Pri Bogu pa je drugače. Pri njem ni davkov. V nič nismo prisiljeni. Sledimo mu, če sami tako želimo. Vedno nas vabi. Ko nekdo želi dati Bogu tisto, kar si On zasluži, je to vedno na prostovoljni osnovi.

    To nas osvobaja! Nas dela resnično svobodne in to svobodo vidim pri nekaterih kristjanih današnjega časa. Pri tistih, ki si prizadevajo in del svojega časa dajejo nazaj Bogu. Mladi kot animatorji in voditelji posameznih skupin, malo manj mladi kot člani različnih pevskih zborov, sodelavci Karitas in še in še različnih skupin, ki se redno ali malo manj redno zbirajo po naši širni deželi in pričujejo, kako je Bog dober, kako velike reči je naredil in jih še dela za nas vse. To je navdihujoče, to je tisto pravo bratstvo, ki bi moralo krasiti življenje vsakega kristjana!

    Poglejmo v svoja življenja in poiščimo, kje lahko mi prispevamo k poslanstvu Cerkve. Kaj lahko jaz naredim za Cerkev in ne, kaj bo Cerkev naredila zame. Danes, jutri, pojutrišnjem. In ne čakajmo na zadnje trenutke, ko bo prepozno. Pridite in poglejte, čakamo Vas.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/05/6-junij-cesarju-kar-je-cesarjevega/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  15. Miro says:
    6. junija, 2023 at 17:03

    SVETI NORBERT: USTANOVITELJ REDA PREMONSTRATENCEV

    ŠKOF SV. NORBERT JE USTANOVITELJ REDA PREMONSTRATENCEV, IZ KATEREGA JE IZŠLO KAR NEKAJ SVETNIKOV …

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Norbert se je rodil okoli leta 1085 v plemiški družini. Sprva je hodil po poti lahkomiselnega uživaštva in posvetnosti, ko pa je pred njega udarila strela in je padel s konja, je doživel spreobrnjenje. Oblekel se je v raševino in delal pokoro za svoje grehe. Leta 1115 je bil posvečen v duhovnika. Postal je goreč pastir. Zelo je častil evharistijo.

    S papeževim dovoljenjem je hodil naokoli kot potujoči pridigar in nagovarjal ljudi k pokori in spreobrnjenju.

    Kmalu so se okoli njega zbrali njegovi zvesti spremljevalci, s katerimi je leta 1121 v francoski dolini Premontre ustanovil samostan novega reda premonstratencev. Za vzor so si vzeli Jezusove apostole, še zlasti glede skromnosti in občestvenosti. Papež je red potrdil, Norbert pa je kmalu postal nadškof v Magdeburgu. V tej zanemarjeni škofiji je v kratkem času dosegel velik pastoralni razcvet.

    Zadnja leta svojega življenja je veliko potoval s cesarjem. Ko je leta 1130 prišlo do »razkola« in izvolitve dveh papežev, za Norberta ni bilo nobenega dvoma. Ostal je na strani zakonitega papeža Inocenca II.

    Umrl je leta 1134, vodstvo svojega reda pa je že šest let preje prepustil prijatelju Hugu.

    Sv. Norberta umetniki upodabljajo v beli obleki premonstratencev ali kot škofa, s kelihom ali monštranco, pogosto z zvezanim hudičem ob nogah. Je zavetnik Češke, premonstratencev, priprošnjik za srečen porod.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-norbert-za-srecen-porod/2023-06-06/

    Sv. Norbert, prosi za nas!

    Odgovori
  16. Miro says:
    5. junija, 2023 at 18:05

    KAMEN, KI SO GA ZIDARJI ZAVRGLI …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 12,1-12)

    Tisti čas je začel Jezus govoriti v prilikah velikim duhovnikom, pismoukom in starešinam: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal tlačilnico in sezidal stolp; dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ob svojem času je poslal k vinogradnikom služabnika, da bi od njih prejel sadov iz vinograda. Ti so ga pa zgrabili in pretepli ter odpravili praznega. Poslal je k njim spet drugega služabnika; tudi tega so na glavi ranili in ga opsovali. In drugega je poslal in tega so ubili. In še mnogo drugih: nekatere so pretepli, nekatere pobili.

    Še enega je imel – ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega, misleč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Vinogradniki pa so rekli med seboj: ›To je dedič! Dajte, ubijmo ga in dediščina bo naša.‹ In prijeli so ga ter ubili in vrgli iz vinograda.

    Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in vinogradnike pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali tudi tega niste brali v pismu: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh‹?« Skušali so Jezusa prijeti, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so bili namreč, da je to priliko povedal o njih. In spustili so ga ter odšli.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Prilika o vinogradniku in viničarjih je vsaj načeloma zelo jasna. Vinogradnik je temeljito poskrbel za vinograd. Torej je bil odgovoren v celoti za to, da bo vinograd prinašal sadove, od katerih bodo lahko živeli tisti, ki bodo delali na njem, hkrati pa bo dajali delež tudi njemu. Seveda vinograd sam ne bo prinašal sadov, če ga ne bodo obdelovali, obrali in grozdje stisnili. Potrebno bo trdo delo. In potem je tu še stolp, ki ga ne potrebujejo viničarji ne za trgatev, ne za stiskanje. Potrebno je misliti na prihodnost. Vino je potrebno shraniti, in temu je namenjen stolp.

    Gospodar je pomislil na vse. Bil je odgovoren in skrben. Temeljit in zavzet. Vse je bilo na pravem mestu. Kaj pa viničarji? Njim je logično samo eno. Imajo polne shrambe. Jezus to početje komentira takole: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. In kaj je temeljni kamen, se vedno znova sprašujem? O čem govori Jezus?

    Več kot očitno ne sprejmejo gospodarja, zato zavračajo njegove služabnike in ubijejo sina, ki je dedič. Zavrgli so gospodarjev način življenja! Viničarji ne prenesejo tega, kar jim gospodar naroča. Hočejo imeti popolno svobodo. Hočejo biti gospodarji nad vsem. Lahko bi rekli, da v celoti zavračajo božje kraljestvo, ki temelji na nekaterih vrednotah, stoji na temeljih, mimo katerih ga ni mogoče graditi.

    Vse bi imeli zase. Delo, če ga že morajo opraviti, bi prinašalo sad samo njim. Z nikomer ne bi delili. Zavračajo križ dela, ki je v skrbi za bližnjega. Uživali bi, ne pa delali in delili.

    Evangelij nas tako spet postavlja pred resno vprašanje: Ali sprejemamo temelje božjega kraljestva? In kateri so ti temelji? Prvi temelj je božja beseda, drugi delo kot služenje, tretji skupnost in četrti križ, ki vse povezuje. Ali hočemo vsak dan znova gradi božje kraljestvo, ki nam je ponujeno?

    Naj bo naš odgovor jasen in zavzet.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/04/5-junij-kamen-ki-so-ga-zidarji-zavrgli/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  17. Miro says:
    5. junija, 2023 at 18:05

    SVETI BONIFACIJ: APOSTOL NEMČIJE, POMEMBEN ZA SLOVENCE

    NA DANAŠNJI DAN LETA 754 JE PRETRPEL MUČENIŠKO SMRT ŠKOF SV. BONIFACIJ, ZNAN KOT “APOSTOL NEMČIJE”. POMEMBEN JE TUDI ZA SLOVENCE.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Bonifacij se je rodil kot Vinfrid okoli leta 673 v angleški plemiški družini iz Wessexa.

    Postal je benediktinec in si pridobil visoko izobrazbo. V duhovnika je bil posvečen pri tridesetih letih.

    Imel je že sloves učenjaka, ko je v zreli dobi (pri štiridesetih letih) začutil klic v apostolat med pogani na evropskem kontinentu. Pri tem delu ga je podpiral papež Gregorij II., ki mu je dal pisno dovoljenje za oznanjanje evangelija med germanskimi ljudstvi. V tem dokumentu pa mu je nadel že novo ime Bonifacij. To pa zato, ker ga je poslal med germanska ljudstva na spominski dan sv. Bonifacija iz Tarza, enega od tako imenovanih “ledenih mož” (god 14. maj).

    Papež ga je leta 722 v Rimu posvetil za škofa vseh germanskih ljudstev in mu zaupal organizacijo novih škofij. Sočasno je ustanavljal tudi nove benediktinske samostane, tako moške kot ženske.

    Bonifacij je tako na cerkvenih zborih odpravljal poganske razvade med ljudstvom in ustanavljal škofije, med njimi tudi salzburško, iz katere je deloma tudi k Slovencem prišlo krščanstvo.

    5. junija 754 je bil v Friziji ubit s strani poganskih roparjev. Pokopan je v stolnici v Fuldi, kjer je njegov grob. Zaradi uspešnega misijonarskega dela nosi naziv »apostol Nemčije«.

    Umetniki sv. Bonifacija upodabljajo v škofovskih oblačilih s križem, knjigo ali s sekiro, s katero je posekal hrast. Je zavetnik Nemčije, pivovarjev in krojačev.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-bonifacij-apostol-nemcije/2023-06-05/

    Sv. Bonifacij, prosi za nas!

    Odgovori
  18. Miro says:
    4. junija, 2023 at 8:34

    SVETA TROJICA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 3,16-18)

    Tisti čas je Jezus rekel Nikodému: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sódi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Ob prazniku Svete Trojice se mi je porodilo najprej vprašanje: kaj je človek? Kaj je, če se lahko to, kar postavi, v trenutku zruši? Kaj je, če lahko njegovo upanje konča v prahu? Kaj je človek? Zdi se, da je odgovor v tem, da se nas, takšnih, kot smo, s svojimi šibkostmi, Bog spominja. V negotovosti, ki jo zaznamo zunaj in znotraj, nam Gospod daje gotovost: On se nas spominja. Spominja se, to je, ponovno se s srcem vrača k nam, saj smo mu pri srcu. In medtem ko se na zemlji mnoge stvari hitro pozabijo, nas Bog ne pusti v pozabi. Nihče ni nepomemben v njegovih očeh, vsakdo ima Zanj neizmerno vrednost: majhni smo pod nebom in nemočni, ko se trese zemlja, vendar pa smo za Boga dragoceni bolj kot katerakoli stvar.

    Spomin je ključna beseda za življenje. Prosimo za milost, da bi se vsak dan spominjali, da nas Bog ne pozabi; da smo njegovi ljubljeni otroci, enkratni in nenadomestljivi: če se tega spominjamo, dobimo moč za to, da se ne vdamo pred nasprotji življenja. Spomnimo se, koliko smo vredni, pred skušnjavo, da bi bili žalostni in še naprej pogrevali tisto najslabše, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končalo. Slabi spomini pridejo, tudi kadar ne mislimo nanje; vendar pa se ne izplačajo: pustijo le malodušnost in nostalgijo. Kako težko se je osvoboditi slabih spominov!

    Da bi osvobodili srce preteklosti, ki se vrača, negativnih spominov, ki zasužnjujejo, objokovanj, ki hromijo, potrebujemo nekoga, ki bi nam pomagal nositi bremena, ki jih imamo v notranjosti. In kaj stori Jezus pred našo šibkostjo? Ne odvzame nam bremen, kakor bi si želeli mi, ki vedno iščemo hitre in površinske rešitve; ne, Gospod nam da Svetega Duha. Njega potrebujemo, saj je Tolažnik, to je Tisti, ki nas ne pusti samih pod težo življenja. Je Tisti, ki preoblikuje naš suženjski spomin v svoboden spomin, rane preteklosti v spomine rešenja. Sveti Duh, kadar Ga povabimo v svoje rane, slabe spomine mazili z balzamom upanja, saj je Sveti Duh obnovitelj upanja.

    Ne gre za prehodno upanje. Zemeljska upanja so kratkotrajna, vedno imajo rok trajanja. Upanje Svetega Duha pa je dolgotrajno. Ne poteče, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Upanje Svetega Duha prav tako ni optimizem. Rodi se bolj v notranjosti, na dnu srca ponovno prižge gotovost, da smo dragoceni, ker smo ljubljeni. Vlije zaupanje, da nismo sami. Gre za upanje, ki v notranjosti pušča mir in veselje, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj. Gre za upanje, ki ima močne korenine, ki ga ne more izruvati noben vihar življenja. Duh v nas goji živo upanje. Povabimo ga. Prosimo ga, naj pride v nas in nam bo blizu. Pridi, Duh Tolažnik!

    Bližina je tretja in zadnja beseda. Danes obhajamo Sveto Trojico. Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine. Trojica nam pravi, da tam gori v nebesih nimamo samotarskega Boga, ki bi bil oddaljen in ravnodušen; ne, On je Oče, ki nam je dal svojega Sina, ki je postal človek kot mi, in ki nam zato, da bi nam bil še bližje, da bi nam pomagal nositi bremena življenja, pošilja svojega Duha. Z Bogom bremena življenja ne ostajajo na naših ramenih: Duh, ki ga imenujemo vsakokrat, ko naredimo znamenje križa, prav medtem, ko se dotaknemo ramen, pride, da bi nam dal moč, da bi nas spodbudil, da bi pomagal nositi bremena. Zato tisti, ki se približa Bogu, ne izgubi poguma, gre naprej: ponovno začne, ponovno poskusi, ponovno gradi. Tudi trpi, vendar pa uspe ponovno začeti, ponovno poskusiti, ponovno zgraditi.

    Prosim Boga upanja, da to, kar je nestalno na zemlji, ne bi zamajalo gotovosti, ki jo imamo znotraj. Prosim Boga, ki je blizu, da bi spodbudil konkretna dejanja bližine.

    Bog, ki se nas spominja, Bog, ki ozdravlja naše ranjene spomine tako, da jih mazili z upanjem, Bog, ki nam je blizu, naj nam pomaga biti graditelji dobrega, tolažniki src. Vsakdo lahko stori nekaj dobrega, ne da bi pričakoval, da bi drugi začeli. Vsakdo lahko koga potolaži, ne da bi pričakoval, da bodo razrešeni njegovi problemi. Tudi ko nosim svoj križ, se skušam približati, da bi tolažil druge. Kaj je človek? Namenimo Bogu danes zgolj eno prošnjo: Daj, da bi se tudi mi spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje in bližino.

    Povzeto po: Pridi in poglej Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/03/4-junij-sveta-trojica/

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

    Odgovori
  19. Miro says:
    4. junija, 2023 at 8:34

    NEDELJA SVETE TROJICE

    V KATOLIŠKI CERKVI NA NEDELJO PO BINKOŠTNEM PRAZNIKU PRAZNUJEMO NEDELJO SVETE TROJICE.

    Nauk o Sveti Trojici se je izoblikoval že na koncilu v Niceji (325 po Kr.) in je kot veroizpoved (credo) v bogoslužni rabi prisoten vse do današnjih dni. Vera v Sveto Trojico je sestavni del kristjanove vere v enega Boga v treh osebah. Na nedeljo Svete Trojice se pri bogoslužju zato posebej poglabljamo v skrivnost verske resnice o enem Bogu v treh osebah, ki so Oče, Sin in Sveti Duh (prim. Katekizem Katoliške Cerkve (KKC) 249–256).

    Kristjani smo krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, s čimer postanemo tudi člani Cerkve. Skrivnosti enega Boga v treh osebah verujočim ni dano spoznavati samo z razumom, temveč tudi na osnovi milostnega daru vere ter Božjega razodetja Jezusa Kristusa. O identiteti Boga Očeta in Svetega Duha je spregovoril Jezus Kristus. Čeprav tri Božje osebe ločimo med seboj, nobena od treh oseb nikdar ne deluje brez sodelovanja drugih dveh. Očetu pripisujemo, da je Stvarnik vesolja in človeka, Jezusu Kristusu dela odrešenja, Svetemu Duhu, ki izhaja iz Očeta in Sina, pa dela posvečenja.

    Čeprav razlikujemo tri Božje osebe, jih ne smemo ločevati. Nauk o Sveti Trojici poudarja, da je delo stvarjenja skupno vsem trem osebam Trojice, saj so vse tri eno počelo stvarjenja. Hkrati pa je stvarjenje povezano z razodetjem in odrešenjem, ki je prišlo po Jezusu Kristusu, stvarstvu pa se posreduje po Svetem Duhu. Sveti Duh je kot tretja Božja oseba poslan od Očeta in Sina ter vodi Cerkev, ki je skupnost verujočih. Bistvo odnosov med tremi Božjimi osebami je brezpogojna ljubezen.

    Ena od najbolj znanih upodobitev Svete Trojice je ikona ruskega ikonopisca Andreja Rubljova (1360–1430). Vsebinsko jo povezujemo s starozaveznim svetopisemskim odlomkom, ki opisuje Božji obisk pri Abrahamu in Sari ob Mamrejevih hrastih.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/nedelja-svete-trojice

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

    Odgovori
  20. Miro says:
    3. junija, 2023 at 14:17

    JANEZOV KRST, KAKŠEN JE?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 11,27-33)

    Jezus s svojimi učenci spet pride v Jeruzalem. Ko hodi po templju, pridejo k njemu veliki duhovniki, pismouki in starešine in mu rečejo: »S katero oblastjo to delaš in kdo ti je dal to oblast, da to delaš?« Jezus jim pravi: »Vprašal vas bom neko stvar; odgovorite mi in povedal vam bom, s katero oblastjo to delam: Janezov krst – je bil iz nebes ali od ljudi? Odgovorite mi!« In mislili so sami pri sebi: »Ako rečemo: ›Iz nebes,‹ bo dejal: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Ali naj rečemo: ›Od ljudi?‹« Obšel jih je strah pred ljudstvom; Janeza so namreč vsi imeli za resničnega preroka. Odgovorijo torej Jezusu: »Ne vemo.« Jezus jim pa reče: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Beremo o Jezusu, kako govori v templju, središču bogočastja, in deluje z oblastjo. Bil je izziv verskim voditeljem in so ga spraševali o tem, kar je rekel in storil. Odgovoril jim je tako, da jih je vprašal o Janezu Krstniku. To je od njih zahtevalo, da bi pogledali preko zgolj zunanjega in osebnega v svoje notranje drže. Tu so bili poklicani k spreobrnjenju.

    Življenje Janeza Krstnika je bil žareč smerokaz za ljudi. Usmerjal jih je k prihodu Jezusa Kristusa in kazal na prihod njegovega kraljestva.

    V Svetem pismu beremo, da je bil Janez Krstnik napolnjen s Svetim Duhom že v maternici svoje mame Elizabete. Ko je Marija obiskala svojo teto Elizabeto, je ta začutila, kako se je otrok zganil v njenem telesu. Ogenj Duha je plapolal v Janezu. Bil je glasnik prihajajočega Mesija. Duh ga je vodil v puščavo, kjer je rasel ob Božji besedi in šel skozi različne preizkušnje. Oblačila, ki jih je nosil, so spominjala na preroka Elija.

    Janez je prekinil molk po prerokih prejšnjih stoletij, saj je začel Božjo besedo razlagati ljudstvu Izraela. Njegovo sporočilo je bilo podobno sporočilu starozaveznih prerokov, ki so vabili Božje ljudstvo k spreobrnjenju zaradi njihove nezvestobe in so v njih prebujali pravo kesanje. Hkrati pa je želel v njih prebuditi zanimanje za prihajajočega Kristusa, da bi ga prepoznali in sprejeli.
    Jezus pravi, da je bil Janez Krstnik več kot samo prerok. Bil je glas vpijočega v puščavi. Zaključil je poslanstvo prerokov, ki se je začelo z Elijem. Kar so preroki skrbno iskali in kar so angeli vedeli vnaprej, se je zdaj dopolnilo, ko je Janez pripravil pot za prihod Božjega Maziljenca, Gospoda Jezusa Kristusa. Z Janezom Krstnikom Sveti Duh začne obnovo človeškega rodu po »Božji sličnosti« v Jezusu Kristusu.

    Janezov krst je za kesanje − odvrnitev od greha in prevzemanje novega načina življenja po Božji besedi. Naš krst v Jezusu Kristusu z vodo in Duhom pa nas prerodi za Božje otroke. Postanemo Božji sinovi/hčere v Kristusu. Postanemo deležni vsega, kar je dano Jezusu Kristusu kot edinorojenemu Sinu nebeškega Očeta. Kar je njegovo, je tudi naše. Naš krst nam omogoča vstop v Božje kraljestvo. Božja beseda ima moč, da nas po Svetem Duhu spreminja in oblikuje naša čutenja, mišljenje, besede in delovanje po Jezusu Kristusu. Zato ga lahko ponavzočujemo sredi sveta, tam kjer živimo in delujemo. Kot Janez Krstnik smo namreč tudi mi poklicani, da kažemo na Jezusa Kristusa, da druge usmerjamo k njemu in jih z vsem, kar smo in živimo, vodimo k njemu. Na ta način smo njegove žive priče.

    Prosimo vedno znova Jezusa Kristusa, da bi bili odprti za njegov dar Svetega Duha, ki nas more prerajati in opolnomočiti, da smo njegove žive in zveste priče in sodelujemo z njim v izgradnji Božjega kraljestva.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/02/3-junij-janezov-krst-kaksen-je/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  21. Miro says:
    3. junija, 2023 at 14:16

    PRIDIGA ŠKOFA ANDREJA SAJETA PRI SVETI MAŠI ZA POBITE ŽRTVE REVOLUCIONARNEGA NASILJA

    PRIZADEVANJE ZA SPRAVO IN ODPUŠČÁNJE JE NALOGA VSEH!

    Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

    Zbrali smo se pri obletni sveti maši v Rogu za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja, ki se na tem mestu obhaja že od leta 1990, ko je prvo spravno evharistično daritev ob več deset tisoč vernikih daroval takratni ljubljanski nadškof metropolit Alojzij Šuštar (1920–2007). Lepo pozdravljam vse sorodnike pobitih in predstavnike Nove slovenske zaveze kot organizatorja današnje svečanosti. Pozdravljam predstavnike družbeno-političnega življenja in vse, ki dobro v srcu mislite in ste z vero in zaupanjem prišli na ta kraj krutih zločinov in bridkega spomina.

    Namen vsakoletnega srečanja je molitev za pokojne ter spravo in odpuščanje v slovenskem narodu. Na ta kraj kalvarije mnogih pobitih romamo že več kot tri desetletja, da bi se v molitvi spominjali vseh, ki so bili leta 1945 vrnjeni z avstrijske Koroške in zverinsko umorjeni. V molitev vključujemo tudi vse žrtve vojnega in povojnega nasilja, ki počivajo na več kot 700 krajih po slovenski zemlji. Verujoči čutimo posebno skrb in dolžnost, da vztrajamo v molitvi za spravo med nami ter prosimo, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile.

    Sprava in odpuščanje sta Božje delo, ki pa ju ni mogoče udejanjiti brez človekovega sodelovanja in odpovedi zlu. Za to je potrebna odločitev, stalen napor in sodelovanje vseh. Ko sem pokojnega duhovnika Janeza Zdešarja (1926–2013), ki je po čudežu ušel s Teharij in preživel, vprašal, kako to, da tako neobremenjeno in brez sovraštva govori o svoji zgodbi rešitve, mi je odvrnil. »Svojim krvnikom sem odpustil. Ne bi mogel živeti s sovraštvom v srcu. Bog mi je dal milost odpuščánja. Nikogar ne sovražim; s tistimi, ki so mi stregli po življenju, sem se pripravljen srečati«.

    Molitev za spravo morajo nujno spremljati dejanja ugotovitve zgodovinskih dejstev in poprave krivic. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Za to so odgovorne pristojne državne službe in posamezniki. Prosim jih in pozivam, da opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso. Pred kratkim je Vlada RS ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, vendar nam spomina na žrtve in krivice ni mogoče odvzeti ali ga ukiniti. Ovrednotenje preteklosti je stvar duhovne higiene. Brez spomina ne bomo mogli naprej in tudi ne bomo zdravo rasli kot narodna in državna skupnost.

    Čeprav Katoliška Cerkev kot verska skupnost v spravnem procesu ni partner državi, saj so bili verni katoličani dejavni na eni in drugi strani, ima moralno dolžnost opozoriti na nepravičnost in krivice, ki izhajajo iz oviranja in zavlačevanja ter omalovaževanja žrtev ter njihove pravice do pokopa in groba. Na to so opozarjali že moji predhodniki na tem mestu, še posebej nadškof Šuštar, ki si je za spravo močno prizadeval.

    Evangelij nas zavezuje k resnici in ljubezni do vseh brez izjeme, vendar pa ljubezen do zatiralca ne pomeni soglasja z njegovimi dejanji, poudarja papež Frančišek. Odpúščati ne pomeni dopuščati zlih dejanj in maličenja človekovega dostojanstva. Odpuščánje tudi ne vsebuje pozabe. Ker je odpuščánje Božje delo in zastonjsko dejanje, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi, kar sem na konkretnem primeru osebno doživel pri že omenjenem duhovniku Zdešarju. Odpústil je vsem, ki mu niso odpustili in so do njega še vedno gojili sovraštvo. Pot v prihodnost je pogojena z odpovedjo maščevanju ter z iskanjem resnice in pravičnosti za vse.

    Sprava je osebno dejanje in je ni mogoče zapovedati z ukazom. Zanjo se je treba odločiti in si vztrajno prizadevati za njeno uresničitev. Čeprav so bile krivice storjene na obeh straneh, je treba priznati, da je breme njihove krivde različno. Krivic posameznikov na eni in strukturnega nasilja oblasti na drugi strani med seboj ni mogoče primerjati. Papež Frančišek zelo jasno poudari, da nasilja državnih struktur in oblasti ne moremo primerjati z nasiljem skupin (prim. Frančišek, Vsi smo bratje, Ljubljana, Družina 2020; CD 165; 237–257).

    V preteklem letu smo bili priča izkopu več kot 3200 žrtev izpod Macesnove gorice v naši neposredni bližini. Vsem, ki so izvedli obsežna dela in vztrajali kljub neugodnim okoliščinam in oviram, izražam hvaležnost. Posmrtni ostanki žrtev nasilja čakajo na pokop. To jamo sem osebno skupaj s še nekaterimi drugimi obiskal 28. septembra 2022 ob izkopavanju posmrtnih ostankov zadnjih dvajsetih oseb. Te osebe so namreč preživele padec v jamo in so se zatekle v stranski rov, iz katerega pa ni bilo izhoda. Tam so umrle od lakote. Ob okostjih so bili rožni venci, svetinjice in križci. V roke sem vzel svetinjico s podobo Trsatske Matere Božje. Arheologi so za trenutek prekinili delo. Zmolili smo očenaš za vse pokojne in za spravo. Ob mislih na mučenje in trpljenje smo bili globoko pretreseni! Besede v grlu so nam zastale.

    Zunaj so nas šokirale neštete posode zbranih okostij, ki jih je bilo za več kontejnerjev in tovornjakov. Sprašujem se, kako je mogoče, da človek lahko postane takšna zverina, da brez očitkov vesti ubija ter se teh dejanj kasneje ne sramuje niti jih ne obžaluje. Zakaj pri nas do danes nismo uspeli priti do skupnega dogovora, kje bodo te žrtve dostojno pokopane? Čemu se nekateri bojijo kosti pokojnih in jih je strah posmrtnih ostankov izpred 78. let? Čemú ne dopustijo, da bi se pobiti pokopali na ustrezen in dostojen kraj spomina? Kot najustreznejše mesto za to vidimo ljubljansko osrednje pokopališče na Žalah, kjer so že pokopane druge žrtve vojn in vojaki različnih narodnosti. Tudi okupatorski vojaki.

    Danes smo v prvem berilu zaradi moči podob in simbolov slišali enega najbolj znanih odlomkov iz preroka Ezekiela (37,1–14). Bog je življenje in zato lahko premaga smrt, predvsem smrt duha, sprijaznjenost z bolečino, temo, ki nastane, ko upanje odpove. Bog preroku pokaže dolino, polno pobeljenih kosti, simbol najgloblje zakoreninjenega strahu v človeku, to je dokončne smrti, iz katere ni predstavljive vrnitve. Božja moč je zmožna obrniti čas in namesto raztelešenja pokazati fizično obnovo udov, vse do popolne obnove telesa.

    Tudi mi smo se zbrali v tem trdnem upanju in neomajni veri, da umrli na tem mestu živijo v Bogu. Naj nam živim izprosijo mir, da bi zaživeli med seboj v sožitju in sodelovanju. Amen.

    Msgr. dr. Andrej Saje,
    novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference

    https://katoliska-cerkev.si/pridiga-skofa-andreja-sajeta-pri-sveti-masi-za-pobite-zrtve-revolucionarnega-nasilja2023

    Odgovori
  22. Miro says:
    2. junija, 2023 at 17:20

    GOVOR ŠKOFA PETRA ŠTUMPFA, PREDSEDNIKA ODBORA ZA PRIPRAVO MEDRELIGIJSKEGA SREČANJA MIR TEBI, EVROPA; MIR TEBI, BALKAN

    ENA OD PRIORITET PONTIFIKATA PAPEŽA FRANČIŠKA JE TUDI MEDRELIGIJSKI DIALOG. PAPEŽ VZTRAJNO ŠE NAPREJ UTRJUJE POTI, KI SO JIH TRASIRALI NJEGOVI PREDNIKI, MED TEMI TRIJE SVETI PAPEŽI: JANEZ XXIII., PAVEL VI., JANEZ PAVEL II., IN BENEDIKT XVI.

    Katoliška cerkev v Sloveniji je zlasti po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru zelo skrbno negovala ekumenski, posebno pa po obdobju osamosvojitve Slovenije, tudi medreligijski dialog. Odnosi med katoličani, pravoslavnimi, evangeličani, muslimani, judi in nekaterimi drugimi verstvi so spoštljivi, odprti in pozorni. Niso omejeni zgolj na protokolarna srečanja, temveč se med voditelji teh skupnosti, pa tudi mnogimi verniki, vztrajno tkejo in poglabljajo prijateljske vezi, tako v Sloveniji kakor tudi drugod po Evropi, predvsem pa po regiji Jugozahodne Evrope, ki jo zaradi zgodovinskih, verskih, družbenih in kulturnih značilnosti še zmeraj imenujemo Balkan. Prav zaradi tega smo to poimenovanje vključili v slogan medreligijskega srečanja v Kopru: Mir tebi, Evropa; mir tebi, Balkan.

    Tudi slovenski katoliški škofje smo močno zavezani prizadevanju papeža Frančiška za dialog in mir in do tega tudi čutimo veliko odgovornost. Pri tem so nas nenehno opogumljali že prejšnji apostolski nunciji v Republiki Sloveniji, kakor tudi sedanji nadškof msgr. Jean-Marie Speich. V pogovoru z njim smo lansko jesen prišli do sklepa, da Slovenska škofovska konferenca pripravi v Kopru Forum za dialog in mir na Balkanu. Zakaj v Kopru? Zato ker je tukaj močno doma tudi medreligijski dialog, Koper je gostoljubno mesto z veliko izkušnjo sprejemanja različnosti, ki se je veseli in v njej najde tudi svoje napredovanje.

    Na forumu v Kopru bo torej poudarek na Balkanu. Če je Balkan miren, si tudi Evropa lahko obeta več stabilnosti in miru. Če je Balkan nemiren, potem tudi Evropa ni več varna.

    S tem forumom v Kopru nikakor nočemo dajati vtis, da Balkan nujno potrebuje Slovenijo, da bi prišel do trajnega miru, ampak Slovenija, in z njo vsa Evropa, potrebujeta Balkan, da jima spregovori, kako naj v Sloveniji in po drugih delih Evrope iščemo načine za dialog in mir tudi s pomočjo verske izkušnje.

    Na forumu bo zato izjemno pomembno slišati, kaj nam bodo povedali voditelji katoliških, pravoslavnih, muslimanskih, judovskih in evangeličanskih verskih skupnosti o dialogu in miru. Forum bo torej srečanje ljudi, ki imajo velik duhovni in moralni vpliv na to, kar se dogaja in kar se bo še dogajalo na Balkanu.

    Za Slovenijo je to velik zgodovinski trenutek. Kot je povedal gostitelj medreligijskega srečanja v Kopru škof Jurij, bodo naši gostje z Balkana z izkušnjo dialoga in miru prinesli k nam v Slovenijo in po njej v preostali del Evrope več spoznanja in izkušnje, kakor pa bi jim mi lahko vrnili, in mi bomo lahko od njih prejeli več, kakor bi nam oni lahko odnesli.

    V soboto, 17. junija, bo torej v Kopru ob 10. uri dopoldne v dvorani sv. Frančiška Forum za dialog in mir na Balkanu, popoldne ob 17.00 bo v taverni kulturno srečanje Mladi za mir, ob 21.00 pa bo v koprski stolnici slavnostni koncert. Naslednji dan, v nedeljo, 18. junija, ob 10.00 bo slovesna sveta maša v koprski stolnici, ki jo bo ob somaševanju domačega škofa Jurija in drugih škofov iz Slovenije in tujine ter duhovnikov vodil apostolski nuncij v Republiki Sloveniji nadškof msgr. Jean-Marie Speich.

    Msgr. dr. Peter Štumpf
    Soboški škof
    Podpredsednik SŠK
    Predsednika Odbora za pripravo medreligijskega srečanja

    https://katoliska-cerkev.si/govor-skofa-petra-stumpfa-predsednika-odbora-za-pripravo-medreligijskega-srecanja-mir-tebi-evropa-mir-tebi-balkan2023

    Odgovori
  23. Miro says:
    2. junija, 2023 at 17:14

    SVETI OČE PODJETNIKOM: V SREDIŠČE POSTAVITI KULTURO SREČANJA

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V ČETRTEK, 1. JUNIJA 2023, V AVDIENCO SPREJEL UDELEŽENCE LETNEGA SREČANJA SVETA PODJETNIKOV LATINSKE AMERIKE. POVABIL JIH JE, NAJ PO ZGLEDU PRVIH JEZUSOVIH UČENCEV TUDI ONI USTVARJAJO MREŽE TER UDEJANJAJO VREDNOTE KULTURE SREČANJA TER SE TAKO ZOPERSTAVIJO KULTURI DOBIČKA ZA VSAKO CENO. (po zapisu s. Leonide Zamuda)

    Kot je med drugim poudaril sveti oče, je treba delo nujno usmeriti v kulturo srečanja. Vrednote te kulture so tiste, ki navdihujejo poslovni svet, da se more braniti pred sencami zla, ki nas napadajo, ko dobiček za vsako ceno izkrivlja naše odnose do te mere, da ponižuje in zasužnjuje osebe same. Nasprotno pa kultura srečanja izraža iskanje skupnega dobrega in tako pomaga razbliniti te sence.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-06/sveti-oce-podjetnikom-v-sredisce-postaviti-kulturo-srecanja.html

    Odgovori
  24. Miro says:
    2. junija, 2023 at 16:45

    NERODOVITNA SMOKVA, PRODAJALCI V TEMPLJU IN VERA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 11,11-25)

    Jezus je med vzklikanjem množice prišel v jeruzalemski tempelj. Ko je vse ogledal, je odšel z dvanajsterimi v Betanijo, kajti bila je že pozna ura. Drugi dan, ko so šli iz Betanije, je bil lačen. In ko je od daleč zagledal smokvino drevo, ki je imelo listje, je šel, če bi morda na njem kaj našel. Ko je prišel do njega, ni našel drugega kakor le listje; kajti ni bil še čas za smokve. In rekel je smokvi: »Naj nikoli nihče več ne je sadu od tebe!« In njegovi učenci so to slišali.

    Ko so nato prišli v Jeruzalem, je Jezus stopil v tempelj in začel izganjati tiste, ki so v templju prodajali in kupovali; prevrnil je mize menjalcem in stole prodajalcem golobov in ni pustil, da bi kdo kako posodo prenesel skozi tempelj. In učil jih je: »Ali ni pisano: ›Moja hiša naj bo hiša molitve za vse narode,‹ vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo?« Ko so to slišali veliki duhovniki in pismouki, so iskali, kako bi ga umorili; kajti bali so se ga, ker se je vse ljudstvo čudilo njegovemu nauku. Ko se je pa zvečerilo, je odhajal iz mesta.

    Ko so pa zjutraj šli mimo smokvinega drevesa, so videli, da je do korenin suho. Peter se spomni in mu reče: »Učenik, glej, smokva, ki si jo preklel, je suha.« Jezus jim je odgovoril: »Imejte vero v Boga! Resnično, povem vam: Kdor koli poreče tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje‹ in v srcu ne bo dvomil, ampak veroval, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo. Zato vam pravim: Kar koli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse se vam bo zgodilo. In kadar se pripravite k molitvi, odpustite, če imate kaj zoper koga: da vam tudi vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše grehe.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Prava vera, odprta za druge in za odpuščanje, dela čudeže. Današnji evangeljski odlomek podaja tri načine življenja. Predstavljajo jih podobe nerodovitne smokve, prodajalcev ali poslovnežev v templju in človeka vere.

    Smokva nakazuje jalovost oziroma nerodovitno življenje, ki je nezmožno karkoli dati. To je življenje, ki ne obrodi sadov in ki ne dela dobrega. Živi zase, mirno, sebično, ne želi problemov. Jezus je smokvino drevo preklel, ker ni naredilo svojega – ni obrodilo sadu. Predstavlja človeka, ki ne naredi ničesar, da bi pomagal, ki vedno živi le sam zase. Taki ljudje na koncu postanejo nevrotični. Jezus obsodi duhovno nerodovitnost, duhovno sebičnost. Ta je, ko nekdo dela tako, da mu ne bi nič manjkalo, druge pa pušča, naj se znajdejo sami.

    Drugi način življenja predstavljajo tisti, ki izkoriščajo: to so poslovneži v templju. Med drugim za svoje posle izkoriščajo tudi Božji sveti kraj. V njem menjajo denar in prodajajo živali za darovanje. Imajo tudi nekakšen sindikat, da se lahko medsebojno branijo. Duhovniki tega niso samo prenašali, ampak so jim celo dali dovoljenje za njihovo početje. To so ljudje, ki iz vere naredijo posel. Jezus jim je namenil besede: ‘Moja hiša se bo imenovala hiša molitve. Vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.‘ Prodajalci v templju so izkoriščali romarje, ki so prišli darovat in Gospoda prosit za blagoslov. Duhovniki tam niso učili moliti, zanje niso imeli katehez … Bila je razbojniška jama. Plačajte, vstopite … Opravljali so prazne obrede brez usmiljenja. Se morda tudi pri nas kje dogaja kaj podobnega? Se Božje stvari izrablja za lasten dobiček?

    Tretji način življenja pa je življenje vere. Jezus ga je opisal z besedami: ‘Imejte vero v Boga! Kdor bo rekel tej gori: ‘Vzdigni se in se vrzi v morje’ in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo. Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo.’ Zgodilo se bo prav tisto, za kar z vero prosimo. To je življenjski stil vere. Da bi ga dosegli, moramo prositi Gospoda. Z vero ga moramo prositi, naj nam pomaga delati dobro. Le en pogoj: ko boste začeli moliti, da bi to prosili, če imate kaj proti komurkoli, odpustite. To je edini pogoj, da bi tudi vaš Oče, ki je v nebesih, vam odpustil vaše krivde.

    Tretji način življenja je torej vera, ki pomaga drugim, ki približa Bogu, in ki dela čudeže. Danes prosimo Gospoda, da bi nas naučil tega življenjskega stila vere in bi nam pomagal, da ne bi nikoli padli – mi, vsakdo izmed nas, Cerkev – v jalovost in v posle.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/06/01/2-junij-nerodovitna-smokva-prodajalci-v-templju-in-vera/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  25. Miro says:
    2. junija, 2023 at 16:44

    SVETI ERAZEM : EDEN IZMED ŠTIRINAJSTIH PRIPROŠNJIKOV V SILI

    Sv. škofu Erazmu je v Sloveniji posvečena ena cerkev …

    Iz življenja …

    Legenda aurea poroča, da se je sv. Erazem rodil v Antiohiji. Kot škof tega mesta je med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov pobegnil v Libanonsko gorovje, kjer je sedem let živel kot puščavnik. Hrano mu je prinašal krokar. V mesto se je vrnil šele po posredovanju angela, češ naj tu izpove svojo vero. Tu so ga seveda zgrabili, vrgli v ječo in mučili, da bi se odpovedal krščanske vere. A škof je vse to vdano prestajal in s tem pričal za Kristusa. Ko so ga zopet vrgli v ječo, se je po čudežnem pobegu iz ječe preselil v Ilirik (današnja Hrvaška), kjer se je veliko ljudi spreobrnilo h krščanski veri. Ponovno so ga prijeli in mučili, vendar ne usmrtili. Od tu ga je nadangel Mihael osvobodil in privedel v Formio blizu Neaplja, kjer je še sedem let deloval kot škof, dokler ni v miru umrl okoli leta 303. Po poznejših izročilih je umrl mučeniške smrti.

    Umetniki ga pogosto upodabljajo kot škofa v škofovskih oblačilih z mitro in s palico, pogosto upodabljajo tudi njegovo mučeniško smrt (s šili za nohti oz. stoječega v kotlu oz. kako mu z vitlom vlečejo čreva iz telesa).

    Sv. Erazem je zavetnik mornarjev, vrvarjev, tkalcev, violinistov; pomočnik pri želodčnih krčih in bolečinah v trebuhu, pri porodu. Je eden izmed 14 priprošnjikov v sili.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-erazem-eden-izmed-14-priprosnjikov-v-sili/2023-06-02/

    Sv. Erazem, prosi za nas!

    Odgovori
  26. Miro says:
    1. junija, 2023 at 10:13

    JEZUS, SIN DAVIDOV, USMILI SE ME

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 10,46-52)

    Tisti čas je Jezus odhajal iz Jerihe obenem s svojimi učenci in veliko množico. Slepi Bartimej, sin Timejev je sedel kraj pota in prosil vbogajme. Ko je slišal, da je to Jezus iz Nazareta, je začel vpiti: »Sin Davidov, Jezus, usmili se me!« Mnogi so ga svarili, naj utihne; on pa je še veliko bolj vpil: »Sin Davidov, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Pokličejo torej slepega in mu pravijo: »Zaupaj, vstani, kliče te.« In vrgel je s sebe svoj plašč, poskočil in prišel k Jezusu. Jezus ga je nagovoril: »Kaj hočeš, da naj ti storim?« Slepi mu je rekel: »Rabuní, da spregledam!« In Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je ozdravila.« In takoj je spregledal in šel po poti za njim.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    DANAŠNJI EVANGELIJ NAS VABI, DA VSTOPIMO V SREČANJE MED SLEPIM IN JEZUSOM. POSEBEJ ME NAGOVARJA NJEGOVO KLICANJE: »JEZUS, DAVIDOV SIN, USMILI SE ME!« NE PROSI NAJPREJ ZA OZDRAVLJENJE, AMPAK ZA USMILJENJE.

    Najprej se sprašujem, kaj pravzaprav pomeni Jezusovo usmiljenje in komu ga podeljuje. Zadnje dejanje usmiljenja Jezus podeli na križu razbojniku, ki ga prosi, naj se ga spomni, ko bo stopil v raj. A čeprav je drugi razbojnik tik pred smrtjo in se Jezus zagotovo zaveda groze večne teme, usmiljenja ne more podeliti razbojniku, ki ne prizna svojega greha in ne prosi odpuščanja. Jezus z veseljem podeljuje svojo bližino, sočutje in usmiljenje bolnim, obupanim, grešnim, ki svojo nemoč priznavajo. Noben greh ni ovira za njegovo usmiljenje, če ga grešnik prizna. Navidezna popolnost farizejev in pismoukov, pa je kakor zid pred božjim usmiljenjem.

    Kaj to pomeni za nas? Če hočemo stopiti za Jezusom, če se mu hočemo približati in doživeti njegovo usmiljenje, se moramo zavedati, da je naše življenje potovanje in da greh ni vprašanje posamičnega dejanja, ampak v prvi vrsti vprašanje naše drže. Mogoče bi vprašanje greha in odnosa z Jezusom primerjali učenju.

    Ali poznamo pot premagovanja naših grehov. Spomnimo se glavnih grehov: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza, lenoba. Pomislimo, kako se otrok postavi pred drugim otrokom. Še kot malček drugega ugrizne, odrine, ko hoče biti v ospredju. Najbrž mora stopiti na pot osebne rasti!? Pa smo danes popolnoma izkoreninili napuh. Če ne grizemo z zobmi, grizemo kako drugače ;) Se tega zavedamo? Ali to priznamo, ko nas kdo na to opozori? Lakomnost je pri otroku včasih zelo očitna. Imel bi vse igrače in še kakšno in ničesar ne bi posodil. Nečistost pri otroku ni opazna, ko pa nastopi mladostniška doba, se z otrokom nihče več ne ukvarja. In potem pričakujemo, da je v hipu vse osvojil. Da ve, kaj pomeni ljubiti, spoštovati, biti nežen itd. Ali je to realno pričakovanje? Ali so vprašanje grehi, ali pot po kateri naj bi hodil? Tako je tudi z drugimi grehi. Potrebujemo pot rasti, ki se nikoli ne konča. Božje usmiljenje pa nam želi stati ob strani vsak trenutek te poti, želi nas dvigati in nas vabi v objem svoje sočutne ljubezni.

    Slepi kliče Jezusa, naj se ga usmili in naj ne gre mimo njega. Vesel je, ko se je ob njem ustavil, še bolj pa je vesel, da lahko skupaj nadaljujeta pot. Naj bo to tudi naše veselje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori
  27. Miro says:
    1. junija, 2023 at 10:13

    SVETI JUSTIN: ZAVETNIK FILOZOFOV

    SV. JUSTINU DOLGUJEMO ZAHVALO ZA ENO NAJSTAREJŠIH RAZLAG SV. MAŠE

    IZ ŽIVLJENJA …

    Rimski državljan sv. Justin je bil rojen okoli leta 100 v Palestini. Njegovi starši so bili pogani. Bil je plemenitega srca, s čutom za pravičnost. Sprva je poskušal na podlagi platonske in stoične filozofije najti zadovoljive odgovore na svoja vprašanja o Bogu, svetu in smislu človekovega bivanja. Poznal je judovske svete spise in bil navdušen nad pričevanjem krščanskih mučencev. Po pogovoru s skrivnostnim starcem je tudi sam postal kristjan in se dal krstiti. Ni se pa dal posvetiti v duhovnika, ampak je kot svetni učenjak (filozof) oznanjal od mesta do mesta Kristusov nauk kot najvišjo modrost, kot edino pravo filozofijo. Kot filozof je potoval po Mali Aziji in učil skladnost vere z večnimi resnicami grške filozofije.

    Prišel je tudi v Rim, kjer je zasnoval šolo za krščansko modrost. Tu je videl, kako ženejo kristjane na morišče samo zaradi krščanske vere. Proti tem krivicam je napisal za rimskega cesarja Antonina Pija dve večji razpravi (Apologiji), v katerih zavrača očitke ateizma in hujskanje množic v rimskem cesarstvu na račun krščanstva. Za Apologijama je izdal Dialog z Judom Trifonom, najstarejšo ohranjeno obrambo krščanstva pred judovskimi ugovori.

    Justin, kateremu Cerkev dolguje zahvalo za eno najstarejših razlag sv. maše iz zgodnje krščanske dobe, je postavil standarde pri razlagi Stare zaveze.

    Njegovo bivanje v Rimu se je končalo okoli leta 165 pod cesarjem Markom Avrelijem. Skupaj s šestimi verniki je pretrpel mučeniško smrt.

    Umetniki sv. Justina upodabljajo v filozofskem plašču, s palmo mučeništva. Je zavetnik filozofov.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-justin-filozofska-obramba-krscanstva-z-mucenistvom/2023-06-01/

    Sv. Justin, prosi za nas!

    Odgovori
  28. Miro says:
    31. maja, 2023 at 17:19

    MARIJA PA JE REKLA: »MOJA DUŠA POVELIČUJE GOSPODA IN MOJ DUH SE RADUJE V BOGU, MOJEM ZVELIČARJU. KAJTI OZRL SE JE NA NIZKOST SVOJE DEKLE. GLEJ, BLAGROVALI ME BODO ODSLEJ VSI RODOVI. KAJTI VELIKE REČI MI JE STORIL ON, KI JE MOGOČEN IN JE NJEGOVO IME SVETO.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,39-56)

    Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«

    Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.

    Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    OBISKANJE MARIJE

    Današnji evangelijski odlomek, ki govori o Marijinem obisku tete Elizabete, predstavlja bogoslužje, polno veselja, ki prihaja kakor sunek svežega zraka, ki napolnjuje naše življenje. Ne nagovorijo nas popačeni obrazi kristjanov, žalostni kristjani, ki niso v celoti kristjani. Verjamejo, da so, a niso v polnosti. Krščansko sporočilo je tole: to ozračje veselja, ki nam ga današnje bogoslužje poklanja kot dar. Dva pomembna elementa krščanskega življenja sta služenje in srečanje.

    Zgled služenja je Marija. Služila je brez omahovanja. Evangelij nam pravi, da je vstala in hitro šla, čeprav je bila noseča in je tvegala, da po poti naleti na razbojnike. To dekle, ki je imelo šestnajst, sedemnajst let, ne več, je bilo pogumno. Vstane in gre. Brez izgovorov. Pogum ženske. Pogumne ženske, ki so v Cerkvi, so kakor Marija. Te ženske, ki skrbijo za družino; te ženske, ki skrbijo za vzgojo otrok, ki se spoprijemajo z mnogimi nasprotovanji, z mnogo bolečine; ki skrbijo za bolne … Pogumne: vstanejo in služijo, služijo … Služenje je krščansko znamenje. Kdor ne živi za služenje, ne služi življenju. Služenje v veselju – to je drža, ki jo želim posebej izpostaviti.

    Drugi poudarek pa je srečanje – srečanje med Marijo in Elizabeto. Ti dve ženski se srečata; in srečata se z veseljem; in ta trenutek je ves praznik. Če bi se naučili služiti in iti v srečanje z drugimi, kako bi se spremenil ta svet. Drugo krščansko znamenje je srečanje. Človek, ki pravi, da je kristjan, ni pa sposoben iti v srečanje z drugimi, srečati druge, ni popolnoma kristjan. Tako služenje kot srečanje zahtevata, da izstopimo iz sebe: izstopimo, da bi služili, in izstopimo, da bi se srečali, da bi objeli drugo osebo. S tem Marijinim služenjem, s tem srečanjem, se obnavlja Gospodova obljuba, uresničuje se v sedanjosti, v tej sedanjosti. Gospod je ravno v služenju, Gospod je v srečanju, kakor smo to slišali v berilu: ‘Gospod, tvoj Bog, je pri tebi.’

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/05/30/31-maj-obiskanje-marije/

    Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

    Odgovori
  29. Miro says:
    31. maja, 2023 at 17:18

    KATEHEZA O MATEJU RICCIJU, ZGLEDU DOSLEDNEGA KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA

    V SREDIŠČU SPLOŠNE AVDIENCE, 31. MAJA 2023, JE BILA KATEHEZA O JEZUITSKEM MISIJONARJU MATEJU RICCIJU. JE ZGLED DOSLEDNEGA KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA IN TOREJ ŠE ENEM PRIMER APOSTOLSKE GOREČNOSTI, KI JE POTREBNA ZA OZNANJEVANJE JEZUSA KRISTUSA. (po zapisu Andreje Červek – Vatikan)

    Sveti oče je izpostavil Riccijevo vztrajnost in neomajno vero na poti na Kitajsko, kamor je prinesel krščanstvo. Bil je izredno znanstveno podkovan, obvladal je kitajski jezik in poznal tamkajšnje običaje in kulturo. Pridobil si je sloves spoštovanega znanstvenika, a temelj njegove verodostojnosti je bilo oznanjevanje evangelija ter dosledno življenje vere. Ricci je bil dosleden v tem, kar je oznanjal, in v tem, kar je živel. In k tej doslednosti smo poklicani tudi mi kristjani.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: 1 Kor 9,19-20.22-23

    Čeprav sem osvobojen vseh, sem vendar postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. Judom sem postal kakor Jud, da bi pridobil Jude; tistim, ki so pod postavo, kakor bi bil pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. Slabotnim sem postal slaboten, da bi pridobil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil. Vse delam zaradi evangelija, da bi bil tudi sam deležen njegovih obljub.

    KATEHEZA: Pričevalci – Matej Ricci

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-05/kateheza-o-mateju-ricciju-zgledu-doslednega-krscanskega-zvljen.html

    Odgovori
  30. Miro says:
    30. maja, 2023 at 15:03

    TISTI ČAS JE ZAČEL PETER GOVORITI JEZUSU: »GLEJ, MI SMO VSE ZAPUSTILI IN ŠLI ZA TEBOJ.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 10,28-31)

    Tisti čas je začel Peter govoriti Jezusu: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive zaradi mene in zaradi evangelija in bi ne prejel stokrat toliko: zdaj v tem življenju hiš in bratov in sester in mater in otrok in njiv, sredi preganjanja, v prihodnjem veku pa večnega življenja. Mnogi prvi pa bodo poslednji in poslednji prvi.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    MI SMO VSE ZAPUSTILI

    Zanimive besede, ki jih je izrekel apostol Peter v današnjem evangeliju: “Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.”

    Ob teh besedah bi nas morala navdajati hvaležnost do apostola Petra. Zakaj? Hvaležnost, ki bi jo morali čutiti do Petra, je v tem, da je pogosto izrazil tisto, kar so vsi učenci mislili, ampak si nihče ni upal tega povedati na glas. Zanimivo pa je, da je Jezus prav njemu zaupal vodenje Cerkve.

    Lahko rečemo, da je med nalogami, ki jih ima papež kot Petrov naslednik, da na glas pove, kaj misli vsa Cerkev. Pravzaprav vsakič, ko se izreče o resnicah vere ali o odločilnih krščanskih stvareh, tega ne počne iz osebnih razlogov, ampak iz odgovornosti, da na glas pove, kaj vsa Cerkev že verjame. Daje najzanesljivejše besede, da bi povedal, kar vsi verjamemo, pa ne vemo, kako bi to povedali.

    V tem evangeljskem odlomku ne teče beseda toliko o veri, ampak o človeški, skoraj preveč človeški zadevi: kaj dobimo v zameno, da gremo za teboj? Takšna zahteva se zdi preveč pragmatistična, toda konec koncev je res, da se moramo vedno vprašati, kakšna je dodana vrednost naših odločitev, ali neka odločitev ima smisel ali ne.

    Jezus se odzove z izjavo, da je smisel v bistvu sestavljen iz dveh vidikov. Prvi je takojšnja, stokratna pomnožitev dobrin. Ne gre za stokratno pomnožitev stvari, ampak stokratno v njihovi intenzivnosti. Drugi vidik se nanaša na večno življenje. To ni samo življenje po tem življenju, ampak tisto, kar naredi že vse tukajšnje življenje bolj živo, ker predstavlja njegov smisel.

    Nekako tako kot če bi Jezus rekel, da nič ne bo izgubljenega, nič ne bo šlo v prazno, v nesmisel, se preprosto končalo, ampak se bo končalo v neki celoti, v polnosti, v Smislu. Ta Smisel pa ni kraj, ampak Oseba.

    Nebesa so za nas Oseba. To bo dokončno srečanje z Očetom po Sinu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/05/29/30-maj-mi-smo-vse-zapustili/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  31. Miro says:
    30. maja, 2023 at 10:44

    31. MAJ – MOLITEV ZA SINODO V VSEH MARIJANSKIH SVETIŠČIH PO SVETU

    V SREDO, 31. MAJA 2023, BO V KATOLIŠKI CERKVI POTEKALA MOLITEV ZA SINODO.

    Generalni tajnik Škofovske sinode kardinal Mario Grech je škofovske konference po vsem svetu
    pozval, naj za 31. maj 2023 pripravijo nacionalno marijansko praznovanje ali molitev za sinodo.
    To molitveno srečanje naj bo sestavljeno iz molitve za sinodalni proces, da bi se verniki zavedali
    pomena sinode 2021–2024, ki je posvečene sinodalnosti.

    Glavni molitveni namen bo, da bi celoten sinodalni proces potekal pod okriljem Device Marije in
    da bi v njem dejavno sodelovali različni cerkveni poklici in službe.

    O sporedu molitve v Katoliški cerkvi v Sloveniji glej na:
    https://katoliska-cerkev.si/31-maj-molitev-za-sinodo-v-vseh-marijanskih-svetiscih-po-svetu

    Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

    Odgovori
  32. Miro says:
    30. maja, 2023 at 10:35

    SVETI OČE OTROKOM Z RAKOM: JEZUS JE VEDNO OB NAS IN NAM DAJE UPANJE

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V PONEDELJEK, 29. MAJA 2023, V AVDIENCO SPREJEL OTROKE, KI SE ZDRAVIJO NA ONKOLOŠKI KLINIKI V VROCLAVU NA POLJSKEM. DEJAL JIM JE, DA JIH BOG LJUBI IN JIM ZAUPA POSEBNO NALOGO: DA BI PRIČEVALI NJEGOVO LJUBEZEN.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-05/sveti-oce-otrokom-z-rakom-jezus-je-vedno-ob-nas-in-nam-daje-upa.html

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

    Odgovori
  33. Miro says:
    29. maja, 2023 at 18:34

    »DOBRI UČENIK, KAJ NAJ STORIM, DA DOSEŽEM VEČNO ŽIVLJENJE?«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 10,17-27)

    Ko se je Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« Jezus mu je rekel: »Kaj me imenuješ dobrega? Nihče ni dober razen Boga samega. Zapovedi poznaš: ›Ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem, ne utrgavaj, spoštuj očeta in mater.‹« Ta mu je odgovoril: »Učenik, vse to sem spolnjeval od svoje mladosti.« Jezus ga je pogledal in vzljubil ter mu rekel: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ta pa se je nad to besedo užalostil in odšel otožen; imel je namreč veliko premoženje.

    In Jezus se je ozrl okrog ter rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so strmeli nad njegovimi besedami. Jezus pa zopet spregovori ter jim pravi: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v Božje kraljestvo.« Ti so se silno čudili in so med seboj govorili: »Kdo se more tedaj zveličati?« Jezus se vanje ozre in reče: »Pri ljudeh je nemogoče, ne pa pri Bogu; zakaj pri Bogu je vse mogoče.«

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU:

    Gledam Jezusa in fanta, ki mu pride naproti. Jezus ga dobrohotno sprejme in povabi, da bi se uresničil, toda z žalostjo odide. V vsej svobodi se bom trudil živeti svojo poklicanost, ne da bi bil navezan na dobrine, poglede in odnose. Gospod, hvala, ker hočeš, da živim svobodno. Ne daj, da bi kdaj šel proč od tebe s sklonjeno glavo.

    Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič

    Marija, Kraljica majnika prosi za nas!

    Odgovori
  34. Miro says:
    28. maja, 2023 at 19:55

    PAPEŽ FRANČIŠEK: SVETI DUH PREŽENE STRAH, RAZSVETLI POT, TOLAŽI IN PODPIRA MED NASPROTOVANJI

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! DANES NA SLOVESNI PRAZNIK BINKOŠTI NAS EVANGELIJ VODI V DVORANO ZADNJE VEČERJE, KAMOR SO SE APOSTOLI ZATEKLI PO JEZUSOVI SMRTI.

    Glej Jn 20, 19-23: https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+20%2C19-23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnji slovesni praznik binkošti. (po zapisu p. Ivan Hercega DJ – Vatikan)

    Vstali se je na večer velike noči pojavil med tem stanjem strahu ter tesnobe in ko je dihnil nad njimi, je rekel: »Prejmite Svetega Duha!« (v. 22). Tako želi Jezus z darom Svetega Duha učence osvoboditi strahu, ki jih drži doma zaprte, da bodo sposobni iti ven in postati pričevalci ter oznanjevalci evangelija. Zaustavimo se torej ob Svetem Duhu, ki osvobaja strahu.

    Učenci so zaprli vrata, pravi evangelij, »zaradi strahu« (v. 19). Jezusova smrt jih je pretresla; njihove sanje so se razblinile; njihovo upanje izpuhtelo. In so se zaprli notri. Ne samo, kjer so bivali, ampak tudi znotraj srca. Tole, zaprti notri, bi rad poudaril. Kolikokrat se tudi mi zapremo znotraj nas samih? Kolikokrat, zaradi kakšne težke situacije, zaradi osebnega ali družinskega problema, zaradi trpljenja, ki nas zaznamuje ali zaradi zla, ki ga dihamo okoli nas, tvegamo, da počasi zdrsnemo v izgubo upanja in nam zmanjka poguma iti naprej? Večkrat se to zgodi. In takrat se kakor apostoli zapremo notri in se zabarikadiramo v labirint zaskrbljenosti.

    Bratje in sestre, to »zapreti se notri«, se zgodi, ko v najtežjih situacijah pustimo strahu, da dobi premoč in da postane »pomemben glas« v nas. Ko vstopi strah, se zapremo. Vzrok je torej strah. Strah, da ne bomo zmogli, da bomo sami v vsakodnevnih bitkah, da bomo tvegali in zatem ostali razočarani, da bomo storili napačne odločitve. Bratje, sestre, strah blokira, ohromi in osami. Pomislimo na strah pred drugim, pred tujcem, pred drugačnim, pred tistim, ki drugače misli. Obstaja celo strah pred Bogom, da me bo kaznoval, da se bo spravil name… Če prepustimo prostor tem lažnim strahovom, se bodo vrata srca, družbe in tudi Cerkve zaprla. Kjer je strah, je zaprtost. In to ni dobro.

    Evangelij pa nam ponuja zdravilo Vstalega, to je Svetega Duha. On osvobaja zaporov strahu. Ko so prijeli Duha, so apostoli – kar danes praznujemo – šli ven iz dvorane zadnje večerje in se napotili v svet odpuščati grehe in oznanjati dobro novico. Po Njegovi zaslugi so strahovi premagani in vrata so se odprla. Sveti Duh namreč dela tako, da čutimo Božjo bližino in njegova ljubezen prežene strah, razsvetli pot, tolaži in podpira med nasprotovanji. Ko se znajdemo pred strahovi in zaprtostmi, tedaj kličimo Svetega Duha za nas, za Cerkev, za ves svet, da bodo nove binkošti pregnale strahove, ki nas napadajo in poživile ogenj Božje ljubezni.

    Presveta Marija, ki je bila prva napolnjena s Svetim Duhom, naj prosi za nas.

    Odgovori
    • Miro says:
      28. maja, 2023 at 19:56

      Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-05/papez-francisek-sveti-duh-prezene-strah-razsvetli-pot-tolazi.html

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!
      Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

      Odgovori
      • Miro says:
        28. maja, 2023 at 20:19

        BINKOŠTI

        Danes so Binkošti. Na poseben način smo bili mnogi deležni tega dogodka pri zakramentu sv. birme. Kakor je Jezus pred skoraj 2000 leti podelil Svetega Duha svojim učencem, ga želi podeliti tudi nam vedno znova. Ali smo zanj odprti? Ali lahko Sveti Duh vstopi v naša življenja in kako naj po nas deluje?

        Spomnimo se dogodka v zgodovini Izraelskega ljudstva, ki Bogu ni bil posebej všeč in ga poznamo kot nasprotje binkošti. Veste, kateri dogodek imam v mislih? Gradnjo Babilonskega stolpa. Kaj se je takrat zgodilo? Približno takole beremo: »Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico. … Ljudstvo je reklo: »Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji!« Bog je stopil dol v strahu za človeka, da ga ustavi, kajti ugotavljal je: … kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Lahko si mislimo, da je Bog razmišljal, da bo tisto, kar bodo naredili prej slabo kot dobro. (prim. 1 Mz 11,1-6).«

        Kaj je zaznamovalo Babilon na eni strani in kaj Binkošti na drugi? Kako so razpoloženi udeleženci Babilona in kako udeleženci Binkošti? Prvi so močni, polni vsega in hočejo iz ‘presežka’ zgraditi sebi ime, si postaviti spomenik in postati popolnoma samostojni brez Boga. Na drugi strani so učenci, prestrašeni in nemočni. Vedo, da jim lahko pomaga le Bog. Kar lahko torej rečemo ob opazovanju dveh dogodkov Babilona in Binkošti je, da Bog prihaja po Svetem Duhu med tiste, ki se zavedajo svoje majhnosti in iščejo božjo pomoč.

        KAJ PA JE ZNAMENJE, DA SVETI DUH DELUJE IN KAKO DELUJE? BOŽJA BESEDA NAM DANES PONUJA LEPO PODOBO O SVETEM DUHU:

        – V prvem berilu smo slišali: »Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. … Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku (Apd 2,4.6-7).«

        – Apostol Pavel nam govori v drugem berilu: »Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh.« (1 Kor 12,4-7).«

        – V evangeliju pa smo slišali: »Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,21-23)«.

        BITI V SVETEM DUHU IN V NJEM DELOVATI POMENI:

        – Biti majhen, pomeni biti v jeziku bližnjega. Govoriti tako, da te lahko razume čisto vsak.

        – Delovati v korist vseh. Ali res živimo v Svetem Duhu se pozna po naših delih. Ali delamo za druge ali delamo zase? Sveti Duh ni duh utrdb naše pobožnosti, naše modrosti in pomembnosti.

        – Biti koristen. Koristni smo lahko če govorimo v jeziku ljudi, ki nas potrebujejo. Ali smo v Svetemu Duhu tam, kjer nas ljudje potrebujejo.

        – Biti v miru in delovati v miru! Današnji čas je čas živčnosti. Ta zagotovo ni dar Svetega Duha. In kaj prinaša mir? Mir je v izpolnjevanju poslanstva, v izhodu iz sebe k drugemu. »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam«, pravi Jezus. In mir je v odpuščanju. Sveti Duh nam prinaša odpuščanje in po odpuščanju, po zavesti, da nam je odpuščeno, prejmemo mir.

        Prepričan sem, da si tega Duha, tega razpoloženja in te moči vsi želimo. Odprimo se torej pred Bogom:

        – v svoji nemoči, da bo On naša moč,
        – v svojem nemiru, da bo On naš mir,
        – v svoji sebičnosti, da bo On naša Ljubezen.

        Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

        https://portal.pridi.com/2023/05/27/28-maj-binkosti/

        Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

        Odgovori
  35. Miro says:
    27. maja, 2023 at 9:34

    Pred jutrišnjim praznikom

    SLOVESNI PRAZNIK BINKOŠTI

    S SLOVESNIM PRAZNIKOM BINKOŠTI, KI GA BOMO LETOS PRAZNOVALI V NEDELJO, 28. MAJA 2023, BOMO V KATOLIŠKI CERKVI SKLENILI VELIKONOČNI ČAS.

    Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23).

    SVETI DUH V ŽIVLJENJU KRŠČANSKE SKUPNOSTI

    Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.

    Apostolska dela pričujejo o delovanju Svetega Duha ne samo ob nastanku Cerkve, ampak tudi o njegovem stalnem spremljanju Cerkve na njeni poti napredovanja. Celotna knjiga je eno samo sklicevanje na Svetega Duha. Ta je dvakrat omenjen kot prvotni dejavnik odrešenja, njegovo delo je tudi obrat Cerkev k poganom. Po molitvi, veri in krstu Sveti Duh podarja moč za pričevanje ter vodi Cerkev pri njenem misijonskem poslanstvu in oznanjevanju evangelija.

    SVETI DUH IN NOVA EVANGELIZACIJA

    Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Ko Cerkev danes čuti potrebo po novi evangelizaciji, pravzaprav čuti potrebo po bolj odločni poslušnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha.

    Nova evangelizacija, ki pomeni prehod od tradicionalne k osebni veri, pomeni tudi novo prisluškovanje Svetemu Duhu, ki tudi za danes pozna prave rešitve za nastale razmere. Evangelizacija je tudi »nova«, ker Sveti Duh neprestano ustvarja novost Božje besede in ljudi na novo duhovno prebuja. Sveti Duh je tisti, ki evangeliju odpira pot v srca ljudi in družbe (prim. Apd 16,9–10) ter konkretizira evangeljsko sporočilo v sodobni čas in okolje.

    IZRAZ BINKOŠTI IN CERKVENO LETO

    Beseda binkošti izhaja iz nemškega jezika (Pfingsten iz ‘der fünfzigste Tag’ (petdeseti dan)), pojem pa izhaja iz grške besede pentekoste’ (hemera), kar pomeni petdeseti (dan). Po binkoštih se v Katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/slovesni-praznik-binkosti

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

    Odgovori
    • Miro says:
      27. maja, 2023 at 9:36

      MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      Odgovori
  36. Miro says:
    27. maja, 2023 at 9:25

    LJUBLJENI UČENEC, KI JE DUHOVNO BLIZU JEZUSU IN GA NE ZAPUSTI V PREIZKUŠNJI, MORA PRIČEVATI ZANJ IN VSE ZAPISATI, PETER PA MORA ITI V DAROVANJU SVOJEGA ŽIVLJENJA DO KRAJA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 21,20-25)

    Tisti čas se je Peter obrnil in je videl, da gre za njima učenec, ki ga je Jezus ljubil in ki se mu je pri večerji naslonil na prsi ter vprašal: »Gospod, kdo je tisti, ki te bo izdal?« Ko je torej Peter tega videl, je rekel Jezusu: »Gospod, kaj pa ta?« Jezus mu je odgovoril: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj je tebi za to? Ti hôdi za menoj!«

    Raznesla se je torej govorica med brati, da oni učenec ne umrje. A Jezus mu ni rekel: »Ne umrje,« ampak: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj je tebi za to?« To je tisti učenec, ki o tem pričuje in je to napisal; in vemo, da je njegovo pričevanje resnično.

    Je pa še mnogo drugega, kar je storil Jezus; in ko bi se vse to popisalo vsako posebej, mislim, da bi ves svet ne obsegel knjig, ki bi jih bilo treba napisati.

    MISEL OB DANAŠNJEM EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Ljubljeni učenec, ki je duhovno blizu Jezusu in ga ne zapusti v preizkušnji, mora pričevati zanj in vse zapisati, Peter pa mora iti v darovanju svojega življenja do kraja. Učenec ostane brez imena, da se lahko poistoveti z vsemi učenci, tudi z mano, da bi pogumno hodil za Jezusom. Gospod, drži me blizu srca, da te bom v vsem priznal za Gospoda, tudi za ceno življenjske žrtve. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  37. Miro says:
    27. maja, 2023 at 8:35

    BL. ALOJZIJ GROZDE: ZA SPRAVO V SLOVENSKEM NARODU

    BL. ALOJZIJ GROZDE JE UMRL PA MUČENIŠKE SMRTI MED 2. SVETOVNO VOJNO (1. JANUARJA 1943), STAR KOMAJ 19 LET. PO VOJNI SE DOLGA LETA O NJEGOVI SMRTI NI SMELO GOVORITI NA GLAS …

    IZ ŽIVLJENJA …

    Bl. Alojzij Grozde je bil rojen 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah (župnija Tržišče). Ker je bil nezakonski otrok, ni smel živeti skupaj s svojo materjo. Odraščal je pri svojem starem očetu in teti Ivanki.

    Bil je odličen učenec, zato je bil sprejet na klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer je bival v Marijanišču in vstopil v Marijino kongregacijo ter postal aktiven član Katoliške akcije. Bil je marljiv dijak, nadarjen pesnik in zgled krščanskega življenja. Svoje življenje je razumel kot posebno poklicanost služiti Bogu in ljudem. Življenjsko moč je črpal iz zakramenta sv. evharistije.

    Ko se je kot dijak zadnjega letnika gimnazije za božične praznike odpravil iz Ljubljane domov na Dolenjsko, so ga na Mirni na novo leto 1943 zajeli partizani in ga pod krivo obtožbo mučili do smrti, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Njegovo truplo so 23. februarja našli otroci, ko so nabirali prve zvončke v gozdu pod mirnskim gradom. Pokopali so ga na pokopališču v Šentrupertu. Po njegovi razglasitvi za blaženega, so prenesli njegove relikvije na Zaplaz, osrednjo romarsko svetišče novomeške škofije.

    ČEŠČENJE

    Že takoj po smrti so se mu ljudje v molitvi priporočali kot mučencu za vero.

    Dolga leta po končani vojni se o njegovi smrti ni smelo govoriti na glas.

    Prvo biografijo o Grozdetu je napisal prof. dr. Anton Strle, ki je sedaj tudi sam svetniški kandidat.

    POSTOPEK ZA BEATIFIKACIJO

    Leta 1992 se je začel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo, ki se je končal leta 2010. 13. junija je bil v Celju slovesno razglašen za blaženega. Grozdetov god je postavljen na njegov krstni in rojstni dan 27. maja.

    Postulator: mag. Igor Luzar

    ZAVETNIK

    Je zavetnik za mlade, družine in predvsem za odpuščanje, spravo in bratstvo v slovenskem narodu.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/bl-alojzij-grozde-za-spravo-v-slovenskem-narodu/2023-05-27/

    Bl. Alojzij Grozde, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      27. maja, 2023 at 8:37

      MOLITEV ZA USLIŠANJE NA PRIPROŠNJO BL. ALOJZIJA GROZDETA

      Nebeški Oče, v blaženem Alojziju Grozdetu
      si nam razodel zgled ljubezni do Kristusa in
      doslednega življenja po evangeljskih načelih,
      za katere je v moči evharistije živel in deloval
      vse do svojega pogumnega pričevanja v smrti.
      Njegova kri naj bo resnično seme za našo zvestobo,
      edinost, odpuščanje in spravo.
      Nebeški Oče, na priprošnjo blaženega Alojzija Grozdeta
      mi podeli milost, za katero Te prosim …
      (tiho izrečem prošnjo).
      Amen.

      Oče naš …, Zdrava Marija …, Slava Očetu …

      https://portal.pridi.com/dogodek/bl-alojzij-grozde-za-spravo-v-slovenskem-narodu/2023-05-27/

      Bl. Alojzij Grozde, prosi za nas!

      Odgovori
  38. Miro says:
    26. maja, 2023 at 17:51

    JEZUS: »SIMON, JANEZOV SIN, ALI ME LJUBIŠ BOLJ KO TILE?«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 21,15-19)

    Ko se je Jezus prikazal svojim učencem in z njimi jedel, reče Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj ko tile?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moja jagnjeta.« Zopet v drugo mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Odgovori mu: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce.« V tretje mu reče: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter se užalosti, ker mu je v tretje rekel: »Ali me ljubiš?« in odgovori mu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« Reče mu: »Pasi moje ovce. Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel. Ko pa se postaraš, boš raztegnil svoje roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, ker je hotel naznaniti, s kakšno smrtjo bo proslavil Boga. In ko mu je to povedal, mu je rekel: »Hodi za menoj!«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    ALI ME LJUBIŠ?

    Edini pogoj, ki ga Jezus postavi Petru, da mu bo zaupal svojo Cerkev, je Petrova ljubezen do Jezusa. Ne sprašuje ga, če je sposoben voditi, upravljati in organizirati njegovo Cerkev. Ne zanima ga, ali je Peter dovolj inteligenten, da se bo upiral nasprotovanjem. Zanima ga samo eno: Ali me ljubiš bolj kakor tile?

    Apostolat temelji na intimni povezanosti z Jezusom. Nima drugega temelja, kajti apostolat je širjenje Gospodove ljubezni na vse. Izhaja iz Jezusove ljubezni do in vodi k Njegovi ljubezni.

    Peter ve, da vir ljubezni ni v njem samem. Ve, da je vir ljubezni Jezus, ki ga sprašuje, če ga ljubi. Njega želi sprejeti in njegovo ljubezen (podaritev samega sebe).

    Jezus nam zastavlja to vprašanje zato, da bi ga prosili za čudoviti dar njegove ljubezni in ga tudi sprejemali. V nas je veliko hrepenenje, da bi ljubili Gospoda, a nas naša šibkost, krhkost, nesposobnost resnične zvestobe, omahovanja in dvomi, odvrnejo od gledanja Vanj. Jezus sam, Petru in nam, podarja dar, da lahko vedno znova odgovorimo na njegovo ljubezen.

    Ti veš, da te ljubim. Te imam rad, a ne zato, ker sem popoln, ali ker se počutim močnega, velikodušnega, ampak zato, ker si ti, Gospod, velikodušen do mene in mi daješ sposobnost, da te ljubim vsaj malo in vsak dan bolj.

    Evangelij nam pove do kam seže Jezusova velikodušna ljubezen. Njegova zadnja beseda je: »Hodi za menoj!« Jezus oznani Petrovo mučeništvo – pričevanje.

    Peter lahko zares hodi za Njim zato, ker se je Jezus do konca izročil v smrti in vstajenju. Pred njegovim trpljenjem in vstajenjem tega nikakor ni zmogel.

    Gospod je prvi v ljubezni: on nas je ljubil do konca, dal svoje življenje, potem ga šele lahko njegovi učenci sledimo z ljubeznijo, ki prihaja iz njegovega Božjega srca. Po svoji smrti in vstajenju Jezus Petru podari veliki dar: »Hodi za menoj!« To mu je rekel, da mu je nakazal s kakšno smrtjo bo proslavil Boga. Jezus mu podari popolno ljubezen: dati življenje za svojega Gospoda.

    Z velikim zaupanjem odprimo srce tej Gospodovi ljubezni, ki je temelj vsake velikodušnosti.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/05/25/26-maj-ali-me-ljubis/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  39. Miro says:
    26. maja, 2023 at 17:49

    SVETI FILIP NERI: ZAVETNIK HUMORISTOV IN MLADIH

    »DOBRI NERI«, KOT SVOJEGA SOZAVETNIKA SV. FILIPA NERIJA KLIČEJO RIMLJANI, JE PRAV POSEBEN SVETNIK. USPELO MU JE VSE, ČESAR SE JE LOTIL. V OTROŠTVU IN MLADOSTI SE JE ZDELO, DA BO ŠEL PO DRUGIH POTEH …

    Iz življenja …

    Rodil se je 21. julija 1515 v italijanskih Firencah kot sin revnega notarja. Mati mu je kmalu umrla. Šolo je obiskoval pri dominikancih, pri šestnajstih letih pa prišel k stricu, da bi se izučil za trgovca in katerega naslednik naj bi postal. Toda Filip ga je zapustil kmalu potem, ko je prišel v stik z znamenito benediktinsko opatijo Monte Cassino. Samostanska tišina mu je bila dražja od trgovskega mešetarjenja. Preselil se je v Rim in študiral teologijo. V tem času je dobil svoja prva mistična zamaknjenja in začel versko poučevati ljudi na ulici. Leta 1548 je ustanovil bratovščino, ki je skrbela za potrebe romarjev v Rimu in revne otroke.

    S svojo preprostostjo, ljubeznivostjo, šaljivostjo in ponižnostjo je hitro osvojil ljudi, kar se je še posebej pokazalo, ko je leta 1551 postal duhovnik. Za vsakogar je vedno našel pravo besedo. Rimljani so ga zaradi vesele narave in prijaznosti klicali »Dobri«.

    Leta 1552 je ustanovil posebno redovno družbo oratorijancev, ki je bila kmalu povzdignjena v kongregacijo. Poleg duhovne rasti in teološke izobrazbe oratorijancev, Filip Neri ni pozabil delati dobrega, zato je obiskoval bolnišnice in revne ter jim pomagal.

    Že za časa njegovega življenja so ga ljudje cenili kot svetnika, kajti delal je čudeže, kot npr. lebdenje nad tlemi med sv. mašo, napovedal je papeževe izvolitve, saj je imel sposobnost jasnovidca – bral je misli …

    Bil je tudi svetovalec več papežev in visokih cerkvenih dostojanstvenikov, prijateljeval je s številnimi svetimi ljudmi in umetniki, študiral askezo in arheologijo, ljubil naravo in domače živali. Posebej rad je imel glasbo.

    Umrl je v Rimu 26. maja 1595. Za svetnika je bil razglašen 1622, to je sedemindvajset let po smrti.

    Umetniki ga pogosto upodabljajo oratorijski obleki (v črni duhovniški obleki) z romarsko palico, rožnim vencem in prižgano svečo oz. plamenečim srcem.

    Filip Neri je apostol Rima, zavetnik humoristov; priporočajo se mu proti neplodnosti, artritistu in potresu.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-filip-neri-zavetnik-humoristov/2023-05-26/

    Sv. Filip Neri, prosi za nas!

    Odgovori
  40. Miro says:
    25. maja, 2023 at 16:22

    JEZUS: »OČE, HOČEM, NAJ BODO TUDI TI, KATERE SI MI DAL, Z MENOJ TAM, KJER SEM JAZ: DA BODO GLEDALI MOJO SLAVO, KI SI MI JO DAL, KER SI ME LJUBIL PRED ZAČETKOM SVETA.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 17,20-26)

    Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in molil: »Sveti Oče, ne prosim samo za svoje učence, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi vame verovali, da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal. Jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bodo eno, kakor sva midva eno: jaz v njih, ti v meni, da bodo popolnoma eno; da tako svet spozna, da si me ti poslal, in da si jih ljubil, kakor si mene ljubil. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz: da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.

    Pravični Oče! Svet te ni spoznal, jaz sem te pa spoznal; in ti so spoznali, da si me ti poslal. Razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in jaz v njih.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    NAJ BODO TAM, KJER SEM JAZ

    Ko razmišljam o edinosti in povezanosti med Jezusom in Očetom, sem se v tej luči ustavil tudi ob Jezusovem vnebohodu. Kaj se je takrat zgodilo? Kam je Jezus šel? S kakšnim razpoloženjem? V nebesa in sicer z veseljem. Nebesa so za nas pogosto nek abstrakten prostor, ki ga ne poznamo. Kaj pa za Jezusa? On je šel domov k Očetu. Tudi učencem pravi, da sedaj vedo, kam gre. Mi pa bi še kar vztrajali, da nebes ne poznamo, da očeta ne poznamo in da ne vemo, kako je Jezus eno z Očetom. Jezus gre torej domov, ves vesel, ker ga Oče pričakuje. Tam bosta spet skupaj, v ljubečem medsebojnem odnosu in skrbi za ves svet. Naprej ljubita svet in nas, ter živita za nas. Njuno poslanstvo se nadaljuje, le da sta lahko spet skupaj. Jezus v Očetu in Oče v Sinu.

    Od stvarjenja do odrešenja so si tri božje osebe v istem Bogu delile naloge. Lahko bi rekli, da je vsaka oseba prepoznavala svoje lastnosti in presojala, kaj najbolj ustreza prav njej. Skupno pa jim je vedno in povsod poslanstvo – ljubiti in odrešiti svet. Tako je Jezus prišel na zemljo, da nas odreši, Oče ga ljubi in trpi z njim, hkrati ga dvigne v življenje iz ljubezni do njega in do nas. Sveti Duh ostaja med nami Tolažnik. Vsi z enim samim poslanstvom – odreševati svet, sicer pa vsak s svojo nalogo.

    Kaj naj to pomeni za nas? Mogoče ljudje preveč plitvo razmišljamo. Najbrž se nam zdi, da nam izpolnjevanje Očetove volje jemlje svobodo, jemlje pravice razmišljati po svoje ipd. A pozabljamo na temelj. Tudi mi, ljudje, imamo samo eno, skupno, temeljno poslanstvo, ki nas edino izpolni tj. ljubezen. Biti eno v Očetu, pomeni potapljati se v to neskončno ljubezen, ostajati v jasni zavesti skupnega poslanstva, ki ga lahko izpolnimo le, če ostajamo v Očetu, v duhu ljubezni, v globokem razumevanju Jezusovega zgleda in njegove besede.

    Kako neumno je, da se bojimo npr., da nismo dovolj pomembni ali dovolj dobri. Za to je poskrbel naš Oče Bog. On si nas je zamislil prav takšne kot smo in se nas veseli. Vse, kar potrebujemo, že imamo. Na nas je le, da smo zvesti temeljnemu poslanstvu – da ljubimo.

    Nesmiselno je tudi, da se bojimo, da bi bili enaki, da bi se v drugem izgubili. Poglejte svoje roke! Postavite jih predse, pokažite roke sosedu in jih poglejte! Ali so katere roke enake? Poglejte se! Ste enaki? Zakaj bi se bali, da bomo s tako različnimi rokami delali enako kot drugi. Moje roke ne morejo delati kot tvoje in tvoje ne kot moje. In tako je prav. Biti eno, ne pomeni izgubiti sebe, ampak v globini vztrajati v prizadevanju za ljubezen.

    Ljubezen ki je edino poslanstvo, ki nam je vsem skupno. Kako bomo to ljubezen izpolnili, pa Bog prilagaja vsakemu posebej. Za različnost si nam ni potrebno prizadevati. Različni smo že navzven, kako ne bi bili v sebi. Če imam drugačne roke, drugače tipam, če imam drugačen nos, tudi drugače vonjam in če imam drugačne oči, tudi drugače vidim. In če čutim, vidim in vonjam drugače, ne morem biti povsem enak v mišljenju. Naša naloga je, da si prizadevamo za edinost, Bog pa je že poskrbel za raznolikost in našo identiteto.

    Naša naloga je, da se poglabljamo v Očeta, postajamo v njem eno, eno v temeljnem poslanstvu ljubezni.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/05/24/25-maj-naj-bodo-tam-kjer-sem-jaz/

    Odgovori
  41. Miro says:
    25. maja, 2023 at 16:21

    SLUŽABNICA, KI JE POSTALA SVETNICA IN KATERE TRUPLO NI STROHNELO (Aleteia)

    SVETA ZITA JE ENA IZMED MANJ POZNANIH ITALIJANSKIH SVETNIC, A NJENA ZGODBA JE ZELO ZANIMIVA

    Rodila se je okrog leta 1212 v majhni toskanski vasici Monsagrati. Njena družina je bila verna, a revna, zato je kot 12-letna deklica odšla za služkinjo k bogati družini v mesto Lucca.

    Že od samega začetka je bila deležna tega, da so z njo zelo grdo ravnali tako njeni delodajalci kot tudi drugi služabniki. Poleg tega, da so ji kot drobni deklici nalagali občutno preveč in pretežka dela, so bili do nje tudi nasilni.

    KLJUB NASILJU JE OHRANILA MILINO IN NOTRANJI MIR

    Ni jim šlo v glavo, kako s svojim zbadanjem, zaničevanjem, celo pretepanjem pri njej niso dosegli tega, da bi jih sovražila ali se do njih enako grdo vedla, kot so se do nje. Ziti grdo ravnanje namreč ni moglo priti do živega. Ohranila je notranji mir in milino. Ostala je ponižna in spoštljiva tako do preostale služinčadi kot tudi do gospodarjev, tako da so ji sčasoma zaupali nadzor nad vsem v gospodinjstvu.

    NAMESTO NJE SO KRUH PEKLI ANGELI

    Zita je oporo za svoje življenjske preizkušnje vedno iskala v veri, ki ji je tudi dajala moč, da je vse potrpežljivo prenašala. Na svoj poklic je gledala kot na neposredno določen od Boga in je zato tudi služila s tako milino in zvestobo. Na vse, kar so ji določili njeni gospodarji, se je odzvala z ubogljivostjo, saj je razumela, da so to naročila, ki jih prek gospodarjev prejema od Boga.

    Vsako jutro je zgodaj vstala in ko so drugi še spali, je ona že molila. Vsako jutro je tudi odšla k sveti maši. Zelo rada je pomagala ubogim s tem, da je svojo hrano razdelila med reveže, prav tako pa se je razdajala vsem pomoči potrebnim s številnimi drugimi dobrimi deli.

    Znana je bila po svoji prizadevnosti in delavnosti, pripisujejo pa ji tudi misel: “Služabnica ne more biti sveta, če ni stalno zaposlena. Lenoba pomeni lažno svetost.”

    Nekoč je izvedela, da nekdo zunaj hiše potrebuje pomoč, zato je pustila svoje trenutno opravilo – peko kruha za družino, v kateri je služila – in odhitela na pomoč. Služabniki so jo zatožili gospodarju, saj so jo skušali spraviti v težave.

    A ko so vstopili v kuhinjo, so v njej našli angele, ki so namesto Zite pekli kruh, medtem ko je ona pomagala nekomu v stiski. To naj bi bil eden prvih čudežev, povezanih z njo.

    NJENO TRUPLO JE NESTROHNJENO

    Zita je mirno umrla pri 60 letih v hiši, v kateri je služila 48 let. Umrla je 27. aprila, ko tudi goduje. Takrat mesto Lucca praznuje praznik svete Zite, ki se imenuje tudi praznik rož.

    Na njen god je navada, da se doma speče štruco kruha. Je zavetnica služabnikov, vseh, ki jih zaničujejo zaradi njihove pobožnosti, žrtev posilstva in priprošnjica v primeru izgubljenih ključev.

    S sveto Zito pa je povezana še ena zanimivost. Ko so Zitino truplo leta 1580 izkopali, so ugotovili, da je bilo nestrohnjeno. Do leta 1696, ko so jo razglasili za svetnico, se je na njeno priprošnjo zgodilo več kot 150 čudežev. Njeno ohranjeno telo pa je vernikom in častilcem te zanimive svetnice na ogled v Baziliki svetega Frediana v Lucci.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/05/11/sluzabnica-ki-je-postala-svetnica-in-katere-truplo-ni-strohnelo/

    Sv. Zita, prosi za nas!

    Odgovori
  42. Miro says:
    24. maja, 2023 at 17:26

    SVATBA V GALILEJSKI KANI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 2,1-11)

    V galilejski Kani je bila svatba in Jezusova mati je bila tam. Povabljeni pa so bili na svatbo tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« Jezus ji odgovori: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite!« Stalo pa je tam po šegi judovskega očiščevanja šest kamnitih vrčev, ki so držali po dve ali tri mere. Jezus je rekel strežnikom: »Napolnite vrče z vodo.« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini.« In nesli so. Ko pa je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, – strežniki, ki so vodo zajeli, pa so vedeli – je poklical ženina in mu rekel: »Vsak človek daje najprej dobro vino, in ko se napijejo, tedaj slabše. Ti si pa dobro vino do zdaj prihranil.« Tako je v galilejski Kani storil Jezus prvi čudež in razodel svoje veličastvo – in njegovi učenci so verovali vanj.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    »KARKOLI VAM POREČE, TO STORITE!«

    Na svatbi v Kani Galilejski je Jezus spremenil vodo v vino in tako razodel svojo Božjo moč. To je njegov najbolj “popularen” čudež. Površni ljudje vidijo v tem samo vino kot pijačo, ki je na svatovščini pač ne sme manjkati. Razlagalci Svetega pisma pa so iskali globlji, duhovni pomen. Znamenita nemška vizionarka Katarina Emmerich (1774-1824) je povedala, da je Jezus svatom razložil svoj čudež. Med drugim je dejal, da svet daje najprej močno vino in potem že opite ljudi vara s slabo pijačo. V kraljestvu njegovega Očeta pa ni tako: tam se čista voda spreminja v žlahtno vino, kakor se mora mlačnost spremeniti v dejavno gorečnost. Svatje so ga pozorno poslušali. Po čudežnem vinu se je spremenilo tudi njihovo mišljenje. Notranje so bili preobraženi in okrepčani. Kako pa mi doživljamo čudež spremenitve pri vsaki maši – gostiji, na katero smo povabljeni?

    Karkoli vam poreče, to storite!

    To so besede iz pripovedi o svatbi v Galilejski Kani, ki so temeljne za razumevanje vsega Janezovega evangelija, saj je poln simbolne govorice.

    Marija prva od gostov ugotovi, da ni več vina, kajti njena pozornost je povsem namenjena drugim.

    Vino je simbol Božjega veselja, Božje ljubezni, Božjega življenja; vino je tisto, kar razveseljuje življenje. »Dobro vino« na svatbi pomeni prisotnost Boga samega, ki človeka do konca napolni in izpolni. Če tega »vina« zmanjka, človek izgubi svojo identiteto, svojo bogopodonost, in začne propadati. Drama vsakega človeka je prav v pomanjkanju tega vina v njegovem življenju: takrat zmanjkuje ljubezni, veselja in življenja; življenje postane sivo, prazno, težko. Bolj ko potrebujemo zunanje vzroke za veselje, bolj to kaže na pomanjkanje »vina«. Kadar ne znamo biti veseli samih sebe, čeprav smo Božji dar; kadar se ne znamo veseliti nad drugimi, ker jih ne prepoznamo več kot Božji dar – zlasti v krogu družinskih članov; ali kadar se ne znamo več veseliti nad naravo in vsem, kar nas obdaja, ter želimo praznino zapolniti z vedno več stvarmi in ljudmi, kar pa še bolj jemlje veselje nad tem, kar imamo – kadar se vse to dogaja, takrat nam je gotovo zmanjkalo Božje ljubezni v odnosih, takrat ne znamo več gledati z Marijinim pogledom na vse okoli nas.

    In takrat nam Marija, potem ko je Sinu povedala o naših praznih vrčih, reče: »Karkoli vam reče, storite!« (Jn 2,5) To je Marijina rešitev: bodite pozorni na Božjo besedo; kaj vam ona pravi. Bogu moremo prisluhniti na več načinov: on govori po razumu – modrosti, po Svetem pismu, po konkretnih življenjskih situacijah in ljudeh v njih, govori pa tudi po nauku Cerkve.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/05/23/24-maj-karkoli-vam-porece-to-storite/

    Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!

    Odgovori
  43. Miro says:
    24. maja, 2023 at 8:42

    SLOVESNI PRAZNIK MARIJE POMOČNICE KRISTJANOV – MARIJA POMAGAJ

    V KATOLIŠKI CERKVI 24. MAJA OBHAJAMO PRAZNIK MARIJE POMOČNICE KRISTJANOV
    OZ. MARIJE POMAGAJ. V SLOVENIJI JE SLOVESNI PRAZNIK, SAJ JE MARIJA POMOČNICA
    KRISTJANOV GLAVNA ZAVETNICA DRŽAVE.

    O prazniku Marije, Pomočnice kristjanov, več na:

    https://katoliska-cerkev.si/praznik-marije-pomocnice-kristjanov-marija-pomagaj

    MARIJA, POMOČNICA KRISTJANOV, PROSI ZA NAS!

    Odgovori
  44. Miro says:
    24. maja, 2023 at 8:29

    VIDEO: NADŠKOF ZORE NA BREZJAH: »KAJ BOMO PA MI, KOT KRISTJANI, IZROČILI NAPREJ?« (Radio Ognjišče)

    Na predvečer praznika Marije Pomagaj, se je v njenem narodnem svetišču na Brezjah odvijal letošnji večer slovenskih krščanskih izročil. Vsem zbranim v baziliki so se pri tem s pomočjo radijskega prenosa pridružili rojakinje in rojaki s celega sveta pa tudi vsi tisti v domovini, ki na Brezje ta večer niso mogli.

    Na današnji dan leta 1977 so namreč naši rojaki v ZDA sprejeli pobudo, da se bodo vsako leto, na predvečer praznika Marije Pomagaj, zbrali k molitvi, s katero bodo prosili za blagoslov Slovenije in našega naroda ter k utrditvi slovenskih krščanskih izročil.

    Pobuda se je “prijela” tudi v matični domovini in tako se vsako leto 23. maja zvečer zberemo pri naši Kraljici na Brezjah. Nocojšnjo slovesnost je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Najprej smo molili rožni venec, večer se je nadaljeval s sveto mašo, po njej pa je sledila še procesija po vasi ob petih litanijah Matere Božje.

    Nadškof Stanislav Zore je v pridigi naglasil pomen prenosa žive vere od staršev na otroke, in to ne v smislu običajev in tradicije, ampak v globini odločitve, da je Jezus naš odrešenik. »Naši predniki so našo pokrajino zaznamovali z znamenji Božje navzočnosti iz svoje globoke vere,« je naglasil nadškof Zore in nadaljeval: »Kako mimo cerkva, križev ob potih in drugih znamenj hodimo mi? Vem, da se največkrat mimo cerkva in znamenj vere vozimo in jih pogosto niti ne opazimo. Pa tudi kadar hodimo, smo pogosto tako globoko potopljeni v svoje misli, pogreznjeni v svoje skrbi, da spregledamo, da s križa na nas gleda Jezus …«

    Nadškof je opozoril na pomen znamenj vere v naših stanovanjih in spodbudil, da moramo biti ponosni na to, da smo kristjani in da o svoji veri pričujemo s svojim zgledom.

    Celoten nagovor nadškofa Stanislava Zoreta na:
    https://radio.ognjisce.si/sl/262/utrip/33271/v-zivo-vecer-slovenskih-krscanskih-izrocil-prenos-iz-bazilike-marije-pomagaj-na-brezjah.htm

    Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!

    Odgovori
  45. Miro says:
    23. maja, 2023 at 15:25

    JEZUS: »IN ZDAJ ME TI, OČE, PROSLAVI PRI SEBI S SLAVO, KI SEM JO IMEL PRI TEBI, PREDEN JE BIL SVET. RAZODEL SEM TVOJE IME LJUDEM, KATERE SI MI DAL OD SVETA. TVOJI SO BILI IN SI JIH DAL MENI; IN TVOJO BESEDO SO OHRANILI.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 17,1-11)

    Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, prišla je ura; proslavi svojega Sina, da tvoj Sin tebe proslavi, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Proslavil sem te na zemlji, dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim.

    In zdaj me ti, Oče, proslavi pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili in si jih dal meni; in tvojo besedo so ohranili. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal.

    Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje in proslavljen sem v njih. Že nisem več na svetu, oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE:

    RAZODEL SEM JIM SVOJE IME

    Evangelist Janez poroča, kako oster je bil Jezus do farizejev, ki so trdili, da Boga poznajo, takole piše: Toda vi (Bo)ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede (Jn 8,55).

    Evangelist Janez govori o spoznanju drugače, kot smo vajeni. Kaj mu pomeni: spoznati? Spoznanje je zanj na več mestih sinonim za ostati v Jezusovi besedi, držati se Jezusovih besed oz. držati se Jezusovih zapovedi. Tako poroča o Jezusovih besedah Judom, ki so verovali vanj: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8,31-32). Spoznati resnico torej ne pomeni le vedeti zanjo, ampak jo živeti in se po njej spreminjati. Spoznati Boga pomeni tudi držati se Božje besede: ›Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.‹ (Jn 8,52b) Držati se Jezusovih besed ne pomeni delati po črki, ampak zaupati Bogu, ki je gospodar življenja in smrti.

    Najlepše pa je o tem apostol Janez napisal v svojem prvem pismu, kjer takole pravi: »Da smo ga spoznali, spoznavamo po tem, če se držimo njegovih zapovedi. Kdor pravi: »Poznam ga,« pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna. Po tem spoznavamo, da smo v njem. Kdor pravi, da ostaja v njem, je dolžan tudi sam živeti tako, kakor je živel on (1 Jn 2,3-6).«

    Slednje pa nam je že bolj razumljivo, mar ne. Večno življenje je v tem, da živimo, kakor je živel Jezus.

    Živeti, kakor je živel Jezus, pomeni torej živeti v Svetem Duhu, prepuščati njemu in Očetu, da vodita naše življenje. Pomeni živeti v popolnem zaupanju, da je Bog z nami in da skrbi za nas, da bo poskrbel, da bo vse prav, če mu bomo zvesti. Da bo vse prav, tudi, ko bo videti, da nas je pozabil dvigniti v življenje, razglasiti svetu, potolažiti itd.

    Živeti, kakor je živel Jezus, pomeni torej živeti v ponižnosti, v služenju ubogim in v zvestobi resnici. Iskanje pomembnosti, vrtenje okrog samih sebe in ugajanje je najbrž drža, ki je Jezusa pri farizejih tako razjezila, da jim je naravnost povedal, da Boga ne poznajo. Naj torej živimo, kakor je živel On, da bomo deležni polnosti življenja že tu na zemlji in se bomo veselili večnega življenja v nebesih.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/05/22/23-maj-razodel-sem-jim-svoje-ime/

    Slava tebi, Jezus, ti si naš Odrešenik!

    Odgovori
  46. Miro says:
    23. maja, 2023 at 15:21

    PRIREDITEV OB 160-LETNICI PRVE ČUDEŽNE OZDRAVITVE PRI MARIJI POMAGAJ NA BREZJAH

    PRI MARIJI POMAGAJ NA BREZJAH BODO SLOVESNO PRAZNOVANJE GODU MARIJE POMAGAJ PRIČELI NA PREDVEČER PRAZNIKA, V TOREK, 23. MAJA, Z OBHAJANJEM VEČERA SLOVENSKIH NARODNIH IZROČIL.

    O tem dogodku več na: https://katoliska-cerkev.si/prireditev-ob-160-letnici-prve-cudezne-ozdravitve-pri-mariji-pomagaj-na-brezjah

    MARIJA POMAGAJ, KRALJICA SLOVENCEV, PROSI ZA NAS!

    Odgovori
  47. Miro says:
    22. maja, 2023 at 15:17

    JEZUS: »NA SVETU BOSTE IMELI STISKO; TODA ZAUPAJTE, JAZ SEM SVET PREMAGAL.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 16,29-33)

    Tisti čas so učenci rekli Jezusu: »Glej, zdaj očitno govoriš in ne pripoveduješ nobene prilike. Zdaj vemo, da vse veš in ne potrebuješ, da bi te kdo vpraševal. Zato verujemo, da si izšel iz Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? Glejte, prihaja ura in je že prišla, ko se razkropite vsak v svoj kraj in zapustite mene samega. Vendar nisem sam, ker je Oče z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu boste imeli stisko; toda zaupajte, jaz sem svet premagal.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    JAZ SEM SVET PREMAGAL

    Jezus ne išče trpljenja. Očeta prosi, naj gre trpljenje mimo, a vedno je njegovo vodilo ostati zvest Očetovi volji. To je vodilo njegovega oznanjevanja. Ne oznanja zaradi sebe, ne išče lastne koristi. Rad ima človeka, rad ima svojega Očeta in zato vztraja v resnici, naj stane, kolikor hoče. Njegova naloga je, da svetu oznani odrešenje. Njegova pot, je pot ljubezni in sočutja. Njegovo življenje se uresničuje v darovanju.

    Jezus odpušča celo ubijalcem. A pri odpuščanju Jezus nikakor ni naiven. Ko ga apostol Peter vpraša, kolikokrat naj odpusti, mu pravi, naj odpusti sedemdesetkrat sedemkrat. A nadaljuje s priliko o hlapcu, ki mu je gospodar odpustil dolg, sam pa dolga ni odpustil sohlapcu. Ko je gospodar to izvedel, je dal zapreti v ječo njega in celo družino, dokler ne poplača vsega dolga. Torej Jezus govori, da je za odpuščanje potrebno tudi sprejemanje odpuščanja na drugi strani. Kajti če te drugi ne sprejme, pravi na drugem mestu, če ne vzame zares opominov glede greha, naj ti bo kakor pogan in cestninar, kakor tujec. V tem smislu lahko razumemo Jezusove besede, kjer svari pred naivnostjo in pravi, ne mečite biserov svinjam.

    Ko s križa izroča svojo mater v varstvo svojega učenca Janeza, pokaže, kako vztrajen je v sočutju in ljubezni do bližnjega. Svoje življenje da za svoje prijatelje. Njegove ljubezni ne ustavi nobena preizkušnja, nobeno razočaranje. Če parafraziramo Jezusovo držo, bi lahko rekli: Kaj pa naj počnem, če ne ljubim? Kdo naj bom, če ne ljubezen in odpuščanje samo? Kaj mi ostane, če se odpovem ljubezni!

    Jezus je prišel, da ljubi, da odpušča in da izpolni Očetovo voljo. Hkrati pa ni naiven, vztrajno svari in ne meče biserov pred svinje. Vztraja v ljubezni, a ljubezen na nek način tudi zahteva. Vendar se ljubezni ne odpove, četudi se okrog njega razbesni sovraštvo. Kaj naj vendar počne, če se odpove ljubezni? Čemu naj živi, če ljubezen nima smisla?! To naj bo vodilo tudi v naših odnosih in v našem življenju. Vztrajati do konca. Vedno znova vstati in zbrati pogum, pogum za ljubezen in odpuščanje.

    Na tak način je Jezus premagal svet – z ljubeznijo! Ga bomo tudi mi?

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/05/21/22-maj-jaz-sem-svet-premagal/

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    Odgovori
  48. Miro says:
    21. maja, 2023 at 14:01

    PAPEŽ FRANČIŠEK: JEZUS POSREDUJE ZA NAS PRED OČETOM TAKO, DA KAŽE SVOJE RANE

    »Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes v Italiji in v številnih drugih državah obhajajo Gospodov vnebohod.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 7. velikonočno nedeljo. (zapis: p Ivan Herceg DJ – Vatikan)

    Gre za praznik, ki ga dobro poznamo, a lahko prebudi nekatera vprašanja, vsaj dve. Prvo je: zakaj obhajati Jezusov odhod z zemlje? Njegovo slovo naj bi bil žalosten trenutek, ne ravno za veseliti se! Zakaj praznovati odhod, je prvo vprašanje. In drugo vprašanje: kaj sedaj Jezus počne v nebesih? Prvo vprašanje torej: zakaj praznovati in drugo vprašanje: kaj Jezus počne v nebesih?

    Zakaj praznujemo? Kajti z vnebohodom se je zgodilo nekaj novega in zelo lepega. Jezus je vzel seboj v nebo našo človeškost, naše meso in to prvič, jo je prinesel pred Boga. Človeškost, ki jo je prevzel na zemlji, ni ostala tukaj. Jezus po vstajenju ni bil duh, ne, imel je človeško telo, meso, kosti, vse. In tam je tako za vedno. Od dneva vnebohoda se je, lahko rečemo, Bog sam spremenil. Od takrat ni več samo duh in ker nas ljubi, nosi s seboj naše isto meso, našo človeškost! Prostor, ki nas čaka, je nakazan, naša prihodnost je tam. Tako je zapisal starodavni oče v veri: »Čudovita novica! On, ki je zaradi nas postal človek […], da bi nas napravil za svoje brate, se sedaj pred Očetom predstavlja kot človek, da bi s seboj vzel vse tiste, ki so mu pridruženi« (Sv. Gregor iz Nise, Govor o Kristusovem vstajenju, 1). Danes torej obhajamo »osvojitev nebes«, Jezusa, ki se vrača k Očetu, a z našo človeškostjo. Tako je nebo že naše. Jezus je odprl vrata in njegovo telo je tam.

    Drugo vprašanje pa je, kaj Jezus počne v nebesih? On je za nas pred Očetom in mu neprestano kaže našo človeškost, kaže rane. Meni je všeč pomisliti, da Jezus moli pred Očetom tako, da mu kaže rane: »To je to, kar sem trpel za ljudi. Naredi kaj za njih!« Kaže mu ceno odrešenja. Očeta to gane. To je nekaj, na kaj rad mislim… Sedaj vi pomislite, da tako moli Jezus. On nas ni pustil samih. Dejansko, preden se je povzel, nam je rekel, kakor poroča današnji evangelij: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Vedno je z nami, nas gleda, »ker vedno živi, da posreduje« (Heb 7,25), da posreduje za nas tako, da kaže za nas Očetu rane. Z eno besedo torej, Jezus posreduje. Je namreč na najboljšem kraju, pred svojim in našim Očetom, da posreduje v našo korist.

    Posredovanje je nekaj temeljnega. Tudi nam pomaga ta vera, da ne izgubimo upanja, ne obupamo, saj je pred Očetom nekdo, ki mu kaže rane in posreduje. Nebeška Kraljica naj nam pomaga posredovati z močjo molitve.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-05/papez-francisek-jezus-posreduje-za-nas-pred-ocetom-tako-da-kaz.html

    Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      21. maja, 2023 at 14:12

      JEZUSOVA VELIKODUHOVNIŠKA MOLITEV

      IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 17,1-11)

      Ko je to izrekel, je povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsemi živimi bitji, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet.

      Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, ter začeli verovati, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.

      https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+17%2C1-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

      21. MAJ: 7. VELIKONOČNA NEDELJA

      Molitev, ki smo jo danes slišali pri evangeliju je Jezus izgovoril po zadnji večerji, ko ‘je dvignil oči proti nebu. Jezus prosi za poveličanje, slavo, kar se zdi paradoksalno, glede na to, da je pred vrati trpljenje. O kateri slavi govori? Slava v Svetem pismu kaže na razodevanje Boga in je značilno znamenje njegove odrešilne navzočnosti med ljudmi. Sedaj je Jezus tisti, ki na dokončen način razodene Božjo navzočnost in zveličanje. In to naredi na veliko noč: dvignjen na križ je poveličan. Tu Bog končno razodene svojo slavo: odstrani zadnjo tančico in nas presune kakor nikoli prej. Odkrijemo, da je Božja slava v celoti ljubezen: čista, nora in nepredstavljiva ljubezen, onkraj vsake meje in brez mere.

      Naj Jezusova molitev postane tudi naša. Prosimo Očeta, naj odstrani tančice z naših oči, da bi v teh dneh, medtem ko gledamo Križanega, lahko sprejeli, da je Bog ljubezen. Kolikokrat si ga predstavljamo kot gospodarja in ne kot Očeta, kolikokrat o njem premišljujejo kot o sodniku, namesto usmiljenem Rešitelju. Bog pa med veliko nočjo odstrani razdalje, ko se pokaže v ponižnosti ljubezni, ki prosi za našo ljubezen. Mi mu torej izkažemo slavo, ko vse, kar počnemo, živimo z ljubeznijo, ko vsako stvar počnemo iz srca, kakor za Njega. Resnična slava je slava ljubezni, ker je edina, ki daje svetu življenje. Seveda je ta slava nasprotna posvetni slavi, kar pomeni občudovanje, pohvale, odobravanje – ko sem jaz v središču pozornosti. Božja slava pa je popolnoma drugačna: nič aplavzov, nič občinstva. V središču nisem jaz, ampak drugi. Ob veliki noči vidimo, da Oče poveliča Sina, medtem ko Sin poveliča Očeta. Nihče ne poveliča samega sebe. Danes se lahko vprašamo: Za katero slavo živim? Za svojo ali za Božjo? Ali želim samo prejemati od drugih ali pa drugim tudi dajati?

      Po zadnji večerji, Jezus vstopi v vrt Getsemani in tudi tukaj moli k Očetu. Medtem ko učencem ne uspe, da bi ostali budni, Juda pa prihaja z vojaki, Jezus začne čutiti strah in tesnobo. Čuti tesnobo pred vsem tistim, kar ga čaka: izdaja, preziranje, trpljenje, neuspeh. Žalosten je in v tistem prepadu, v tisti potrtosti, se na Očeta obrne z najbolj milo in nežno besedo: Oče, kar pomeni, očka. V preizkušnji nas Jezus uči, naj objamemo Očeta, kajti v molitvi k Njemu je moč za hojo naprej v bolečini. Molitev v naporu pomeni olajšanje, zaupanje, tolažbo. Sredi zapuščenosti od vseh, v notranji potrtosti, Jezus ni sam, ampak je z Očetom. Mi pa v naših vrtovih Getsemani pogosto raje ostanemo sami, kakor da bi rekli ‘Oče’ in mu zaupali, kakor je to storil Jezus, in se izročili njegovi volji, kar je naše resnično dobro. Ko v preizkušnji ostanemo zaprti sami vase, v sebi izkopljemo tunel, bolečo pot, ki ima eno samo smer: gre vedno bolj dol v nas same. Največji problem ni bolečina, ampak, kako k njej pristopimo. Osamljenost ne ponuja poti za izhod. Molitev pa jih, ker je odnos, je zaupanje. Jezus vse zaupa in vse izroči Očetu, ko mu prinese vse, kar čuti, se nanj nasloni sredi boja. Ko vstopimo v svoj Getsemani, kajti vsak ima, je imel ali pa bo imel svoj Getsemani, ne pozabimo moliti takole: ‘Oče!’

      Nazadnje Jezus nameni Očetu še tretjo molitev, ki je povezana z nami: ‘Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo’. Jezus moli za tiste, ki so bili do njega zlobni, ki so ga ubili. Evangelij pravi, da to molitev Jezus izreče v trenutku križanja. Najverjetneje je bil trenutek najsilnejše bolečine, ko so zabijali žeblje v Jezusova zapestja in noge. Tukaj, na višku bolečine, ko se doseže višek ljubezni: pride do odpuščanja, do daru ogromne sile, ki zlomi krog zla.

      Ko v teh dneh molimo Očenaš, lahko prosimo za naslednje milosti: Da bi svoje dni živeli za Božjo slavo, da bi torej živeli z ljubeznijo; da bi znali zaupati Očetu v preizkušnjah in mu reči ‘očka’; in da bi v srečanju z Očetom našli odpuščanje in pogum za odpuščanje – oboje gre skupaj: Oče nam odpušča in nam daje pogum, da odpustimo.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

      Odgovori
  49. Miro says:
    20. maja, 2023 at 14:54

    JEZUS: »RESNIČNO, RESNIČNO, POVEM VAM: AKO BOSTE OČETA KAJ PROSILI V MOJEM IMENU, VAM BO DAL. DOSLEJ NISTE NIČ PROSILI V MOJEM IMENU. PROSITE IN BOSTE PREJELI, DA BO VAŠE VESELJE POPOLNO.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 16,23-28)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Resnično, resnično, povem vam: Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Doslej niste nič prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno.

    To sem vam govoril v prilikah; pride pa ura, ko vam ne bom več govoril v prilikah, ampak vam bom očitno oznanjeval o Očetu. Tisti čas boste prosili v mojem imenu in vam ne rečem, da bom jaz prosil Očeta za vas; Oče sam vas namreč ljubi, ker vi mene ljúbite in verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem iz Očeta in prišel na svet; zopet zapuščam svet in grem k Očetu.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    ČE BOSTE KAJ PROSILI OČETA V MOJEM IMENU, VAM BO DAL

    Bog od nas pričakuje, da molimo k njemu odprtega srca, da se Njemu, kot Očetu, ki je Nebeški Oče, zatečemo v svojih potrebah in da ga slavimo in smo mu hvaležni. Tudi Jezus ni ves čas le molil molitev »Očenaš«. Molitev je pogovor z Bogom Očetom. In Bog Oče ve, da imamo potrebe, materialne in duhovne. Zato nam Jezus govori Prosíte in vam bo dano! (Mt 7,7). Ne bo se zgodilo samo od sebe. Izraziti moramo svojo osebno voljo, ko jo izgovorimo, da prošnjo mi sami slišimo, da izrazimo svojo svobodno voljo. Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno (Jn 16,23-24). Jezus nam govori, da prosimo nikogar drugega, kot Boga Očeta v Jezusovem imenu! Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo (Jn 15,7). In prošnje v Jezusovem imenu imajo težo, če se držimo Njegove Besede, besede Svetega Pisma. Želite, a nimate. Ubijate in zavidate, in vendar ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite (Jak 4,2). Pogosto nismo uslišani, kar nam največkrat jemlje vero v molitev. Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade (Jak 4,3). Uslišanje naših prošenj, je odvisno tudi od tega, ker ne prosimo Boga Očeta za svoje potrebe, pogosto prosimo za »nepotrebne« stvari ali zadeve. Spomnite se prilike o cestninarju in farizeju. S takšnim duhom moramo stopati pred Boga Očeta. Zavedati se moramo tudi, da samo naša volja ni zadostna za molitev. Spomnimo se treh Jezusovih učencev v Getsemanijskem vrtu. Verjamem, da so imeli dobre namere, da podprejo Jezusa v Njegovi molitvi, a so zaspali, trikrat. Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo. Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava. Tak človek naj ne misli, da bo kaj prejel od Gospoda: mož, ki je v duši razdvojen, nestanoviten na vseh svojih poteh (Jak 1,5-8). Tudi za molitev je potrebna Božja podpora. Potrebno je, da priznamo svoje grehe in jih izročimo Jezusu Kristusu. Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, kdor pa jih prizna in jih opusti, doseže usmiljenje (Prg 28,13). Ko bi bil v srcu videl zlobo, bi me Gospod ne bil uslišal (Ps 66,18). Torej lahko še tako molimo, nam greh naše molitve izniči. In kako lahko dobimo čisto srce, srce brez greha? Kdo more reči: »Moje srce je čisto, prost sem svojega greha?« (Prg 20,9). Kralj Salomon pravi Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti (Ps 51,12). Le Bog nam lahko očisti naša srca, da bi bila brez greha. Samo Bog nas lahko duhovno prenovi. Mi si teh zaslug ne moremo pripisovati. In še nekaj Kdor odvrača svoje uho, da ne posluša postave, je tudi njegova molitev gnusoba (Prg 28,9). Vsak, kdor greši, ravna tudi nepostavno, kajti greh je nepostavnost (1 Jn 3,4). Vse se začne s poslušnostjo Bogu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/05/19/20-maj-ce-boste-kaj-prosili-oceta-v-mojem-imenu-vam-bo-dal/

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
  50. Miro says:
    20. maja, 2023 at 14:52

    “ŠE DO BIRME ZDRŽIM, POTEM PA MI NI VEČ TREBA V CERKEV.” ZAKAJ SO TE BESEDE TAKO ZGREŠENE?

    MARTIN GOLOB: VESTE, NA KAJ SEM SE SPOMNIL, KO SEM ZNOVA SEDEL NA SVOJE BIRMANSKO DARILO?

    O, pozdravljeni! Kako ste kaj? Smo v času številnih birm in tudi jaz se rad spominjam svoje. Za darilo sem dobil motor APN 6 oziroma legendarno “štirko”. Stari ata mi jo je kupil zato, da bi se z njo vozil v šolo. S tem me je tudi potrdil v odgovornosti.

    Koliko poti sem prekrižaril z njo! Seveda je nisem imel v garaži, da bi jo le občudoval. Tudi z darovi Svetega Duha, ki jih prejmemo pri birmi, je tako. Z birmo postaneš odgovoren kristjan, veš za razlog verovanja, zato boš še bolj goreče hodi k maši. Darove je treba uporabljati vsak dan. Vera ni zbirka muzejskih eksponatov, ampak vsak trenutek aktualen pripomoček za življenje. Brez Svetega Duha še tega vloga, kjer sem razkril še nekaj misli o tretji Božji osebi, ne bi mogel posneti.

    Več o tem v Martinovem vlogu na: https://si.aleteia.org/2023/05/19/se-do-birme-zdrzim-potem-pa-mi-ni-vec-treba-v-cerkev-zakaj-so-te-besede-tako-zgresene/

    Odgovori
  51. Miro says:
    19. maja, 2023 at 9:28

    JEZUS: »RESNIČNO, RESNIČNO, POVEM VAM: JOKALI BOSTE IN ŽALOVALI, SVET PA SE BO VESELIL; VI BOSTE ŽALOVALI, VAŠA ŽALOST PA SE BO SPREMENILA V VESELJE.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 16,20-23)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Resnično, resnično, povem vam: Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil; vi boste žalovali, vaša žalost pa se bo spremenila v veselje. Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, ne misli več na bridkost, od veselja, da je človek rojen na svet. Tudi vi zdaj žalujete; a spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. Tisti dan me ne boste nič spraševali.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    JOKALI BOSTE IN ŽALOVALI, SVET PA SE BO VESELIL

    Jezus pozna naše strahove in stiske. Ve, da težko delimo žalost z drugimi, da se raje delamo, da je vse v redu. No, nekateri pa se raje vrtijo v žalosti in obupujejo, ne da bi želeli srečati bližnjega v tej žalosti oz. jo z bližnjim podeliti. Jezus blagruje tiste, ki v žalosti ne obupajo, niti pred njo ne zbežijo, ampak jo znajo zaznati, sprejeti, jo videti v luči božjega upanja, to deliti z drugimi in iz nje rasti v veselje.

    V svetu, polnem podob o “večni sreči”, je tudi meni težko shajati z žalostjo. Skoraj krivo se počutim že v trenutku, ko zaznam, da nisem “dobre volje”. Krivo zato, ker v svetu, kjer ti zaradi izobilja zunanjih stvari ničesar ne primanjkuje, ne smeš biti žalosten, sicer je s teboj nekaj narobe. Če si žalosten, si po vsej verjetnosti zato, ker ti še nekaj manjka, ker še nečesa nisi dosegel in je potrebno v boj, da tisto “nekaj” dobiš in odpraviš razlog za žalost! O tem pričuje ta svet, ki ne pozna ali noče poznati pravih hrepenenj in resničnih odgovorov na le-te. A zdi se mi, da tudi v Cerkvi z žalostjo po večini nimam kaj početi. Kot bi tudi verniki ne želeli težkih čutenj vzeti zares in nam tako prav pride površno vzeto oznanilo, češ, da mora biti kristjan vesel, da je Evangelij veselo oznanilo … In tako na obeh polih posiljeno in pozunanjeno iščemo razloge za veselje, tako da bi žalost na vsak način izbrisali iz svojega življenja!

    In vendar Jezus blagruje žalostne ter obljublja prave tolažbe. Tolažbe najbrž za tiste, ki bodo v žalosti vztrajali toliko časa, da bodo lahko odkrili, kaj je pravi razlog žalosti in k kakšnemu veselju pelje pot preko te žalosti.

    Ko se zavem, da mi Jezus daje dovoljenje, da sem žalosten, mi je lažje, ker celo blagruje stanje, ki ga svet prezira. Naslednje vprašanje pa je, kaj naj s to žalostjo počnem?! Težko mi jo je deliti z bližnjim, kajti spregovoriti o žalosti pomeni zame deliti najintimnejši del sebe. Tisti del, ki je najbolj ranljiv, kjer moram sneti vse maske samozadostnosti in napuha. Drugega moram povabiti v odnos in naenkrat nisem več sam gospodar svojega notranjega sveta. Če pa to zmorem je to lahko prostor največje bližine in posledično veselja nad tem, da v bolečini nisem sam, da je ob meni še nekdo in da skupaj lahko rasteva. Ko se odločim, da bolečine ne delim, se zaprem in od odnosa ostanejo le še površinski pogovori, ki pa ne vodijo v odnos.

    Drugo, kar se mi zdi pomembno pa je vidik ponižnosti, ko žalost delim z bližnjim. Vedno znova moram tvegati, da me drugi sme in mora opomniti, ko se začnem v žalosti brezplodno vrteti in se smiliti sam sebi. In hkrati moram sebe, svojo žalost in bližnjega vzeti toliko zares, da verjamem, da se bližnji želi srečati z mano v bolečini in ne obupa nad mano, če se ne izkopljem iz nje tako hitro, kot bi si sam to želel.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

    Odgovori
  52. Miro says:
    19. maja, 2023 at 9:24

    Še en članek v zvezi z včerajšnim praznikom Jezusovega vnebohoda:

    ZAKAJ JE ZA NAS BOLJE, DA JEZUS GRE

    ČE JEZUS NE BI ODŠEL, BI BILI PRIKRAJŠANI ZA NEKAJ KLJUČNEGA

    »ZA VAS JE BOLJE, DA GREM; KAJTI ČE NE GREM, TOLAŽNIK NE BO PRIŠEL K VAM; ČE PA ODIDEM, VAM GA BOM POSLAL.« (Jn 16,7)

    Jezusov vnebohod pomeni njegov odhod od nas. Za sabo pusti praznino, pogrešanje. Na prvi pogled ne zveni ravno nekaj, kar bi lahko praznovali in česar bi se veselili. Tudi učenci so bili ob tej Jezusovi napovedi sprva žalostni in polni vprašanj: “Kam greš? Pokaži nam pot. S tabo gremo.” Odkrito, brez prispodob jih je na ta dogodek pripravljal in jim razlagal, da je zanje dobro, da odide. Ker samo če gre k Očetu, jim bo lahko poslal Svetega Duha.

    Praznine, ki nastane ob odsotnosti, se vsi bojimo. Lahko nas celo tako prizadene, da celo življenje iščemo različne, pogosto napačne načine, kako bi jo zapolnili. Vendar praznina, odsotnost in pomanjkanje niso nujno nekaj negativnega. So prostor, v katerega lahko vstopi Gospod. O tem nam govori praznik Jezusovega vnebohoda.

    PRIPRAVIL JE PROSTOR ZA SVETEGA DUHA

    Jezusov vnebohod ni neka domišljijska podoba ali filmska atrakcija, kako se je Jezus povzpel v nebesa, ampak je pogoj, da se lahko zgodijo binkošti, da lahko prejmemo dar Svetega Duha. Tako človeška praznina, pomanjkanje in odsotnost postanejo tisti prostor, ki lahko sprejme Svetega Duha.

    Učenci so do vnebohoda imeli izkušnjo zemeljske prisotnosti Jezusa, s katerim so jedli, pili, hodili, govorili, po njegovem vnebohodu in ob prihodu Svetega Duha pa so začeli izkušati drugačno Božjo navzočnost: Bog, ki ni več ob njih, ampak je v njih, ne govori jim več po svojih človeških ustih, ampak govori v njihovih srcih, po ljudeh, ki jih srečujejo, in po okoliščinah, ki se jim dogajajo.

    POPOLN PREOBRAT

    Božja dela in čudeži niso več nekaj, kar samo gledajo, ampak jih tudi sami izvršujejo v moči Svetega Duha. Božjo besedo ne le poslušajo in se ji čudijo, ampak jo zdaj razumejo in oznanjajo. Niso več zaprti in zaklenjeni v svojih prostorih, ampak gredo po vsem svetu. Ne bežijo več pred trpljenjem, ampak so pripravljeni iti celo v smrt. Neverjetna sprememba v učencih, ki so bili pred prejemom Svetem Duha vse prej kot taki.

    Sveti Duh nas namreč tolaži, zagovarja, brani, v nas moli k Bogu Očetu, nam daje razumeti Božjo besedo, nam daje moč, da ljubimo. Moč Svetega Duha je naša človeška umrljiva telesa naredila za tempelj Svetega Duha, iz prestrašenih učencev pa skozi celotno zgodovino dela pogumne pričevalce, iz človeških skupnosti Božjo Cerkev, iz neznancev brate in sestre, iz vernikov pa sinove in hčere Boga Očeta.

    Praznik Jezusovega vnebovhoda nam pokaže, da brez skrivnosti vnebohoda ne moremo priti do izkušnje binkošti. Ta praznik je priprava na prihod Svetega Duha in zagotovilo, da nismo nikoli zapuščeni, saj je Jezus po Svetem Duhu, ki je ljubezen, izlita v naša srca, z nami vse dni do konca sveta.

    PRIPRAVLJENI NA NAŠ VSAKDAN

    Ko ob prazniku Vnebohoda dvigamo svoj pogled v nebo, ga hkrati takoj obrnemo na zemljo – v našo konkretno realnost in odnose, v naš vsakdan. Jezusovo zadnje naročilo, preden odide k Očetu, je namreč: Pojdite! Božje delovanje se razkriva samo prek konkretnega življenja mojih rok in nog, moje glave in srca, ne pa na nek oddaljen abstrakten način.

    Živeti po Duhu pomeni, da živim z odprtimi ušesi in očmi srca, ki slišijo in vidijo za tistim, kar se dogaja navzven. Da pa bi vedno bolj spoznavali naše novo življenje v Njem, ki nam ga je odprl s svojim vstajenjem in vnebohodom, pa je potrebno, da počasi umolknemo samim sebi in svoji pameti in pustimo, da Sveti Duh spregovori, kot nas še posebej v tem času vabi Cerkev.

    https://si.aleteia.org/2023/05/18/zakaj-je-za-nas-bolje-da-jezus-gre/

    Odgovori
  53. Miro says:
    18. maja, 2023 at 16:57

    IZ KIPA VSTALEGA V MEDŽUGORJU KAPLJA TEKOČINA (Aleteia)

    MNOGI PRAVIJO, DA SO TO KRISTUSOVE SOLZE. NEKATERI JIH BRIŠEJO V ROBČKE IN NOSIJO SVOJIM DRAGIM, DRUGI SE Z NJIMI POKRIŽAJO, PRAV VSI PA OB NJIH MOLIJO IN ZAUPAJO …

    “Sredi hercegovskega krša, kamna, krp zemlje in krotkih krošenj dreves je vstal kip, ki kipi v nebo in je kot krona vsemu: krik človekove molitve in križ božje odrešitve,” je o njem zapisal Tone Pavček.

    Vsak, ki je v zadnjih 25 letih obiskal Medžugorje, je zagotovo postal tudi pri šestmetrskem kipu Vstalega Kristusa, ki mu iz desnega kolena že od leta 2001 kaplja prozorna tekočina. Približno ena kaplja na minuto.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2023/05/18/iz-kipa-vstalega-v-medzugorju-kaplja-tekocina/

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
  54. Miro says:
    18. maja, 2023 at 13:11

    JEZUS: »JAZ SEM Z VAMI VSE DNI DO KONCA SVETA.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (MT 28,16-20)

    Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

    KOMENTAR CERKVENIH OČETOV

    Sv. Hieronim pravi: »Potem ko jim je izročil povzetek krščanskega nauka, ki je izražen v obliki krsta, vstali Gospod zaukaže svojim učencem, naj gredo po svetu.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Z vstajenjem je bila Jezusu, potem ko je bil ponižan, povrnjena slava, ki mu pripada. Jezus vabi svoje učence, naj ne gledajo na sedanje nevarnosti, temveč na večne dobrine, ki jih bodo dobili. Obljublja jim tudi, da bo z njimi ter z vsemi tistimi, ki bodo hodili za njegovim naukom.«

    Luka želi v prvih poglavjih Apostolskih del pokazati, kako tisti, ki verujejo v Jezusa sestavljajo nov Božji rod. Prvo poglavje je torej priprava na Binkošti, novo oblikovanje izkušnje iz katere se bo začela Cerkev.

    Cerkveni očetje so v odlomku iz Apostolskih del o Jezusovem srečanju z učenci videli, da je osredotočen na tri točke: na razpravo o časih in trenutkih dokončne obnovitve, dar Svetega Duha in iz njega izhajajočo moč za pričevanje ter pripoved o vnebohodu. Očetje so tudi opazili, da samo Luka podrobno navaja datum vnebohoda, ko pravi, da je bil štirideset dni po vstajenju. (komentar povzet po: hozana.si)

    Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      18. maja, 2023 at 13:13

      VNEBOHOD

      Današnji praznik vsebuje dva elementa. Po eni strani usmerja naš pogled proti nebu, kjer poveličani Jezus sedi na Božji desnici. Po drugi pa nas spominja na začetek poslanstva Cerkve, saj vstali in v nebo vstopajoči Jezus pošilja svoje učence, da razširijo evangelij po vsem svetu. Zato nas Vnebohod opominja naj dvignemo pogled v nebo, da bi ga takoj obrnili na zemljo in udejanjili naloge, ki nam jih je vstali Gospod zaupal.

      K temu nas vabi današnji evangeljski odlomek, v katerem je dogodek vnebohoda takoj po poslanstvu, ki ga je Jezus zaupal učencem. Gre za brezmejno poslanstvo – ali dobesedno brez meja – ki presega človeške moči. Jezus namreč pravi: ‘Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!’. Resnično se zdi preveč drzna naloga, ki jo Jezus zaupa majhni skupini preprostih ljudi brez kakšnih velikih intelektualnih sposobnosti! Pa vendar je ta majhna družba, tako nepomembna pred velikimi svetovnimi močmi, poslana prinesti sporočilo Jezusove ljubezni in usmiljenja v vsak kotiček zemlje.

      Toda ta Božji načrt je lahko uresničen le z močjo, ki jo je Bog sam dal apostolom. V tem smislu jim Jezus zagotavlja, da bo njihovo poslanstvo podpiral Sveti Duh. Pravi: ‘Prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta’ . Tako se je lahko to poslanstvo uresničilo in apostoli so začeli s tem delom, ki so ga zatem nadaljevali njihovi nasledniki. Poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal apostolom, se je skozi stoletja nadaljevalo in se nadaljuje tudi danes ter zahteva sodelovanje vseh nas. Vsakdo je namreč v moči krsta, ki ga je prejel, usposobljen s svoje strani oznanjati evangelij. Krst nas je usposobil in nas spodbuja, da smo misijonarji evangelija.

      Gospodov vhod v nebo, s tem ko začenja novo obliko Jezusove navzočnosti med nami, od nas zahteva, da imamo oči in srce pripravljeno za srečanje z njim, da mu služimo in ga pričujemo drugim. Gre za to, da smo ljudje vstajenja, torej iskalci Kristusa na poteh današnjega časa, prinašajoč njegovo besedo zveličanja vse do skrajnih mej sveta. Na tej poti srečamo Kristusa samega v bratih, predvsem v najbolj revnih, v tistih, ki trpijo v lastnem mesu trdo in ponižujočo izkušnjo stare in nove revščine. Kakor je na začetku vstali Kristus poslal svoje apostole z močjo Svetega Duha, tako danes on pošilja nas z isto močjo, da bi dali konkretna in vidna znamenja upanja. Jezus nam daje upanje. Šel je v nebo in odprl vrata nebes ter nam daje upanje, da bomo prišli tja.

      Devica Marija, ki je kot Mati umrlega in vstalega Gospoda poživljala vero prve skupnosti učencev, naj pomaga tudi nam, da bomo imeli ‘kvišku svoja srca’, kakor nas spodbuja bogoslužje. Istočasno pa naj nam pomaga, da bomo imeli noge na zemlji in bomo s pogumom sejali evangelij v konkretne situacije življenja in zgodovine.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2023/05/17/18-maj-vnebohod/

      Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

      Odgovori
  55. Miro says:
    18. maja, 2023 at 8:17

    PRAZNIK GOSPODOVEGA VNEBOHODA

    V KATOLIŠKI CERKVI DANES OBHAJAMO SLOVESNI PRAZNIK GOSPODOVEGA VNEBOHODA, KO JE OD MRTVIH VSTALI KRISTUS DOPOLNIL ZEMELJSKO DELOVANJE IN ODŠEL V NEBO.

    Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja.

    Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem izročilu po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo (prim. Mr 16,19–20; Lk 24,50–53 in Apd 1,9–11).

    Praznik želi poudariti pomen Kristusove bližine z Bogom Očetom in Svetim Duhom. Jezus, ki je z dušo in telesom odšel v nebesa, ostaja med nami prisoten na več načinov. Kot je zapisano v Konstituciji o svetem bogoslužju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965), je Kristus navzoč tedaj, ko skupnost verujočih (Cerkev) moli ali poje, v Božji besedi, zapisani v Svetem pismu, v duhovnikovi osebi, ko deluje v Jezusovem imenu, v zakramentih ter na posebej očiten in izrazit način v zakramentu evharistije, ki predstavlja trajno Kristusovo navzočnost.

    Pomen Kristusovega vstajenja in trajne navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje. Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje dalje (prim. Mt 26,26–30) ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-gospodovega-vnebohoda

    Odgovori
  56. Miro says:
    17. maja, 2023 at 17:29

    KAJ SO NEKATERI SVETNIKI IN SVETNICE POVEDALI O BOLEČINI, TRPLJENJU,
    TESNOBI …

    Jezusu smo na razpolago: če želi, da ležimo bolni v postelji; če želi, da njegova dela oznanjamo
    na ulici; tudi če želi, da ves dan čistimo stranišča, je to v redu. Vse je v redu. Reči moramo:
    “Pripadam ti, Jezus. Z menoj lahko storiš, kar želiš.” To je naša moč, to je veselje v Gospodu.

    Misel sv. Matere Terezije iz Kalkute

    Več navdihujočih misli svetnikov na:
    https://si.aleteia.org/2018/11/10/12-navdihujocih-misli-svetnikov-ki-vam-bodo-pomagale-premagati-strah-pred-smrtjo/

    Vsi svetniki in svetnice, prosite za nas!

    Odgovori
  57. Miro says:
    17. maja, 2023 at 15:39

    JEZUS: »KO PA PRIDE ON, DUH RESNICE, VAS BO VODIL K POPOLNI RESNICI; NE BO NAMREČ GOVORIL SAM OD SEBE, TEMVEČ KAR BO SLIŠAL, BO GOVORIL IN PRIHODNJE REČI VAM BO OZNANJAL.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 16,12-15)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč kar bo slišal, bo govoril in prihodnje reči vam bo oznanjal. On bo mene proslavil, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje; zato sem rekel, da bo iz mojega jemal in vam oznanjal.«

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Sveti Duh ne bo govoril o sebi, ampak bo posredoval, kar je slišal od Jezusa. Ljudem bo odkrival globlji pomen njegovega velikonočnega dogodka. Prav tako bo razkril Jezusovo poveličanje pri Očetu. Kakšno vlogo ima Sveti Duh v mojem življenju? Ali je moj notranji učitelj, me odpira k Jezusu? Sveti Duh, okrepi me, da bom poslušal in uresničil vse Jezusovo oznanilo.

    Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

    Odgovori
  58. Miro says:
    17. maja, 2023 at 15:38

    DUH RESNICE VAS BO UČIL RESNICE

    Verjetno se vam ne bo težko postaviti v vlogo staršev, ki so ogromno svoje volje in energije položili v vzgojo svojih otrok, pa kljub vsemu ne vedo ali bodo dobro šli skozi življenje. Ostane jim le ena stvar: zaupanje. Nemalokrat se zato pojavljajo velika razočaranja starejših generacij nad mlajšimi, ker pač krenejo po neki poti, ki si je njihovi starši niso želeli ali sploh predstavljali. Toda nekoč je vendarle treba to zaupanje položiti v njihove roke.

    Ko se je Jezus poslavljal od svojih apostolov, s katerimi je v tistih treh letih delil prav vse, tako lepe kot tudi zelo težke trenutke, mu je morda bilo podobno pri srcu kot prej omenjenim staršem. Jezusova popotnica apostolom je poleg zaupanja tudi izročitev Svetemu Duhu, ki jih bo na prav poseben način vodil.

    Jezusova obljuba Svetega Duha pa seveda ne velja samo za apostole, temveč za vse, ki mu sledimo. V ta namen nam Jezus zapušča tudi zakrament svete birme, s katerim nas na zakramentalni način posvečuje po Svetem Duhu in nas vodi v poslanstvo oznanjevanja večnega življenja ter iskrenega življenja po veri z Bogom. Ali torej kdaj osvežimo spomin na prejem tega zakramenta? Se zavedamo, da smo posvečeni, da nam Jezus zaupa ? Nebeški Oče hoče, da bi se vsi ljudje zveličali; to hoče že izpred stvarjenja sveta. In iz tega Očetovega hotenja se na binkoštni praznik rodi Cerkev. Kristus jo oblikuje skozi tri leta oznanjevanja evangelija, najbolj pa s svojo velikonočno skrivnostjo: smrti, vstajenja in prihoda Svetega Duha. V Cerkvi najde smisel celotno stvarstvo, saj je vanjo usmerjeno, smisel pa ji daje Sveti Duh, ki jo napolnjuje. Sveti Duh je duša Cerkve. V kakšno Cerkev torej verujemo?

    Verujemo »v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.« Ta člen je v tretjem delu veroizpovedi, kjer je govora o Svetem Duhu. V Cerkev torej verujemo kot napolnjeno s Svetim Duhom. Vsak od nas se torej mora vprašati: ali je meni Cerkev dom? Če ni, kaj bom storil, da bi to postala?

    V Cerkvi so različni ljudje. To ni dom enoumja, pač pa edinosti v različnosti, brez delitve na privilegirane in neprivilegirane, na prvorazredne in drugorazredne. Napolnjuje pa Cerkev isti Duh. Ta omogoča medsebojno komunikacijo, povezanost. Vsak je potrjen v tistem, po čemer je poseben človek. Sveti Duh pa vse zedinja. Spodbuja poseben način njenega poslanstva.

    Sveti Duh nam tako posreduje celotno resnico o Kristusu, kot nam je sam Kristus to obljubil. Naše spoznanje o njem temelji na Svetem pismu, vendar je ta resnica širša od Svetega pisma. Sveti Duh omogoča, da je Kristus navzoč med nami v vsakem trenutku, saj usposablja Cerkev, da oznanja evangelij primerno vsakemu zgodovinskemu trenutku. Darovi Svetega Duha v Cerkvi povzročajo da je Cerkev res Cerkev.

    Radi molimo k Svetemu Duhu za spoznanje, kaj mi lahko storimo za Cerkev.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/05/16/17-maj-duh-resnice-vas-bo-ucil-resnice/

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

    Odgovori
  59. Miro says:
    17. maja, 2023 at 15:36

    KATEHEZA: SV. FRANČIŠEK KSAVERIJ, PRIČEVALEC APOSTOLSKE GOREČNOSTI

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE DANAŠNJO KATEHEZO NAMENIL ŠE ENEMU PRIČEVALCU APOSTOLSKE GOREČNOSTI, IN SICER SVETEMU FRANČIŠKU KSAVERIJU, ZAVETNIKU KATOLIŠKIH MISIJONOV. KRISTUSOVA LJUBEZEN GA JE GNALA DO NAJBOLJ ODDALJENIH MEJA, MU DAJALA TOLAŽBO IN VESELJE V NAPORIH IN NEVARNOSTIH. NJEGOVO DELOVANJE JE BILO POVEZANO S GLOBOKO MOLITVIJO IN ZDRUŽENOSTJO Z BOGOM.

    Frančišek Ksaverij se je rodil na začetku 16. stoletja v Španiji in študiral v Parizu, kjer je spoznal Ignacija Lojolskega. Skupaj z nekaj tovariši ustanovijo Družbo Jezusovo. Ksaverij se kot misijonar poda v vzhodne Indije. Najprej se ustavi v Goi, kjer pridiga, krščuje, poučuje katekizem in skrbi za bolnike. Iz Indije se poda na otočje Maluki, od tam pa na Japonsko. Svojih sanj, da bi se podal na Kitajsko, ni uresničil. Umrl je star šestinštirideset let na otoku Sancian, tik pred kitajsko obalo. Njegova gorečnost za evangelizacijo je sad poglobljene molitve in ljubečega združenja z Jezusom Kristusom.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: 2 KOR 5,14-15.20

    »Kristusova ljubezen nas stiska, saj smo presodili takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen. Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom.«

    Kateheza: Pričevalci – sveti Frančišek Ksaverij:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-05/kateheza-sv-francisek-ksaverij-pricevalec-apostolske-gorecnos.html

    Sv. Frančišek Ksaverij, prosi za nas!

    Odgovori
  60. Miro says:
    16. maja, 2023 at 18:14

    JEZUS: »ČE NE ODIDEM, TOLAŽNIK NAMREČ NE BO PRIŠEL K VAM; ČE PA ODIDEM, VAM GA BOM POSLAL.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 16,5-11)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Zdaj odhajam k njemu, ki me je poslal, in nihče izmed vas me ne vpraša: »Kam greš?« Ker sem vam pa to povedal, vam je žalost napolnila srce. Toda govorim vam resnico: za vas je dobro, da grem. Če ne odidem, Tolažnik namreč ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. In ko pride, bo on prepričal svet o grehu, o pravičnosti in o sodbi; o grehu, ker vame ne verujejo; o pravičnosti, ker grem k Očetu in me ne boste več videli; o sodbi pa, ker je vladar tega sveta obsojen.«

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Jezus vabi učence, naj se odprejo moči Duha Tolažnika. On bo pripravil učence, da mu bodo pripadali, obenem pa bo razkril zmoto, s katero svet zavaja ljudi. V moči Svetega Duha bom sprejel Jezusovo delovanje in mu ostal zvest. Gospod, hvala, ker ne pustiš učencev samih, ko se borijo s svetom. Gospod, naj mi tvoj Duh govori o tebi in razkrije vso resnico o življenju.

    Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič

    Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

    Odgovori
  61. Miro says:
    16. maja, 2023 at 9:36

    NAMERNI NAPADI NA DRUŽINO? (Radio Ognjišče)

    OB SVETOVNEM DNEVU DRUŽINE, KI GA PRAZNUJEMO ŽE 29. LETO, SE PRI ZDRUŽENIH NARODIH SPRAŠUJEJO, KAKO BO SVETOVNA RAST PREBIVALSTVA, KI JE LANI PRESEGLA MEJNIK OSEM MILIJARD, V PRIHODNJE VPLIVALA NA DRUŽINE. V SLOVENIJI SE MEDTEM SREČUJEMO Z OBRATNIM PROBLEMOM. ZDI SE, DA SO DRUŽINE V KRIZI, KOT V MNOGIH ZAHODNIH DRŽAVAH, RODNOST UPADA.

    Družina ima po besedah tajnika Urada za družino Luke Mavriča še vedno enako pomembno vlogo, kot jo je imela od nekdaj. Institucija družine ni človeška iznajdba, kot bi jo danes radi redefinirali. Po njegovem so premalo zavedamo pomena družine za družbo in se zato ne rešuje njenih resničnih izzivov. »Tako pa smo priča neverjetni ignoranci in molku.

    DRUŽINI NE PRIZNAJO PRIMARNE VLOGE

    »Ne smemo se slepiti. Ta drža je namerna in zavestna. Družini nočejo priznati primarne vloge. Seveda, država ima raje posameznike, ki so izkoreninjeni iz družine, ker so bolj vodljivi. To so idealni potrošniki in kupujejo ne le reklamirane artikle, ampak tudi ideologije, ki jih prodajajo kot nadomestke za osamljenost, ki je hčerka razrahljane družine.«

    Mavrič je še prepričan, da bo ta družinska politika terjala mnogo žrtev med mladimi, ki odraščajo v razbitih družinah in si ne zmorejo ustvariti lastnega družinskega gnezda.

    ZAVESTNO GRADIMO KONTRA KULTURO!

    Na vpliv družbenih omrežjih in LGBT ideologije je za naš radio opozoril tudi voditelj društva Družina in življenje Benjamin Siter. In kaj lahko storimo? »Možna je le ena pot. Veliko bolj namenoma in zavestno kot doslej bomo morali graditi krščansko kontra kulturo. Mi starši bomo morali še bolj zavzeto kot doslej vzeti svojo vero zares in namesto da bi skušali bojevati družbeno ideološke bitke bomo morali vsak dan znova pomesti pred svojim pragom.

    In poskrbeti, da se vsak od nas – tako oče kot mama – vsak dan znova poveževa z Bogom v molitvi, da sva zavestna Jezusova učenca, ki živita iz moči zakramentov in ki se potem preko srečevanja z drugimi, ne le podobno mislečimi, pač podobno živečimi pari, iskreno trudiva graditi odnose, za katere je vredno živeti.« Prav ti odnosi so namreč po Siterjevih besedah temelj tudi za naše otroke.

    Več o tem na: https://radio.ognjisce.si/sl/262/novice/36470/namerni-napadi-na-druzino.htm

    Marija, Kraljica družine in Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      16. maja, 2023 at 9:51

      MOLIMO ZA DRUŽINE:

      Sveti Troedini Bog, ti si ljubezen. Milostno se ozri na družine, da bodo uresničevale
      tvoj načrt. Staršem in starim staršem vlij moči, da bodo sprejemali odgovornost in z
      zgledom mladi rod opogumljali za zakonsko in družinsko življenje Ozdravi boleče
      spomine v razbitih in neurejenih družinah. Naj v bolnih, starejših in invalidnih osebah
      prepoznamo tvoj obraz. Opogumi pare, ki še ne zmorejo zgraditi varnega odnosa in se
      odločiti za poroko, da to storijo. Izročamo ti mlade, ki iščejo življenjskega sopotnika,
      ter zakonce, ki ne morejo sprejeti življenja. Izročimo naše družine tudi varstvu Marije,
      Jožefa in drugih zavetnikov. Sprejmi naše prošnje in jih usliši po Kristusu, našem
      Gospodu. Amen.

      Marija, Kraljica družine, prosi za nas!

      Več molitev za družine, zakonca, starša, otroke:
      http://www.zupnija-smlednik.si/molitev-za-druine-zakonca-stara-otroke.html

      Odgovori
  62. Miro says:
    15. maja, 2023 at 8:21

    JEZUS: »KADAR PRIDE TOLAŽNIK, KI GA BOM JAZ POSLAL OD OČETA, DUH RESNICE, KI IZHAJA OD OČETA, BO ON PRIČEVAL O MENI. PA TUDI VI BOSTE PRIČEVALI, KER STE OD ZAČETKA PRI MENI.«

    SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 15,26-16,4)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kadar pride Tolažnik, ki ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Izobčevali vas bodo iz shodnic; pride celo ura, ko bo vsak, ki vas umori, mislil, da služi Bogu. To bodo delali, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. To sem vam pa rekel, da se boste spominjali, da sem vam jaz povedal, ko pride ura za to.

    RAZLAGA BOŽJE BESESE

    DUH RESNICE

    Cilj vsega je, da bo posvečeno v resnici on in bodo v njej posvečeni tudi njegovi učenci.

    Kaj pomeni, da bo posvečen v resnici? Posvetimo cerkve, zvonove, osebe pri mašniškem ali škofovskem posvečenju. Čemu? Pravzaprav le z enim namenom. Da bo vse služilo Bogu. Jezus torej želi izpolniti vso resnico, biti v njej posvečen in v njej posvetiti učence, da bo vse služilo Nebeškemu očetu. Biti posvečen v resnici je cilj Jezusovega delovanja, ki ga izpolni s tem, da učence pripravi na prejem Svetega Duha, Duha resnice.

    Ključna beseda o Bogu je RESNICA. Jezus prihaja, da izpriča vso resnico, učence v njej posvečuje in pošilja Duha, ki jih bo v resnici potrdil.

    Življenje kristjana naj bi se torej, če hoče biti zvesto Bogu, neprestano vrtelo okrog resnice.

    PA POMISLIMO, KOLIKO RAZLOGOV SMO RAZVILI, DA RESNICE NE POVEMO:

    – glej, da se ne boš komu zameril,

    – pomisli, da ne boš koga prizadel,

    – kaj pa če tega drugi ne bo sprejel,

    – molči, zaradi ljubega miru,

    – potrpi, saj ni vredno,

    – molči, ne izpostavljaj se, itd.

    POMISLIMO, KOLIKO RAZLOGOV PA SMO RAZVILI, DA RESNICO POVEMO! POMISLIM LE NA TELE:

    – bo že videl, mu bom že povedal,

    – ko bo čas, bo izvedel (to se npr. čudovito odraža pred volitvami),

    – si bo že zapomnil.

    Kaj vodi naše prikrivanje resnice? Preprosto rečeno naša lastna korist. In kaj vodi razkrivanje resnice? Prav ista korist, le da jo vodi še sovražnost ali maščevalnost.

    Laž smo zavili v: skrb za drugega, delo za ljubi mir, diplomacijo, potrpežljivost in celo pobožnost. Če pa se vrnemo k evangeliju in Svetemu Duhu, bomo videli, da je bistvo našega življenja biti scela prepojeni – posvečeni v resnici, da bi lahko bili odprti za Božje delovanje v nas.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

    Odgovori
  63. Miro says:
    15. maja, 2023 at 8:20

    SVETA BIRMA

    Začetku življenja ob rojstvu ustreza kot začetek krščanskega življenja ponovno rojstvo iz vode in Svetega Duha, krst. Praviloma se to dogaja v življenjskem obdobju, ki je zaznamovano z naraščanjem zavesti in odgovornosti.

    Birma je okrepitev krsta. Je zakrament polnosti Svetega Duha.

    Če je zakrament krsta zakrament odpuščanja grehov in božjega posinovljenja, pa je birma zakrament podaritve Duha in vključitev v misijonsko Cerkev. Praviloma se to dogaja v življenjskem obdobju, ki je zaznamovano z naraščanjem zavesti in odgovornosti. Za obhajanje krščanskega življenja kot skupnosti vere je postavljena evharistija, ki jo imenujemo tudi sv. maša ali oltarni zakrament. Že od nekdaj ima Cerkev krst, evharistijo in pokoro za glavne zakramente. Cerkev uči, da ta zakrament tako kakor krst in mašniško posvečenje prejemniku globoko in neizbrisno vtisne Kristusovo podobo.

    BIRMOVALEC

    Apostolska dela Nove zaveze poročajo (Apd 8, 14-17), da so v Jeruzalemu zbrani apostoli dva iz svoje srede, namreč Petra in Janeza, poslali na sever dežele v Samarijo, katere prebivalci so bili sprejeli Božjo besedo. Apostola »sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha. Zakaj Duh še ni bil prišel na nobenega izmed njih, bili so samo krščeni v imenu Gospoda Jezusa«. Apostola sta »nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha«.

    Kar so v začetku Cerkve storili apostoli, so pozneje delali škofje in delajo tudi danes pri birmi. Pozneje je bilo dovoljenje za delitev birme dano tudi nekaterim duhovnikom, in tako je tudi danes.

    KDO JE LAHKO BIRMAN?

    Birman je lahko samo, kdor je že krščen. Krst odpira vrata k vsem drugim zakramentom. Katoliška Cerkev zahteva, da birmanci razumejo najvažnejše o bistvu in posledicah birme. Zakrament birme, ki vtisne neizbrisno znamenje, obdaruje krščene, ki nadaljujejo pot uvajanja v krščanstvo, z darom Svetega Duha in jih popolneje poveže s Cerkvijo, jih okrepi in jih še bolj obveže k temu, da so z besedo in dejanjem Kristusove priče ter da širijo in branijo vero.

    BOTER/BOTRA

    Pri podelitvi birme položi boter svojo desno roko na ramo birmanca. To je znamenje njegove pripravljenosti, da spremlja birmanega na njegovi življenjski poti, ki naj bi bila tudi pot vere. Boter je torej več kot zgolj priča. Boter naj bi bil pomoč v polnem pomenu besede in sopotnik krščenega in birmanega. Kdor je komu opora ali pomočnik, mu je pripravljen pomagati tudi takrat, ko je težko. Na pravega pomočnika se človek lahko zanese. Tak pomočnik mu ne stoji ob strani le nekaj časa, ampak ga zmeraj spremlja na njegovi poti. Četudi telesno ne more biti vedno blizu, je dosegljiv vsaj po pošti, po telefonu.

    Pravi boter je predvsem opora v veri, pomočnik v krizah vere. To pa pomeni, da mora boter sam biti verujoč človek, četudi njegova vera ni vedno prepričljiva. Boter se mora v Cerkvi počutiti domačega. Cerkev zahteva, da je botrovo življenje v skladu s sprejetimi zakramenti.

    PODELITEV BIRME BESEDE IN ZNAMENJA

    Jedro obreda birmovanja sta polaganje rok in maziljenje. »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha,« reče škof pri dejanski podelitvi sv. birme, in pred tem kandidata za birmo nagovori z njegovim krstnim imenom. Človek je nezamenljiva oseba prav zaradi tega, ker ga Bog pozna in ga kliče po imenu. Človek ni številka v kartoteki, ni šablona. Človek,ki je pri krstu in birmi poklican s svojim imenom, zaradi tega zlasti v Cerkvi ne sme biti gola številka v kartoteki. Bog ga pozna, Bog ga hoče.

    POLAGANJE ROK

    Škofova roka na birmančevi glavi pomeni, da Bog sam polaga svojo roko na tega človeka. Bog je duh, zato nima rok. Vendar pa Sveto pismo v slikoviti govorici velikokrat omenja Božjo roko, ki se razprostira nad človekom ali leži na njem v blagoslov, pa tudi kot preizkušnja ali za kazen. Roka je v teh primerih simbol, znamenje moči, Božje moči.

    Škofova roka pri birmi spominja predvsem na Kristusove roke, ki jih nadomešča. Škofova roka naj bi naznanjala, da se tega človeka dotika Bog, Kristus; da se Božja moč, Sveti Duh, hoče preliti v birmančevo srce, razum in roke; in izlila se bo, če prejemnik birmanskega zakramenta zaradi lene ravnodušnosti tega ne bo preprečil.

    MAZILJENJE S KRIZMO

    Preden škof kandidatu za birmo položi roko na glavo, na teme, pomoči konec desnega palca v krizmo. Zatem med polaganjem rok birmanca na čelu s krizmo mazili v znamenju križa. Birmani kristjan, ki je bil na čelu maziljen s krizmo, sprejme nekaj kraljevskega, duhovniškega in preroškega dostojanstva. Prejme moč za pokončno hojo, za civilni pogum sredi družbe, ki trpi zaradi raznovrstne brezdušnosti. Kdor to Kristusovo znamenje zavestno sprejme, s tem izpriča, da hoče pripadati Kristusu. Za birmanega kristjana naj bi veljal pozitiven izraz: da ima »vedro čelo« – ko namreč pričuje za svojo vero. Birmani naj se ne bi sramoval z oljem napisanega križa, ki se kratek čas blešči na njegovem čelu. Pripravljen naj bi bil plačati ceno, ki se bo od njega zahtevala danes ali jutri, ko v javnosti prizna: Kristjan sem.

    DAROVI SVETEGA DUHA

    DAR MODROSTI

    Modrost, dar Svetega Duha, v kristjanu pogosto dozori šele v popoldnevu ali na večer njegovega življenja. Modrost je drža, ki je zmeraj odprta za še večje, za še obsežnejše. Modrost je drža romarja, ki je na poti k večnemu cilju. Moder človek izžareva mir in mir ustvarja tudi okrog sebe.

    DAR UMNOSTI

    Pri daru umnosti ni mišljen razum kot tak, ampak bolj razumevanje, umevanje, umnost. Človek tukaj drugega ne vprašuje o stvareh: »Ti razumeš to, ono?«, ampak človek sprašuje sočloveka o sebi: »Me razumeš?« To razumevanje pa predpostavlja, da drugemu dopuščam njegovo mnenje in sem mu naklonjen.

    DAR SVETA

    Kdor je brez sveta, ne pozna poti. Svetovalci so kažipoti. Takšni svetovalci morejo biti ljudje, ki še živijo in so nam fizično blizu. Svetovalci pa nam morejo biti tudi pokojni; do njihove modrosti imamo dostop preko knjig, ki so jih napisali. Poleg tega pa nam je na voljo še božji svetovalec, a njegovi nasveti prihajajo bolj od znotraj kakor od zunaj. To je Sveti Duh. Imenujemo ga tudi notranji učitelj, dušni gost, pomočnik in tolažnik. Sredi vsakdanjega hrupa je njegov glas tih, zato ga je moč zlahka preslišati. Kristjan se mora navaditi, da se iz tega nenehnega hrupa redno umakne v tihoto ter tam zazna, kaj mu Sveti Duh govori iz globine njegove duše.

    DAR MOČI

    Beseda »birma« prihaja iz latinščine,kjer pomeni »krepitev«, »moč«. Moč, za katero gre pri birmi, ni moč atleta, ni moč mišic, ampak moč srca. Srce tukaj ni mišljeno kot telesni organ, ampak kot središče in najgloblje jedro človeške osebe.

    DAR VEDNOSTI

    V sodobnem svetu je potrebno veliko vedeti, odkrivati dobre poti do pravih informacij ter jih znati pravilno izbirati in uporabljati. Pri tem nam pomaga znanje o veri in kulturi, ki nam širi in poglablja pogled na življenje. Dar vednosti nam krepi vse tovrstne sposobnosti.

    DAR POBOŽNOSTI

    Biti pobožen pomeni živeti v Božji pričujočnosti. Biti pobožen pomeni kljub marsikateremu življenjskemu bremenu videti, da je življenje Božji dar. Iz tega razpoloženja rasteta veselje in hvaležnost, ki vedno znova prekipita v praznovanje evharistije, kar pomeni zahvale. Dar strahu božjega – nam ne vsiljuje strahu pred Bogom, pač pa nas vabi, naj spoštujemo Boga, sebe in druge ljudi. Zato bi ta dar lahko imenovali tudi dar spoštovanja.

    (sestavil Alojz Bek)

    Povzeto po: https://www.tilci.si/duhovno/o-zakramentih-in-zakramentalih/38-sveta-birma.html

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

    Odgovori
  64. Miro says:
    14. maja, 2023 at 9:15

    EVANGELIJ DANAŠNJE NEDELJE PREDSTAVLJA DVE SPOROČILI: SPOLNJEVANJE ZAPOVEDI IN OBLJUBO SVETEGA DUHA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 14,15-21)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE:

    Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (prim. Jn 14,15-21) predstavlja dve sporočili: spolnjevanje zapovedi in obljubo Svetega Duha.

    Jezus povezuje ljubezen do njega s spolnjevanjem zapovedi in glede tega vztraja v svojem poslovilnem govoru: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« (v. 15). »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi« (v. 21). Jezus zahteva, da ga ljubimo, a razloži, da za to ljubezen ne zadostuje želja ali čustvo po Njem, ne, zahteva razpoložljivost za hojo po njegovi poti, kar je Očetova volja. In ta je povzeta v zapovedi medsebojne ljubezni, prvi ljubezni, ki jo je dal Jezus sam: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). Ni rekel: »Ljubite me, kakor sem vas jaz ljubil«, ampak »ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil«. On nas ljubi, ne da bi za to zahteval povračilo. Jezusova ljubezen je zastonjska in nikoli ne zahteva povračila. Hoče, da ta zastonjska ljubezen postane konkretna oblika življenja med nami. To je njegova volja.

    Da bi pomagal učencem pri hoji po tej poti, Jezus obljubi, da bo prosil Očeta, naj pošlje »drugega Paraklita« (v. 16), to je Tolažnika, Zagovornika, ki bo prevzel njegovo mesto in jim bo dal um za poslušanje in pogum za spolnjevanje njegovih besed. To je Sveti Duh, Dar Božje ljubezni, ki se spusti v kristjanovo srce. Potem ko je Jezus umrl in vstal, je njegova ljubezen podarjena vsem, ki verujejo Vanj in so krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Ta Duh jih vodi, razsvetljuje, jih utrjuje, da lahko vsak hodi po poti življenja tudi skozi nasprotovanja in težave, z veseljem in v bolečini, ostajajoč na Jezusovi poti. To je pa možno ravno, če ostanemo dojemljivi za Svetega Duha, da lahko s svojo delujočo navzočnostjo, ne le tolaži, ampak spreminja srca, jih odpira za resnico in ljubezen.

    Tudi med izkušnjo zmote in greha, ki ga vsi delamo, nam Sveti Duh pomaga, da ne podležemo in da v polnosti dojamemo smisel Jezusovih besed: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« (v. 15). Zapovedi nam niso dane kot neke vrste ogledalo, v katerem vidimo odsevati svojo bedo in nedoslednost. Ne, Božja Beseda nam je bila dana kot Beseda življenja, ki preoblikuje srce, prenavlja, ki ne sodi, da bi obsodila, ampak zdravi in ima za namen odpuščanje. Božje usmiljenje je takšno. Beseda, ki je luč našim korakom. In vse to je delo Svetega Duha! On je Dar Boga, je Bog sam, ki nam pomaga, da smo svobodni ljudje, osebe, ki hočejo in znajo ljubiti, osebe, ki so razumele, da je življenje poslanstvo za oznanjanje čudovitih del, ki jih Gospod izvršuje v tistih, ki mu zaupajo.

    Devica Marija, zgled Cerkvi, ki zna poslušati Božjo Besedo in sprejeti dar Svetega Duha, naj nam pomaga, da bomo z veseljem živeli evangelij v zavesti, da nas podpira Sveti Duh, božanski ogenj, ki ogreva srca in razsvetljuje korake.

    Misli papeža Frančiška, 17. maj 2020 (več na: hozana.si)

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      16. maja, 2023 at 9:22

      PAPEŽ FRANČIŠEK: SVETI DUH NAS SPODBUJA IN NAS POPRAVLJA

      KOT JE V NAGOVORU, 14. MAJA 2023, UVODOMA DEJAL PAPEŽ FRANČIŠEK, NAM EVANGELIJ ŠESTE VELIKONOČNE NEDELJE GOVORI O SVETEM DUHU, KI GA JEZUS IMENUJE PARAKLIT (TOLAŽNIK) (prim. Jn 14,15-17).

      »Paraklit je beseda, ki prihaja iz grščine in istočasno pomeni tolažnik in zagovornik. Sveti Duh nas torej ne pušča nikoli samih, nam je blizu, kot odvetnik, ki stoji obtožencu ob strani. Svetuje nam, kako odgovoriti tistemu, ki nas obtožuje. Zapomnimo si, da je veliki tožnik vedno hudič. Potisne te v grehe, v hotenje po grehu, v hudobijo. Razmislimo o teh dveh vidikih: njegova bližina v nas in njegova pomoč proti tistemu, ki nas obtožuje.«

      Celoten nagovor papeža Frančiška na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-05/papez-francisek-sveti-duh-nas-spodbuja-in-nas-popravlja.html

      Odgovori
  65. Miro says:
    13. maja, 2023 at 20:08

    ZA KULTURO SPOŠTOVANJA VSAKEGA ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA – IZJAVA KOMISIJE PRAVIČNOST IN MIR

    V SREDO, 10. MAJA 2023, SO NA NOVINARSKI KONFERENCI V LJUBLJANI PREDSTAVILI IZJAVO KOMISIJE PRAVIČNOST IN MIR PRI SLOVENSKI ŠKOFOVSKI KONFERENCI ZA KULTURO SPOŠTOVANJA VSAKEGA ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA.

    Na novinarski konferenci so sodelovali mag. Helena Zevnik Rozman, dr. Roman Globokar in s. Emanuela Žerdin. Novinarsko konferenco je moderiral tiskovni predstavnik SŠK dr. Gabriel Kavčič.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/za-kulturo-spostovanja-vsakega-cloveskega-zivljenja-izjava-komisije-pravicnost-in-mir

    Odgovori
  66. Miro says:
    13. maja, 2023 at 18:18

    FATIMSKA MATI BOŽJA: PRIKAZANJA LETA 1917

    SV. PAPEŽ JANEZ PAVEL II. JE PRIPISAL ČUDEŽU FATIMSKE MARIJE, DA JE PREŽIVEL ATENTAT 13. MAJA 1981.

    ZGODILO SE JE …

    V Fatimi na Portugalskem se je Marija leta 1917 večkrat prikazala trem otrokom, revnim pastirčkom – Luciji, Jacinti in Frančišku Marto. Prikazala se jim je vsakega trinajstega v mesecu.

    Povabila jih je k molitvi, pokori in žrtvovanju za spreobrnjenje grešnikov in za mir v svetu. Tedaj je bil čas prve svetovne vojne.

    Prikazanja so spremljali čudeži.

    Franček in Jacinta sta umrla v otroški dobi; papež Janez Pavel II. ju je razglasil za blažena.

    Lucija je živela dolgo in fatimska Mati Božja jo je učila, kako razširi pobožnost Brezmadeženega Marijinega Srca. Umrla je leta 2005 kot redovnica karmeličanka.

    Danes Fatimsko Mati Božjo ne častimo le v Fatimi, ampak po vsem svetu.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/fatimska-mati-bozja-prikazanja-leta-1917/2023-05-13/

    Fatimska Mati Božja, prosi za nas!

    Odgovori
  67. Miro says:
    13. maja, 2023 at 17:58

    JEZUS: »ČE VAS SVET SOVRAŽI, VEDITE, DA JE MENE SOVRAŽIL PRED VAMI. ČE BI BILI OD SVETA, BI SVET LJUBIL, KAR JE NJEGOVO; KER PA NISTE OD SVETA, AMPAK SEM VAS JAZ ODBRAL OD SVETA, VAS SVET SOVRAŽI.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 15,18-21)

    »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše. Vse to vam bodo delali zaradi mojega imena, ker ne poznajo tistega, ki me je poslal.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+15%2C18-21&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    MENE JE SVET SOVRAŽIL PREJ KOT VAS

    V preteklem letu je zaradi svoje vere življenje izgubilo 4.136 kristjanov, 2.625 pa jih je končalo za zapahi. Kar 1.266 cerkva je bilo napadenih, v primerjavi z letom 2017 pa se je število ogroženih kristjanov povečalo za 30 milijonov.

    Takšni so izsledki raziskave o preganjanju kristjanov. Gre za raziskavo, ki na podlagi pritiskov in nasilja, ki so jih deležni kristjani, države razvršča v lestvico do kristjanov najbolj nevarnih držav. Na vrhu seznama so se znašle Severna Koreja, Afganistan, Somalija, Libija in Pakistan.

    Po podatkih raziskave vsak deveti kristjan v svetu doživlja nasilje zaradi svoje vere. Po mnenju raziskovalcev pa so številke najverjetneje nižje kot so v realnosti, saj ljudje, še posebej v ruralnih okoljih, ne prijavljajo smrti in nasilja, ki izvira iz verske nestrpnosti. Strah, da bodo zaradi tega deležni raznih povračilnih ukrepov je namreč prevelik.

    Ženske so zaradi svoje vere največkrat žrtve spolnega nasilja, posilstev, družinskega nasilja in dogovorjenih zakonov. Moški so po večini žrtve fizičnega nasilja, javnega obračunavanja in v končni fazi tudi smrti. Trpljenje žensk je tako velikokrat prikrito in težko zaznavno, medtem ko moški krvavo in nasilno umirajo na ulicah.

    V poročilu je tako predstavljena zgodba mladega Alžirca, ki se je spreobrnil v krščansko vero. Ko so njegovi domači to izvedeli, so ga oče in bratje v pričo žene in otrok pretepali in zahtevali, da prizna islamsko vero. Po treh mesecih je oče dovolil, da skupaj z ženo in otroki odideta iz družine, s katero nimata več stikov.

    Indija se je povzpela, med države kjer so kristjani najbolj preganjani. Veliko preganjanja so deležni tudi Nigerijski kristjani, kjer se je število umorjenih kristjanov v enem letu skoraj podvojilo. Mnoge nigerijske vasi so popolnoma izpraznjene, saj so bili kristjani primorani bežati, v njihove domove pa so se naselili preganjalci kristjanov. Kar 90% kristjanov, ki so v preteklem letu umrli zaradi svoje vere, prihaja iz Nigerije.

    Ljudje bi se morali zbuditi. “Preganjanje kristjanov se povečuje. Številke kažejo, da na tem področju ni nobenega napredka in da nazadujemo. Države bi mogle ukrepati in začeti s spremembami.”

    S preganjanimi kristjani pa v svojih nagovorih sočustvuje tudi papež Frančišek, ki opozarja, da mediji in družba ob preganjanju kristjanov prevečkrat zamahnemo z roko, čeprav gre za eno najbolj preganjanih verskih manjšin v svetu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

    Odgovori
  68. Miro says:
    13. maja, 2023 at 13:58

    PRVI POHOD ZA ŽIVLJENJE TUDI V MARIBORU (Ognjišče)

    V MARIBORU SO DOPOLDNE PRIPRAVILI PRVI POHOD ZA ŽIVLJENJE, KI JE POTEKAL POD GESLOM ŽIVLJENJE JE ZAKON. PO NAVEDBAH ORGANIZATORJEV SE JE ZBRALO VEČ STO UDELEŽENCEV, KI SO PRISLUHNILI PRIČEVANJEM IN S POHODOM PO MARIBORSKIH ULICAH SPOROČILI, DA JE ŽIVLJENJE NAJVEČJI DAR.

    Zbrani na mariborskem Pohodu za življenje, ki sicer poteka v več kot 50 državah, pri nas je do zdaj potekal zgolj v Ljubljani, so opozorili na pomen življenja in da posameznik nima pravice tega drugemu vzeti. »Pohod za življenje je trenutek, ko lahko zaradi tega, ker se nas veliko zbere, damo glasno sporočilo širši javnosti o vrednosti vsakega človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, zlasti v času, ko se tudi evtanazija vsiljuje. Mislim, da je spet čas, da stopimo skupaj in smo glas za življenje. Za vse male otročke in za ostarele ter bolne,« je dejala predstavnica pobude Pohod za življenje Urša Cankar Soares.

    Zbrani so se na glavnem mariborskem trgu družili ob glasbenem in otroškem programu ter se s transparenti, ki so nosili sporočila v podporo življenju, odpravili po mariborskih ulicah. Prisluhnili so tudi pričevanjem o stiskah, ki so jih doživljale družine, zlasti mame, ob izgubi še nerojenih otrok.

    »Vsi udeleženci želimo javno pokazati, da se zavzemamo za življenje in najbolj nemočne ter ranljive med nami. To so nerojeni otroci in njihove mame ter očetje v stiski. Zato želimo pokazati, da je življenje zakon,« je dejal organizator mariborskega pohoda Marij Markovič in dodal, da želijo z letošnjim geslom pogled usmeriti v to, da brez življenja ni ničesar drugega in da samo življenje lahko podarimo otroku. »Ker če ima življenje, lahko ima vse.«

    Kljub napovedanemu dežju in kislemu vremenu se je zbralo precej ljudi. »Mariborčani so nas veselo sprejeli in so prišli na pohod. Zelo lepo vzdušje, še dež nam je prizanesel. Lepo nam je in smo veseli, da smo tukaj,« je še dejala Cankar Soares.

    Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/262/novice/36466/prvi-pohod-za-zivljenje-tudi-v-mariboru.htm

    Odgovori
    • Miro says:
      13. maja, 2023 at 14:01

      MOLIMO:

      Gospod Jezus,
      obudi v nas spoštovanje do vsakega
      nerojenega človeškega življenja,
      naredi nas sposobne v sadu materinega telesa
      gledati čudovito delo Stvarnika,
      daj, da bodo naša srca velikodušno sprejela
      vsakega otroka, ki vstopa v življenje. Amen.

      (molitev papeža Benedikta XVI. za nerojene otroke)

      Odgovori
  69. Miro says:
    12. maja, 2023 at 14:16

    JEZUS: »TO JE MOJA ZAPOVED, DA SE LJUBITE MED SEBOJ, KAKOR SEM VAS JAZ LJUBIL. NIHČE NIMA VEČJE LJUBEZNI, KAKOR JE TA, DA DÁ ŽIVLJENJE ZA SVOJE PRIJATELJE. VI STE MOJI PRIJATELJI, ČE DELATE, KAR VAM NAROČAM.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 15,12-17)

    »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+15%2C12-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    TO JE MOJA ZAPOVED

    Ljubezen, ki je zapoved? Ali lahko iz ljubezni naredimo zapoved, ne da bi jo uničili? Kakšna ljubezen pa je to, pomisli človek, če ni svobodna, ampak zapovedana?

    Da bi odgovorili na ta ugovor, je potrebno vedeti, da obstajata dve vrsti zapovedi. Ena zapoved ali obveznost prihaja od zunaj, od volje, ki je različna od moje, in je zapoved ter obveznost, ki prihaja od znotraj in ki se porodi iz stvari same.

    Dokler nas obdajajo druge dobrine tega sveta, smo v nevarnosti, da bi zgrešili cilj, da bi težili k napačnim dobrinam in tako izgubili najvišje Dobro.

    Eden od filozofov, ki ga že poznamo, Kierkegaard, je zapisal: »Samo takrat, ko je ljubiti dolžnost, samo takrat je ljubezen za vedno zavarovana pred sleherno spremembo; za večno je osvobojena v blaženi samostojnosti; zavarovana v večni blaženosti proti sleherni raztresenosti.« Na prvi pogled so to skrivnostne besede, toda njihov pomen je zelo preprost. Povedati hočejo: človek, ki resnično ljubi, hoče ljubiti za večno. Ljubezen potrebuje obzorja večnosti, če ne, ni drugega kot šala, »ljubek nesporazum« ali pa »nevarna zabava«, kot jo imenuje ta filozof, ki je sam človeško ljubezen globoko izkusil skozi trpljenje. Zato, globlje ko človek ljubi, z večjo tesnobo dojema nevarnost za svojo ljubezen, nevarnost, ki ne prihaja od drugih, ampak iz njega samega. On sam namreč dobro ve, da je nestalen in da bi se lahko jutri, Bog ne daj, utrudil in bi več ne ljubil. In ker sedaj, ko je ves v ljubezni, jasno vidi, kakšno nepopravljivo izgubo bi to prineslo, poskrbi in se »zaveže«, da bo ljubil za večno. Dolžnost obvaruje ljubezen pred nestalnostjo in jo zasidra v večnost.

    Dolžnost ljubiti zavaruje ljubezen pred obupom in jo napravlja blaženo in neodvisno, ker jo zavaruje pred strahom, da ne bi mogli ljubiti za večno. Kdor ljubi, je zares srečen, da »mora« ljubiti; to se mu zdi najlepša in najbolj osvobajajoča zapoved na svetu.

    Zapoved« ali dolžnost ljubiti varuje ljubezen ne le pred utrujenostjo in željo, da bi se človek umaknil nazaj ter zamenjal predmet svoje ljubezni (v primeru zakona varuje pred ločitvijo), pa tudi pred drugo zastrašujočo nevarnostjo za ljubezen, ki se imenuje navada in ki poplitvi vse, ko ugasne sleherno radost in navdušenje. Dolžnost je vsak dan nova, za razliko od vzgiba, naravne privlačnosti, spontanega nagiba, ki pride in odide in s časoma neizogibno oslabi.

    Ljubezen je tema pesnikov; zlahka se človek zanjo navduši. Toda poezija ne zadostuje. Potrebna je milost. Milost pomeni pomoč, ki prihaja od zgoraj, ki ozdravlja našo sposobnost ljubiti, ki jo je ranila sebičnost, in podarja stanovitnost ter vztrajnost. Isti evangelist Janez, ki nam je v evangeliju posredoval »zapoved« ljubiti, nam v svojem prvem pismu pokaže izvir, iz katerega zajemamo moč, da bi to zapoved lahko uresničili. Pravi:

    »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe … Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil.«
    Pred »zapovedjo« ljubezni nam Bog daje »milost«, tj. »dar«, da jo lahko izpolnimo. On se je prvi »zavezal«, z nami je sklenil »zavezo«, in to »večno« zavezo. Ni nas ljubil prvi le enkrat, na začetku; vedno, vsak dan, vsak trenutek nas ljubi prvi. Mi lahko iz te ljubezni zajemamo moč, da ljubimo Boga, bližnjega, zakonca in da prejmemo odpuščanje vsakokrat, ko ne ljubimo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  70. Miro says:
    12. maja, 2023 at 14:15

    SVETI LEOPOLD MANDIĆ: MALI MOŽ Z VELIKIM DUHOM

    ZAKRAMENT SV. SPOVEDI BI LAHKO BILO »DRUGO IME« SV. LEOPOLDA MANDIĆA, KAJTI CELIH ŠTIRIDESET LET JE PREBIL V SPOVEDNICI, NEUMORNO SPOVEDUJOČ TUDI PO DVANAJST UR NA DAN. VSAK JE BIL DOBRODOŠEL, ŠE ZLASTI PA DUHOVNIKI.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Leopold Mandić, s krstnim imenom Bogdan, se je rodil 12. maja 1866 v Hercegnovem pri Boki Kotorski. Bil je najmlajši, dvanajsti otrok globoko vernih staršev, in s tem potrdil resnico, da se v družinah s številnimi otroki skoraj vedno najde vsaj en »pravi biser«. Sv. Leopold je bil od malega vsako jutro s starši pri sv. maši in sv. obhajilu.

    Šestnajstleten je vstopil v semenišče kapucinov v Vidmu z željo, da bi delal predvsem na področju ekumenizma. Po letu noviciata je kot br. Leopold odšel na študij v Padovo in Benetke. Tu je leta 1890 prejel mašniško posvečenje, še vedno z globoko željo delovati na versko mešanih področjih za edinost krščanstva. A predstojniki so ga po krajšem bivanju v Zadru, Kopru in na Reki, poslali v samostan v Padovi.

    Tedaj se je sv. Leopold odločil svoja ekumenska prizadevanja voditi na povsem edinstven način, rekoč: »Odslej bo moj Vzhod vsaka duša, ki me bo prosila za spoved!« Spoznal je namreč, da s tem, ko posvečuje kristjane na Zahodu, rešuje tiste na Vzhodu. Vsakega človeka, ki je prišel k spovedi, je želel sprejeti s tako zavzetostjo in ljubeznijo, kakor da bi prišel k njemu pravoslavni kristjan.

    Svetnik, katerega majhno telo ni preseglo 135 cm, duhovno pa pravi velikan, se »zapre« v spovednico. Pred njo so iz dneva v dan daljše vrste spokorjencev. V njej so visoki intelektualci, profesorji in zdravniki, kakor tudi preprosti ljudje in duhovniki. Vse je pritegnila skromnost, človeškost, preprostost in ljubezen, ki jo je neutrudno razdajal sv. Leopold Mandić.

    Umrl je 30. julija 1942 v Padovi. Za blaženega ga je leta 1976 razglasil papež Pavel VI., za svetega pa le sedem let pozneje sv. papež Janez Pavel II. Sv. Leopold Mandić je zavetnik spovednikov.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-leopold-mandic-mali-moz-z-velikim-duhom/2023-05-12/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Leopold Mandić, prosi za nas!

    Odgovori
  71. Miro says:
    11. maja, 2023 at 13:44

    JEZUS: »KAKOR JE OČE MENE LJUBIL, SEM TUDI JAZ VAS LJUBIL. OSTANITE V MOJI LJUBEZNI!«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 15,9-11)

    »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+15%2C9-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    OSTANITE V MOJI LJUBEZNI

    Besede »Kakor je Oče ljubil mene, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni«, izražajo bistvo Jezusovega srca ali osebnosti. Ne domišlja si, da je On vir ljubezni. Dobro ve, da ljubezen izvira iz Očetovega srca. Jezus je popoln človeški izraz Očetove ljubezni. Če hočemo spoznati Očetovo ljubezen, moramo zreti v Jezusovo srce – osebnost. On je iz sebe naredil dar nam. Povabljeni smo ostajati v njegovi ljubezni in upoštevati njegovo povabilo.

    Kako lahko ostajamo v njegovi ljubezni? Jezus nam odgovarja: »Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni.« Vsi nosimo v srcu brezmejno hrepenenje po ljubezni. Če ga hočemo uresničiti, smo povabljeni k nenehnemu iskanju in sprejemanju Božje volje, vedno, v majhnih in velikih stvareh.

    »Vzemite moj jarem nase«, je rekel Jezus. Gre za jarem, ki je lahek in prijeten, ker so to njegove zapovedi. V tem je velika razlika od zapovedi stare zaveze.

    Prvo berilo pokaže, da so bili kristjani svobodni od velikega števila predpisov in pravil judovske postave. Pomembna jim je bila osebna povezanost s Kristusom po veri in izpolnjevanje njegove volje sredi življenja. Njegove volje niso iskali v pravilih, ampak sredi življenja v moči njegove besede. V stari zavezi je bilo spoštovanje zapovedi del vzgoje in družbene varnosti in zaščite. Bog je svoje ljudstvo ločil od drugih tako, da jim je dal določena navodila, ki naj bi jih upoštevali, še posebej glede hrane. Pravovernim Judom ta pravila še danes onemogočajo sproščeno komunikacijo z drugimi in jih ločujejo od ostalih ljudi.

    Jezusove zapovedi pa niso takšne, ampak pospešujejo občestvo in komunikacijo. Jezus ima eno samo zapoved: “Ljubite drug drugega”. Vse ostalo je zgolj razlaga te zapovedi. Ljubimo drug drugega in njegovo voljo lahko iščemo sredi življenja zato, ker je njegova volja izraz Jezusove ljubezni do nas in vseh ostalih, v vsakršnih okoliščinah. Karkoli delamo, imejmo pred očmi na svojo povezanost z Njim, ki nas ljubi in vabi, da v danih okoliščinah odkrijemo kako lahko iz tega zajemamo in delimo z drugimi. V tem je njegova volja. Božja volja je živa, ki nas žene v sodelovanje z Božjo ljubeznijo do sebe, bližnjih in stvarstva. Ne dovoli nam ostati navezani na preteklost.

    »Če boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem jaz spolnil Očetove zapovedi in ostajam v njegovi ljubezni.« Jezus je v vsakršnih okoliščinah iskal Božjo voljo, še posebej pa v svojem trpljenju in drami. Vedel je, da je za vsem tem Očetova vesoljna volja, ki hoče v svojo ljubezen zajeti vse ljudi. O svojih zapovedih nam ne govori zato, da bi nas obtežil s pravili in nam naložil breme, ki ga moramo nositi sami, ampak zato, da bi nam dal svoje veselje: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni.« Če iščemo Gospodovo ljubezen, najdemo veselje. Mnogi iščejo veselje, pa ga ne najdejo zato, ker ne smemo iskati veselja, ampak ljubezen. Ljubezen je edina Očetova volja v vseh stvareh in vsakršnih okoliščinah. Tedaj najdemo veselje in mir, ker prejmemo veselje povezanosti z Bogom po njegovem Sinu Jezusu Kristusu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  72. Miro says:
    11. maja, 2023 at 13:41

    SVETI IGNACIJ LAKONSKI: ZAVETNIK BODOČIH MATER

    SV. IGNACIJ LAKONSKI JE NAJVEČJI »ČUDODELNIK« MED KAPUCINI. LJUDJE SO GA CENILI IN IMELI RADI.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Ignacij Lakonski se je rodil leta 1701 v Laconiju na Sardiniji. Pri krstu so mu dali ime Frančišek. Kot deček je zelo rad prihajal v cerkev in molil. Ker pa v njegovem kraju ni bilo šole, ni znal brati in pisati.

    Ko je pri osemnajstih letih hudo zbolel, se je zaobljubil Božji Materi Mariji, da bo postal kapucin, če ozdravi. A potem so ga kapucini zaradi slabega zdravja komaj sprejeli. Med njimi ni bil posebno cenjen, a so mu dovolili, da je naredil zaobljube.

    Samostanska skupnost mu je zaupala, da prosjači za potrebe bratov, najprej v rodnem mestu, potem pa štirideset let v glavnem mestu Sardinije, v Cagliariju.

    Ko je br. Ignacij pobiral bero, pa je tudi misijonaril: ljudi je poučeval v veri in z njimi molil. Imel je dar prerokovanja, pripisujejo pa mu tudi številne čudežne ozdravitve. Je največji »čudodelnik« med kapucini. Ljudje so ga cenili in imeli radi.

    Umrl je 11. maja 1781, star osemdeset let. Papež Pij XII. ga je leta 1940 razglasil za blaženega, leta 1951 pa za svetega.

    Sv. Ignacija Lakonskega umetniki najpogosteje upodabljajo z beraško malho in palico pred križem. Je zavetnik bodočih mater.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-ignacij-lakonski-za-bodoce-matere/2023-05-11/

    Sv. Ignacij Lakonski, prosi za nas!

    Odgovori
  73. Miro says:
    10. maja, 2023 at 16:00

    JEZUS: »OSTANITE V MENI IN JAZ V VAS. KAKOR MLADIKA NE MORE SAMA RODITI SADU, ČE NE OSTANE NA TRTI, TAKO TUDI VI NE, ČE NE OSTANETE V MENI. JAZ SEM TRTA, VI MLADIKE. KDOR OSTANE V MENI IN JAZ V NJEM, TA RODI OBILO SADU, KAJTI BREZ MENE NE MORETE STORITI NIČESAR.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 15,1-8)

    »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+15%2C1-8&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    JAZ SEM TRTA IN MOJ OČE JE VINOGRADNIK

    Jezus izreče te besede, ko je v dvorani zadnje večerje. Zato veljajo kot Jezusova oporoka vsem nam.

    Pretresljive so njegove besede »brez mene ne morete ničesar storiti.« Kaj je Jezus s tem mislil? Da se ne moremo učiti, delati, narediti izpita, pomiti posode …?? Ja, tudi za to rabimo Božjo pomoč in blagoslov. A to, kar mi nikakor ne moremo storiti sami, brez Jezusa je; priti do odrešenja, do zedinjenja z Njim. Za to nujno potrebujemo Njega. Zato smo mi kot mladike na trti, ki je Jezus. Mladika sama ne more obstati in ne roditi sadov.

    V besedilu se kar sedemkrat pojavi beseda »ostati«. Tako kot je v zakonu zelo pomemben čas, ki ga zakonca preživita drug z drugim, se pogovarjata, molita, veselita skupaj, pa tudi jočeta … Tako je pomembno za vsakega kristjana, da ostaja z Jezusom. Kdaj ostajam z Njim in v Njem?

    – Ko se z Njim pogovarjam, molim.
    – Ko prisluhnem Njegovi besedi in prebivam v njej.
    – Ko obhajam Evharistijo in slavim Gospoda v Najsvetejšem.
    – Ko se vračam k Njemu po zakramentu svete spovedi.
    – Ko izpolnjujem deset zapovedi, ki jih je Jezus povzel v zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega.
    – Ko izvršujem telesna dela usmiljenja: lačne nasičevati, žejne napajati, popotnike sprejemati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, mrliče pokopavati.
    – Ko izvršujem duhovna dela usmiljenja: grešnike svariti, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti, nadležne prenašati, žaljivcem odpustiti, za žive in mrtve Boga prositi.

    Zgled in spodbuda na poti so nam svetniki. Oni so bili kot rodovitne mladike, ki so obrodili mnoge sadove.

    Poklicani smo, da prinašamo sadove. Če smo v Jezusu Kristusu bomo zagotovo prinašali Božje sadove. Po sadovih lahko prepoznamo, kam smo priklopljeni.

    Premislimo torej, ali tudi mi ostajamo v Jezusu? Mu sledimo? Katere sadove prinašamo?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  74. Miro says:
    10. maja, 2023 at 15:58

    SVETI DAMIJAN DE VEUSTER: ZAVETNIK OBOLELIH ZA AIDSOM

    APOSTOLA GOBAVCEV SO POKOPALI GOBAVCI, NA NAGROBNI SPOMENIK PA ZAPISALI: »V SPOMIN NA ČASTITLJIVEGA OČETA DAMIJANA DE VEUSTERJA, KI JE UMRL KOT MUČENEC LJUBEZNI.«

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Damijan se je rodil 3. januarja 1840 kot sedmi otrok v kmečki družini v Tremelu v Belgiji, iz katere so izšli kar štirje redovni poklici: dve sestri in dva brata. Njegovo krstno ime je bilo Jožef. Pri osemnajstih letih, ko so v njegovi župniji redemptoristi imeli ljudski misijon, se je odločil za redovni poklic. Vstopil je v red presvetega Srca Jezusovega v Leuvenu, v katerem je bil že bil njegov brat (p. Pamfil). Dobil je redovniško ime Damijan.

    Ta red je bil zadolžen za pastoralno oskrbo otokov v Tihem oceanu. Sam je želel biti le brat laik, a so ga predstojniki poslali na študij teologije. Ko je bilo treba na misije poslati nove sile, se je Damijan prostovoljno javil, da gre v misijo namesto svojega brata Pamfila, ki je pravkar zbolel. Tako je leta 1863 z ladjo prispel v pristanišče havajskega glavnega mesta Honolulu. Tam je dva meseca kasneje prejel duhovniško posvečenje in začel nadomeščati bolnega misijonarja. Naučil se je jezik domorodcev. Ti so ga imeli zelo radi.

    Nekaj časa je deloval na Havajih, potem pa se je javil za Molokaj, »otok bede, smrti«, kjer je bilo okrog 800 gobavcev. Umirali so brez duhovnika.

    Ko je prišel tja, je imel 33 let. Bil je poln moči. Ves se je dal na razpolago gobavcem. Mnogi gobavci so se ob njegovem zgledu spreobračali in se dali krstiti. Naposled je zbolel tudi p. Damijan sam. Kljub neozdravljivi bolezni ni prenehal s svojim apostolskim delovanjem. O njem se je razširil glas, da je apostol gobavcev in kmalu so v Molokaj prispeli misijonarji in misijonarke. P. Damijan je za svoje delo prejel več priznanj havajske vlade.

    Umrl je 15. aprila 1889. Pokopali so ga gobavci, na nagrobni spomenik pa zapisali: »V spomin na častitljivega očeta Damijana de Veusterja, ki je umrl kot mučenec ljubezni.«

    Za blaženega je bil razglašen leta 1994, za svetega pa 11. oktobra 2009.

    Sv. Damijan je zavetnik gobavcev, obolelih za aidsom; priprošnjik proti gobavosti. Umetniki ga najpogosteje upodabljajo v redovni obleki. Dosegljive so njegove fotografije s klobukom in okroglimi očali.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-damijan-de-veuster-zavetnik-obolelih-za-aidsom/2023-05-10/

    Sv. Damijan, prosi za nas!

    Odgovori
  75. Miro says:
    10. maja, 2023 at 15:18

    SVETI KRST

    KRST JE TEMELJNI CERKVENI ZAKRAMENT, ZAJAME CELOTNO OSEBO IN JI PODELI NOVO ŽIVLJENJE.

    Kdor prosi za krst zase ali za svojega otroka, sprejema resno odgovornost. Prvi, ki je krščeval, je bil Janez Krstnik. Ljudje so prihajali k njemu in se spovedovali svojih grehov. Priznavali so, da so ljudje in da njihova pravičnost ne izhaja iz njihovih zaslug. Obžalovali so, da njihovo življenje ni bilo brez greha in prosili odpuščanja. Namen Janezovega krsta je bil globoko spremeniti mišljenje ljudi.

    S krstom so nam odpuščeni vsi naši grehi. Na poseben način prejmemo temeljne kreposti: vero, upanje in ljubezen. Postanemo polnopravni člani Božjega ljudstva – Cerkve.

    IME

    Že pred rojstvom otroku izberete ime. Bo vaš otrok v življenju nanj ponosen in vesel, da ste mu ga dali? Pri krstu dobi ime svetnika ali svetnice, ki se bo pred Bogom zavzemal za vašega otroka in krščenec ga bo spoznaval in vedno bolj posnemal v svojem življenju.

    Glavno dejanje krsta vsebuje tri bistvene prvine: potopitev v vodo, besede, ki jih izgovarja krstitelj, ko krščenca pokliče po imenu in nadaljuje: “Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha”, ter vera s katero krščenec, oziroma njegovi starši sprejmejo to besedo.

    MAZILJENJE S KRSTNIM OLJEM

    Olje vedno pomeni nežnost, ljubezen, pozornost … Krstno olje, s katerim smo maziljeni pri krstu, je olje ozdravljenja. Maziljenje s krstnim oljem nakazuje, da je ozdravljajoča moč, ki izvira iz Jezusa Kristusa, močnejša od ran, ki jih bo otrok (krščenec) prejel v svojem življenju.

    MAZILJENJE S KRIZMO

    Krizma je oljčno olje, pomešano z balzamom in dišavami in razširja izredno prijeten vonj; je olje za maziljenje kraljev. Maziljenje s krizmo poudarja, da smo kraljevske, preroške in duhovniške osebe, da nad nami počiva Božji blagoslov. S krstom smo postali kraljevski ljudje, ljudje, ki živijo v prvi osebi in njihovo življenje ni odvisno od drugih; ljudje, ki so sami s seboj v miru in zato more iz njih izžarevati mir.

    KRSTNA SVEČA

    Vsak človek prinaša upanje na ta svet. To čudovito misel izraža pri krstnem obredu povabilo krščevalca očetom novokrščencev, da ob velikonočni sveči prižgejo krstne sveče svojih otrok. Z vsakim novim rojstvom bi moral svet postati svetlejši in toplejši.

    BOTER

    Botrstvo izvira že iz časa prve Cerkve. Takrat so se za krščanstvo odločali predvsem odrasli ljudje. Ko so želeli sprejeti vero v Kristusa in biti krščeni, so si izbrali zgledne kristjane, ki so jim s svojim zgledom in učenjem to vero predstavili. Ti ”učitelji” so potem pri krstu jamčili za novokrščence in se obvezali, da jim bodo pri duhovni rasti pomagali.

    Botri so priče občestva in morajo imeti prejete vse zakramente uvajanja (krst, obhajilo, birmo), če so poročeni, morajo biti poročeni cerkveno. Samo civilno poročenim ali neporočenim parom, ki živijo skupaj, se mora dovoljenje za botrstvo odkloniti. Ravno tako ni primeren za botra, kdor je bil po lastni krivdi kaznovan na zaporno ali drugo visoko kazen, ali bi zaradi svojega načina življenja lahko povzročil pohujšanje (odvisniki od alkohola ali drog, preprodajalci in tatovi, pretepači in nasilneži…). Tudi kristjani, ki hote opuščajo ali zavračajo prejemanje zakramentov in zaradi svojega načina življenja ne praznujejo Gospodovega dne in drugih praznikov, niso primeri za botre.

    Biti boter je gotovo čast, odgovornost in naloga, saj s svojim zgledom in nasveti pomagajo staršem podpirati vero novokrščenca. Vsak boter mora za botrstvo dobiti dovoljenje domačega župnika. če je boter iz druge župnije mora to dovoljenje prinesti sam ali po starših novokrščenca, najkasneje do dne priprave, in ga predložiti župniku.

    Starši naj v času od najave krsta do priprave opravijo spoved. Priporočljivo je, da je otrok krščen v župniji, v kateri s svojo družino biva. To pa ne pomeni, da ne smemo prositi za krst v drugi župniji. Za tak krst je potrebno imeti pisno dovoljenje župnika župnije, kjer ima otrok stalno bivališče.

    KATEHUMENAT

    Krščevanje odraslih je bila v prvih stoletjih Cerkve običajna praksa. Priprava na krst se je vršila skozi obdobje katehumenata, kjer so kandidati za krst odkrivali verske skrivnosti in spoznavali bistvene lastnosti krščanskega življenja. Na veliko soboto so prejeli zakrament svetega krsta. Mnogi se kot odrasli odločajo, da bi prejeli sveti krst in druge zakramente. Včasih ta želja izvira iz želje skleniti cerkveni zakon, včasih pa je sad odločitve za Boga in krščansko vero.

    Kdor se torej odloči, da bi kot odrasel sprejel zakramente, naj se obrne na župnika ali drugega duhovnika, ki ga bo poučil, kaj v tem primeru storiti. Navadno se tak katehumen priključi eni od skupin, kjer katehumenat redno poteka. Tam se bo poučil o nadaljnjem poteku priprave. V času priprave, ki traja nekako eno leto, bo katehumen spoznal bistvo krščanske vere in mesto Cerkve v verovanju v Cerkev. Biti krščen, biti kristjan, je poklic.

    ŽIVETI KRŠČANSKI POKLIC POMENI:

    – Trdno verovati v Boga.
    – Vsak dan moliti z vsem srcem.
    – Zavzeto sodelovati vsaj vsako nedeljo in vsak praznik pri sveti maši.
    – Redno hoditi k sveti spovedi.
    – Redno se hraniti z Jezusovim Telesom pri svetem obhajilu.
    – Kdor živi kot zakonec, se poroči cerkveno!
    – V času bolezni ali starosti gre k spovedi, prejme sveto obhajilo in bolniško maziljenje.
    – Kristjan si bo močno prizadeval spolnjevati Božje in cerkvene zapovedi.
    – Ljubi vsakega človeka.

    Vernik, ki bo ostal zvest zahtevam svojega krsta, bo mogel oditi s tega sveta »z znamenjem vere«, z vero svojega krsta, v pričakovanju blaženega gledanja Boga, ki je dovršitev vere in v upanju na vstajenje.

    Sestavil Franc Kraner

    Povzeto po: https://www.tilci.si/duhovno/o-zakramentih-in-zakramentalih/39-sveti-krst.html

    Odgovori
  76. Miro says:
    9. maja, 2023 at 17:40

    JEZUS: »MIR VAM ZAPUŠČAM, SVOJ MIR VAM DAJEM. NE DAJEM VAM GA, KAKOR GA DAJE SVET.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 14,27-31)

    »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več veliko govoril z vami, kajti vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič, vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče. Vstanite, pojdimo od tod!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C27-31&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    KAJ JE TA MIR, KI GA DAJE BOG? To je predvsem notranji mir, mir srca. Ta mir nam omogoča, da na svet gledamo z upanjem, čeprav je dostikrat razklan zaradi nasilja in sporov.

    Ta mir od Boga je tudi pomoč, zaradi katere lahko sodelujemo, z vso ponižnostjo, pri ustvarjanju miru tam, kjer je ta ogrožen.

    Mir na svetu je tako zelo nujen, če hočemo zmanjšati trpljenje; še posebej zato, da se otrokom današnjega in jutrišnjega dne ne bo treba srečevati z bolečino in negotovostjo.

    Kdo je Bog, je sveti Janez v svojem evangeliju izrazil s slepečim uvidom, v treh besedah: “Bog je ljubezen.” Če bi lahko razumeli samo te tri besede, bi šli daleč, zelo daleč.

    Kaj je tisto, kar nas v teh besedah prevzame? Zakaj nekatere ljubezen pretrese, tako da se zavedo, kako ljubljeni so, celo kako dragoceni so? In zakaj imajo drugi občutek, da ne veljajo nič?

    Ko bi le vsak lahko spoznal, da nam Bog ostaja ob strani celo v brezdanjih globinah naše osamljenosti. Bog vsakomur govori: “Drag si v mojih očeh, spoštujem te in te ljubim.” Da, Bog lahko daje samo svojo ljubezen, to je ves evangelij.

    Da nas Bog ljubi, je resničnost, ki jo včasih težko dojamemo. Ko pa odkrijemo, da je njegova ljubezen predvsem odpuščanje, se naše srce umiri, celo spremeni.

    In v Bogu potem zmoremo pozabiti, kar teži srce; to je izvir, kjer najdemo svežino in nov zagon.

    Se dovolj zavedamo, da nam Bog tako zaupa, da kliče čisto vsakogar izmed nas? Kaj je ta klic? Bog nas vabi, naj ljubimo, kot nas ljubi on. In ni globlje ljubezni od te, da nekdo gre in podari samega sebe, za Boga in za druge.

    Kdor živi iz Boga, izbere ljubezen. In srce, odločeno ljubiti, lahko izžareva brezmejno dobroto. Tistemu, ki skuša ljubiti z zaupanjem, se življenje napolni z vedro lepoto.

    Ljubiti, to pomeni odpuščati, živeti kot ljudje, ki so se spravili. In sprava duši vedno prinese pomlad.

    Bog nas ne pušča samih. Omogoča nam, da napredujemo k občestvu, tistemu občestvu ljubezni, ki je Cerkev, tako skrivnostna in hkrati tako nepogrešljiva …

    Iskanje sprave in miru pomeni boj v lastni notranjosti. To ni lahka pot. Nič, kar je trajnega, ne nastane z lahkoto. Duh občestva ni lahkovernost, temveč večje srce, globoka dobrota.

    Na tej poti bomo včasih naleteli na ovire. Takrat se spomnimo, da je vir miru in občestva v Bogu. In namesto obupavanja bomo nad svoje slabosti klicali njegovega Svetega Duha.

    In vse naše življenje nam bo Sveti Duh omogočal, da se bomo znova in znova odpravljali na pot, od začetka do začetka, k prihodnosti miru.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!

    Odgovori
  77. Miro says:
    9. maja, 2023 at 17:38

    SVETA KATARINA BOLONJSKA: ZAVETNICA SLIKARJEV

    KLARISA SV. KATARINA BOLONJSKA JE OBOŽEVALA GLASBO, POEZIJO, SLIKARSTVO.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Katarina se je rodila 8. septembra 1413 v Bologni v Italiji v plemiški družini. Otroštvo je preživela na dvoru v Ferrari.

    Oboževala je glasbo, poezijo in slikarstvo. Ko se je po očetovi smrti njena mati ponovno poročila, je štirinajstletna Katarina vstopila v red klaris. Vse svoje talente je posvetila redovniškemu življenju, kjer je bila vratarica, pek, perica; opravljala je torej majhna samostanska dela, ne da bi ji bilo izpod časti. Hkrati pa je tudi slikala in igrala. Kasneje so ji zaupali službo voditeljice novink.

    V rodnem mestu v Bologni je ustanovila samostan klaris in ga vodila vse do smrti. Umrla je pri petdesetih letih.

    Svojim novinkam je govorila, da do nebes vodita dve stopnici: ena so dobra dela, druga pa ponižanja, ki jih je veliko v življenju. Za seboj je poleg slikarskih del zapustila tudi Spis o sedmih duhovnih orožjih.

    Sv. Katarino Bolonjsko umetniki upodabljajo v redovni obleki z lilijo ali križem v roki. Ta svetnica je zavetnica umetnikov, slikarjev.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-katarina-bolonjska-zavetnica-slikarjev/2023-05-09/

    Sv. Katarina Bolonjska, prosi za nas!

    Odgovori
  78. Miro says:
    8. maja, 2023 at 12:50

    JEZUS: »ČE ME KDO LJUBI, SE BO DRŽAL MOJE BESEDE IN MOJ OČE GA BO LJUBIL. PRIŠLA BOVA K NJEMU IN PREBIVALA PRI NJEM.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 14,21-26)

    Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« Juda (ne Iškarijot) mu je rekel: »Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« Jezus je odgovoril in mu rekel: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C21-26&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    KDOR IMA MOJE ZAPOVEDI, ME LJUBI

    Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi«. Po domače bi rekli: ljubezen do Boga je treba pokazati z dejanji. Tudi starši se ne zadovoljijo s tem, da jim otroci z besedami ponavljajo: »Rad te imam.« Če ne upoštevajo njihovih želja in ukazov, njihova ljubezen nima nobene življenjske vrednosti.

    Preskusni kamen naše ljubezni do Boga, kar je dejansko naša vera, je uresničevanje Jezusove največje zapovedi. V njej je povzetih deset Božjih zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, Stvarnika in Očeta, in do soljudi, ki so zaradi skupnega Očeta naši pravi bratje in sestre. V obe smeri ima ta »največja zapoved« enako težo. Pobožen ljudomrznež je od Boga bolj oddaljen kot pa tisti, ki zna ustvarjati prisrčne medčloveške odnose, čeprav Boga z jezikom ne priznava.

    Pomembno se je odpreti delovanju Svetega Duha. Jezus obljublja apostolom in vsem svojim učencem Duha resnice. To je tista oživljajoča moč, ki v nas, če mu ne postavljamo ovir, rodi sadove krščanskega življenja, življenja po Božjih zapovedih.

    Apostol Pavel v svojem pismu Galačanom našteva za življenje silno dragocene »sadove Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje«. Roditi te sadove pomeni »imeti Jezusove zapovedi in jih spolnjevati«. Ali z drugimi besedami – ljubiti Boga.

    Naše krščanstvo se mora »učlovečiti«. To zahtevo je izrazila Cerkev na pragu tretjega krščanskega tisočletja, ko pravi: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev.«

    Jezus kot “dokaza” naše ljubezni ne izpostavlja redne molitve ali hoje k maši. Ne imenitnih besed ali poglobljenih misli. Niti velikih pobožnosti. “Kdor me ljubi, mi je poslušen.” Pazi na moje besede kot stražar. Ker biti poslušen Jezusu pomeni biti poslušen Očetu. Kdor pa je poslušen Očetu, mu dela največje veselje, saj gradi Kraljestvo. Pa saj vemo, da ljubezen ni v velikih početjih, ampak v združitvi src. Če torej združimo svoje srce z Bogom v tem, da vztrajno in brez prenehanja delamo dobro iz ljubezni, je to tisto, kar hoče Bog. Kaj pa hoče Bog nas vedno znova spominja in poučuje Sveti duh, ki nam je učencem podarjen.

    Končno si vsakdo izmed nas želi biti ljubljen ne zaradi tega, ker je uspešen, strpen, nadarjen ali bogat, ampak zato, ker je enkratna in neponovljiva oseba. Tako ljubi Bog svoje ljudstvo in tako ljubi vsakega izmed nas in tako želi, da ljubimo drug drugega. In v tem je tudi rešitev: najprej moramo mi okušati neskončno božjo ljubezen do nas in šele potem bomo lahko v moči te ljubezni mi ljubili druge. Neizpodbitno namreč velja, da samo ljubljen človek lahko ljubi, kakor tudi neizpodbitno velja, da ranjeni človek rani. Jezus nas vabi, da odpremo svoje srce za Boga in za svojega bližnjega. Predvsem pa odprimo svoje srce za neskončno Božjo ljubezen, da bomo v moči te ljubezni ljubili druge ljudi.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  79. Miro says:
    7. maja, 2023 at 15:53

    PAPEŽ FRANČIŠEK: POGLEJTE KOMPAS, KAKO PRITI V NEBO. LJUBITI JEZUSA, KI JE POT

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 14,1-12)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! EVANGELIJ (Jn 14,1-12) DANAŠNJEGA BOGOSLUŽJA JE VZET IZ JEZUSOVEGA ZADNJEGA GOVORA PRED NJEGOVO SMRTJO.« S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO RADUJ SE, KRALJICA NEBEŠKA, Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJO 5. VELIKONOČNO NEDELJO. (po zapisu p. Ivana Hercega)

    Srce učencev je vznemirjeno, toda Gospod jim nameni pomirjajoče besede, saj jih povabi, naj jih ne bo strah. »Ne bojte se«. On jih namreč ne zapušča, temveč gre, da jim pripravi prostor in da jih vodi proti temu cilju. Gospod namreč danes pokaže vsem nam čudovit prostor kam iti in istočasno nam pove, kako tja iti. Pokaže nam pot po kateri hoditi. Pove nam kam iti in kako iti tja.

    Najprej kam iti. Jezus vidi vznemirjenost učencev, njihov strah, da bodo zapuščeni, ravno tako, kot se zgodi nam, ko smo prisiljeni ločiti se od nekoga, ki ga imamo radi. Zato pravi: »Grem, da vam pripravim prostor, […], da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (vv. 2-3). Jezus uporablja družinsko podobo doma, kraja odnosov in intimnosti. V Očetovi hiši – pravi svojim prijateljem in tudi vsakemu od nas – je prostor zate, zato si dobrodošel in boš sprejet s toplino objema in jaz sem v nebesih, da ti pripravim prostor! Pripravlja nam očetov objem in prostor za vso večnost.

    Bratje in sestre, ta Beseda je za nas vir tolažbe in upanja. Jezus se ni ločil od nas, temveč nam je odprl pot in tudi v naprej naš končni cilj, ki je srečanje z Bogom Očetom, v katerega srcu je prostor za vsakega od nas. Torej, ko čutimo napor, izgubljenost ali celo zgrešenost, se spomnimo, kam je namenjena naša pot. Izpred oči ne smemo izgubiti cilja, četudi dandanes tvegamo, da nanj pozabimo, da pozabimo na vprašanja o cilju, tista pomembna: Kam gremo? Proti komu hodimo? Zakaj je vredno živeti? Brez teh vprašanj skrčimo življenje samo na sedanjost in mislimo, da moramo, kolikor je le mogoče uživati ga in tako pridemo do tega, da preživljamo dan brez kakršnegakoli namena, brez cilja. Naša domovina pa je v nebesih (prim. Flp 3,20). Ne pozabimo na veličino in lepoto cilja!

    Ko je enkrat cilj znan, se tudi mi, kakor apostol Tomaž v današnjem evangeliju, vprašamo: kako priti tja? Včasih, še zlasti, ko je potrebno soočiti se s težkimi problemi in je občutek, da je zlo močnejše, nam pride, da se vprašamo: kaj moram storiti, po kateri poti iti? Prisluhnimo Jezusovemu odgovoru: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6). Jezus sam je pot po kateri hoditi, da bi živeli v resnici in imeli življenje v obilju. On je pot in zato vera Vanj ni »paket idej«, ki jih moramo verovati, ampak pot, ki jo je potrebno prehoditi, opraviti potovanje, hoditi z Njim. Torej hoditi za Jezusom, ker On je pot, ki vodi v srečo, ki nikoli ne zaide. Hoditi za Jezusom in tudi posnemati ga, še zlasti z dejanji bližine in usmiljenja do drugih. Poglejte kompas, kako priti v nebo: ljubiti Jezusa, Pot in postati znamenja njegove ljubezni na zemlji.

    Bratje in sestre, živimo sedanjost, vzemimo ga v roke, a ne pustimo se mu premagati. Glejmo navzgor, v nebo, spominjajmo se cilja, pomislimo, da smo poklicani za večnost, za srečanje z Bogom. In iz nebes v srce obnovimo izbiro za Jezusa, izbiro, da bi ga ljubili in hodili za njim.

    Devica Marija, ki je hodila za Jezusom in že prišla na cilj, naj podpira naše upanje.

    Odgovori
  80. Miro says:
    6. maja, 2023 at 16:54

    JEZUS: »ČE STE SPOZNALI MENE, BOSTE SPOZNALI TUDI MOJEGA OČETA. OD ZDAJ GA POZNATE IN VIDELI STE GA.«

    Z SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 14,7-14)

    »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih.

    Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C7-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    POKAŽI NAM OČETA

    Videti Boga je nekakšno prahrepenenje človekovega srca, za katerega bi nam lahko celo prišlo na misel, da je bogokletno. Da gre za nekakšno trmasto odklanjanje skrivnosti, »ki je bila skrita pred veki in rodovi« (Kol 1,26). Da je to nekakšna ošabna želja ali celo hotenje, da bi sami odmaknili zagrinjalo, ki ga edini »odgrinja šele Kristus« (2 Kor 3,14). A velja, kar je Bog povedal Mojzesu: »Noben človek me ne more videti in ostati živ« (2 Mz 33,20).

    Pa ni bilo vedno tako. Pred grehom se je človek pogovarjal z Bogom iz obličja v obličje. Nobene prepreke ni bilo med njima, nobene slepote na človekovem srcu. Ko pa je svoje srce odprl grehu in dovolil, da ga je prevzel dvom nad brezpogojno Božjo ljubeznijo, je ugasnila luč, ki je do tedaj napolnjevala njegove oči in njegovo srce, luč, v kateri je sebe in svojo ženo videl v vsej lepoti, s katero sta bila ustvarjena, in se je potopil v temo, polno strahu in bega.

    Morda bi nam bilo bolj všeč, če bi Bog bil zgolj v nebesih. To se bolj sklada z njegovim veličastvom. Prostranstvo in neskončnost bi po naših prestavah bolj ustrezala njegovi vsemogočnosti. Ker pa je Beseda postala meso in se naselila med nami, ker je postal pravi človek, čeprav je ostal tudi pravi Bog, mu je ostal samo šotor. Tudi ta njegov šotor iz mesa. Ker je človek, se njegove rane lahko vnamejo. Potrebuje pomoč, potreben je usmiljenja. Papež Frančišek spodbuja: »Ne popuščajmo skušnjavi brezbrižnosti do drugih, zlasti do najslabotnejših; ne navadimo se pogledati stran, ampak si vsak dan konkretno prizadevajmo za oblikovanje skupnosti, ki jo sestavljajo bratje, ki se med seboj sprejemajo in skrbijo drug za drugega« (Kultura skrbi, 9).

    Brez tega pogleda, ki ga osvetljuje luč učlovečenega Kristusa, bodo naše oči lahko zelo dobro videle dogajanje okoli nas, srce pa bo ostalo zatemnjeno; srce ne bo videlo, na kakšen način se je Beseda naselila med nami. Opravljali bomo molitve, izpolnjevali svoje dolžnosti, ne bo pa prišlo do tistega milostnega trenutka, v katerem bi odkrili učlovečeni Jezusov obraz in v njem prepoznali Boga, ki ga ni nikoli nihče videl. Na Filipovo prošnjo: »Gospod, pokaži nam Očeta,« je Jezus odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9).

    Toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Jezusa je nemogoče spoznati, če nam on sam ne razsvetli oči. Morali bomo v Marijino šolo. Ona je, kot nam je dobro znano, besede in dogodke ohranila v srcu in jih premišljevala. Srce je odkrivalo pomen vsega, kar je doživljala ob svojem Sinu. Naj tudi nas uči tega premišljujočega poslušanja in gledanja, da bomo vedno globlje odkrivali, v kakšno upanje smo poklicani in kakšna dediščina nam je podarjena v tej Besedi, ki je bila v začetku in je po njej nastalo vse, kar je nastalega.

    Gotovo je Filip tukaj dosegel izredno visoko duhovno napetost in vendar sliši v odgovor: \”Tako dolgo sem med vami, in me nisi spoznal, Filip.\” Stojimo pred nenavadno razlago téme vztrajanja in čutimo, da se obrača na vsakega izmed nas.
    Opažamo, da je treba besedo \”me nisi spoznal\”, prevedeno v novozavezno govorico, pri poglobljenem branju razumeti v luči Jezusove besede Pavlu: \”Zakaj me preganjaš?\” Izrazi \”me nisi spoznal\”, \”me preganjaš\”, \”me ljubiš\”, vse to se nanaša na jaz Jezusa in Cerkve, v kateri človek zre tisto obličje Očeta, ki ga želi zreti in zaradi česar je bil ustvarjen; njegovo srce je nemirno, dokler ga ne uzre.
    To je dar vztrajanja; ne samo trmoglavo držati se nečesa, ampak vsak dan v skupnosti, v evharistiji, v Besedi, v Cerkvi, v skrivnostni Jezusovi navzočnosti, v sodobnosti svetega Duha zreti Očetovo obličje. In potem živeti, kakor da bi že prišli do cilja, ker nam je ta cilj dan vsak trenutek našega popotovanja.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!

    Odgovori
  81. Miro says:
    6. maja, 2023 at 16:54

    SVETI DOMINIK SAVIO: ZAVETNIK PRVOOBHAJANCEV

    SV. DOMINIK SAVIO V CERKVENEM KOLEDARJU SVETNIKOV GODUJE SICER 9. MARCA, V SALEZIJANSKEM BOGOSLUŽNEM KOLEDARJU PA 6. MAJA.

    ZAKAJ ZAVETNIK PRVOOBHAJANCEV?

    Sv. Dominik Savio je zavetnik prvoobhajancev. »Sveti deček«, kakor ga običajno imenujemo, ni čisto slučajno postal njihov zavetnik. Zavetnik prvoobhajancev ni postal zgolj zato, ker je umrl pred dopolnjenim petnajstim letom in je eden od najmlajših svetnikov v Cerkvi, ampak predvsem zato, ker je s svojimi izredno zrelimi odločitvami pri prvem obhajilu dokazal, da je bil ta dan v njegovem življenju res »naj dan«.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Dominik se je rodil leta 1842 v italijanski Riva di Chieri v Pijemontu. Starša sta se nato preselila v Morialdo. V tamkajšnji župniji je Dominik s petimi leti začel ministrirati. Kot mali sedemletnik je na velikonočni dan leta 1849, ko je pristopil k prvemu obhajilu, zapisal: »Zelo pogosto bom hodil k spovedi, k obhajilu pa vedno, ko mi bo spovednik dal dovoljenje; praznoval bom praznike; moja prijatelja bosta Jezus in Marija; raje umreti kakor grešiti.« Kratko, jasno, odločno, otročje in zrelo hkrati. To svojo »zabeležko« ob prvem obhajilu je dal v molitvenik, in jo pogosto vzel ven in jo prebral. Zato ni čudno, da njegov župnik Dominika pripeljal k ustanovitelju salezijancev sv. Janezu Bosku v Torin, da bi bil v njegovem oratoriju kot eden izmed vzornejših dečkov.

    Don Bosko se je v to sam prepričal s sprejemom sv. Dominika v svoj oratorij Valdocco leta 1854. Sveti učitelj je svojemu najboljšemu učencu kmalu postal prvi življenjepisec. Kajti Bog in Brezmadežna Marija, – kateri je Dominik na dan razglašenja dogme o brezmadežnem spočetju 8. decembra 1854 daroval svoje srce proseč, naj rajši umre, kot pa da se mu »pripetita nesreča in stori en sam greh«, – sta prisluhnila »svetemu dečku«, saj sta ga vzela k sebi že 9. marca 1857. Kljub temu je bil Dominik v svojih skoraj petnajstih letih vsakodnevno veder, blag in zgovoren. Devet mesecev pred smrtjo je ustanovil celo Družbo Brezmadežne, v katero je povabil svoje najboljše sošolce, in zanjo sestavil celo pravila.

    Za svetega ga je razglasil papež Pij XII. leta 1954, ravno na stoto obletnico od razglasitve dogme Marijinega brezmadežnega spočetja. Otrokom za vzor, odraslim kot opozorilo, naj bolje gledajo na svoje otroke, ki so lahko kljub svojim mladim letom že precej zreli.

    Sv. Dominik Savio je zavetnik prvoobhajancev, ministrantov, mladinskih skupin, katoliške mladine, tudi mladih prestopnikov … Najpogosteje ga upodabljajo skupaj s svojim učiteljem sv. Janezom Boskom ali ob kipu Brezmadežne Marije.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-dominik-savio-zavetnik-prvoobhajancev/2023-05-06/

    Sv. Dominik Savio, prosi za nas!

    Odgovori
  82. Miro says:
    5. maja, 2023 at 16:27

    JEZUS: »VAŠE SRCE NAJ SE NE VZNEMIRJA. VERUJETE V BOGA, TUDI VAME VERUJTE!« – BODIMO ODPRTI ZA BOŽJO MILOST, KI JO NEPRESTANO IZLIVA NA NAS, IN ŽIVIMO TAKO, KOT NAS JE ON UČIL

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 14,1-6)

    »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kamor jaz grem, poznate pot.«

    Tomaž mu je rekel: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C1-6&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    V HIŠI MOJEGA OČETA JE MNOGO BIVALIŠČ

    V evangeliju nam Jezus spregovori: »Jaz sem pot, resnica in življenje.«

    Kaj je želel Jezus povedati? Cilj njegovega delovanja na zemlji je bil, da nas odreši in pripelje v Očetovo hišo. Tja moremo priti samo po Jezusu.

    V evangeliju tudi slišimo Jezusa, ki pravi: »Jaz sem vrata!« Kdor bo vstopal skozi ta vrata – Jezusa, bo dosegel cilj.

    Jezus torej ni le vrata, ampak je tudi pot. Ta pot je pogosto težka, polna odpovedi, bolečin in prezira, ampak je varna in vodi k cilju. Na tej poti hodi Jezus z nami in nam pomaga, ko pridejo težave.

    Resnica je beseda, ki nam jo je dal On zato, da se moremo pravilno ravnati v življenju. Božja beseda je tudi smerokaz, ki nam kaže pot k Očetu, kjer nam je pripravljeno večno življenje.

    Jezus daje življenje. Vse je prejel od Očeta in daje nam. Če hočemo doseči nebesa, je treba stopiti na pot, se zavzemati za resnico in živeti po Jezusovem zgledu. Samo tako bomo uresničili poslanstvo, ki nam je bilo zaupano, ko smo bili krščeni in smo postali člani skupnosti, ki je Jezusa sprejela za svojega odrešenika. Jezus nam obljublja, da bomo delali velika dela, če bomo verovali in popolnoma zaupali Božji previdnosti.

    Ali si upamo stopiti na pot popolne predanosti in vere, ki dela čudeže? Najlažje je reči, saj to ni mogoče, da danes to več ne deluje, vendar so to samo izgovori, ker si ne upamo, da bi se popolnoma predali Bogu. Jezus pa deluje tudi danes, tako kot je deloval v prvi Cerkvi, samo nismo dovolj odprti za delovanje Svetega Duha.

    Največja obljuba pa je, da nam je v nebeškem kraljestvu pripravil prostor, da se bomo z njim veselili vso večnost. On je gospodar življenja, pa ne le tega življenja, ki ga živimo sedaj – v času in prostoru, ampak tudi življenja onkraj smrti.

    To nam je podarjeno, zato se trudimo, da tega daru ne zapravimo. Zato bodimo odprti za Božjo milost, ki jo neprestano izliva na nas, in živimo tako, kot nas je on učil. Izogibajmo se slabim dejanjem in opuščanju dobrih del, pri vsem tem pa računajmo na Božjo pomoč.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  83. Miro says:
    5. maja, 2023 at 10:06

    GODUJE SVETI GOTARD, PRIPROŠNJIK ZA SREČEN POROD

    Sv. Gotard se je rodil leta 960 na Bavarskem v vasi Reichensdorf. Kot sin služabnika v benediktinskem samostanu Niederaltaichu je Gotard lahko, ko je odrasel, hodil v tamkajšnjo samostanko šolo. Ker je bil nadarjen se je nadalje šolal v Salzburgu, za kar se je zavzel sam salzburški nadškof. Ko se je vrnil domov, je vstopi v samostan v Niederaltaichu, bil posvečen za duhovnika in leta 996 postal opat tega samostana. Vanj je vpeljal reformo po pravilih sv. Benedikta. Ta samostan je kmalu postal eden od najpomembnejših samostanov velike salzburške nadškofije. Ker so o njegovi uspešni prenovi slišali daleč naokrog, je bil pozvan tudi v druge samostane, da bi v njih pospešil obnovo redovniškega življenja.

    Leta 1022 je bil izvoljen za škofa v Hildesheimu. Z vso gorečnostjo je skrbel za gospodarsko, kulturno in duhovno življenje svoje škofije. Umrl je leta 1038. Pokopali so ga v stolnici, njegovo češčenje pa se je hitro razširilo tudi v druge dežele.

    Sv. Gotard je priprošnjik v otroških boleznih, proti revmi in ledvičnim kamnom; k njemu se zatekajo nosečnice za srečen porod; je zavetnik proti blisku in toči. Umetniki ga upodabljajo kot škofa z zmajem pod nogami in s cerkvico v roki.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-gotard-za-srecen-porod/2023-05-05/

    Sv. Gotard, prosi za nas!

    Odgovori
  84. Miro says:
    4. maja, 2023 at 20:39

    PAPEŽ V MAJNIKU VABI K MOLITVI ROŽNEGA VENCA ZA MIR NA SVETU

    MED POZDRAVI V RAZLIČNIH JEZIKIH OB KONCU SPLOŠNE AVDIENCE, 3. MAJA 2023, JE SVETI OČE SPOMNIL NA ZAČETEK MAJNIKA, MARIJINEGA MESECA. POZVAL JE K MOLITVI ROŽNEGA VENCA ZA MIR NA SVETU. (po zapisu Andreje Červek)

    Portugalsko govoreče romarje, ki so bili zbrani na Trgu svetega Petra, je papež Frančišek spomnil na prošnjo Fatimske Marije, ki jo je namenila trem pastirčkom:
    »VSAK DAN MOLITE ROŽNI VENEC ZA MIR NA SVETU IN ZA KONEC VOJNE.«

    »Tudi jaz vas prosim,« je dejal, »molite rožni venec za mir. Marija, Jezusova in naša Mati, naj nam pomaga graditi poti srečanja in dialoga ter naj nam podeli pogum, da se bomo nanje podali brez odlašanja.«

    K obnovitvi pobožnosti do Marije na začetku majnika je pozval tudi mlade, bolne, ostarele in mladoporočence: »Spodbujam vas, da globlje spoznate Marijo in se z njo zbližate, jo sprejmete kot duhovno Mater in zgled zvestobe Kristusu.«

    Pri pozdravu poljskih romarjev pa je papež spomnil na današnji slovesni praznik Marije, Kraljice Poljske. Kot je dejal, je pomenljivo, da so tako Madžari kot Poljaki Marijo razglasili za svojo Kraljico. »Prosite za njeno priprošnjo za vaši državi in za vso Evropo, prosite za vztrajnost v veri, za edinost in harmonično sodelovanje, predvsem pa za mir, zlasti v sosednji Ukrajini.«

    »Njej, Materi tolažbe in Kraljici miru, izročam mučeno ukrajinsko prebivalstvo,« je dejal sveti oče ob koncu splošne avdience.

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-05/papez-v-majniku-vabi-k-molitvi-roznega-venca-za-mir-na-svetu.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
  85. Miro says:
    4. maja, 2023 at 17:31

    V VEČNOST JE ODŠEL JASMIN STAVROS (Aleteia)

    UMRL JE PRILJUBLJENI HRVAŠKI PEVEC JASMIN STAVROS

    V 69. letu starosti je umrl hrvaški pevec Jasmin Stavros, s pravim imenom Milo Vasić. Zelo priljubljen je bil tudi na Slovenskem, kjer je imel številne koncerte. Zadnje mesece je preživel v bolnišnici, kjer so mu zdravili kostnega raka.

    Vera mu je pomenila veliko. Ena njegovih zadnjih izjav je bila, da v bolnišnici nenehno moli rožni venec. Javno je povedal tudi, da sta z ženo, ki jo je imel za darilo Boga, molila rožni venec Božjega usmiljenja. Uredila sta kapelico, znano je, da je hodil na duhovne vaje.

    Kljub priljubljenosti njegovo življenje nikakor ni minilo brez preizkušenj. Eden od njegovih križev je bila gotovo bolezen zdaj že odraslega sina.

    https://si.aleteia.org/2023/05/04/v-vecnost-je-odsel-jasmin-stavros/

    Gospod, daj mu večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.

    Odgovori
  86. Miro says:
    4. maja, 2023 at 14:10

    JEZUS NAM GOVORI: »SLUŽABNIK NI VEČJI KOT NJEGOV GOSPODAR IN POSLANEC NE VEČJI KOT TISTI, KI GA JE POSLAL«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 13,16-20)

    »Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji kot njegov gospodar in poslanec ne večji kot tisti, ki ga je poslal. Če to veste, blagor vam, če boste to delali! Ne govorim o vas vseh. Vem, katere sem izbral, vendar naj se tako izpolni Pismo: Tisti, ki jé moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni. Že zdaj vam povem, preden se zgodi, da boste, ko se bo zgodilo, verovali, da jaz sem. Resnično, resnično, povem vam: Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+13%2C16-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    SLUŽABNIK NI VEČJI

    Pri vsaki maši se spominjamo Jezusove zadnje večerje z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj dejanje posvetitve tudi oni odslej obhajajo v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavni simbol tudi po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala.

    Simbolika kruha in vina je nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi. Kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi.

    Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh spečemo iz moke, ki jo dobimo iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa dobimo iz mnogih jagod, ki jih zmeljemo in jih pustimo, da zavrejo. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve.

    Evharistija in služenje sta torej na veliki četrtek v ospredju. To je resničnost, ki jo na ta dan doživljamo pri bogoslužju. Gospod, ki želi ostati z nami v evharistiji, in mi tako vedno postajamo Gospodovi tabernaklji. Gospoda nosimo s seboj do te mere, kot nam on sam pravi, če ne bomo jedli njegovega telesa in pili njegove krvi, ne bomo vstopili v nebeško kraljestvo. To je skrivnost kruha in vina, da je Gospod z nami v nas, v nas, znotraj nas.

    Zapoved ljubezni in umivanje nog je drugi močan simbol velikega četrtka. Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s to gesto učil služenja in ponižnosti. da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.

    Služenje. Ta gesta je pogoj za vstop v nebeško kraljestvo. Služiti vsem. Ampak Gospod da razumeti, da je pogoj za vstop v Božje kraljestvo to, da mu moramo pustiti, da nam služi, da je Božji služabnik in naš služabnik. To je težko razumeti. Če ne pustim, da je Gospod moj služabnik, da me Gospod umiva, mi daje rasti, mi odpušča, ne bom vstopil v nebeško kraljestvo.

    Gotovo nam more biti v spodbudo Gospodovo ravnanje v evangeliju, ko odloži vrhnje oblačilo in se v globokem spoštovanju do svojih učencev pred vsakim skloni in mu umije noge. Pri tem pomenljivo pove: » Služabnik ni večji kot njegov gospodar.«

    Motive za svoje ravnanje vedno iščimo pri Gospodu, tako v njegovih besedah kakor v njegovih dejanjih, ki te besede potrjujejo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  87. Miro says:
    4. maja, 2023 at 7:55

    SVETI FLORIJAN: ZAVETNIK GASILCEV

    DANES GODUJE SV. FLORIJAN, ZAVETNIK GASILCEV, KI SODI MED NAJBOLJ ČAŠČENE LJUDSKE SVETNIKE. ZAKAJ?

    Iz življenja …

    Sv. Florijan je bil rojen v 3. stoletju v današnji Gornji Avstriji. Bil je vojak, častnik in v začetku 4. stoletja veteran rimske vojske.
    V času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov je bilo v njegovem mestu zajetih štirideset kristjanov. Florijan je iz solidarnosti z njimi rimskim oblastem priznal, da je tudi sam kristjan. Ujeli so ga, mučili in na koncu vrgli s kamnom okoli vratu v reko (danes Enns). Njegovo truplo je reka čudežno naplavila na neko skalo pod bregom, tako da so ga kristjani lahko dostojanstveno pokopali. To naj bi se zgodilo leta 304. Danes je na tem kraju znameniti benediktinski samostan sv. Florijana. Njegovo češčenje se je razširilo po srednjeevropskih deželah.

    Sv. Florijana so si za svojega zavetnika izbrali gasilci, verniki se k njemu zatekajo v času neurja. Je eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili. Umetniki ga najpogosteje upodabljajo kot rimskega častnika s čelado na glavi ter vedrom v roki, s katerim gasi gorečo hišo ali vas.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-florijan-zavetnik-gasilcev/2023-05-04/

    Sv. Florijan, prosi za nas!

    Odgovori
  88. Miro says:
    3. maja, 2023 at 18:07

    FILIP MU JE REKEL: »GOSPOD, POKAŽI NAM OČETA IN ZADOSTI NAM BO«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 14,6-14)

    Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta. Od zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je dejal: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: ›Pokaži nam Očeta.‹ Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe; ampak Oče, ki ostaja v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom jaz to storil.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+14%2C6-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    VIDETI OČETA

    »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki prebiva v Očetovem naročju, on nam je razložil,« je povedal Janez. V tej besedi kar slišimo prošnjo, ki jo je Filip naslovil na Jezusa: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo«. Videti Boga je nekakšno prahrepenenje človekovega srca, za katerega bi nam lahko celo prišlo na misel, da je bogokletno. Da gre za nekakšno trmasto odklanjanje skrivnosti, »ki je bila skrita pred veki in rodovi«. Da je to nekakšna ošabna želja ali celo hotenje, da bi sami odmaknili zagrinjalo, ki ga edini »odgrinja šele Kristus«. A velja, kar je Bog povedal Mojzesu: »Noben človek me ne more videti in ostati živ«.

    Pa ni bilo vedno tako. Pred grehom se je človek pogovarjal z Bogom iz obličja v obličje. Nobene prepreke ni bilo med njima, nobene slepote na človekovem srcu. Ko pa je svoje srce odprl grehu in dovolil, da ga je prevzel dvom nad brezpogojno Božjo ljubeznijo, je ugasnila luč, ki je do tedaj napolnjevala njegove oči in njegovo srce, luč, v kateri je sebe in svojo ženo videl v vsej lepoti, s katero sta bila ustvarjena, in se je potopil v temo, polno strahu in bega.

    Morda bi nam bilo bolj všeč, če bi Bog bil zgolj v nebesih. To se bolj sklada z njegovim veličastvom. Prostranstvo in neskončnost bi po naših predstavah bolj ustrezala njegovi vsemogočnosti. Ker pa je Beseda postala meso in se naselila med nami, ker je postal pravi človek, čeprav je ostal tudi pravi Bog, mu je ostal samo šotor. Tudi ta njegov šotor iz mesa. Ker je človek, se njegove rane lahko vnamejo. Potrebuje pomoč, potreben je usmiljenja.

    Brez pogleda, ki ga osvetljuje luč učlovečenega Kristusa, bodo naše oči lahko zelo dobro videle dogajanje okoli nas, srce pa bo ostalo zatemnjeno; srce ne bo videlo, na kakšen način se je Beseda naselila med nami. Opravljali bomo molitve, izpolnjevali svoje dolžnosti, ne bo pa prišlo do tistega milostnega trenutka, v katerem bi odkrili učlovečeni Jezusov obraz in v njem prepoznali Boga, ki ga ni nikoli nihče videl. Na Filipovo prošnjo: »Gospod, pokaži nam Očeta,« je Jezus odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9).

    Toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Jezusa je nemogoče spoznati, če nam on sam ne razsvetli oči. Morali bomo v Marijino šolo. Ona je, kot nam je dobro znano, besede in dogodke ohranila v srcu in jih premišljevala. Srce je odkrivalo pomen vsega, kar je doživljala ob svojem Sinu. Naj tudi nas uči tega premišljujočega poslušanja in gledanja, da bomo vedno globlje odkrivali, v kakšno upanje smo poklicani in kakšna dediščina nam je podarjena v tej Besedi, ki je bila v začetku in je po njej nastalo vse, kar je nastalega.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

    Odgovori
  89. Miro says:
    3. maja, 2023 at 13:55

    PAPEŽEV MOLITVENI NAMEN ZA MAJ 2023: ZA CERKVENA GIBANJA IN SKUPINE

    V MESECU MAJU 2023 MOLIMO PO PAPEŽEVEM NAMENU, DA BI CERKVENA GIBANJA IN SKUPINE VSAK DAN PONOVNO ODKRIVALE SVOJE POSLANSTVO, EVANGELIZACIJSKO POSLANSTVO TAKO, DA BI POSTAVILI SVOJE KARIZME V SLUŽBO POTREB SVETA. V SLUŽBO!

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-05/papezev-molitveni-namen-za-maj-2023-za-cerkvena-gibanja-in-skup.html

    Marija, Kraljica majnika prosi za nas!

    Odgovori
  90. Miro says:
    2. maja, 2023 at 20:09

    GODUJE SVETI ATANAZIJ, UČENEC SV. ANTONA PUŠČAVNIKA

    ŠKOF SVETI ATANAZIJ JE EDEN VELIKIH STAROKRŠČANSKIH CERKVENIH UČITELJEV.

    Iz življenja …

    Sv. Atanazij (295–373) se je rodil v Aleksandriji v Egiptu. Bil je visoko izobražen v helenistični kulturi. Navdušen nad krščanskimi asketskimi ideali je Atanazij že kot mladenič odšel v puščavo, kjer je bil učenec sv. Antona Puščavnika. Napisal je Antonov življenjepis in tako postal eden od prvih hagiografov. Nato se je vrnil v Aleksandrijo, kjer je postal diakon aleksandrijskega škofa Aleksandra, in kasneje tudi njegov naslednik na sedežu aleksandrijskega patriarha.

    S svojim škofom je sodeloval na I. koncilu v Nici leta 321. V njegovem času so potekali veliki boji proti arianizmu, ki je tajilo Jezusovo božanstvo. In v tem pogledu je bil sv. Atanazij »prvoborec« za Kristusovo božanstvo. Zapustil je kar nekaj teoloških spisov, med katerimi jih je največ posvečenih prav utelešeni Božji Besedi. Zaradi tega je moral celo petkrat v pregnanstvo, tako da je preživel dvajset let ločen od škofijskega sedeža, a je ostal zvest osebi Sina Božjega.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-atanazij-ucenec-sv-antona-puscavnika/2023-05-02/

    Sv. Atanazij, prosi za nas!

    Odgovori
  91. Miro says:
    2. maja, 2023 at 16:25

    JEZUS: »POVEDAL SEM VAM, PA NE VERJAMETE. DELA, KI JIH OPRAVLJAM V IMENU SVOJEGA OČETA, TA PRIČAJO O MENI« – GOSPOD, POMAGAJ MI, DA NE BI NIKOLI POZABIL, KAKO SKRBIŠ ZAME IN DA SO TVOJE BESEDE RESNIČNE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 10,22-30)

    Takrat so v Jeruzalemu obhajali praznik tempeljskega posvečenja. Bilo je pozimi. Jezus je hodil v templju gor in dol po Salomonovem stebrišču. Tedaj so ga obstopili Judje in mu govorili: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Mesija, nam odkrito povej!«

    Jezus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+10%2C22-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Judje ne verujejo Jezusovi besedi in hočejo novih potrditev. On pa želi, da mu ljudje zaupajo, in jim razkriva svoj odnos z Očetom. V različnih okoliščinah bom gradil vse na Jezusovi in Očetovi ljubezni. Gospod, pomagaj mi, da ne bi nikoli pozabil, kako skrbiš zame in da so tvoje besede resnične. Nauči me zaupanja, da bom sledil vsemu, kar mi naročaš. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  92. Miro says:
    2. maja, 2023 at 13:49

    MAJ – MARIJIN MESEC

    MESEC MAJ, MESEC POMLADI, JE NA POSEBEN NAČIN POSVEČEN JEZUSOVI MATERI MARIJI. PRI TEM NE SMEMO POZABITI NA NJENEGA MOŽA SV. JOŽEFA. NJEGA JE PRAV TAKO BOG IZBRAL, DA JE MARIJI IN JEZUSU POMAGAL, KO STA »RASLA V MODROSTI IN MILOSTI«.

    Marija je bila zaradi brezmadežnega spočetja polna milosti že pred Jezusovim spočetjem. Njena duša in njeno srce sta bili polni izrednih milosti in sposobnosti. V našem običajnem življenju temu ni tako. Nas obremenjujejo posledice izvirnega greha: sebičnost, gospodovalnost in nenasitnost. Marija ni iskala svojih koristi, ampak je vse prejemala iz Božje, Očetove roke: vse milosti in vse vrste trpljenja. Marijino življenje naj ne bo za nas samo zgled vere, upanja in ljubezni. Odločimo se, da se bomo v njenem mesecu (mesecu šmarnic) vsak dan podali »na obisk« v njen dom, v Nazaret, kjer se bomo ob njej, ob njenem Sinu in ob sv. Jožefu usposabljali za sodelovanje v Božjem načrtu odrešenja. Tako bomo tudi mi, v luči pomladnega sonca, rasli v »modrosti in milosti, pri Bogu in pri ljudeh. (N.N.)

    https://www.zupnijaribnicanapohorju.si/index.php/437-maj-marijin-mesec

    Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

    Odgovori
  93. Miro says:
    2. maja, 2023 at 9:26

    LJUDSKA POBOŽNOST ŠMARNIC V ZGODOVINI SLOVENCEV

    ŠMARNICE SO ŠE VEDNO ENA NAJBOLJ PRILJUBLJENIH LJUDSKIH POBOŽNOSTI NA SLOVENSKEM

    Začetki šmarnične pobožnosti gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob poganskem »majskem drevesu« (Maibaum). Tudi v Sloveniji so jo z veseljem sprejeli.

    Med Slovenci se je majniška pobožnost začela v ljubljanskem semenišču na pobudo četrtoletnika Jerneja Lenčka leta 1851, od tod pa se je hitro razširila po vsej slovenski deželi. Besedilo za to pobožnost z naslovom Mesec Marije je že leta 1842 iz francoščine priredil Davorin Trstenjak. Leta 1852 so to marijansko pobožnost obhajali v ljubljanskem Alojzijevišču, leta 1855 so pobožnost obhajali že v romarski cerkvi na Kalobju, leta 1860 v mariborskem bogoslovju. Janez Volčič je leta 1855 napisal knjigo z naslovom Šmarnice, po cvetlici, ki vzcveti v začetku maja, in pod tem imenom se je pobožnost hitro razširila med ljudmi. Ljudje so to pobožnost vzeli za svojo in so jo obhajali pri številnih Marijinih kapelicah, kjer so brali šmarnično branje, molili litanije in peli Marijine pesmi. Še danes je ta navada marsikje ohranjena, čeprav imajo danes po cerkvah šmarnice največkrat med mašo.

    O šmarnični pobožnosti več na: https://katoliska-cerkev.si/ljudska-poboznost-smarnic-v-zgodovini-slovencev

    Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!

    Odgovori
  94. Miro says:
    1. maja, 2023 at 12:40

    OD KOD TEMU TA MODROST IN TA MOGOČNA DELA?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 13,54-58)

    Prišel je v domači kraj in jih učil v njihovi shodnici, tako da so se zelo čudili in govorili: »Od kod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod torej njemu vse to?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je rekel: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.« In zaradi njihove nevere tam ni storil veliko mogočnih del.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+13%2C54-58&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    V NAGOVORU PRED MOLITVIJO RADUJ SE KRALJICA NEBEŠKA NA 1. MAJA LETA 2005 JE BENEDIKT XVI. DEJAL:

    »Danes začenjamo mesec maj z bogoslužnim praznikom, tako priljubljenim krščanskemu ljudstvu, s svetim Jožefom delavcem. Praznik je uvedel papež častitljivega spomina Pij XII. leta 1955, da bi poudaril pomembnost dela ter Kristusovo kakor tudi navzočnost Cerkve na delavskem področju. V današnji družbi je potrebno pričevati za ‘evangelij dela’, o katerem je spregovoril papež Janez Pavel II. v Okrožnici o človeškem delu (Laborem exercens). Želim, da bi bilo dovolj dela za vse, še posebej za mlade ter da bodo pogoji za delo vedno bolj spoštovali dostojanstvo človeške osebe.«

    BENEDIKT XVI. JE LETA 2011 V HOMILIJI MED BEATIFIKACIJO PAPEŽA JANEZA PAVLA II. DEJAL:

    »Danes pa je vrhu vsega še prvi dan maja, Marijinega meseca; in je tudi spomin sv. Jožefa Delavca. Te prvine se stekajo, da obogatijo našo molitev in pomagajo nam, ki smo še romarji v času in prostoru; medtem pa je v nebesih med angeli in svetniki praznik povsem drugačen! In vendar je en sam Bog, en sam je Kristus Gospod, ki kot most povezuje zemljo in nebesa in mi se v tem trenutku čutimo še posebej blizu, skoraj soudeleženi pri nebeškem bogoslužju.«

    Misli Benedikta XVI. (hozana.si)

    Presveta Devica Marija, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      1. maja, 2023 at 12:44

      MOLIMO: RADUJ SE, KRALJICA NEBEŠKA, ALELUJA!

      Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,
      zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja,
      je vstal, kakor je rekel, aleluja.
      Prosi za nas Boga, aleluja.
      Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja.
      Ker je Gospod res vstal, aleluja.

      Molimo. Vsemogočni Bog, z vstajenjem svojega Sina Jezusa Kristusa
      si razveselil človeštvo. Po priprošnji njegove deviške Matere Marije naj
      dosežemo veselje večnega življenja. Po Kristusu, našem Gospodu.
      Amen.

      Veselje nad Gospodovim vstajenjem izraža v velikonočnem času Marijina
      molitev Raduj se, ki izraža veselje nad zmago življenja. (marija.si)

      Odgovori
  95. Miro says:
    1. maja, 2023 at 8:50

    1. MAJ – SV. JOŽEF DELAVEC

    V KATOLIŠKI CERKVI 1. MAJA OBHAJAMO GOD SV. JOŽEFA DELAVCA, MOŽA DEVICE MARIJE IN JEZUSOVEGA KRUŠNEGA OČETA.

    Sv. Jožef je bil po svetopisemskem izročilu mizar, zato velja za zgled človeka, ki si je z delom služil kruh, vzdrževal družino ter skrbel za vzgojo in rast Jezusa Kristusa.

    Vsebina godovnega dneva izhaja tudi iz zgodovinskih okoliščin delavskega vprašanja. Papež Leon XIII. (1878–1903) je leta 1891 objavil okrožnico Rerum novarum (Nove stvari), s katero je podprl delavsko vprašanje ter spregovoril o industrijskih delavcih, sindikatih in poštenih plačah. Okrožnica je postala temeljno besedilo sodobnega družbenega nauka Cerkve, saj je človekovo delo prvič obravnavala s krščanskega vidika, pri čemer je izhajala iz svetopisemskega izročila. Obsežno je spregovorila o položaju delavcev, ki so bili v tistem času socialno nezaščiteni, njihov status pa ni imel pravnega okvira. Okrožnice cerkvenega učiteljstva pomagajo vzpostavljati pravičen družbeni red in vrednotiti obstoječo družbeno ureditev.

    Navedene teme so v Cerkvi na Slovenskem in tudi širše aktualne tudi dandanes – tako zaradi svetovne finančno gospodarske krize kot tudi zaradi pastoralnega leta socialne pravičnosti oz. družbenega nauka Cerkve, ki od septembra 2011 do septembra 2012 potekal pod geslom Pravičnost v ljubezni.

    Zgodovina dela se za kristjane in Jude začne s stvarjenjem sveta. Stara zaveza predstavlja Boga kot delavca, ki oblikuje, postavlja in ureja svet (prim. npr. 1 Mz 1,1–2,4). Jezus si je pred začetkom javnega delovanja služil kruh z delom, verjetno kot obrtnik mizar, s čimer je človekovemu delu dal poseben pomen. Delo ni le ena izmed človekovih dejavnosti, ampak je povezano tudi z družbenimi in političnimi vprašanji. Delo mora biti cenjeno in spoštovano, ker človeku omogoča dostojanstven način življenja in zagotavlja materialne pogoje za preživetje.

    Lik sv. Jožefa je zgled tako za delavce kot delodajalce. Slednji so zavezani k zagotavljanju poštene plače, ki omogoča dostojno življenje. Višina plače mora ustrezati življenjskim potrebam in razmeram, v katerih delavci živijo. Vsi subjekti civilne družbe si morajo prizadevati za urejeno razmerje med delom in kapitalom ter z dialogom urejati delavska vprašanja, neomejeno konkurenco ekonomske moči in varovanje osebne lastnine, ki je namenjena družbeni funkciji.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/1-maj-sv-jozef-delavec-2012

    Prosi za nas, sveti Jožef!

    Odgovori
  96. Miro says:
    30. aprila, 2023 at 11:30

    NEDELJA DOBREGA PASTIRJA

    EVANGELIJ ČETRTE VELIKONOČNE NEDELJE GOVORI O DOBREM PASTIRJU. ZATO TO NEDELJO IMENUJEMO »NEDELJA DOBREGA PASTIRJA« IN CERKEV NAS VABI, DA BI TA DAN MOLILI ZA DUHOVNE POKLICE.

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 10,1-10)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Jn%2010%2C1-10

    Odlomek nam predstavi neko zanimivo značilnost. Opaziti je nasprotje med dvema osebnostnima, od katerih je ena dobra in druga slaba. O dobri osebnosti lahko rečemo, da je dobri pastir ovac, v ogrado vstopa skozi vrata, pozna ovce, ovce mu sledijo, zanje da življenje. O negativni osebnosti pa je rečeno, da jih hoče iztrgati iz njegove roke.

    Kdo sta ti dve osebnosti? Glede pozitivne osebnosti je odgovor preprost: jasno je, da je to Jezus sam. Izraelci so bili v začetku nomadi, pastirji. To dejstvo je oblikovalo njihovo miselnost, njihove navade in tudi jezik. Odnos pastir-čreda je služil za opis odnosov med ljudstvom in njihovim kraljem ter med ljudstvom in Bogom. Bog je v pravem pomenu besede »Izraelov pastir«, ljudstvo pa se ima za »ovce njegove paše«.

    Jezus je uresničitev ideje popolnega pastirja, torej tistega, ki išče izgubljeno ovco in da življenje za svoje ovce. V njem se je Bog sam, kakor je obljubil po preroku Izaiju, spustil in se zavzel za svojo čredo. Preden je zapustil svet, je Jezus izbral nekaj ljudi, apostolov, da bi nadaljevali to njegovo poslanstvo. Od tod za škofe in duhovnike, njihove sodelavce, naziv »pastirji«.

    Kdo pa je drugi, ki hoče iztrgati ovce iz pastirjevih rok? Jezus s tem najprej misli na krive preroke in na navidezne odrešenike svojega časa, ki so se izdajali za Božje poslance, osvoboditelje ljudstva, medtem ko niso storili drugega, kakor pošiljali ljudi v smrt za sebe.

    Kdo pa so danes ti, ki ne vstopajo skozi vrata, ampak se prikradejo v stajo, ki »kradejo« ovce in jih trgajo od pastirja? Isti so, kakor v Jezusovem času! Navidezni odrešeniki, ljudje, ki se izdajajo za Božje poslance, »preroki poslednjih časov«, nič drugega niso, kakor fanatični vidci ali prekanjeni koristolovci, ki špekulirajo z dobrovernostjo in naivnostjo ljudi. Gotovo ste razumeli, da mislim na ustanovitelje ali voditelje verskih sekt, ki jih je precej tudi že pri nas.

    Resnične sekte spoznamo po nekaterih značilnostih. Predvsem po vsebini njihovega verovanja. V glavnem ne sprejemajo bistvenih točk krščanskega verovanja kot sta Kristusova božanska narava in Sveta Trojica; ali pa krščanskemu nauku primešajo tuje elemente, ki z njim niso v skladu, kot je na primer reinkarnacija.

    Če ste glede tega v kakšnem dvomu, vam svetujem, da tistim, ki se vam približajo, vljudno zastavite nekaj zelo jasnih vprašanj: »Ali veruješ v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha? Ali veruješ v Jezusa Kristusa njegovega edinega Sina? Ali častiš in spoštuješ Kristusovo mater Marijo?«, in ne pustite se zmesti, dokler ne boste prejeli od njih jasnega odgovora.

    Glede metod: tu so dobesedno »ovčji tatovi«, ko z vsemi sredstvi poskušajo odtrgati vernike iz njihove domače Cerkve, da bi se pridružili njihovi sekti. Pri tem delu pogosto varajo ljudi, ko se pri obiskih po hišah ali pri cerkvenih vhodih predstavljajo kot kristjani, ki verujejo vse, a je potrebno bore malo, da odkrijemo, kako po svojem okusu manipulirajo s Svetim pismom.

    Običajno so agresivni in polemizirajo. Bolj, kakor da bi ponudili lastne vsebine, obtožujejo in polemizirajo proti Cerkvi, Mariji in na splošno vsemu, kar je katoliško. Kar se tega tiče, smo v popolnem nasprotju z Jezusovim evangelijem, ki je ljubezen, blagost, spoštovanje svobode drugih. Pri sektah gre za veliko odsotnost evangeljske ljubezni. Bog sam v nekaterih od njih zavzema drugotno mesto, kajti vse se vrti okoli človeka ter njegovega uspeha in blaginje.

    Jezus nam je dal gotovo merilo prepoznavanja: »Varujte se – je rekel – lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,15-16). Najbolj pogost sad prihoda (mimohoda) sekt so razbite družine, fanatizem, apokaliptično pričakovanje konca sveta, ki pa jih dejstva vedno znova postavljajo na laž in ta konec sveta kljub vsemu redno popravljajo in ponovno oznanjajo.

    Seveda vse sekte niso enake. Obstaja še drug tip verskih sekt, ki so se rodile zunaj krščanskega sveta in so običajno prinesene z vzhoda. To so »tujki«. Običajno, za razliko od prvih, te nove verske skupine niso agresivne in se rade predstavljajo »v ovčjih oblačilih«, pridigajo ljubezen do vseh, do narave, iskanje globinskega jaza. To so običajno sinkretistična združenja, kar pomeni, da združujejo elemente različnega verskega izvora.

    Ogromno duhovno škodo utrpi človek, ki se pusti prepričati tem navideznim odrešenikom, in ta škoda je v tem, da izgubi Jezusa Kristusa in z njim tisto »polnost življenja«, ki nam jo je s svojim prihodom prinesel. Toda številne od teh sekt nevarno posegajo tudi na področje mentalnega zdravja in družbenega reda. Ponavljajoče se podrejanje volji drugega in kolektivni samomori nas opozarjajo, kam lahko vodi fanatizem kakšnega od voditeljev sekt. Nevarnost izhaja iz samega ustroja, strukture sekte. Na čelu le-te je običajno ustanovitelj ali pa nesporen voditelj, ki za svoje ravnanje nikomur ne odgovarja in mu tudi nihče ne stoji ob strani. Člani so popolnoma podvrženi interesom in svobodnim odločitvam enega samega človeka, ki je pogosto vse kaj drugega kot uravnovešen. Nekateri od njih so si na ta način ustvarili resnične in prave finančne imperije.

    Komu je namenjeno to moje razmišljanje? Ne ustanoviteljem in voditeljem sekt; zanje je bolj koristna molitev ali pa vsaj izvajanje zakonov, ne pa razumsko utemeljevanje. Moje razmišljanje je namenjeno »ovcam«. Jezus je rekel o svojih ovcah:

    »Za tujcem pa ne bodo šle,
    ampak bodo bežale pred njim,
    ker ne poznajo glasu tujcev.«

    Ubogi Jezus, bil je optimist! Žal danes ovce počno ravno nasprotno od tega. Gredo za prvim, ki jim začne pripovedovati, da so prejeli posebno poslanstvo z neba, da bi odrešili človeštvo, prinašali nekaj novega, skrivnostnega, izrednega … Številne od teh sekt skupaj s svojim ustanoviteljem tudi ugasnejo, toda koliko škode in koliko posejane ljuljke ostane za njimi!

    Ko govorimo o sektah, moramo izreči tudi mea culpa, posebno mi duhovniki in pastirji Cerkve. Vidi se, da nismo bili sposobni nadaljevati delo dobrega pastirja. Ljudje se pogosto znajdejo v kakšni od sekt zaradi potrebe, da bi občutili toplino in človeško podporo skupnosti, ki je niso našli v svoji župniji. Res pa je tudi, da se običajno v sektah znajdejo tisti kristjani, ki so vedno živeli na cerkvenem obrobju in se niso prizadevali, da bi bolje spoznali in gojili svojo krščansko vero, to pa seveda ni odvisno samo od duhovnikov.

    Kaj naj rečemo cerkvenim ovčicam ob koncu tega kratkega razmišljanja o sektah? Dovolite mi, da to povem z nekaj Dantejevimi verzi, ki se zdijo napisani prav v ta namen.

    Kristjani, bodite bolj preudarni:
    ne bodite kakor perje v vetru,
    ne verjemite, da vas bo vsaka voda umila.
    Imate Novo in Staro zavezo,
    in pastirja Cerkve, ki vas vodi:
    to naj vam zadošča za vaše odrešenje …
    Bodite ljudje in ne neumne ovce« (Raj, V,72-80).

    Od našega starega Danteja lahko sprejmemo tudi tako odkrito govorico.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
      • Miro says:
        30. aprila, 2023 at 11:33

        MOLIMO ZA DUHOVNE POKLICE

        Jezus, Dobri pastir, vedno hodiš z nami. Hočeš, da imamo pred seboj cilje,
        za katere se je vredno boriti. Hočeš, da odkrijemo, da je vsak izmed nas
        poklican za nekaj velikega, kar zagotavlja osebno srečo in dobro ljudi okoli
        nas. Varuješ nas, da nam srce ne bi otopelo zaradi težav in porazov.
        Sveti Duh nas opogumlja, da zna vsak odkriti poklic, ga sprejeti in živeti.
        Naša prizadevanja napolni s ponižnostjo in velikodušnostjo, da bomo gradili
        Cerkev, v kateri bo vsak lahko živel to, za kar je poklican. Naj s Tvojo pomočjo
        oblikujemo svet, v katerem bo dovolj svetosti in predanih duhovnih poklicev.
        Amen. (evharistija.eu/)

        Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

        Odgovori
  97. Miro says:
    30. aprila, 2023 at 11:30

    NEDELJA DOBREGA PASTIRJA

    EVANGELIJ ČETRTE VELIKONOČNE NEDELJE GOVORI O DOBREM PASTIRJU. ZATO TO NEDELJO IMENUJEMO »NEDELJA DOBREGA PASTIRJA« IN CERKEV NAS VABI, DA BI TA DAN MOLILI ZA DUHOVNE POKLICE.

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 10,1-10)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Jn%2010%2C1-10

    Odlomek nam predstavi neko zanimivo značilnost. Opaziti je nasprotje med dvema osebnostnima, od katerih je ena dobra in druga slaba. O dobri osebnosti lahko rečemo, da je dobri pastir ovac, v ogrado vstopa skozi vrata, pozna ovce, ovce mu sledijo, zanje da življenje. O negativni osebnosti pa je rečeno, da jih hoče iztrgati iz njegove roke.

    Kdo sta ti dve osebnosti? Glede pozitivne osebnosti je odgovor preprost: jasno je, da je to Jezus sam. Izraelci so bili v začetku nomadi, pastirji. To dejstvo je oblikovalo njihovo miselnost, njihove navade in tudi jezik. Odnos pastir-čreda je služil za opis odnosov med ljudstvom in njihovim kraljem ter med ljudstvom in Bogom. Bog je v pravem pomenu besede »Izraelov pastir«, ljudstvo pa se ima za »ovce njegove paše«.

    Jezus je uresničitev ideje popolnega pastirja, torej tistega, ki išče izgubljeno ovco in da življenje za svoje ovce. V njem se je Bog sam, kakor je obljubil po preroku Izaiju, spustil in se zavzel za svojo čredo. Preden je zapustil svet, je Jezus izbral nekaj ljudi, apostolov, da bi nadaljevali to njegovo poslanstvo. Od tod za škofe in duhovnike, njihove sodelavce, naziv »pastirji«.

    Kdo pa je drugi, ki hoče iztrgati ovce iz pastirjevih rok? Jezus s tem najprej misli na krive preroke in na navidezne odrešenike svojega časa, ki so se izdajali za Božje poslance, osvoboditelje ljudstva, medtem ko niso storili drugega, kakor pošiljali ljudi v smrt za sebe.

    Kdo pa so danes ti, ki ne vstopajo skozi vrata, ampak se prikradejo v stajo, ki »kradejo« ovce in jih trgajo od pastirja? Isti so, kakor v Jezusovem času! Navidezni odrešeniki, ljudje, ki se izdajajo za Božje poslance, »preroki poslednjih časov«, nič drugega niso, kakor fanatični vidci ali prekanjeni koristolovci, ki špekulirajo z dobrovernostjo in naivnostjo ljudi. Gotovo ste razumeli, da mislim na ustanovitelje ali voditelje verskih sekt, ki jih je precej tudi že pri nas.

    Resnične sekte spoznamo po nekaterih značilnostih. Predvsem po vsebini njihovega verovanja. V glavnem ne sprejemajo bistvenih točk krščanskega verovanja kot sta Kristusova božanska narava in Sveta Trojica; ali pa krščanskemu nauku primešajo tuje elemente, ki z njim niso v skladu, kot je na primer reinkarnacija.

    Če ste glede tega v kakšnem dvomu, vam svetujem, da tistim, ki se vam približajo, vljudno zastavite nekaj zelo jasnih vprašanj: »Ali veruješ v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha? Ali veruješ v Jezusa Kristusa njegovega edinega Sina? Ali častiš in spoštuješ Kristusovo mater Marijo?«, in ne pustite se zmesti, dokler ne boste prejeli od njih jasnega odgovora.

    Glede metod: tu so dobesedno »ovčji tatovi«, ko z vsemi sredstvi poskušajo odtrgati vernike iz njihove domače Cerkve, da bi se pridružili njihovi sekti. Pri tem delu pogosto varajo ljudi, ko se pri obiskih po hišah ali pri cerkvenih vhodih predstavljajo kot kristjani, ki verujejo vse, a je potrebno bore malo, da odkrijemo, kako po svojem okusu manipulirajo s Svetim pismom.

    Običajno so agresivni in polemizirajo. Bolj, kakor da bi ponudili lastne vsebine, obtožujejo in polemizirajo proti Cerkvi, Mariji in na splošno vsemu, kar je katoliško. Kar se tega tiče, smo v popolnem nasprotju z Jezusovim evangelijem, ki je ljubezen, blagost, spoštovanje svobode drugih. Pri sektah gre za veliko odsotnost evangeljske ljubezni. Bog sam v nekaterih od njih zavzema drugotno mesto, kajti vse se vrti okoli človeka ter njegovega uspeha in blaginje.

    Jezus nam je dal gotovo merilo prepoznavanja: »Varujte se – je rekel – lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali« (Mt 7,15-16). Najbolj pogost sad prihoda (mimohoda) sekt so razbite družine, fanatizem, apokaliptično pričakovanje konca sveta, ki pa jih dejstva vedno znova postavljajo na laž in ta konec sveta kljub vsemu redno popravljajo in ponovno oznanjajo.

    Seveda vse sekte niso enake. Obstaja še drug tip verskih sekt, ki so se rodile zunaj krščanskega sveta in so običajno prinesene z vzhoda. To so »tujki«. Običajno, za razliko od prvih, te nove verske skupine niso agresivne in se rade predstavljajo »v ovčjih oblačilih«, pridigajo ljubezen do vseh, do narave, iskanje globinskega jaza. To so običajno sinkretistična združenja, kar pomeni, da združujejo elemente različnega verskega izvora.

    Ogromno duhovno škodo utrpi človek, ki se pusti prepričati tem navideznim odrešenikom, in ta škoda je v tem, da izgubi Jezusa Kristusa in z njim tisto »polnost življenja«, ki nam jo je s svojim prihodom prinesel. Toda številne od teh sekt nevarno posegajo tudi na področje mentalnega zdravja in družbenega reda. Ponavljajoče se podrejanje volji drugega in kolektivni samomori nas opozarjajo, kam lahko vodi fanatizem kakšnega od voditeljev sekt. Nevarnost izhaja iz samega ustroja, strukture sekte. Na čelu le-te je običajno ustanovitelj ali pa nesporen voditelj, ki za svoje ravnanje nikomur ne odgovarja in mu tudi nihče ne stoji ob strani. Člani so popolnoma podvrženi interesom in svobodnim odločitvam enega samega človeka, ki je pogosto vse kaj drugega kot uravnovešen. Nekateri od njih so si na ta način ustvarili resnične in prave finančne imperije.

    Komu je namenjeno to moje razmišljanje? Ne ustanoviteljem in voditeljem sekt; zanje je bolj koristna molitev ali pa vsaj izvajanje zakonov, ne pa razumsko utemeljevanje. Moje razmišljanje je namenjeno »ovcam«. Jezus je rekel o svojih ovcah:

    »Za tujcem pa ne bodo šle,
    ampak bodo bežale pred njim,
    ker ne poznajo glasu tujcev.«

    Ubogi Jezus, bil je optimist! Žal danes ovce počno ravno nasprotno od tega. Gredo za prvim, ki jim začne pripovedovati, da so prejeli posebno poslanstvo z neba, da bi odrešili človeštvo, prinašali nekaj novega, skrivnostnega, izrednega … Številne od teh sekt skupaj s svojim ustanoviteljem tudi ugasnejo, toda koliko škode in koliko posejane ljuljke ostane za njimi!

    Ko govorimo o sektah, moramo izreči tudi mea culpa, posebno mi duhovniki in pastirji Cerkve. Vidi se, da nismo bili sposobni nadaljevati delo dobrega pastirja. Ljudje se pogosto znajdejo v kakšni od sekt zaradi potrebe, da bi občutili toplino in človeško podporo skupnosti, ki je niso našli v svoji župniji. Res pa je tudi, da se običajno v sektah znajdejo tisti kristjani, ki so vedno živeli na cerkvenem obrobju in se niso prizadevali, da bi bolje spoznali in gojili svojo krščansko vero, to pa seveda ni odvisno samo od duhovnikov.

    Kaj naj rečemo cerkvenim ovčicam ob koncu tega kratkega razmišljanja o sektah? Dovolite mi, da to povem z nekaj Dantejevimi verzi, ki se zdijo napisani prav v ta namen.

    Kristjani, bodite bolj preudarni:
    ne bodite kakor perje v vetru,
    ne verjemite, da vas bo vsaka voda umila.
    Imate Novo in Staro zavezo,
    in pastirja Cerkve, ki vas vodi:
    to naj vam zadošča za vaše odrešenje …
    Bodite ljudje in ne neumne ovce« (Raj, V,72-80).

    Od našega starega Danteja lahko sprejmemo tudi tako odkrito govorico.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/04/29/30-april-nedelja-dobrega-pastirja/

    Odgovori
  98. janez says:
    30. aprila, 2023 at 8:46

    Hodil bo noter in hodil bo ven
    So besede in so besede. So besede, ki dajejo življenje in so besede, ki kradejo, koljejo in uničujejo. Je torej glas, ki kliče po imenu in ki ga je dobro poslušati in so glasovi, ki se plazijo v stajo in vabijo, da bi potem oropali in odšli.
    Zanimivo, da Gospod za svoj glas vedno uporabi ednino, kajti On je tisti eden in edini Dobri pastir, ki kliče svoje ovce, da bi jih peljal ven in jim dajal življenja. Na drugi strani pa so glasovi tatov in roparjev, ki se plazijo v človekovo srce od drugod in ne skozi glavna vrata. Za te uporablja množino, ker jih je mnogo. Zlo se mora namreč prikazati številčno in glasno, Dobremu pa zadostuje, da je tiho in konkretno.

    Če je torej staja, v kateri so ovce in v katero skozi vrata vstopa Kristus, naše srce in je paša zunanji svet, ki nas obdaja, potem je izredno pomembna beseda, ki jo Jezus uporabi v tej priliki – vratar! Poklicani smo namreč postati vratarji našega srca. Stati tam, pri vratih, ki je Kristus, kakor se je sam poimenoval in tam preverjati misli in čustva, ki hočejo vstopiti v stajo. Jih spustiti skozi Kristusov pogled in njegovo Besedo, da se pokaže, v imenu koga prihajajo – v imenu Pastirja ali v imenu tatov.Mi pa tako pogosto v srce zmedeno spustimo vsako besedo, ki jo ponudi svet. Zadostuje zgolj to, da nekaj obljublja.Tako se redno dogaja, da v našo notranjost vstopajo besede, ki resnično ranijo, kradejo in uničujejo. In te besede potem dajemo naprej, drugim. Po ranah, ki smo jih prejeli, zadajamo nove rane tistim, ki so poleg nas. Dokler v svoje srce ne spustimo Kristusa.

    Njega, v čigar ustih ni bilo zvijače, Njega, ki ni vračal sramotenja za sramotenje, ki ni grozil, ko je trpel, ampak je naše grehe na svojem telesu ponesel na les. On je sprejel te volkove, tatove in roparje, pustil, da so ga ranili, vendar ne tudi premagali. Kajti samo tisti, ki ne grozi in ne preti, tisti, ki se ne maščuje in ne vrača, temveč odpušča, zmore zaustaviti zlo. Zmore razstrupiti sleherno puščico zla. Kristus je to storil za vse nas, da bi po Njem enako delali tudi mi.

    “Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni!” Edino v Njegovih ranah se je zlo lahko zaustavilo in umirilo. Po naših se pogosto širi, po Kristusovih pa je zaustavljeno, kajti od tam dalje se širi le še blagoslov. Zato nas danes in sleherni dan močno kliče in vabi, da bi On postal vrata našega srca, da bi svoje rane položili v Njegove in v njih razstrupili sleherno zlo, ki še kolje in uničuje svobodo in čistost našega srca. Kliče in vabi pa tudi, da bi te “tatove glasov tega sveta” zaustavili še predno se vtihotapijo v naše srce. Zato so tako pomembni vratarji! Vratar pa mora, da bi dobro opravljal svojo nalogo, stati poleg vrat in ne stran od njih. Vratar mora torej stati poleg Kristusa, biti eno z Njim, edino tako naše življenje mirno prehaja iz intime srca v akrivnost sveta. Ven in not. In povsod dobi pravo pašo, povsod je nasičeno, ker ve, katerim Besedam veruje in katere preprosto pusti zunaj.

    In kakor k vsakemu delu spadajo tudi napake, velja isto tudi za vratarja. Tudi nam se redno dogaja, da se vendarle damo prepričati volkovom, preoblečenim v ovčje kožuhe in pademo. Vendar je pot tudi tu jasna.
    V prvem berilu beremo, kako so mnogi ljudje na binkoštni dan spoznali, da so v svoji veliki zmoti križali samega Gospoda in Mesija. Nato pa vprašajo: “Bratje, kaj naj storimo?” Niso filozofirali, niso se posipali s pepelom, niso napadali in krivili druge, ne, bili so pripravljeni spoznati svojo ozkost in napako ter svoje življenje tudi spremeniti. V njihovem vprašanju je skrita že vsa pripravljenost na spremembo.To je prava pot kristjana. Ne to, da ne (z)grešimo, temveč da nenehno spoznavamo svoje ozkosti in napake ter smo obenem že pripravljeni na spreobrnenje. Nenehno. To je všeč Gospodu, ki nas nenehno uči ločevati Glas od glasov. Da bi le imeli polnost življenja, kajti za to je prišel.

    Potem pa se Beseda dotakne še posebne nevarnosti današnjih kristjanov, ki radi zaidemo v skrajnosti. Skrajnosti, da bi bili nenehno “v staji” ali nenehno “v akciji”. Ne eno ne drugo v sebi ne skriva polnosti življenja. Ta je namreč le v modri pretočnosti med enim in drugim, v tej modrosti “hoje ven in hoje noter”, v kombinaciji “staje” in “paše”. Tako je pomemben čas, ko iščemo mir srca, ko iščemo priviligirane prostore srečanj in druženj z Gospodom, saj vsako srce potrebuje čas, ko je “v staji”, ko je pri sebi, v samoti in intimi lastnega srca, v katerega vstopa Kristus in daje spoznavati svoj Glas. Ta čas je tudi pomemben za trening vratarja, ki se prav v vsiljevalnih mislih tatov in roparjev uči razločevati glasove od Glasu Pastirja, kar pozneje močno potrebuje v svetu.

    Je pa enako potrebno, da času “v staji” slediti tudi čas “zunanje paše”, čas, ko se gre “ven”, v svet, med ljudi. Ni dovolj samo biti znotraj, v priviligiranem času molitve, kakor ni vredu biti samo zunaj, med ljudmi, v nenehni akciji in dejavnosti, ki na koncu ne oznanja več Kristusa, ampak Kristusa samega uporabi za oznanjevanje samega sebe!
    Naj nas tako današnja Beseda še bolj spodbudi in pomaga, da bi se naučili ločevati med mikavnostjo in pretkanostjo glasov tistih, ki se v stajo plazijo naskrivaj ter lepoto glasu Gospoda in Pastirja, ki nas uči modrosti zmernosti, da bitako hodili not in hodili ven in vselej našli pašo!

    Anja Kastelic, Na Tvojo Besedo

    Odgovori
  99. Miro says:
    29. aprila, 2023 at 17:00

    GLEJTE, ŽENIN! POJDITE MU NAPROTI!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 25,1-13)

    »Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹

    Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovoril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+25%2C1-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    DEVICE, KI ČAKAJO ŽENINA

    Vprašanje vstajenja, odpira nov pogled. To je pričakovanje Gospodove vrnitve. Zato nas vodi k premišljevanju o odnosu med sedanjim časom, časom Cerkve in Kristusovega kraljestva, ter prihodnjim časom, ki nas čaka, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu. Vsak krščanski pogovor o poslednjih rečeh, vedno izhaja iz dogodka vstajenja: v tem dogodku so se poslednje reči že začele in so v nekem smislu že navzoče.

    Eden od temeljnih elementov je pričakovanje, ki pa je istočasno tudi upanje. To nas spodbuja, da razumemo smisel časa in zgodovine, kot ugodno priložnost za naše zveličanje. Jezus je to skrivnostno resničnost ponazoril s številnimi prilikami, med njimi tudi s priliko o devicah, ki čakajo na ženina. Človek je za časa svojega življenja v nenehnem pričakovanju: ko je otrok želi odrasti, ko odraste se želi uresničiti in uspeti, ko se postara, pričakuje zaslužen počitek. Toda pride čas, ko odkrije, da je premalo upal, če mu poleg službe in družbenega položaja ne ostane nič drugega, v kar bi polagal svoje upanje. Pot človeštva zaznamuje upanje, toda za nas kristjane to upanje vodi gotovost: Gospod je navzoč v minevanju našega življenja ter nas spremlja. Nekega, ne tako oddaljenega dne, bo vse to našlo dopolnitev v Božjem kraljestvu, kraljestvu pravičnosti in miru.

    Sedaj pa, ko se spušča noč, nam Jezus pravi, naj bodo naše svetilke prižgane. In sicer luč vere, luč molitve, luč upanja in ljubezni! Nam, ki nismo luč, lahko samo Kristus pravi: ‘Vi ste luč sveta’ ter nam tako zaupa skrb, da bo zasijala luč brezpogojne ljubezni, saj ko živimo krščansko ljubezen, vnašamo v ta svet Božjo luč ter tako kažemo na resnični izvor.

    Kaj pa predstavlja ‘olje’, ki je nujno potrebno, da nas spustijo na svatbo? Sveti Avguštin, kakor tudi drugi starodavni avtorji razberejo v tem simbolu ljubezen, ki se je ne more kupiti, temveč se jo dobi kot dar, se jo ohrani v notranjosti ter se jo udejanja v dobrih delih. Prava modrost je v tem, da izkoristimo umrljivo življenje za izvrševanje del usmiljenja, saj po smrti to ne bo več možno. Ko pa bomo obujeni za poslednjo sodbo, bomo sojeni glede na ljubezen, ki smo jo udejanjali med zemeljskim življenjem. To ljubezen pa nam je podaril Kristus, ki jo je Sveti Duh izlil v nas.

    Vsekakor nas Jezus spominja, da moramo biti pripravljeni na srečanje z Njim. S to priliko pa nam pokaže kaj pomeni biti pripravljen, saj so vse device pred ženinovim prihodom spale, toda, ko so se zbudile, so bile nekatere pripravljene, druge pa ne. Tu je torej pomen tega, da smo modri in preudarni, saj gre za to, da ne čakamo na zadnji trenutek svojega življenja za sodelovanje z Božjo milostjo, temveč da to storimo sedaj. Lepo je malo pomisliti na to, da bo en dan zadnji. Če je danes, kako sem pripravljen, pripravljena. To in to moram storiti… Pripravljati se, kakor da je zadnji dan.

    Svetilka je torej simbol za vero, ki razsvetljuje naše življenje, medtem ko je olje simbol za dejavno ljubezen, ki poživlja ter napravlja luč vere rodovitno in verodostojno. Pogoj za to, da smo pripravljeni na srečanje z Gospodom, ni samo vera, temveč krščansko življenje bogato z dejavno ljubeznijo, ljubeznijo do bližnjega. Če se pustimo voditi temu, kar se nam zdi bolj lagodno torej s iskanjem svojih interesov, postane naše življenje nerodovitno. S tem si ne nabiramo zaloge olja za svetilko naše vere. Vera bo tako ugasnila ob trenutku Gospodovega prihoda, ali pa morda že prej. Če pa smo čuječi in si prizadevamo delati dobro z dejanji ljubezni, podeljevanja, služenju bližnjemu v težavah, smo lahko mirni, medtem ko čakamo ženinov prihod, kajti Gospod lahko pride v katerem koli trenutku. Pri tem pa nas tudi spanec smrti ne plaši, saj imamo zalogo olja, zbranega z vsakodnevnimi dobrimi deli. Vera navdihuje dejavno ljubezen in dejavna ljubezen ohranja vero.

    Devica Marija naj nam pomaga napraviti našo vero preko dejavne ljubezni vedno bolj dejavno, da bo lahko naša svetilka svetila že tu na zemeljski poti in potem za vedno na svatbeni gostiji v raju.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
  100. Miro says:
    29. aprila, 2023 at 15:40

    SVETA KATARINA SIENSKA: SOZAVETNICA EVROPE, PROTI KUGI

    SV. KATARINA SIENSKA V SVOJI OSEBI NAJLEPŠE POVEZUJE MISTIKINJO IN DEJAVNO MISIJONARKO, POPOTNICO, POGAJALKO, SVETOVALKO, MIROVNICO, LAHKO BI REKLI TUDI »POLITIČARKO« 14. STOLETJA. JE CERKVENA UČITELJICA.

    Iz življenja …

    Njeno otroštvo in zgodnja mladost je podobna mnogim drugim svetnikom, a le malo jih je imelo sestro dvojčico ter poleg nje še triindvajset starejših bratov in sestra, kot Katarina.

    Sv. Katarina je bila rojena 25. marca 1347 v Sieni v Italiji v premožnejši verni družini.

    Deležna je bila številnih videnj in zamaknjenj. Prvo videnje je imela pri šestih leti, pri sedmih pa se je odločila, da bo za vedno ostala devica. Da bi dokazala trdnost svoje odločitve in o njej prepričala starše, ki so jo želeli poročiti z bogatim ženinom, si je pri petnajstih letih popolnoma ostrigla lase. Legenda nadaljuje, da so njeni starši sprejeli njeno odločitev šele tistega dne, ko jo je oče našel pri zbrani molitvi in videl, kako nad njeno glavo lebdi golobica.

    Okoli leta 1363 je Katarina vstopila med sestre dominikanke in naslednje leto preživela v popolni samoti, askezi, kontemplaciji in molitvi. Leta 1367 se je v mističnem zanosu zaročila s Kristusom (»mistična zaroka«). To videnje, v katerem jo je Marija predstavila Jezusu, ki ji je dal sijajen prstan, se ni nikoli izbrisalo in Katarininega srca. Vse do konca življenja je na prstu nosila ta (vsem drugim neviden) lep prstan.

    Tako je bilo vse do posebnega videnja, ko jo je Jezus poklical, naj izide iz tega »zaprtega« sveta in se posveti apostolatu. Tako sv. Katarina zadnjih deset let svojega življenja preživi na potovanjih. Sv. Katarina je poleg skrbi za revne in bolne, katerim je s svojo molitvijo pogosto vračala želeno zdravje, postala prava mirovnica med mesti in državami. Bila je svetovalka vladarjev, papežev, kakor tudi preprostega ljudstva. V želji za edinost Cerkve je odšla celo v Avignon k papežu Gregorju XI., in ga s svojo duhovitostjo in odločnostjo prepričala, da se vrne iz Avignona v Rim.

    Čeprav je bila nepismena – brez šole, je za seboj pustila veliko Knjigo božjega nauka oz. Dialog (ki prikazuje mistično pot do odrešenja) in kar 381 pisem. Svoje poslanice in modre misli je narekovala drugim, tistim, ki so jo obkrožali in spremljali kot svetnico že za časa njenega življenja.

    A sv. Katarina je kljub vsemu temu ostala v duši mistikinja. Hrepeneč po tem, da bi se čim bolj zedinila s svojim nebeškim Ženinom, je leta 1375 v Pisi v kapeli sv. Kristine na čudežen način, kot sv. Frančišek Asiški, prejela stigme – znamenja Jezusovih ran na nogah, rokah in prsih, ki pa jih je skrivala do smrti. Njeno podobnost in poistovetenje z Jezusom Kristusom na nek način potrjuje tudi dejstvo, da je umrla ravno v »Jezusovih letih«, v starosti 33 let, 29. aprila 1380.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-katarina-sienska-sozavetnica-evrope-in-proti-kugi/2023-04-29/

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja