Članki za dušo

14.951 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   6. maja, 2020 at 19:00

   ALI SME ČLOVEK BOGA GOLJUFATI? (Mal 3-8-12)

   ALI SME ČLOVEK BOGA GOLJUFATI. VI PA ME GOLJUFATE IN IN PRAVITE. V ČEM TE GOLJUFAMO’ ?
   PRI DESETINI IN DAROVIH. S PREKLETSTVOM STE PREKLETI, KER ME GOLJUFATE VES NAROD !
   PRINESITE VSO DESETINO V ZAKLADNICO, DA BO ZALOGA V MOJI HIŠI, IN PREIZKUSITE ME S TEM, GOVORI GOSPOD NAD VOJSKAMI, ČE VAM TEDAJ NE ODPREM ZAPORNIC NEBA IN NE IZLIJEM NA VAS BLAGOSLOVA DO PREOBILJA!
   ZADRŽAL VAM BOM POŽIRALCA , DA VAM NE POKONČA SADU ZEMLJE, IN TUDI TRTA NA POLJU NE BO JALOVA, GOVORI GOSPOD NAD VOJSKAMI. IN VSI NARODI VAS BODO BLAGROVALI, KER BOSTE DEŽELA UGODJA, GOVORI GOSPOD NAD VOJSKAMI.”

   Že Sveti Pavel je rekel oz. vprašal kaj ima človek, kar ni prejel od Boga? Ničesar!, ker vse, kar je prejel in ima je prejel od Boga.
   Bog nam je dal vse kar imamo v najem. Kako opravljamo s tistim kar imamo v najemu???

   Dr. Tomislav Ivančić je vprašal : “Povej človek, kaj je tvojega, “?

   Gospodu je treba dajati kar je zapovedal, drugače je to goljufanje Boga. Prince Derek zelo natačno in nazorno opisuje o tem v knjigi Božji načrt za tvoj denar. Tudi karizmatik Dražen Bušić je o tem povedal oz. poudaril to temo v svojih knjigah. Celo, ko ni rednega dohodka oz je minimalni je potrebno dajati Bogu kar je Božjega, kajti vse je od Boga. Obliko dajanja je pač odvisna od posameznika.

   Odgovori
   • Miro says:

     6. maja, 2020 at 20:16

     Potrebnost dajanja, na katero je opozorila ga. Hvala, je izjemno pomembna za naše življenje. Ob tem bi omenil p. Josepha Billa, ki je na svojih seminarjih vedno izpostavil potrebnost oddaje desetine v dobrodelne namene. O tem piše tudi v svoji knjigi “Jezus te ljubi”. Ljudi, ki so imeli smolo pri poslih, financah in so k njemu prišli po nasvet, je najprej vprašal, če dajejo desetino za Gospoda. Tega niso mogli potrditi, na to so pozabili. Kdor ga je poslušal in začel dajati v dobrodelne namene, je bil pri svojem poslu deležen velikega blagoslova. O tem nam Jezus jasno pravi: “Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Lk 6,38).

     Odgovori
2. Miro says:

   6. maja, 2020 at 16:57

   PAPEŽ FRANČIŠEK: »MOLITEV JE KAKOR KRIK, KI PRIHAJA IZ SRCA TISTEGA, KI VERUJE IN ZAUPAM BOGU!«

   Papež Frančišek je danes začel z novim nizom katehez, ki bodo posvečene molitvi. Za zgled vere in vztrajne molitve je tokrat postavil slepega Bartimaja, ki kljub grajanju ljudi okoli sebe ni utihnil, ampak je neomajno vpil k Jezusu in na koncu dobil to, kar je želel. Več o tem na:

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-05/sveti-oce-zacel-s-katehezami-o-molitvi-clovek-je-pred-bogom-ber.html

   Odgovori
   • Miro says:

     6. maja, 2020 at 17:05

     Oprostite, še popravek v zadnjem delu naslova, kjer se pravilno glasi: »… iz srca tistega, ki veruje in zaupa Bogu!«

     Odgovori
3. Miro says:

   6. maja, 2020 at 13:41

   SV. DOMINIK SAVIO JE RAD VSEM POMAGAL IN JIH VEDNO OPOMINJAL, NAJ SE VARUJEJO GREHA KOT SVOJEGA NAJVEČJEGA SOVRAŽNIKA!

   Lahko rečemo, da je bilo svetništvo svetemu Dominiku položeno že v zibelko, saj ga v življenju nobena misel ali dogodek nista mogla odvrniti od njegovega sklepa, ki ga je, sedemleten, zapisal, potem ko je na veliko noč leta 1849 prejel sveto obhajilo: »Pogostoma bom hodil k spovedi, k obhajilu pa vedno, ko mi bo spovednik dal dovoljenje. Posvečeval bom praznike. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umreti kakor grešiti.«

   Več o življenjski in duhovni poti tega svetnika na:

   https://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/619DAD09EF1BDFFDC1256FEB003DCF55

   Božje usmiljenje ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
   Sv. Dominik Savio, prosi za nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   6. maja, 2020 at 12:27

   KAKO RAZLOČEVATI, KAJ PRIHAJA OD SVETEGA DUHA IN KAJ OD DUHA SVETA?

   O tem nam veliko povedo tehtne misli papeža Frančiška, izrečene v homiliji na začetku leta 2020. Takole pravi v začetnem delu: »Krščansko življenje pomeni ostati v Bogu ter slediti Svetemu Duhu, ne duhu sveta, ki vodi v pokvarjenost in nezmožnost ločevati med dobrim in slabim. V berilu iz prvega Janezovega pisma (1 Jn 3,22-24; 4,1-6) evangelist povzame Jezusov nasvet učencem: ‘Ostanite v Bogu.’«

   Zatem sveti oče nadaljuje: »Nekdo je lahko v najbolj grešnih mestih, v najbolj ateističnih družbah, a če srce ostane v Bogu, ta moški in ženska prinašata zveličanje. V Apostolskih delih najdemo prizor, ko učenci prispejo v mesto in srečajo kristjane, ki jih je krstil Janez. Vprašajo jih: ‘Ali ste prejeli Svetega Duha?’ A tile sploh niso vedeli, kaj to je. Koliko kristjanov tudi danes istoveti Svetega Duha z golobom in ne ve, da je tisti, ki omogoča ostati v Gospodu, je zagotovilo, je moč, da se ostane v Gospodu.«

   Za celotno homilijo o razločevanju med Svetim Duhom in duhom sveta glej na:
   http://www.mirenski-grad.si/en/node/7305

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

   Odgovori
5. Janez says:

   6. maja, 2020 at 12:06

   NAJPOGOSTEJŠA OBŽALOVANJA LJUDI (Zgodba iz UK avtorice Bronnie Ware, medicinske sestre)
   Pred časom je na angleško govorečem trgu izšla knjiga z naslovom THE TOP FIVE REGRETS OF THE DYING (Pet najpogostejših obžalovanj umirajočih). Avtorica Bronnie Ware je medicinska sestra, ki je več let skrbela za umirajoče, v tem času pa je zbrala njihova največja življenjska obžalovanja.

   1. Želel/a bi si imeti pogum, da bi živel/a takšno življenje, kot sem si ga želel/a sama, ne kot ga drugi pričakujejo od mene. Gre za najpogostejše obžalovanje, ki se pojavi, ko se življenje končuje in ljudem postane jasno, kako je bilo njihovo življenje vodeno s strani drugih in da jim ni uspelo uresničiti niti polovice lastnih pričakovanj.
   2. Želel/a bi si delati veliko manj kot sem. Želja praktično vsakega moškega, ki so pogrešali odraščanje svojih otrok in intimnejši odnos s svojo življenjsko sopotnico. Spoznanje, da je življenje odšlo za nekoga drugega, je eno najgrozovitejših, ki prizadene predvsem moške, čeprav je bil odgovor pogost tudi med ženskami.
   3. Želel/a bi si biti odkrit/a z drugimi in izraziti svoje občutke in čustva. Večina ljudi zanika in tlači svoja čustva v želji, da bi lahko ostali v družbi ostalih. Posledica je ta, da se nikoli ne uspejo dokončno osebnostno razviti in postati to, kar si želijo. Zagrenjenost in osebnostna neuresničenost sta tudi zelo pogosta razloga za pojav različnih oblik ljubezni.
   4. Želel/a bi si ohraniti prijatelje. Bolezen je tista, ki razkrije vrednost pravega prijateljstva. Zavedanje, da je zgodba končana, je eno najbolj grenkih spoznanj, sploh zato, ker je prijateljstvo ena ključnih človekovih kvalitet.
   5. Želel/a bi si biti srečnejši/a. Želja je posledica presenetljivih spoznanj, da je sreča pravzaprav izbira in da si jo/e (ne)izbere vsak sam. Njena odsotnost je posledica zavestne odločitve ležernega in ugodnega življenja “srednjega razreda”, brez velikih sprememb in pretresov, z vedno dovolj veliko oddaljenostjo od vsakršnih sprememb.

   Nauk:
   Ne imejmo teh obžalovanj!!! Obžalovanje in strah sta tatova dvojčka, ki nam kradeta današnji dan! Življenje je Božji Dar, zato ga izkoristimo tako, da bomo verovali, molili, ljubili in delali dobro in služilim bližnjim. Izpolnimo svoje življenje za druge in za Boga.

   Odgovori
6. Janez says:

   6. maja, 2020 at 11:56

   Kaj je božanska skrb oziroma Božja previdnost za kristjane?
   Božanska skrb ali drugače Božja previdnost, je Božji način upravljanja vsega, kar je v vesolju. Doktrina božanske skrbi pravi, da ima Bog vse popolnoma pod svojim nadzorom. To vključuje vesolje kot celoto (Psalm 103,19), snovni svet (Evangelij po Mateju 5,45), vse, kar je povezano z obstojem narodov (Psalm 66,7), človekovo rojstvo in usodo (Pismo Galačanom 1,15), človekove uspehe in neuspehe (Evangelij po Luku 1,52), varovanje Božjega ljudstva (Psalm 4,9) in še marsikaj. Doktrina je v neposrednem nasprotju z zmotnim prepričanjem, da vesolju vlada naključje ali usoda. Božanska skrb je preprosto Bog, ki uresničuje svojo voljo v vesolju, ki ga je ustvaril. Bog svoje načrte uresničuje med drugim tako, da upravlja človeške zadeve – in sicer prek svojega naravnega reda oziroma naravnih zakonov, ki jih je vzpostavil. Ti naravni zakoni niso nič drugega kot izraz delovanja Boga v njegovem vesolju. Sami po sebi, ločeno od Boga, ne obstajajo niti ne delujejo. Naravni zakoni so preprosto fizični izrazi Božjega upravljanja vesolja, ki ga je ustvaril.

   Božja skrb upravlja tudi človekove odločitve. V svojih odločitvah in dejanjih dejansko nismo svobodni, saj delujemo v okviru Božje volje. Kar koli počnemo in kar koli sklenemo, je v popolni skladnosti z Božjo voljo – tudi kadar ravnamo grešno (Prva Mojzesova knjiga 50,20). Bog ima torej nadzor nad našimi odločitvami in dejanji (Prva Mojzesova knjiga 45,5; Peta Mojzesova knjiga 8,18; Pregovori 21,1). Vendar Bog to počne tako, da pri tem ni okrnjena odgovornost človeka kot moralnega subjekta niti njegova odgovornost za lastne odločitve. Doktrino božanske skrbi lahko povzamemo takole: Bog je v večnosti po svoji volji odredil vse, kar se bo zgodilo; vendar nikakor ni Bog avtor greha, niti ni človek brez odgovornosti. Osnovni način, kako Bog izvršuje svojo voljo, je prek sekundarnih dejavnikov (npr. naravnih zakonov, človekovih odločitev). Z drugimi besedami, Bog deluje posredno prek sekundarnih dejavnikov in s tem uresničuje svojo voljo.

   Včasih to stori s čudežnim delovanjem. Takšna dela imenujemo čudeži (tj. nadnaravni dogodki – za razliko od naravnih dogodkov). Čudež je, kadar Bog za kratek čas zaobide naravni red, ki ga je postavil, da bi svojo voljo in načrt uresničil nadnaravno. Naj navedemo dva primera iz Apostolskih del, s katerimi bomo ponazorili Božje neposredno in posredno uresničevanje njegove volje. V apostolskih delih 9 je opisano spreobrnjenje Pavla iz Tarza. Bog je s slepečo svetlobo in glasom, ki ga je slišal le Savel, Savlu za vselej spremenil življenje. V svoji božanski skrbi je določil, da bo Savla spreobrnil za nadaljnje uresničevanje njegove volje. Z neposrednim, čudežnim dejanjem je povzročil, da se je Savel spreobrnil in postal apostol Pavel. Če govorite s katerim koli spreobrnjencem v krščanstvo, boste praviloma slišali sicer manj dramatično, a podobno zgodbo. Sovražni grešniki se pokesajo in spreobrnejo k veri v Kristusa, ko jim Sveti Duh čudežno spreobrne uporno srce – prek pridig, ki jih slišijo, branja Svetega pisma in vztrajnega pričevanja prijatelja ali sorodnika. Poleg tega Bog nenehno deluje v življenjskih situacijah in prek njih. Stiske, kot so izguba službe, razpad zakonske zveze, zasvojenost … vse to lahko Bog uporabi, da človeka privede do preobrata. Pavlova spreobrnitev je bila posledica neposrednega, nadnaravnega posega božanske skrbi, medtem ko se večina kristjanov spreobrne po dolgem zaporedju posrednih posegov božanske skrbi.

   V Apostolskih delih 16,6–10 najdemo tudi poročilo o Božjem posrednem uresničevanju svoje volje. Bilo je med Pavlovim drugim misijonskim potovanjem. Bog je v svoji skrbi želel, da gre Pavel s spremljevalci v Troádo. A ko so odšli iz pizidijske Antiohije, so se sklenili napotiti proti vzhodu v Azijo. Sveto pismo pravi, da jim Sveti Duh ni dovolil besede oznanjati v Aziji. Tako so se odpravili proti zahodu v Bitinijo; a tudi to jim je Kristusov Duh preprečil in končali so na poti v Troádo. Zapisi o tem so nastali naknadno, po samih dogodkih. Sredi dogajanja je bilo mogoče najti običajno, logično razlago, zakaj učenci niso mogli oditi v Azijo ali Bitinijo. Vendar je Luka, pisec Apostolskih del, pri popisovanju teh dogodkov za nazaj po navdihu Svetega Duha spoznal, da je Bog učence vodil, kamor jih je želel poslati; to je Božja skrb. V pregovorih 16,9 je o tem zapisano: »Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake.«

   Nekateri menijo, da prepričanje o Božjem neposrednem ali posrednem upravljanju vsega onemogoča vsakršno možnost svobodne volje. Če ima Bog popoln nadzor, kako naj bi bili potemtakem ljudje v svojih odločitvah svobodni? Z drugimi besedami, če naj bi veljal pojem svobodne volje, mora obstajati nekaj, kar je zunaj suverenega Božjega nadzora – npr. naključnost človekovih odločitev. Za namen nazornejše razlage predpostavimo, da to drži. Kaj bi to pomenilo? Če Bog nima popolnega nadzora nad vsemi naključnimi možnostmi, kako nam potem zagotavlja odrešenje? Kot pravi Pavel v Pismu Filipljanom 1,6: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« Če Bog nima vsega pod svojim nadzorom, je ta obljuba – in s tem tudi vse druge svetopisemske obljube – neveljavna. Potemtakem nimamo popolne gotovosti, da bo dobro delo odrešenja, ki je bilo v nas začeto, tudi dokončano.

   Še več: če Bog nima nadzora nad vsem, to pomeni, da ni suveren; in če ni suveren, to pomeni, da ni Bog. Vztrajanje pri naključnem dogajanju zunaj Božjega nadzora nas pripelje do tega, da Bog sploh ni Bog. In če lahko naša »svobodna« volja preseže božansko skrb, kdo je navsezadnje Bog? Mi sami. To pa seveda ni sprejemljivo za nikogar, ki ima krščanski, svetopisemski pogled na svet. Resnica je ta, da smo, dokler nas milost božanske skrbi ne privede do spreobrnjenja in vere samo v Kristusa, duhovno mrtvi in usužnjeni grehu (Evangelij po Janezu 8,31–38; Pismo Rimljanom 6,15–23). Nimamo torej nekakšne »moralne nevtralnosti«, ki bi bila naše izhodišče pri ravnanju na podlagi svobodne volje. Božanska skrb ne uniči naše domnevne svobode. Nasprotno: edino božanska skrb nas dela svobodne v Kristusu in nam omogoča, da primerno ravnamo v njegovi svobodi.

   Addendum:
   – Božja previdnost – to so posegi in dogajanja, po katerih Bog z modrostjo in ljubeznijo vodi vse stvari in ljudi v Stvarstvu do njihovega poslednjega cilja, v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo.
   – Kristus nas vabi, naj se kot Božji Otroci sinovsko prepuščamo previdnosti našega nebeškega Očeta (prim. Mt 6,26-34);
   v naslonitvi na to pravi sv. apostol Peter: “Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas” (1 Pt 5,7; prim. Ps 55,23).
   – Božja previdnost deluje tudi po delovanju stvari. Ljudem daje Bog, da svobodno sodelujejo pri njegovih načrtih.
   – To, da Bog dopušča fizično in moralno zlo, je skrivnost, ki jo Bog osvetljuje po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal zlo. Vera nam daje gotovost, da Bog ne bi dopuščal zla, če ne bi po skrivnostnih poteh, ki jih bomo v polnosti spoznali šele v večnem življenju, napravljal, da tudi iz zlega prihaja dobro. Marsikaj ljudje ne razumemo svojo človeško pametjo, kar je Božja Skrivnost.

   Medmrežje gotquestionsbozanskaskrb, medmrežje Marija pomagaj Brezje et altro

   Odgovori
7. Miro says:

   6. maja, 2020 at 11:49

   »SVETA EVHARISTIJA JE PRAZNIK LJUBEZNI MED NAMI, PRAZNIK NAŠE LJUBEZNI DO BRATOV – IN BRATJE SO VSI LJUDJE …« (Pavel VI.)

   Naj nam Sveti Duh pomaga tudi, ko premišljujemo o evharistiji. Pri tem nam je lahko v izjemno oporo Kompendij Katekizma katoliške Cerkve, o katerem je Benedikt XVI. zapisal, da »se ta zaradi svoje jedrnatosti, jasnosti in celovitosti obrača na vse ljudi, ki sredi razpršenega sveta z raznovrstnimi sporočili želijo spoznati pot življenja, resnico, ki jo je Bog zaupal Cerkvi svojega Sina«.

   Kot je med drugim zapisano v Kompendiju glede evharistije, sveto obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom in z njegovo Cerkvijo, ohranja in obnavlja življenje milosti, prejete pri krstu in pri birmi, ter nam daje rasti v ljubezni do bližnjega. Ko nas krepi v ljubezni, izbrisuje male grehe ter nas varuje pred prihodnjimi smrtnimi grehi.

   Pod vodstvom Svetega Duha se skušajmo poglobiti tudi v naslednja razmišljanja o sveti Evharistiji:

   Kristus je pustil v evharistiji spomin svojega
   trpljenja, da bi bili vsi ljudje, ki so postali
   posinovljeni Božji otroci, deležni
   Božje narave in bi tako v vsakem odnosu in
   v vsaki človeški dejavnosti
   odsevali sijaj svoje najvišje poklicanosti.
   (Janez XXIII.)

   Evharistija je praznik ljubezni med nami,
   praznik naše ljubezni do bratov –
   in bratje so vsi ljudje, od najbližjih
   do najbolj oddaljenih, do najmanjših,
   do najbolj ubogih, do najbolj potrebnih,
   prav do tistih, ki so antipatični ali sovražni.
   (Pavel VI.)

   Obhajajmo se s tem mesom zato,
   da bi postali eno samo telo s Kristusom –
   in to se zgodi po jedi, ki nam jo je dal,
   ko nam je hotel pokazati ljubezen,
   ki jo ima do nas.
   (Janez Zlatousti)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   6. maja, 2020 at 11:18

   HODITI V DUHU
   Se vam zdi krščansko življenje težko in včasih zahtevno ali celo nemogoče? Da res je nemogoče je, ko poskušamo karkoli narediti sami s človeškimi močmi brez Boga in njegovega blagoslova in pomoči. Živeti krščansko življenje s svojo lastno močjo je podobno ladji na suhih tleh … Ne premakne se. Da bi ladja nekam prišla, mora biti na vodi, da se bo lahko premikala naprej z vesli, jadri ali motorjem. Tako je tudi z nami, ki vedno rabimo Boga. In da bi uživali v krščanskem življenju, se moramo najprej naučiti, kako se z Vero in Molitvijo umiriti in počivati v Bogu. Pavel je to vedel, ko je rekel: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4,13). Skrivnost krščanskega je v tem, da Kristus živi v nas: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Galačanom 2,20). Ko je bil Jezus z učenci na zadnji večerji, jim je povedal, da jih bo zapustil, ampak da ne bodo ostali sami: »Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Janez 16,7). Dan vam bo nekdo, ki vam bo omogočil pogumno živeti krščansko življenje – Sveti Duh. On ni samo usmerjevalna tabla na božanski poti: On je Kristusov Duh, ki je prišel in zdaj živi v vas.

   Sveti Duh ali Spiritus Sanctus je Bog, tako kot tudi Sin in Oče. Tu nastane lahko med laiki in verniki, zaradi pomanjkljive verske ter bogoslovne izobrazbe, pojmovni nesporazum in zmešnjava, če ljudje Svetega Duha ne vidijo in razumejo kot Božje osebe, kajti on ima osebnost. Je Božanska oseba z lastno voljo in čustvi. Sveti Duh ima vse lastnosti, ki jih imata tudi Sin in Oče. Je vsemogočen, vseveden, nespremenljiv in večen. On je tretja oseba Svete trojice, ki je en sam Bog. Sveti Duh je pomemben del kristjanovega življenja. Poglejmo si nekaj njegovih vlog in zakaj je tako pomemben. Sveti Duh obsodi naš greh in nam pove, da rabimo Kristusa (Janez 16,8–11). Sveto pismo razloži, da brez Svetega Duha in njegove pomoči ljudje mislijo, da je krščanstvo nesmisel/norost. (1 Korinčanom 1,18). Ljudje okrog vas morda mislijo, da je nesmiselno/noro narediti takšno zavezo s Kristusom! Mi pa je ne vidimo tako samo zato, ker vam Sveti Duh razkriva čudež Kristusovega življenja znotraj nas. Sveti Duh nam je dal novo življenje tako, da nas je prerodil. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh (Janez 3,6). Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rimljanom 5,5) Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8,16). Sveti Duh je naš učitelj in tisti, ki vse to omogoča. On vas vodi proti resnici Božje besede. On razsvetli Sveto pismo, tako da ga lahko razumete in uporabite to resnico (Janez 16,13–14), in daje duhovno moč ter učinkovitost vašemu pričevanju (Apostolska dela 1,8). On posreduje zate pred Očetom, ko ne veste, kaj in kako moliti. (Rimljanom 8,26–27). Sveti Duh je bil poslan od Kristusa, da vam omogoči živeti krščansko življenje! Kot je zapisal Pavel, »prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa« (Rimljanom 8,11). Krščansko življenje je mogoče samo skozi moč Svetega Duha.

   Sveti Duh zato ni nekaj neuporabnega in nekoristnega – prav nasprotno, vse stvarstvo je po njegovem delovanju prerojeno in stvari nikoli ne pusti takih, kot so bile. Če razumemo, kdo Sveti Duh v resnici je in se mu ne upiramo (prim. Apd 7,51), se znajdemo sredi njegovega silovitega viharja (prim. Apd 2,2), ogreva nas z jeziki, podobnimi plamenom (prim. Apd 2,3). Še enkrat: če se mu ne upiramo in mu ne nasprotujemo, ker nas Duh v resnici preplavlja v silovitem viharju z obiljem svoje milosti; neskončno radodaren je, ko deli svoje Božje darove in tej njegovi neizmernosti lahko odgovorimo le po kapljicah. Če si pomagamo z izrazi iz tehnike, je Sveti Duh voznik, v avtomobilu pa sedimo mi. Sveti Duh je veter, jadra pa razvijamo mi. Zato brez Boga ne moremo storiti nič s le človeškimi močni. S to predstavo postane jasno, da o Svetem Duhu ni mogoče govoriti tako, da ga omejimo in točno določimo kdo je, ali iz spoznavanja njegovih darov, kajti Duh veje kjer hoče. Sveti Duh je s prispodobo in ponazoritev podoben vetru, ki je vsak trenutek drugačen … in nas osvobaja nevarnosti pretirane resnosti, prilagodljivosti, enoumja, mode, ustaljenih navad, brezvoljnosti, brezciljnosti, dvomov … Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ogrado! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!« Zato moramo na tej točki spoznavanja Svetega Duha biti pripravljeni pokazati, da želimo z njim sodelovati, zavestno in odgovorno delati, da bo ta veter in ta ogenj zajel tudi druge ljudi – tako, da ga bomo vsi dejavno in goreče v veri in zaupanju uresničevali v svojem življenju. Kaj konkretno pomeni sprejeti Svetega Duha: to pomerni da se mu pustimo da nas vodi, usmerja, da hodimo z njim, kot pravi sv. Pavel: »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu (Gal 5,25). Veter Svetega Duha, ne piha na površju, ampak v skritih globinah človekove notranjosti, v globinah Cerkve in človeške skupnosti. Naj zapiha, ta sveži veter Svetega Duha, tudi v zatohle prostore naših cerkva in naših življenj. Naj se vse prenovi po Božji Milosti in Božji Dobroti!

   Delno povzeto po Gotquestions, povzeto na medmrežju delno po Steven Pogue, lastna razmišljanja in povzeto po Ognjišču, avtor Zvone Štrubelj

   Pridi Sveti Duh!
   Ti si tisti, ki poživljaš,
   tisti, ki tolažiš, ogenj duše,
   živi notranji studenec, ljubezen.
   Ti si življenje našega življenja,
   ti si posvečevalec,
   ki si nas tolikokrat okrepil v zakramentih.
   Ti si Božji dotik, ki je odtisnil
   v naših dušah krščanski značaj.
   Ti si milina in hkrati moč
   pravega krščanskega življenja.
   Ti si Prijatelj, kateremu hočemo
   izkazovati svojo naklonjenost,
   spoštljivo tišino, voljno poslušnost,
   ljubeznivo darovanje in močno ljubezen.
   (bl. Pavel VI.)

   Addendum:
   Ste to kar delate, mislite in verujete! Molite in prosite Boga za Navdih in Vodstvo, da spoznate kdo ste in kakšen je Božji Načrt za Vas!

   Pazim na svoje misli, ker postanejo moje besede.
   Pazim na svoje besede, ker postanejo moja dejanja.
   Pazim na svoja dejanja, ker postanejo moja usoda!
   Pazim, da molim in vse delam ter da vedno živim tako kot nas uči Jezus,
   da bom prispeval k rasti Božjega kraljestva že tu na Zemlji.

   (Avtor neznan)
   Drugi vas lahko ustavijo le začasno, za vedno se lahko zaustavite le sami! Zaupajte Bogu, ki nam je dal različne darove!

   Gospod Bog nam je dal različne talente, ki počivajo in spijo v nas ali pa jih aktiviramo in povečamo naše potenciale v Življenju vse Bogu v Slavo in Čast. Vprašani bomo ob koncu slednjih dni, kako smo izkoristili talente, ki smo jih prejeli ob rojstvu od Boga. Ko poiščemo svoje sile in moči v sebi lahko postanemo to kar smo in kakor nas je ustvaril Bog v svoji Previdnosti. Poletimo v višave in pomnožimo sposobnosti ker smo izkoristili svoje prejete talente, ki so dar Boga. Bodimo podobni Jezusu in širimo z življenjem in vero, z Ljubeznijo in Usmiljenjem ter Dobroto Božje kraljestvo na zemlji med ljudmi! Amen. Janez

   Odgovori
9. Janez says:

   6. maja, 2020 at 11:05

   SVETI DUH JE DAR STRAHU BOŽJEGA
   Sveti Duh, tvoj dar strahu Božjega
   je dragocen in zelo potreben.
   Bog je Bog, jaz sem človek.
   Bog je stvarnik, jaz sem majhen.
   Bog je izvir, jaz sem žejen.
   Bog je morje, jaz sem kapljica.
   Bog je mogočen,
   jaz sem slaboten.
   Bog je svet, jaz sem grešnik.
   Sveti Duh, dar strahu Božjega
   mi pomaga postaviti
   stvari na svoje mesto:
   samo Bogu čast,
   samo njemu slava.
   Kjer se človek povzpne,
   potlači vse pred seboj …
   Sveti Duh, dar strahu Božjega
   me dela razumnega:
   spominja me,
   da moram pasti na kolena,
   če se hočem spet dvigniti.
   Tvoj dar mi pravi, da sem ubog:
   spodbuja me, da sklenem roke,
   ne več v strahu pred teboj,
   ampak v ljubezni do tebe.
   Priznam, da nisem nič,
   toda prav zato, ker to priznam,
   me objemaš ti, ki si Vse.
   Amen.

   DAR STRAHU BOŽJEGA
   Če nam dar pobožnosti govori o Božji očetovski ljubezni, nas dar strahu Božjega poučuje o njegovi veličini, dostojanstvu, o njegovi avtoriteti in oblasti. Bog je dober, toda je tudi močan in mogočen. Moramo ga spoštovati in ubogati: »Bog se ne pusti zasmehovati,« na kratko zapiše sv. Pavel (prim. Gal 6,7). Ta zadnji dar Svetega Duha nas spomni, kako majhni smo pred Bogom in kako velika je moč njegove ljubezni, zato se moramo izročiti v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Prav v tej izročitvi dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad, je bistvo delovanja tega daru. V moči Svetega Duha, ki prebiva v našem srcu in nam vliva mir in tolažbo, se počutimo takšni kot v resnici smo: majhni otroci v Očetovem objemu. S tem razpoloženjem vse svoje skrbi pa tudi pričakovanja prelagamo na Boga in doživljamo, kako nas podpira s svojo močjo, čutimo njegovo bližino, kot otrok, ki se počuti varnega v naročju svojega očeta. Tako dar strahu Božjega prevzema obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat ne uspemo doumeti Božjega načrta. Prav ob izkušnji svoje omejenosti in revščine, nas Sveti Duh krepi in nam pomaga razumeti, kako je edino pomembno pustiti Jezusu, da nas vodi v Očetov objem.

   Nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. (Ps 34,7–8)

   Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, Božja Milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce … in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha. Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroško iskreni in zaupni skromnosti, ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo Bog nekaj naredil za nas in namesto nas… Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame …

   Strah Božji pa je tudi opozorilni ‘alarm’ pred nevarnostjo greha, ki žali Boga in nas od Boga oddaljuje. Ko človek dela hudo, preklinja, ko izkorišča bližnjega in si ga hoče podrediti, ko vidi samo še denar, ko je prevzeten, oblasten, ko se bresramno bogati na račun revežev, ko nima usmiljenja in sočutja do lačnih in ubogih, ko ljudem v stiskah ne pomaga in jim ne služi kot Samaritan, ko je egoističen in v njeh+govem življenju ni Ljubezni in Usmiljenja…, takrat strah Božji sproži alarm, ki človeka svari: z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom, prevzetnostjo in nečimrnostjo ne boš srečen! Nihče ne bo odnesel s sabo na drugi svet ne denarja, ne materialnih dobrin, ne časti, ne ponosa, ničesar. Z nami bo šla samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, in z njo vse tisto, kar smo v moči Božje ljubezni storili za ljudi okoli sebe.

   In to spoznanje je po delovanju tega zadnjega daru Svetega Duha tudi začetek prave modrosti: »Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem” (Ps 111,10). Gorje, če izgubimo spoštovanje do Boga, saj tisti, ki Boga ne spoštuje, tudi ljudi ne spoštuje, še več: zatira bližnjega in se postavlja nad njega oziroma preganja in ubija svoje nasprotnike in sovražnike. Spomnimo se npr. samo krvavih dogodkov verskih vojn v 16. stoletju med katoličani in proterstanti v Evropi, ki so se bojevali za krščansko vero in verjeli, da se borijo za Jezusa Kristusa. Ali nadalje zgodovina prejšnjega stoletja je dovolj nazorna potrditev tega: kriki bolečine in trpljenja iz taborišč, morišč, gulagov, porušenih mest, brezen, genocidov… tu imajo korenine Katinski gozd, Auschwitz, Bergen Belsen, Huda jama, Kočevski Rog, Sveti Urh, Kozlarjeva gošča, Srebrenica itd., kjer so ljudje ubijali druge ljudi, ker so bili nasprotniki in sovražniki, čeprav človek ne sme ubijati! Strah Božji nas opominja, da ljudje nismo mi gospodarji dobrega in zlega, ne sodniki in ne tožniki, da ne smemo delati tistega, kar se nam zljubi in nam je trenutno všeč: prepoveduje nam, da bi delali tisto, kar je krivično do drugih in da zato ne smemo ubijati ljudi, čeprav so naši sovražniki in nasprotniki, kajti Bog v Desetih zapovedih komurkoli prepoveduje Ubijanje. Nasprotno Bog zapoveduje, naj Ljubimo svoje sovražnike in nasprotnike in da smo dobri in usmiljeni, tako kot je Dober in Usmiljen Bog sam do nas grešnih in nepopolnih Ljudi. Ko se ne zmenimo za Božje Zapovedi, za Božjo Biblijo, za verske in etične vrednote medsebojne Strpnosti, Usmiljenja, Odpuščanja, Sočutja in Ljubezni, z grešnimi dejanji maščevanja in ubijanja dejansko pokažemo, da ne Ljubimo Boga, da nasprotno z grehom zaničujemo Njega, ki je najvišja in temeljna vrednota: Bog je Usmiljenje, Pravičnost, Božji Mir, Dobrota, Resnica, Ljubezen in naše Odrešenje in sovraži greh in ne dopušča človeku, da sodi in ubija.

   Končno nas strah Božji usmerja tudi k temu, da se spominjamo najbolj preproste, pa zelo pomembne dolžnosti: da o Njem govorimo lepo, spoštljivo in ponižno. Če o nekom govorimo grdo, pomeni, da ga ne spoštujemo, ga ne upoštevamo, se ga ne »bojimo«. To se pogosto dogaja, ko nepremišljeno govorimo o Bogu: predstavljamo si ga na primer kot kontrolorja kart, kot uradnika, ki nam gre na živce, izterjevalca davkov, kot tistega, ki nas povsod nadzira, in opozarja na tisto, kar mi prav, kot dežurnega zobozdravnika za naš boleči zob, kot berglo za našo nesposobnost, da bi hodili kot dobri kristjani in dobri ljudje in živeli po Božji Volji in bili podobni Jezusu.

   Bog ni tak! Človek od stvarjenja do današnjih dni kaže do Boga premajhno spoštovanje, v svoji prevzetnosti ga hoče potisniti v kot, da bi utihnil. Da bi prenehal obstajati kot nekdo, ki nas nadzora in nam teži, da bi bili svobodni in brez ovir ter zavor, kot tolmačijo ateisti. Tudi danes velja, kar je zapisal francoski duhovni pisatelj François Mauriac: »Ne presojajte Boga po jecljanju njegovih služabnikov.” Strah, ki smo ga dolžni izkazovati Bogu, nam zato nalaga, da poberemo s tal besedo Bog, pomendrano in umazano kot je, in ji spet damo prvoten pomen. Namesto karikatur in zmazkov, ki jih je iz nje naredil svet, ji moramo dati bolj privlačno, vabljivo, vredno in tudi resnično podobo. Dar strahu Božjega nas spodbuja, da svetu predstavimo Boga, ki je vir veselja; Boga, ki verjame v človeka in hoče da se zaveda svojega dostojanstva; Boga, ki nikogar ne sili, ampak potrpežljivo trka in čaka da se vrner nazaj k Njemu Izgzbljeni Sin; Boga, ki ni barvno slep, ampak prepoznava barve vseh ras tega sveta; Boga, ki hoče srečo vseh; Boga, čigar poklic je ljubiti in odpuščati in ki nam Otrokom želi vse dobro. Mi sami ljudje nesrečno rinemo v nesrečo in dostikrat žalimo Božjo Ljubezen z grehom. Vendar Bog nam vedno odpušča, ko verujemo v Jezusda in ko ga ponižno in skesano prosimo odpuščanja, da se vrnemno nazaj k Očetu.

   Objavljeno v Ognjišču

   https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/veroucne-strani/sveti-duh-kot-ogenj-in-veter/4412-sedem-darov-svetega-duha-4
   Addendum: sestra Majda v Družini o strahu Božjem
   Sveto pismo pravi, da je Božji strah začetek modrosti, kar pogosto ne razumemo pravilno. Strah je spremljevalec človeka. Vsakogar je kdaj strah in želimo si, da bi imeli takšne življenjske razmere, da nas ne bi bilo strah. Kaj je torej z bogaboječnostjo, s strahom do Boga? Sveto pismo govori o tem strahu in pri birmi prejmemo dar Svetega Duha, ki se imenuje dar strahu božjega. Namesto da bi se strahu osvobodili, ga prejmemo kot dar. Razumemo, da ima verjetno ta strah drugačen pomen: Na eni strani je torej strah, ki je posledica stiske, slabe izkušnje, občutka, da smo v nevarnosti; na drugi strani pa strah, ker iz spoštovanja in ljubezni ne želimo storiti nečesa, kar bi ranilo odnos, kar bi nas oddaljilo od Boga in od zavesti njegove navzočnosti v našem življenju. Ko sem s prijateljem, naredim vse, da bi bilo najino prijateljstvo trdno in pristno, strah me je, da bi se kaj zalomilo. Prav tako lahko rečem, da ker verujem v Boga, me je strah, torej čutim tako veliko spoštovanje, da ne bi storil ničesar, kar bi bilo v nasprotju z mojo vero. Ker Boga, ki me je ustvaril, ljubim, me je strah, da bi pozabil na jutranjo ali večerno molitev, da bi pozabil na pogovor z njim, kot me je strah, da bi pozabil na zmenek z dekletom. Zato je zelo prav, da razumemo, da je potrebna bogaboječnost. To ne pomeni, da nas je Boga strah in pred njim bežimo. Nasprotno, strah nas je, da naš odnos z Gospodom ne bi bil vedno globlji, vedno močnejši in vedno pristnejši.

   Zelo potrebujemo ta Božji dar, da na Boga ne bi pozabili. Da bi ne pozabili na trenutke, ko se z njim srečamo: v zakramentih, pri maši, pri molitvi, v vsakodnevnem življenju, da živimo po Jezusovih Naukih in da ne grešimo. Zato zelo potrebujemo ta Božji dar, ko nas skušnjava vabi, da bi grešili: da bi bili oblastni, lakomni, egoistični, pohlepni, brez usmiljenja in dobrote, da bi bili nespoštljivi do telesa, narave, stvari in podobno. Prvi kristjani so jasno vedeli: da kadar morajo izbirati med strahom pred ljudmi in strahom pred Bogom, so si tudi za ceno življenja izbrali strah pred Bogom. Boga so bolj poslušali kot ljudi. Kadar so ljudje v zgodovini mislili, da lahko z znanostjo ali gmotnimi dobrinami premagajo strah pred Bogom in si ustvarijo samostojno lastno življenje, ki bi zadostovalo samo sebi, so se vedno znašli pred novimi strahovi in pomanjkanjem upanja v prihodnost. Pravi strah pred Bogom pa prinaša zaupanje v Boga, ki je naš Oče in naš Stvarnik, ki nam hoče vse dobro. To prinese v človekovo srce mir in izkušnjo sreče, tudi v težkih trenutkih preizkušenj, dvomov, bolezni, ko smo žalostni, obupani in brezposelni in smo zatavali nekam brez Boga. Gre za posebno logiko: kjer se zmanjša strah pred Bogom, se poveča življenjski strah in kjer se poveča strah pred Bogom, se zmanjšajo mnogi drugi življenjski strahovi. In v Bogu najdem svoj Mir in Uteho, ki mi daje vse, kar potrebujem.

   Vir: objavljeno v mesečni reviji Ognjišče

   Odgovori
10. Miro says:

    6. maja, 2020 at 7:33

    LJUBI IN DELAJ, KAR HOČEŠ! (sv. Avguštin) – KAKO JE TREBA RAZUMETI TA STAVEK?

    To misel sv. Avguština pogosto navajajo. Upoštevati moramo oba dela stavka. Le tisti, ki resnično ljubi Boga in bližnjega, bo smel delati, kar hoče. Kdor resnično ljubi, hoče biti dober in hoče delati samo dobro. Kdor ljubi Boga, hoče izpolnjevati njegovo voljo. Hoče samo to, kar hoče Bog. Njegova volja je skladna z Božjo.

    Če gledamo le nase, bomo ostali v svoji omejenosti. Ako svoje življenje usmerimo na ljubezen, smo povezani z najmočnejšo duhovno silo na svetu. Ljubezen je ključ do Boga. Ljubezen je ključ za rešitev naših problemov. Ljubezen je ključ do svetosti.

    Pogosto Boga ljubimo premalo. Tedaj nas, kaj lahko premaga skušnjava, da ne izpolnimo njegove volje.

    (povzeto po: Živite v ljubezni, p. Anton Nadrah)

    Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu in ga prosimo: Slava tebi, Jezus, Ti si moje Življenje, moja ljubezen. Ti neizmerno ljubiš vsakega človeka in želiš, da v življenju hodi za Teboj po poti odrešenja. Hvala, ker nam tvoja Beseda podarja luč in moč, da tudi mi lahko ljubimo Tebe in bližnjega. Vendar pa zaklad vere nosimo v krhkih “posodah” in je naša ljubezen slabotna, zato Te ponižno prosimo: Gospod, okrepi nas v veri, upanju in ljubezni. Zgodi se presveta Božja volja!

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori