Nasvet

9.514 Responses to Nasvet

1. janez says:

   4. januarja, 2023 at 21:19

   NE SODITE
   1 Sam 26,2.7-9.12-13.22-23; 1 Kor 15,45-49; Lk 6,27-38, pridiga Frančiškani Sveta Gora pri Solkanu 20.2.2022

   Evangelij današnje nedelje je poln stvarnih izhodišč, zato bo tudi naš komentar bolj prizemljen in stvaren kot običajno.
   Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo. Vsakemu, ki te prosi, dajaj. Vse to je povzeto v t. i. »zlatem pravilu« moralnega delovanja, ki ga najdemo prav na tej isti evangeljski strani: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.« Samo to pravilo, če bi ga seveda živeli, bi zadostovalo, da bi se spremenilo življenje v družini in družbi, v kateri živimo. Stara zaveza je to pravilo poznala v negativni obliki: »Kar sam sovražiš, tega tudi drugemu ne delaj!« (Tob 4,15). Jezus pa ga predlaga v pozitivni obliki: »Storimo drugim to, kar bi želeli, da bi drugi storili nam.« To pa je veliko zahtevnejše.

   Eden od Jezusovih izrekov – da naj namreč delamo dobro tistim, ki nas sovražijo – je ponazorjen v današnjem prvem berilu s primerom kralja Davida. Medtem ko ga Savel išče, ker ga hoče umoriti, David zaloti sovražnega Savla med spanjem. Lahko bi ga ubil; pa tega ne stori, ampak mu le odreže rob plašča kot dokaz tega, kar se je zgodilo. To je bila nedvomno velikodušna poteza; toda primerjava z evangelijem nam razkrije, koliko je le-ta zahtevnejši. David se ne maščuje, ker si noče nakopati prekletstva zaradi uboja Božjega maziljenca, ampak želi, naj mu Bog sam nakloni pravico v odnosu do Savla. Jezus pa nam v evangeljskem odlomku pravi, naj bomo »naklonjeni do nehvaležnih in hudobnih«, ne da bi pričakovali, da jih bo Bog kaznoval, ampak da bi posnemali nebeškega Očeta, ki je do vseh usmiljen. Ljubiti sovražnike je med drugim najboljši način, da … se znebimo sovražnikov . Nekdo je nekega dne kritiziral Abrahama Lincolna, ker je preveč prizanašal svojim sovražnikom in ga je spomnil, da je njegova dolžnost, ker je pač predsednik Združenih držav Amerike, da uniči sovražnike. On pa mu je odgovoril: »Ali ne uničim sovražnikov, ko jih naredim za prijatelje?«

   Ker ne moremo komentirati vseh Jezusovih priporočil iz evangelija današnje nedelje, se ustavimo pri enem, ki od blizu zadeva naše vsakdanje življenje in spregovori o naših sodbah. »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.« Pomen teh besed ni: ne sodite ljudi in tako tudi ljudje ne bodo sodili vas (iz izkušnje vemo, da ni vedno tako). Pomenijo namreč: ne sodi svojega brata, da te Bog ne bo sodil; še bolje: ne sodi svojega brata, ker te Bog ni sodil. V evangeliju po Mateju ravno omenjenim besedam sledi zelo zgovorna podoba: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« (Mt 7,3). Gospod primerja greh bližnjega (greh, ki ga obsojamo), kakršen koli že bodi, iveri, v primerjavi z grehom njega, ki sodi (greh obsojanja), ta je kakor bruno. Bruno je samo dejstvo obsojanja, tako težko je v Božjih očeh.

   Sv. Jakob razlaga razlog, zakaj ne smemo soditi, z vprašanjem: »Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?« (Jak 4,12).
   To pomeni, da samo Bog lahko sodi, kajti on pozna skrivnosti srca, pozna vzrok, namen in cilj vsakega dejanja. In mi, kaj vemo mi o tem, kar se dogaja v srcu človeka, ki stori neko dejanje? Kaj vemo o vseh vplivih, ki jim je podvržen zaradi značaja, vzgoje, kompleksov in strahov, ki jih nosi v sebi? Sodba je za nas zelo zelo tvegano dejanje: kakor da bi miže izstrelili puščico. Ne vemo, kaj oz. koga bo zadela; v nevarnosti smo, da bi bili krivični, neusmiljeni, brezsrčni. Dovolj je, če pomislimo, kako težko je razumeti razloge lastnega delovanja, da bi se tako zavedali, kako se je povsem nemogoče spustiti v globine drugega človeka in odkriti vzroke njegovega vedenja. Naše sodbe so skoraj vse po vrsti »drzne«, se pravi nepremišljene, temeljijo na vtisih, človeških predstavah, osebnih mnenjih, ne na dejstvih. So sad predsodkov.

   V zgodbah puščavskih očetov beremo, kako je star menih, ki je zvedel za greh mlajšega sobrata, le-tega resno sodil, ko je vpričo vseh dejal: »Samostanu je naredil veliko škodo!« Ponoči mu je angel pokazal dušo brata, ki je grešil, in mu rekel: »Poglej, ta, ki si ga obsojal, je medtem umrl. Kam želiš, da ga pošljem: v nebesa ali v pekel?« Svetega starca je to tako pretreslo, da je preostanek svojega življenja vzdihujoč in solznih oči prosil Boga, naj mu odpusti njegov greh. Spoznal je namreč: ko sodimo, prevzamemo odgovornost za odločanje glede večne usode našega bližnjega. Tako si vzamemo pravico soditi o življenju in smrti. Postavimo se na mesto Boga. Toda kdo smo mi, da bi sodili našega brata in sestro? Danes se veliko govori o omejevanju moči državnih tožilcev v sodnih procesih; morda pa bi morali začeti pri sebi. Pogosto smo podobni tožilcem, ko javno berejo obtožnico. Že takoj zjutraj, ko beremo časopis ali pa poslušamo televizijska poročila, si nadenemo sodniško togo in začnemo soditi na desno in levo. Človek, ki je bil pri nas na obisku, ob odhodu še niti ne zapre vrat za seboj, pa že začnejo padati sodbe, kako je bil oblečen, kaj je storil, kako vzgaja svoje otroke. Govorjenje o sodbah je zelo kočljivo in težavno; ne moremo se posloviti na tej točki, ne da bi se to govorjenje zdelo nestvarno. Ali je sploh mogoče, da v življenju ne bi sodili? Sodbe so vtkane v nas; tak je že samo pogled. Ne moremo opazovati, poslušati, živeti, ne da bi samodejno vrednotili. Starši, predstojnik, spovednik, kdorkoli ima kakšno odgovornost do drugih, mora soditi. Kaj naj rečemo o sodnikih, ki opravljajo službo in s tem sodijo? Ali bodo torej oni sojeni po sami evangeljski besedi?

   Če bolje pomislimo, odkrijemo, da evangelij le ni tako naiven, kot bi se zdelo na prvi pogled. Ne naroča nam, naj popolnoma odstranimo sodbo iz našega življenja, ampak naj odstranimo strup iz našega sojenja! Se pravi tisti sovražni del, zavračanje, maščevanje, ki se pogosto primešata objektivnemu ovrednotenju dejstev. Jezusovi zapovedi: »Ne sodite in ne boste sojeni« takoj sledi zapoved: »Ne obsojajte in ne boste obsojeni.« Drugi stavek nam razloži pomen prvega. Sama po sebi je sodba nekaj nevtralnega; sodba se lahko konča z obsodbo ali pa z oprostitvijo. Božja beseda svari pred »neusmiljenimi« sodbami, ki skupaj z grehom brez možnosti priziva obsojajo tudi grešnika. Upravičeno danes večina sveta, poslušajoč vest, skoraj soglasno zavrača smrtno kazen. V njej namreč (izhajajoč iz načela, da nima nihče pravice človeku vzeti življenja) vidik maščevanja in onesposobitev zločinca prevladuje nad samoobrambo in preprečevanjem kriminala, ki bi jih lahko enako učinkovito dosegli z drugimi načini kazni. Med drugim v teh primerih včasih umorijo povsem drugačnega človeka od tistega, ki je zakrivil zločin, kajti medtem se je pokesal in se korenito spremenil.

   Jezus je rekel, da ni prišel na svet, »da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17). Za razumevanje razlike med sodbo, ki obsoja, in sodbo, ki odrešuje, vzemimo zelo preprost primer. Mama in neki tuj človek lahko sodita otroka za isto napako, ki jo je dejansko storil. Toda kako drugačna je mamina sodba od tujčeve! Mama trpi zaradi napake, kakor da bi bila njena, čuti se soodgovorno, v njej se prebudi želja, da bi otroku pomagala, da bi se poboljšal; gotovo ne bo hodila okrog in na vse štiri strani neba pripovedovala o napaki svojega otroka. Če bi bile naše sodbe o drugih podobne sodbi mame ali očeta, potem lahko sodimo, kolikor hočemo. Ne bomo grešili, ampak bo to delo usmiljenja. Še majhen konkreten namig, preden sklenemo. Če zaradi službe ali zaradi resnične potrebe nismo prisiljeni soditi, se, kolikor je mogoče, vzdržimo sodb o bližnjih, kajti naše sodbe zlahka usmerja strup, o katerem smo govorili. Toda ko se sodbi ni mogoče izogniti in moramo soditi, skušajmo upoštevati »zlato pravilo«, ki nam ga je zapustil Jezus.

   »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.« Nemudoma skušajmo upoštevati to pravilo pri kakšni majhni stvari in opazili bomo, kako čudovito se vse razreši.

   https://svetagora.si/7-nedelja-med-letom-20-2-2022/

   Odgovori
2. Miro says:

   4. januarja, 2023 at 19:10

   KRISTUSA MORAMO OZNANJATI Z NAČINOM, KAKO GOVORIMO, KAKO HODIMO,
   KAKO SE SMEJEMO, S SVOJIM ŽIVLJENJEM, TAKO DA BO VSAKDO SPOZNAL, DA
   PRIPADAMO NJEMU. OZNANJEVANJE NI PRIDIGANJE; OZNANJATI POMENI BITI.

   Misel sv. Matere Terezije

   Odgovori
3. Miro says:

   4. januarja, 2023 at 18:59

   NEKDANJA ODVISNICA OD ALKOHOLA: »PREPRIČANA SEM BILA, DA BOM NIHČE, ČE MI VZAMEJO PIJAČO« (Aleteia)

   TREZNA NI BILA SPOSOBNA PREDELATI ČUSTEV, SPREJEMATI ODLOČITEV ALI SE PREPROSTO POGOVARJATI Z LJUDMI. KAKO TO, DA ZDAJ ŽE TRI LETA NI OKUSILA NITI KAPLJICE ALKOHOLA?

   Več o tem na: https://si.aleteia.org/2023/01/04/nekdanja-odvisnica-od-alkohola-prepricana-sem-bila-da-bom-nihce-ce-mi-vzamejo-pijaco/

   Odgovori
4. Miro says:

   4. januarja, 2023 at 18:54

   PRISTNA LJUBEZEN NE POZNA KOMPROMISOV; OSVOBAJA NAS SAMOLJUBJA IN ZAVEROVANOSTI
   VASE. PRISTNI LJUBEZNI SLUŽI SVOBODA TAKO, DA SE NEPREKLICNO POVEŽE Z LJUBLJENIM BITJEM.
   (Fulton Sheen)

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
5. Hvala says:

   4. januarja, 2023 at 18:34

   PREDAJ SE VES BOGU, ON BO POTEM ŽE OPRAVIL SVOJE. SAM TE BO IZOBLIKOVAL, SAM PREDBUDIL. NAUČIL TE BO VSEGA, KAR MORAŠ STORITI.

   (sv. Janez XXIII.)

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ja, res lepo razmišljanje, čuti se DA JE IZREČENO Z BOŽJO MODROSTJO. Kot že velikokrat rečeno POPOLNOMA ZAUPAJ BOGU, NE IŠČI S SVOJO PAMETJO REŠITVE!

   ZAKAJ SE DANES LJUDJE NE IZROČIJO POPOLNOMA BOGU, DA BI OKUSILI SLAST ŽIVLJENJA, ŽIVLJENJE V IZOBILJU, DA BI POGLEDALI Z JEZUSOVIMI OČMI?

   Je prisoten strah in bojazen? Nezaupanje? SAMA VIDIM PROBLEM TUDI V TEM, KER V PREJŠNJIH ČASIH NI BILO POUDARKA NA ŽIVLJENJU Z JEZUSOM V OSEBNEM ODNOSU.

   PROBLEM JE TUDI, KER ČLOVEK ŽELI SAM SKRBETI, NI NAVAJEN, DA BI SKRBEL BOG ZA NJEGA, TO PA ZATO, KER MISLI S ČLOVEŠKO PAMETJO . NE ŽELI V CELOTI IZPUSTITI VAJETI IZ ROK.

   PROBLEM JE TUDI, DA ČLOVEK NE DOVOLI DA GA BOG NA NOVO USTVARI-“MU NAREDI NOVO SRCE IN VDAHNE SVOJEGA SVETEGA DUHA, KER SE MOGOČE BOJI IN BOLJ ZAUPA SEBI IN DRUGEMU ČLOVEKU.

   PROBLEM VIDIM TUDI V TEM, KER NI VSTRAJANJA V HOJI Z JEZUSOM V TRPLJENJU, NI POTRPLJENJA, NEKATERI NE ŽELIJO ČAKATI NA BOŽJO POMOČ, NE ŽELIJO DA JIM JEZUS DA MODROST IN NASVETE! SAMI SEBI SE ZDIJO PAMETNI.

   PROBLEM VIDIM TUDI V TEM, KER SMO LJUDJE ZELO OMEJENA USTVARJENA BITJA IN ZATO KER GLEDAMO S ČLOVEŠKIMI OČMI, OMEJUJEMO TUDI BOGA DA NE MORE NEOMEJENO DELOVATI V NAS IN PO NAS.

   PROBLEM JE, DA BOGU NE DOPUSTIMO BOŽJEGA DELOVANJA, S SVOJO ČLOVEŠKO MISELNOSTJO IN ČLOVEŠKO PAMETJO DELAMO VSEPOVSOD OVIRE. TAKO REKOČ BOGU ONEMOGOČAMO PROSTO DELOVANJE.

   KER SMO LJUDJE OMEJENA BITJA , BOG PA NE POZNA NOBENE OMEJITVE JE ZELO TO SPREJETI, KER ČLOVEK HOČE VSE S SVOJIM RAZUMOM RAZVOZLATI.

   VENDAR JEZUS JE REKEL, DA SE BODO ZVELIČALI TISTI , KI BODO KAKOR OTROCI.
   BOG DELI PREROŠKE BESEDE TUDI PO OTROKU, ČEPRAV TA NE RAZUME, KAJ IZGOVORI. SVETI DUH MU ŠEPETA BESEDE.

   KDOR NE MORE BOGU ZAUPATI, IMA DVOME , NE MORE VEROVATI NAJ MU TO POVE IN GA PROSI DA ON VODI IN SE RAZKRIVA!

   VENDAR JE ŠE VELIKO OVIR NA POTI V HOJI Z JEZUSOM. OVIRA JE TUDI NEPOTRPEŽLJIVOST, NEPOSLUŠNOST , NAPUH itd…

   ČLOVEK MORA DOLOČENO OBDOBJE TRPETI IN V TEM OBDOBJU NE SME GLEDATI NA STISKO IN PROBLEM KAKO STA VELIKA, KAJTI JEZUS JE VEČJI OD VSAKEGA PROBLEMA IN STISKE. TO JE ŽALITEV ZA GOSPODA.

   Ko so bili Izraelci obkroženi s Filistejci, niso imeli vizije. Gledali so v Goljata, namesto na Boga. Njihova stališča so bila napačna. Izraelci so govorili: »Goljat je tako velik, da ga ne moremo premagati.« David pa je rekel: »GOLJAT JE KOT TARČA TAKO VELIK, DA GA NE MOREM ZGREŠITI!”

   Takšna je prava drža človeka, ki ZAUPA BOGU IN NE GLEDA NA STISKO IN PROBLEME AMPAK NA MOČ JEZUSA, KI JE BOG. NE ŽALIMO GOSPODA!

   Odgovori
6. Miro says:

   4. januarja, 2023 at 18:09

   POMAGAJ MI, O GOSPOD, DA BI BILE MOJE OČI USMILJENE, DA NIKOLI NE BI
   SUMNIČILA IN NE SODILA PO ZUNANJOSTI, AMPAK ISKALA TO, KAR JE V DUŠAH
   MOJIH BLIŽNJIH LEPO, IN JIM POMAGALA. (molitev sv. Favstine Kowalske)

   MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

   Odgovori
7. Hvala says:

   4. januarja, 2023 at 16:57

   Razmišljali o besedi OPROSTI. Odpustiti bližnjemu je včasih tako težko. Bolj kot smo globoko v nekem odnosu, bolj me ta rani in bolj me prizadene. Zato je odpuščanje globok proces. Vilma Siter pravi: »Samo kadar svojemu možu zares odpustim, ga imam spet lahko v polnosti rada in gre najin odnos naprej proti edinosti. To dela zakon srečen, zamere pa vodijo v odtujenost, kar pa lahko pripelje do smrti odnosa.« Tomaž Erzar pa pravi:« Ljudje se neradi zatečemo k pravemu, globokemu odpuščanju, ker bi se morali soočiti s tem, kaj nam je krivica povzročila in kako nas je pretresla v doživljanju sveta in sebe. Od tod izhaja nelagodje glede odpuščanja, saj se zavedamo, da bi ga morali izpeljati, a ga ne moremo, če se ne poglobimo v bolečino.«

   https://druzinskapastorala.wordpress.com/2019/05/16/pa-ravno-midva/
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   NAJTEŽJE IZGOVORLJIVA BESEDA JE -OPROSTI! Ne samo v družini, ampak vsepovsod med ljudmi, tudi tukaj.

   Kot pravijo: TO JE RES ZELO GLOBOK IN DOLGOTRAJEN PROCES.

   Odgovori
8. Hvala says:

   4. januarja, 2023 at 16:29

   PROSIM?, HVALA, OPROSTI

   Najtežja izgovorljiva beseda pa je ‘oprosti’. Ko je ni, se majhne razpoke povečujejo in postanejo globoki jarki. V očenašu ne najdemo zaman besed: odpusti nam naše grehe, kakor tudi mi odpuščamo drugim. Ko želimo povrniti, kar smo odvzeli, na primer spoštovanje, iskrenost, ljubezen, smo vredni odpuščanja. S tem ustavimo okužbo. »V družini, kjer se ljudje ne znajo opravičiti, začenja zmanjkovati zraka. Številne rane v ljubezni in delitve v družinah se začnejo s tem, ko pozabimo na dragoceno besedo ‘oprosti’. Papež je ob tem ponovil večkrat izrečeni stavek, naj nikoli ne končamo dneva, ne da bi sklenili mir.

   https://radio.ognjisce.si/sl/166/aktualno/17180/video-splosna-avdienca-prosim-hvala-oprosti.htm

   Odgovori
   • Hvala says:

     4. januarja, 2023 at 16:48

     “SMEM”, “HVALA” IN “OPROSTI” NISO SAMO STVAR OLIKANOSTI

     “Hvala!” – hvaležnost je roža, ki zraste samo v zemlji plemenitih duš

     https://www.iskreni.net/ali-smem-hvala-oprosti-3-besede-za-sreco-v-druzini/

     ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

     NAJTEŽJE IZGOVORLJIVA BESEDA JE -OPROSTI.

     To čutimo vsak dan, kjerkoli se gibljemo, ne samo v družini, tudi tukaj.

     https://druzinskapastorala.wordpress.com/2019/05/16/pa-ravno-midva/

     Odgovori
     • Hvala says:

       4. januarja, 2023 at 16:48

       Razmišljali o besedi OPROSTI. Odpustiti bližnjemu je včasih tako težko. Bolj kot smo globoko v nekem odnosu, bolj me ta rani in bolj me prizadene. Zato je odpuščanje globok proces. Vilma Siter pravi: »Samo kadar svojemu možu zares odpustim, ga imam spet lahko v polnosti rada in gre najin odnos naprej proti edinosti. To dela zakon srečen, zamere pa vodijo v odtujenost, kar pa lahko pripelje do smrti odnosa.« Tomaž Erzar pa pravi:« Ljudje se neradi zatečemo k pravemu, globokemu odpuščanju, ker bi se morali soočiti s tem, kaj nam je krivica povzročila in kako nas je pretresla v doživljanju sveta in sebe. Od tod izhaja nelagodje glede odpuščanja, saj se zavedamo, da bi ga morali izpeljati, a ga ne moremo, če se ne poglobimo v bolečino.«

       https://druzinskapastorala.wordpress.com/2019/05/16/pa-ravno-midva/

       Odgovori
9. Miro says:

   4. januarja, 2023 at 14:02

   EVHARISTIJA JE EDINI CELOVITI IN RESNIČNI ODZIV ČLOVEKA NA BOŽJE STVARJENJE,
   ODREŠENJE IN DAR NEBES. (Alexander Schmemann)

   O sveti evharistiji več na:
   https://si.aleteia.org/2021/01/31/evharistija-je-edini-celoviti-in-resnicni-odziv-cloveka-na-bozje-stvarjenje-odresenje-in-dar-nebes/

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    4. januarja, 2023 at 13:54

    HODI, KODER HOČEŠ, IŠČI, KAR TI DRAGO, NI JE VIŠJE POTI ZGORAJ, NI JE VARNEJŠE ZDOLAJ,
    KAKOR JE POT SVETEGA KRIŽA. UREDI IN URAVNAVAJ VSE, KAKOR VEŠ IN ZNAŠ, VIDEL BOŠ, DA
    BOŠ MORAL VEDNO KAJ TRPETI, RAD ALI NERAD, IN TAKO BOŠ VEDNO NAŠEL KRIŽ.
    (Tomaž Kempčan, Hoja za Kristusom)

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

    Odgovori