Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

4.164 Responses to Članki za dušo

  1. Hvala says:

    BREZMADEŽNA JE POLNA MILOSTI

    A POLNA MERA MILOSTI, ŠE NE POMENI, DA SKUŠNJAV NE BO

    Z milostjo, s katero Bog obvaruje svojo izbranko izvirnega greha, govori o globokih ranah našega otroštva. Kljub izrednemu zaupanju v človeka, Bog noče tvegati poloma. Ve, da je človek brez izredne milosti žrtev svoje preteklosti. Še tako dobri starši, bodo izvirni greh prenesli in ranili otrokovo dušo. Zato Bog pomnoži milost, da bi svojega sina rešil posledic izvirnega greha.

    A polna mera milosti, še ne pomeni, da skušnjav ne bo. Milost zagotavlja Mariji moč, da sledi Bogu, a z milostjo mora sodelovati, če hoče premagovati skušnjave. Tako mora iskati božjo voljo, ko išče prenočišče, ko z begom skuša rešiti življenje otroku, ko otroka ne razume v nepokorščini tako v templju kot v Kani itd. Človeška logika se ji ves čas ponuja kot boljša rešitev. Le z zavzetim sodelovanje z božjo milostjo zmore vedno izgovoriti in izpolniti svoj ‘Zgodi se’.

    Ne iščimo izgovorov! Bog verjame tudi v nas, zaupa nam pomembne naloge, deli nam obilje milosti, na nas je, da preganjamo človeško logiko in iščemo njegovo, ter jo z vsem bitjem izpolnjujemo. Naj bo Marijin ‘Zgodi se’, tudi naš!

    http://www.mirenski-grad.si/brezmadezna-polna-milosti

    • Hvala says:

      ODGOVOR NA VPRAŠANJE, ČESA BREZ JEZUSA NE MOREMO STORITI. LAHKO SADIMO KROMPIR, A TEGA NE MOREMO OPRAVITI NA PRAVI NAČIN IN V PRAVEM TRENUTKU, ČE NE SLEDIMO BOGU.
      TAKO JE Z VSEM NAŠIM POČETJEM. BREZ MILOSTI NE MOREMO V VSAKDANJIH TRENUTKIH IZPOLNITI BOŽJE VOLJE.

  2. Hvala says:

    NITI LAS NE PADE Z GLAVE BREZ BOŽJE VOLJE

    Ja, če nam niti las ne pade z glave, brez božje volje, potem se tudi volitve ne zgodijo brez Njegove volje.

    Čemu moliti, če pa se vedno zgodi, kar se mora zgoditi?

    V Očenašu molimo, naj se zgodi njegova volja in ga hkrati prosimo za vsakdanji kruh. Jezus je prosil Očeta, naj gre kelih mimo njega, a če je njegova volja drugačna, naj se zgodi tisto, kar se mora zgoditi. Torej molitev ni v prvi vrsti podobna naročilu v pizzeriji, ampak je vse prej kot to. JE ODPIRANJE BOGU IN NJEGOVIM NAČRTOM.

    Čemu torej moliti? Molitev nam pomaga najprej ohranjati zavest, DA JE GOSPOD GOSPODAR VSEGA. POTEM NAM ZBISTRI POGLED, KAJ SI ŽELIMO IN POČASI RAZUMEMO , KA J JE PO BOŽJI VOLJI DOBRO. Vse to v nas poživlja zavest, da Bog vodi vse in sicer v našo korist. To je težko razumeti, tudi zato MORAMO MOLITI, DA BI LAHKO SPREJELI, KAR SE ZGODI. Ko Jezus pravi, da naj prosimo in se nam bo dalo, to ne pomeni, da bomo prejeli ravno tisto, za kar smo prosili. Včasih je rezultat v tem, da prejmemo globlji uvid in razumevanje stvari. Mar ne potrebujemo v časih to bolj kot tisto, za kar smo prosili?

    Ko gledam razplet volitev, je zame res pomembno, da se vprašam, zakaj je tako, kaj nam Bog s tem sporoča, kaj je njegov načrt in kaj je naša naloga. Ko sem bil leta 1993 posvečen, so me sorodniki vprašali, kaj mislim o politiki. Rekel sem jim, da se po mojih predstavah Cerkev res ne potrebuje aktivno vključevati v politiko, pomembno pa je, da vzgajal ljudi v moralne in odgovorne državljane. Če bo vzgojila poštene ljudi, bo vzgojila dobre politike. To mislim tudi danes. Žal tega cilja ne dosegamo in zato imamo politiko, kot jo vidimo.

    http://www.mirenski-grad.si/en/node/382

  3. Miro says:

    LJUBEZEN JE MED KREPOSTMI TO, KAR JE SONCE MED ZVEZDAMI (sv. Frančišek Asiški)

    – Sveto uboštvo stre vsak pohlep in skopost, pa tudi skrbi tega sveta.

    – Bog je veselje. Zato je pred svojo hišo postavil sonce.

    – Ljubezen je med krepostmi to, kar je sonce med zvezdami: daje jim sijaj in lepoto.

    – Tisti so zares miroljubni, ki iz ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa ohranijo mir na duši in telesu ob vsem, kar trpijo na svetu.

    – Blagor služabniku, ki se nima za boljšega, kadar ga ljudje poveličujejo in povišujejo, kakor pa tedaj, kadar ga imajo za ničvrednega ter ga omalovažujejo in prezirajo. Človek namreč toliko velja, kolikor velja pred Bogom in nič več.

    – Darujmo najvišjemu in vzvišenemu Gospodu vse dobrine in priznavajmo, da so vse njegove ter se za vse zahvaljujmo njemu, od katerega prihaja vse dobro.

    (sv. Frančišek Asiški, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  4. Miro says:

    10 RAZLOGOV ZA MOLITEV ROŽNEGA VENCA – MOLITEV, PO KATERI SO NAM PODARJENI NOTRANJI MIR, UREJENOST IN ZMAGA V DUHOVNIH BOJIH!

    Naš glavni duhovni cilj je nedvomno priti v nebesa. V vsakdanjem življenju smo pogosto vrženi v hudournik dogodkov, obveznosti, različnih želja, pritiskov in zahtev drugih … Radi pa bi živeli v notranjem miru, prepoznavali in razlikovali med Božjim glasom in glasovi, ki nas potiskajo v raztreščenost …

    Kot eno najmočnejših orožij za takšen vsakdanji duhovni boj Cerkev že od nekdaj priporoča rožni venec. Poglejmo deset razlogov, čemu moliti rožni venec.

    http://sticna.org/news/10-razlogov-za-molitev-roznega-venca?uid=79906

    Marija, kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  5. Miro says:

    BOG HOČE POGUMNIH DUŠ, POD POGOJEM, DA OSTANEJO PONIŽNE (sv. Terezija Avilska)

    – V tem, da smo si na jasnem, kako božjo postavo najpopolneje izpolnjujemo, je vsa naša sreča.

    – Bodi prijazen do svojega telesa, da bo tvoja duša z veseljem prebivala v njem.

    – Bog hoče pogumnih duš, pod pogojem, da ostanejo ponižne.

    – Bog skrbi za nas bolj, kakor skrbimo sami zase; on tudi ve, za kaj je kdo sposoben. Kaj se siliš, da bi vladal sam, ko si voljo izročil Bogu?

    (sv. Terezija Avilska, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  6. Hvala says:

    MOJ GREH JE NA KRIŽU, V KRISTUSOVIH RANAH

    NI MOGOČE, DA BI SAMI STOPILI IZ SVOJEGA GREHA

    NAŠE RANE, TISTE, KI JIH V NAS PUŠČA GREH, BODO OZDRAVELE SAMO Z GOSPODOVIMI RANAMI, Z RANAMI BOGA, KI JE POSTAL ČLOVEK, PONIŽAN

    ZATO KRŠČANSTVO BREZ KRIŽA NE OBSTAJA IN NE OBSTAJA KRIŽ BREZ JEZUSA KRISTUSA.

    ODPUŠČANJE, KI NAM GA DAJE BOG, SO RANE NJEGOVEGA SINA NA KRIŽU-POVIŠANEGA NA KRIŽU.

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 8.4.2014)

    http://www.mirenski-grad.si/it/node/1901

  7. Hvala says:

    GREH NAVELIČANOSTI

    KAJ NAM DA MISLITI JEZUSOVA PRILIKA O ČLOVEKU, KI JE BIL 38 LET BOLAN
    Oni pridejo prvi, jaz sem žrtev tega življenja…’ Pritoževanja.

    Današnje bogoslužje nas spodbuja k razmisleku o vodi. Voda kot simbol odrešenja in sredstvo odrešenja. A voda je tudi sredstvo uničenja, pomislimo samo na poplave. V današnjih bogoslužnih berilih pa je voda za rešitev. Prvo berilo govori o vodi, ki vodi v življenje, ki ozdravlja vode morja. Gre za novo vodo, ki ozdravlja. V evangeliju pa imamo kopel, tisto kopel, kamor so prihajali bolniki. Bila je polna zdravilne vode. Kajti govorilo se je, da voda občasno vzvalovi, kakor da bi bila reka, saj z neba sestopi angel, ki jo zaplivka. In prvi, eden ali več, ki so takrat stopili v vodo, so bili ozdravljeni. Kot pravi Jezus, je tam ležalo mnogo bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, in čakali so na ozdravitev, da bi voda zaplivkala. Tam se je nahajal tudi mož, ki je bil že 38 let bolan. 38 let je bil tam in je čakal ozdravljenje. To nam dá misliti. Je kar malo preveč. Kajti nekdo, ki hoče ozdraveti, se znajde, da dobi nekoga, ki mu pomaga, premakne se, je nekoliko urnejši, tudi bolj iznajdljiv. Tale pa je tam 38 let. Tako da se na koncu ne ve, ali je bolan ali mrtev. Jezus ga vidi tam ležati in, ker je vedel, da je že dolgo časa tam, mu je rekel: ‘Ali hočeš ozdraveti?’ Odgovor je zanimiv. Ne reče ‘da’, ampak se pritožuje. O bolezni? Ne. Bolnik odgovori: ‘Gospod, nimam nikogar, ki bi me dal v vodo, kadar voda zaplivka; medtem ko se jaz tja pomikam – medtem ko se odločam –, pa vstopi pred menoj kdo drug.’ Človek, ki vedno zamuja. Jezus mu pravi: ‘Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!’ In ta mož je v hipu ozdravel.

    Drža tega človeka nam da misliti. Je bil bolan? Ja, verjetno je imel kakšno paralizo, a kot kaže, se je vseeno lahko premikal. Bil je bolan v srcu, bil je bolan v duši, bil je bolan za pesimizmom, bil je bolan za žalostjo, bil je bolan za acedio [naveličanostjo, duhovno lenobo, brezbrižnostjo]. To je bolezen tega človeka: ‘Ja, želim živeti, ampak …’ Ostajal je tam. Je bil odgovor: ‘Ja, hočem biti ozdravljen!’? Ne. Odgovor je bil pritoževanje: ‘Drugi pridejo prvi…, vedno drugi.’ Odgovor na Jezusovo ponudbo ozdravitve je pritoževanje nad drugimi. In tako se 38 let pritožuje nad drugimi. In ne stori ničesar za ozdravitev.

    Bila je sobota. Slišali smo, kaj so storili učitelji Postave. Ključ pa je srečanje z Jezusom. Pozneje ga je našel v templju in mu je rekel: ‘Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.’ Tisti človek je bil v grehu, a ne zato, ker bi storil nekaj velikega, ne. Greh životarjenja in pritoževanja nad drugimi, greh žalosti, ki je hudičevo seme, tiste nesposobnosti, da bi se odločili o svojem življenju. Druge bi gledal in se pritoževal. Niti ne, da bi jih kritiziral, temveč da bi se pritoževal nad njimi: ‘Oni pridejo prvi, jaz sem žrtev tega življenja…’ Pritoževanja. Ti ljudje dihajo pritoževanja.

    Če naredimo primerjavo s človekom, ki je bil slep od rojstva, o čemer smo poslušali prejšnjo nedeljo: s kakšnim veseljem, s kakšno odločnostjo je sprejel ozdravitev in s kakšno odločnostjo je razpravljal z učitelji Postave! Ta pa je samo šel in jih obvestil: ‘Ja, tisti je.’ Pika. Da ne bi ogrozil svojega življenja.

    To mi da misliti na mnoge med nami, na mnoge kristjane, ki živijo v tem stanju acedie [naveličanosti, mlačnosti, brezvoljnosti], nesposobni, da bi kar koli naredili. Samo pritoževanje nad vsem. Acedia [naveličanost], je strup, je megla, ki obdaja dušo in ji ne pusti živeti. Je tudi mamilo, saj če ga pogosto poskušaš, ti postane všeč. In tako končaš kot odvisnik od žalosti, ‘acedia-odvisnik’. Je kakor zrak, ki ga dihaš. In to je precej običajen greh med nami: žalost, acedia [naveličanost, mlačnost, malomarnost], ne bom rekel malodušje, a je precej blizu temu.

    Dobro bo za nas, da ponovno preberemo to 5. poglavje iz Janezovega evangelija, da bi videli, kakšna je ta bolezen, v katero lahko zapademo. Voda je za rešitev. ‘Ampak jaz se ne morem rešiti.’ ‘Zakaj?’ ‘Drugi so krivi.’ In tako ostanem tam 38 let. Jezus me je ozdravil. Ne vidimo reakcije drugih, ki so ozdravljeni, ki vzamejo svoja nosila in plešejo, pojejo, se zahvaljujejo, govorijo o tem vsemu svetu. Ta pa vzame nosila in gre. Drugi mu pravijo, da tega ne more, in pravi: ‘Pa tisti, ki me je ozdravil, je rekel, da lahko.’ In gre dalje. In nato, namesto da bi šel k Jezusu, se mu zahvalil, samo informira učitelje Postave: »On je bil.« To je sivo življenje, sivo zaradi tistega slabega duhá, kar je acedia, žalost, melanholija.

    Pomislimo na vodo, na tisto vodo, ki je simbol naše moči, našega življenja; voda, ki jo je Jezus uporabil, da bi nas poživil, kar je krst. Tudi mi razmislimo, ali je kdo med nami v nevarnosti, da zdrsne v to acedio, v ta greh melanholije: to je greh naveličanosti, ne belo ne črno, ne ve se, kaj je. To je greh, ki ga hudič lahko uporabi, da bi uničil naše duhovno življenje in tudi naše življenje kot oseb. Naj nam Gospod pomaga razumeti, kako slab in kako hud je ta greh.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 24.3.2020)

    Papež molil za umrle zdravnike in duhovnike. Homilija: Greh nevtralnosti
    http://www.mirenski-grad.si/greh-navelicanosti
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    JEZUS VPRAŠA BOLNIKA: ” ALI HOČEŠ OZDRAVETI? ODGOVOR JE ZANIMIV. NE REČE”DA”, AMPAK SE PRITOŽUJE.

  8. Hvala says:

    GREHI SVETA
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    GREH NAŠEGA NARODA

    GREH DRUŽINE ITD…

    Greh sveta?

    Glejte Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta, je trditev, s katero se dopolni oznanjevanje Janeza Krstnika. Janez se vidi v tem uresničenega. Njegovo poslanstvo je s tem dokončano. Sedaj je tu On, ki nas odrešuje. Kako jasna beseda, kako močna zavest o grehu in potrebi po Odrešeniku. Kje pa smo mi s tem? Zakaj potrebujemo Jagnje Božje, ki ga pri vsaki sveti maši uživamo pod podobo kruha? Kaj pa je greh sveta? Ali ga sploh vidimo in ga hočemo priznati? Ali je to za nas sploh življenjskega pomena? Čisto na kratko si oglejmo, kje zagotovo moremo opaziti greh in Jagnje Božje kot rešitev in se vprašajmo, ali vzamemo to ponudbo zares.

    Greh sveta? Mar ni greh sveta v nebo vpijoči napuh. Požrešnost, izkoriščanje stvarstva, ki ga bomo uničili, če bo šlo tako naprej. Nobenega pravega občutka ne kaže svet do stvarstva, kaj šele do množic, ki umirajo za lakoto. Vojne, ki se širijo zaradi koristi posameznikov in narodov…

    Greh je in si ga bomo morali priznati. Začeti moramo iskati drugačen način življenja. Kje naj ga najdemo, če ne v Kristusovem zgledu. Po njem smo med seboj bratje in sestre, odgovorni drug za drugega. Po njem spoznavamo Očeta – Stvarnika. Odgovorni smo za stvarstvo. Greh poznamo. Ali se hočemo z njim soočiti. Verjamemo v Božji program, v Jagnje, ki nas lahko reši greha in smrti?

    Kaj pa greh našega naroda? Ta ni dosti drugačen od greha sveta. Vsi bi živeli za lastno korist. Iskanje privilegijev in časti, pomembnosti in položajev. Kdo bo plačal zadolževanje in goljufije nikogar ne skrbi. Naj bo najprej pošten drugi, mi bomo kvečjemu sledili.

    Zaradi koristi se izgovarjamo, da je kriv drugi. Levica krivi desnico, desnica krivi levico. Tudi v politiki potrebujemo Jagnje Božje. A najprej moramo priznati svojo grešnost. Nočemo sprejeti teže odgovornosti za lastne napake in grehe. Nočemo si priznati želje po časteh in oblasti, kaj šele, da bi v tem videli greh. Ko zavračamo Božje Jagnje, njegov program preprostosti in ponižnosti, ponižujemo drugega, da bi se sami lahko povišali in imeli koristi.

    Kaj pa greh naše Cerkve? Tudi tu nihče ne vidi greha. So le neke sankcije, ob katerih se sprenevedamo, da ni tako hudo. Cerkev izgublja vsakršen vzgojni in moralni vpliv, ni več vredna zaupanja v očeh množice, greha pa sama noče ne videti, ne priznati.

    Tudi v Cerkvi smo izgubili zavzetost za Kristusa, Božje jagnje. Izgubili smo občutek za greh, zato pa nas jezi, če kdo kaže na naše grehe. Izgovor, da drugi niso boljši, je preprosto otročji. Naš greh, je še vedno greh, ki ga moramo priznati. Ali zmoremo iskreno kesanje in prošnjo za Božje odpuščanje? Potrebujemo Jagnje Božje, ki odjemlje naše grehe.

    Kaj pa naše skupnosti? Čakamo, da se vrnejo duhovnih poklici, čeprav vemo, da naše življenje še zdaleč ni zgledno. Kam želimo pripeljati naša občestva, se niti ne sprašujemo. Vrtimo se okrog ugodja in pomembnosti. Bojimo se izpasti čudni, če bomo zavzeto iskali svetost, zato ostajamo s svojimi grehi potopljeni v greh sveta.

    Ker nismo drugačni, ker je to pretežko, so naša občestva prazna, brez žara, ki bi pritegnil mlade. Potrebujemo svetost, nanjo moramo priseči, ne na lagodje! In za svetost potrebujemo Jagnje Božje, da nam na tej poti pomaga. Potrebujemo odpuščanje in moč za vedno nov začetek.

    In nazadnje naše družine? Problem je družba, se izgovarjamo. Problema vzgoje, družine, odnosov pač ne moremo rešiti, danes je pač tako, se tolažimo. Nobene moralne norme več ne držijo, družine razpadajo, vera peša, v ljubezen ne verjamemo. A temu raje rečemo splošen problem. To ni naš problem. Zakaj naj torej pride Jagnje Božje, če nima kaj odvzeti?

    Tudi greh staršev je greh, ki ji potreben srečanja z Božjim Jagnjetom. Nemogoče je ustvariti nove ljudi, če ne bo novih zakonov, polnih idealov, polnih ljubezni. Jagnje Božje je potrebno tudi našim družinam, da bi v njih vladali odnosi ljubezni.

    Povsod se najbrž lahko najdemo, odkrivamo svoj greh in možnost odrešenja, ki nam ga prinaša Jagnje Božje. Vprašanje je vedno zelo preprosto: Ali si priznam svoj greh in iščem odrešenje. Ali verjamem, da je Jagnje Božje – ponižni služabnik Gospodov, Jezus, resnično moj zgled, resnica o življenju in življenje samo. Če je, potem me bo srečanje z njim navduševalo, potem bo srečanje Jagnjeta in Janeza Krstnika tudi zame neverjeten dogodek, ob katerem ne morem več molčati in ostati neprizadet. Potem bom močneje zahrepenel po odrešenju in hrepenel tudi po tem, da bi uspel odrešenje posredovati drugim.

    http://www.mirenski-grad.si/n02-greh-sveta

    • Hvala says:

      RESNICA!

      BOJIMO SE IZPASTI ČUDNI, ČE BOMO ZAVZETO ISKALI SVETOST, ZATO OSTAJAMO S SVOJIMI GREHI POTOPLJENI V GREH SVETA!

  9. Hvala says:

    ČUDEN GLASNIK

    KAKO SMO PREIMENOVALI GLAVNE GREHE, DA NAS NE MOTIJO VEČ
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ne da mi miru pojava Janeza Krstnika. Čemu tako čuden glasnik: oblečen je v oblačilo iz kamelje dlake, je kobilice in med divjih čebel in kriči v puščavi, kjer je sicer popolna tišina. Čemu? Zakaj je tam? Kdo potrebuje takšnega glasnika, tako čudnega predhodnika? Poglejmo v današnji čas. Ko pride pomembna osebnost na obisk, se ta pripelje v lepih avtomobilih, z bleščečim spremstvom, po skrbno pripravljenem protokolu. Žametne preproge vsepovsod. Glasnik kralja vseh kralje, glasnik Boga samega, pa je čudna pojava. Čemu? Jezus sam zase pravi: »Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, taki, ki se sijajno oblačijo in razkošno živijo, bivajo v kraljevskih palačah. (Lk 7,25)« Bog, vladar vladarjev, kralj kraljev ne živi za kraljestvo tega sveta. Ne živi in ga ne oznanja. Sam pravi pred sodiščem: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod. (Jn 18,36)« Iz tega je logična tudi čudna pojava glasnika, ki ne ustreza niti merilom takratnega sveta niti današnjega.

    Torej, Jezus prihaja, da v ta svet prinaša drugačno luč. V temo zasije luč, drugačen pogled, drugo življenje. Zato je njegov glasnik kosmato in kričeče drugačen. Zato, da bi tudi mi zaslišali, da je tu in sedaj marsikaj narobe. Da bi začutili, da ne more priti v naš svet, če česa ne spremenimo. Zato Janez kriči: Kar je hrapavo, naj bo gladko, kar je krivo naj bo ravno. Kaj je danes tako hudo narobe? Greh smo preimenovali v dobro in dobro v slabost. Potrebujemo kričečega Janeza Krstnika, da bi se zbudili iz slepila današnje logike. V tem svetu nekaj ni prav! Pa poglejmo, kaj se dogaja?

    Govoril sem vam že o tem, kako smo preimenovali glavne grehe, da nas ne motijo več. Še enkrat pomislimo, kaj je resnično dobro in kaj slabo. Kaj ponuja ta svet in kaj Janez Krstnik:

    GLAVNE GREHE SMO PREIMENOVALI V: ” NAMESTO DA BI ŽIVELI:
    _________________________________
    NAPUH – AMBICIOZNOST ponižnost – V njej je prostor za drugega!
    LAKOMNOST – PODJETNOST skromnost – Skromnost je vir otroškega veselja!
    NEČISTOST- INTIMNOST darovanjska ljubezen – Ta daje pravi smisel življenju!
    NEVOŠČLJIVOST- KONKURENCA pozornost na stisko bližnjega – Bogat je tisti, ki daje!
    POŽREŠNOST- APETIT zmernost – Zdrav je tisti, ki je zadovoljen z malim!
    JEZA- ŽIVČNOST krotkost – Je temelj skupnosti!
    LENOBA- UTRUJENOST marljivost – Marljivost je osnova vsake rasti!
    HINAVŠČINA- DIPLOMACIJA iskrenost – Iskrenost je temelj vsakega odnosa!

    Mar ni tako kot kosmati in kričeči Janez Krstnik takrat, danes nor tisti, ki ceni ponižnost, skromnost, darovanjsko ljubezen, pozornost, zmernost, krotkost, marljivost in iskrenost. Pa vendar, nor ni Janez, nor je svet, v katerem živimo. Janez nas s svojo izredno ponižnostjo in skromnostjo le trezni. Opozarja nas, da je svet izgubil pravo smer, da je izgubil zdravo pamet. Tudi mi, dragi bratje in sestre, nismo nori, če vzamemo zares Janezov opomin. Nori smo, če vztrajamo v norosti tega sveta. Streznimo se! Pripravimo pot Gospodu! Vzemimo zares Janezov opomin!

    NAJ V NAŠEM ŽIVLJENJU ZAVLADA : IN ZAMENJA

    ponižnost – vase zagledano ambicioznost
    skromnost – lakomno podjetnost
    darovanjska ljubezen – nečisto intimnost
    pozornost za stisko bližnjega – nevoščljivo konkurenco
    zmernost – požrešni apetit
    krotkost- živčno jezljivost
    marljivost – neskončno lenarjenje
    iskrenost – pokvarjeno hinavščino

    Pripravimo Gospodu pot!

    http://www.mirenski-grad.si/it/node/399

  10. Hvala says:

    KAJ JE ŽIVLJENJE IN KAJ JE KRIŽ, KI GA MORAMO VZETI NASE?

    Kaj je torej življenje in kaj je križ, ki ga moramo vzeti nase? KRIŽ NI: bolezen, delo, zakonsko življenje, družinsko življenje, posvečeno življenje, biti samski, biti kristjan itd. To so le stanja, ki jih prinaša življenje, ki jih sprejemamo kot normalna in so seveda povezana tudi z določenimi napori. A ti napori, niso križi, o katerih govori Jezus.

    Jezus govori o križu, ki tem stanjem daje novo življenje. KRIŽ O KATEREM GOVORI JEZUS , je križ odpovedovanja svoji volji, da bi sprejeli božjo. Je življenje, ki se mu moramo odpovedati, življenje v naši samovolji, križ pa je sprejemanje božje volje. Sprejeti križ je sprejeti izpolnjevanje božje volje, kar je temeljna naloga kristjana. Po Jezusovem zgledu pelje pot križa, pot izpolnjevanja Očetove volje od jasli do križa.

    Križ za mlade, ki hočejo hoditi za Jezusom, je PLAVANJE PROTI TOKU. Razvijanje pristnih vrednot in vztrajanje v hrepenenjih po pravi ljubezni. KRIŽ JE, DA SI ČUDEN, KER SI DRUGAČEN. A prav to je lepota pristne, žive in ustvarjalne mladosti.

    ZAKONCI razumete križ pogosto kot zvestoba vztrajanja v zakonu. To ni križ, o katerem Jezus govori. To je standard, ki ga zahteva samo pravo. Resničen križ je V VZTRAJANJU V ISKANJU EDINOSTI, v katero sta poklicana. Kako lepo bi bilo, da bi rekli za krščanske zakonce – poglejte to lepoto zakonskega življenja, lepoto vesele in svobodne ljubezni v darovanju.

    In starši pogosto razumete vrhunec svojega življenja v tem, da spravite k samostojnosti svoje otroke. To zna tudi žival. Vzgojiti otroke, ki bodo SLEDILI BOŽJI LOGIKI , ki se bodo veselili božje podobe v sebi, božjega otroštva, pa je konkreten zalogaj. Je križ vsakodnevnega napora za tisto več. Je boj za resnično, dobro, lepo in eno, v vsakem trenutku.

    Živeti tisto več, je torej živeti božjo logiko. Logiko odpovedovanja sebičnosti, da bi postajali vedno bolj ljudje. Ljudje, ob katerih je prostor za bližnjega. Kjer se vsak počuti sprejet in ljubljen, in kjer ni prostora za pokvarjenost in razčlovečenje zaradi samovolje in sebičnosti.

    http://www.mirenski-grad.si/n22-umreti-da-bi-ziveli

  11. Hvala says:

    PRI BOGU JE VSE MOGOČE, PRI BOGU NI NIČ NEMOGOČE!
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    JEZUS , KOT DOBRI PASTIR TUDI DANES IŠČE NEPRESTANO SVOJE IZGUBLJENJE OTOČIČE, DA JIH OZDRAVI, OKREPI IN POSTAVI V NOVO ŽIVLJENJE.

    Večkrat sem že omenila Alana Amesa -karizmatika in njegovo knjigo ŽIVLJENJE IZ MILOSTI, v kateri opisuje, kako mu je Jezus popolnoma spremenil življenje.

    Za vse tiste, ki še ne veste o tem, niste še prebrali te knjige bom napisala, kdo je bil in kdo je ALAN AMES.

    ALAN AMES IMA ZA SEBOJ ZELO RAZGIBANO ŽIVLJENJE. UJET V HUDIČEV KROG REVŠČINE, NASILJA, ALOKOHOLA JE PRVIH 40 LET SVOJEGA ŽIVLJENJA PREŽIVEL BREZNA ČLOVEŠKEGA BIVANJA, DOKLER NISO L. 1993 V NJEGOVO ŽIVLJENJE PO VIZIJAH IN GLASOVIH NENADOMA STOPILI ANGEL, SVETNICA TER SAM BOG.

    V KNJIGI GOVORI ALAN TAKOLE: Mama je bila irska katoličanka, ki me je poskušala vzgajati v veri, mene pa to ni zanimalo. Nikoli nisem molil, za vero nisem pokazal niti najmanjšega zanimanja: Ko sem bil še mlad, sem ji gotovo prizadejal veliko hudega. Bil sem slab človek. Nisem verjel v Boga, Bog v mojem življenju ni imel kaj iskati. Bil sem ujetnik sveta, stremel sem za denarjem, se hotel ves čas zabavati. Odvisen sem bil od mnogih stvari. Bil sem tudi izjemno nasilen. Moje življenje ni bilo lepo in Bog v moje življenje ni stopil po moji svobodni odločitvi.

    Moj oče je bil nasilen alkoholik in hazarder. Mislim, da sem ga posnemal v alkoholizmu in nasilju, ne pa v igrah na srečo. Ker nisem zelo inteligenten in ker smo bili zelo revni, sem mislil, da si človek spoštovanje pridobi le z nasiljem in veliko denarja. Zato sem kradel. Postal sem izjemno nasilen.

    Tudi alkoholu sem podlegel, saj sem se zelo dobro počutil, ko sem začel popivati. Vse hudo, ki se je zgodilo, me sploh ni motilo. Toda vedno je sledil naslednji dan, ko sem se počutil huje. Zato sem spet pil, da bi se tistega občutja znebil.

    Denar sem kradel, kjerkoli sem mogel. Dva policista sta me prijela, ko sem kradel denar v cerkvi iz omarice za nabirke pri stojalu za sveče. Moral sem pred sodišče. Tedaj sem hodil v cerkve, ne da bi kdaj pomislil, da je tam Bog.

    Mama nas je poskušala pripraviti do tega, da bi šli v cerkev. Raje sem se igral, hodil ven, povzročal ogromno težav, molil pa nisem nikoli. Mislim, da je nazadnje odnehala, seveda pa ni nikoli prenehala moliti zame.

    Živeli smo v zelo nasilniškem predelu Londona in večina mojih prijateljev je pripadala tolpam in tatovom, tako kot jaz.

    Moj najboljši prijatelj je nekoga umoril. Nek drug moj prijatelj je bil umorjen pri 17 letih, še nek drugi prijatelj je hotel umoriti neko starejšo gospo.

    Začel sem z aikidom , ker sem spoznal, da sem z 1,70 m zelo majhne postave. Ko je bil človek, ki me je ščitil, zaradi umora obsojen na 12 let ječe, sem si rekel, da se moram sam zavarovati. Zato sem se odločil, da se lotim kakšnega borilnega športa. Prejel sem črni pas četrte stopnje, kasneje pa sem postal kapetan avstralskega moštva na svetovnem prvenstvu 1992 na Japonskem.

    Dva človeka sem skoraj ubil, bil sem ljubosumen in besen na druge, sovražil sem jih, ker so imeli, česar sam nisem imel.

    Imeli so denar in družinsko ljubezen.

    Moja mama je vedno molila rožni venec in poskušala biti zgled.
    ………………………………………………………………………………………….
    V mojo glavo ji je uspelo vcepiti, DA JE ZAKON DOŽIVLJENSKA ZADEVA, IN KO SEM SE POROČIL, SEM AVTOMATSKO VEDEL, DA JE TAKO-NE LOČI SE, POROČEN SI DO SMRTI, VSEENO, KAJ SE ZGODI V TVOJEM ZAKONU. NA VSE NAČINE SE MORAŠ POTRUDITI, DA ZAKON OHRANIŠ. TO TRDIM ZDAJ, TODA V PRETEKLOSTI SE NISEM PRAV PREVEČ TRUDIL IN SKRBEL ZA SVOJ ZAKON. LOČITI PA SE NISEM HOTEL NIKOLI, SVOJE ŽENE NISEM HOTEL ZAUSTITI.

    Srečal sem svojo ženo in ji delno prikril, kdo sem. Videla je, da sem veliko pil, ni pa spoznala, da sem bil od alkohola odvisen.

    KO PA JE BOG VSTOPIL IN POSEGEL…PA SE JE ZAČELO DOGAJATI………………

    S pitjem alkohola sem takoj prenehal. DOPOLDNE SEM BIL ŠE ODVISNIK OD ALKOHOLA, NASLEDNJI DAN PA SEM PO BOŽJI MILOSTI PRENEHAL. VSAK, KI JE ODVISEN OD ALKOHOLA, VE, KAKO HUDA JE TA ODVISNOST. TODA, KO SEM ZAČEL MOLITI, SO ODPADLE VSE MOJE ODVISNOSTI.

    ZDAJ SEM ODVISEN OD BOŽJE LJUBEZNI IN TO JE NAJBOLJŠA ODVISNOST.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Tako na kratko opisuje Alan svoje življenje, polno nasilja, ljubosumnosti, kraje, nepriznavanje Boga, alkoholizma itd.

    Gospod ja Alana ozdravil, ima otroka, ženo, Gospod mu je podaril DAR JEZIKOV, MOČ OZDRAVLJANJA LJUDI, PREKO NJEGA IZVRŠUJE BOG ŠTEVILNA OZDRAVLJENJA VSEH VRST. HODI NA PREDAVNJA PO SVETU , NEKATERI LJUDJE OZDRAVIJO CELO MED SAMIM NJEGOVIM GOVOROM. BOD DELA ČUDEŽE.

    Mene je pri tej življenjski zgodbi najbolj nagovorilo sledeče. KAJ JE TOLIKO VPLIVALO, DA JE ALAN PREJEL OD BOGA TAKŠNE DAROVE?

    Prvič: NJEGOVA MATI NI NIKOLI PRENEHALA MOLITI ZA NJEGA, NI SE OBNAŠALA NASILNO DO NJEGA, LJUBILA GA JE, IN TO JI JE BOG BOGATO POPLAČAL. V SVOJEM TRPLJENJU NI OBUPALA IN JE DOČAKALA BOŽJO REŠITEV, O KAKRŠNI SE JI VERJETNO ŠE SANJALO NI.

    DRUGA ŽENSKA, KI NI BEŽALA OD NJEGA, KI JE TRPELA OB ALKOHOLIKU IN NASILNEŽU, DOKLER NI BOG POSEGEL PA JE BILA NJEGOVA ŽENA. NI TEKLA ZA ČLOVEŠKIMI REŠITVAMI, BOG JI JE BOGATO TO POPLAČAL. DANES SO DRUŽINA, KI MOLIJO ,GOSPOD ŠE KAR POSEGA V NJIHOVA ŽIVLJENJA, DA BODO IMELI TAKO KOT JE OBLJUBIL, ŽIVLJENJE V IZOBILJU.

    ZATO VEDNO POUDARJAM, NE BEŽATI PRED TRPLJENJEM, MOLITI, VZDRŽATI Z GOSPODOVO MOČJO IN KO BO ČAS BO GOSPOD POSEGEL IN VSE BOGATO POPLAČAL. ALAN SI JE ZAPOMNIL BESEDE SVOJE MATERE, KI JE REKLA: “NIKOLI SE NE LOČI, PA NAJ SE ZGODI KARKOLI. GOSPOD JE S SVOJO MILOSTJO ALANA TAKOJ OZDRAVIL ALKOHOLIZMA, KAR NE MORE STORITI NOBEDEN ČLOVEK NA SVETU. “

  12. Miro says:

    KAKO NAJTI NOTRANJI MIR V MOLITVI – ČE STE POD STRESOM ALI ZASKRBLJENI, PREIZKUSITE TE KORISTNE NASVETE, DA BOSTE LAHKO V MIRU MOLILI (Aleteia)

    Oče Jacques Philippe v svoji knjigi z naslovom Išči mir in mu sledi (Searching for and Maintaining Peace: A Small Treatise on Peace of Heart) ponuja nekaj koristnih nasvetov, kako doseči mir. Pojasnjuje tudi, kako ohraniti srčni mir, ki duši dopušča, da odkrije Božjo voljo v vseh stvareh in ostane zvesta tudi sredi preizkušenj. Knjiga se začne z analogijo:

    Predstavljajte si površino jezera, nad katero sije sonce. Če je površina mirna, bo v jezeru videti sončni odsev; bolj ko je površina mirna, popolnejši bo odsev. Če pa je površina jezera razburkana, vzvalovana, potem odsev sonca ne bo mogoč … Bolj ko je naša duša umirjena, bolj v njej odseva Bog, bolj se v nas izraža Njegova podoba in bolj preko nas deluje Njegova milost.

    O zanimivi meditativni molitvi več v prispevku na:
    https://si.aleteia.org/2018/09/14/kako-najti-notranji-mir-v-molitvi/

  13. Miro says:

    NAZORNA, POUČNA ZGODBA, KI SI JO VELJA ZAPOMNITI IN JO TUDI UPOŠTEVATI – NIKOLI NE BOMO MOGLI VEDNO VSEM UGAJATI – TUDI CERKEV SE MORA ZAVEDATI, DA NE BO NIKOLI VSEM UGAJALA, PA NAJ DELA KARKOLI!

    Oče in sin sta se odpravila z oslom na trg. Oče se je usedel na sedlo, fant pa je šel peš. Ljudje, ki so ju srečevali, so govorili: »Grozno! Močan mož jaše osla, fant pa mora hoditi.« Zato je oče sestopil s sedla, sin pa se je usedel na njegovo mesto. Toda kmalu so ljudje govorili: »Kaj ni grozno? Star človek mora hoditi, tak mladenič pa sedi!« Ko pa sta oba, oče in sin, zajahala osla, so se zgražali: »Poglejte, kaj ni to trpinčenje živali? Dva človeka na ubogem živinčetu!« Oče in sin sta sestopila in šla peš ob oslu. Ljudje, ki so ju videli, pa so modrovali: »Kako neumno! Osel nič ne nosi, človeka pa hodita ob njem.« In nikoli več nista šla z oslom na trg.

    Ob tej zgodbi je Božo Rustja zapisal: »Nikoli ne bomo mogli vedno vsem ugajati. Tudi Cerkev se mora zavedati, da ne bo nikoli vsem ugajala, pa naj dela karkoli. Ne sme se preveč ozirati na to, da bi stregla željam ljudi, ker ne bo nikoli vseh zadovoljila. Pomembno je, da se ravna po evangeliju.

    Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

    • Hvala says:

      Se popolnoma strinjam, da nikoli ne bomo mogli vsem ugajati, ker smo vsi različni, ustvarjeni smo od Boga kot unikati. Zato pa je največja poanta tega življenja na zemlji, da se prilagajamo, V SRCE ČLOVEKA PA VIDI SAMO BOG. Nekateri ljudje dajo vse na zunanjost, notranjost srca jim pa je tuja. Za nekatere je pomembno, da je za praznike stanovanje očiščeno do nule, za dušo, ki je potrebna nenehna čiščenja, pa prezrejo.

      JEZUS JE POKAZAL V PRILIKI: Obisk pri Marti in Mariji (Luka 10,38-42)

      38 Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. 39 Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, 40 Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« 41 Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, 42 a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

  14. Miro says:

    KAKO NAJ BOMO V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU ZARES USMILJENI? – USMILJENJE NI ZGOLJ ODPUŠČANJE. JE TUDI STRPNOST, DOBROTLJIVOST, SOČUTJE … DELA USMILJENJA SO IZRAZ LJUBEZNI, V KATERI ODSEVA BOŽJA LJUBEZEN (Aleteia)

    USMILJENJA NE MOREMO PREJETI, ČE SAMI NISMO USMILJENI

    Najhuje ni grešiti, najhuje je dvomiti o usmiljenju. Da bi se o tem prepričali, je dovolj, če primerjamo Judežev obup s Petrovimi solzami potem, ko sta Jezusa oba izdala. Prvi se je obesil, drugi je postal velik svetnik, ki ga vsi dobro poznamo.

    Ne moremo sprejeti usmiljenja, če sami nismo usmiljeni. “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo,” rečemo v očenašu. “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!” (Lk 6,36), poudarja Jezus v priliki o neusmiljenem dolžniku (Mt 18,23-35), ki je trdega srca, kakršni smo mi vsi, ko nočemo odpustiti svojim bratom, medtem ko Bog nam odpušča.

    USMILJENJE JE ZVESTA DOBROTA IN SOČUTJE

    Usmiljenje nas razoroži. Namesto, da bi v nas vzbudilo obsodbo ali da bi v naša usta položilo besedo zavračanja, odpre naše srce, da začutimo stisko svojih bratov. “Bogu lahko darujemo le skozi veličastvo”, je rekla Martha Robin. Usmiljenje lahko izrazimo le tako, da ga vsakodnevno živimo tam, kjer smo.

    Usmiljenje ni le odpuščanje, je tudi zvesta dobrota, sočutje, ki človeka gleda v globini njegove biti, v vsakršni stiski: greha, lakote, žeje, osamljenosti, obupa, odvzema prostosti, telesne bolečine, družbenega propada …

    Več na temo o usmiljenju na:
    https://si.aleteia.org/2021/04/11/kako-naj-bomo-v-vsakdanjem-zivljenju-zares-usmiljeni/

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      Kako resnično, da usmiljenje ni samo odpuščanje nekomu, niso le opravljena potrebna dela za nekoga, ampak konkretno življenje tam kjer je Bog vsakega postavil. To je doma, v službi, itd…

      Meni se dozdeva, da nam danes primanjkuje v družbi največ strpnosti drug do drugega in pa sočutja. Opažam, da je najbolj pereč problem v tem, ker je danes nekako moderno, da naj bi človek rekel samo tiste besede, ki jih sogovornik pričakuje, (se pravi tako rekoč vsiljene) ne pa besede, ki bi prihajale iz srca, pravične, potrebne in sočutne.

      Drugi problem , ki se meni zdi zelo pereč je ta, da nekateri tudi če govorijo sočutno in tolažilno nekomu, govorijo to samo z usti. VAŽNA PA JE GOVORICA SRCA. JEZUS JE REKEL, DA VSE PRIHAJA IZ SRCA. NI POMEMBNO KOLIKO IN KAJ SMO DRUGIM TOLAŽILNO POVEDALI, BILI SOČUTNI DO NJIH, POMEMBNO JE, ČE SMO TO NAREDILI RES IZ LJUBEZNI-IZ SRCA, ne pa navidezno, da zadostimo zahtevi po usmiljenju.
      ČISTI NAGIB BREZ KORISTI JE TISTI, KI NEKAJ VELJA. Vse ostalo ( pohvale ljudi, koristi razne itd…) ne dosega v pravem pomenu tudi ne same besede USMILJENJE.

      • Miro says:

        Super! Hvala za vašo dopolnitev, saj to temo, dokaj občutljivo za medosebne odnose, še dodatno osvetljuje. V zvezi s tem se mi zdi zelo posrečen izraz “čustvena inteligenca”, kar je tudi tesno povezano z Jezusovim gledanjem v odnosu do bližnjega. Res je, vse prihaja iz srca … In prav tu se stvari najbolj zapletajo, na srečo pa po Njegovi milosti tudi razpletajo, če smo le dovolj odprti za Gospodovo delovanje.

  15. Miro says:

    VETER VEJE, KODER HOČE, NJEGOV GLAS SLIŠIŠ, PA NE VEŠ, OD KOD PRIHAJA IN KAM GRE (Jn 3,8) – OB JEZUSOVI DARITVI BOM SPREJEL, DA JE VSAKO NOVO ROJSTVO ZAZNAMOVANO Z UMIRANJEM SEBI IN GREHU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 3,7-15)

    Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj.Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Nikodém je odgovoril in mu rekel: »Kako se more to zgoditi?« Jezus mu je odvrnil: »Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš? Resnično, resnično, povem ti: Govorimo o tem, kar vemo, in pričujemo o tem, kar smo videli, toda našega pričevanja ne sprejemate. Če ne verjamete, kar sem vam govoril o zemeljskih stvareh, kako boste verjeli, če vam bom govoril o nebeških? Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega. In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+3%2C7-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus pove Nikodemu, da je on Sin človekov, ki razodeva Očeta. Novo rojstvo iz Duha je povezano s križem. Tu se razodeva moč Božje ljubezni in njegova pokorščina do Očeta. Ob Jezusovi daritvi bom sprejel, da je vsako novo rojstvo zaznamovano z umiranjem sebi in grehu. Gospod, pomagaj mi doumeti, da si podaril življenje zame in mi pokazal, kako me imaš rad. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Molimo:

    O presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim Te iz dna srca in Ti darujem predragoceno Telo in Kri, Dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega Te prosimo za spreobrnjenje ubogih grešnikov. (fatimska molitev, ki jo je angel zaupal otrokom)

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  16. Miro says:

    MNOŽICA TEH, KI SO SPREJELI VERO, JE BILA KAKOR ENO SRCE IN ENA DUŠA (Apd 4,32) – GOSPOD, HVALA ZA TOLIKO LEPIH IZKUŠENJ KRŠČANSKE LJUBEZNI!

    BERILO (Apd 4,32-37)

    Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno. Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi. Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval. Tudi Jožef, levit, po rodu s Cipra, ki so ga apostoli klicali Barnaba (to v prevodu pomeni »Sin tolažbe«), je prodal svojo njivo in prinesel denar ter ga položil k nogam apostolov.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Apd+4%2C32-37&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Krščansko pričevanje se razodeva v življenju v slogi in solidarnosti, še posebno v sprejemanju ubogih in bolnih v Jezusovem Duhu. Ob življenju prvih kristjanov so se drugi navdušili in se jim pridružili. Trudil se bom povezati vero v vstalega Kristusa s skrbjo za bližnje in bratsko skupnost. Gospod, hvala za toliko lepih izkušenj krščanske ljubezni. Naj se ta krog sprejemanja in darovanja ne ustavi. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Slavilna molitev iz psalma:

    Slavite Gospoda, vsa Gospodova dela,
    pojte mu hvalnico, nadvse ga poveličujte na veke.
    Slavite Gospoda, nebesa,
    pojte mu hvalnico, nadvse ga poveličujte na veke,
    Slavite Gospoda, Gospodovi angeli,
    pojte mu hvalnico, nadvse ga poveličujte na veke.
    Slavite Gospoda, vse vode nad nebom,
    pojte mu hvalnico, nadvse ga poveličujte na veke.
    Slavite Gospoda, vse moči,
    pojte mu hvalnico, nadvse ga poveličujte na veke.
    Slavita Gospoda, sonce in luna,
    pojta mu hvalnico, nadvse ga poveličujta na veke.
    Slavite Gospoda, zvezde neba,
    pojte mu hvalnico, nadvse ga poveličujte na veke.
    (Dan 3, 57-63)

    Božje usmiljenje, neskončno vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  17. Janez says:

    Molitev za to, da bi poglobili zavest o Božjem usmiljenju in v svoji notranjosti prišli do korenin grešnosti.

    MOLITEV ZA USMILJENJE
    Gospod Jezus, spremeni me v svoje usmiljenje! Daj, da bodo moje oči usmiljene, da ne bi nikoli sodil po videzu in nikogar sumničil, temveč da bi v vseh dušah videl lepo. Daj, da bodo moja ušesa usmiljena, vedno pozorna na potrebe bratov in nikoli zaprta za njihov klic. Daj, da bo moj jezik usmiljen, da ne bi nikoli rekel nič slabega o nikomer, temveč da bi imel za vse besede odpuščanja in tolažbe. Daj, da bodo moje roke usmiljene in polne ljubezni, tako da bi vzel nase vse, kar je težko in neprijetno in s tem olajšal breme drugim. Daj, da bodo moje noge usmiljenein vedno pripravljene priskočiti na pomoč bližnjemu kljub utrujenosti in izčrpanosti. Daj, da bo moje srce usmiljeno in odprto vsakemu trpljenju. Amen.

    Sveta Favstina Kowalska

    Poglej se v ogledalo, prenehaj soditi in obsojati, raje moli k Bogu in prispevaj k spreobrnitvi sebe in drugih
    »’Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo’ (Mt 7,1-2).

    Papež Frančišek o sodbi
    Sodba pripada samo Bogu. Zatorej, če ne želimo, da bi se nam sodilo, tudi mi ne smemo soditi drugih. Vsi si želimo, da bi nas Gospod na dan sodbe gledal s prizanesljivostjo in pozabil mnogo slabih stvari, ki smo jih storili v življenju. Zato, če ti stalno sodiš druge, boš sojen z enako mero, s kakršno sam sodiš. Poglej se v ogledalo. A ne zato, da bi se našminkal, da se ne bi videle gube … Poglej se v ogledalo, da boš videl sebe, kakšen si ti. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‘Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa‘, in glej, bruno je v tvojem očesu? Kako nas ocenjuje Gospod, kadar delamo tako? Samo ena beseda je: ‘Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.’

    Ne soditi, ampak moliti za druge
    Vidi se, da se Gospod nekoliko razjezi. Pravi nam hinavci, kadar se postavljamo na mesto Boga. To je tisto, v kar je kača prepričala Adama in Evo, ko je rekla, da če bosta jedla z drevesa, bosta kakor on. Želela sta se postaviti na mesto Boga. Zato je zelo slabo soditi. Sodba pripada smo Bogu, samo Njemu! Za nas pa so ljubezen, sočutje, molitev za druge, kadar vidimo stvari, ki niso dobre, tudi povedati o tem drugemu … A nikoli soditi. Nikoli. To je hinavščina, če sodimo.

    Našim sodbam manjka usmiljenje
    Kadar sodimo, se postavimo na mesto Boga. A naša sodba je uboga sodba. Nikoli ne more biti resnična; nikoli ne more biti enaka Božji sodbi. Zakaj ne? Ne zato, ker je Bog vsemogočen, mi pa to nismo, ampak zato, ker nam manjka usmiljenja. Kadar Bog sodi, sodi z usmiljenjem. Danes razmišljajmo o tem, kar nam pravi Gospod: ‘ne sodite, da ne boste sojeni’; način, mera, s kakršno sodimo, bo ista, ki bo uporabljena za nas … Poglejmo se v ogledalo, preden sodimo … Sicer bom hinavec, saj se postavljam na mesto Boga. Moja sodba pa je tudi revna sodba, manjka ji nekaj zelo pomembnega, kar pa ima Božja sodba, to je usmiljenje. O, da bi nam Gospod dal dobro razumeti te stvari!«

    Papež Frančišek

    Molitev h Gospodu, da ne bi sodili in obsojali temveč molili za svojo spreobrnitev
    Gospod Tvoja Večnost in Enost, Tvoja omniprezentna vsenavzočnost med nami,
    ki nam poješ v tišini in nas učiš po drugih in po Božji besedi.
    Odločno in modro prosim vodi moje korake in me Uči, da ne zaidem.
    Naj uvidim Tvoje Evangeljske nauke, ko stopam med ljudmi
    in se veselim vsakega diha življenja, ki je Tvoje darilo meni in drugim ljudem.
    Naj častim Skrivnostni namen vseh stvari, Stvarnika, Naravo in naj bom dober do ljudi.
    Pomagaj mi, da se spoštljivo dotikam, kjerkoli sem in kar počnem.
    Da vedno govorim izza oči iskreno in pošteno in da sem pred Bogom in ljudmi skromen in ponižen.
    Naj bom orodje Božje Miru in Ljubezni, naj bom Jezusova Luč,
    ki prinaša ljudem Božji Mir, Dobroto in Nauke iz Jezusovega Evangelija,
    po katerih naj se vsi poboljšamo in spreobrnemo,
    začenši z menoj, ki bom dal tihi zgled vsem drugim!
    Naj pride k nam Božje kraljestvo Miru, Ljubezni in Usmiljenja!
    Amen.

    Božje Usmiljenje, Božja Dobrota in Božja Ljubezen vate zaupamo in Te Slavimo!

  18. Hvala says:

    VOJNA HUDOBCA ZOPER GOSPODA JE VOJNA ZOPER DRUŽINO

    HUDIČ SI OD STVARJENJA TEGA VESOLJSTVA NA VSE PRETEGE PRIZADEVA UNIČITI DRUŽINO, KI JE TEMELJ BOŽJEGA NAČRTA
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    VSAKA DRUŽINA JE SVETA DRUŽINA

    Človekova družina na zemlji je podoba božje družine v nebesih. Ona je, ki iz roda v rod posreduje Božji načrt. Ona je, ki iz roda v rod širi Božjo ljubezen in njegovo besedo.

    Propad družine pomeni razpad Božjega načrt v človeštvu, to je prelom odrešenja in svetosti pri ljudeh.

    Vsaka družina je sveta družina, kajti vsaka družina je ustvarjena po podobi troedinega Boga. Družina prenaša plamenico in Knjigo iz roda v rod, da bi svet še naprej osvetljevala Gospodova luč. Družina je vrv, ki skozi zgodovino povezuje ljudi med seboj, da bi človeštvo raslo in se množilo. Če to vrv presekamo, se človeštvo loči od svoje zgodovine; rodovi se bodo brez zgodovine in istovetnosti izgubili.

    Družina daje človeštvu njegovo človeško istovetnost in ji vtisne Božjo podobo. Družina ohranja spomin človeštva. Ljudje brez družine so človeštvo brez spomina. Človek brez spomina se vrti v krogu. Človeštvo brez spomina zastane v zgodovini in izumre.

    Družina je temelj Božjega načrta in vse sile zla si jo prizadevajo razdejati; vedno namreč z uničenjem družine omajejo temelje Božjega načrta.

    Vojna Hudobca zoper Gospoda je vojna zoper družino. Ta vojna je bistvo njegove vojne zoper Gospoda, kajti družina je podoba Boga. Hudič si od stvarjenja tega vesoljstva na vse pretega prizadeva uničiti družino, ki je temelj Božjega načrta.

    Družina je kraj, kjer človek občuje z Bogom in brati soljudmi. Brez nje je ta odnos uničen in ga nič ne more odtehtati. Če ga človek poskusi popraviti s človeškimi sredstvi, bo postal krhek in iztirjen; vse človeštvo bo utrpelo zlo, ki ga bo poslalo v neizogibno smrt.

    Ohranjajte svojo družino in jo z Božjo navzočnostjo varujte pred hudičevo zlobo. Varujte jo in jo ohranjajte z molitvijo in dialogom, s sporazumevanjem in odpuščanjem, z iskrenostjo in zvestobo, predvsem pa, kar je najpomembnejše, s posluhom.

    Poslušajte drug drugega z ušesi, s srcem, z usti in dlanmi. Dvignite roke od kravala tega sveta, ker pokvari in uniči vse, kot besnenje viharja in divji valovi uničijo hišo. Obvarujte toplino družine, kajti ves svet je ne odtehta. (Hanna Skandar; Izreki svetega Šarbela)

    https://www.sv-marko.net/

    • Hvala says:

      ODLOČILNO V ŽIVLJENJU!
      :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
      Družina je kraj, kjer človek občuje z Bogom in brati soljudmi. Brez nje je ta odnos uničen in ga nič ne more odtehtati. Če ga človek poskusi popraviti s človeškimi sredstvi, bo postal krhek in iztirjen; vse človeštvo bo utrpelo ZLO , KI GA BO POSLALO V NEIZOGIBNO SMRT.

  19. Hvala says:

    TRPLJENJE-ZAVRŽENOST, KI JE DOLETELA JEZUSA
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Človek, ki ljubi Jezusa, trpi, kadar se srečuje s plitvo vero in kadar ne najde gorečnosti v srcu drugih. Posebno bolečino povzroča plitva vera družinskih članov: matere, očeta, bratov in sester, sorodnikov, saj so prav ti ljudje človeku, ki ljubi Gospoda, najbližji. Želi jim dobro. Rad bi jim povedal, da je Kristus pravi, živi in edini Bog, a ga preslišijo. Njegovi kriki obnemijo v notranjosti duše. Izzvenijo v oholost napuha brezbrižnih. V srcu se gorečnež zjoče, a ostaja nerazumljen, nepotolažen. Znajde se v primežu zavrženosti, ki je doletela Jezusa.

    Kako naj torej ljudem, ki jih imamo radi, dopovemo, naj ne zavračajo Božjih resnic, krščanske vere, Jezusove veličine, njegove Cerkve?

    Ni zdravila za tovrstno neodzivnost, brezčutnost, kajti vsak sam gospoduje svojemu srcu. In če v njem ni Boga ali je odrinjen, se Gospodar življenja ne vsiljuje. Čeprav človeka neizmerno ljubi, spoštuje njegovo svobodo. Tudi če to pomeni, da ostane človek v zemeljski minljivosti materialnega in ne more iskati tistega, kar je zgoraj, ker se ves čas peha za tem, kar je spodaj.

    Toda Gospodar življenja vedno znova nagovarja človeka, saj je nad njim Božje usmiljenje. Peter Millonig, Zasidran v veri

    https://www.sv-marko.net/

  20. Hvala says:

    MISEL TEDNA
    :::::::::::::::::::::::::

    Ne moremo v resnici obhajati velikonočnih praznikov in velikonočnega časa, če ne umremo tistemu delu samega sebe, kjer smo preveč živi: svoji nečimrnosti, svojim bojaznim, svoji žalosti, svoji sebičnosti, in ako ne vstanemo v tistemu delu samega sebe, kjer smo preveč mrtvi: v veri, upanju, odpuščanju, v ljubezni, v veselju …

    Kristus je vstal! Nepopisno je naše veselje zaradi velike odrešitve. Vzklikajmo v veselju in se radujmo. Aleluja!

    https://www.sv-marko.net/

    O tihoti kot šoli umiranja sem razmišljal pred leti ob mislih p. Grčarja (Mirenski grad)

    UMRETI V POTRPEŽLJIVOSTI
    ——————————————-
    Ko trpiš brez pritoževanja. Ko se odpoveš lagodju.

    Ko ne iščeš tolažbe drugih ljudi. Ko umreš svojim potrebam.

    Ko potrpežljivo čakaš, da seme kali počasi. Ko umreš rezultatom.

    UMRETI V PONIŽNOSTI
    ————————————–
    Ko daš prostor drugemu. Ko umreš svojemu položaju.

    Ko brez hrupa razdajaš svoje darove. Ko umreš vsakemu priznanju.

    Ko dopustiš, da te obsodijo. Ko umreš dobremu imenu.

    UMRETI V USMILJENJU
    ………………………………………………………………………………………………
    Ko ne razkriješ krivde svojih bratov. Ko se odpoveš tekmovalnosti.

    Ko ne obsojaš, ampak posežeš v globino. Ko umreš pravici.

    Ko odpustiš in greš naprej. Ko umreš vsakemu dokazovanju.

    UMRETI V LJUBEZNI
    ……………………………………………………………………..
    Ko ne odgovoriš na žalitve. Ko umreš lastni ceni.

    Ko ne uveljavljaš svojih pravic. Ko se odpoveš svoji moči.

    Ko prepustiš Bogu, da brani tvojo čast. Ko umreš svojemu ponosu.

    UMRETI V VERI
    …………………………………………………………
    Ko si tiho, ker On deluje. Ko umreš sebi.

    Ko se odpoveš glasovom sveta, da si lahko v Njegovi bližini.

    UMRETI V UPANJU
    …………………………………………………………..
    Ko objameš križ, ne da bi vprašal: Zakaj?

    Bog naj nam da pogum, da bi vedno znova tvegali umirati, da bi on lahko zaživel v nas.

  21. Hvala says:

    ČE BI IZKLJUČIL TRPLJENJE IZ SVOJEGA ŽIVLJENJA, BI OSTALO MALO (Mijo Barada-karizmatik)

    Če bi izključil trpljenje iz svojega življenja, bi malo ostalo«. Ravno prek
    bolečih in težkih trenutkov ga je Gospod pripeljal
    do tega, kar je sedaj: človek z veliko vere, človek, ki
    je v službi Boga. Bog ga je obdaril s številnimi daro-
    vi, ki jih uporablja v korist vseh, posebno ko moli za
    kraje in stavbe, kjer so se v preteklosti zgodile hude
    stvari. Sveti Duh ga je vodil skozi življenje prek
    samostana, lažnega zakona, prave ljubezni in prek
    bolezni otrok.

    https://drive.google.com/file/d/1WDRDrgYqSa4RBR0ayhsI7_v6L33t11d3/view

  22. Hvala says:

    TRIJE KORAKI VERE- Hrvaški karizmatik Mija Barado
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Prvi korak je, da vedno sprejme
    situacijo, v kateri se je znašel. Ko
    jo sprejme in si prizna, se mora
    Bogu za to zahvaliti, saj tistim,
    »ki ljubijo Boga, vse pripomore k
    dobremu« (Rim 8,28). Tretji korak
    pa je molitev, da se Bog po konkretni
    situaciji proslavi in pokaže svojo
    vsemogočnost in pravičnost.

    https://drive.google.com/file/d/1WDRDrgYqSa4RBR0ayhsI7_v6L33t11d3/view

  23. Hvala says:

    MISLIJO, DA JE BILO PRI MAŠAH PATRA PIJA OKOLI DVAJSET MILIJONOV LJUDI

    Sv. pater Pij iz Pietrelcine se je na mašno daritev pripravljal že v srcu noči. V samostanski
    kroniki beremo: »P. Pij vstaja okoli ene ure ponoči, se pripravlja na mašo, pride deset minut
    pred četrto uro v zakristijo … Ko pride trenutek, da pristopi k oltarju, ne more več vzdržati.«
    To je edinstven dogodek na svetu in v zgodovini Cerkve, da stigmatik, ki torej nosi rane kot
    Jezus na križu, daruje sv. mašo pred veliko množico ljudi. Mislijo, da je bilo pri mašah patra
    Pija okoli dvajset milijonov ljudi.

  24. Hvala says:

    EVHARISTIJA V ŠOLI SVETNIKOV

    Poljska svetnica in mistikinja s. Favstina Kowalska je v svojem Dnevniku zapisala: »Velika
    skrivnost se uresničuje pri sveti maši. S kakšno pobožnostjo bi morali poslušati in sodelovati
    pri tem Jezusovem umiranju! Nekoč bomo spoznali, kaj Bog izvršuje za nas pri vsaki sveti
    maši in kakšen dar nam v njej pripravlja. Samo Božja ljubezen se je sposobna tako darovati.
    O Jezus, o moj Jezus, s kako veliko bolečino je prežeta moja duša, ko vidi, s kakšno milino in
    5
    močjo žubori izvir življenja za vsako dušo. A vendar vidim duše, ki so po lastni krivdi
    ovenele in usahnile. Moj Jezus, stori, da moč tvojega usmiljenja objame te duše!«
    Sveti pater Pij je zelo visoko cenil mašno daritev. Nekemu svojemu spovedancu je rekel:
    »Ko bi ljudje poznali vrednost svete maše, bi morali priti vsak dan orožniki, da bi skrbeli za
    red pri cerkvenih vratih zaradi take množice ljudi.«
    Evharistično Srce Jezusovo,
    usmili se nas.
    5. Na mašno daritev se je treba pripraviti.
    Svetniki so najbolj prodrli v globino svete Evharistije, zato so tudi najbolj doumeli pomen
    priprave na mašno daritev. Sv. Janez Vianney je učil: »Vedno bi si morali vzeti vsaj četrt ure,
    da bi se dobro pripravili na spremljanje maše. Morali bi se izničiti pred Bogom po zgledu
    njegovega globokega izničenja v zakramentu Evharistije in si izprašati vest, kajti če naj bomo
    dobro pri maši, moramo biti v stanju milosti.«
    Drugič je svetnik poučeval: »Ko stopite v cerkev in pomočite prst v blagoslovljeno vodo, ko
    nosite roko k čelu, da se pokrižate, poglejte tabernakelj: naš Gospod Jezus Kristus vratca malo
    odpre, da vas blagoslovi. Ko bi imeli angelske oči in bi videli našega Gospoda Jezusa
    Kristusa, ki je navzoč na tem oltarju in nas gleda, kako bi ga ljubili! Ne bi se hoteli več ločiti
    od njega; vedno bi hoteli ostati pri njegovih nogah. To bi bil predokus nebes; vse drugo bi
    nam postalo dolgočasno. Toda – manjka nam vere! Smo ubogi slepci; meglo imamo pred
    očmi. Samo vera bi mogla razgnati to meglo.«
    Na sveto mašo se je skrbno pripravljal sv. Leopold Mandić. Neki sošolec je o njem povedal:
    »Kot mašnik je vse življenje uporabljal vzdihljaj: ‘Pomni, da si danes zjutraj maševal in da
    boš tudi jutri opravil sveto mašo.’ Da bi maševal s čistim srcem, se je spovedal vsak večer.
    Večerjal je skromno, da bi imel lahko spanje ter da bi tako zjutraj svež in pripravljen obhajal
    veliko skrivnost. Vstajal je prej kot drugi in porabil celo uro, da se je v molitvi in
    premišljevanju poglabljal v skrivnost svete maše.«
    Sv. pater Pij iz Pietrelcine se je na mašno daritev pripravljal že v srcu noči. V samostanski
    kroniki beremo: »P. Pij vstaja okoli ene ure ponoči, se pripravlja na mašo, pride deset minut
    pred četrto uro v zakristijo … Ko pride trenutek, da pristopi k oltarju, ne more več vzdržati.«
    To je edinstven dogodek na svetu in v zgodovini Cerkve, da stigmatik, ki torej nosi rane kot
    Jezus na križu, daruje sv. mašo pred veliko množico ljudi. Mislijo, da je bilo pri mašah patra
    Pija okoli dvajset milijonov ljudi.
    Za dobro pripravo na sveto daritev je treba priti v cerkev vsaj nekoliko pred začetkom mašne
    daritve. Da bo naše srce pripravljeno na daritev, se mora odtrgati od vseh nepravilnih
    navezanosti in se povezati z Bogom. Potrebno je hrepenenje po Božji bližini, po tesnejši
    povezanosti z Bogom. Šele takrat na popoln način sodelujemo z mašno daritvijo, če pri njej
    prejmemo duhovno hrano z mize Božje besede in evharističnega kruha. Kdor hoče pri mašni
    daritvi dobro sodelovati, bo že doma pogledal, kakšna berila bodo pri njej. V cerkvenih
    namiznih koledarjih so za vsak dan s kraticami napisana svetopisemska berila, zato jih lahko
    poiščemo v Svetem pismu.
    Evharistično Srce Jezusovo,
    usmili se nas.

    26. Evharistija se nadaljuje v življenju.

    MATI TEREZIJA : »Moja televizija je tabernakelj.« »Dan začnemo tako, da skušamo
    videti Kristusa pod podobo kruha. Prek dneva ga skušamo srečevati v shujšanih telesih naših
    ubogih.«
    Res je ta močna žena, ustanoviteljica misijonark ljubezni, znala čudovito združevati ljubezen
    do evharističnega Jezusa z ljubeznijo do Jezusa v ubogih. Povedala je:
    »Vse, kar delamo, delamo za Jezusa. Naše življenje nima drugega smisla in cilja, vendar ga
    mnogi kljub temu ne morejo razumeti.
    Jaz služim Jezusu štiriindvajset ur na dan, vsako stvar delam zanj in On mi daje moči za to.
    Ljubim ga v ubogih in uboge ljubim v Njem, a Gospod je vedno na prvem mestu.
    Vsakič, ko pride kdo k nam na obisk, ga pospremim v kapelo k molitvi in mu rečem:
    ‘Pozdravimo najprej hišnega gospodarja. Jezus je tu: zanj delamo, Njemu se darujemo, On
    nam daje moč, da to življenje živimo radostno.«
    »Dekle iz neke dežele je prišlo v Indijo, da bi se pridružilo misijonarkam ljubezni. Po našem
    pravilu morajo dekleta, ki so prišla na novo, že takoj naslednji dan v hišo za umirajoče. Temu
    dekletu sem rekla: ‘Med mašo si videla duhovnika, s kakšno ljubeznijo in pozornostjo se je
    dotikal Jezusa v hostiji. Stori enako, ko greš v hišo za umirajoče. Tam boš našla istega Jezusa
    v strtih telesih naših ubogih.’
    In sestre so odšle. Po treh urah je prišla novinka nazaj in mi pripovedovala s širokim
    smehljajem – nikoli nisem videla takšnega smehljaja: ‘Mati, tri ure sem se dotikala
    Kristusovega telesa.’ Rekla sem ji: ‘Kako – kaj si storila?’ Odvrnila je. ‘Ko smo prispele tja, so
    21
    prinesli moža, ki je padel v odvodni kanal in je bil nekaj časa tam. Bil je pokrit z ranami in
    umazanijo ter črvi. Očistila sem ga in vedela, da sem se dotikala Kristusovega telesa.’«
    Naš svetniški kandidat Friderik Baraga je zelo rad in pogosto ter dolgo molil pred
    Najsvetejšim. V njegovi rojstni župniji Dobrnič je bilo že od leta 1770 vpeljano vedno
    češčenje svetega Rešnjega telesa. Veliko vernikov je bilo vključenih v bratovščino svetega
    Rešnjega telesa. Češčenje so imeli razdeljeno po urah. Odnos do Najsvetejšega je Baraga
    poglobil predvsem pri Klemenu Dvoržaku na Dunaju. V svoj dnevnik je zapisal: »Po navodilu
    blaženega Alfonza Ligvorija sem začel z obiskovanjem zakramenta ljubezni. Ne morem izreči
    z besedami, koliko tolažbe čutim pri tem.«
    V Šmartinu pri Kranju je Baraga začel pisati molitvenik Dušna paša, ki razodeva apostola
    češčenja sv. Rešnjega telesa. V svojih pridigah je rad govoril o sveti Evharistiji in v svojih
    knjigah je navdušeno pisal o njej.
    Evharistično Srce Jezusovo,
    usmili se nas.

    http://www.glasslovenije.com.au/aktualno2020/Vrtnice_2020.pdf
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    MATI TEREZIJA JE IZJAVILA, DA JE NJENA TELEVIZIJA TABERNAKELJ , POGLEJMO, KAKO SO SE SVETNIKI PRIPRAVLJALI NA PREJEM SVETE EVHARISTIJE PRI MAŠNI DARITVI.

    Pa tudi, ko so vstopili v Cerkev so pokazali spoštovanje z največjo mero.
    Danes velikokrat ko vstopamo v Cerkev je videti, kot bi stopali v gledališče, ali kako drugo ustanovo, naše obnašanje pove vse.

    • Hvala says:

      SVETI PATER PIJ JE ZELO VISOKO CENIL MAŠNO DARITEV. NEKEMU SPOVEDANCU JE REKEL: “KO BI LJUDJE POZNALI VREDNOST SVETE MAŠE, BI MORALI PRITI VSAK DAN OROŽNIKI, DA BI SKRBELI ZA RED PRI CERKVENIH VRATIH ZARADI TAKE MNOŽICE LJUDI. “

  25. Hvala says:

    ALAN AMES V SVOJI KNJIGI ŽIVLJENJE IZ MILOSTI OPISUJE, KAJ MU JE SAM JEZUS POVEDAL O SVETI EVHARISTIJI.

    Takole pravi: JEZUS MI JE POVEDAL, DA JE EVHARISTIJA DALEČ NAJMOČNEJŠA MOLITEV ZA OZDRAVLJENJE. To mi je pokazal z mojim psihičnem ozdravljenjem. In to nam kaže tudi s telesnimi ozdravljenji mnogih ljudi.
    ———————————————————————————————————————————————————
    JEZUS NAJVEČJI ZDRAVNIK MED VSEMI ZDRAVNIKI, V EVHARISTIJI IZLIVA SVOJO OZDRAVLJAJOČO MOČ NA VSAKEGA ČLOVEKA, KI V ISKANJU TE MOČI PRIDE K NJEMU. Toda človek mora imeti gorčično zrno vere, v to OZDRAVLJENJE MORA VERJETI IN GA ISKRENO ISKATI.

    Pri maši pravimo: “GOSPOD, RECI LE BESEDO IN OZDRAVLJENA BO MOJ DUŠA.” JEZUS VSAKEMU ODGOVARJA :”BODI OZDRAVLJEN”. Težava je v tem, da mu večina od nas ne prisluhne.

    ČE PRISTOPIŠ K EVHARISTIJI IN BOGA ISKRENO PROSIŠ, DA TE OZDRAAVI TAKO, KOT JE ZATE NAJBOLJE, TE BO TUDI RES OZDRAVIL, KER TE LJUBI IN BI TI RAD PODARIL, KAR JE ZATE NAJBOLJE. Ko boš naslednjič šel k maši, pridi in reci:” GOSPOD , OZDRAVI ME, OZDRAVI ME.”

    Tako prosi pri vsaki sveti maši. Nekega dne boš potem spoznal, da si ozdravljen. Morda ne tako, kot si si prvotno želel, gotovo pa tako, kot bo zate najbolje. Vem, da bodo potem mnogi med vami sleherni trenutek življenja občutili takšno veselje, kot ga občutim sam, ne glede na to, kako težko bo morda življenje.

    SPOVED
    …………………..

    O SPOVEDI IN SVETI EVHARISTIJI GOVORIM, pravi Alen, ker sta to najmočnejša zakramenta, v katerih je moč najti ozdravljenje. Včasih mi ljudje povedo, DA NISO OZDRAVLJENI, KO ZANJE MOLIM, TEMVEČ ŠELE KASNEJE, KO OPRAVIJO DOBRO SPOVED.

    Čudijo se temu , pa vendar bi moralo biti vsakomur jasno: DOKLER SE OKLEPAŠ GREHA, SE OKLEPAŠ BOLEČINE, RAN TRPLJENJA, KI SO Z NJIM POVEZANI.
    ——————————————————————————————————————————————————-
    KAKO LAHKO PRIČAKUJEŠ, DA BOŠ OZDRAVLJEN, ČE SE OKLEPAŠ RAN?

    MNOGI SPLOH NE HODIJO K SPOVEDI, SPRAŠUJEJO PA SE, ZAKAJ IMAJO TEŽAVE. TEŽAVE IMAJO ZATO: KOLIKOR BOLJ SE OKLEPAJO GREHA IN ZLA, TOLIKO BOLJ JIH HUDIČ OBREMENJUJE.

    Hudič vedno prinaša le eno: TEŽAVE.

    Mnogi se spovedujejo , vendar se ne spovejo vsega. Resnično velike grehe zadržijo za sebe, ker jih je sram, ker jim je nerodno in ker nočejo, da bi duhovniki vedel, kakšni so v resnici.

    BOG VE VSE O TEBI, POZNA VSAKO TVOJO GRDO MISEL, VSAK GRD OBČUTEK, VSAKO GRDO DEJANJE. NIČESAR NI, KAR BI LAHKO SKRILI PRED NJIM.

    BOG TE TAKO ZELO LJUBI, DA JE DAL SVOJE ŽIVLJENJE ZA TVOJE ODPUŠČANJE. PRELIL JE SVOJO KRI, DA BI OZDRAVIL IN OČISTIL TVOJO DUŠO. VSE TI BO ODPUSTIL, VSEEENO, KAKO GRDO IN HUDO JE. SAMO TO ŽELI, DA PRIDEŠ IN PROSIŠ ZA ODPUŠČANJE, DA SE RESNIČNO POKESAŠ.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Vidimo, kako Alan Ames, ki je karizmatik in moli za ljudi opaža, da ne ozdravijo samo po molitvi, ampak potem, ko opravijo dobro spoved.

    Vedno ponavljam, da je potrebno SODELOVATI Z BOGOM IN IMETI OSEBEN ODNOS. BREZ TEGA NI MOGOČE DOSEČI PRAVEGA ŽIVLJENJA.

    Moj nasvet pa je tudi ta, da je potrebno PROSITI SVETEGA DUHA, DA POKAŽE TEMINE NAŠIH SRC, DA POKAŽE GREHE, KI SE JIH NISMO SPOVEDALI, DA POVEMO STVARI, ZA KATERE MI TAKO REKOČ NE VEMO, DA SO GREŠNE IN DA STALNO ČISTIMO DUŠO, TAKO KOT SE ČISTI POSODA ZA JED.

    Sami s svojo pametjo in mišljenjem se ne moremo spovedati pravilno in temeljito, zato je potrebno Gospoda prositi vsak dan, da nam pokaže grehe, slabosti in vse tisto kar On ve, da moramo povedati. SAMI OD SEBE NE BOMO NIČESAR NAREDILI, NITI SE DOBRO SPOVEDALI SVOJIH GREHOV, NITI JIH BREZ MILOSTI BOŽJE NE MOREMO OBŽALOVATI. Obžalovanje grehov je zelo važno. Ni dovolj grehe povedati, potrebno je Gospoda prositi za pravo kesanje, brez kesanja ne gre.

    Moramo pa se tudi zavedati, DA PO VSAKEM GREHU, KI SMO GA NAREDILI , OSTANEJO POSLEDICE . ZATO JE POTREBO MOLITI, DELATI POKORO IN SE ŽRTVOVATI ,TER BOGA PROSITI, DA BO ODPRAVIL TUDI POSLEDICE NAŠIH GREHOV.

  26. Miro says:

    NOVA EVANGELIZACIJA POMENI, PREBUDITI V SRCU IN MISLIH NAŠIH SODOBNIKOV ŽIVLJENJE VERE – KDOR JE SREČAL JEZUSA, TAKO KOT SAMARIJANKA PRI STUDENCU, TEGA DOŽIVETJA NE MORE OBDRŽATI ZASE, AMPAK ČUTI ŽELJO, DA BI JEZUSA PONESEL TUDI DRUGIM!

    Papež Frančišek: »Nova evangelizacija pomeni, prebuditi v srcu in mislih naših sodobnikov življenje vere. Čeprav je vera Božji dar, pa je pomembno, da mi, kristjani na konkreten način živimo vero preko ljubezni, sloge, veselja, trpljenja. To namreč sproži vprašanja, kot so: Zakaj živijo tako? Kaj jih žene? Gre za vprašanja, ki vodijo v srce evangelizacije, ki je pričevanje vere in ljubezni. Še posebej v teh časih potrebujemo verodostojne pričevalce, ki z življenjem in tudi z besedami delajo evangelij viden, prebujajo pozornost za Jezusa Kristusa in lepoto Boga.

    Potrebni so namreč kristjani, ki današnjim ljudem naredijo vidno Božje usmiljenje, njegovo nežnost do vsakega bitja. Vsak krščeni je prinašalec Kristusa. Nova evangelizacija, medtem ko poziva k pogumu, da hodimo proti toku, da se spreobrnemo stran od idolov k enemu Bogu, ne more da ne bi uporabljala govorico usmiljenja, sestavljene iz gest in drž, prej kot iz besed. Cerkev sredi človeštva danes govori: ‘Pridite k Jezusu, vsi vi, ki ste utrujeni in obteženi, našli boste počitek za svoje duše. Pridite k Jezusu. Samo on ima besede večnega življenja.’

    Vsak krščeni je prinašalec Kristusa. Kdor je srečal Jezusa, tako kot Samarijanka pri studencu, tega doživetja ne more obdržati zase, ampak čuti željo, da bi Jezusa ponesel tudi drugim. Vsi se moramo vprašati, ali drugi vidijo v našem življenju toplino vere, ali vidijo na našem obrazu veselje, da smo srečali Kristusa?«

    (iz nagovora papeža Frančiška udeležencem plenarnega zasedanja Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, v Rimu, 14. oktobra 2013)

    Več o papeževem nagovoru o novi evangelizaciji na:
    http://www.mirenski-grad.si/nova-evangelizacija

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  27. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: »IZ EVHARISTIJE NAREDITE SRCE SVOJEGA POSLANSTVA EVANGELIZACIJE«

    Papež Frančišek: »Spodbujam vas, da iz evharistije naredite srce svojega poslanstva evangelizacije. Tako bo vsaka celica postala evharistična skupnost, kjer je lomljenje kruha enakovredno prepoznavanju realne navzočnosti Jezusa Kristusa med nami. Tu bodo vedno našli moč za ponujanje lepote vere, kajti v evharistiji doživljamo lepoto, ki ne pozna meja, in dajemo konkretno znamenje, da je Cerkev očetova hiša, kjer je mesto za vsakega.«

    Poudarek iz nagovora svetega očeta članom župnijskih celic za evangelizacijo (5. september 2015)

    Več o tem na:
    http://www.archivioradiovaticana.va/storico/2015/09/05/pri_pape%C5%BEu_%C4%8Dlani_%C5%BEupnijskih_celic_za_evangelizacijo/sl-1169800

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  28. Hvala says:

    SVETA EVHARISTIJA-NAJVEČJI IZRAZ JEZUSOVE LJUBEZNI

    JEZUS JE REKEL FAVSTINI KOWALSKI :
    Vedi, da me zelo žalostiš, če me ne prejemaš pri svetem obhajilu.«

    Sestra Favstina je kljub napredovanju bolezni še zmeraj vestno in natančno izpolnjevala vse svoje dolžnosti. Njen dan je bil razpet med delom na vrtu in v kuhinji, prosti čas pa je preživljala v kapeli. Najsrečnejša je bila, ko je lahko kleče pred tabernakljem častila Jezusa v podobi evharistije. Ljubezen do Najsvetejšega je izražalo tudi njeno redovniško ime: sestra Marija Favstina Najsvetejšega zakramenta.

    Sveta evharistija je bila zanjo najpomembnejši dogodek vsakega dneva. V njej je izkušala živo navzočnost Jezusa, ki se zedinja z njeno ubogo dušo: »Ti, Jezus, se hočeš naseliti v mojem srcu. Tvoja živa kri se združuje z mojo krvjo. Kdo bi doumel to tesno povezanost? Moje srce zaklepa vase Vsemogočnega, Brezmejnega … Kdo more razumeti in doumeti globino usmiljenja, ki izvira iz Tvojega Srca?« se je čudila.

    Nekoč je pri sveti maši, ki jo je daroval oče Sopoćko, na oltarju namesto hostije zagledala Dete Jezusa. Ljubko in veselo je stegovalo ročice proti duhovniku. Tedaj pa je nastopil trenutek obhajila in sestra Favstina je videla, kako je duhovnik dvignil Dete, ga razlomil in ga živega zaužil. Ustrašila se je in zgrozila, da lahko nekdo tako ravna z malim Jezusom, a je takoj prejela notranje razsvetljenje, da duhovnik izpolnjuje Božjo voljo.

    Odslej so se podobna videnja med sveto mašo večkrat ponavljala. Jezus je na oltar prihajal kot majhno dete, staro približno leto dni. Včasih je bilo Dete veselo, drugič žalostno ali zaskrbljeno. Včasih ga je k oltarni mizi prinesla Mati Marija. Držala ga je v naročju, dokler ni samo steklo v roke duhovnika. Spet drugič se je sestri Favstini Dete približalo v klopi in počivalo na njenih rokah. Pred darovanjem je izginilo, ko pa je prejela sveto obhajilo, je v svojem srcu zaslišala otroški glas: »Sem v tvojem srcu, isti, kakor si ga imela na rokah.«

    Včasih je namesto Deteta videla v hostiji Jezusov trpeči obraz. Z veliko ljubeznijo se je oziral na ljudi in tožil: »O, kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi – oni jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kakor do nečesa mrtvega, moje srce pa je vendar polno usmiljenja.«

    Ta notranja razodetja so v sestri Favstini množila ljubezen in spoštovanje do zakramenta svete evharistije. Vsak dan je goreče hrepenela in čakala trenutek, ko bo lahko Jezusa prejela v svoje srce. Hkrati pa se je v njeno notranjost kdaj naselil tudi dvom, da zaradi kakšne slabosti ali napake ni vredna prejeti svetega obhajila. Jezus jo je glede tega poučil: »Moja hči, ne opuščaj svetega obhajila, razen takrat, ko si prepričana, da si zelo grešila. Sicer pa naj te ne zadržuje noben dvom pred združitvijo z menoj v moji skrivnostni ljubezni. Tvoji mali prestopki izginejo v moji ljubezni kakor slama, vržena v velik ogenj. Vedi, da me zelo žalostiš, če me ne prejemaš pri svetem obhajilu.«

    Sestro Favstino je premišljevanje o čudoviti Jezusovi ljubezni, ki nam jo v zakramentu svete evharistije vsak dan izkazuje, napolnjevalo z najglobljim veseljem. V molitvi se je takole zahvaljevala: »Zahvaljujem se ti, Jezus, za sveto obhajilo, v katerem nam podarjaš sebe; čutim, kako tvoje Srce bije v mojih prsih, kako ti sam v meni razvijaš Božje življenje.«

    Sveto obhajilo je največji izraz Jezusove ljubezni do tebe. Pod podobo kruha ti pri vsaki sveti maši prihaja naproti in te želi vsega prežeti s svojo bližino. Veseli se tega.

    Naloga: V družini se pogovorite o svetem obhajilu in kaj vam pomeni. Zmolite desetko s skrivnostjo »ki je postavil sveto evharistijo«.

    http://www.mirenski-grad.si/26-dan-sveta-evharistija-najvecji-izraz-jezusove-ljubezni

    • Miro says:

      Gospa Hvala, najlepša hvala za posredovanje odličnega prispevka o sveti evharistiji in Božjem usmiljenju. Kako težko je sodobnim kristjanom verovati, da je EVHARISTIJA največji izraz Jezusove ljubezni! Gospodovo ljubezen dostikrat iščemo pri raznih duhovnih “studencih”- po našem ozkosrčnem razumevanju ter hrepenenju po nekih hitrih rešitvah, tako rekoč s pritiskom na gumb, ne da bi sami kaj konkretnega storili z darovi, ki nam jih Gospod prinaša “na pladnju” njegove svete daritve na križu. Pa vendar se pri tujih “studencih” nikoli ne odžejamo niti ne nasitimo. Zato spet tekamo k drugim, češ morda nam bodo ti pomagali. In tako nam nenehno beganje od duhovnosti do duhovnosti ali pa kombinacije duhovnosti ne prinesejo niti notranjega miru niti notranjega veselja, še manj pristne globinske sreče v moči Svetega Duha. In rešitev? Ta je predvsem v vztrajni molitvi, da bi nam Usmiljeni Bog podaril močno vero v Evharistijo! Z razumom si pri najglobljih skrivnostih svete Evharistije ne moremo kaj dosti pomagati, saj nas le-te neizmerno presegajo. Zato v srcu kličimo: Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  29. Janez says:

    Odlomek iz Izpovedi Svetega Avguština:

    Karkoli že sem rekel, ti si edini Bog, ti mi pridi na pomoč; ti edina večna in resnična substanca, kjer ni nobene razpoke, nobene zmešnjave, nobenega prehajanja, nobenegapomanjkanja, nobene smrti. Tam je najvišja sloga, najvišja razvidnost, najvišja stanovitnost, najvišja polnost, najvišje življenje. Tam ne manjka ničesar in ničesar ni preveč. Tam je eno on, ki rojeva, in on, ki se rojeva. O Bog, tebi služi vse, kar služi, tebi je pokorna vsaka dobra duša. O Bog, po tvojih zakonih se vrti svetovje, po svojih tirnicah tečejo ozvezdja, sonce priganja dan, luna umirja noč, in vsak svet v redu in obnavljanju časov ohranja velikostalnost, …O Bog, nad teboj ni ničesar, zunaj tebe ničesar, brez tebe ničesar. O Bog, pod teboj je vse, v tebi vse, s teboj vse. O Bog, ti si naredil človeka po svoji podobi, kar prizna, kdor se pozna. Usliši, usliši, usliši me, moj Bog, moj Gospod, moj kralj, moj oče, moj vzrok, mojeupanje, moja resničnost, moja čast, moj dom, moja domovina, moje rešenje, moja luč,moje življenje. Usliši, usliši, usliši me na svoj način, ki ga tako redki poznajo. …1.5. Samo tebe ljubim, samo tebi sledim, tebe edinega iščem, tebi edinemu sem pripravljen služiti, ker ti edini pravično gospoduješ; želim biti pod tvojo oblastjo.Ukaži, prosim, in zapovej, kar hočeš, a ozdravi in odpri moja ušesa, da bom zaslišal tvoj glas. Ozdravi in odpri moje oči, da bom videl tvoje namige. Odženi iz mene norost, da te prepoznam. Povej mi, kod naj te čakam, da te uzrem; upam, da bom storil vse, kar mi boš ukazal. Sprejmi, prosim, svojega ubežnika, Gospod, dobrotljivi oče; … To delam, oče, ker vem le to; ne vem pa, kako se pride k tebi. Ti mi namigni, ti pokaži, ti priskrbi popotnico. Če te najdejo v veri, kateri se k tebi zatekajo, mi daj vero; če s krepostjo, kreposti; če z vednostjo, vednost. Pomnoži v meni vero, pomnoži upanje,pomnoži ljubezen.O čudovita in enkratna Tvoja dobrota!

    Pozno sem te vzljubil
    Avguštin Izpovedi X,27
    Pozno sem te vzljubil,
    Lepota, večno davna, večno nova,
    pozno sem te vzljubil!
    In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj,
    in tam sem te iskal,
    nelep sem se gnal za lepimi stvarmi,
    ki si jih ti ustvaril.
    Z menoj si bil, jaz ne s teboj.
    Daleč od tebe so me držale stvari,
    ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale.
    Vabil si in klical — in prebil si mojo gluhoto.
    Bliskal in žarel si — in pregnal si mojo slepoto.
    Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj — po tebi koprnim,
    Okusil sem te — in sem te lačen in žejen.
    Dotaknil si se me — in zagorel sem po tvojem miru.

    Prevedla Anton Sovre in Kajetan Gantar

    Nemirno je Moje Srce Gospod, dokler ne počije v Tebi! Sveti Avguštin

  30. Janez says:

    NOVA EVANGELIZACIJA ALI PRENOVA IN KLIC K SPREOBRNJENJU

    Temeljna naloga nove evangelizacije je, oznanjati svetu veselo novico o razodetju Boga v Jezusu Kristusu in vabiti k spreobrnjenju in k veri. Vera naj pomaga k Ljubezni, Dobroti in Usmiljenju med ljudmi in je osebno srečanje z Jezusom Kristusom. Verovanje zadeva Osebo in Resnico. Človek, ki se vključuje v proces evangelizacije, postopoma spreminja svoje mišljenje, življenje in način sobivanja z drugimi ter z Dobroto in Usmiljenjem pomaga k boljšemu svetu z širjenjem Nauka o Jezusu Kristusu in Evangeliju med ljudi. Evangelizacija tako ni samo stvar procesa Cerkve kot institucije in duhovnikov, ampak vsakega človeka, vernika, ki je iskren in pravičen Vernik v Kristusa Odrešenika in Učenika. Pomenljive so papeževe besede, ko spregovori o novi evangelizaciji in o novih evangelizatorjih. Za izhodišče papež vzame svetopisemske besede: »Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen. Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh.« (Rim 10,13–15)

    Naloga kristjanov je, da vedno znova poudarjamo in opominjamo sebe in druge, da je ena od najosnovnejših resnic o Bogu – to je, da želi biti Bog aktiven sodelavec v človeških življenjih in da je že naveličan tega, da mora biti le povprečen opazovalec. Kristjan je po svoji naravi Cristophoros (gr. Χριστόφορος) ali Kristonosec, ki prinaša Božjo Ljubezen in Usmiljenje med ljudi. Novi evangelizatorji smo tako kot misijonarji in apostoli vsi kristjani, ki verjemo v Kristusa: od duhovnikov, posvečenih, pa vse do laikov, ki smo vsi udje Kristusove Cerkve. To so pomembni koraki, ko prehajamo od enega načina razmišljanja, to je, da so evangelizatorji samo »izbrani«, pa vse do spoznanja, da smo vsi poklicani in odgovorni k širjenju Božje Besede in Vere v Jezusa Kristusa med ljudi v svet. Izraz nova evangelizacija kaže na potrebo po prenovljenem načinu oznanjevanja Cerkve Ljudem Dobre Volje, posebno za tiste, ki živijo v današnjem kontekstu, v katerem so močno vidne posledice razvoja ateizma in/ali sekularizacije tudi v deželah s krščansko tradicijo. Evangelij je vedno novo in Veselo Oznanilo Odrešenja Ljudem, ki ga je prinesel Kristus, da bi bil človek deležnik Božje skrivnosti in njegovega življenja Ljubezni, Usmiljenja, Odpuščanja in Odrešenja tako, da da bi ljudem prinašali Kristusovo Luč in ljudem omogočili kot misijonarji in apostoli krščanske Vere prihodnost upanja. To je zanesljivo in močno in pomaga ljudem ter jih odrešuje, da so boljši ljudje in kristjani ter pripomoremo k prihodu Božjega kraljestva med nas!. Dejstvo, da je Cerkev v tem času poklicana k novi evangelizaciji, pomeni, naj okrepi svoje misijonsko in apostolsko poslanstvo, da bi se mogla v polnosti odzvati Gospodovemu klicu. Uspešne evangelizacije si ne moremo predstavljati brez dobrega poznavanja sveta, v katerem živimo, brez dobrih evangelizatorjev, ti pa lahko postanejo dobri samo, če so dobri in pravični v srcu, ki goreče ljubijo Boga tako, da so ljudje evangelija, Jezusovih Naukov in krščanskih vrednot Vere, Molitve, Ljubezni, Odpuščanja, Usmiljenja in Dobrote, ki prinašajo Ljudem Upanje in Božjo Luč Odrešitve z zgledom in globoko Vero v Boga. In smisel življenja je prihod Božjega kraljestva Usmiljenja, Dobrote, Odrešenja in Ljubezni na svet med ljudmi, da bi bili vsi boljši ljudje in boljši kristjani in s pravičnim krščanskim življenjem, delo, služenjem, Vero in molitvijo Slavili Boga! Ne moremo biti dobri kristjani če nismo dobri ljudje! In Bodimo podobni Kristusu, ki je Dobrota, Usmiljenje in Ljubezen!

    Marko 16, 15 Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!

    Ob Tebi Bog in naš Odrešenik zmorem več in vse, ker mi daješ moč, in ta moč se pretaka med nama in gre kot pozitivna nesnovna energija naprej. Povem Ti lahko vse in vem, da tudi Ti meni lahko poveš čisto vse. Včasih si dava vzajemno še vedno več drug drugemu. In ljubezen je, ki premaga vse, kar življenje prinese in odnese. In v duši vlada mir in spokojnost. Bogat sem, ker imam vse to. S Teboj premorem vse kar potrebujem. Bogu Čast in Slava Vekomaj. daj mi le Božji Mir in Božjo Ljubezen, bogat bom zadosti in ne bom Te prosil ničesar Več. Amen.

    Addendum
    O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje! — Sv. Frančišek Asiški

    Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove stèze! In vse človeštvo bo videlo, kako naš Bog rešuje. Aleluja.

  31. Hvala says:

    ZELO POMEMBNO SE MI ZDI TUDI, DA PO PREJEMU SVETE EVHARISTIJE NE BEŽIMO TAKOJ Z MISLIMI OD JEZUSA, KAJTI JEZUS JE NAVZOČ, IZKAZATI MU JE POTREBNO SPOŠTOVANJE – POGLEJMO:

    KAKO DOLGO JE JEZUS NAVZOČ V EVHARISTIJI PO PREJEMU OBHAJILA? (Aleteia)
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    “GOSPODU MORAMO IZKAZATI PRIMERNO SPOŠTOVANJE”

    Eden največjih zakladov Katoliške cerkve je evharistija – sam Jezus, skrit v podobi kruha in vina. Verujemo, kot je zapisano v Katekizmu: “V presvetem evharističnem zakramentu sta ‘resnično, stvarno in bistveno vsebovana telo in kri skupaj z dušo in božanstvom našega Gospoda Jezusa Kristusa in torej celotni Kristus.‘” (KKC 1374)

    Poduk sv. Filipa Nerija
    Stvarna navzočnost Jezusa v evharistiji pa se ne konča takoj zatem, ko prejmemo sveto obhajilo. V Katekizmu je pojasnjeno: “Kristusova evharistična navzočnost se začenja v trenutku posvetitve in traja tako dolgo, dokler obstajata evharistični podobi” (KKC 1377).

    Kaj to pomeni, ko obhajilo prejmemo na jezik? Kako dolgo je Jezus še resnično navzoč v našem telesu?

    Odgovor najdemo v znani zgodbi iz življenja sv. Filipa Nerija. Nekega dne, ko je daroval sveto mašo, je eden izmed vernikov prejel sveto obhajilo in takoj zatem zapustil cerkev. Zdelo se je, da mož ne čuti nikakršnega spoštovanja do Jezusove navzočnosti v svojem telesu, zato se je Filip Neri odločil, da bo to priložnost izkoristil in ga podučil, kako naj ravna. Za njim je poslal dva ministranta, ki sta možu zunaj cerkve sledila s prižganima svečama v rokah.

    Ko je že nekaj časa stopal po rimskih ulicah, se je obrnil in zagledal ministranta, ki sta mu še vedno sledila. Zbegan se je vrnil v cerkev in Filipa Nerija vprašal, zakaj je ministranta poslal za njim. Sv. Filip Neri mu je odvrnil: “Gospodu, ki ga odnašamo s seboj, moramo izkazati primerno spoštovanje. Ker ga niste primerno počastili, sem za vami poslal dva ministranta, da sta to storila namesto vas.” Moža je odgovor osupnil in odločil se je, da se bo odtlej bolje zavedal Gospodove navzočnosti.

    15 MINUT

    Na splošno velja, da se evharistična podoba kruha ohrani približno četrt ure po prejemu obhajila. To izhaja iz preprostega biološkega dejstva in je v skladu z zapisom v Katekizmu, da Kristusova evharistična navzočnost “traja tako dolgo, dokler obstajata evharistični podobi”. Ravno zato številni svetniki priporočajo, da se po prejemu svetega obhajila približno četrt ure v molitvi zahvaljujemo Bogu. To duši omogoči, da resnično okusi Božjo navzočnost in se povsem “iskreno sreča” z Jezusom.

    V naglici današnjega sveta nam pogosto ne uspe, da bi po maši dlje časa ostali v svetišču, kar pa ne pomeni, da Bogu ne moremo nameniti vsaj kratke zahvalne molitve. Ne smemo pozabiti, da Jezusova navzočnost v evharistiji z nami ostane nekaj minut in nam podarja poseben čas, ko se lahko združimo z Gospodom in v sebi začutimo njegovo ljubezen.

    Če boste kdaj pozabili na to in boste cerkev zapustili pred koncem bogoslužja, ne bodite presenečeni, če bo župnik za vami poslal ministrante! 🙂
    https://si.aleteia.org/2019/05/28/kako-dolgo-je-jezus-navzoc-v-evharistiji-po-prejemu-obhajila/

  32. Miro says:

    Pričujoči članek, objavljen na spletni strani Družine (sicer že starejši, a z vsebino, ki je še vedno aktualna, v prihodnje pa bo še bolj), nam lahko približa nekatere skrivnosti svete Evharistije, in sicer po globokih, tehtnih besedah duhovnika Nicholasa Butteta kot izjemno močne pričevanjske osebnosti.

    EVHARISTIJA: VRTOGLAVA SKRIVNOST – V ŽIVLJENJU ŠVICARJA NICOLASA BUTTETA JE ODKRITJE JEZUSOVE POSEBNE NAVZOČNOSTI V EVHARISTIJI POMENILO KLJUČNI DOGODEK – PO NJEGOVIH BESEDAH SE OB EVHARISTIJI ODVIJA STRAŠEN DUHOVNI BOJ – ŽIVLJENJE SVETA JE ODVISNO OD OBHAJANJA TE SKRIVNOSTI, KI JE GOLGOTA; ODREŠENJE SVETA JE V IGRI NA GOLGOTI!

    Švicarski puščavnik Nicolas Buttet – prej pravnik in poslanec v francoskem delu Švice, od leta 2003 pa duhovnik – je v pogovoru o evharistiji leta 2005 omenil vrsto zanimivih spoznanj, ki nas približujejo tej veliki skrivnost. Eno od vprašanj se je glasilo: Pravite, da je boleče videti pomanjkanje gorečnosti in ljubezni pri maši. Kaj bi lahko storili, da bi pri nas in pri drugih rasla naša ljubezen do maše?

    Odgovor Nicholasa Butteta: Mislim, da je pomembno biti pri maši z vero, v zavesti, da je to izbrani trenutek za srečanje s Kristusom, tako da poslušamo njegovo besedo, predvsem pa tako, da se povzpnemo z Marijo, Janezom in s svetimi ženami na Golgoto. Ko so bili ti takrat pod križem, so v njih prevladovala čustva, ki so jim trgala srce, Marijino srce je prebodel meč. Pri istem dogodku smo navzoči pri vsaki maši. Znova se lahko zavemo skrivnosti, h katerim smo povabljeni. O tem je treba več govoriti. Sam sem presenečen, ko po številnih predavanjih o evharistiji, ki sem jih imel v zadnjem času, mnogi rečejo: »Zdaj, ko vem, kaj se dogaja, ne morem več iti k maši kakor prej.« Rečejo: »Moje življenje je čisto drugačno, moje doživljanje maše se je spremenilo, ker vem, kaj se dogaja.« Potrebna je kateheza o tem, kaj se dogaja pri maši. Pomembno je tudi, kako duhovnik mašuje. Če doume skrivnost in mašuje z vero, je drugače, kot če opravi obred mehanično kakor uradnik. Nikoli ne moremo presenetiti ljudi, če duhovnik sam ni pretresen nad skrivnostjo, ki jo obhaja. Je način, kako obhajamo mašo, dostojanstvo obhajanja, ne samo v zunanji obliki, marveč tudi v notranji gorečnosti, ki se zatem kaže tudi v zunanji obliki. Potem si ljudje rečejo: »Nekaj se dogaja. Ali je duhovnik nor ali pa je razumel nekaj, česar sam nisem.« Potrebno je dostojanstvo in gorečnost obhajanja maše pri duhovniku in tistih, ki sodelujejo. Treba je ustvariti nekakšno nalezljivost, da tisti, ki so to razumeli, iz tega živijo, pričujejo … in se vera v skrivnost evharistije prenese tudi na druge … Veliki so zakladi, ki jih imamo … Pater Pij je rekel: »Svet laže preživi brez sonca kakor brez maše.« Če razumemo, kar je rekel pater Pij, ne moremo pustiti, da svet pade v temo. Mašo je treba obhajati in živeti.

    Izgubili smo tudi čut za skrivnost. Pogosto je to sociološki obred ali navada, nismo pa več pretreseni. Treba bi bilo govoriti o notranjem življenju, o tem, s kakšno notranjo naravnanostjo naj bi globoko doživljali mašo. Ali hrepenimo Bogu? Svet bi morali pustiti pri vratih in ga izročiti v Marijine roke, da ga nese Jezusu, mi pa bi se morali ukvarjati s Kristusom, ki je Bog. Potrebno je tudi odkrivanje skrivnosti maše z razumom. Če ne vemo, kaj se dogaja, težko duhovno zaživimo.

    Ob evharistiji se odvija strašen duhovni boj. Življenje sveta je odvisno od obhajanja te skrivnosti, ki je Golgota; odrešenje sveta je v igri na Golgoti, je med drugim dejal Nicholas Buttet. Več o njegovih pogledih na sveto evharistijo na:

    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/54-43-Duhovnost-10

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  33. Miro says:

    EVHARISTIJA POSTANE ZA NAS NE SAMO HRANA ZA NAŠE DUŠE, AMPAK TUDI SPODBUDA LJUBEZNI DO BRATOV!

    Evharistični kruh je kruh, ki nas dela podobne Jezusu, da bi vsi postali en sam, isti kruh, eno samo, isto telo. (Louis Evely)

    Evharistija postane za nas ne samo hrana za naše duše, ampak tudi spodbuda ljubezni do bratov, ki potrebujejo pomoč, razumevanje in solidarnost. (Pavel VI.)

    Srečati Kristusa in biti z njim združeni je dolžnost kristjanov, ki naj jo uresničujejo tako, da se udeležujejo zakramenta Kristusove daritve ali zakramenta miloščine ubogim. (Avgušin)

    Skrivnost, ki zmede človeški razum: življenje se hrani s smrtjo. Samo v evharistiji se življenje hrani z Življenjem. (Helder Camara)

    Gospod je zato, da se nikdar ne bi oddaljil od svojih in bi jih napravil deležne svoje velike noči, postavil evharistijo kot spomin svoje smrti in svojega vstajenja ter svojim apostolom naročil, naj jo obhajajo do njegove vrnitve. (Katekizem Katoliške Cerkve)

    Izbor misli o evharistiji; Kruh, ki daje življenje

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  34. Janez says:

    Življenje je kakor vožnja s kolesom.
    Ne padeš, če ne nehaš goniti.
    Claude Pepper – ameriški kongresnik

    Sprva sem Boga doživljal kot opazovalca, kot sodnika, ki neprestano sledi stvarem, ki sem jih storil narobe. Na ta način naj bi ob moji smrti Bog vedel ali zaslužim nebesa ali pekel. Vedno je bil navzoč, kot nekakšen Predsednik; prepoznal sem Njegovo sliko, kadar sem jo videl, toda v resnici Ga sploh nisem poznal.
    Toda sčasoma, ko sem Boga bolje spoznal, se mi je življenje zazdelo bolj podobno vožnji s kolesom, s takim za dve osebi, in opazil sem, da Bog sedi na zadnjem sedežu in mi pomaga poganjati.
    Ne vem točno kdaj mi je predlagal naj zamenjava mesti, toda od takrat življenje ni bilo več enako…življenje z Bogom naredi življenje veliko razburljivejše.
    Dokler sem sam držal krmilo v rokah, sem vedel za pot. Bilo je precej dolgočasno, toda predvidljivo. Vedno sva vozila po najkrajši razdalji med dvema točkama.
    Ko pa je On prevzel vodstvo, naju je vodil po čudovitih bližnjicah, čez gore, po skalovitih poteh in to z vratolomno hitrostjo; vse kar sem lahko storil je bilo, da sem se trdno držal. Čeprav je izgledalo kot norost, je neprestano govoril: “Goni, goni!”
    Postal sem zaskrbljen. Vprašal sem ga: “Kam me vodiš?”. Samo nasmehnil se je, ni odgovoril in odkril sem, da mu začenjam zaupati. Kmalu sem pozabil na svoje dolgočasno življenje in vstopil sem v pustolovščino. Kadar sem mu potožil: “Bojim se.”, se je naslonil nazaj in se dotaknil moje roke.
    Odvedel me je do ljudi, ki so imeli darove, ki sem jih potreboval; darove ozdravljanja, sprejemanja in veselja. Podarili so mi jih, da sem jih lahko vzel na svoje potovanje. Najino potovanje, Gospodovo in moje.
    Spet sva se ustavila. Rekel je: “Oddaj te darove, dodatna prtljaga so, preveč tehtajo.” Storil sem tako, podaril sem jih ljudem, ki sva jih srečala, in odkril sem, da v razdajanju prejemam pa še najino breme je bilo lahko.
    Sprva mu nisem zaupal pri vodenju mojega življenja. Mislil sem, da ga bo zavozil. Toda poznal je skrivnosti kolesarjenja, vedel je kako zvoziti ostre ovinke, kako skočiti na čistine med skalami, “leteti” po zastrašujočih delih poti.
    Tako se učim molčati in poganjati pedala po povsem tujih krajih in s svojim čudovito zvestim spremljevalcem, svojim Bogom, začenjam celo uživati v razgledu in hladni sapi, ki mi brije v obraz.
    In kadar sem prepričan, da ne morem več, se samo nasmehne in pravi: “Goni naprej…”

    Neznani avtor. Vir: fejstbog.

    Poklican sem k popolni Ljubezni
    Odpri mi oči, Gospod, da bom spoznaval Tebe v vseh svojih bratih in sestrah.
    Odpri mi ušesa, da bom slišal klice vseh tistih,ki potrebujejo mojo pomoč.
    Odpri mi srce, Gospod,da se bom naučil ljubiti svoje bližnje, kakor nas ljubiš ti.
    Daj mi svojega Svetega Duha,da ti bom zmogel vsak dan znova podariti svoje srce.
    Pomagaj mi, da bom povsod razširjal Tvojo ljubezen, kjerkoli sem in kamorkoli grem.
    Nauči me tiste ljubezni, ki je vedno potrpežljiva, vedno prijazen.
    Nauči me tiste ljubezni, ki ni nikoli nevoščljiva,napuhnjena, sebična ali zamerljiva.
    Tiste ljubezni, ki okuša srečo v resniciin je vedno pripravljena odpuščati.
    Danes ti dajem svoje srce.
    Dajem ti svoje roke, noge, svoj glas,da boš lahko ti po meni v ta svet prinašal svojo Ljubezen.
    Daj, da bom mogel biti slaboten, a vztrajen odsev tvoje popolne Ljubezni. Amen.

    Molitve Matere Terezije

  35. Janez says:

    JEZUS RAZLAGA KAKŠNE MOLITVE SI ŽELI
    Jezus je rekel: »Vse vas prosim, da se naučite pravilno moliti.
    Kadar molite, molite s srcem v miru in tišini.
    Potrebujem molitve, ki prihajajo iz vaših src, ne pa z vaših ustnic.
    Ne molite hitro, zberite se, molite počasi in zrite vame.
    Jaz sem prisoten im sem pri vas in z vami vseskozi.
    Dovolite, da me vaše molitve dosežejo, ker so iskrene in goreče iz srca.
    Naučite se nenehno moliti.
    S tem ne mislim, da bi morali dolge ure klečati na kolenih.
    Ne, ampak če se zavedate v Življenju vsak Trenutek moje navzočnosti, boste v stanju nenehne molitve.
    Molite tudi, ko pomagate ubogim in bolnim, ko kuhate za družino,
    ko hranite stare ljudi in učite otroke za šolo.
    Vaše misli se bodo dvigale k meni.
    Vaše prošnje, ki imajo dober namen za druge bodo uslišane!
    Ko boste dobri in usmiljeni za druge, ki vas potrebujejo, boste podobni meni.
    Vse, kar potem rečete, naredite, mislite, je namenjeno Meni.
    Potrebujem vdanost, stanovitnost, pravičnost, in zvestobo.
    Ljubite me brezmejno in hrepenite po meni.
    Jaz sem vaš Rešitelj in Tolažnik, pridite k meni brez oklevanja, vedno, saj vas čakam.
    Potolažil vas bom vse in vam dal upanje.
    Zato ne krajšajte svojih molitev in žrtev, temveč jih vztrajno pomnožujte.
    Prinašajte Jezusovo Luč Odrešenja in Evangelija med ljudi, da se pomnoži Vera in Dobrota.
    Verujte v Boga, Molite in živite po Jezusovem Evangeliju, spolnjujte Božjo Voljo
    ter bodite Dobri in Usmiljeni kot je do vseh vas Nebeški Oče.
    Živite kakor Odrešenik in Učenik Jezus, bodite Dobri in Usmiljeni ter se medseboj Ljubite!
    Naj bo vsak vaš dih in dejanje v Slavo Bogu, ko molite in delate dobra dela svojim bližnjim.
    Delajte dobro, živite pravično in prosite Boga Milosti in Usmiljenja,
    da boste prejeli za vse kar delate in prosite Božji blagoslov in Božji Mir.

    Amen.
    Molitvenik Življenje v Bogu; dopolnjena molitev.

    Gospod Prosim nauči nas Moliti in Pomnoži nam Vero. Pomagaj nam, da bomo delali vse prav in živeli pravično po Evangeliju. Hvala Ti Gospod, ki Živiš in Kraljuješ Vekomaj. Prosimo Te za Božji Mir in Ljubezen.

    • Miro says:

      Hvala za posredovano molitev. Poglobimo pa se še v živo BOŽJO BESEDO, ki nam takole govori:

      https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+6%2C+1-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

      Gospod Jezus, hvala za tvojo Besedo, ki nam prinaša resnično luč in odrešenje!

    • Janez says:

      Psalm 22,9: »Prepustil se je GOSPODU, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje.«

      Božji otrok, ki trpiš in iščeš Boga verjamem, da Sveti Duh prav sedaj deluje v tebi.
      Bog je Vedno z nami, Nikoli nismo sami!
      Ostani z upanjem in Miru v Srcu določen čas v Božji bližini,
      da ti lahko pomaga. Ponižno in spokorno moli in prosi Boga Milosti!
      Naj se Božje Besede, ki so v Svetem pismu in sem jih brala in delila z vsemi vami,
      usidrajo v Vas in vas Potolažijo in Opogumijo po Njegovi Milosti.
      Medtem ko čakaš Nanj, zaupaj, da bo lahko deloval v tebi,
      da bo prišel k tebi, obrisal tvoje solze in izmil trpljenje in te Odrešil s Svojo Božjo Ljubeznijo.

      Joyce Meyer: Odkrito o osamljenosti in upanju človeka na Božjo Pomoč; dopolnjeno in razširjeno.

      1 Krn 8,45: Poslušaj v nebesih njihovo molitev in prošnjo in ravnaj z njimi pravično!

  36. Miro says:

    ZAKAJ HRUMIJO NARODI IN LJUDSTVA RAZMIŠLJAJO V PRAZNO? – PROSIMO GOSPODA ZA ŽIVO VERO IN ZVESTOBO NJEGOVI BESEDI!

    BERILO IZ APOSTOLSKIH DEL (Apd 4,23-31):

    Ko so ju izpustili, sta se vrnila k svojim in jim sporočila vse, kar so jima bili povedali véliki duhovniki in starešine. Ob njunih besedah so verniki enodušno povzdignili glas k Bogu in molili: »Gospod, ti si naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih! V Svetem Duhu si govoril po ustih našega očeta Davida, svojega služabnika:

    Zakaj hrumijo narodi
    in ljudstva razmišljajo v prazno?
    Kralji zemlje so se dvignili
    in oblastniki so se zbrali
    proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu.

    V tem mestu so se zares zbrali zoper tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si ga ti mazilil. Zbrali so se Herod in Poncij Pilat, narodi in Izraelovi rodovi, da bi storili, kar si ti s svojo roko in v svojem sklepu vnaprej določil. In zdaj, Gospod, glej, kaj grozijo, in daj, da bomo tvoji služabniki z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo! Iztegni roko, da se bodo dogajala ozdravljenja in znamenja in čudeži v imenu tvojega svetega služabnika Jezusa!« In ko so odmolili, se je stresel prostor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni Svetega Duha in so z vso srčnostjo oznanjali Božjo besedo.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Apd+4%2C23-31&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Peter in Janez prideta iz zapora in se vrneta v skupnost. Vsi skupaj se zahvalijo za rešitev in prosijo za moč, da bi kljub preganjanju mogli srčno oznanjati Jezusa. Tudi če bodo ljudje nasprotovali, bom ostal zvest Jezusovi besedi in njegovi moči, ki rešuje. Gospod, daj, da bom ob podpori skupnosti vsem govoril o tvoji velikonočni zmagi. (Božja Beseda rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      Res, zakaj hrumijo narodi in tekajo sem in tja po rešitve ,ČE PA IMAMO REŠITEV-TO JE JEZUS. Zakaj se zatekati brez Boga po neke pomoči, če je JEZUS VSE. NI JE STISKE, PROBLEMA, BOLEZNI ITD….KI NE BI BILA REŠLJIVA PRI NJEM. ALI MU ŠE VEDNO NE ZAUPAMO?!

      Res, kako žalostno je tako ravnanje , a On je dal SVOJE ŽIVLJEN JE ZA NAS!

      POSNEMAJMO JEZUSA VSAK DAN, ŽIVLJENJE NA ZEMLJI BO DRUGAČNO!

  37. Miro says:

    BOG NAS JE IZBRAL ZA POMOČNIKE SVOJE NESKONČNE LJUBEZNI. HOČE, NAJ SE TA LJUBEZEN RAZŠIRI PO VSEM SVETU IN VSE ZAOBJAME! (sv. Vincencij Pavelski)

    – O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus!

    – Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza!

    – Bog nas je izbral za pomočnike svoje neskončne ljubezni. Hoče, naj se ta ljubezen razširi po vsem svetu in vse zaobjame. Ko bi to silovito dogajanje vse globlje dojemali!

    – Boga moramo ljubiti z delom svojih rok in z znojem svojega obraza.

    – Med seboj se morate pozdravljati, ker ste živi templji božji. Če pozdravljamo zidane kapele, kipe in svete podobe, zakaj bi se med seboj ne pozdravljali?

    – Če ima kaka stvar sto obrazov, jo glejte vedno v najlepši luči. Zato vam svetujem, da vse ljudi in vse stvari presojate z dobre strani.

    – Če se ne ljubimo med seboj, kako moremo pričakovati, da bomo ponesli nadnaravno ljubezen po vsej zemlji? Nihče ne more dati, česar nima.

    (Vincencij Pavelski, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  38. Hvala says:

    NE VARAJMO SAMI SEBE. NAŠE SRCE JE SRCE BOGATAŠA, KER:
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    ne znamo prenašati svojih slabosti, ki se na različne načine kažejo na vseh področjih: na fizičnem, psihološkem (značajskem), ekonomskem, družbenem, cerkvenem (pastoralnem).
    imamo radi moč in bogastvo: želimo biti več kot drugi, boljši … Zelo si prizadevamo, da bi se povsod uveljavili, pokazali svoje sposobnosti, hočemo biti pomembni, uspešni …
    zavračamo vse kar nas pri tem ovira, nočemo se soočiti z dejstvi, se posvetovali, sprejeti pomoč, pomagati … delamo tako, kot da zmoremo vse sami.
    le redko prisluhnemo Besedi, naše molitve so le premikanje ustnic, kot da ne bi imeli potrebe po Bogu in njegovem Duhu. Evangeljsko uboštvo, ta zaupna izročitev v Božje roke, je dar, ki ga je treba izprositi.

    SRCE UBNOGEGA PA:

    se zaveda krhkosti in slabotnosti, nesposobnosti, da se sami rešimo.
    popolnoma zaupa v Boga in računa na njegovo (po)moč. Živimo v gotovosti, da more Bog v naši slabosti pokazati svojo moč.
    ima zdravo mnenje o sebi, spoznava/sprejema/razvija svoje sposobnosti in si stalno prizadeva spoznati, kaj Bog od nas pričakuje; prepričani, da smo privlačni le toliko, kolikor je božjega v nas.

    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/veroucne-strani/blagri-kristjanov-zivljenjski-nacrt/6682-03-blagor-ubogim-v-duhu
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    Danes se človeštvo preveč zanaša na svoje moči, napredke, vlaga v svojo moč, to pa vodi v propad.
    Nekoč sem prebrala nekje, da dejansko tudi pravega ateista ni, kajti, če se človek pokorava Zakonom, ki temeljijo na 10. Božjih Zapovedih (ne ubijaj, ne kradi itd….) in se pokorava zakonom narave, dejansko priznava Boga.

  39. Hvala says:

    JEZUS JE VSTAL IN OD NJEGA ŽIVEGA IZVIRATA VELIKONOČNA ZAKRAMENTA KRST IN EVHARISTIJA. KDOR K NJIMA PRISTOPI Z VERO, PREJME DAR VEČNEGA ŽIVLJENJA.

    https://hozana.si/index.php?datum=11.4.2021

  40. Hvala says:

    Sv. Longin: JEZUSU PREBODEL STRAN PA SVETNIK?

    Rimskega vojaka, ki je Jezusu na križu s sulico prebodel stran (Jn 19,34), so v srednjem veku poimenovali sv. Longin. Po krščanskem izročilu se je tedaj, ko je njegove bolne oči ozdravila Kristusova kri, spreobrnil in postal kristjan.

    Evangelist Matej ga imenuje stotnik (Mt 27,54), ki je stražil Jezusa razpetega na križu, ko se je zemlja stresla … On je pod križem izjavil, da je bil Jezus resnično Božji Sin.

    Po krščanskem izročilu je Longin sprejel krščansko vero in postal škof v Kapadokiji.

    PASIJONSKA ZGODBA KOT LITERANA MOJSTROVINA 11. 4. 2017 | David Ahačič
    Je o Jezusovem trpljenju in smrti na križu mogoče napisati napet roman v pustolovskem slogu?

    V dneh pred praznovanjem velikonočne skrivnosti je med slovenske bralce prišel prevod Sulice, znamenitega romana Louisa de Wohla (1903–1961), pisatelja avstrijsko-madžarskega rodu, ki je bil rojen v Nemčiji, a je po vzponu nacizma preostanek življenja preživel v Veliki Britaniji.

    Največji del svojega književnega ustvarjanja je posvetil življenjepisom svetnikov (cesar Konstantin, Avguštin, Ignacij Lojolski, Devica Orleanska, Katarina Sienska …) in kar 16 njegovih del je doživelo odmevne filmske priredbe.

    Prvo besedilo za igro o Jezusu iz Nazareta je spisal že pri 7 letih, predvsem zaradi nezadovoljstva z opisom Jezusovega lika v nekaterih knjigah. Sam je kot najboljše izmed svojih del ocenil Sulico, roman o rimskem stotniku, ki se je po naključju znašel pod Jezusovim križem, bil priča čudežnih dogodkov v naslednjih dneh in se spreobrnil.

    Doživeto in spodbudno branje

    Knjiga ni samo razširjeno poročilo o evangeljskih dogodkih. Je napeta in doživeta pripoved, ob kateri boste od blizu doživeli najbolj pretresljive prizore Jezusovega življenja. Opazovali boste vrvež v palačah cesarskega Rima, ki so se dušile v preobilju, in spoznali mladega vojaka Kasija Longina, ki ga je sovraštvo oblastnikov porinilo na zelo viharno življenjsko pot. Z njim boste bralci potovali v Palestino, spoznali Poncija Pilata, člane judovskega vélikega zbora in druge evangeljske osebe ter na osamljeni Golgoti jokali ob križanju, ki pomeni vrhunec izdajstva, ljubezni in odrešenja. Morda bomo pod križem razumeli, kako se je Longin spreobrnil – kako je zagrenjeni in maščevalni vojak kot priča Jezusovega vstajenja končno našel pravi mir in veselje.

    Legenda o Longinu in evharistični čudež

    Izpoved vere rimskega vojaka, ki je s sulico preveril, ali je Jezus res že mrtev – saj bi mu sicer polomili noge in ga pustili, da bi se na križu v hudih mukah zadušil –, je kratko, a popolno: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin!« (Mr 15,39) Tudi opisani dogodek je znamenje te resnice, simbol, ki so ga prepoznali že cerkveni očetje – kri in voda, ki hkrati pritečeta iz Jezusove strani, pomenita, da sta bili v njegovi osebi resnično hkrati navzoči božja in človeška narava (pravi Bog in pravi človek). Resda evangelij vojaka sploh ne poimenuje, vendar se je skozi stoletja o njem razvilo močno legendarno izročilo.

    Zaradi zgodovinskih okoliščin je češčenje posebej vezano na dve mesti v Italiji: Rim, kjer že stoletja hranijo ostanke »svete« sulice, in Lanciano. V tem italijanskem mestecu na vzhodni obali, približno na pol poti med znamenitima romarskima središčema Loreto in San Giovanni Rotondo, naj bi bil sv. Longin rojen. Ime kraja je pomenljivo – izhaja namreč iz latinske beseda »lancea«, kar pomeni sulica (v rimskem času pa se je kraj imenoval Anxanum). Ostanke te sulice kot relikvije hranijo v baziliki sv. Petra v Vatikanu, kjer stoji tudi mogočna umetnina baročnega kiparja Berninija, celopostavni portret svetnika, ki v katoliškem koledarju goduje 16. oktobra.

    Če vemo, da se je vojak spreobrnil potem, ko je prebodel Jezusovo srce in sta iz njega pritekla curka krvi in vode – najmočnejši zakramentalni znamenji, potem nas ne bo presenetilo, da je Lanciano tudi v kasnejši cerkveni zgodovini igral pomembno vlogo. V njem se je namreč v 8. stoletju zgodil prvi dokumentirani evharistični čudež.

    Nekemu duhovniku sta se, ko je med darovanjem svete maše dvomil o resnični Jezusovi navzočnosti, kruh in vino spremenila v košček mesa in pet kapelj krvi. Najmodernejše raziskave v 20. stoletju so pokazale, da gre v resnici za kos srčne mišice in kaplje krvi z lastnostmi, značilnimi za prebivalce dežel Bližnjega vzhoda. Relikvije tega čudeža še danes lahko vidimo v cerkvi sv. Frančiška v Lancianu. Prizorišč evharističnih čudežev je v Italiji več, vendar je v tem primeru povezava čudeža z legendo o sv. Longinu zagotovo več kot naključje. Iz curkov Jezusove krvi in vode se je rodila Cerkev, ki je zakrament odrešenja za ves svet, na evharistični skrivnosti pa je ta skupnost utemeljena, saj le to poživlja. Longin je bil živa priča Jezusove smrti in vstajenja – zgodba o njem in njegovem rojstnem kraju pa je spodbuda za nas, da bi tudi sami znali biti verodostojne priče Njegove čudovite navzočnosti v svetu.

    Roman je prevedel Andrej Turk.

    https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/pasijonska-zgodba-kot-literarna-mojstrovina

  41. Hvala says:

    ČE SE V VSAKI EVHARISTIJI POPOLNOMA PREDAM JEZUSU, MI SATAN NITI BLIZU NE MORE, je napisal Alan Armes v knjigi-ŽIVLJENJE IZ MILOSTI
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    ČE SE V EVHARISTIJI IZPOLNIM Z JEZUSOM, ME IZPOLNI MOČ NEBES, BOŽJA MOČ IN POTEM JE SATAN TISTI, KI GA JE STRTAH PRED MENOJ -Alan Armes.
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Res je, mi se niti ne moremo zavedati z našo človeško modrostjo, KAKŠNO MOČ IN MILOSTI NAM DAJE SVETA EVHARISTIJA-TO JE NEDOUMLJIVO ZA ČLOVEKA.

  42. Miro says:

    SV. JOŽEF SE JE IZKAZAL ZA MOGOČNEGA PRIPROŠNJIKA – DUHOVNIK PRIČUJE: »SV. JOŽEF IMA VELIKO MOČ PRED BOŽJIM PRESTOLOM.« (Aleteia)

    Duhovnik, brat pilota, čigar letalo se je prelomilo na dvoje, vendar huda letalska nesreča ni zahtevala smrtnih žrtev, pričuje o priprošnji sv. Jožefa, zavetnika vesoljne Cerkve. V času nesreče se je omenjeni duhovnik v molitvi trideset dni obračal na sv. Jožefa in ga prosil, naj posreduje »v nemogočih primerih«.

    Več o tem na:
    https://si.aleteia.org/2021/04/11/duhovnik-brat-pilota-cigar-letalo-se-je-prelomilo-na-dvoje-zatrjuje-sv-jozef-je-zares-mogocen/

    MOLITEV K SV. JOŽEFU:

    Ljubi sv. Jožef, rednik našega nebeškega Odrešenika in
    ženin naše presvete Matere Marije, živel si z njima in trdo
    delal zanju vsa leta, ko ste živeli zunaj oči javnosti, ter umrl
    v njunem naročju. Z ljubeznijo, ki jo premoreš zanju, in z
    ljubeznijo, ki jo onadva čutita do tebe, prosi za nas in nas
    varuj. Izprosi nam, o priprošnjik za srečno smrt, milost, da
    da bomo živeli in umrli v Božji ljubezni, in daj, da bomo
    večnost preživeli z Jezusom, Marijo in s teboj, preljubi
    sv. Jožef. (vir: Aleteia)

    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!

  43. Hvala says:

    SESTRE V SIRIJI SO ZNOVA ODKRILE MOLITEV PROTI EPIDEMIJI IZPRED 700 LET
    ;::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Po izročilu je bila molitev predstavljena klarisam iz Coimbre na Portugalskem leta 1317, med prikazovanjem svetega apostola Bartolomeja
    Sestre iz Antiohije poročajo, da je neki obiskovalec pred kratkim prišel v samostan z različnimi ikonami in prosil za mnenje matere Agnès de La Croix, predstojnice samostana svetega Jakoba, apostola in mučenca. Redovnica je odkrila, da ima ena od ikon, ki je bila v londonskem muzeju, neverjetno povezavo s portugalsko kraljico Elizabeto, ki jo je leta 1625 kanoniziral papež Urban VIII.

    MOLITEV K NAŠI MATERI

    Ta povezava je bila molitev k naši Materi, ki jo je kraljica prosila za zaščito pred epidemijami, poimenovali pa so jo Rainha Santa (Sveta kraljica). Molile so jo klarise iz Coimbre med kugo, ki je v štirinajstem stoletju opustošila portugalsko državo.

    Kot pravi tradicija je bilo besedilo molitve predstavljeno klarisam iz Coimbre leta 1317, med prikazanjem apostola svetega Bartolomeja. Samostanu je kuga prizanesla.

    PREDSTAVLJAMO VAM MOLITEV, KI JO VERNIKI V SIRIJI ZDAJ MOLIJO ZA KONEC PANDEMIJE COVIDA 19

    Nebeška zvezda,
    ki si negovala Gospoda
    in premagala smrtonosno kugo,
    ki jo je ustvaril praoče ljudi!
    Ta zvezda naj zdaj zadrži nebeške sile,
    katerih bitke prizadenejo ljudi s krutimi ranami smrti.
    O milostljiva Morska zvezda,
    reši nas epidemije.
    Usliši nas, naša Gospa,
    ker ti Sin, ki te časti, ne more odreči ničesar, za kar ga prosiš.
    Jezus, reši nas tega, za kar te Devica Marija prosi.
    Prosi za nas, milostljiva Mati Božja!
    Ti, ki si kači zdrobila glavo, pomagaj nam!

    https://si.aleteia.org/2021/04/09/sestre-v-siriji-so-znova-odkrile-molitev-proti-epidemiji-izpred-700-let/

  44. Hvala says:

    SVETI DUH
    ——————–

    Sveti Duh nas uči, da gledamo s Kristusovimi očmi, da živimo življenje, kot ga je živel Kristus, da razumemo življenje, kot ga je razumel Kristus. Zato nas živa voda, ki je Sveti Duh, odžeja na poti življenja: govori nam, da nas Bog ljubi kot otroke, da lahko ljubimo Boga kot njegovi otroci in da z njegovo milostjo lahko živimo kot Božji otroci, kot Jezus … Pustimo, da nam spregovori na srce in nam pove, da je Bog ljubezen, da nas vedno čaka, da je Oče, ki nas ljubi kot pravi očka. Zares nas ljubi. Poslušajmo Svetega Duha in nadaljujmo to pot ljubezni, usmiljenja in odpuščanja.

    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/veroucne-strani/sveti-duh-kot-ogenj-in-veter/4362-sveti-duh-v-podobi-goloba

  45. Hvala says:

    Ne prezrimo velike resnice, da nam Sveti Duh, ki prebiva v čistem srcu, pomaga pri vseh konkretnih odločitvah v življenju. (Marjan Turnšek)

    Pridi, Sveti Duh, in spregovori mojemu srcu! Če ti je pa všeč, da molčiš, naj mi govori tudi tvoj molk. (sv. Bernard)

    Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj. (Emilijan Cevc)

    Kar smo bili kot otroci, je le ljubka, tolažljiva slutnja tega, kar hoče Bog napraviti iz nas, če se bomo s srcem predali vodstvu njegovega Svetega Duha. (John Henry Newman)

  46. Miro says:

    BESEDE GOSPODA JEZUSA SESTRI FAVSTINI (iz Dnevnika sv. Favstine Kowalske)

    »Želim se združiti s človeškimi dušami. Moja radost je zediniti se z dušami. Vedi, moja hči, kadar pri obhajilu pridem v srca ljudi, imam roke polne vsakršnih milosti in jih želim izročiti dušam. Ljudje pa se name ne ozirajo, celo puščajo me samega in se ukvarjajo s čim drugim. O kako žalosten sem, ker ljudje niso spoznali ljubezni« (Dn 1385).

    »O kako me boli, da se kristjani tako malo združujejo z menoj v svetem obhajilu. Čakam nanje, oni pa so do mene tako brezbrižni. Ljubim jih tako nežno in iskreno, oni pa mi ne zaupajo. Želim jih obsipati z milostmi – oni jih nočejo sprejeti. Do mene se vedejo kakor do nečesa mrtvega, moje Srce pa je vendar polno ljubezni in usmiljenja« (Dn 1447).

    O pomenu nedelje Božjega usmiljenja več na:
    https://svetniki.org/bela-nedelja-nedelja-bozjega-usmiljenja/

    MOLITEV sv. Favstine za grešnike:

    Bog velikega usmiljenja, ki si nam blagovolil poslati svojega
    edinorojenega Sina kot največji dokaz nepojmljive ljubezni in
    usmiljenja, ti ne zavračaš grešnikov.

    S svojim nepojmljivim usmiljenjem si jim odprl zaklad, iz
    katerega lahko črpajo v izobilju ne le opravičenje, ampak
    vsakršno svetost, ki jo duša lahko doseže.

    Oče velikega usmiljenja, hrepenim po tem, da bi se vsa srca
    z zaupanjem obrnila k tvojemu neskončnemu usmiljenju.

    Nihče se ne opraviči pred teboj, če ga ne bo spremljalo
    tvoje nepojmljivo usmiljenje. Ko nam odkriješ skrivnost
    svojega usmiljenja, bo večnost prekratka, da bi se ti za
    to primerno zahvalili (Dn 1122).

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  47. Hvala says:

    NEKAJ CARLOVIH CITATOV:

    »Evharistija je moja avtocesta v nebesa.«
    »Vsi ljudje so rojeni kot izvirniki, a mnogi umrejo kot fotokopije.«
    »Naš cilj mora biti Neskončnost, ne končnost. Večnost je naša domovina. Od vedno smo pričakovani v nebesih.«
    »Moj življenjski program je biti vedno blizu Jezusu.«
    »Ne jaz, ampak Bog.«
    »Zazrtost vase prinaša žalost, zazrtost v Boga pa osrečuje.«
    »Edina stvar, za katero moramo prositi Boga v molitvi, je želja, da bi bili sveti.«
    »Svetost ni v dodajanju, temveč odvzemanju: manj prostora zame in več za Boga.«
    »Vsakdanje obhajilo je najodličnejši način posvečevanja in najboljša obramba duše, zlasti v nevarnih situacijah, ki ogrožajo njeno večno odrešenje.«
    »Bog je za vsakega od nas napisal edinstveno in neponovljivo zgodovino, nam pa pustil svobodo, da sami napišemo njen konec.«
    »Tako kot mora toplozračni balon odvreči balast, da se lahko dvigne, mora tudi duša odvreči težo malih grehov. Smrtni greh pa vrže dušo na tla. Spoved je kot plamen, ki balon znova dvigne v nebo. K njej moramo hoditi pogosto, ker je duša zelo zapletena.«
    »Tudi najmanjše napake nas priklenejo k tlom, da ne moremo poleteti, tako kot preveže nit balonček, ki ga držimo v roki.«
    »Če bi se ljudje zavedali, kako pogubno je kršenje Božjih zapovedi, bi se veliko bolj pazili resnih grehov in opozarjali tudi brate in sestre, ki ne živijo po krstu, ki so ga prejeli.«
    »Več evharistije, kot prejmemo, bolj postajamo kakor Jezus in tako imamo na tej zemlji predokus nebes.«
    »Ves čas prosi svojega angela varuha za pomoč. Tvoj angel varuh mora postati tvoj najboljši prijatelj.«
    »Umiram mirno, ker v vsem svojem življenju nisem zapravil niti minute za stvari, ki Bogu niso všeč.«
    »Zakaj ljudje tako skrbijo za lepoto svojega telesa, ne pa tudi za lepoto svoje duše?«
    »Jezus, kar razkomoti se! Počuti se kot doma!« (njegova redna molitev po obhajilu)
    »Ne zavrnimo Jezusa, ki nas vabi, naj se z njim združimo.«
    »Spoved je kot plamen, ki balon znova dvigne v nebo.«
    »Kdor zaničuje Cerkev, pljuva v lastno skledo.«
    »Marija je edina ženska v mojem življenju.«
    Molitev rožnega venca – »najbolj galantno srečanje v dnevu.«
    »Ne samoljubje, marveč Božja slava!«
    »Vsi si utvarjamo, da smo ponižni, ko pa nam nekdo reče nekaj, kar ni po našem okusu, smo takoj užaljeni.«
    »Samo kdor spolnjuje Božjo voljo, je resnično svoboden.«
    »Kaj pomaga človeku, če zmaga v tisočih bitkah, ni pa sposoben premagati svojim pokvarjenih želja? Nič ti ne pomaga. Resnična bitka je tista s samim sabo.«
    »Življenje na tem svetu nam je dano zato, da bi rasli v dejavni ljubezni.«
    »Če bi ljudje vedeli, kaj je večnost, bi naredili vse, da spremenijo svoje življenje.«

    Pripravil: Tilen Mlakar

    Viri:

    Gori, N. 2019. Računalniški genij v nebesih. Ljubljana, Družina.
    Intervju s Carlovo mamo Antonio Salzano
    Kratek dokumentarni film o Carlu
    carloacutis.com
    Poročilo o čudežu na Carlovo priprošnjo

  48. Hvala says:

    V NEBESA

    Carlova bolezen je napredovala izredno hitro, kar pa ne pomeni, da mu je prihranila trpljenje. Bolečine zadnjega tedna so nepopisne, a Carlo v tej zadnji preizkušnji pokaže, da njegova vera ne stoji le v trenutkih, ko mu ni hudo. Zdravstveno osebje, ki ga spremlja v zadnjih dneh, ga opisuje kot najbolj potrpežljivega pacienta, ki so ga kdaj srečali. Na vprašanje, ali ga hudo boli, navadno odgovori: »So ljudje, ki trpijo veliko bolj od mene.«

    11. oktobra 2006 je ob nabreklih rokah in nogah v strašnih bolečinah. Na zdravnikovo vprašanje o počutju odgovori: »Dobro, kot vedno …« Pol ure zatem pade v komo, iz katere se ne zbudi več.

    Zdravniki uspešno opravijo posebno čiščenje krvi, vendar Carlo kmalu doživi še možgansko kap. V glavi mu poči žilica, njegove možgane preplavi kri, kar povzroči možgansko smrt. A ker mu srce še bije, ga pustijo priključenega na umetnih pljučih. V tem stanju njegovo telo vztraja do naslednjega jutra, 12. oktobra. Ob 6.45 zjutraj je zato zapisan tudi uradni čas njegove smrti.

    https://oratorij.net/zivljenje-carla-acutisa/
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Carlo AQcutis je pred smrtjo trpel strašne bolečine , ko so ga zdravniki spraševali kako se počuti je rekel, da dobro, in da nekateri še bolj trpijo, SVETA EVHARISTIJA MU JE DALA MOČ, DA JE VZDRŽAL TUDI HUDE TELESNE BOLEČINE.

  49. Miro says:

    MISLI SV. MATERE TEREZIJE O MOLITVI IN ŽIVLJENJU V MOČI JEZUSA, KI JE KRUH ŽIVLJENJA:

    BISTVENO JE, KAR POVE BOG, NE MI – JEZUS ČAKA V TIŠINI – V NAŠA ŽIVLJENJA PRIHAJA JEZUS KOT KRUH ŽIVLJENJA … – POTEM PRIHAJA KOT NEKDO, KI JE LAČEN, Z UPANJEM, DA GA BOSTE NAHRANILI S KRUHOM VAŠEGA ŽIVLJENJA – IZVRŠUJTE NJEGOVO VOLJO, PROSITE ZA VSAKDANJI KRUH, DUHOVNI IN ČASNI; PROSITE ODPUŠČANJA ZA SVOJE GREHE, DA BI MOGLI ODPUŠČATI DRUGIM; PROSITE TUDI ZA MILOST, DA BI BILI ODREŠENI VSEGA ZLA, KI JE V NAS IN OKOLI NAS!

    – Bog je prijatelj tišine. Boga moramo poiskati, vendar ga ne moremo najti v hrupu, v razburjenju. Poglejte, kako narava, drevesa, cvetice, trava rastejo v globoki tišini. Glejte, kako se gibljejo zvezde, mesec in sonce v tišini. Čim več prejemamo v naši tihi molitvi, tem več moremo dati v našem dejavnem življenju. Tišina nam razkriva nov pogled na vse. To tišino potrebujemo, da se lahko dotaknemo duš. Ni bistveno, kar rečemo mi, temveč tisto, kar Bog pove nam in kar pove po nas.

    – Tišina nam daje nov pogled na vse. Potrebujemo jo, da bi se lahko dotaknili duše. Jezus nas vedno pričakuje v tišini. V tej tišini nas bo poslušal, govoril naši duši in tu bomo slišali njegov glas. Težko je doseči notranjo tišino, vendar se moramo potruditi. V tišini bomo našli novo moč in pravo edinost.

    – Zelo težko je moliti, če ne vemo, kako moliti. Pomagati si moramo, da se naučimo. Najpomembnejša je tišina. Duše molitve so duše globoke tišine. Ne moremo v božjo bližino, če se prej ne odenemo v zunanjo in notranjo tišino. Zaradi tega se moramo privaditi na tišino duše, oči in jezika.

    – V resnici je ena sama molitev, ena sama bistvena molitev. Jezus sam. V naša življenja prihaja Jezus kot kruh življenja, da bi ga pojedle, da bi ga použile. Tako močno vas ljubi. Potem prihaja kot nekdo, ki je lačen, z upanjem, da ga boste nahranili s kruhom vašega življenja, s svojimi srci, s katerimi ga boste ljubili, s svojimi rokami, s katerimi mu boste stregli. Jezus nas je pritegnil, da bi bili duše molitve. Jezus je naša molitev, on je tudi odgovor na našo molitev.

    – Molitev je preprost pogovor z Bogom. On nam govori, mi poslušamo. Pripovedujemo mu, on posluša. Postopek v obe smeri: govorjenje in poslušanje. Pogosto molite takole: »Jezus v mojem srcu, verujem, da me nežno ljubiš. Ljubim te.« Čim več molite, tem lažja postaja molitev. Čim lažja postaja, tem več boste molili.

    – Moliti bi morali vsaj pol ure zjutraj in eno uro zvečer. Molite lahko med delom. Delo ne ustavlja molitve, molitev pa ne prekinja dela. Za molitev je potrebno samo, da svoje misli privzdignemo k njemu. »Ljubim te, Bog, zaupam ti, verujem vate, zdaj te potrebujem.« Tako preproste stvari. To so čudovite molitve.

    – Da bi molitev obrodila sadove, mora prihajati iz srca; biti mora zmožna, da se dotakne božjega srca. Poglejte, kako je Jezus učil moliti svoje učence. Imenujte Boga svojega Očeta, hvalite in poveličujte njegovo ime. Izvršujte njegovo voljo, prosite za vsakdanji kruh, duhovni in časni; prosite odpuščanja za svoje grehe, da bi mogli odpuščati drugim; prosite tudi za milost, da bi bili odrešeni vsega zla, ki je v nas in okoli nas.

    – Čutite potrebo po molitvi večkrat dnevno in potrudite se za molitev. Če želite moliti bolje, morate več moliti. Molitev razširja srce, da je sposobno sprejeti božji dar – Boga samega. Prosite in iščite in srce bo postalo dovolj veliko, da bo lahko sprejelo njega in ga obdržalo kot svojo last.

    Sv. Mati Terezija, izbor misli, povzeto po: mirenski-grad.si

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  50. Hvala says:

    PRIČEVANJE MILANSKEGA BREZDOMCA, KI MU JE MLADI BLAŽENI CARLO ACUTIS, KI JE ŽIVEL ZA EHARISTIJO POMAGAL. SAM PRAVI: “NIKOLI GA NE BOM POZABIL!”

    HIŠNIKI IN BREZDOMCI

    Za mladostnika manj značilna je bila posebnost, da se je na poti iz šole domov večkrat ustavil in pogovarjal z vratarji ali oskrbniki stavb, večinoma priseljenci. Za vsakogar je našel prijazno besedo. Ni se oziral na raso, jezik, vero. Preprosti hišniki so bili presenečeni, da se je fant iz tako ugledne in premožne družine želel pogovarjati z njimi, toda za Carla je bilo to povsem naravno.

    Na sprehodih s psom je redno hodil tudi mimo mnogih brezdomcev. V duhu Frančiška Asiškega, ki mu je bil zelo blizu, se jim je trudil pomagati po svojih močeh: prinašal jim je sendviče, dele svoje žepnine, večerje, nekoč je enemu od njih kupil spalno vrečo … Pa še veliko več od tega. Takole pričuje eden od milanskih brezdomcev:

    »Tudi jaz sem mladega Carla Acutisa spoznal, ko sem prosil miloščino pred cerkvijo Santa Maria Segreta. Videl sem ga vsak dan, ko je prihajal k maši ob šestih ali sedmih. Pogosto mi je dal denar od svoje žepnine in se z menoj pogovoril, da bi me potolažil. Nikoli ne bom pozabil njegove ljubeznivosti, velikodušnosti, dobrote in trdne vere. Moja prijateljica Giuseppina je zaradi močne depresije začela zavračati hrano in pijačo. Ko je nekega dne na klopi pred cerkvijo začela krvaveti, bi verjetno umrla, če ne bi mimo prišel Carlo in ji pomagal. Nikomur razen mene, Carla in njegove mame ni bilo več mar zanjo. Carlo in mama sta jo nekako spravila v bolnišnico, kjer so jo zdravili 40 dni. Edini, ki se je v tej četrti kdaj menil zame, je bil Carlo. … Nikoli ga ne bom pozabil.«

    https://oratorij.net/zivljenje-carla-acutisa/

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    VIDIMO, KAJ NAREDI JEZUSOVA LJUBEZEN. Carlo je videl v vsakem človeku JEZUSA, užival je Njegovo telo in se razdajal drugim do zadnjega diha. Ker je vsak dan prejemal Kristusovo telo je svoje življenje lahko razdajal ljudem okoli sebe, TAKO KOT GA JE RAZDAL JEZUS ZA VSE NAS.

  51. Hvala says:

    BREZ EVHARISTIJE NI ŽIVLJENJA !
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Jezus je vedel, da naša človeška modrost ne more doumeti niti razumeti SVETE EVHARISTIJE, ZATO JE POVEDAL SESTRI FAVSTINI TUDI VZKLIK, KI NAJ GA STALNO PONAVLJAMO -TA JE: BOŽJE USMILJENJE, NEDOUMLJIVO V USTANOVITVI SVETE EVHARISTIJE, VATE ZAUPAM.

    CARLO ACUTIS mlad fant, letnik 1991, ki je bil proglašen za blaženega je rekel: »NARAVNOST V NEBESA SE GRE, ČE SE VSAK DAN PRISTOPA K EVHARISTIJI!«

    Gospod je vsakega človeka ustvaril po svoji podobi, za vsakega ima svoj načrt. Sprejmimo z veseljem TISTO, KAR JE GOSPOD NAMENIL VSAKEMU POSEBEJ. ENEMU TAKO, DRUGEMU DRUGAČE, ON ŽE VE. Ne bodimo sami pametni s svojo modrostjo, ker to pač nikamor ne vodi. Če želimo, da nas Gospod osvobodi sužnosti grehov, moramo vztrajati s prejemanjem Svete evharistije, in Mu GREHE priznavati in obžalovati. Naj ne bo med nami nit grenkobe , užaljenosti. Vsi smo Gospodovi, vsi smo na isti ladji in plujemo skupaj.

    Jezus dejansko daje sebe v hrano – kot evharistični kruh. Saj je umrl za nas in želi, da UŽIVAMO NJEGA . Kakor tudi to, da se ob tej skrivnostni hrani SPREMINJAMO V KRUH ZA DRUGE . Kar pa pomeni, da Jezus ne govori: Jejte moje meso, to je vaša večnost. Ampak jejte moje meso, da boste zmogli živeti za druge, kakor sem jaz živel za vas. Tako se hrana povezuje s posnemanjem Jezusovega življenja, z zaupanjem, da je le takšno življenje, kot ga živi Jezus resnično polno in vodi v večnost. Jezus pravi: »Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. EVHARISTIJA POMENI HKRATI PRIHAJANJE K JEZUSU IN VEROVANJE VANJ. POMENI NA NEK NAČIN ŽIVLJENJE Z NJIM, IZ NJEGA IN ZANJ.

    Ves čas poudarjamo, da je potrebno pomagati sočloveku, opaziti njegovo stisko, ampak za to je potrebno, da uživamo KRISTUSOVO TELO.
    ———————————————————————————————————————————————————

    Jezus se je prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru.
    Učenci so šli lovit ribe, pa tisto noč niso ničesar ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.«

    Razmislimo, kaj JEZUS želi povedati in pokazati s tem ulovom rib.
    Njegovi učenci so bili strokovnjaki v lovljenju rib. Vedeli so, da če ponoči niso ulovili ribe, jih ne bodo ujeli tudi ko se je pričelo daniti. Poznali so načrt lovljenja, bili so močni, imeli so pridne roke, bili so tudi vztrajni v lovljenju rib. ZAKAJ NISO NIČESAR ULOVILI, ČE IMAJO ZA TO VSE ČLOVEŠKE POGOJE, IMAJO MREŽE, ZNAJO LOVITI, SO VZTRAJNI, POZNAJO VODO ITD…

    Vidite tu se vse konča. Jezus je želel pokazati, da se zanašati na ČLOVEŠKO MODROST, PAMET, ZMOGLJIVOST IN PRIDNE ROKE BREZ BOGA, NE PELJE V ŽIVLJENJSKI USPEH, NI ULOVA. ZATO JEZUS ŽELI, DA Z NJIM KROJIMO ŽIVLJENJE, DA BOMO IMELI ŽIVLJENJE V IZOBILJU, NA VSEH PODROČJIH.

    ZELO LEP NAUK NAŠEGA GOSPODA, KI ŠE ENKRAT POTRJUJE NJEGOVE BESEDE-BREZ MENE NE MORETE NIČESAR.

    Lahko ima človek pridne delovne roke, lep načrt, modrost, bistroumnost, sposobnost, orodje, skratka vse pogoje za življenjski uspeh- NE MORE PREJETI POPOLNEGA USPEHA, KAJTI TA JE MOŽEN SAMO Z GOSPODOM. Morda je na svetu vidno tudi drugače, vendar POPOLNO ZADOVOLJSTVO IN RESNIČNO MIRNO BLAGOSTANJE JE MOŽNO SAMO Z JEZUSOM. KAJ KORISTIJO KUPI ZLATA, KI GA NEKATERI IMAJO, JAHTE, AVTOMOBILI ITD, ČE PA V SRCU NI MIRA, NI ZADOVOLJSTVA, NI LJUBEZNI, KAJTI ŽIVLJENJE V IZUBILJE DAJE SAMO JEZUS, S SVOJIM KRIŽEM, -IZOBILJE V LJUBEZNI, IZOBILJE V MIRU, IZOBILJE V MEDSEBOJNIH ODNOSIH, IZOBILJE NA VSAKIEM KORAKU-OBLJUBIL JE, ČE BOMO ŽIVELI TAKO KOT UČI, NAS BO NOSIL V NAROČJU.

    Ko smo utrujeni v življenju zaradi svoje oddaljenosti od Boga, pričelo se je že daniti, prihaja svetlo jutro, na obzorju pa stoji na bregu Jezus in nam reče: Pridite k meni, vrzite mrežo tam in tam in imeli boste življenje v izobilju. POJDIMO K JEZUSU!

  52. Miro says:

    »SESTRA, BRAT, ALI ŽELIŠ DOKAZ ZA TO, DA SE JE BOG DOTAKNIL TVOJEGA ŽIVLJENJA? PREVERI, ČE SE SKLANJAŠ NAD RANE DRUGIH. DANES JE DAN, V KATEREM SE JE POTREBNO VPRAŠATI: »ALI SEM JAZ, KI SEM TOLIKOKRAT PREJEL MIR OD BOGA, NJEGOVO ODPUŠČANJE, NJEGOVO USMILJENJE, USMILJEN Z DRUGIMI?« (iz homilije svetega očeta)

    Papež Frančišek je med homilijo na nedeljo Božjega usmiljenja spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.

    V homiliji je sveti oče izpostavil tudi naslednje: Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki prejema, vendar ne daje, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo usmiljeni. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja, je poudaril sveti oče.

    Več o homiliji papeža Frančiška na nedeljo Božjega usmiljenja na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-04/sveti-oce-izkazano-nam-je-bilo-usmiljenje-postanimo-usmiljeni.html

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  53. Janez says:

    Za vse odkupljenje in odrešitev samo po Božji Milosti, samo po Veri samo v Jezusa Kristusa Učenika in Odrešenika je bila vsa krivda za greh – pretekli, sedanji in prihodnji – že kaznovana s smrtjo Jezusa na križu na Golgoti. Kristjani ne bodo nikoli kaznovani za greh, ker je Kristus v celoti trpel za naše grehe (Pismo Rimljanom 8,1–4). S svojo kazensko nadomestno smrtjo se je Kristus spokoril za krivdo za greh (jo odstranil, odvzel, nas Odrešil) za vse, ki verujejo vanj (Prvo Janezovo pismo 4,10). Zato je bila Božja pravična jeza nad našim grehom pomirjena (zadovoljena) (Pismo Rimljanom 3,21-26; Pismo Hebrejcem 2,17). Kristusova žrtev spremeni Božje stanje iz tega, da je bil proti nam, v to, da je za nas. Obnovljeni smo v Božjo naklonjenost, ker je bil problem, naš dolg za greh, odstranjen (Pismo Rimljanom 5,9-10). Poleg tega pa, ker je Kristus pripisal svojo pravičnost vernikom, smo po položaju vedno v stanju milosti pred Bogom. Smo nepreklicno opravičeni pred Bogom, ker je bila kazen za naš greh, smrt, popolnoma zadovoljena s Kristusovo smrtjo za nas (Drugo pismo Korinčanom 5,17-21; Pismo Kološanom 3,21-23). Nikoli ne bomo kaznovani zanj, ker je bil greh izvoljencev že sojen in obsojen na križu in nas je Jezus Odrešil. Vendar BOG VZGAJA SVOJE UPORNE IN GREŠNE OTROKE, ko grešijo in so v zmoti, tako kot bi jih moral vsak dobri in Ljubeči ter Skrbni Oče. Kristjani niso kaznovani za grehe, ki jih storijo, saj nas Bog nenehno Ljubi tudi takrat, ko grešimo in ga žalimo. Pač pa nas Bog Ljubeče in Skrbno vzgaja, da bi nas poboljšal in posvetil, nas spet napotil na Pot ki vodi k Jezusu Kristusu, ki je Pot, Resnica in Življenje ter naše Odrešenje. Gre torej za Božjo Vzgojo, ki je v tem, da se discipliniramo in poboljšamo in ne za to, da kristjani prejmemo Božjo kazen za naše grehe in žalitve Boga.

    BOG VZGAJA SVOJE UPORNE IN GREŠNE OTROKE, ko grešijo in so v zmoti, tako kot bi jih moral vsak dobri in Ljubeči ter Skrbni Oče. Kristjani niso kaznovani za grehe, ki jih storijo, saj nas Bog nenehno Ljubi tudi takrat, ko grešimo in ga žalimo. Pač pa nas Bog Ljubeče in Skrbno vzgaja, da bi nas poboljšal in posvetil, nas spet napotil na Pot ki vodi k Jezusu Kristusu, ki je Pot, Resnica in Življenje ter naše Odrešenje. Gre torej za Božjo Vzgojo, ki je v tem, da se discipliniramo in poboljšamo in ne za to, da kristjani prejmemo Božjo kazen za naše grehe in žalitve Boga.

    Če zanemarjamo redna sredstva Božje milosti in Usmiljenja do nas ljudi (zasebno in skupno preučevanje Svetega pisma, razlaganje Evangelijev, pridiganje v Cerkvi, čaščenje, molitev, spokoritev, bogoslužje in Gospodovo večerjo, spoved Bogu, spokoritev, Sveto Evharistijo, odpuščanje grehov) za posvečevanje (postopno rast v naši praktični svetosti z Božjo Milostjo in Pomočjo), to neizogibno vodi v vztrajanje v grešnem obnašanju in k hudobiji, kjer ni Boga in Njegove Ljubezni. Brez Boga ne moremo storiti nič. V takih primerih Bog vedno vzgaja svoje otroke na različne načine. Če jih ne bi, ne bi bil ljubeč Oče, ki nas hoče odvrniti od greha in da se Vrnemo kot Grešni Otroci nazaj k Njemu, ki nas vedno čaka in se vedno razveseli vsakogar, ki se vrne nazaj k Njemu!. Tako kot dobri starši vzgajajo svoje otroke za njihovo dobro, tako naš Nebeški Oče ljubeče popravlja z vzgojnimi ukrepi svoje otroke v njihovo korist (Pismo Hebrejcem 12,7–11). Torej Bog z vzgojo milostno odvrne svoje otroke od uporništva in greha v poslušnost Bogu, naše poboljšanje in bogaboječnost. Kot je rekel kralj David v Psalmu 32, nas Bog ljubeče pripelje k temu, da priznamo svoje grehe in se jih pokesamo, česar brez božanske vzgoje (discipliniranja) ne bi storili in bi vztrajali na grešni poti. Tako je vzgoja odrešujoča, očiščujoča in obnavljajoča, kajti Bog nas Ljubi in je do nas Usmiljen. Božanska vzgoja je Božji katalizator za našo rast v pobožnem in bogaboječem življenju. Bolj ko poznamo Boga, bolj razumemo njegovo željo po naši praktični svetosti v skladu s Kristusovo podobo in kako daleč smo od doseganja njegovega merila. Božanska vzgoja je Božji proces, ko nas Bog kot Dober in Ljubeč starš postopoma pripelje do podobnosti s Kristusom (Pismo Rimljanom 8,28–30; Drugo pismo Korinčanom 3,18; Pismo Kološanom 3,1–10). Božja Vzgoja je zato nekaj dobrega za nas grešne in uporne ljudi, da na Bog disciplinira, če se ne poboljšamo! Ljubimo Boga in se mu nenehno zahvaljujmo za Vso Ljubezen, Dobroto in Usmiljenje! Spreobrnimo se in se poboljšajmo, da bomo nosili Boga v Srcu in Duši! Da bomo dobili Božji Mir in Blagoslov za vse kar delamo!

  54. Janez says:

    Krščansko življenje je lahko polno lepega doživetja ko živimo Bogu po Volji in Spolnjujemo Božjo Voljo, ko molimo in poslušamo in beremo Božjo Besedo in Sveto pismo, obenem pa je tudi nenehen boj proti grehu, ki prebiva v nas, dokler ostajamo na zemlji (Pismo Rimljanom 7,14–25). Ker je naše meso slabotno, pogosto zapademo v žalosten greh, saj nas hudobec skuša. Zato moramo pričakovati Božjo vzgojo za svojo neposlušnost, ko grešimo, ker je njegova želja, da bi bili posvečeni in ločeni od greha (Prvo pismo Tesaloničanom 4,3; Prvo Petrovo pismo 1,13–16). Naravne posledice greha bi nas prav tako morale odvrniti od greha. Na primer, če vernik nekaj ukrade, ga bo Bog discipliniral, tako da ga bo pripeljal k priznanju in kesanju za greh kraje; tako bo obnovil občestvo med seboj in tatom, ki se je pokesal. Vendar s tem družbene posledice tatvine niso odstranjene in so lahko hude, njihova posledica so lahko globe ali celo zapor, kar škoduje našemu pričevanju za Kristusa. To so naravne posledice greha, ki jih je treba prenesti, če se jim ne izognemo s poslušnostjo. Bog tako zelo ljubi svoje otroke, da deluje celo skozi te posledice, da nas očisti za naše posvečenje (Pismo Rimljanom 12,1–2). Bog nam hoče le vse Dobro in Najboljše! Ljubimo Boga in se mu vedno zahvaljujmo, ker je Dober in Usmiljen do vseh ljudi, tako vernih kot nevernih tudi takrat, ko grešimo in žalimo Božjo Ljubezen. Pri Bogu je vse mogoče in Njegova Vrata so za Njegove Otroke vedno Odprta. Čaka nas, da pridemo k Njemu Nazaj, da se pokesamo, spovemo, spokorimo ter poboljšamo! Sicer pa nas kot pravičen in ljubeč Starš disciplinira in opozori z Božjo Vzgojo, da se moramo poboljšati! Za spodbudo raje molimo in prosimo Boga Milosti, da bomo podobni Jezusu in spolnjevali Božjo Voljo! Veliko je dobrih zgledov pravičnega življenja vernikov, apostolov, misijonarjev, svetnikov in Jezusa Kristusa, ki naj nas spodbujajo, da bomo živeli kot Jezus po Evangeliju, Bogu v Čast in Veselje, nam pa v naše Zveličanje!

  55. Janez says:

    ALI NAJ BI BILI KRISTJANI STRPNI DO ATEISTOV IN VERSKIH PREPRIČANJ DRUGIH LJUDI?
    V našem času »strpnosti« se moralni relativizem slavi kot najvišja vrednota. Vse filozofije, ideje in verski sistemi imajo enako vrednost, pravi relativist, in so vredni enakega spoštovanja. Tisti, ki so bolj naklonjeni enemu verskemu sistemu v primerjavi z drugimi ali – še huje – ki trdijo, da poznajo absolutno resnico, veljajo za ozkosrčne, nerazsvetljene ali celo fanatične. Seveda različna verstva zagovarjajo medsebojno izključujoče trditve in relativist ne more logično uskladiti popolnih nasprotij. Na primer, Sveto pismo trdi: »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, potem pa pride sodba« (Pismo Hebrejcem 9,27), medtem ko nekatera vzhodna verstva učijo o reinkarnaciji. Torej, ali umremo enkrat ali velikokrat? Obe učenji ne moreta biti resnični. Relativist v bistvu ponovno definira resnico, da bi ustvaril paradoksalen svet, kjer lahko soobstajajo mnogovrstne, nasprotujoče si »resnice«. Jezus je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Kristjan je sprejel Resnico, in sicer ne samo kot koncept, ampak kot osebo Jezusa Kristusa. To priznavanje Resnice oddalji kristjana od današnje tako imenovane »odprtosti«, ker sledi Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Kristjan javno priznava, da je Jezus Umrl na križu na Golgoti in vstal od mrtvih (Pismo Rimljanom 10,9–10). Če resnično verjame v vstajenje, kako je lahko »odprt« za nevernikovo trditev, da Jezus ni nikoli vstal od mrtvih? Če bi kristjan zanikal jasno učenje Božje besede, bi s tem izdal Boga in ne bi sledil Nauku Jezusa Kristusa. Bodimo pozorni na to, da smo v naših primerih do zdaj navedli temelje krščanske vere. O nekaterih stvareh (na primer o Jezusovem telesnem vstajenju) se ne da razpravljati, ker so temelj krščanske Vere in naše Odrešitve. Druge stvari so morda odprte za razpravo, na primer: kdo je napisal Pismo Hebrejcem ali kakšna je bila narava Pavlovega »trna v mesu«. Izogibati pa bi se morali vključevanju v razprave o stvareh, ki so drugotnega pomena (Drugo pismo Timoteju 2,23; Pismo Titu 3,9).

    Tudi ko kristjan razpravlja oz. se pogovarja o pomembnih naukih, bi moral obvladovati samega sebe in izkazovati spoštovanje drugim, ki imajo svoja verska prepričanja in se po njih ravnajo in tiho ter pravično živijo. Nekaj je, če se ne strinjaš z nekim mnenjem; nekaj drugega pa je, če omalovažuješ človeka. Prav je, da smo sočutni, razumevajoči in strpni do drugih ljudi in jih spoštujemo, kljub razlikam! Trdno pa se moramo oklepati naše krščanske Verske Resnice, kot jo Uči Jezus Kristus, obenem pa izkazovati strpnost in usmiljenje tistim, ki dvomijo vanjo. Kot Jezus moramo biti polni milosti in resnice (Evangelij po Janezu 1,14). Izkazujmo našo Vero v Jezusa Kristusa s svojim Pravičnim, Bogaboječim in Usmiljenim Življenjem z gorečo Vero v Boga, z Molitvijo, Dobroto in služenjem Ubogim v Ljubezni do Boga. Peter je našel dobro ravnotežje med pravim odgovorom in ponižnostjo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem« (Prvo Petrovo pismo 3,15–16). Bog je na križu umrl za vse ljudi! Brez razlik! Marsikaj kar je prav v človeških očeh pa ni prav v Božjih Očeh, kar je za nas Skrivnost! Za marsikaj, kar je nam s človeško pametjo nerazumljivo, lahko obstaja kakšen Smrivniosten razlog za različen verski nagovor ljudi, ki ga pozna le Bog, ki je Usmiljen, Vsemogočen in Vseveden. Bog ljubi vse ljudi, ker drugače ne more. Bodimo podobni Jezusu tudi mi! Izkazujmo krščansko Vero v Boga z našim življenjem, Vero in Molitvijo! Ne sodimo in ne kritizirajmo nikogar, ker skrivnostna so Gospodova Pota! Vsi smo namreč Božji Otroci in Jezus je na Golgoti umrl za vse ljudi na križu in Vstal ter odrešil greha vse ljudi. Ni našeda sodimo, ker Bog bo sodil v svoji Milosti in Usmiljenju!

    Častimo in Slavimo ter Ljubimo Boga in se mu nenehno za vse ponižno zahvaljujmo!

    Gotquestions, lastni doprinos et altro

    Addendum
    Tudi ateisti so dobri ljudje, če dobro delajo, je poudaril papež Frančišek, ki je še enkrat pozval vse verujoče in neverujoče ljudi, naj stopijo skupaj. Poglavar Rimskokatoliške cerkve ponavadi vernike nagovori v pridigi po jutranji maši v svoji rezidenci, kjer ponavadi nastopi brez vnaprej pripravljenega govora. V tej pridigi pa je poudaril, da je Jezus odrešil tudi ateiste.”Tudi njih, vsakogar,” je poudaril po poročanju vatikanskega radija. “Vsi moramo delati dobro.” “Samo delajte dobro in prepričan sem, da bomo našli skupno točko,” je bil jasen papež Frančišek. V svojem odnosu do ateistov se novi papež močno razlikuje od svojega predhodnika, papeža Benedikta XVI., ki je zaradi svojih stališč do drugače verujočih izzval številne kritike. Papež Frančišek zbuja pozornost znotraj Cerkve in zunaj nje. Razprava analizira značilnosti njegove osebnosti, prav tako pa tudi poudarke, ki jih daje papeški službi in pastoralni dejavnosti. V komunikaciji z ljudmi daje prednost človeku, njegovim potrebam in pričakovanjem. Številna znamenja kažejo, da je (bil) in da ostaja vedno blizu današnjemu človeku, zlasti ubogemu, bolnemu, osamljenemu, revnemu in zapostavljenemu. Cerkev je poklicana prepričljivo oznanjati človeštvu »veselje evangelija« in »radost ljubezni«, kakor pričujeta njegovi apostolski spodbudi. Prizadevati si mora za pastoralno spreobrnjenje in iskati novih načinov za služenje človeku. Sprejela je misijonsko poslanstvo: oznanjati evangeljsko veselje, ki ga prinaša Božja beseda, z uboštvom duha služiti ubogim, v dialogu sprejemati današnjega človeka in ga spremljati na poti k Bogu, prenavljati pastoralne strukture in iskati nove poti k človeku. Ljubimo Boga in ljudi in delajmo Dobro! Bog bo sodil ne mi grešni ljudje, ki bodimo Dobri, Usmiljeni in Ponižni ter izžarevajmo Jezusa, kamor gremo ali kjer smo z Gorečo Vero in Molitvijo! Tudi izkazovanje Usmiljenja in Dobrote ubogim je Molitev! Tudi Ljubezen do vseh bližnjhih in Samaritanska Pomoč kaže, da nosimo Boga ne samo z besedami ampak tudi v Srcu!

    Papež Frančišek in Rafko Valenčič, Bogoslovni Vestnik 11/2016

  56. Janez says:

    François Pollien: Pusti Jezusu, da s svojim Duhom udejanja v tebi grešni in ubogi človek svoje blagre. Pusti mu, da hodi po svojih potih k tebi, zato da ti prinese svoje radosti in upanje. Pusti mu, da ti pomaga in te poveličuje, zato da bo v tebi poveličeval svojega Očeta. Pusti mu, da te prečka v vseh smereh in v vseh globinah, zato da bo tvoje bitje edinole in v celoti njegovo. Pusti mu, da použije tvoje življenje v svojo enost. Naj On deluje v tvojih čutilih, v tvojem srcu, v tvojem duhu, dokler mu ne boš po končanem delu mogel reči: »Vse je dovršeno« – ter boš izročil svojega duha v njegove roke (prim. Jn 19, 30; Lk 23, 46). Najprej – v tvojih čutilih. Naj jih On ozdravlja, s tem da izbrisuje sleherno možno sled zgrešene mikavnosti, onemoglosti, nerednosti, strastnosti. Moral bo izvršiti dolgotrajne in težavne spremembe in operacije, da bi dosegel najgloblje korenine. […] Toda ne boj se ničesar; saj veš, da si v rokah Njegove Ljubezni. Tvoja prizadevnost mora biti usmerjena k temu, da boš prišel iz topilnika očiščen kot najbolj prečiščeno zlato. Poslušaj ga, ko ti govori: Svetujem ti, da kupiš od mene v ognju očiščenega zlata, da obogatiš, in belih oblačil, da se oblečeš in se ne pokaže sramota tvoje nagote, in mazila, da si pomaziliš oči, da bi videl. Svarim in pokorim tiste, ki jih ljubim. Bodi torej goreč in se spreobrni. Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj. Kdor zmaga, mu bom dal, da z menoj sede na moj prestol, kakor sem tudi jaz zmagal in sem s svojim Očetom sedel na njegov prestol. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam (Raz 3, 18–22).

    Prepusti Gospodu svoje srce, da bo v njem dokončno vzpostavil nežnost in velikodušnost; da ga bo mogel povrniti k tisti prvotni čistosti, ki mu je ni kalila nobena ustvarjena navezanost, ko ga ni zavirala nobena onemoglost. Naj v njem hipoma uniči vse moči, tako da jim odvzame vsak človeški način ljubezni ter jim nazadnje podari edino obliko ljubezni, ki pristaja krščanskemu srcu: ljubiti Boga v Bogu in ljubiti vse stvari v Bogu. Stiskalnica bo imela strašansko delo; morala bo hudo stiskati, da bo priteklo žlahtno vino v svoji božanski čistosti – vino, ki razveseljuje Božje srce. Toda kakšno zmagoslavje, ko bodo končno iztisnjeni v stiskalnici prazni strahovi in prazne ljubavi, pa se bo tvoje srce dvigalo iznad vseh slabosti, navdano z blaženo čistostjo, zmožno vseh gledanj, s prosojno ljubeznijo, vredno večnih objemov. Končno je na vrsti tvoj duh Človek. Tudi tvoj duh se bo moral podvreči nekaterim skrajno zahtevnim končnim spremembam. Sveti Pavel ti bo povedal, zakaj: Zatorej odslej nikogar ne poznamo po mesu. In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev: staro je prešlo, glejte, nastalo je novo (2 Kor 5, 16–17).

    Nov Človek ali Homo Novum. Stare stvari so minile, morale so miniti; vse so minile, kajti vse je moralo postati novo in drugačno. Stare stvari so tvoja človeškost; za tvojega duha pa so naravni načini spoznavanja: to, kar apostol imenuje poznavanje po mesu. To je tvoj način spoznavanja v človeški luči. Da pa bo tvoj duh prenovljen v Božji luči, mora dopustiti, da mu Bog ugasi vso to človeško luč – na enak način, kot kakšen mojster zadolži svojega vajenca, naj se odvadi lastnih delovnih prijemov, zato da ga bo priučil novim, ki bodo strokovni in pravilni. Če bi dopustil starim šegam, da se primešajo čistim strokovnim navadam, ne bo nikoli izšolal dobrega in veščega delavca. Takšen je torej tvoj položaj – pred tvojim lastnim obrazom. Ti je jasen in razumljiv? Prav, potem pa voljno opusti vse dosedanje učenjo znanje in delovne izkušnje, zato da boš vedel vse; pusti vnemar vse, kar pripada tvojemu dosedanjemu življenjskemu načinu in slogu, da se navzameš Božjega. Naredi prostor Bogu, da Te obsije Božja Ljubezen in Božja Milost, ki ne mine nikdar! Prosi in moli, da pride Gospod in te obžari ter te blagoslovi.
    (Pollien kartuzijan, La pianta di Dio, odlomek )

    Kartuzijan Augustin Guillerand: Urejena ljubezen
    Prevečkrat si zamišljamo, da je krščanska nenavezanost v tem, da ne ljubiš ničesar. To je strašansko zgrešeno. Nikoli ni bilo bolj ljubečega srca, kot je Jezusovo srce; in naša srca se morajo oblikovati po njegovem vzorcu. Ljubiti – to je vélika in celo edina zapoved: To je prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem … in … svojega bližnjega … (prim. Mt 22, 37.39). Tu imamo ves evangelij in vse življenje in vsega Boga, ki je Deus-Caritas, Bog-Ljubezen. Je pa urejena ljubezen; ljubezen, ki naj živi in se priobčuje – zato pa žrtvuje vse, kar jo ovira, da bi se razdajala. To žrtvovanje je odtrgovanje/odvezovanje. Nenavezanost je torej negativni obraz navezanosti (ali ljubezni). Nenavezanost je red v ljubezni […]. Kadar Bog ljubezni živi v neki duši, ji daje ljubiti vsa bitja skladno s stopnjo njihovega deleža v sebi, ki je Bit. Duša jih mora ljubiti tako, kot jih ljubi Bog, to se pravi: kot se jim Bog daje. Ta dar neskončne Biti nekemu končnemu bitju je tisto, kar mu daje biti – in to je merilo za našo ljubezen. Naša ljubezen, odmerjena od samega Boga in od tega, kar o Njem zasledimo v njegovih bitjih, je urejena ljubezen. Poslej ni dovoljena nobena navezanost, ki ni v skladu s tem pravilom. Če duša v sebi odkrije kaj takega, bo navezanost krotila, ne pa odstranila. Na dnu vsega je zamisel o redu. Nenavezanost je pogoj za red, tako kot je red pogoj za ljubezen. Zato smemo reči: nenavezanost je urejena ljubezen. Prosimo Boga in molimo ga za Milost, da se vse prav postavi in uredi po Božji Volji.

    Če sprejmemo Božjo Besedo, če vstopimo vanjo; če ji prisluhnemo in če jo ohranimo; če smo tako srečni, da si prisvojimo to, kar govori, in če s tem postanemo njeno bivališče:
    – vzajemno bivališče, kjer ostajamo z njo in ona ostaja z nami;
    – tedaj utihne glas zemeljskih dobrin, nam ne bije več na uho, ne privlači nas več v zlaganost tistega, česar ni;
    – tedaj spoznavamo to, kar je ; darujemo se temu, kar je;
    – postajamo to, kar je; enotni smo z Bitjo in okušamo njeno neodvisnost od vsega, kar je ustvarila.

    Osvobojeni smo za svobodo Božjih otrok (prim. Gal 4, 4-7; 5, 1.13). S svobodno voljo in vsem srcem sprejemamo Božjo Besedo in po njej živimo, molimo in delamo dobro in služimo drugim! Hvala sladki in ljubeči Jezus. Taka je svoboda, ki jo Jezus prinaša ljudem. Svoboda Božje Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja. Zdaj jo Gospod vsem nam oznanja z besedami; dokončno jo je za vse grešne ljudi in svet razodel v dejanju darovanja in smrti – na križu ter Vstajenju za naše Odrešenje. Bog nam je vse Milostno vse dal in naredil tako, da bi nam odpustil grehe, da bi imeli po Božji Milosti Življenje, če bomo Verovali v Jezusa Kristusa in pravično živeli!

    (Guilleard kartuzijan Ecrits spirituels Cartusien, odlomek)

  57. Janez says:

    GOSPOD NAJ BOM KAKOR PLODNA ZEMLJA
    Gospod naj bom kakor Zemlja, naj bom kakor Plodna Njiva,
    rodovitna in globoka prst,
    v veselje Tebi Oče in v radost kmetu, da bo na Božji Njivi oral, sejal in žel.
    Ker Tam Gospod boš blagoslovil vse naše delo in trud, da bo obilna setev in obilna žetev.
    da ne bo lačnih in da bodo polne kašče za vse, da se nasitijo.
    Molimo, da nikdar ne bo zmanjkalo delavcev, zakaj dela je veliko in treba je trdo delati
    in se truditi v potu svojega obraza na zemlji.
    Počiješ malo, si obrišeš pot z obraza, pogledaš v nebo k Njemu in zmoliš zahvalo Očetu za vse.
    Gospod pomagaj mi prosim, da bo vse moje življenje napolnjevala iskrena Vera,
    da ga bo navdihovala Tvoja Dobrota in Ljubezen, da ga bo dvigovalo Upanje in
    da boš dal Svoj Blagoslov vsemu kar počnem, za kar si mi naročil, da storim.
    Gospod vodi me po Tvojih stezah in navdihni me, da bom vedno vedel, kaj je prav, da storim.
    Pomagaj mi prosim, da bom molil in delal ter vedno hodil za Teboj Gospod in živel po Evangeliju.
    Hvala Ti Gospod, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.
    Gospod podari mi milost, da bom orodje Tvojega Miru, da bom raje delal Dobra Dela in pomagal Ljudem kot kritiziral, da bom bodril Ljudi in odpuščal razne krivice ter da bom z svojim Življenjem sledil Naukom Tvojega Evangelija. Odpusti mi prosim moje grehe in pomagaj mi, da se bom vrnil na Pot k Tebi, ki si moj Oče. Ti si moje Vse. Za dežjem pride sonce, za krizo in težavami zopet prideš k Nam Ti Oče in vse ožarja Sonce Tvoje Ljubezni in Odpuščanja nam grešnikom, ki smo Tvoji Otroci. Carpe Diem ali izkoristi dan tako, da bo prav za Ljudi in v Božjih Očeh. Razsvetli nas, da ne bomo tavali v temi, temveč, da Te bomo iskali in našli. Ti si naše Vse Gospod. Amen.

    Janez AKA Dichter Hansi

    Psalm 118: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober.«

  58. Janez says:

    Papež Frančišek mladim: BOGA ŽEJA PO VAS

    Papež Frančišek z mladimi, SDM v Krakovu, 30. julij 2016 Papež Frančišek je napisal predgovor k novi knjigi kardinala Raniera Cantalamesse z naslovom »Frančišek, Božji norček«. V njej predstavi izročilo brata Pacifica, potujočega pevca, ki je bil eden izmed prvih sobratov sv. Frančiška Asiškega.

    s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

    Ta knjiga je bila namenjena tebi, moj mladi brat v iskanju, in jaz bi te želel uvesti v njeno branje tako, da ti v dar izročam besede polne velikega spoštovanja in zaupanja, ki ga imam do tebe in vseh mladih.

    Morda se ti je zgodilo, da si odprl evangelije in prisluhnil temu, kar je Jezus nekoč rekel v svojem znamenitem govoru na gori: »Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt 7,7-8) To so močne besede, polne velike in zahtevne obljube, vendar pa se bi lahko vprašali: ali jih je potrebno vzeti zares? Ali bo Gospod res uslišal mojo prošnjo, če ga prosim, ga bom našel, če ga iščem, mi bo odprl, če trkam? Ti bi mi lahko ugovarjal: ali morda ni res, da se včasih zdi, da izkušnja to obljubo zanika? Da mnogi prosijo in ne prejmejo, da iščejo in ne najdejo, da trkajo na nebeška vrata in se izza njih ne sliši nič drugega kot tišina? Se lahko torej tem besedam zaupa ali ne? Ali ne bodo tudi te, tako kot mnoge druge, ki jih slišim okoli sebe, vir iluzije in torej razočaranja?

    Razumem tvoje dvome in cenim tvoja vprašanja – gorje, če jih ne bi imel –, ta vprašujejo tudi mene in me spominjajo na še en odlomek Svetega pisma, za katerega se mi zdi, da jih skupaj z Jezusovimi besedami razsvetli v vsej njihovi globini. V Jeremijevi knjigi Gospod po preroku pravi: »Iskali me boste in me boste našli, ker me boste iskali z vsem srcem; dal se vam bom najti.« (Jer 29,13-14) Bog se pusti najti, da, vendar le človeku, ki ga išče z vsem srcem.

    Odpri evangelije, beri o Jezusovih srečanjih z osebami, ki so hodile k njemu, in videl boš, kako so se za nekatere izmed njih njegove obljube izpolnile. To so tisti, za katere je bistveno vprašanje postalo to, da bi našli odgovor. Gospod se je pustil najti vztrajnosti nadležne vdove, Nikodemovi žeji po resnici, stotnikovi veri, vpitju vdove iz Naina, iskrenemu kesanju grešnice, gobavčevi želji po zdravju, Bartimajevemu hrepenenju po luči. Vsak izmed teh likov bi lahko upravičeno izrekel besede Psalma 63: »Mojo dušo žeja po tebi, [Bog]; moje telo koprni po tebi kakor suha, izčrpana zemlja brez vode.«

    Kdor išče, najde, če išče z vsem srcem; če zanj Gospod postane življenjsko potreben kakor voda za puščavo, kakor zemlja za seme, kakor sonce za rožo. In če dobro pomisliš, je to zelo lepo in zelo spoštljivo do naše svobode: vera se ne podari avtomatično, kot dar, za katerega ni bistvena tvoja soudeležba, ampak želi, da se vključiš osebno in z vsem, kar si. Gre za dar, ki želi biti željen. Skratka, je Ljubezen, ki želi biti ljubljena. Morda si iskal Gospoda in ga nisi našel, vendar pa tudi meni dovoli, da ti zastavim eno vprašanje: kako močna je bila tvoja želja po Njem? Išči ga z vsem zanosom srca, moli, prosi, kliči, vpij in on se bo dal najti, kakor je obljubil. Kralj verzov, čigar zgodbo boš bral na naslednjih straneh, je ljubil življenje, in kakor vsak mlad človek, ga je želel živeti v polnosti. Bil je eden izmed najbolj znanih pevcev svojega časa in v svoji siloviti želji po polnosti je, ne da bi vedel, iskal Njega, ki edini more napolniti človekovo srce. Iskal je in je bil najden.

    To nam kaže še globljo resnico: Gospod želi, da ga ti iščeš, da bi te on mogel najti. Deus sitit sitiri, je rekel Gregor Nacianški. To je, Boga žeja po tem, da bi imeli žejo po Njem, da bi nas, ko bi nas našel tako pripravljene, lahko končno srečal. On, ki nas vabi, da bi trkali, se v resnici prvi postavi pred vrata našega srca: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

    In če bi danes potrkal na tvoja vrata? Kralj verzov je srečal brata Frančiška nekega dne v samostanu Colpersito v San Severino Marche; njegova beseda ga je presunila in v njem se je vžgala nova iskra. Morda se mu je zgodilo to, kar se je zgodilo sv. Pavlu na poti v Damask: da je Božja luč zasvetila »v naših srcih, da bi v tej svetlobi spoznali Božji sijaj na obličju Jezusa Kristusa.« (2 Kor 4,6) On je videl Frančiška v svetlobi njegove svetosti in je v njem zaslutil lepoto obličja Boga. To, kar je vedno iskal, je zdaj končno našel, in sicer zahvaljujoč svetemu človeku. In, kakor sv. Pavel, je imel tiste stvari, ki so bile zanj dobiček, za izgubo, za smeti, zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa.« (prim. Flp 3,7-9) Takoj je prekinil vsakršno odlašanje: »Zakaj bi bilo potrebno še kaj dodati? Preidimo k dejstvom. Vzemi me od ljudi in me vrni velikemu Vladarju!«

    Ko Gospod kliče k sebi, ne želi polovičarstva ali obotavljanja z naše strani, ampak radikalen odgovor. Jezus bi rekel: »Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.« (Mt 8,22) Tisti dan se je rodil novi človek, ne več Guglielmo iz Lisciana, kralj verzov, ampak brat Pacifico, človek, ki ga je napolnjeval nov, prej nepoznan mir. Od tistega dne dalje je ves pripadal Bogu, v celoti je bil posvečen njemu; bil je eden najbližjih tovarišev sv. Frančiška, priča lepote vere.

    Zato, moj dragi mladenič/mladenka, medtem ko se zahvaljujem predragemu patru Ranieru za novi dar, ki ga podarja Cerkvi z dragocenimi in modrimi stranmi te knjige, v gotovosti, da bodo zelo dobro dele tistim, ki jih bodo brali, ti želim plodovito branje; in zapomni si: Bog ni prenehal klicati; nasprotno, morda daje danes slišati svoj glas bolj kot včeraj. Če boš le zmanjšal jakosti drugih glasov in povečal jakost svojih največjih hrepenenj, boš v sebi in okrog sebe slišal jasen in prodoren glas. Gospod se ne naveliča prihajati nam naproti, nas iskati kakor pastir, ki išče izgubljeno ovco; kakor žena, ki išče izgubljeni denar, kakor Oče išče svoje otroke. Še naprej kliče in potrpežljivo od nas pričakuje isti odgovor, kot ga je dala Marija: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« (Lk 1,38) Če boš imel pogum pustiti svoje gotovosti in se odpreti Njemu, se bo zate odprl nov svet, in tudi sam boš postal luč za druge ljudi.

    Hvala za tvoje poslušanje. Nadte kličem Božjega Svetega Duha in tudi ti, če moreš, ne pozabi moliti zame.

    Tvoj papež Frančišek

  59. Miro says:

    PRAZNIK BOŽJEGA USMILJENJA – NA TA DAN SO ODPRTE GLOBINE BOŽJEGA USMILJENJA!

    Gospod Jezus želi, da praznik božjega usmiljenja praznujemo na prvo nedeljo po veliki noči, kar kaže na tesno zvezo med velikonočno skrivnostjo odrešenja in tem praznikom. Bogoslužje tega dne najpopolneje slavi Boga v skrivnosti njegovega usmiljenja.

    Praznik usmiljenja ne sme biti le dan posebnega češčenja Boga v skrivnosti usmiljenja, temveč mora biti za vse ljudi, posebej za velike milosti, če so skladne z božjo voljo. Prav s tem praznikom je povezal velike obljube.

    Največjo med njimi je povezal s svetim obhajilom, ki ga prejmemo na ta dan – to je obljuba »popolnega odpuščanja krivde in kazni«, oziroma obljuba take milosti, kakor jo prejmemo samo pri zakramentu svetega krsta.

    Veličina praznika je tudi v tem, da lahko vsi, celo tisti, ki se šele ta dan spreobrnejo, izprosijo velike milosti, če so skladne z božjo voljo.

    »Hočem«, je rekel Gospod Jezus sestri Favstini, da bi bila ta podoba (…) slovesno blagoslovljena na prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja« (Dnevnik sv. Favstine, 49).

    »Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti. Oseba, ki pristopi k spovedi in k svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse božje pretočnice, po katerih tečejo milosti; naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat« (Dn 699).

    Več o obhajanju praznika Božjega usmiljenja na:
    https://kapitelj.com/praznik_bozjega_usmiljenja.html

    MOLITEV za podelitev milosti na priprošnjo svete Favstine

    Jezus, ti si sveto Favstino naredil za veliko častilko tvojega
    brezmejnega usmiljenja. Blagovoli mi po njeni priprošnji
    podeliti milost (poveš za kaj prosiš), za katero te prosim, če
    je to skladno s tvojo sveto voljo.

    Jaz, grešnik, nisem vreden tvojega usmiljenja, vendar poglej
    na duha daritve in posvetitve sestre Favstine in poplačaj njene
    kreposti tako, da uslišiš prošnje, ki jih po njej z zaupanjem
    tebi izročam.

    Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k
    nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih
    tako na zemlji.

    Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge,
    kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas
    v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

    Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena
    si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.

    Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši
    smrtni uri. Amen.

    Slava Očetu in Sinu in Svetemu duhu, kakor je bilo v začetku,
    tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
    Sveta Favstina, prosi za nas!

  60. Hvala says:

    ALI VAS SKRBI ZA JUTRIŠNJI DAN ?
    ————————————————

    Jezus nas vabi, da bi živeli tako, da ne bi razmišljali
    o jutrišnjem dnevu in da bi v celoti predali svojo
    prihodnost v Njegove roke: “Ne skrbite torej in ne
    govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj
    bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani.
    Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite
    najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in
    vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti
    jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu
    njegova lastna težava.” (Mt 6, 31-34)

    Jezus s tem ne misli, da ne smemo vnaprej načr-
    tovati ali narediti ničesar glede svoje prihodnosti.

    Namesto tega pravi: »Ne skrbite zaradi jutrišnjega
    dne.« Ko pomislimo, vidimo, da je večina naših
    skrbi osredotočena na to, kaj se lahko zgodi jutri.
    Nenehno nas nadlegujeta dve besedi: Kaj pa če?

    Jezus prekine naš »kaj če« in nam reče: »Tvoj ne-
    beški Oče zna skrbeti zate.« Nadalje nam
    pove: »Ni vam treba skrbeti. Vaš Oče
    ve, da vse te stvari potrebujete in vas
    ne bo nikoli zapustil. Zvest vas bo
    nahranil, oblekel in poskrbel za
    vse vaše potrebe.»

    “Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne
    spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče
    hrani. Ali niste vi več vredni kot one? In za obleko,
    kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo.
    Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še
    Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen
    kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo
    na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč,
    mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni?” (Mt
    6, 26; 28–30)
    Vse svoje včerajšnje dneve z veseljem darujemo
    Gospodu in mu predajamo svoje pretekle grehe.
    Zaupamo mu, da nam je odpustil vse naše pretekle
    grehe, dvome in strahove. Zakaj torej ne bi storili
    enako s svojimi jutri? Resnica je, da se večina od nas
    tesno oklepa svoje prihodnosti in meni, da ima pra-
    vico do izpolnitve svojih sanj. Naše načrte delamo
    oddvojeno od Boga, nato pa ga pozneje
    prosimo, naj blagoslovi in izpolni vse
    te upe in želje.

    https://drive.google.com/file/d/1WDRDrgYqSa4RBR0ayhsI7_v6L33t11d3/view
    —————————————————————————————————-
    POSLUŠAJMO JEZUSA , KO NAROČA KAKO NAJ ŽIVIMO. V CELOTI PREDAJMO PRIHODNOST V NJEGOVE ROKE, NE GOVORIMO- KAJ PA ČE?, KAKO BO ? ITD…..

  61. Hvala says:

    PROSIMO SVETEGA DUHA, DA BI LAHKO GLEDALI Z BOŽJIMI OČMI IN DELALI PO BOŽJI VOLJI

    Kadar človek odloča po svoje, po svojem človeškem razmišljanju je v nasprotju z Bogom, v nasprotju z Njegovo Božjo voljo.

    Alan Ames v knjigi -Življenje iz milosti pove naslednje : OD PIJANCEV , NARKOMANOV IN BERAČEV SEM SE NA CESTI OBIČAJNO OBRAČAL PROČ, pravi. NIKOLI JIM NISEM DAL VELIKO DENARJA. GOSPOD PA MI JE DEJAL:”ZAKAJ SI TAK?
    S TAKŠNIM RAVNANJEM SE OBRAČAŠ OD MENE, IN TU JE SPET VPLETEN SATAN, KI TE ODVRAČA OD MENE. V VSAKEM ČLOVEKU GLEJ MENE.MENE GLEJ TUDI V LJUDEH V OBCESTNIH JARKIH, PRISTOPI K NJIM IN JIH IMEJ RAD.
    ——————————————————————————————————————————————————-

    ČE SE ODVRAČAŠ OD TEH LJUDI, MISLEČ, DA ČE JIM DAŠ DENAR, GA BODO ZAPRAVILI ZA ALKOHOL, ALI MAMILA, ALI KAKO DRUGAČE, POTEM SVOJI LJUBEZNI POSTAVLJAŠ POGOJE. LJUBEZEN MORA BITI BREZPOGOJNA, JE REKEL JEZUS.
    ČE VIDIŠ LJUDI V STISKI, SE JIM MORAŠ PRIBLIŽATI IN JIM POMAGATI, KAJTI ČE SE V TAKŠNEM TRENUTKU OBRNEŠ PROČ OD NJIH, JE TO LAHKO TRENUTEK, KO PROPADEJO. ČE PA SE JIM PRIBLIŽAŠ IN JIM POMAGAŠ, JE TO MORDA ZANJE TRENUTEK REŠITVE. ” Kako veliko odgovornost imamo!

    GOSPOD JE DEJAL:”DELITI Z DRUGIMI JE ZELO POMEMBNO, KAJTI TO JE DEL KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA, DEL KATOLIŠKEGA ŽIVLJENJA”, Mnogi so danes slepi za to, vidijo samo lastne potrebe. Zelo pomembno je, da vidimo potrebe drugih.

    NENADOMA JE SPOVED POSTALA NEKAJ ZELO POSEBNEGA, pravi Alan Ames , KER MI JE BILO V NJEJ POKAZANO MARSIKAJ O MOJEM ŽIVLJENJU , KDAJ SEM RAVNAL NAPAČNO. GOSPOD JE DEJAL: TEMU SLUŽI TA ZAKRAMENT. POKAZATI TI HOČE PRAVO POT V ŽIVLJENJU. JE ZAKRAMENT, KI TE VSAKIČ PRIVEDE KORAK BLIŽJE K BOGU, ČE GA PREJMEŠ Z ODPRTIM SRCEM. POGOSTEJE GA SPREJEMAŠ , BLIŽJE SI BOGU.”
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

  62. Hvala says:

    BREZ EVHARISTIJE SE ČLOVEK ZANAŠA NASE
    —————————————————————–

    Carver Alan Ames v knjigi – ŽIVLJENJE IZ MILOSTI, opisuje, kako ga je Jezus poučeval, mu svetoval, kaj naj dela in kako, da bo lahko popolno zaživel v moči Svetega Duha, v moči Kristusovega telesa- SVETE EVHARISTIJE. Ames opisuje, kako človek, ki živi brez evharistije SE ZANAŠA NA SEBE, NA SVOJO MOČ.

    Zmeraj ponavljam, da se ne smemo zanašati na sebe, kajti to pomeni ODCEPITEV OD PRAVEGA ŽIVLJENJA, VSE JE TREBA STAVITI NA BOGA. Tudi jaz dolgo nisem razumela tega, vendar mi je Gospod pomagal.

    Človek, ki se oddaljuje od Boga, to pomeni, da ne hodi pogosto k spovedi, ne prejema Svete Evharistije, se odmika luči in gre proti temi. Človek nima zaupanja v Boga, boji se trpljenja, išče rešitve pri ljudeh brez Boga. Ko človek vse svoje grehe odprto pove in izroči Bogu, Ga prosi za vodstvo , moli in se trudi popolnoma sodelovati in pogovarjati se z Njim , to pomeni, da ima osebni odnos, bo Gospod delal in osvobajal in ozdravljal človeka. Pri tem ne sme biti človek nestrpen, zahtevati takojšnje rešitve, rešitve po svoji volji. TO NE GRE. PONAVLJAM, DA VSAK, KI SE PREPUSTI VODSTVU SVETEGA DUHA, MORA SPREJETI NJEGOVO VODSTVO , NE PA SILITI IN ZAHTEVATI REŠITVE PO SVOJE. VELIKO LJUDI ZAČNE TAKO, DA SE PREPUSTI VODSTVU SVETEGA DUHA, VENDAR NEKATERI ODNEHAJO, KER NE MOREJO VZDRŽATI , KERI NI PO NJIHOVO IN KER JE POTREBNA POPOLNA ODPOVED SAMEMU SEBI-TO POMENI UMRETI SVOJEMU JAZU. To res ni lahko in enostavno, ampak z BOGOM IN PRI BOGU JE VSE MOGOČE.

    Včasih človek res misli, da ne bo mogel vzdržati. Tudi svetovni karizmatiki so napisali, da so mislili, da ne bodo vzdržali v preizkušnji. Ampak Jezus jih je opozoril, da je najprej Veliki petek, potem pa pride Velika noč.

    Če se človek prepusti rokam Jezusa in zaupa v Njegovo vodstvo in načrt, bo vse dobro. Gospod pa ima s vsakim človekom drugačen načrt.

    Če beremo življenjepise svetnikov, vidimo, da je Bog preko njih delal čudeže, to pa zato, KER SO SE POPOLNOMA PREPUSTILI BOŽJI VOLJI.

    Alan Ames v omenjeni knjigi opisuje, DA MNOGO KATOLIČANOV DANES NE ŽIVI V POKORŠČINI, POTEM PA SE SPRAŠUJEJO, OD KOD JIM TOLIKO TEŽAV V ŽIVLJENJU.
    Danes je mnoge katoličane strah smrti pravi Alan. Le zakaj? sprašuje. Strah nima deleža v naši veri. LE VERA, ZAUPANJE IN LJUBEZEN.

    Dolgo časa sem spoznavala, da je Kristusov križ in Njegovo trpljenje in s tem tudi naše, IZVIR PRAVEGA ŽIVLJENJA. Ko se človek res oklene Boga in ga On vodi, se ne da več opisati z besedami tega doživljanja, te skrivnosti zaupnega bivanja, KI NASTAJA MED ČLOVEKOM IN BOGOM. TO JE POTREBNO OBČUTITI IN SPOZNATI. Zato govorim, da se je potrebno prepustiti Božjemu vodstvu. TO PREPUŠČANJE SVETEMU DUHU PA MORA BITI V POPOLNEM SODELOVANJU Z GOSPODOM IN V OSEBNEM ODNOSU , KAJTI GOSPOD BO NAROČAL, SPOROČAL IN DAJAL NAVODILA, NASVETE, ZATO MORA BITI RES PRISTEN OSEBNI ODNOS .

    Večkrat sem že omenila, da je potrebno Gospodu izročiti svoj čas za delo , počitek itd, potem ne bomo ponavljali besed -NIMAM ČASA ZA TO IN ONO…..

    Naj omenim samo en svoj primer izmed mnogih: dogovorjena sem bila ob uri , ne v svojem kraju. Če zamudiš, se potem poruši ves vrstni dnevni red, pač ne moreš več opraviti, ker so drugi na vrsti naslednjo uro. Od doma se šla z avtomobilom. Hotela sem iti po znani mi poti, vendar me je nekaj prepričalo, da nisem zavila po tisti poti, ampak po drugi. Te poti nisem bila toliko vajena, pa tudi daljša je do cilja. Gospodu sem rekla: Gospod ti veš, da moram na to …priti pravočasno, prosim te, če je tvoja volja, pomagaj mi, da ne zamudim! Malo sem razmišljala, potrebno je poiskati parkirni prostor, pa vhod, pa človeka itd,,to bo trajalo, kaj če zamudim? Nisem se več obremenjevala s tem, KAJTI ČE SEM GOSPODU IZROČILA, BO ON POSKRBEL TAKO, KOT JE NJEGOVA VOLJA ZA TO ZADEVO.

    Prispela sem v mesto, našla sem takoj prazen parkirni prostor, odhitela po listek za plačilo, odhitela proti stavbi in v tisti minuti, ko sem vstopila v stavbo, sem srečala osebo, h kateri sem bila namenjena. Začudila sem se, do sekunde točno sem prispela.
    Gospodu sem se zahvalila. Gospod res poskrbi za vse. Gospodovo voljo je potrebno sprejeti, takšna kot je.

    NE BOJTE SE IZROČITI JEZUSU V NJEGOVE PREBODENE ROKE! KJE PA JE ČLOVEK DANES LAHKO BOLJ VAREN KOT V NJEGOVIH ROKAH, V NJEGOVEM OBJEMU?

  63. Miro says:

    O SVETI EVHARISTIJI JE ŠE OGROMNO NEZNANJA IN NEVEDNOSTI, NA ŽALOST TUDI MED KRISTJANI. KOT JE ZAPISAL NICOLAS BUTTET, JE NEZNANJE O EVHARISTIJI EDEN OD USODNIH RAZLOGOV, ZAKAJ ŽIVIMO MIMO NEPRECENLJIVEGA DARU SV. EVHARISTIJE.

    Da bi se bolj približali skrivnosti presežne ljubezni, v branje priporočam odličen prispevek, ki ga je napisal duhovnik Milan Knep (povzeto po spletnem portalu Domovina, 12. avgust 2018).

    SKRIVNOST PRESEŽNE LJUBEZNI

    Jezus je z znamenji in čudeži, ki jih je delal in z besedami, s katerimi je razlagal Božje kraljestvo, silno privlačil množice. Ljudje so množično drli za njim. Obkrožen z občudovalci je na cvetno nedeljo na osličku prijezdil v Jeruzalem.

    Podobno je bilo v prvem letu njegovega javnega delovanja. Potem, ko se je s čolnom prepeljal na drugo stran Genezareškega jezera, je šla množica po suhem za njim okoli jezera. Jezus se jim ni skril, pač pa jih je zbral na griču, v Kafarnaumu, v idilični vasici na obali Genezareškega jezera. Govoril jim je o kruhu življenja. Zdelo se je, da ljudje povsem razumejo, kar jim govori o mani v puščavi in da oznanilo brez večjih zadržkov tudi sprejemajo.

    V nekem trenutku je pogovor med Jezusom in množico zastal in se sprevrgel v negodovanje. Poslušalci so napeli ušesa in se spraševali, ali prav slišijo. Jezus je namreč izrekel zelo nenavadne besede, kakršnih še niso slišali: »Jaz sem kruh življenja, ki je prišel iz nebes.« Niso mu postavili nobenega dodatnega vprašanja, kako to misli. Ali misli dobesedno, ko trdi, da je prav on kruh življenja, ki je prišel iz nebes? Polni ogorčenja so ugovarjali: ‘Ti si vendar tesarjev sin. Tvojega očeta in mater vsi poznamo, torej si eden iz med nas, zakaj potem govoriš, da si kruh, ki je prišel iz nebes‘ (prim. Jn 6,42).

    Vse, kar je Jezus še povedal v pojasnilo, je bilo zaman. V hipu so pozabili na vsa ozdravljenja, ki so jim bili priča zadnjih nekaj dni, popolnoma so razvrednotili čudež pomnožitve kruha. Niti na misel jim ni prišlo, da bi naredili povezavo med pomnožitvijo kruha in kruhom življenja.

    To, kar se je zgodilo Jezusu, tudi nas postavlja na realna tla, naj se ne zanašamo ne na pretekle zasluge ne na prepričevalno moč argumentov. Veliko let lahko delamo plemenite stvari, a je dovolj le ena napaka, ki jo ljudje pograbijo in že lahko izničijo pomen in vrednost vseh naših preteklih naporov in velikodušnosti. Potem tudi argumenti ne zaležejo več, ker jim nihče več ne prisluhne. Več argumentov, ki jih kdo ima za svoj zagovor, bolj gredo ljudem na živce. Tudi naj se ne zanašamo na potrpežljivost in iskrenost ljudi, kajti bolj jim je do ugodja kot do resnice.

    Kljub tem dejstvom Jezus pri obrazložitvi svojega oznanila ni popustil. Teh, ki so bili takrat z njim v Kafarnaumu, sicer ni prepričal, a je pridobil nepregledne množice drugih, tudi nas, ki mnogo stoletij pozneje prebiramo njegove besede.

    V EVHARISTIJI SE ZAČENJA PRENOVA STVARSTVA

    Današnji evangelij nas navaja na razmislek o vzrokih, zakaj so ljudje pred Kafarnaumom tako lahkomiselno zavrnili Jezusovo besedo o kruhu življenja in zakaj se ljudje danes tako brezbrižno in površno vedemo do kruha življenja?

    Švicarski puščavnik Nicolas Buttet – rojen leta 1961, prej pravnik in poslanec v francoskem delu Švice, od leta 2003 duhovnik – odgovarja: razlogov za majhno gorečnost do Jezusa v evharistiji je več. Najprej globina skrivnosti, a ne v tem smislu, da bi bila ta skrivnost zapletena in težko razumljiva, pač pa je kruh življenja globoka skrivnost zato, ker pomeni preobrat celotnega vesolja, pravi puščavnik Buttet. In dodaja: v evharistiji se začenja prenova celotnega stvarstva. Kruh prihaja iz zemlje; ko je posvečen, je preobražen v ljubezen in neminljivo življenje.

    Ta preobrazba je nevidna našim očem. Toda nevidna je, denimo, tudi preobrazba premoga v toploto. Če smo blizu kurišča preobrazbe sicer ne vidimo, jo pa čutimo. Če pa smo od kurišča oddaljeni, preobrazbe ne vidimo in ne občutimo. Zato Buttet opozarja, da je naša pozornost preveč osredotočena na majhno hostijo, zaradi česar pomislimo, da to, kar duhovnik dvigne pred naše oči, res ne more biti kaj posebnega (prim. Nicolas Buttet, Evharistija, ljubezen svetnikov, Založba Emanuel d. o., Ljubljana 2010, str. 5–9).

    Toda to je pogled oči, pravi Buttet. Kaj v resnici naše oči vidijo o celotni resničnosti vesolja? To, kar lahko vidimo z očmi, tudi če gledamo skozi največji teleskop, ni skoraj nič, niti milijoninka tega, kar v resnici obstaja. Zato Buttet poudarja: tudi če naši čuti na hostiji ne odkrijejo ničesar, nam naša vera daje občutek za celoto in vedenje o celoti vsega. Z vero vidimo mnogo več kot z očmi, prepričani pa smo ravno obratno, pravi Buttet. Vera je odprtost za sprejemanje vse resničnosti stvarstva in Boga, v oči pa lahko pride le zelo majhen delček vsega, kar je.

    ZAKAJ SMO HLADNI?

    Ni čisto logično, da se ljudje zadovoljijo s tem, kar jim pove empirična znanost. Če namreč nimamo vere, izgubimo celoto. Kajti tisto, kar sodi k celoti, tisto, kar moramo upoštevati, niso samo stvari, ki jih preučujemo v laboratorijih, ampak sodijo k celoti tudi duhovne in etične resničnosti, ki so znanosti nedostopne, za naše življenje pa so bistvene.

    Ponižen poklek pred hostijo je varovalka, da s svojo človeško preobrazbo sveta – sveta ne uničimo, ampak dopustimo Bogu, da preobrazbo v svoji vsevednosti in ljubezni izpelje on sam. In »živi kruh iz nebes« je prostor te preobrazbe, ki se že dogaja.

    Drugi razlog, zakaj so mnogi pred Najsvetejšim zakramentom povsem hladni, je neznanje. Otroci gredo danes k prvemu sv. obhajilu v tretjem razredu. V treh letih priprave spoznajo skrivnost sv. maše samo površinsko. Premalo upoštevamo, da v otroštvu, ko dejansko še nimamo razvitega notranjega duhovnega življenja, v resničnost evharistije ne moremo polno vstopiti. Tako da je verouk za mnoge celo ovira, pravi Buttet, ker mislijo, da vero s tem, kar so slišali pri verouku, poznajo, a je v resnici ne. Otrok sicer ima občutek za skrivnost in mu ta vidik evharistije ni tuj, vendar otrok ne umeva, kako se skozi evharistijo preobraža celotno stvarstvo.

    KDO ZARES TRAJNO OMOGOČA RAST ZAKONSKE LJUBEZNI?

    Tudi mnogi zakonci pogosto ne opazijo, da se odnos med njimi odvija povsem na površini. Ne opazijo zato, ker ne vedo, v čem je bistvo rasti zakonske ljubezni. Krščanska vera zakonskim parom pomaga najprej s tem, da jih uvaja v presežno ljubezen. O tej ljubezni pari dandanes ne vedo veliko. Veliko slišijo in berejo o partnerski komunikaciji, o čustvih in stiku s seboj ter o ozaveščanju tega, kar se jim dogaja. Presežna ljubezen vse to upošteva, a je hkrati onstran vsega tega. Izhaja namreč iz tistega vira presežne ljubezni, s katero je Kristus ljubil svojo nevesto, Cerkev, za katero je dal sam sebe.

    Prvi hip nas lahko takšen govor o ljubezni spravi v nejevoljo, ker mislimo, da je ne razumemo in je zato tudi nismo zmožni. V resnici nas presežna ljubezen še kako zanima, ker vsi pari hrepenijo po ljubezni, ki nikoli ne mine, po ljubezni, katerih plamenov ne morejo pogasiti niti visoke vode, kot pravi Visoka pesem.

    Odgovora na hrepenenje po presežni ljubezni pa ne najdemo v sebi, ker smo nestanovitni, ampak ga lahko najdemo, tako verujemo kristjani, samo v Kristusu. Zato bi moralo biti osnovno vprašanje vsakega zakonskega para, kaj naj stori, da bo Kristus navzoč v njunem čutenju, mišljenju in v vsem drugem, kar živita iz dneva v dan. Ali drugače: kje naj se torej hrani ljubezen med zakoncema? Tisti, ki lahko zares trajno omogoča rast zakonske ljubezni, da ohranja v sebi prvine neminljivosti, je isti kot pred Kafarnaumom, torej tisti, ki je takrat rekel in ki danes znova ponavlja: »Jaz sem kruh življenja.«

    Par, ki misli, da dovolj dobro funkcionira, in zato ne potrebuje posebne poglobitve, je že s tem prepričanjem na poti rutine in usihanja. Odnos med zakoncema je velika skrivnost, pa ne toliko zaradi zapletenosti značajev in kakšnih drugih povsem psiholoških razlogov, pač pa zato, ker se v zakonskem odnosu srečujeta dve duši, dve skrivnostni vesolji, ki se preustvarjata v eno telo, kot pravi Sveto pismo.

    To globinsko preustvarjanje dveh oseb, moža in žene, v edinost duše in telesa, ni identično s tem, kar o tem pove psihologija, sega namreč v območje, kamor sega samo Božji Duh, tisti Duh, ki navaden kruh posveti v Jezusovo telo in Kri, ki vidno materijo preoblikuje v večno Božjo ljubezen, ki človeško ljubezen in njegov eros preustvarja v agape, v karitas, v ljubezen s kakršno Kristus ljubil svojo Cerkev.

    Ob tem, ko mož in žena v Bogu postajata eno, ohranjata svojo individualnost, kot se božja in človeška narava v Kristusu ne zlijeta v novo enotno naravo, pač pa obe naravi ostajata razločeni in vendar eno.

    KRUHU ŽIVLJENJA SE PRIBLIŽAJMO Z VERO

    Neznanje o evharistiji, pravi Buttet, je eden od usodnih razlogov, zakaj živimo mimo neprecenljivega daru sv. evharistije.

    Kruh po posvetitvi prehaja v neskončne razsežnosti bivanja, h kateremu smo povabljeni. Ljudje pa radi vse skrčimo na to borno, kar nam je dano videti z očmi. Zato sv. Pavel na Areopagu v Atenah nagovarja poslušalce: »Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas« (Apd 17,26–27).

    Pri tej sv. maši se približajmo kruhu življenja z vero, s pogledom na Kristusa. Morda že danes, morda kdaj pozneje, nas bo presvetlila duhovna gotovost, da je evharistija kruh, ki prihaja z nebes. Zato kdor njega uživa, ne mrje. »Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51).

    Povzeto po:
    https://www.domovina.je/skrivnost-presezne-ljubezni/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  64. Hvala says:

    10 PAPŽEVIH NAPOTKOV, DA BOMO OZDRAVLJENI VIRUSA, KI JE BOLJ ŠKODLJIV KOT KORONAVIRUS
    —————————————————————————————————————————————-

    Lahko jih povzamemo takole: premagati ravnodušnost, stranski učinek individualizma
    Brezbrižnost do trpljenja drugih, stranski učinek individualizma v tej epidemiji, je postal virus, ki je za družbo tako neavren kot covid 19, je na eni od avgustovskih tedenskih avdienc dejal papež Frančišek.

    V desetih točkah predstavljamo njegovo analizo in predloge za izboljšanje. Naj bo to pot do duhovnega in družbenega ozdravljenja v tej preizkušnji.

    1. Epidemija je izpostavila, kako ranljivi in ​​medsebojno povezani smo. Če ne poskrbimo drug za drugega, začenši z zadnjimi – tistimi, ki so najbolj prizadeti, ne moremo zdraviti sveta.

    2. Pohvalna je zavzetost toliko ljudi, ki v teh mesecih izkazujejo človeškost in krščansko ljubezen do bližnjega, se posvečajo bolnim, tudi za ceno lastnega zdravja. Oni so junaki!

    3. Vendar pa covid 19 ni edina bolezen, s katero se je treba boriti, saj je epidemija sprožila širše družbene probleme. Ena od teh je izkrivljena vizija osebe, pogled, ki ignorira njeno dostojanstvo in njen značaj. Včasih na druge gledamo kot na predmete, ki jih uporabljamo in zavržemo.

    4. V luči vere pa vemo, da Bog na moškega in žensko gleda drugače. Ni nas ustvaril kot predmete, ampak kot ljudi, ki so ljubljeni in sposobni ljubiti; ustvaril nas je po svoji podobi. Na ta način nam je podelil edinstveno dostojanstvo in nas povabil, da živimo v občestvu z njim, v občestvu s sestrami in brati, v spoštovanju do vsega stvarstva.

    5. Prosimo Gospoda, naj pozorno pogleda naše brate in sestre, zlasti tiste, ki trpijo. Kot Jezusovi učenci ne želimo biti ravnodušni ali individualisti, to sta dve dejanji, ki rušita harmonijio.

    6. Želimo prepoznati dostojanstvo v vsaki osebi, ne glede na njeno raso, jezik ali status. Harmonija nas vodi k prepoznavanju človeškega dostojanstva, tiste harmonije, ki jo je ustvaril Bog, s človekom v središču.

    7. Človek je v resnici v svojem osebnem dostojanstvu socialno bitje, ustvarjeno po podobi enega in troedinega Boga. Smo družabna bitja, živeti moramo v tej družbeni harmoniji, ko pa je v nas sebičnost, naš pogled ne seže do drugih in družbe, temveč samo do sebe, zaradi tega pa postanemo slabi, sebični in s tem uničujemo harmonijo.

    8. Vernik, ki na svojega bližnjega gleda kot na brata in ne kot na tujca, gleda s sočutjem in empatijo, ne pa s prezirom ali neprijaznostjo. Tako gleda na svet v luči vere, si prizadeva, da bi s pomočjo milosti razvil svojo ustvarjalnost in navdušenje za razrešitev zgodovinskih dram.

    9. Medtem ko se trudimo, da bi odpravili virus, ki lahko prizadene vsakogar, nas vera poziva, da se resno in aktivno zavežemo, da se bomo borili tudi proti kršitvam človekovega dostojanstva in s tem preprečili ravnodušnost.

    10. Kultura brezbrižnosti spremlja kulturo zavrženosti: stvari, ki se me ne dotikajo, me ne zanimajo. Vera vedno zahteva, da si dovolimo ozdraviti in spreobrniti – se odvrniti od svojega individualizma, tako osebnega kot kolektivnega.

    https://si.aleteia.org/2020/08/24/10-papezevih-napotkov-da-bomo-ozdravljeni-virusa-ki-je-bolj-skodljiv-kot-koronavirus/

  65. Hvala says:

    KJER JE BOG, TAM NI SOVRAŠTVA, ZAVISTI, LJUBOSUMJA IN NITI NI TISTIH GOVORIC, KI UBIJEJO BRATE……….
    —————————————————————————————————————————————————-
    Kjer je Bog, tam ni sovraštva, zavisti, ljubosumja in niti ni tistih govoric, ki ubijejo brate… Nazarečani Jezusa občudujejo, toda hkrati od njega pričakujejo nekaj osupljivega. Hoteli so videti čudež, spektakel. Le tako bi potem tudi verjeli vanj. Jezus jim je zato rekel, da nimajo vere. Njegovi rojaki so se nad tem tako zelo razjezili, da so ga hoteli ubiti. Kako zelo se je stvar spremenila: Začeli so z lepoto, z občudovanjem, končali pa so z zločinom, ko so hoteli ubiti Jezusa. Vse to zaradi zavisti, ljubosumja in vseh podobnih stvari. To ni nekaj, kar se je zgodilo pred dva tisoč leti. To se dogaja vsak dan v naših srcih, v naših skupnostih. To se zgodi, kadar se v skupnosti lepo govori o nekom, ki je ravnokar prispel. Lepe stvari o njem se govori prvi in drugi dan, a prav dolgo ne. Že tretji dan se začne opravljati. Toda tisti, ki v skupnostih opravljajo brate, druge člane skupnosti, v resnici hočejo ubiti… V Prvem Janezovem pismu je zapisano: ‘Vsak, kdor sovraži svojega brata, je ubijalec.’ Na opravljanje in govorice smo navajeni. Pa vendar naše skupnosti in naše družine pogosto postanejo pekel, ko jih vodi ta zločin ‘uboja brata in sestre z jezikom’.

    Skupnost ali družina sta uničeni zaradi te zavisti, ki zaseje hudiča v srce in povzroči, da nekdo začne slabo govoriti o drugem. V teh dneh pogosto govorimo o miru. Vidimo namreč žrtve orožja. Toda potrebno je misliti tudi na orožje, ki ga uporabljamo sami v vsakdanjem življenju: jezik, govorice, opravljanje… Da bi bil mir v skupnosti, v družini, v državi, na svetu, bi morali začeti tako, da smo z Gospodom. Kjer je On, je tudi bratstvo. Prosimo Gospoda, da ne bi nikoli ubili bližnjega s svojim jezikom, in da bi bili z Gospodom tako, kot bomo nekoč mi vsi v nebesih.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 2.9.2013)

    http://www.mirenski-grad.si/jezus-je-luc-ki-nas-resuje-teme

  66. Hvala says:

    HUDIČEVA ZANKA”, KI JE BILA RAZKRITA SVETI KATARINI IZ SIENE
    —————————————————————————————–

    Sveta Katarina Sienska je bila nekoč pred Bogom zaradi enega od svojih grehov: obsojanja ljudi
    Mislila je namreč, da ima dar presojanja človeške narave in odkrivanja človeških napak, še posebej pri duhovnikih. Toda nekega dne ji je Bog pokazal, da zaznavanje napak drugih ne prihaja od Njega, temveč od hudiča. Spoznala je, da je to “hudičeva zanka”.

    NAJPREJ POGLEJMO SVOJE GREHE

    Hudič nam omogoči, da vidimo napake pri drugih, zato da bi jih obsojali, namesto da bi jim želeli pomagati. Sv. Katarina je priznala Bogu: “Dal si mi zdravilo proti prikriti bolezni, ki je sama nisem spoznala, s tem, ko si me naučil, da nikoli ne smem nikogar obsojati. Saj sem sama, slepa in nespametna od te bolezni, pogosto sodila druge pot pretvezo, da sem delala v tvojo slavo in za odrešenje.”

    Če pogledamo resnici v obraz v zvezi z našimi grehi in vsakodnevnimi boji, je manj verjetno, da bomo obsojali druge za njihove pomanjkljivosti.

    Ko smo sami izkusili, kako potrpežljiv in nežen je Bog z našimi šibkostmi, bomo lahko bolj usmiljeni do drugih.

    https://si.aleteia.org/2019/05/10/hudiceva-zanka-ki-je-bila-razkrita-sveti-katarini-iz-siene/

  67. Miro says:

    DEVETDNEVNICA BOŽJEGA USMILJENJA – DEVETI DAN (pred nedeljo Božjega usmiljenja)

    Molimo:
    – Molitev dneva
    – Rožni venec Božjega usmiljenja
    – Vzklike Božjemu usmiljenju

    Jezus: »Danes mi privedi mlačne duše in jih potopi v globine mojega usmiljenja. Ti zelo boleče ranijo moje Srce. V vrtu Getsemani je moja duša občutila največji odpor prav zaradi mlačnih duš. Oni so bili vzrok, da sem rekel: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene, če je to tvoja volja. Njihova poslednja možnost rešitve je v tem, da se zatečejo k mojemu usmiljenju.«

    Neizmerno usmiljeni Jezus, ti si usmiljenje samo, v bivališče tvojega neizmerno usmiljenega Srca vodim mlačne duše. Naj se te mlačne duše, ki so podobne mrličem in te navdajajo s takim odporom, ogrejejo v ognju tvoje čiste ljubezni. O nadvse usmiljeni Jezus, izkaži jim vsemogočnost svojega usmiljenja, pritegni jih v žarišče svoje ljubezni ter jih obdari s svojo ljubeznijo, saj ti zmoreš vse.

    Ogenj in led se ne moreta združiti,
    saj bo ogenj ugasnil ali se bo led stopil.
    Toda tvoje usmiljenje, o Bog,
    more pomagati še večji bedi.

    Večni Oče, usmiljeno se ozri na mlačne duše, zaobjete v nadvse usmiljenem Jezusovem Srcu. Oče usmiljenja, zaradi bridkega trpljenja tvojega Sina in njegovega tri ure dolgega umiranja na križu, te goreče prosim, dovoli, da bi tudi oni slavili globino tvojega usmiljenja (prim. Dnevnik sv. Favstine Kowalske, št. 1209-1229).

    Na običajni rožni venec molimo:
    Na prvih treh jagodah:
    Oče naš; Zdrava, Marija; Vera

    Pri vseh petih desetkah molimo:
    a) Pri velikih jagodah:
    Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo tvojega preljubega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.

    b) Pri malih jagodah (desetkrat):
    Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.

    Na koncu dodamo (trikrat):
    Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta.

    Nato zmolimo še Vzklike Božjemu usmiljenju.

    Povzeto po:
    https://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/devet-dnevnica-bozjega-usmiljenja-v-casu-korone/

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  68. Hvala says:

    VELIKA NOČ-POT NAŠE VERE

    Še ena misel ob vstajenju: Kdaj sta Marija Magdalena in ona druga Marija srečali Jezusa? Ko sta tekli k učencem, da jim sporočita, da gre pred njimi v Galilejo. Jezusa bomo srečevali, z njim živeli, če bo naše življenje od hrepenenj, da bi ga imeli zase, preraslo v neustavljivo hrepenenje, da ga prinesemo drugim.

    Vsem želim veselo veliko noč oz. vstajenjsko jutro naše vere. Vere, ki je:

    Pot neustavljivih hrepenenj, ki jim moramo iskati globlji odgovor,
    Pot poslušanja božje besede,
    Pot premagovanja obupa v zaupanju, da Bog vedno deluje.
    Pot vztrajanja v skupnem iskanju.
    Pot prinašanja Jezusa drugim.

    Veselo aleluje želim še enkrat vsem skupaj! Gospod je res vstal in živi!

    http://www.mirenski-grad.si/20-velika-noc-pot-nase-vere

    • Miro says:

      Gospa Hvala, z veseljem spremljam vse vaše duhovne spodbude in objave, saj nas usmerjajo k našemu Odrešeniku Jezusu, v Srcu katerega je Vir vseh milosti! Iz srca želim veselo alelujo in doživeto praznovanje nedelje Božjega usmiljenja tako vam kot vsem, s katerimi smo v duhu povezani s pomočjo teh spletnih strani. Kristus je vstal, aleluja! Naj nam da potrebnih moči pri obhajanju sv. Evharistije. Brez Njega ne zmoremo popolnoma nič, kar bi imelo odrešenjsko vrednost. Samoodreševanje po meri tega sveta, po meri našega okusa, po meri novodobne duhovnosti, je kot gradnja hiše brez temeljev. Tudi molitve brez povezave z Evharistijo in deli usmiljenja do bližnjega se hitro razkadijo kot jutranja megla. Bog vas obilno blagoslovi!

      • Hvala says:

        Zahvaljujem se vam g, Miro za lepe želje , spodbude, molitve, naj vstali Jezus hodi med nami nepretrgoma 24 ur na dan , nas tolaži, daje poguma in odstrani vsako nezaupanje v Njega. Tudi vsem ostalim želim, da bi vam Gospod podelil mir in vse potrebne milosti. PROSITE GOSPODA ZA ZAUPANJE V NJEGA IN BOSTE PREJELI.

        VSE DOBRO !

  69. Miro says:

    KAJ V RESNICI JE CERKEV KOT SI JO JE ZAMISLIL BOG? KATEHEZE PAPEŽA FRANČIŠKA

    VSEBINA:
    – Izpovedovati, da je Cerkev apostolska
    – Tudi Cerkev je mama
    – Cerkev je tempelj Svetega Duha in mi smo njeni živi kamni.
    – Tudi Cerkev je telo, Kristusovo telo
    – Prav zato je Cerkev … Božje ljudstvo
    – Cerkev je … božja družina

    Ko sem bil majhen, so me starši poslali po kruh, pomagat sosedom, … Pošlje te lahko nekdo, ki ti nekaj pomeni, nekdo, ki ga spoštuješ, ki mu zaupaš … Tudi Jezus pošilja – tiste, ki mu zaupajo in verujejo.

    IZPOVEDOVATI, DA JE CERKEV APOSTOLSKA,

    pomeni izpostaviti temeljno vez, ki jo ima z apostoli – s tisto majhno skupino dvanajstih mož, ki jih je Jezus nekega dne poklical k sebi po imenu, da bi ostali z njim in da bi jih poslal oznanjat. Beseda ”apostol” pomeni ”odposlanec”. Apostoli so bili izbrani, poklicani in poslani od Jezusa, da bi nadaljevali njegovo delo. Sv. Pavel piše kristjanom v Efezu: »Vi ste sodržavljani svetih in domačini pri Bogu. Sezidani ste na temelju apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus« (Ef 2,19-20). Brez Jezusa namreč Cerkev ne more obstajati, brez njega Cerkve ni. Jezus je osnova, je temelj Cerkve, on daje avtoriteto apostolom.

    Cerkev je apostolska, ker ohranja in posreduje evangelij: »Cerkev ohranja ta dragoceni zaklad, ki je Sveto pismo, nauk, zakramenti, pastirska služba, in to tako, da smo lahko zvesti Kristusu in deležni njegovega življenja… Je kot reka, ki teče skozi zgodovino, se širi, namaka, a voda je vedno tista, ki prihaja iz izvira; izvir pa je sam Kristus: On je Vstali, On je Živi, in njegove besede ne bodo nikoli ne prešle.« To je lepota Cerkve: prisotnost Jezusa Kristusa med nami; to, da je živ, ker je vstal! Ali kdaj pomislimo, kako je ravno Cerkev tista, ki nam kljub težavam in slabostim na svoji poti skozi zgodovino posreduje avtentično Kristusovo sporočilo? Ali nam daje gotovost, da je to, kar verujemo, zares to, kar nam je povedal Kristus?

    Cerkev je apostolska, ker je poslana oznanjat evangelij po svetu: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19-20). To je tisto, kar nam je Jezus rekel; pošilja nas, prosi nas, da se premaknemo in ponesemo veselje evangelija. Vprašajmo se: Ali smo misijonarji z našimi besedami, predvsem pa z našim krščanskim veseljem? Ali pa smo kristjani, zaprti v svoje srce in svoje cerkve?

    »Cerkev ima svoje korenine v nauku apostolov, a vedno gleda v prihodnost, trdno se zaveda, da je poslana od Jezusa, da je misijonarska. Cerkev, ki se zapira vase in v preteklost, je Cerkev, ki izdaja lastno identiteto. Vase zaprta Cerkev izdaja svojo identiteto. Ponovno torej odkrijmo vso lepoto in odgovornost Cerkve, ki je apostolska!«

    Papež Frančišek – kateheza 16.10. na trgu sv. Petra: besedilo povzeto s spletne strani Radia Vatikan.

    Več o katehezah papeža Frančiška v zvezi z vlogo Cerkve na:
    http://zupnija-kopersvetimarko.rkc.si/index.php/content/display/123/20/20

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!

  70. Miro says:

    V ponoven razmislek priporočam teme, objavljene v rubriki:

    STOPI NA PRAVO POT – NE BOJ SE!

    NA RAZNIH SPLETNIH STRANEH JE OGROMNO PISANJA IN GOVORA O TAKO IMENOVANIH ZDRAVILNIH MOČEH, SILAH, ENERGIJAH …. CELO KRISTJANI SE V STISKAH DOSTIKRAT TEGA OKLEPAJO, KAR PA NIKOMUR NE MORE PRINESTI ODREŠENJA!

    Več o tovrstnih temah na:
    http://www.molitev.net/stopi-na-pravo-pot.html

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus! Ti si živa Beseda, Luč sveta, naš Odrešenik, Mesija, Dobri pastir, Kruh življenja, Osvoboditelj, Knez miru … Jezus, bodi hvaljen zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      GOSPOD JE GOVORIL PO PREROKIH O ZAUPANJU V NJEGA IN V NJEGOVO USMILJENJE.

      VZRAVNAJ SVOJE SRCE IN VZTRAJAJ, NE PRENAGLI SE V TRENUTKU SPOPADA.
      NJEGA SE DRŽI IN SE NE UMIKAJ,
      DA BOŠ NAZADNJE POVIŠAN.
      VSE, KAR PRIDE NADTE, SPREJMI,
      POTRPI, KADAR TE DOLETI PONIŽANJE,
      ZAKAJ V OGNJU SE PREIZKUŠA ZLATO, TISTI, KI SO BOGU POVOLJI, V PEČI
      PONIŽANJA.
      V BOLEZNI IN REVŠČINI SE ZANAŠAJ NANJ.
      ZANAŠAJ SE NAJ, PA SE BO ZATE ZAVZEL,
      URAVNAVAJ SVOJA POTA IN UPAJ VANJ.
      VI, KI SE BOJITE GOSPODA,
      PRIČAKUJTE NJEGOVO USMILJENJE;
      NE ODDALJUJTE SE, DA NE PADETE,
      VI , KI SE BOJITE GOSPODA,
      ZAUPAJTE VANJ.

      VRZIMO SE V ROKE GOSPODOVE,
      NE V ROKE LJUDI (Sir, prvi del, 2-8, 18)

      Res je, celo kristjani zaupajo bolj v človeka kot v Boga. Potrebno pa si je zapomniti, da se nobena stvar na svetu ne zgodi brez privolitve Boga, tudi las z glave ne bo padel brez njegovega dovoljenja, ZATO JE BREZCILNJO ISKATI POMOČI PRI LJUDEH, ČE SE NE OPIRAŠ IN IZROČIŠ BOGU. SAJ JE SPOSOBEN, DA BO POSKRBEL ZA NAŠE REŠITVE IN POTREBE MAR NE? ALI PA SMO MI LJUDJE BOLJ PAMETNI OD SAMEGA BOGA, DA GA ŽELIMO UČITI IN SAMI ISKATI REŠITVE ‘????!!!

Dodaj odgovor za Hvala Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja