Nasvet

6.556 Responses to Nasvet

1. Miro says:

   6. maja, 2024 at 20:25

   Naj nas pri branju posameznih odlomkov Kompendija KKC spremlja milostna pomoč Gospoda, ki nam podarja potrebno luč in moč za spolnjevanje Božje volje. Molimo: Pridi, Sveti Duh …

   V KAKŠNEM SMISLU CERKEV HRANI KRISTJANOVO NRAVNO ŽIVLJENJE?

   Cerkev je občestvo, kjer kristjan prejema božjo besedo in nauke “Kristusove postave” (Gal 6,2); prejema milost zakramentov; združuje se s Kristusovo evharistično daritvijo tako, da je njegovo nravno življenje duhovno bogoslužje; Cerkev mu daje zgled presvete Device Marije in svetnikov.

   ZAKAJ CERKVENO UČITELJSTVO POSEGA NA NRAVNO PODROČJE?

   Zato, ker je naloga cerkvenega učiteljstva oznanjati vero, ki jo je treba verovati in uresničevati v življenju. Ta naloga se razteza tudi na specifične predpise nravne postave, ker je njihovo izpolnjevanje potrebno za zveličanje.

   Kompendij KKC, 429 in 430

   https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Hvala says:

   6. maja, 2024 at 18:10

   KAJ POMENI BITI UČENEC?

   KOLIKO STANE HOJA ZA JEZUSOM?

   BITI UČENEC LAHKO POMENI IZGUBITI VSE

   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   Biti Jezusov učenec je nekaj zahtevnega. Nekoč je Jezus rekel svojim učencem: Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta in svoje matere in žene in otrok in bratov in sester, vrh tega tudi svojega življenja, ne more biti moj učenec (Lk 14,26). Kaj je s tem mislil?

   Ljubezen do Jezusa na prvem mestu

   V Jezusovem času so Judje na presenetljiv način izražali stopnjo ljubezni, ki so jo čutili do nekoga ali nečesa. Namesto da bi rekli: Tebe imam rajši kot njega, so rekli: Ljubim tebe in sovražim njega. To je bil nenavaden, judovski način izražanja posebne naklonjenosti v odnosih in ni dobesedno pomenil, da človek drugo osebo sovraži.

   Ko je torej Jezus izrekel te besede o sovraštvu do družine, tega ni mislil dobesedno. Rekel je, da bi naša ljubezen do njega morala biti tako velika, da bi se v primerjavi z njo ljubezen do tistih, ki so nam blizu, zdela enaka sovraštvu. Delovanje Jezusa Kristusa v današnjem svetu je odvisno od pripravljenosti navadnih kristjanov, da posvetijo svoja sredstva – čas, moči, denar – Kristusu. Cerkev je danes slabotna zato, ker kristjani niso pripravljeni hoditi za Jezusom tako dosledno kot na začetku.

   To ne pomeni, naj razderemo prijateljstva in začnemo sovražiti svojo družino. Pomeni le, da bo v vsakem primeru predanost hoji za Kristusom na prvem mestu.

   Pokorščina
   Kaj to pomeni v praksi? Pri zadnji večerji, ki jo je Jezus obhajal skupaj s svojimi učenci na predvečer svoje smrti, jim je rekel:

   “Če me ljubite, ohranite moje zapovedi” (Jn 14,15).

   Ljubezen vedno dokažemo z dejanji. Če pravimo, da nekoga ljubimo, pa nikoli tega ne pokažemo tako, da bi mu ugodili, sploh ne gre za ljubezen. Če res ljubimo Jezusa, bomo želeli delati, kar njemu ugaja.

   Danes ima beseda pokorščina precej negativen prizvok. Lahko bi si kdo predstavljal Jezusa kot diktatorja, ki nam hoče vzeti svobodo in nas prisiliti, da ga ubogamo. Jezus sploh ni tak, in s svojimi prvimi učenci gotovo ni tako ravnal. Hoče, da se postavimo na lastne noge in sami spoznamo, kaj pomeni hoditi za njim.

   Pretežko je
   Biti Jezusov učenec ni bilo lahko ne za prve kristjane ne za nas danes. Če se res odločimo, da bomo hodili za Jezusom, bomo morda morali spremeniti marsikaj v svojem načinu življenja.

   Nihče, kdor roko položi na plug in se ozira nazaj, ni pripraven za Božje kraljestvo (Lk 9,62).

   Nekateri pravijo, da je biti Jezusov učenec pretežko in prenehajo hoditi za njim. To se je zgodilo tudi z nekaterimi Jezusovimi prvimi učenci. Potem ko je Jezus učil nekaj težkega, beremo:

   Odslej je mnogo njegovih učencev odstopilo in niso več hodili za njim (Jn 6,66).

   Po drugi strani pa je biti Jezusov učenec nujno nekaj zahtevnega. Včasih smo v skušnjavi, da bi se nam zdelo, kako Bogu napravimo veliko uslugo, ko pridemo k njemu. Mislimo, da lahko pridemo pod svojimi lastnimi pogoji, zahtevamo od njega, da počisti ves nered v našem življenju – in mu nato ne dovolimo, da bi deloval v nas, kot hoče. Od vsega začetka se moramo zavedati, da je Bog – Bog, in da ima on besedo.

   Upoštevanje vseh okoliščin

   Jezus ni nikoli skrival dejstva, da je hoja za njim težka. Nasprotno, svojim prihodnjim učencem je jasno povedal, da bodo morali marsikaj spremeniti, če hočejo hoditi za njim.

   Bogatašu je povedal, da se bo moral odpovedati svojemu bogastvu in ga razdeliti med uboge (prim. Mt 19,16-22). Ko se je nekdo drug hvalil s svojo željo, da bi rad hodil za Jezusom, mu je Jezus povedal, kakšno je v resnici življenje na cesti, brez doma in brez varnosti. Značilen tovrstni pogovor je naslednji:

   Drugemu pa je rekel: Hodi za menoj! Ta je dejal: Gospod, dovoli mi, da prej grem in svojega očeta pokopljem. Toda rekel mu je: Pusti, naj mrtvi svoje mrtve pokopljejo, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo! (Lk 9,59-60)

   Nekateri izmed njegovih odgovorov, tistim, ki so hoteli hoditi za njim, so bili včasih hladna prha za njihovo navdušenje, toda Jezus je predvsem hotel ljudem pokazati, da hoditi za njim pomeni živeti novo življenje (prim. Mt 8,18-22). Kot vsakdo, ki se loteva novega podviga, morajo tudi njegovi učenci pred začetkom upoštevati vse okoliščine.

   Nositi križ
   V času svojega delovanja je Jezus pogosto presenetil in razburil množico, ki ga je poslušala. Toda povedal je le malo bolj nezaslišanih stvari, kot so naslednje besede, ki so bile namenjene njegovim učencem:

   “Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj” (Lk 9,23).

   Učenci so mislili, da jih Jezus kot sodelavce novega izraelskega vladarja vodi k takojšnjemu uspehu in zmagi. Namesto tega pa je govoril le, da je treba nositi križ, Človeku, ki je nosil križ, nisi mogel zavidati. Gotovo je bil obsojeni zločinec na poti k usmrtitvi. Kaj je Jezus s tem mislil?

   Če torej hočemo hoditi za Jezusom, bomo morali nositi križ. Jezus je bil pripravljen, da se odpove svojim pravicam in privilegijem, celo svojemu življenju, da bi drugi prejeli večno življenje. Ko je Jezus govoril o tem, da je treba nositi križ, je mislil, da se moramo tudi mi odpovedati načinu življenja, v katerega središču so naše lastne potrebe. Živeti moramo, kot je živel on: služiti Bogu in postavljati potrebe drugih ljudi pred svoje lastne.

   Seveda je za nekatere Jezusove učence, tedanje in sedanje, nositi križ lahko dobesedno pomenilo, tvegati smrt zaradi zvestobe Jezusu. Nedvomno je Jezus mislil tudi na to možnost, ko je govoril te besede.

   Izobraževanje
   Ta zahtevnost do učencev se zdi včasih kar huda. Toda zavedati se moramo, da nikoli ne bomo popolni učenci. Beseda učenec pomeni nekoga, ki se uči. Učenje je navadno trajen proces in ne dejanje trenutka. Biti učenec pomeni postati vajenec Jezusa Kristusa. Vajenec pa se nauči svojih opravil tako, da jih dejansko izvaja in ne samo bere ali govori o njih.

   Prav tako je Jezus delal s svojimi prvimi učenci. Najprej jih je nekaj časa učil, nato jih je razposlal s pooblastilom in močjo, da ozdravljajo, izganjajo hude duhove in oznanjajo blagovest (prim. Mt 10,1-16).

   Ob drugi priložnosti je naložil to delo dvainsedemdesetim svojim učencem, ki jih je razposlal pred seboj po dva (prim. Lk 10,1-20). Gotovo za to delo še niso bili pripravljeni, saj so mnogi komaj razumeli, kdo je Jezus. Toda ta delovna praksa je bila zanje zelo koristna. Jezus lahko uporabi tudi nas, celo takrat, ko se nam zdi, da za to še nismo sposobni.

   Postavil jih je dvanajst, da bi bili pri njem in bi jih pošiljal pridigat (Mr 3,14).

   Učenec se uči od učitelja. Kristusovi učenci se danes pogosto sami od sebe srečujejo, da bi se skupaj poglabljali v Sveto pismo.

   Jezus je Božje kraljestvo primerjal kvasu v testu. Že majhna količina kvasu popolnoma spremeni testo, kateremu ga primešamo. Prav tako navzočnost Jezusovih učencev v družbi mnogo bolj vpliva nanjo, kot je videti na zunaj.

   Nagrajevanje učencev

   Ko so se učenci po tem obdobju delovanja vrnili k Jezusu, so mu navdušeni pripovedovali, kar se je zgodilo. Očitno jih je ganilo, da jim je Jezus toliko zaupal, da so smeli opravljati njegovo delo.

   Lukov evangelij nam tudi pripoveduje, kako se je Jezus zadržal ob vrnitvi svojih učencev:

   Prav tisto uro se je Jezus razveselil v Svetem Duhu in rekel: Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. DA, Oče, zakaj tako ti je bilo všeč (Lk 10,21).

   Naloge učencev
   Mnogi mislijo, da pomeni biti kristjan postati na neki nejasen način religiozen. Začnemo hoditi v cerkev in opravljati verske stvari, kot so maša, molitev in branje Svetega pisma. Kristjani sicer delajo vse te stvari, toda vedo, da je biti učenec še mnogo več. Biti Jezusov učenec ne pomeni, da se pred življenjskimi težavami skrivaš v Cerkvi. Prav nasprotno. Biti učenec pomeni hoditi za Jezusom štiriindvajset ur na dan.

   Jezus je s pomočjo različnih podob orisal vpliv, ki ga bodo njegovi učenci imeli na družbo, ko bodo napredovali v svoji hoji za njim.

   Luč sveta

   Nekoč je Jezus rekel svojim učencem:

   “Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne postavljajo pod mernik, marveč na podstavek in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj vaša luč sveti ljudem, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 5,14-16).

   Ta prispodoba gotovo ne pomeni, da bi morali hoditi okoli in se bahati s svojim vedenjem. Že s tem, da hodimo za Jezusom, bomo s svojim načinom življenja v očitnem nasprotju z družbo okoli sebe.

   Naše življenje bo pomagalo drugim, da najdejo pot k Bogu.

   Sol zemlje
   Jezus je tudi rekel:

   “Vi ste sol zemlje; če se pa sol spridi, s čim jo bomo solili? Ni za drugo, kakor da jo ljudje proč vržejo in pohodijo” (Mt 5,13).

   Sol je bila v sredozemskem svetu izredno pomembna. Rimljani so poznali pregovor: Nič ni bolj koristnega kot sonce in sol. Sol je bila posebno uporabna kot konzervirno sredstvo, ki je bilo v vročih deželah, kot je Izrael, življenjskega pomena. Uporabljali so jo, da se jim meso ne bi pokvarilo, kot so delali tudi naši predniki, ko še niso poznali hladilnikov.

   Ko je torej Jezus predstavil svoje učence kot sol zemlje, je rekel, da kristjani naravno ohranjajo vse, kar je v družbi dobrega. Kristjan naj bi bil človek, ob katerem so ljudje le s težavo hudobni in z lahkoto dobri.

   Toda sol ima še eno dragoceno lastnost: zaradi nje postane hrana okusnejša. Kot sol bi morali tudi kristjani ljudem okoli sebe izboljšati kakovost življenja. Čeprav nimamo vseh odgovorov na težave življenja, bi morali biti sposobni, da prinašamo upanje in mir zmedenim in obupanim in da s svojim značajem – s sočutjem, smehom in uživanjem vsega, kar nam je dal Bog, kažemo njegovo privlačnost. Morali bi biti stalen izziv tistim, ki so nalašč zabredli v zlo.

   Jezusove besede o soli vsebujejo tudi svarilo. Če sol izgubi svoje enkratne lastnosti, postane popolnoma nekoristna in jo vržejo proč. Jezus je s tem povedal, da bodo učenci, ki ne bodo opravljali dela, ki jim ga je Bog zaupal v svetu, zanj enako nekoristni.

   Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo rešil (Mr 8,35).

   Učenci v Cerkvi

   Biti učenec ni nekaj, kar bi lahko delal sam, v “skriti kamrici. Vsi potrebujemo spodbudo drugih, ki se tudi učijo postati učenci. Iz uspehov in neuspehov drugih učencev se lahko veliko naučimo.

   Še pomembnejša pa je potreba, da nam pomagajo tisti, ki so prišli že dlje na poti. V prvi Cerkvi so starejši kristjani pomagali mlajšim, da so rasli v zrelosti. Apostol Pavel je npr. govoril o svojem odnosu do mlajšega kristjana Timoteja kot o razmerju med očetom in sinom. Tudi danes je potrebno, da zrelejši kristjani opogumljajo druge pri njihovi rasti.

   Drži se zdravih naukov…, to izroči zvestim ljudem, ki bodo sposobni, da bodo tudi druge poučili (2 Tim 1,13; 2,2).

   Jezus svojim učencem ni dal samo svojega nauka. Z njimi je delil vse svoje življenje, tako da so lahko videli, kako svoj nauk udejanja. Torej je bistvenega pomena, da zrelejši kristjani z drugimi delijo svoje življenje in ne samo besede. Seveda vedno obstaja nevarnost, da hodimo za starejšim kristjanom in ne za Jezusom, toda če ne bomo uporabljali tega vzorca vzgoje učencev, v prihodnosti ne bo žive Cerkve.

   Štiri stopnje pri oblikovanju učencev
   Tistim, ki skušajo pomagati mladim kristjanom pri njihovi rasti danes, lahko pridejo prav naslednje štiri stopnje. Seveda niso obrazec za takojšnji uspeh, so pa način, kako lahko zrelejši kristjani posredujejo svoje izkušnje.

   Prvič: jaz delam in ti od daleč opazuješ. Ne pričakujem, da se boš od mene naučil stvari, ki jih sam nisi pripravljen delati. Kar te učim, ni iz druge roke in ni samo teorija, ki se je moraš naučiti.

   Drugič: jaz delam in ti si z menoj, opazuješ, poslušaš in morda pomagaš. Tako se lahko učiš, ne da bi moral biti popolnoma odgovoren za vse, kar se dogaja.

   Tretjič: ti delaš in jaz sem poleg tebe, da te po potrebi opogumljam in podpiram.

   Četrtič: ti delaš, jaz sem se še bolj umaknil. Toda lahko prideš in mi poročaš in poveš,če želiš nadaljnje nasvete, pomoč in spodbudo.

   Tako lahko mlajši kristjan opazuje in se uči iz izkustva starejšega kristjana. Postopno starejši kristjan uvaja mlajšega, dokler slednji sam ne opravlja dela. To delo je lahko vodenje veroučne skupine, molitev z bolnikom, svetovanje človeku, ki je v težavah ali pomoč drugemu človeku, da postane kristjan. Začne se z mojim izkustvom Boga in konča z izkustvom drugega človeka. Tistega, ki se daje na razpolago, to lahko veliko stane, vendar je bistvenega pomena za oblikovanje učencev v današnji Cerkvi.

   Biti učenec lahko pomeni izgubiti vse

   V nekaterih primerih to res lahko pomeni izgubiti vse. Mnogi prvi Jezusovi učenci so umrli zaradi svoje poslušnosti. Jakoba, Janezovega brata, je dal usmrtiti Herod Agripa v prvih dneh Cerkve (prim. Apd 12,2). Zgodnje cerkveno izročilo poroča, da sta bila Peter in Pavel usmrčena v Rimu. Cerkev je vedno doživljala nasprotovanje in preganjanje.

   Vzeti križ in hoditi za Jezusom nikoli ni lahko. Ne pridemo v spor samo s tem, kar bi sami želeli storiti, temveč lahko tudi s tistim, kar drugi pričakujejo od nas. Zavedati se moramo, da smo kot učenci lahko zelo neprijetni za družbo, v kateri živimo.

   Biti učenec pomeni potovati

   Ko hodimo za Jezusom, smo na poti. Na začetku te poti še niti malo nismo popolni učenci Jezusa Kristusa. Jezus tudi ne pričakuje od nas, da bomo takoj, ko smo se odpravili na pot, že na cilju. Kot vsako potovanje tudi hoja za Kristusom zahteva svoj čas. Delamo napake, zaidemo, toda če smo se odločili, da bomo šli za njim, bomo rasli in zoreli.

   Kot je bil Jezus potrpežljiv s svojimi omahljivimi prvimi učenci, je potrpežljiv tudi z nami danes. Pričakuje pa, da smo voljni hoditi za njim, kjerkoli nas vodi.

   Koliko stane hoja za Jezusom?

   Margaret Dehqani-Tafti je s svojim možem živela v Teheranu. Skupaj sta delala trideset let do izbruha revolucije v Iranu, februarja 1979. V začetku leta 1980 so skušali moža ubiti, vendar se je rešil. Toda maja istega leta so v okolici Teherana ubili njunega sina Bahrama. O svojem izkustvu, kakšna je cena, če hočeš biti Jezusov učenec, je gospa Dehgani-Tahi povedala naslednje:

   Mislim, da se moramo popolnoma jasno zavedati, da hoja za Jezusom ne bo vedno lahka in ne vedno varna. In če nismo pripravljeni hoditi za njim tudi v težavah, vse tisto, kar govorimo ob drugih priložnostih, nič ne pomeni. Tako pogosto pravimo, da ljubimo Boga, da mu hočemo služiti, da mu želimo vse podariti in vendar tega ne mislimo resno. Navezani smo nase, navezani smo na svojo lastnino, navezani smo na stvari, ki jih imamo, ker čutimo, da se jim ne moremo odpovedati.

   Za svoje otroke sva molila štiriindvajset let. V svojem duhu, v svojem srcu in svojih molitvah sem svoje otroke izročila Bogu, naj jih uporabi, kot se mu zdi najbolje. In molila sva, naj Bog uporabi našo družino za svojo službo v Iranu. Seveda pa si nisem mogla predstavljati, da bi me to lahko stalo življenje mojega sina. Ko je do tega prišlo, sem čutila bolečino, trpljenje in vse, kar v takem primeru začuti vsaka mati. A rekla sem si: dobro, če ga Bog potrebuje, kdo sem jaz, da bi ga lahko ohranila? Božja radodarnost do mene se je zelo povečala. Vse, kar imam, je od Boga. Postalo mi je dosti bolj jasno, da so tudi naši otroci Božji in da moramo gledati nanje in jih ljubiti kot Božjo lastnino. Cena je bila torej visoka, toda Božja ljubezen do mene je še večja.

   Biti učenec pomeni odločiti se za hojo za Jezusom po njegovi poti. Zelo lahko je nekaj reči in pri tem ne misliti resno. Naša odkritosrčnost se bo pokazala ob času stiske. Ko pride vihar, moraš dejansko misliti resno.

   Orač mora skrbno gledati predse, če hoče, da bo njegova brazda ravna. In Jezusov učenec mora trdno hoditi proti cilju – živeti življenje, v kakršno ga je poklical Jezus. duhovno.rkc.si, Avtor: arhiv, datum 16. 08. 2006 23:50:00

   Odgovori
3. Miro says:

   6. maja, 2024 at 12:23

   O KATERIH ZNAMENJIH JE GOVORIL JEZUS, KO JE OMENJAL KONEC SVETA? (Aleteia, 28/04/24)

   JEZUS JE SVOJIM APOSTOLOM OMENJAL ZNAMENJA, KI BODO NAZNANJALA KONEC SVETA IN NA KATERA NAJ BODO POZORNI. OD TAKRAT JE BILA VSAKA GENERACIJA POZORNA NA TE ZNAKE

   V Matejevem evangeliju je zapisano, da je dal Jezus svojim apostolom različna znamenja, ki naznanjajo konec sveta. Jezus je odgovoril na neposredno vprašanje, ki so mu ga zastavili njegovi apostoli:

   “Ko pa je sedel na Oljski gori, so stopili k njemu učenci in mu na samem rekli: “Povej nam, kdaj bo to in kaj bo znamenje tvojega prihoda in konca sveta.” (Mt 24,3)

   Jezus je tako naštel naslednja znamenja, ki jih je vsaka generacija kristjanov opazovala in jih videla v zadnjih 2000 letih. Pomembno je omeniti, da tudi Jezus pravi: “Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.” (Mt 24,36)

   Nihče zares ne ve, kdaj bo Jezus spet prišel, saj je svojim apostolom rekel, da nihče, niti angeli, ne ve, kdaj se bo to zgodilo.

   1. LAŽNI MESIJE

   “Jezus jim je odgovoril: Glejte, da vas kdo ne zavede! Veliko jih bo namreč nastopilo pod mojim imenom in bodo govorili: ‘Jaz sem Kristus,’ tako da bodo mnoge zavedli.” (Mt 24,4-5)

   2. VOJNE, LAKOTE IN POTRESI

   “Slišali pa boste o vojnah in govorice o vojnah; glejte, da se ne vznemirite! Kajti to se mora zgoditi, vendar še ni konec. Vzdignil se bo namreč narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu in lakote in potresi bodo na raznih krajih, vendar je vse to začetek porodnih bolečin.” (Mt 24,6-8)

   3. PREGANJANJA

   “Takrat vas bodo izročali v stisko in vas morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena. Veliko se jih bo takrat pohujšalo. Izdajali bodo drug drugega in se med seboj sovražili. Vstalo bo veliko lažnih prerokov in bodo mnoge zavedli.” (Mt 24,9-11)

   4. STISKA IN BOGOSKRUNSTVO

   “Ko boste torej na svetem kraju videli stati gnusobo opustošenja, o kateri govori prerok Daniel – kdor bere, naj razume –, takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji. Kdor je na strehi, naj ne hodi dol, da bi vzel stvari iz svoje hiše, in kdor je na polju, naj se ne vrača, da bi vzel svoj plašč. Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Molíte, da vam ne bi bilo treba bežati pozimi ali na soboto. Takrat bo namreč velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj in je tudi več ne bo.” (Mt 24,15-21)

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2024/04/28/o-katerih-znamenjih-je-govoril-jezus-ko-je-omenjal-konec-sveta/

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   5. maja, 2024 at 20:56

   POT DO MOJEGA SINA, KI JE RESNIČNI MIR IN LJUBEZEN, VODI PREKO LJUBEZNI DO VSEH BLIŽNJIH

   “K vam prihajam kot mati, ki nadvse ljubi svoje otroke. Otroci moji, tudi vas želim naučiti ljubiti. Molim za to. Molim, da bi v vsakem svojem bližnjim prepoznali mojega Sina. Pot do mojega Sina, ki je resnični mir in ljubezen, vodi preko ljubezni do vseh bližnjih. Otroci moji, molite in postite se, da bi bilo vaše srce odprto za ta moj namen.”

   Sporočilo Kraljice miru po vidkinji MirjanI Dragičević, 18. marec 2005

   https://www.mladifest.com/medjugorje/obvestila/spor2.htm

   Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     5. maja, 2024 at 20:57

     MOLIMO

     POZDRAVLJENA, KRALJICA

     Pozdravljena, Kraljica, mati usmiljenja,
     življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!
     K tebi vpijemo izgnani Evini otroci,
     k tebi zdihujemo, žalostni in objokani v tej solzni dolini.
     Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas
     in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa.
     O milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!

     Odgovori
5. Miro says:

   5. maja, 2024 at 15:00

   ALI BO SVETI DUH KDAJ ZAPUSTIL KRISTJANA?

   ČE POVEMO PREPROSTO, JE ODGOVOR NE, SVETI DUH NE BO NIKOLI ZAPUSTIL PRAVEGA KRISTJANA. TO JE RAZVIDNO V MNOGIH RAZLIČNIH ODLOMKIH NOVE ZAVEZE.

   Na primer, Pismo Rimljanom 8,9 pravi: »In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov.« Ta vrstica jasno pove, da če v nekom ne prebiva Sveti Duh, potem ta človek ni odrešen. Torej, če naj bi Sveti Duh zapustil kristjana, bi ta človek nehal biti Božji otrok v odrešujočem odnosu s Kristusom. Vendar je to v nasprotju s tem, kar Sveto pismo uči o večnem zagotovilu za kristjane (Evangelij po Janezu 10,27–30; Pismo Rimljanom 8,28–30). Druga vrstica, ki govori o trajnosti prebivanja Svetega Duha v življenju kristjanov, je Evangelij po Janezu 14,16. Tukaj Jezus pravi, da bo Oče dal drugega Tolažnika, »da bo ostal pri vas vekomaj.«

   Dejstvo, da Sveti Duh ne bo nikoli zapustil kristjana, vidimo tudi v Pismu Efežanom 1,13–14, kjer piše, da so kristjani »zapečateni« s Svetim Duhom. »Ta je poroštvo naše dediščine, v odkupitev ljudstva, ki si ga je Bog pridobil, v hvalo njegovega veličastva.« Slika zapečatenosti z Duhom kaže lastništvo in posedovanje. Bog je obljubil večno življenje vsem, ki verujejo v Kristusa, in kot jamstvo, da bo izpolnil svojo obljubo, je poslal Svetega Duha, da prebiva v kristjanu do dneva odkupitve. Podobno kot predplačilo za avto ali hišo je Bog dal vsem kristjanom predplačilo za njihov prihodnji odnos z njim, tako da je poslal Svetega Duha, ki prebiva v njih. Dejstvo, da so vsi kristjani zapečateni z Duhom, je tudi vidno v Drugem pismu Korinčanom 1,22 in Pismu Efežanom 4,30.

   Pred Kristusovo smrtjo, vstajenjem in vnebohodom je imel Sveti Duh tak odnos z ljudmi, da je prišel in odšel. Sveti Duh je prebival v kralju Savlu, potem pa ga je zapustil (Prva Samuelova 16,14). Namesto tega je Duh prišel nad Davida (Prva Samuelova knjiga 16,13). David se je po prešuštvu z Batšebo bal, da mu bo Sveti Duh odvzet (Psalm 51,13). Sveti Duh je napolnil Becaléla, da bi ga usposobil za izdelavo stvari, potrebnih za šotor (Druga Mojzesova knjiga 31,2–5), vendar to ni opisano kot trajen odnos. Vse to se je spremenilo po Jezusovem vnebohodu. Od binkoštnega dne naprej je Sveti Duh začel trajno prebivati v kristjanih (Apostolska dela 2). Trajno prebivanje Svetega Duha je izpolnitev Božje obljube, da bo vedno z nami in nas ne bo nikoli zapustil.

   Čeprav Sveti Duh ne bo nikoli zapustil kristjana, je mogoče, da naš greh »ugaša Svetega Duha« (gl. Prvo pismo Tesaloničanom 5,19) ali »žalosti Svetega Duha« (gl. Pismo Efežanom 4,30). Greh ima vedno posledice v našem odnosu z Bogom. Čeprav je naš odnos z Bogom zagotovljen v Kristusu, lahko nepriznan greh v našem življenju ovira našo skupnost z Bogom in učinkovito ugaša delovanje Svetega Duha v našem življenju. Zato je tako pomembno, da priznavamo svoje grehe, ker »nam jih bo [Bog] odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen« (Prvo Janezovo pismo 1,9). Torej, čeprav nas Sveti Duh ne bo nikoli zapustil, lahko koristi njegove prisotnosti in veselje nad njo dejansko odidejo od nas.

   Vir: Got Questions

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   5. maja, 2024 at 14:59

   Naj nas pri branju posameznih odlomkov Kompendija KKC spremlja milostna pomoč Gospoda, ki nam podarja potrebno luč in moč za spolnjevanje Božje volje. Molimo: Pridi, Sveti Duh …

   ALI SMO VSI POKLICANI H KRŠČANSKI SVETOSTI?

   Vsi verujoči so poklicani h krščanski svetosti. Svetost je polnost krščanskega življenja in popolnost ljubezni ter se udejanja v notranjem zedinjenju s Kristusom in po njem s sveto Trojico. Pot kristjanovega posvečenja, potem ko je šla prek križa, bo imela svojo dovršitev v končnem vstajenju pravičnih, ko bo Bog vse v vsem.

   Kompendij KKC, 428

   https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Hvala says:

   5. maja, 2024 at 14:11

   LAHKO TI REŠI ŽIVLJENJE: ODPOVED SEBI, VZETI KRIŽ IN HODITI ZA JEZUSOM

   KAJ JE JEZUS MISLIL, KO JE REKEL:” VZEMI SVOJ KRIŽ IN HODI ZA MENOJ. MISLIL JE NA UMIRANJE SEBI, KOT POPOLNA IZROČITEV BOGU. TO PA ZELO BOLI.
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   ODPOVED SEBI

   Tri stvari – odpoved sebi in svojemu “prav”, vzeti vsak dan svoj križ na svoje rame in hoditi za Jezusom. Vse tri so težke. In prva – odpoved sebi – mora biti biti prva in je najtežja: izpustiti svoje življenje iz rok in ga predati Bogu.

   Nekje sem prebral, da je današnjemu človeku najtežje izpustiti iz rok kontrolo nad svojim življenjem. A če je ne izpustimo, imamo “polne roke” (kontrole) in sploh ne moremo zagrabiti križa, si ga naložiti na rame in ga nositi. Tudi ni možnosti, da bi hodili za Jezusom.
   ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   NALOŽITI KRIŽ

   Nekje sem prebral, da si mi preveč na lahko – četudi to ni čisto lahko – razlagamo nositi križ: le kot neko breme, ki ga moramo nositi v svojem življenju, recimo naporen odnos z ženo, težave v službi, bolezen, … Preprosto pogledamo na svoje težave, zavzdihnemo in rečemo: “To je moj križ, ki ga moram nositi.”

   A to ni (le) to, kar je Jezus mislil, ko je rekel: “Vzemi svoj križ in hodi za menoj.” Veliko huje je. V Jezusovem času je namreč pomenilo nositi križ eno samo stvar: smrt s križanjem. Nositi križ je pomenilo soočiti se z najbolj bolečim, sramotnim in ponižujočim načinom smrti. Nihče ni razmišljal o tem kot o nekakšni življenjski nadlogi ali o kakšnem simboličnem bremenu.

   Zato je Jezusov ukaz “vzemi svoj križ” poziv k temu, da sprejmemo, kar bomo doživeli kot kristjani – ponižanje in žrtvovanje. Da si pripravljen umreti, da bi sledil Jezusu. Umiranje sebi kot popolna izročitev Bogu. Zelo boli!
   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   HODITI ZA JEZUSOM

   Resnično hoditi za Jezusom pomeni, da Jezus za nas postane vse.

   Vsakdo sledi nečemu: prijateljem, popularni kulturi, družini, sebičnim željam ali Bogu. Naenkrat pa lahko sledimo le eni stvari (Mt 6,24). Resnična hoja za Jezusom pomeni, da sledimo le Njemu in ničemur drugemu. Ne obstaja nič takega kot “polovični sledilec Jezusu”.

   Kot so pokazali učenci, nihče ne more slediti Kristusu z močjo lastne volje. Farizeji so bili pa dober primer tistih, ki so skušali poslušati Boga z lastno močjo. Njihovo samopotrjevanje je vodilo le v aroganco in izkrivljanje celotnega namena Božje postave (Mt 23,24).

   Hoja za Jezusom pomeni prizadevati si, da bi mu bili podobni. Jezus se je vedno držal zapovedi svojega Očeta in za to si prizadevajmo tudi mi (Jn 15,10).

   Resnično slediti Kristusu pomeni, da ga naredimo za Gospoda(rja) našega življenja (Rim 10,9). Tako, da vsako misel in vsako odločitev “precedimo” skozi Njegovo besedo s ciljem, da bi ga v vsem posnemali in poveličevali (1 Kor 10,31). Vse to lahko dosežemo, ko po Svetemu Duhu dovolimo, da Jezus popolnoma obvladuje vsa področja našega življenja.

   Hoditi za Jezusom pomeni, da si v svojem življenju prizadevamo “aplicirati” resnice, ki se jih naučimo iz Njegove Besede (lepo zapisane v Svetem pismu in razložene v pisanju cerkvenega učiteljstva – recimo v Katekizmu Katoliške Cerkve), in živimo, kot da bi Jezus osebno hodil poleg nas. In tudi lahko hodi poleg nas, Če le mi stopimo z Njim v korak. Župnija Ljubljana Štepanja vas.

   Vir razlage: pogovor na sestanku sodelavcev Družine in Življenja, GotQuestions

   Odgovori
8. Miro says:

   5. maja, 2024 at 8:08

   PREMAGAL JE RAKA, SE SPREOBRNIL IN OSVOBODIL ŠTEVILNIH ODVISNOSTI (Aleteia, 04/08/21)

   “ALKOHOL JE BIL VSAKODNEVNO NA SPOREDU. NEKDO JE PRINESEL KELIH, UKRADEN IZ CERKVE, IN IZ NJEGA SMO PILI POCENI VINO,” SE SPOMINJA GRZEGORZ MIECZNIKOWSKI, KI SE JE SPREOBRNIL, PREMAGAL RAKA IN PRENEHAL Z IGRAMI NA SREČO.

   Grzegorz Miecznikowski je srečal Boga. Pred kratkim je z očetom Rafałom Jarosiewiczem napisal knjigo z naslovom Ljubezen hodi po ulicah (Miłość chodzi ulicami). Pripoveduje o tem, kako je Jezus spremenil njegovo življenje, kako je premagal depresijo, prenehal z igrami na srečo in kakšnim čudežem je priča v vsakdanjem življenju.

   Več o življenjski zgodbi Grzegorza Miecznikowskega na:
   https://si.aleteia.org/2021/08/04/premagal-je-raka-se-spreobrnil-in-osvobodil-stevilnih-odvisnosti/

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     5. maja, 2024 at 8:08

     Preberite še:

     SVETNIKI, KI SO SE SPOPADALI Z ODVISNOSTJO

     https://si.aleteia.org/2021/01/17/svetniki-ki-so-se-spopadali-z-odvisnostjo/

     Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

     Odgovori
9. Miro says:

   4. maja, 2024 at 20:42

   POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

   BODITE DRUG DO DRUGEGA DOBROSRČNI IN USMILJENI TER DRUG DRUGEMU ODPUŠČAJTE,
   KAKOR JE TUDI VAM BOG MILOSTNO ODPUSTIL V KRISTUSU. (Ef 4,32)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1494&t=5#Ljubeznivost

   Pridi, pridi Sveti Duh …

   Odgovori
   • Miro says:

     4. maja, 2024 at 20:43

     MOLIMO

     Gospod Bog,
     prepričani smo,
     da tvojega odpuščanja ne prejmejo edinole tisti,
     ki te zanj ne prosijo.
     Saj velikodušno odpuščaš vsem,
     ki te iskreno prosijo.
     Nočeš smrti grešnika,
     marveč hočeš, da se spreobrne in živi.
     Verujemo, da je odpuščanje
     ena od tvojih temeljnih lastnosti.
     Prosimo te, utrdi našo vero v tvoje odpuščanje.
     Daj nam moč,
     da bomo zmogli tudi mi odpuščati tem, ki nas prizadenejo.
     Ko molimo »odpusti nam naše dolge«,
     s tem izpovemo svojo željo in potrebo,
     da nam očistiš srce sovraštva in zamere.
     Obenem pa izkažemo pripravljenost,
     iz srca odpustiti vsem,
     ki so se pregrešili proti nam.

     (molitev iz Ognjišča)

     Odgovori
10. Hvala says:

    4. maja, 2024 at 20:29

    KRITIZIRANJE

    KRITIZIRANJE =DROGIRANJE
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    Pritoževanje, jamranje, pomilovanje, godrnjanje, ugovarjanje: kdo občasno ne pade vskušnjavo teh demonov? Mogoče se počuti-
    mo bolje, ko si olajšamo dušo in svoje težave in krivdo valimo na druge, če pa to počnemo redno, ne zapuščamo samo slabega vtisa, ampak pritegnemo tudi zlo.

    KRITIZIRANJE=DROGIRANJE

    Začnimo z zavedanjem, kaj v resnici je kritika in kakšen učinek ima na naše življenje. Najpomembnejše, kar morate vedeti o njej, je, da je kritiziranje mamilo, jadikovanje, jamranje, pritoževanje in ugovarjanje pa so različne vrste drog. Kratkoročno nam dajejo dober občutek, dolgoročno pa nam zelo škodijo. Še posebej če se z njimi kot z mamili predoziramo.

    Ko rečemo kritiziranje, mislimo na očitke in obsodbe, žaljive in nesmiselne komentarje, omalovaževanje …
    Po drugi strani pa kritiziranje ni vse, kar v sebi nosi kritiko. Če kdo od nas pričakuje, da bomo izrazili svoje mnenje, je to lahko koristna in učinkovita, konstruktivna kritika, če je smiselna in izražena na lep način.

    Kritika v negativnem smislu je le takrat, ko zasmehujemo ter poskušamo drugega človeka ponižati, omalovaževati in prizadeti.

    Kritiziranje in jamranje izkazuje omejen pogled na svet. Vse na svetu ima dobre in slabe strani, saj svet deluje po naravnem zakonu polarnosti. Videti samo negativni pol v nekom ali nečem, ne pa tudi pozitivnega, pomeni imeti omejen pogled na svet. Poglejte na
    svet z vidika ljubezni do drugih!
    »
    Vsako zlo je za nekaj dobrega.«
    ljudski rek

    Neprimerno je zlasti nekoga kritizirati za nekaj, česar sami ne bi mogli narediti bolje. H kritiziranju so najbolj nagnjeni tisti, ki so v življenju neuspešni, zato za svojo nesposobnost krivijo vse druge in vse drugo.

    Zato je kritiziranje kazalnik njihove lastne nesposobnosti. Ali menite, da z nenehnim kritiziranjem starša otroku lahko pomagata, da se bo poboljšal? Kritika ni vzgojna strategija, ker degradira otroke in jim ne ponuja nobenega protimodela vedenja. Enako je z
    vlado, šefi, prijatelji in vsemi drugimi s tem ne bomo dosegli ničesar, razen da si bomo uničili ugled.

    Bodite iskreni, ko seštevate in odštevate, ali vaša kritika kaj koristi, ali vam pomaga spremeniti sogovornika na bolje, doseči življenjske cilje, ali prispeva k vašemu uspehu in sreči?

    »Kakor ti meni, tako ti sebi.«
    (Uta Lauterbach)

    Konstruktivno torej ni kritiziranje, ampak pomoč, poučevanje, usmerjanje, popravljanje in podobno.

    Kritiziranje se zdravi z odpuščanjem, sočutjem, prevzemanjem odgovornosti, hvaležnostjo …

    Raziskave japonske znanstvene ekipe so dokazale, da naše misli in čustva vplivajo na strukturo molekul v telesu. Fotografirali so molekule vode, na katere so vplivale pozitivne ali negativne misli. Ugotovili so, da ima tekočina, v katero so bile poslane dobre miselne vibracije, molekule pravilnih oblik, medtem ko je tekočina, prepojena z grdimi mislimi in besedami, sestavljena iz deformiranih molekul. Več kot 80 odstotkov našega telesa predstavlja tekočina, zato s kritiziranjem deformiramo tako tuje kot lastne telesne celice.

    Kritiziranje v nas izzove številne negativne misli in čustva. Človek, ki kritizira, ne more jasno razmišljati niti sprejemati povsem razumnih odločitev. Kritika lahko postane življenjski slog, ki nosi s seboj številne druge negativnosti, kot so sovraštvo, jeza, tesnoba, nestrpnost, nesramnost, agresija, zavist, ljubosumje, sebičnost, skopost, krivica, nepoštenost, maščevanje,
    grožnja, neiskrenost, goljufanje, laganje … Ko nekoga kritiziramo, smo pogosto nestrpni, nesramni, krivični in nepošteni do te osebe. Vse te negativne lastnosti vplivajo na naša nadaljnja dejanja. Kritika uničuje intimne in prijateljske odnose ter omejuje našo sposobnost, da se čustveno zbližamo z drugimi.

    Vzroki za pritoževanje in ugovarjanje Vsi, ki kritizirajo in se pritožujejo, vidijo zunanje dejavnike kot vzrok za svoje kritično vedenje. Pravi vzrok pa je notranji konflikt, notranje nezadovoljstvo.

    Iskreno povedano, v nas je nekaj, kar nas vodi v kritiziranje in objokovanje: naš odnos do samega sebe.

    • Največji problem je, če se vidimo kot žrtev. Tisti, ki se v življenju vidijo kot žrtev, z lahkoto obtožujejo in za karkoli krivijo druge.

    • Eden od vzrokov za kritiko je naše osebno nezadovoljstvo in hkrati občutek superiornosti.

    • Vzrok za našo kritiko je pogosto naša lastna frustracija, ki ji sledijo strah, egoizem, zavist, ljubosumje, nestrpnost, diskriminacija, nehvaležnost, aroganca in pomanjkanje ljubezni ali preudarnosti.

    • Z nami pogosto manipulirajo, zato kasneje kritiziramo z napačnimi argumenti.

    • Največji vzrok je naše osebno neznanje, kako brez kritike doseči, kar želimo; je naše nepoznavanje konstruktivnih metod za doseganje ciljev.
    Če o drugih nimamo nič lepega povedati, je najbolje molčati.

    »Kdor je med vami brez greha, naj prvi vrže kamen.«
    Janez 8,7

    Cena, ki jo plačamo za kritično razmišljanje, je naša odtujenost, ki vodi v osamljenost in/ali agresijo. Prava sreča ne prihaja po drugih, temveč po naši sposobnosti, da se odpremo, ljubimo in smo popolnoma svobodni od vsega. Ko nam uspe doseči, da naša osebna sreča ni odvisna od zunanjega sveta, je zunanji svet ne bo mogel uničiti. Pravi vir lastne nesreče ni v zunanjem svetu,
    ampak v notranjem. Zato ni razloga, da bi kritizirali in pričakovali, da nam bodo drugi zagotovili karkoli, tudi našo srečo. Če se človek zadovolji z majhnimi stvarmi in najde srečo v nematerialnih stvareh, potem se ni treba pritoževati niti protestirati. Zunanji dejavniki lahko le sprožijo nekaj, kar je že tam (v nas), vnamejo ogenj, zato niso vir, ampak le sprožilec. Nekaj v nas ni v redu,
    zato nas nekateri ljudje ali nekatere stvari provocirajo, ker je v nas nekaj, česar ne prenesemo.

    POUČEVANJE

    Kako prenehati kritizirati, se pritoževati, ugovarjati …
    Najbolje je vsako navado zamenjati z novo navado – slabo navado z dobro. Za prenehanje kritike, torej za ukrotitev tega demona, lahko uporabimo različna orodja, kot so: hvaležnost, odgovornost, razumevanje, strpnost, dostojanstvo, čast, odmaknjenost, ločenost, zmernost, samokontrola, samodisciplina, vzdržljivost, spodobnost, odpuščanje, usmiljenje, človečnost, sočutje in kot najbolj idealen protistrup ljubezen.

    »Tvoj problem ni tvoja krivda, ampak tvoja odgovornost.«
    Ameriška TV-reklama

    Konkretne poteze

    • Prevzemite odgovornost – ugovarjanje in kritiziranje je v bistvu naša trditev, da nismo krivi, da je nekdo drug kriv namesto nas.
    Malo je ljudi, ki so res pripravljeni prevzeti odgovornost za svoje neugodne življenjske okoliščine.

    • Bodite bolj hvaležni – osredotočite se na vse, kar je hvaležnosti vredno, namesto na vse, kar je vredno kritiziranja in obžalovanja. Nehajte izgubljati čas s komentiranjem vsega tega in vseh tistih, ki niso vredni vaše pozornosti, ampak se začnite ukvarjati s tistimi, ki jih cenite in za katere ste hvaležni.

    • Nehajte igrati vlogo žrtve , biti žrtev je zelo praktično, saj tako od sebe odmislijo krivdo in pridobijo dodatno pozornost in sočutje drugih, ko jih prepričamo, da nam je nekdo naredil krivico.

    • Svoje nezadovoljstvo spremenite v zadovoljstvo , pogosto je vzrok za naše kritiziranje drugih to, da smo nezadovoljni s svojim življenjem. Za to je najlaže kriviti druge, tudi če ti sploh niso krivi. Ko se zavemo, da za našo srečo in uspeh ni odgovoren nihče, razen nas samih, se lahko začnemo spreminjati na bolje.

    • Vprašajte se, ali nimate pametnejšega dela kot godrnjanje in pljuvanje po drugih. Namesto da bi iskali pomanjkljivosti tam, kjer jih ni, poskusite videti dobro stran tega, kar drugi delajo in poskušajo doseči.

    • Obkrožite se z ljudmi, ki niso nagnjeni k kritiziranju, jamranju, pritoževanju, ugovarjanju … Ljudje, ki pogosto obtožujejo, kritizirajo in ugovarjajo, vas bodo okužili in vas tako kot odvisnike od drog prisilili, da se jim pridružite.

    • Ne podpirajte drugih pri kritiziranju, spremenite temo takoj, ko opazite, da nekdo kritizira ali jamra. Še bolje, opozorite ga, da tak odnos ne prinaša nič dobrega, le slabo.

    • Zakopljite bojno sekiro, ni vam treba kaditi pipe miru s tistimi, ki bi jih najraje kritizirali, ampak zakopljite sekiro: to je za vaše dobro. V praksi to pomeni, da se z njimi ni treba družiti ali pa se vsaj ne obremenjevati. Živi in pusti druge živeti. To je
    stvar odločitve.

    • Ne delajte drugim tistega, kar ne želite, da bi oni storili vam. Če nočeš, da bi te drugi kritizirali, tudi ti njih ne kritiziraj. Zagotovo dajete tudi drugim razlog, da se pritožujejo nad vami in vam ugovarjajo.

    • Recept proti jamranju: nekaj časa pretiravajte v samopomilovanju in jamranju, dokler vas nihče več ne bo jemal resno in ne postanete sami sebi smešni. Nato se smejte sami sebi in obrnite nov list.

    • Smejte se čim več in čim pogosteje, nemogoče se je smejati in pritoževati hkrati. Bolj ko se smejite, manj razloga in časa boste imeli za pritoževanje in kritiziranje.

    Kaj storiti namesto kritiziranja.

    »Kdor je pripravljen pomagati, ima pravico do kritiziranja.«
    Abraham Lincoln

    Kaj početi, namesto da bi kritizirali: • pomagati, poučevati, usmerjati, popravljati;

    primeri: »Ne vem, ali imam prav, ampak mislim, da je mogoče narediti to in to bolje, če namesto …
    narediš tako in tako. Kaj praviš na to?«; »Če vas ne moti, bi vam svetoval …«;

    • konstruktivna pripomba ali komentar s poudarkom na rešitvi na podlagi lastnih primerov: »Ne bi želel, da me narobe razumete, ne gre za kritiko, vendar sem opazil, da se zadnje čase izogibate udeležbi na sestankih … Enako sem sam delal prej. In potem ko bi moralo biti …«;

    • duhovita pripomba, ki nikogar ne užali, anekdota
    ali zgodba, ki nosi nauk;

    • vprašanje – nekaj takega: »Ali lahko nekaj vprašam? Ne razumem, kako ste mislili to doseči … Ali sem narobe razumel ali
    tega …?«;

    • blagoslov – blagoslovi osebo, ki dela nekaj narobe. Ni vam treba tega delati na glas, dovolj je v mislih. ( Andrej Justinek, revija Prenova, januar 2022).

    Odgovori