Prosim za molitev

20.295 Responses to Prosim za molitev

1. deki says:

   4. septembra, 2019 at 22:46

   Prosim te Bog, da mi pomagaš najti primerno službo. Že več mesecev iščem in nimam uspeha. Prosim te dragi Jezus za Pomoč!
2. Lara says:

   4. septembra, 2019 at 17:08

   Dragi častitljivi Bog!

   Pomagaj mi, da bo moja popotna torba v sedanjem življenju opremljena z ljubeznijo, razumom in moralnimi vrednotami, s potrpežljivostjo. Poleg naštetega tudi z darovi Svetega Duha:
   – dar modrosti,
   – dar umnosti,
   – dar sveta,
   – dar moči,
   – dar vednosti,
   – dar pobožnosti,
   – dar strahu božjega (https://www.nm-kloster.si/?page_id=2073).

   Sadovi Svetega Duha:
   – ljubezen,
   – veselje,
   – mir,
   – potrpežljivost,
   – blagost,
   – dobrotljivost,
   – dobrohotnost,
   – krotkost,
   – zvestoba,
   – skromnost,
   – zdržnost,
   – čistost (https://www.nm-kloster.si/?page_id=2073) .

   Hvala ti za vsak dan posebej!
3. Miro says:

   4. septembra, 2019 at 16:22

   ABA ABRAHAM O STRASTEH, KI JIH SVETNIKI ZVEŽEJO – GLEJ, GREŠ V CELICO IN NA LEŽIŠČU NAJDEŠ …

   O nekem starcu so pripovedovali, da je petdeset let preživel, ne da bi jedel kruh in ne da bi zlahka pil vino. In govoril je: “Ubil sem nečistovanje, lakomnost in nečimrnost.” Ko je aba Abraham slišal, da je to rekel, je stopil k njemu in ga vprašal: “Ali si resnično rekel te besede?” Odgovoril mu je: “Da.” Tedaj mu je aba Abraham dejal: “Glej, greš v celico in najdeš na ležišču žensko. Ali lahko misliš, da to ni ženska?” Odgovoril je: “Ne, toda borim se z mislijo, da bi se je dotaknil.” Tedaj mu je aba Abraham rekel: “Glej, nisi umoril strasti, še vedno živi, samo zvezana je. In če hodiš okrog ter zagledaš kamenje in črepinje in sredi tega zlato – ali tvoj razum lahko zlato pogleda tako kot črepinje in kamenje?” Rekel je: “Ne – vendar se bojujem z mislijo, da bi ga pobral!” Tedaj je starec dejal: “Glej, strast še živi, le zvezana je!” Spet je rekel aba Abraham: “Glej, slišiš o dveh bratih, da te eden ljubi, drugi pa sovraži in o tebi slabo govori – ali se enako vedeš do njiju, če prideta k tebi?” Odgovoril je: “Ne, toda bojujem se z mislijo, naj ne bi naredil enako dobro temu, ki me sovraži, kot tistemu, ki me ljubi.” Tedaj mu je aba Abraham rekel: “Torej strasti živijo, le da jih svetniki zvežejo.” (iz knjige Izreki svetih starcev, Cerkveni očetje 11)

   Molimo: Slava tebi, Jezus, Ti si neizmerno bogastvo Božjih kreposti! Pomagaj mi, prosim, da začnem znova – pri izviru milosti, pri sv. spovedi, kje me vedno milostno sprejemaš, mi vse odpuščaš in me odrešuješ. Naj bo moje srce vedno uglašeno na rajske strune ponižnosti, čistosti in ljubezni do Tebe in bližnjega – v moči Svetega Duha!

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
4. Hvala says:

   3. septembra, 2019 at 19:44

   Božja Beseda pravi:”Odpusti krivico svojemu bližnjemu, tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi;” (Sir 28, 2).

   Božja Beseda pravi: “Otrok, si grešil? Nikar tega ne stori več in za prejšnje grehe prosi odpuščanja. Kakor pred kačo beži pred grehom, zakaj če se mu boš približal te bo pičil. “(Sir 21,2).

   Duhovnik Tomislav Ivančič v svoji knjigi Srečanje z živim Bogom piše:”Naše želje se ne skladajo z našo stvarnostjo. Želeli bi biti drugačni (ali kakor drugi). To ustvarja v nas razklanost, občutek odtujenosti, bega od sebe. Želimo zbežati pred odgovornostjo, pred krivdo, pred boleznijo, pred neznosnimi situacijami. Zato nikoli nismo to, kar v resnici smo.. Ne sprejemamo se. Vedno bi želeli nekaj drugega. To je normalno zaradi resničnosti greha. Toda na tak način smo vedno na begu od sebe , razdeljeni. To je občutek, da nismo rešeni. To je strah pred Bogom in strah pred ljudmi. Da bi se rešili , se moramo sestati sami s seboj. Moramo priti k Bogu in mu dopustiti, da nas osvobodi KRIVDE, STRAHU, BEGA. Bistveno je ozdraviti srce. Sedaj je nujno, da se srce obrne k Bogu in s tem bo ozdravelo vse človekovo okolje. V človekovem srcu živi in se zrcali vsa stvarnost. Če srce postane čisto, bo izginila krivica, trpljenje , sovraštvo, bolezen in smrt. Samo v človekovem srcu se lahko uniči zlo in človeka ozdravi. “(prepis iz knjige).
   “Bog nas hoče izvleči iz našega starega sveta, zato pa hoče najprej nas cele, šele potem nam bo dal, kar iščemo. Dobri Oče je, zato
   nas ne more puščati v suženjstvu, hkrati pa nam dajati zaklad. Zapornika je potrebno izvleči iz temnice, ne pa samo prinašati mu hrano. Bog nas hoče naprej rešiti suženjstva greha, porazov, smrti, pekla, hudiča, potem pa nam daje tudi vse drugo”.
   “Iščite najprej Božje kraljestvo in vse ostalo nam bo navrženo” (prim. Mt 6,33). Bog do nas deluje vedno odrešiteljsko in celovito. Jezus je delal čudeže, kadar so mu ljudje zaupali. V Nazaretu ni naredil veliko čudežev, ker mu niso hoteli verjeti.”(prepis iz knjige).

   “Če Jezusu ne podarimo svojih grehov, svojih krivih potov in slabih del, če mu ne darujemo svojih ran, tudi ne bomo mogli dobiti Božjih darov. Če sebe v celoti ne darujemo Bogu, ne bomo dobili njega in sebe v celoti odrešene in svobodne. JEZUS NAM LAHKO OZDRAVI SAMO TISTE RANE, KI SMO MU JIH POKAZALI IN IZROČILI. GREHE, KI JIH PRIZNAMO IN SE JIH POKESAMO, NAM BOG LAHKO ODPUSTI.”(prepis iz knjige).
   Sicer pa kaj je najlepšega, kot popolnoma se izročiti Jezusu, mu zaupati in dovoliti, da On dela. On je tisti, ki zdravi, osvobaja, tolaži…Bodimo otroci, popolnoma zaupati.
5. Amadeja says:

   3. septembra, 2019 at 15:59

   Prosim za molitev, da se bom naučila vse potrebno za izpit in ga uspešno opravila.

   Marija brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo. Amen.
   • Miro says:

     3. septembra, 2019 at 18:53

     Draga Amadeja, zapisala ste enega najmočnejših molitvenih vzklikov k Devici Mariji, super! K vašim pripravam na izpit sedaj v molitvi povabite še Svetega Duha, vašega največjega Prijatelja, Pomočnika; z vero in zaupanjem mu izročite vse! Z Njim se pogovorite zelo preprosto, podobno kot se pogovarjate z najboljšo prijateljico ali prijateljem. Nato storite vse, kar je v vaši moči, da se boste uspešno pripravila na izpit. Pri tem kar najbolj izkoristite vaše umske in druge darove, ki so po Božji milosti že v vas, razvijate pa jih lahko pod vodstvom Svetega Duha. Duhovna misel oz. molitveni vzklik, ki naj vas pri tem vodi, se po apostolu sv. Pavlu glasi: VSE PREMOREM V NJEM, KI MI DAJE MOČ! (Flp 4,13)

     Bog vas obilno blagoslovi!
6. Miro says:

   3. septembra, 2019 at 15:45

   BOŽJA BESEDA: »UMOLKNI IN POJDI IZ NJEGA!« (Lk 4,35)

   Prišel je v Kafarnáum, mesto v Galileji, in v soboto učil ljudi. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti njegova beseda je bila izrečena z oblastjo. V shodnici je bil človek, ki je imel duha nečistega demona. Z močnim glasom je zavpil: »Ej, kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Demon ga je vrgel na sredo in šel iz njega, ne da bi ga poškodoval. Vsi so osupnili in govorili med seboj: »Kakšna je ta beseda! Saj z oblastjo in močjo ukazuje nečistim duhovom in odhajajo.« In glas o njem se je širil po vseh okoliških krajih. (Lk 4,31-37)

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+4%2C31-37&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus uresničuje odrešenje, ko se bojuje z demoni, jih prisili k molku in osvobaja obsedene. Njegova beseda ima oblast nad vsem, kar ogroža človeka. Okrepil bom svojo vero, da je Jezus močnejši od vseh sil zla. Sprejel bom moč njegove besede, ki rešuje iz vsakršnega zla in nemoči. Gospod, hvala za tvojo besedo, ki razkriva resnico in me osvobaja od vseh zasužnjenosti (iz knjige Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

   Molimo: Slava tebi, Jezus, Ti si naš Odrešenik! Hvala za tvojo odrešujočo Besedo, katera razodeva Božjo oblast, me osvobaja iz okov hudega duha ter me vodi v naročje Božjega usmiljenja. Po Tvoji milosti v duhu okušam: »Božja bližina je dobrina zame, v Gospoda Boga sem postavil svoje zatočišče, da bi pripovedoval o vseh tvojih delih« (Ps 73,28).

   Odprimo srca Božjemu usmiljenju in žarkom Njegove milosti! Svobodno dopustimo, da Odrešenik Jezus Kristus v kopeli svete spovedi očisti zamegljena okna našega srca, pri sveti maši pa v globoki ponižnosti srca prejmimo sveto obhajilo – Jezusa, ki je Živi kruh iz nebes!

   V molitvah v naročje Božjega usmiljenja izročimo osebe in njihove bližnje, omenjene v zapisih – Merjetka, Zdenka, Jasna, Irena, Dr, Sofija, Nina, Nada, Alen, Ana, Mojca, Tanja, Blanka, MamiM, Kristina, Simon, Boris, Mirjam, Andreja, Lara, Slavica, Jože, Emilija, Zarja … Zgodi se presveta Božja volja!

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
7. Sofija says:

   3. septembra, 2019 at 12:33

   Prosim za molitev, čakata me dva težka tedna. Še naprej prosim, vsemogočni Bog pokaži mi pravičnost, ti veš kje in kako in zakaj. Prosim usliši me in moje prošnje, ki jih nosim v srcu. Hvala!
8. Janez says:

   3. septembra, 2019 at 11:14

   Kaj storimo glede greha?
   Avtor: Steven L. Pogue

   Kaj je greh?
   Ernest Hemingway je nekoč rekel, da če storimo nekaj moralnega, se pozneje počutimo dobro; če storimo nekaj nemoralnega, se počutimo slabo. To je razširjen vidik greha – mnogi živijo skladno s tem. Vendar to ni vidik Biblije. Biblično je greh odnos, ko si želimo stvari delati po svoje namesto po Božje. Kako pa Bog gleda na greh? Ne more ga tolerirati. »Tvoje oči so preveč čiste, da bi videl hudobijo, na zatiranja ne moreš gledati.« (Habakuk 1,13a) »To pa je oznanilo, ki smo ga slišali od njega in vam ga oznanjamo: Bog je luč in v njem ni nobene teme.« (1 Janez 1,5b). To se zdi nepomembno. Ali ni Jezus plačal za vse vaše grehe? Zakaj bi nas skrbel greh, ko pa vas Bog ljubi in ima čudovit načrt za vaše življenje? Morda bi morali videti greh kot napako, nič več kot slabo odločitev v življenju. Bog nikoli ne gleda na greh tako. Zaradi enega samega greha sta bila Adam in Eva izgnana iz raja. Zaradi greha je Bog povzročil vesoljni potop. Poslal je ogenj na mesti Sodomo in Gomoro zaradi tamkajšnjih velikih nemoralnosti. Greh je zadržal Izraelce v puščavi za štirideset let. Bog sovraži greh. Vendar človeški naravi ustreza grešiti in zato grešimo. Kot Adam in Eva mislimo, da lahko grešimo brez posledic. Vendar ne postanemo kot Bog. Bog pozna zlo, vendar sam ni zloben in se ne vda zlobi. Nas pa greh premami in se mu vdamo.

   Kdo je kriv?
   Kadar grešimo, je Sveti Duh, ki je v nas užaloščen. Včasih bo povzročil, da se boste počutili krive. Ko grešite, izbirate, da živite neodvisno od Božje volje za vas. To ne pomeni, da vas Bog zdaj sovraži. Še vedno vas ljubi, vendar ga užalostite: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve.« (Efežanom 4,30). Da bi razumeli, kako greh vpliva na vas, poglejmo razliko med vašim odnosom z Bogom in vašim druženjem z Njim.

   Vaš odnos z Bogom Vaše druženje z Bogom

   Se je začel, ko ste sprejeli Kristusa. (Janez 1,12) Se je začel, ko ste sprejeli Kristusa.
   (Kološanom 2,6)

   Je večen. (1 Peter 1,3–4) Je lahko oviran.
   (Psalmi 32,3–5)

   Je vzdrževan le s strani Boga. (Janez 10,27–29) Je delno vzdrževan z vaše strani.
   (1 Janez 1,9)

   Se nikoli ne spremeni. (Hebrejcem 13,5) Se spremeni, ko grešimo.
   (Psalmi 66,18)

   Greh ne spremeni Božjega večnega odnosa z vami – to je bilo odločeno, ko ste zaupali v Kristusovo plačilo za svoje grehe. Kristus je umrl za vse vaše grehe –pretekle, sedanje in prihodnje. Takrat je bilo vaše celotno življenje v prihodnosti. Zaradi vaše vere v Jezusa vam je Bog popolnoma odpustil. Vaš status pred Bogom je zaščiten. Vendar pa greh lahko vpliva na vašo hojo z Bogom (hoja pomeni vaše tuzemsko druženje z Bogom iz trenutka v trenutek). Greh vpliva na vašo komunikacijo z Njim in na vašo uporabnost v udejanjanju Njegove volje. Greh vas otopi za stvari, za katere Kristus želi, da o njih razmišljate in jih delate. Psalmi 32,3–5 pravi: »Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke zaradi mojega vpitja ves dan, zakaj dan in noč je pritiskala name tvoja roka, moja moč je oslabela v poletni vročini. Svoj greh sem ti dal spoznati, svoje krivde nisem prikrival. Dejal sem: ›Priznal bom svoje pregrehe GOSPODU.‹ In ti si odpustil krivdo mojega greha.« To je pravi odziv na greh. David ni zanikal svojega greha. Ni postal obseden z njim, ampak ga je priznal.

   Priznavanje greha
   Kaj pomeni priznati greh in se kesati? Prvič, priznanje pomeni, da se strinjamo z Bogom. On že ve, da smo grešili, zato je prav, da smo odkriti: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (1 Janez 1,9) Priznanje pomeni svobodno priznati svoj greh in sprejeti Božji odnos glede našega greha. Priznanje ne pomeni prosjačiti za Božje odpuščanje. Kristus je že plačal kazen za vse naše grehe in Božje odpuščanje je prejeto avtomatično, ko greh priznamo. Razlog, zakaj lahko Bog takoj daje odpuščanje, je Kristusova smrt na križu, ne pa moč ponižnosti, s katero greh priznamo. Kesanje pomeni spremembo v dejanjih glede tvojega greha. Vključuje strinjanje z Bogom, da si se motil in da ne boš več delal tega greha.

   Ampak še vedno se počutim krivega!
   Po priznanju greha se bomo občasno še vedno počutili krive. Nekako se nam zdi, da smo bolj duhovni, če se sami karamo zaradi tega, ker smo tako hudo grešili, in mislimo, da če se lahko čim bolj ponižamo v Božjih očeh, da bo Bog bolj zadovoljen z našo ponižnostjo. Vendar pa nas Bog ne vidi tako. Del našega priznanja je zahvaljevanje Bogu, da je vse naše grehe že plačal Kristus. Na podlagi tega Bog reče: »Zakaj milosten bom do njihovih krivic in njihovih grehov se ne bom več spominjal.« (Hebrejcem 8,12). Zahvaljevanje vključuje vero zato, ker se odzovete na to, kar Božja beseda pravi o vas, in ne na to, kako se počutite. Če se grajate, se osredotočate na svoj greh in ne na Kristusovo odpuščanje. Včasih se zgodi, da skušnjavo zamenjamo z grehom. Vendar moramo vedeti, da smo vsi skušani. Tudi Jezus je bil skušan, vendar se ni vdal skušnjavam – ni grešil. Če ste skušani, se ne grajajte. Lahko izberete, da ne razmišljate o skušnjavi, in lahko prosite Boga, naj vam da moč, da se izognete grehu. Ne počutite pa se krive, ker ste skušani. Dober verz, ki si ga velja zapomniti, ko se soočate s skušnjavo, je 1 Korinčanom 10,13 ki pravi: »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.«

   Bog vam je popolnoma odpustil vse stvari. »Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.« (Rimljanom 8,1). Bog torej ne gleda obsojajoče na vaše pretekle grehe ali napake, zato tudi vam ni treba. Bog zopet pravi: »In njihovih grehov in njihovih nepostavnosti se ne bom več spominjal.« (Hebrejcem 10,17). Oblak krivde je šel stran. Sprejmite Božje popolno odpuščanje. »Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti.« (Rimljanom 8,2) Življenje Kristjana je svobodno, osvobojeno krivde in svobodno, da živimo, kot nam je namenil Bog, ne nazadnje je tudi najbolj zadovoljivo življenje. Je proces duhovnega in osebnega dozorevanja in rasti, da postanemo kot Kristus in ga odsevamo v izpolnjevanju Božje Volje. In za dozorevanje in rast je človeku potreben čas!

   Vir: medmrežje prvikoraki avtorja Steven L. Pogue: Kaj storimo glede greha?

   Zgoraj avtor poudarja svoj pogled, kaj storiti glede greha in navaja ustrezna mesta s citati iz Svetega Pisma, ki je skupno vsem Kristjanom. Katoličani pa poleg osebnega pogovora z Bogom in prošnjo za odpuščanje poudarjamo tudi spoved pri duhovniku, pokoro in odvezo v Cerkvi v okviru Cerkvenih Zakramentov. Janez
   • Janez says:

     3. septembra, 2019 at 11:22

     Zaradi težav pri pošiljanju prispevkov na Prosim za Molitev posebej dodajam link:

     https://www.prvikoraki.com/a/pademo.html.

     Kot verniki je prav, da se aktivno zanimamo in preberemo kaj verskega/bogoslovnega in o tem tako poglobimo svoje vedenje in znanje. Prosim naj pe kdo kaj doda, saj več glav več ve in nas vse obogati. Janez
     • Janez says:

       3. septembra, 2019 at 11:25

       Zgornjo preglednico: Vaš Odnos z Bogom in Vaše Druženje z Bogom, ki se zgoraj ne vidi žal dobro in je postala kljub mojemu rudu manj pregledna, prosim poglejte na linku! Je zelo poučna in nazorna. Janez
9. Janez says:

   3. septembra, 2019 at 10:32

   Izvlečki iz Knjige Ney Bailey: Vera ni občutek

   Kaj je Božja Milost?
   To je tista kakovost v srcu Boga, ki mu povzroča, da se ne ukvarja z nami po naši grehih ali pa da ukrepa proti naši krivdi. To je Božja zvestoba do nas, tudi ko mu nismo zvesti. Bog je pripravljen, da se odzove, in sicer ne glede na zasluge. To je nezaslužena zasluga. Božja milost izliva ljubezen, prijaznost, naklonjenost vsem, ki Mu bodo zaupali. Morate biti v odnosu z Njim, da lahko sprejmete Njegovo milost. Mi najbolj potrebujemo Božjo milost, ko se zavemo, da določeni deli našega življenja niso ustrezni, kot so recimo slabe odločitve, navade, vedenja, katerih se sramujemo, območja, za katera želimo, da bi jih Bog spremenil, vendar se bojimo Njegove obsodbe. Če smo sprejeli Kristusa v naše srce, smo bili razglašeni za Njegove, odpuščeno nam je in zdaj smo pod Njegovo milostjo. To je Njegova milost, ki nas osvobaja in nas spreminja. To je razlog, zakaj je tako pomembno vedeti, kaj pravi Sveto pismo o Božji milosti. Vsi se zavedamo, da je v naši notranjosti dober in slab del. Vsi imamo del, za katerega si želimo, da bi ga videl ves svet. In po drugi strani je del nas tak, da bi ga najraje skrili – to so stvari, ki se jih sramujemo. Živimo v kulturi, ki je usmerjena proti samoizboljšavi in ponižnosti ter prošnji za Odpuščanje. Z analizo samega sebe smo porabili veliko časa in energije ter poskušali ugotoviti, kako naj bi izboljšali slabi del sebe; gremo po nakupih ali v telovadnico in se osredotočimo na čas, energijo in denar kot sredstva za izboljšanje, ker menimo, da je to slabi del. In tega dela ne moremo izboljšati ali pa ga še nismo izboljšali, zato ga poskušamo skriti. Menimo, da moramo svoj slabi del skriti od Njega. Vendar če smo poskušali skriti nesprejemljive dele naše osebnosti, lahko izgubimo stik s samim seboj in tudi stik z Bogom. Bog ni tak. Njegove poti niso kot naše, saj je Neskončno Dober Oče in nam Odpušča, ko se skesamo in prosimo odpuščanja. On ni tak, da bi sprejel dober del, slabega pa zavrnil. On nas vidi kot celovite osebnosti in ne kot razdvojene osebnosti. Pravi: »Ne poskušaj izboljšati svojega slabega dela, saj je nemogoče. Ne glede na to, koliko bolje lahko to narediš, ne bo nikoli dovolj dobro, ker sem Jaz popoln. Daj mi svoj dobri in slabi del ter dovoli mi, da te naredim celega.«

   Kako lahko doživljamo Božjo milost?
   Težko je razumeti milost, ne da bi razumeli Božji zakon. Vidimo popolni Božji zakon, Njegove ukaze, pravila in postave, kako želi, da živimo. In pogosto tega ne dosegamo. Kaj naj naredimo z zakonom oziroma z Božjimi ukazi? Zakon je kot ogledalo za nas. Ko pogledate v ogledalo, lahko vidite velike madeže umazanije na obrazu, za katere sploh niste vedeli, da so tam. Ogledalo se ne more znebiti umazanije, ampak ste pa res veseli, da ste se pogledali v ogledalo, preden ste odšli skozi vrata. Na enak način Božji zakon razkriva naše pomanjkljivosti oziroma grehe in hvaležni smo, da jih vidimo tako, da jih lahko prinesemo k Bogu in Bog se lahko spopade z njimi skozi svojo milost. Galačanom 3,24 pravi: »To se pravi, da je postava za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere.« Ko pridemo k Kristusu, vemo, da potrebujemo Rešitelja. Dejstvo je, da bomo do konca naših življenj vedno potrebovali Odrešenika. Hebrejcem 4,13–16 pravi: »Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor. Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.«

   Pridi k resnici in ponižnosti
   Mi lahko doživljamo milost, ko pridemo k tronu milosti v resnici in ponižnosti. Nasprotje prihajanja v resnici je, ko poskušamo prikriti in ne pridemo k Njegovi Luči. Iskreni bodimo pred Njim, pošteni in iskreni, zato bomo delili področje življenja, ki ga moramo prenesti k Bogu oziroma Njegovemu tronu Milosti, da se Poboljšamo in Bogu Iskreno Vse Povemo.

   Imamo tudi Svobodo, da smo neiskreni in nekaj skrivamo
   Ko pridem k Kristusu, me on sprejema takšnega, kot sem. Kar Jezusov zakon ne more narediti, je Božja milost naredila. Hebrejcem 13, 9 pravi: »Zato je dobro okrepčati srce z milostjo.« Bog bo storil enako za nas, če bomo prišli odkrito k Njemu. Poglejte v Evangelij po Luku 18,9–14, kjer je Jezus govoril o tej priliki. Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal naslednjo priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in dajem desetino od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv, meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, ki se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

   Pridi iskren in v veri k Njemu
   Če se ne ponižamo in ne sprejmemo Božje milosti, potem to ni odnos z Bogom. Ko pridemo h Gospodu in mu povemo, kako na določenih področjih nismo uspešni, nam bo On pomagal v teh potrebah z Njegovo milostjo. Bog ne zahteva, da se spremenimo, ampak nas prosi, da pridemo k njemu iskreni in v veri, in da mu damo vse naše skrbi. (1 Peter 5,5–7). Najbolj zdravi ljudje so tisti, ki vedo, kje jim ne uspeva. In namesto, da bi iskali izgovore, zakaj jim ne uspeva, lahko rečejo: »Gospod, bodi milostljiv do mene, grešnika.« Farizeji so se trudili biti sveti in so se držali postave, ampak želeli so narediti vtis na druge. Jezus jih je imenoval »pobeljeni grobovi«. Na zunaj so bili v redu, znotraj pa so bili mrtvi; v svojih srcih so čutili grenkobo proti Jezusu. Šli so v ekstrem, da bi uveljavili zakon, da »se na soboto ne sme delati«. Ko je Jezus iz sočutja nekoga ozdravil na soboto, so ga zaradi tega kritizirali. Včasih nam je lažje imeti odnos s postavo kakor odnos z Gospodom. In satan bi raje videl, da se osredotočimo na postavo (Božje zapovedi), kot pa da se osredotočimo na Gospoda. Ali želimo izkusiti Božjo milost? K Njemu moramo priti v resnici in ponižnosti. V Jakobu 4,6 piše: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.«

   Primer uspešne terapevtske pomoči, ko smo ponižni in iskreni pred Bogom
   »Pred leti je prišla po seminarju do mene/terapevtka mlada ženska. Njen obraz je bil zelo temačen in videti je bila zelo otežena in obsojena. Ko sva se začeli pogovarjati, sem razbrala, da je Jezus v njenem življenju, ampak da ima navado, katere se je zelo sramovala. Vedno znova se je poskušala te grde navade znebiti, ampak brez uspeha. Ni mogla odnehati. Ne glede na vse njene zaobljube in poskuse se te navade preprosto ni mogla povsem znebiti; ko se je ta navada ponovila, se je počutila grozno in obsojeno. Razložila sem ji, da je satanu všeč, kadar grešimo, da nas rad opominja o naših grehih in nas s tem obsoja. Vprašala sem jo, če je že kdaj dala ta greh Gospodu. Rekla je, da ne. Tako zelo jo je bilo sram, da še nikoli ni dala tega greha Gospodu. Rekla sem ji: »Naslednjič, ko se to zgodi, želim da te tvoj greh spomni na Božjo ljubezen, namesto da se izoliraš od drugih in počutiš obsojeno.« Rekla sem ji, naj naslednjič, ko je v tem procesu, posveti luč na ta greh in reče: »Gospod, hvala, da Ti pripadam. Gospod, hvala, da me ljubiš. Gospod, kri Jezusa Kristusa me očisti vsega greha. Gospod, vem da grešim, ampak brez tvoje pomoči ne morem nehati grešiti. Gospod, svojo voljo in sebe dajem na tvojo stran in stran tvoje Besede. Ali mi boš po svojem Duhu pomagal in spremenil v meni, česar sama ne morem?« Kot terapevtka sem Molila z njo in skupaj sva se zahvalili Bogu za Njegovo milost in mir. Videla sem, da se je želela pokesati in obrniti stran od tega greha. In naposled ji je uspelo. Nekaj mesecev pozneje sem od nje prejela sporočilo, ker sem jo prosila, naj mi sporoči, kako se počuti. V pismu je zapisala, da je naredila, kar sem ji rekla, naj naredi. In rekla je; »Presenečena sem, kako se je v zadnjih parih mesecih vse spremenilo. Vse, kar me je prej obremenjevalo, se je zelo zmanjšalo.« Bila je v krempljih greha, ampak zunaj milosti. Ko se je Ponižala pred Gospodom, v moji prisotnosti in je Iskreno prinesla svoj greh v luč Božje milosti, jo je tam srečal Bog. Ponižanje in Iskrenost!

   Verjemi in prejmi Božjo Milost
   Hebrejcem 4,13 pravi: »Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.« Rimljanom 5,20 pravi: »Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost.« Božja milost je prisotna, ampak vanjo moramo verjeti, da jo lahko prejmemo. Verjeti moramo Bogu, ki nam je dal Svojo Besedo, da nam je Njegova milost na voljo; le tako jo bomo prejeli. Nekdo je rekel, da obstaja en pogoj, kateremu se ne moremo izogniti, in ta mora biti izpolnjen, če se želi oseba spremeniti. Pogoj je, da verjameš v Božjo milost. Bogu se moram odzvati v resnici in On se bo odzval nazaj. Če verjamem, da lahko Bogu popolnoma zaupam, če verjamem, da Njegova ljubezen obstaja, da je Njegova prijaznost popolnoma iskrena, da Njegova skrb zame res pomeni življenje v obilju, potem bo Bog naredil to, kar je v Njegovi naravi: segel bo proti meni in me našel, ne glede na to, kako globoko v sebi živim. Njegova milost me lahko spremeni. Njegova milost se lahko dotakne najglobljih motivacij mojega srca in me spremeni v novo osebo. In to je tisto, kar Bog želi narediti za nas. Bog pravi: »Svoje postave bom dal v njihov razum, v njihova srca jih bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo.« (Hebrejcem 8,10). Bog bo po svoji milosti naredil stvari v našem srcu, ki jih zunanja postava nikoli ne bi mogla. 2 Korinčanom 3,18 pravi: »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu – se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha.«

   Sprememba je proces, ki traja in kjer je treba vztrajati. Ko zaupamo Bogu in Njegovi besedi, mu dopuščamo, da spremeni naša srca in misli. Ampak razumeti moraš, da se ta sprememba ne zgodi naenkrat; to je proces. Lewis Sperry Chaffer je napisal zelo obširno knjigo o milosti. V njej je zapisal tako: »Neizmerno pričevanje Božje besede je, da je vsak vidik odrešenja in vsak blagoslov njegove milosti pogojen s tem, kar nekdo verjame.«

   Bog nas spremeni po svoji Milosti
   Kako potem lahko izkusimo Božjo milost? H Gospodu pridemo v svoji šibkosti, nesposobnosti, v svojem grehu in neuspehu. Odločimo se, da bomo verjeli Njegovi ljubezni in zmožnosti, da nas spremeni, medtem ko počivamo v Njegovi milosti. Rezultat vsega tega je, da duhovno in osebnostno rastemo Bogu v Veselje, ko gremo k Njemu. Peter 3,18 pravi: »Rastite pa v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa.« V zgodbi o izgubljenem sinu v Luku 15 je izgubljeni sin zapustil dom, zapravil očetovo premoženje in se potem zavedal svoje potrebe ter očetove prijaznosti. Luke 15,17–19 pravi: »Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹« Sin se je ponižal, vstal in šel proti očetu. Ko je prišel do njega, je bil odkrit. Ampak starejšemu bratu to ni bilo všeč. Starejši brat, ki se je jezil zaradi očetove milosti, predstavlja legalno oziroma legalizem. Starejši brat je rekel, da se mlajši brat ni držal postave in si zaradi tega ne zasluži očetove milosti. Ampak oče je imel kljub temu svojega izgubljenega sina zelo rad, ne glede na to, kaj je naredil.

   Odnos z Bogom je bolj mogočen kot postava. Satan bi raje videl, da smo povezani s postavo v legalizmu, da bi se vedno znova počutili krive in obsojene, brez Milostne Odrešitve. Ampak Gospod pravi v Rimljanom 8,1: »Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.« Pod Božjo milostjo imamo več kot samo svoje vire. Imamo Božjega Svetega Duha, ki nam omogoča, da delamo Njegovo voljo. Življenje v Božjem Duhu pomeni, da se vsak trenutek zavedamo Njegove Milosti. Življenje v Božjem Duhu pomeni, da vemo, kdaj nam spodleti in da se vedno znova vračamo k Bogu. Rastemo takrat, ko prevzamemo odgovornost za naš greh in prosimo Boga, da nas spremeni. Jezus je umrl na križu za naš greh, našo slabost. Mi smo bili krivi in on je plačal za našo krivdo. Ko priznamo naše grehe, poskrbimo za to, kar je narobe in za kar je Jezus plačal s Smrtjo na križu in Vstajenjem od Smrti za Našo Odrešitev. Biti Božji moški ali ženska pomeni, da smo ponižni in iskreni glede našega greha, da sprejmemo Njegovo milost in rastemo ter Boga prosimo za Milost Odpuščanja. John Powell je rekel: »Mislimo, da se moramo spremeniti, da moramo rasti in biti dobri, da bomo ljubljeni. Ampak resnica je, da smo ljubljeni in prejmemo Njegovo milost zato, da se lahko spremenimo, da lahko rastemo in smo dobri, ker živimo po Božji Volji.« Ozdravljenje v našem življenju je omejeno do meje, kar želimo razkriti našemu Bogu. Če želimo rasti, se moramo držati obveze Resnice in Pravičnosti. Božja Milost nam tako daje svobodo, da se soočimo z Bogom in resnico o sebi v luči Božje besede. Vedoč, da smo popolnoma ljubljeni in sprejeti pri Bogu, nas kliče k sebi, da nam lahko pomaga izkusiti svobodo (Janez 8,32) in življenje v obilju (Janez 10,10).

   Nič več obsojanja – primer pomoči na posvetu pri duhovnem terapevtu
   »Spomnim se mlade ženske, ki je prišla k meni na posvet in po pomoč. Glede na njen opis je bil njen trebuh zvezan v vozle, njena krivda je bila neznosna in ni mogla spati. Počutila se je obsojeno, bilo jo je zelo strah in bila je ponižana. Tako se je počutila, ker je bila vpletena v nemoralnost. Vedela je, da Božja beseda pravi, naj ne počne tega, kar je počela. Ujeta je bila v mrežo in bala se je komur koli povedati, ker se je bala zavrnitve. S sklonjeno glavo mi je zaupala celotno zgodbo. Ničesar v pripovedi ni izpustila, ker je res potrebovala pomoč. Resnično in iskreno je obžalovala svoj greh in želela se je pokesati pred Bogom. V moji prisotnosti je priznala svoj greh Gospodu in prejela Njegovo odpuščanje in milost. Pozneje mi je povedala, da je bila na začetku posveta v notranjem čustvenem zaporu in da je namesto zavrnitve našla ljubezen in sprejetost. Nekaj mesecev zatem sem prejela pismo. V njem je pisalo tako: »Moje verige so odpadle, vrata grajske ječe so se odprla in z mene se je dvignilo 1000 kilogramov bremena. Imela sem občutek svobode in osvežitve. Ko sem bila v tvoji prisotnosti, nisem storila ničesar. Ampak ti si. Pokazala si mi, kdo si. Pokazala si mi Božjo ljubezen, sprejetost in odpuščanje.« Takrat sem jo prosila, naj mi da svojo besedo, da bo ostala čista. Rekla je, da se ji ta odgovornost nikoli ni zdela kot breme. Počutila se je varno, ker je dala besedo osebi, ki ji je pokazala milost. Pomoč je našla tudi pri drugih ljudeh in s tem začela razumevati svoje potrebe. Rekla je, da je milost, po tem ko jo je izkusila, postala več kot samo teologija. Postava, ki je dobra, sveta in popolna je odkrila njen greh kot ogledalo. Ponižala se je in priznala svoj greh. Resnico je povedala sebi, meni in Gospodu. In s tem je prejela milost, ko jo je potrebovala. S tem, ko je prinesla svoj greh v luč in h Gospodu v ponižnosti in resnici, je dovolila sebi prejeti Božjo milost. Zaživela je v svobodi in začela rasti. Razmislite tudi Vi o svojih področjih, kjer se počutite obsojenega ali pa se bojite zavrnitve, kjer se ne počutite popolno. Tisto, kjer ne izpolnjujemo Božje postave in Božje Volje, moramo prinesti h Gospodu v ponižnosti in resnici. Ničesar nam ni treba skrivati. Ne rabimo niti lagati niti biti prepričani, da bomo obsojeni«.

   »Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti. Kar je bilo namreč nemogoče postavi, ker je bila zaradi mesa brez moči, je Bog uresničil s tem, da je poslal svojega sina v podobi grešnega mesa; da bi premagal greh, je obsodil greh v mesu. Zapovedi postave naj bi se tako izpolnile v nas, ki ne živimo po mesu, ampak po Duhu.« (Rimljanom 8,1–4). »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša. Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.« (1 Peter 5,5–7). »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse … Kdo bo obsojal? Jezus Kristus, ki posreduje za nas in je naš Odrešenik. Kdo nas bo ločil od Kristusove Ljubezni in Usmiljenja? Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje in niti angeli, poglavarstva, sedanjost, prihodnost, moči, visokost, globokost niti kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« (Rimljanom 8,31–39).

   Izvlečki iz Knjige Ney Bailey: Vera ni občutek.

   Medmrežje prvikoraki: Excerpted by permission from the book, Faith Is Not a Feeling, by Ney Bailey.
   • Janez says:

     3. septembra, 2019 at 10:39

     Dodajam ločeno še link zaradi težav s pošiljanjem prispevkov:

     https://www.prvikoraki.com/m/novo.html
10. Janez says:

    3. septembra, 2019 at 9:21

    IZGUBLJENEMU SINU (Und Gott unser Herr sagte: »Komm zurück mein geliebter Sohn zu mir!«)

    Odšel si moj sin od doma, nekam daleč od mene v tujino, med tuje ljudi.
    Hotel si se naužiti življenja v širnem tujem svetu, si rekel in ga spoznati tudi z drugih plati.
    Na svojo dušo in moje nauke o Pravičnem življenju in Dobroti se nisi oziral in
    zato se je tam morala zgoditi zate lekcija, kot se je morala zgoditi zaradi nepravičnega življenja.
    Ves moj denar in delež od dediščine si zapravil z veseljačenjem in hotnicami,
    vse zabave z glasbo in gostijami si si privoščil, vse znance in druge si pogostil.
    Ko Ti je zmanjkalo denarja pa si ostal sam, saj so vsi odšli in si ostal sam brez vsega.
    Pridobil si si izkušnje in ostal si praznih rok in sam, osamljen kljub množici ljudi.
    Poiskal si si delo in pasel koze in svinje za posestnika na njegovih pašnikih in
    imel si malo zaslužka in hrane ter si bil pogosto lačen in osamljen.
    Zahrepenel si po Mojem Domu, kjer se imel vseg Dovolj.
    Sčasoma si začel premišljevati, kaj si storil, ko si odšel v svet od Ljubečega Očeta.

    Poglobil se se vase in uvidel, da zunaj Domače Očetove Hiše ni tako kot Doma.
    Rekel se:«Vrnil se bom k Očetu v Očetovo Hišo, se pokesal in Očeta prosil za odpuščanje.
    Sedaj vidim, kaj vse sem doma imel, pa nisem cenil, imel rad in spoštoval,
    ko sem imel vsega dovolj in sem imel tudi v izobilju Očetovo Neskončno Ljubezen«.
    Tvoj Oče je Tvoja Ljubezen,ki Ti daje vse , Tvoja Duša in Tvoje Življenje.
    Oče gre in hodi od doma in me pričakuje, da se Vrnem k Njemu Domov z Neskončno Milostjo.
    Išče me z Odprtimi Očmi in razširjenimi Rokami ter Odprtim Srcem, še vedno Upa da pridem.
    Ljubi me, čeprav sem se izgubil in sem grešil! Vem, da me ima še vedno Rad!

    Vrnil se bom nazaj k Očetu sklenem, Domov k Njemu, v svoj Notranji Mir, kjer je Njegova Ljubezen.
    Skesan sem, poln žalosti in molitve za Spoved in Odpuščanje in Resnično Obžalujem Vse.
    Iskreno Obljubim, da ko se bom Vrnil Nazaj k Očetu, da se bom Poboljšal
    in vse Popravil, kar sem pogrešil.
    Tedaj tega v sebi nisem le površno rekel: Oče, Odpusti Prosim, Zmotil sem se«,
    ampak sem iskreno rekel in obžaloval moje Grehe.
    Vzel sem si dovolj Časa in se v samoti Odkrito in Neprizanesljivo pomenil Sam s Seboj!.
    Vrnil sem se nazaj Domov k Očetu, ves Ponižen in Skesan in ga prosil na kolenih za Odpuščanje.
    Moj Ljubljeni Oče me je Dvignil s tal in rekel: »Vrnil si se Domov k Meni Moj Ljubljeni Sin. Vse sem Ti Odpustil. Zakaj bil si mrtev, pa si spet Oživel, bil si izgubljen, pa si spet najden«.
    In v Očetovem Domu je vladalo Veliko veselje nad izgubljenim Sinom, ki se je Vrnil nazaj k Očetu.
    In v Sebi sem trdno sklenil:«Nikoli več te ne zapustim Moj Ljubljeni Oče,
    za vedno bom ostal pri Tebi. In Moje Srce bo spet Mirno in Polno Tvoje Ljubezni«.

    Dopolnjena Molitev Prihajam k Tebi, Molitve in premišljevanja, kapucini, 1995.

    Und Gott unser Herr sagte: »Komm zurück mein geliebter Sohn zu mir!«
    Damals habe ich es nicht nur oberflächlich gesagt: Vater, vergib, bitte, ich habe mich geirrt “,
    aber ich sagte ehrlich und bereute meine Sünden. Ich habe mir genug Zeit genommen und in Einsamkeit offen und unzuverlässig für mich selbst gemeint! Ich ging zu meinem Vater zurück, alle gedemütigt und demütig, und bat ihn auf den Knien um Vergebung. Mein geliebter Vater hob mich vom Boden auf und sagte: “Du bist zu Mir, meinem geliebten Sohn, zurückgekehrt. Ich habe euch allen vergeben. Warum waren Sie tot, aber Sie wurden wieder lebendig, Sie waren verloren und Sie wurden wieder gefunden. ” Und im Haus des Vaters herrschte große Freude über den verlorenen Sohn, der zum Vater zurückkehrte. Und ich schloss fest in mir: „Ich werde dich nie wieder verlassen, mein geliebter Vater.
    Ich werde für immer bei dir bleiben. Und mein Herz wird wieder friedlich und voller Liebe sein. “

Comments are closed.