Prosim za molitev

20.295 Responses to Prosim za molitev

1. Janez says:

   3. oktobra, 2019 at 10:09

   Papež Frančišek: Hoja za Jezusom je svobodna in zavestna odločitev, sprejeta iz ljubezni

   Hoja za Jezusom je svobodna in zavestna odločitev, sprejeta iz ljubezni
   »Sv. Luka v današnjem evangeliju (glej Lk 9,51-62) pripoveduje o začetku zadnjega Jezusovega potovanja proti Jeruzalemu, ki ga bo sklenil v 19. poglavju. Gre za dolgo hojo, ne le v geografskem smislu. Gre za duhovno in teološko hojo proti izpolnitvi poslanstva Mesije. Jezusova odločitev je popolna. In ti, ki mu sledijo, so poklicani, da se presojajo po njej. Evangelist nam danes predstavi tri osebnosti, lahko bi rekli, tri primere poklicanosti, ob katerih vidimo, koliko se zahteva od tistega, ki hoče sledili Jezusu vse do konca.

   Cerkev je v gibanju
   Prva oseba Jezusu obljubi: ‘Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.’ A Jezus odgovori, da lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil. Jezus je namreč zapustil očetovo hišo in se je odpovedal vsaki varnosti, da bi oznanjal Božje kraljestvo izgubljenim ovcam svojega ljudstva. Tako je nam, svojim učencem, pokazal, da naše poslanstvo v svetu ne more biti statično, ampak je ‘potujoče’. Kristjan je popotnik. Cerkev je po svoji naravi v gibanju, ni sedeča in brezskrbna znotraj svoje ograde. Odprta je za najbolj prostrana obzorja, poslana, da ponese evangelij na ceste in doseže človeške in bivanjske periferije.

   Popolna pripravljenost in razpoložljivost
   Druga oseba, ki jo Jezus sreča v današnjem evangelijskem odlomku, prejme klic neposredno od njega, a mu odgovori: ‘Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.’ Gre za legitimen odgovor, ki sloni na zapovedi o spoštovanju očeta in matere. Pa vendar Jezus reče: ‘Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!’ S temi besedami, namerno izzivalnimi, Jezus želi potrditi primat hoje za Njim in oznanjevanja Božjega kraljestva, tudi v primeru najpomembnejših stvarnosti, kot je družina. Nujnost sporočanja evangelija, ki lomi verige smrti in odpira večno življenje, ne dopušča odlašanja, ampak terja naglico in razpoložljivost.

   Zahteva se odločnost
   Tudi tretja oseba želi slediti Jezusu, a ker se želi prej posloviti od svojih domačih, ji Učitelj pravi: ‘Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.’ Hoja za Jezusom izključuje obžalovanja in oziranje nazaj. Zahteva pa krepost odločnosti.

   Cilj: postati Kristusov učenec
   Vrednost teh pogojev, ki jih postavlja Jezus – potvanje, naglica in odločnost – ni v vrsti različnih ‘ne’, ki so izrečeni pred dobrimi in pomembnimi življenjskimi stvarmi. Poudarek je treba postaviti na glavni cilj: postati Kristusov učenec. To je svobodna in zavestna odločitev, sprejeta iz ljubezni, da bi vrnili neprecenljivo Božjo milost in ne da bi promovirali sami sebe. Jezus želi, da smo navdušeni nad Njim in nad evangelijem. Gorečnost srca, ki se spreminja v konkretna dejanja bližine do bratov, ki najbolj potrebujejo sprejemanje in skrb. Ravno tako, kot je On živel.

   Devica Marija, podoba Cerkve na poti, naj nam pomaga, da bomo z veseljem sledili Gospoda Jezusa in z obnovljeno ljubeznijo bratom oznanjali dobro novico zveličanja.«

   (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 30.6.2019)

   Razmislimo o svoji hoji za Kristusom in preberimo tudi kaj drugega kot npr. Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom. Predvsem pa se moramo zavedati, da moramo spolnjevati Božjo Voljo. Janez
2. Janez says:

   2. oktobra, 2019 at 21:38

   Papež Frančišek: Ljubezen do sovražnikov je sprožila kulturo usmiljenja!
   Ljubezen do sovražnikov v središču krščanstva Evangelij (glej Lk 6,27-38) zadeva točko, ki je v središču krščanskega življenja in ga opredeljuje: ljubezen do sovražnikov. Jezusove besede so jasne: ‘Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami’ (v. 27-28). Ne gre za nekaj, izbirnega, ampak za zapoved. Ni za vse, ampak za učence, ki jim Jezus pravi ‘vi, ki poslušate’. On zelo dobro ve, da je ljubezen do sovražnikov onkraj naših zmožnosti, vendar pa je zato postal človek: ne zato, da bi nas pustil takšne, kakršni smo, ampak da bi nas preoblikoval v može in žene, ki so sposobni večje ljubezni, ljubezni njegovega in našega Očeta. To je ljubezen, ki jo Jezus podari tistemu, ki ‘ga posluša’. In tako postane mogoče! Z Njim, zahvaljujoč njegovi ljubezni, njegovemu Duhu, moremo tudi mi ljubiti tistega, ki nas ne ljubi, tudi tistega, ki nam dela hudo.

   Usmiljenje premaga človeško logiko
   Na ta način Jezus želi, da v vsakem srcu Božja ljubezen zmaga nad sovraštvom in zamero. Logika ljubezni, ki doseže najvišjo točko v Kristusovem križu, je to, kar je značilno za kristjana in nas spodbuja, da bi šli naproti vsem z bratskim srcem. Vendar pa kako je mogoče premagati človeško nagnjenje in posvetni zakon povračila? Odgovor poda Jezus v istem evangeljskem odlomku: ‘Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!’ (v. 36). Kdor posluša Jezusa, kdor se trudi, da bi mu sledil, tudi če ga to stane, postane Božji sin in začenja biti resnično podoben Očetu, ki je v nebesih. Postanemo zmožni stvari, za katere nikoli ne bi mislili, da bi jih lahko rekli ali storili, oziroma bi se jih prej sramovali, ki pa nam zdaj dajo veselje in mir. Ni nam potrebno biti več nasilni, z besedami in dejanji; odkrijemo, da smo sposobni nežnosti in dobrote; in čutimo, da vse to ne prihaja od nas, ampak od Njega! – in se torej s tem ne ponašamo, ampak smo za to samo hvaležni.

   Ljubezen podeli osebi dostojanstvo, sovraštvo jo razvrednoti
   Ne obstaja nič večjega in rodovitnejšega od ljubezni: ta podeli osebi vse njeno dostojanstvo, medtem ko jo, nasprotno, sovraštvo in maščevanje razvrednotita, s tem ko iznakazita lepoto bitja, ki je ustvarjeno po Božji podobi.

   Kultura usmiljenja sproži revolucijo ljubezni
   Ta zapoved, naj odgovorimo na žalitev in krivico z ljubeznijo, je v svetu ustvarila novo kulturo: ‘kulturo usmiljenja – moramo se je dobro naučiti in uresničevati, to kulturo usmiljenja, ki sproži pravo revolucijo’ (Apostolsko pismo Usmiljenje in usmiljenja potrebna, 20). To je revolucija ljubezni, katere protagonisti so mučenci vseh časov. In Jezus nam zagotavlja, da naše vedenje, v katero bo vtisnjena ljubezen do tistih, ki nam delajo hudo, ne bo zaman. Jezus pravi takole: ‘Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo’ (v. 37-38).

   Moramo odpuščati, saj nam je Bog odpustil
   Moramo odpuščati, saj nam je Bog odpustil in nam vedno odpušča. Če ne odpustimo vsega, tudi ne moremo zahtevati, da bo nam vse odpuščano. Če pa se naša srca odprejo usmiljenju, če se odpuščanje potrdi z bratskim objemom in se sklenejo vezi občestva, pred svetom potrjujemo, da je mogoče zlo premagati z dobrim. Včasih se lažje spominjamo krivic in slabega, ki so nam ga storili in ne dobrih stvari. Nekateri ljudje imajo to navado in postane bolezen. To so ‘zbiralci krivic’: spominjajo se le slabih stvari, ki so jim jih storili. To ni pot. Jezus nam pravi, da moramo storiti nasprotno. Spominjati se dobrih stvari in ko pride kdo, ki obrekuje, ki govori slabo o drugem, reči: ‘Ja, morda, vendar pa ima to dobro lastnost…’ Obrniti na glavo besede. To je revolucija usmiljenja.
   Naj nam Devica Marija pomaga, da bi dopustili, da bi se ta sveta Jezusova beseda, žgoča kot ogenj, dotaknila našega srca, nas preoblikovala in naredi zmožne, da bi delali dobro brez povračila ter povsod pričevali zmago ljubezni.«

   (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 24.2.2019).

   Premislimo in tudi sami tako ravnajmo! So težke zahteve ampak Bog nam jih nalaga. Janez
3. Janez says:

   2. oktobra, 2019 at 21:04

   Papež Frančišek med kanonizacijo: Naj nam Gospod pomaga posnemati njihove zglede
   Naj nam Gospod pomaga posnemati njihove zglede »Drugo berilo nam je povedalo, da je “Božja beseda živa, učinkovita in ostra” (Heb 4,12). Prav tako je: Božja Beseda ni le skupek resnic ali spodbudna duhovna pripoved; ne, je živa Beseda, ki zadeva življenje, ki ga preoblikuje. Tam Jezus osebno, On, ki je živa Beseda Boga, govori na naše srce. Evangelij nas posebej vabi k srečanju z Gospodom, po zgledu ‘nekoga, ki je pritekel k njemu’ (prim. Mr 10,17). Lahko se poistovetimo s tistim človekom, čigar imena besedilo ne navede – skoraj kot bi predlagalo, da bi lahko predstavljal vsakega izmed nas. On vpraša Jezusa, kaj naj stori, da bo ‘deležen večnega življenja’ (v. 17). Sprašuje po življenju za vedno, po življenju v polnosti: kdo izmed nas ga ne bi želel? Vendar pa opazimo, da ga želi kakor dediščino, ki bi jo imel, kakor dobrino, ki se jo pridobi, osvoji z lastnimi močmi. Da bi posedoval to dobrino, je izpolnjeval zapovedi vse od svojega otroštva in za to, da bi dosegel cilj, je pripravljen izpolnjevati tudi druge; zato vpraša: ‘Kaj moram storiti, da bom imel?’

   Od izpolnjevanja zapovedi do zastonjske ljubezni in podaritve
   Jezusov odgovor ga potre. Jezus se ozre vanj in ga vzljubi (prim. v. 21) ter spremeni perspektivo: od izpolnjevanja zapovedi zato, da bi dobil plačilo, na zastonjsko in popolno ljubezen. Tisti nekdo je govoril v smislu povpraševanja in ponudbe, Jezus pa mu predlaga povest ljubezni. Reče mu, naj preide od izpolnjevanja zakonov na podaritev samega sebe; od tega, da bi delal zase, k temu, da bi bil z Njim. Poda mu oster predlog življenja: ‘Prodaj, kar imaš, in daj ubogim … in pridi ter hodi za menoj!’ (v. 21)

   Ne hodi za Jezusom le takrat, ko ti ugaja, išči ga vsak dan
   Tudi tebi Jezus pravi: ‘Pridi, hodi za menoj!’ Pridi: ne stoj na mestu, saj ni dovolj, da ne delaš nič slabega, za to, da bi bil Jezusov. Hodi za menoj: ne hodi za Jezusom le takrat, ko se ti ljubi ko ti ugaja, ampak ga išči vsak dan; ne bodi zadovoljen z izpolnjevanjem zapovedi, s tem, da daš malo miloščine in zmoliš kakšno molitev: najdi v Njem Boga, ki te vedno ljubi, smisel tvojega življenja, moč, da se daruješ.

   Pusti to, kar obtežuje srce, izprazni se dobrin
   Jezus pravi tudi: ‘Prodaj, kar imaš, in daj ubogim.’ Gospod ne teoretizira o revščini in bogastvu, ampak gre naravnost k življenju. Prosi te, da pustiš to, kar obtežuje srce, da se izprazniš dobrin. Saj če je srce polno dobrin, ne bo prostora za Gospoda, ki bo postal ena izmed drugih stvari. Zato je bogastvo nevarno in – Jezus pravi – da otežuje celo zveličanje. Ne zato, ker bi bil Bog strog, ne! Problem je z naše strani: to, da imamo preveč, da želimo preveč, nam duši srce in zato postajamo nesposobni ljubiti. Zato sv. Pavel spominja, da je ‘pohlep po denarju korenina vsega zla’ (1Tim 6,10). To vidimo: kjer se postavi v središče denar, ni prostora za Boga in ni prostora niti za človeka.

   Jezus da vse in zahteva vse
   Jezus je radikalen. On da vse in zahteva vse: da popolno ljubezen in zahteva nedeljeno srce. Tudi danes se nam daje kot živi Kruh; ali mu moremo dati v zameno drobtine? Njemu, ki je postal naš služabnik celo tako, da je šel za nas na križ, ne moremo odgovoriti le z izpolnjevanjem določenih zapovedi. Njemu, ki nam ponuja večno življenje, ne moremo dati le nekega delčka časa. Jezus se ne zadovolji z določenim ‘odstotkom’ ljubezni: ne moremo ga ljubiti 20, 50 ali 60-odstotno. Ali vse ali nič.

   Naše srce je kot magnet
   Dragi bratje in sestre, naše srce je kakor magnet: pusti se privlačiti ljubezni, vendar pa se lahko pritrdi le na enem mestu in mora izbrati: ali bo ljubilo Boga ali bo ljubilo bogastvo sveta (prim. Mt 6,24); ali bo živelo za to, da bo ljubilo ali pa bo živelo zase (prim. Mr 8,35). Vprašajmo se, na kateri strani smo. Vprašajmo se, na kateri točki smo v naši povesti ljubezni z Bogom. Ali se zadovoljimo s kakšno zapovedjo ali sledimo Jezusu kot zaljubljeni, resnično pripravljeni kaj pustiti zaradi Njega?

   Nam zadošča Jezus ali iščemo mnoge druge gotovosti sveta?
   Jezus sprašuje vsakega izmed nas in vse nas kot Cerkev na poti: ali smo Cerkev, ki le pridiga o dobrih predpisih ali smo Cerkev-nevesta, ki se za svojega Gospoda vrže v ljubezen? Ali mu resnično sledimo ali se vračamo na stopinje sveta, kakor tisti nekdo? Skratka, nam zadošča Jezus ali iščemo mnoge druge gotovosti sveta?

   Prosimo, da bi znali ‘pustiti’ zaradi ljubezni do Gospoda
   Prosimo za milost, da bi znali pustiti zaradi ljubezni do Gospoda: pustiti bogastvo, hrepenenje po vlogah in močeh, strukture, ki niso več primerne za oznanjevanje evangelija, bremena, ki zavirajo poslanstvo, zanke, ki nas privezujejo na svet. Brez skoka naprej, v ljubezni, naše življenje in naša Cerkev zbolita za ‘egocentrično samovšečnostjo’ (Veselje evangelija, 95): išče se veselje v nekaterih bežnih užitkih, zapira se v nerodovitno čvekanje; prepusti se enoličnosti krščanskega življenja brez zagona, kjer malo narcisizma zakrije žalost, ker ostanemo neizpolnjeni.

   Srce, ki svobodno ljubi Boga, vedno širi veselje
   Tako je bilo za tistega nekoga, ki – kot pravi evangelij – ‘je žalosten odšel’ (v. 22). Zasidral se je v zapovedi in v svoje mnoge dobrine, ni dal srca. In kljub temu, da je srečal Jezusa in prejel njegov ljubezniv pogled, je odšel žalosten. Žalost je dokaz neizpolnjene ljubezni. Je znamenje mlačnega srca. Medtem ko srce, ki je razbremenjeno dobrin, ki svobodno ljubi Boga, vedno širi veselje, tisto veselje, ki je danes zelo potrebno. Sveti papež Pavel VI. je zapisal: ‘Sredi svojih stisk morajo naši sodobniki poznati veselje in slišati njegov spev’ (Apostolska spodbuda O krščanskem veselju, I). Jezus nas danes vabi, naj se vrnemo k izvirom veselja, ki so srečanje z Njim, pogumna izbira, da bi tvegali za to, da bi mu sledili, zadovoljstvo, da bi nekaj pustili, da bi objeli njegovo življenje. Svetniki so prehodili to pot.

   Zgled Pavla VI. in ostalih svetnikov
   To je storil Pavel VI. po zgledu apostola, čigar ime je privzel. Kakor on je svoje življenje razdal za Kristusov evangelij, premoščal nove meje ter bil njegova priča pri oznanjevanju in dialogu, prerok ekstravertirane Cerkve, ki gleda oddaljene in skrbi za revne. Pavel VI. je tudi v naporu in sredi nerazumevanj z navdušenjem pričeval o lepoti in veselju o popolni hoji za Jezusom. Danes nas še vedno spodbuja, skupaj s koncilom, katerega modri krmar je bil, naj živimo svojo skupno poklicanost: vsesplošno poklicanost k svetosti. Ne k polovičarstvu, ampak k svetosti. Lepo je, da je skupaj z njim in drugimi današnjimi svetniki in svetnicami msgr. Oskar Romero, ki je zapustil gotovosti sveta, celo svojo varnost, da bi dal življenje, kot uči evangelij, blizu revnim in svojim ljudem, s srcem, ki je bilo namagneteno z Jezusom in z brati. Isto lahko rečemo za Frančiška Spinellija, Vincencija Romana, Marijo Katarino Kasper, Nazarijo Ignacijo sv. Terezije Jezusove in tudi za našega neapeljskega fanta Nuncija Sulprizia. Mlad, pogumen in ponižen svetnik je, ki je znal srečati Jezusa v trpljenju, v tišini in darovanju samega sebe. Vsi ti svetniki so v različnih okoliščinah z življenjem prevedli današnjo Besedo, brez mlačnosti, brez preračunavanja, z vnemo, da bi tvegali in pustili. Bratje in sestre, naj nam Gospod pomaga posnemati njihove zglede.«

   (Papež Frančišek med slovesno sv. mašo na Trgu svetega Petra, med katero je za svetnike razglasil sedem blaženih ter uporabil kelih papeža Pavla VI.; Vatikan, 14.10.2018)
   • Janez says:

     2. oktobra, 2019 at 21:06

     Papež Frančišek: S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali
     S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali »V evangeliju (glej Mr 13,24-32) Jezus želi poučiti svoje učence o prihodnjih dogodkih. To ni najprej govor o koncu sveta, ampak je prej povabilo k dobremu življenju v sedanjosti, k čuječnosti in stalni pripravljenosti, da bomo polagali račun o našem življenju, ko bomo k temu poklicani. Jezus pravi: ‘Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba’ (Mr 13,24-25).

     Edina luč bo Gospod Jezus
     Pri teh besedah pomislimo na prvo stran Prve Mojzesove knjige, kjer se nahaja pripoved o stvarjenju: sonce, luna, nebesna telesa, ki od vsega začetka svetijo v skladu s svojo ureditvijo in dajejo luč, kar je znamenje življenja, so v današnjem evangeljskem odlomku opisane v svojem propadanju, kako padajo v temo in kaos, kar je znamenje konca. Luč pa, ki bo sijala v tistem zadnjem dnevu, bo edina in nova: to bo luč Gospoda Jezusa, ki bo prišel v slavi z vsemi svetniki. Ob tistem srečanju bomo končno videli njegovo obličje v polni luči Trojice; obličje, ki žari v ljubezni in pred katerim se bo v celotni resnici pokazalo tudi vsako človeško bitje.

     Cilj je končno srečanje z Gospodom
     Zgodovina človeštva in tudi osebna zgodovina vsakega med nami, ne more biti razumljena kot preprosto sosledje besed in dejanj, ki nimajo nobenega smisla. Prav tako se je ne more razlagati v luči neke fatalistične vizije, kakor da bi že vse bilo določeno glede na usodo, ki odvzema vsak prostor svobode in s tem preprečuje izbire, ki so rezultat dejanske odločitve. V evangeliju Jezus pravi, da imata zgodovina ljudstev in zgodovina posameznikov cilj, ki ga morata doseči: končno srečanje z Gospodom. Ne poznamo ne časa ne načina, kako se bo to zgodilo. Gospod je poudaril, da tega ‘ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin’ (Mr 13,32). Vse je varovano v skrivnosti Očeta. Pa vendar poznamo temeljno načelo, s katerim se moramo soočiti. Jezus pravi: ‘Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle’ (Mr 13,31). Dejanska ključna točka je tole: tisti dan bo vsak med nami moral dojeti, če je beseda Božjega Sina razsvetlila njegovo osebno življenje ali pa ji je obrnil hrbet in raje zaupal svojim lastnim besedam. Bolj kot kadarkoli prej bo to trenutek, da se dokončno prepustimo Očetovi ljubezni in zaupamo v njegovo usmiljenje.

     S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali
     Nihče ne more ubežati pred tem trenutkom. Zvijačnost, ki jo pogosto uporabimo pri našem obnašanju, da bi potrdili podobo, ki jo hočemo dati, ne bo več uporabna. Na isti način, moč denarja in ekonomskih sredstev, s katerimi mislimo, da lahko kupimo vse in vsakega, se ne bo več mogla uporabiti. S sabo ne bomo imeli ničesar drugega kot to, kar smo uresničili v tem življenju, ko smo verjeli njegovi besedi: vse in nič od tistega, kar smo živeli ali opustili. S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali.

     Zatecimo se k priprošnji Device Marije, da nas spoznanje naše začasnosti na zemlji ne pahne v tesnobo, ampak naj nam bo poziv k odgovornosti do nas, do bližnjega in do celotnega sveta.«

     (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 18.11.2018)
     • Janez says:

       2. oktobra, 2019 at 21:12

       Vse, kar premoremo, prinesimo pred Boga in se odrecimo svoji volji ter spolnjujmo Božjo Voljo

       Izpolnjevanje Božje volje od nas zahteva določeno mero ponižnosti, kar pomeni, da se moramo odreči lastnim željam in lastni volji, da bi sledili in izpolnjevali Božje želje in Božjo Voljo. Pomeni, da večjih življenjskih odločitev ne sprejemamo na podlagi osebnih izbir in občutij ter intuicije, temveč po preudarni molitvi k Njemu, prošnji za navdih Svetega Duha in temeljiti presoji z Božjim vodstvom, tako da vse, kar premoremo, prinesemo pred Boga in izpolnjujemo Njegovo in ne našo človeško Voljo. In On bo blagoslovil vse kar se odločamo in delamo.

       “Če si nameč z vsemi močmi prizadevamo, da bi svojo voljo združili z Božjo, bomo odkrili mir, ki nam ga nihče ne bo mogel odvzeti”.

       Kako sam gledam in razumem Spolnjevanje Božje Volje ?! Izpolnjevanje Božje Volje pomeni Ljubezen, Usmiljenje, Samaritanska Pomoč Ubogim, Sočutje ki vodi k Pravičnosti, Odpuščanje in Življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih za druge Ljudi. Prosim naj še kdo kaj pove oziroma pojasni na temo Spolnjevcanja Božje Volje! Janez
       • Janez says:

         2. oktobra, 2019 at 21:13

         Papež Frančišek: Potrošništvo je bolezen. Prosimo za milost darežljivosti
         Potrošništvo je bolezen. Prosimo za milost darežljivosti
         »Vprašajmo se, kako smo lahko bolj darežljivi do revnih, tudi z malimi stvarmi. Sovražnik darežljivosti je potrošništvo, ko trošimo več, kot potrebujemo. Nasprotno pa darežljivost širi srce in vodi v velikodušnost. V evangeliju Jezus velikokrat izpostavi kontrast med bogatimi in revnimi, pomislimo samo na bogatega požrešneža, na Lazarja ali bogatega mladeniča. Jezus pravi, da bo bogatemu človeku zelo težko vstopiti v nebeško kraljestvo. Nekdo bi Jezusa lahko označil za komunista, a ko je Gospod govoril o teh stvareh, je vedel, da je za bogastvom vedno hudi duh, gospodar sveta. Zato je enkrat tudi rekel, da ni mogoče služiti dvema gospodarjema: služiti Bogu in služiti bogastvu.

         Darežljivost izvira iz zaupanja v Boga
         Tudi v današnjem evangeliju (Lk 21,1-4) imamo kontrast med bogatimi, ‘ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico’, in ‘siromašno vdovo’, ki ‘je devala vanjo dva novčiča’. Ti bogatini so drugačni od bogatega požrešnega, niso hudobni. Zdi se, da so dobri ljudje, ki hodijo v tempelj in darujejo. Gre torej za drugačen kontrast. Gospod nam želi povedati nekaj drugega, ko poudari, da je vdova ‘vrgla več ko vsi; kajti vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega obilja, ona pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež’. Vdova, sirota, migrant, tujec so bili najrevnejši v Izraelu. Ko je kdo hotel govoriti o najbolj siromašnih, se je vedno skliceval nanje. Vdova iz današnjega evangelija je dala od tistega malo, kar je imela za življenje, ker je zaupala v Boga. Bila je ženska blagrov, bila je zelo darežljiva. Dala je vse, kajti Gospod je več kot vse. Evangeljski odlomek nas vabi k darežljivosti.

         Koliko parov čevljev imam?
         Pred statistikami o revščini v današnjem svetu, pred otroki, ki umirajo od lakote, ki nimajo ničesar za jesti, nimajo zdravil, pred veliko revščino, o kateri vsak dan poslušamo v novicah, je prava drža vprašati se: Kako lahko jaz to rešim? To vprašanje se poraja iz skrbi, da bi delal dobro. Ko se oseba, ki ima nekaj denarja, vpraša, ali tisto malo, kar ima, služi čemu, je odgovor ‘ja’, služi, kakor dva vdovina novčiča.

         Klic k darežljivosti. Darežljivost je stvar vsakega dne, na kar moramo misliti: Kako sem lahko bolj darežljiv do revnih, do potrebnih? Kako jim lahko še bolj pomagam? Nekdo bi odgovoril: Ampak mi komaj pridemo do konca meseca. Morda pa kakšen novčič ostane. Pomisli: ali sem lahko darežljiv z njim? Pomisli. Male stvari. Na primer, naredimo en krog po naših sobah, po naši garderobi. Koliko parov čevljev imam? En, dva, tri, štiri, petnajst, dvajset … vsak sam vé. Malo preveč. Poznal sem enega monsinjorja, ki jih je imel štirideset. Če imaš veliko čevljev, jih polovico podari. Koliko oblačil imam, ki jih ne nosim ali jih oblečem samo enkrat na leto? To je način, kako biti darežljivi, dati od tistega, kar imamo, deliti z drugimi.

         Potrošniška bolezen
         Poznal sem gospo, ki je vedno, ko je šla nakupovat, deset odstotkov vsega, kar je kupila, namenila za revne. Dajala je desetino ubogim. Mi lahko delamo čudeže z darežljivostjo. Morda tega ne počnemo, ker se ne spomnimo. Evangeljsko sporočilo nam dá misliti. Kako sem lahko še bolj darežljiv? Malo več, ne veliko. Nekdo bi rekel: Res je, ampak … ne vem zakaj, a vedno obstaja strah … Danes imamo neko drugo bolezen, to je bolezen proti darežljivosti, potrošniška bolezen. Pomeni vedno kupovati stvari. V Buenos Airesu je vsak vikend bil organizirani nakupovalni turizem. V petek zvečer so napolnili letalo in po deset urnem letu se je vso soboto in del nedelje preživelo med nakupovanjem po trgovinah. Danes je ta potrošniška bolezen zelo težka bolezen. Ne pravim, da vsi počnemo tako. A potrošništvo – trošiti več, kot potrebujemo, pomanjkanje varčevanja – to je sovražnik darežljivosti. Materialna darežljivost pomeni misliti na siromašne. To lahko dam, da bodo lahko jedli, da se bodo oblekli – te stvari imajo drugačno posledico. To širi srce in te vodi v velikodušnost.

         Darežljivost vodi v velikodušnost
         Gre torej za to, da imamo velikodušno srce, kamor vsi lahko vstopijo. Tisti bogataši, ki so dajali denar, so bili dobri, tista vdova je bila sveta. Podajmo se na pot darežljivosti ter začnimo doma, s tem da razmislimo, česa ne potrebujemo, kaj bi potreboval kdo drug. Gospoda je treba prositi, naj nas osvobodi tistega zla, ki je tako zelo nevarno, kar je potrošništvo. Iz nas namreč dela sužnje, povzroča odvisnost od trošenja. To je psihična bolezen. Prosimo Gospoda za milost darežljivosti, ki nam širi srce in nas vodi v velikodušnost.«

         (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 26.11.2018)
4. Administrator says:

   2. oktobra, 2019 at 16:26

   Međugorje, sporočilo Kraljice miru po vidkinji Mirjani 2. oktobra 2019:
   “Dragi otroci, po volji in ljubezni nebeškega Očeta sem tu med vami, da vam z materinsko ljubeznijo pomagam, da bi v vašem srcu rasla vera, da bi v resnici mogli dojeti smisel zemeljskega življenja in veličino nebeškega. Otroci moji, zemeljsko življenje je pot k večnosti, resnici, življenju, k mojemu Sinu. Po tej poti vas želim povesti. Vi, otroci moji, vi, ki ste vedno žejni več ljubezni, resnice in vere, vedite, da je samo en izvir, iz katerega morete piti: zaupanje v nebeškega Očeta, zaupanje v Njegovo ljubezen. Prepustite se popolnoma Njegovi volji in ne bojte se. Vse, kar je najbolje za vas, vse, kar vas vodi k večnemu življenju, vam bo dano. Dojeli boste, da smisel življenja ni vedno hoteti in imeti, ampak ljubiti in dajati. Imeli boste resnični mir in resnično ljubezen. Bili boste apostoli ljubezni. S svojim zgledom boste storili, da ga bodo tisti otroci, ki ne poznajo mojega Sina in Njegove ljubezni, želeli spoznati. Otroci moji, apostoli moje ljubezni, častite z menoj mojega Sina in ljubite ga nad vse. Vedno si prizadevajte živeti v Njegovi resnici. Hvala vam.”
5. Blanka says:

   2. oktobra, 2019 at 15:08

   Prosim za molitev za novo službo, da bi jo dobila čimprej. Na vaš oltar polagam, Mati Marija, Jezus in sv. Jožef, svojo prošnjo za novo službo, da bi jo dobila čimprej ter vse vas molilce prosim za molitev.

   Božje usmiljenje usmili se me.
6. KRISTINA says:

   2. oktobra, 2019 at 7:51

   Izziv, ki zahteva 20 minut na dan?

   Oktober je mesec rožnega venca. Prva oktobrska nedelja je rožnovenska, 7. oktobra praznujemo god Rožnovenske Matere Božje, 13. pa je obletnica zadnjega Marijinega prikazanja trem pastirčkom v Fatimi. Takrat se jim je predstavila kot Kraljica rožnega venca, zgodil pa se je sončni čudež, ko je “sonce plesalo”. Dogodek je videlo tudi veliko drugih ljudi.
   Da je rožni venec posebna molitev, pričujejo številni svetniki in še danes živeči globoko verni ljudje.

   Med največjimi častilci Marije je gotovo papež Janez Pavel II., ki si je za svoje papeško geslo izbral Totus Tuus – Ves Tvoj. (Navdih je našel v tej molitvi: Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje. Sprejemam te v vse, kar je mojega. Marija, daj mi svoje srce.) Molitev rožnega venca je bila njegova najljubša molitev.

   Nihče, ki vsak dan moli rožni venec, ne bo nikoli zašel na krivo pot. To je izjava, ki jo z veseljem podpišem tudi s svojo krvjo.
   (sv. Ludvik Montfortski)

   Morda se rožni venec zdi dolgočasen in monoton, a prinaša številne milosti. Zakaj si ne bi postavili enomesečnega izziva – vsak dan moliti rožni venec? Zase – da bi našli službo ali življenjskega sopotnika, da bi se zmogli odpovedati pornografiji, da bi lahko komu odpustili, za svojega otroka, za bolnega soseda, za sestrin zakon, za sošolca, ki je odvisen od drog, … Potreb je veliko, kajne?

   Če ste pozabili, kako moliti rožni venec, kliknite sem. Tu pa je pet korakov, da bo molitev lažje stekla:

   1.Izberite svoj najljubši rožni venec. Verjetno jih imate več, izberite tistega, ki vam največ pomeni.
   2.Določite kraj in čas, ko boste molili. Lahko je doma, v cerkvi, na poti v službo ali domov, med večernim tekom, pred spanjem … Ni pomembno, kateri kraj in čas izberete, je pa dobro, da se svojega načrta držite.
   3.Izberite namen, za katerega boste molili. Tako se boste lažje osredotočili. Lahko ves mesec molite za en namen, lahko pa vsak dan ali vsak teden izberete drugega. Lahko molite zase ali za druge.
   4.Najdite si molitvenega tovariša. Lahko je to prijatelj, družinski član, sodelavec … Ni treba, da fizično molita skupaj, bodita pa tovariša – opominjajta, spodbujajta se v molitvi in morda celo molita za isti namen. Saj veste: “Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu …”
   5.Molite, molite, molite rožni venec. Vsak dan. 31 dni.

   stran ALTEIA
   Vsem obilo Božjega blagoslova, vztrajanja in medsebojnega povezovanja.
   Vem, da ni lahko če nisi nikoli molil, a vredno je poskusiti, ko ti jagode polzijo med prsti začutiš pomirjenost. Mogoče si na roko daš Rožni venec , ki te vzpodbuja , nosiš ga kakor zapestnico in tako počasi moliš,….
   Hvala vsem za vse molitve, prošnje, vzpodbude, naj se zgodi kakor Gospod veli.
   Rožnovenska Mati Božja prosi za nas
7. KRISTINA says:

   2. oktobra, 2019 at 7:40

   2.OKTOBER SV.ANGELI VARUHI

   Cerkveno učiteljstvo se glede angelov varuhov ni nikoli posebej slovesno izreklo. Pač pa redno in po vsem katoliškem svetu razširjeno oznanjevanje govori navadno o posebnem angelu varuhu prav za vsakega vernika posebej, še več, za vsakega človeka. To oznanilo je v tesni zvezi z naukom o vsezveličavni božji volji. Vsak človek mora premagovati napade slabih nagnjenj, pa tudi napade hudobnega duha, ko se mu je treba odločati za božjo in Kristusovo stvar (prim. Ef 6, 10-13). V tem »prostoru« odločanja in preskušnje se uveljavlja služba angelov kot božjih »poslancev« (grška beseda angelos pomeni poslanca, sla).

   God angelov varuhov nam vsako leto znova pokliče v spomin eno od razsežnosti veličastnega sveta naše vere. Pred oči nam spet živo stopi verska resnica o občestvu svetih, h kateremu spadajo tudi angeli – tudi njim je Kristus glava, tudi njim je Bog od vekomaj določil posebno nalogo v zgodovini odrešenja.

   Češčenje angelov naj ne bi bila samo otroška pobožnost; odrasli kristjani angelov varuhov nič manj ne potrebujemo – in po besedah sv. Bernarda jim dolgujemo »spoštljivost za navzočnost, vdanost za dobrotljivost, zaupanje za varstvo«. Mnogi vzgojitelji imajo navado priporočati svoje gojence njihovim angelom varuhom. Tako je delal sv. Janez Bosko. Sv. Ignacij Lojolski pa pravi: »V svojem apostolskem poklicu naj bi mi bili kakor angeli, ki nimajo nič opravka sami s seboj in ki se popolnoma razdajajo v skrbi za zveličanje duš. Noben neuspeh jim ne vzame poguma, vedno gredo naprej v svojem delu za blagor svojih varovancev, vedno vedri in zadovoljni. Saj vedno gledajo obličje Očeta, ki je v nebesih.« Psalm 90 pa pravi: »Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ob kamen ne zadeneš. Stopal boš na gada in modrasa; z nogo poteptal leva in zmaja.«

   Leta 1670 je papež Klemen X. praznik angelov varuhov razširil na vso Cerkev in ga nastavil na 2. oktober.

   »Ljudsko češčenje angelov varuhov pozna številne izraze pobožnosti. Že sv. Bazilij Veliki († 378) je učil, da ima ‘vsak vernik ob strani angela kot varuha in vodnika, ki ga vse življenje ščiti, varuje in vodi.’ Ta starodavni nauk je sčasoma pridobil svetopisemsko in patristično utemeljitev in je spodbudil nastanek različnih oblik pobožnosti. Sv. Bernard iz Clairvauxa († 1153) je bil velik učitelj in zelo dejaven apostol pobožnosti v čast angelom varuhom. Učil je, da so angeli varuhi dokaz, ‘da nam Nebesa ne odrekajo ničesar, kar bi nam bilo lahko v pomoč’ in da nam zato postavljajo ‘ob stran nebeške duhove, da bi nas varovali, poučevali in vodil

   BOŽJA BESEDA PA PRAVI:
   Božji angel vodi ljudi v domovino
   Berilo iz 2. Mojzesove knjige (2 Mz 23,20-23)

   To govori Gospod: Glej, angela pošiljam pred teboj, da te obvaruje na potu in te pripelje v kraj, ki sem ga pripravil. Pazi nanj in poslušaj njegov glas; ne upiraj se mu, kajti ne bo odpustil vaše krivde, ker je moje ime v njem.
   Če boš pa rad poslušal njegov glas in storil vse, kar porečem, bom sovražnik tvojih sovražnikov in nasprotnik tvojih nasprotnikov. Kajti moj angel pojde pred teboj in te privede k Amorejcem, Hetejcem, Ferezejcem, Kanaancem, Hevejcem in Jebusejcem, ki jih bom iztrebil.
   odpev psalma pravi: ANGELOM JE ZAPOVEDAL, NAJ ME VARUJEJO

   Hvala ti Gospod za tvojo vzpodbudo, hvala za varstvo, za ljubezen, hvala, ker si šel za nas na križ in si pretrpel vse te grozne bolečine, hvala, ker me čakaš ,….
   Kri in voda iz Jezusovega prebodenega srca vate zaupam
8. Miro says:

   1. oktobra, 2019 at 17:10

   OKTOBER – MESEC ROŽNEGA VENCA! ALI SLIŠIMO V SRCU PRETRESLJIVI MARIJIN KLIC – MOLITE, MOLITE, MOLITE! – TER DEJANSKO MOLIMO IN HODIMO PO POTI SVETEGA ROŽNEGA VENCA?

   http://www.molitev.net/molitev/rozni-venec

   O Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!
9. Miro says:

   1. oktobra, 2019 at 16:50

   UČENCA: »GOSPOD, ALI HOČEŠ, DA REČEVA, NAJ PADE OGENJ Z NEBA IN JIH POKONČA?« JEZUS JU POGRAJA!

   BOŽJA BESEDA: Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. Nato so odpotovali v drugo vas (Luka 9,51-56).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C51-56&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezusa najprej zavrnejo domačini, potem pa še v Samariji, ker gre v Jeruzalem. Jakob in Janez se želita maščevati nad njimi, vendar jima ne pusti. Posnemal bom Jezusa, ki ne prihaja do nikogar z nasiljem. Gospod, včasih se izognem odločitvam, ki zahtevajo odpoved. Rad bi na silo rešil stvari. Daj mi moči, da bom potrpežljiv in ne bom padel v to skušnjavo (iz knjige Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

   Molimo: Slava tebi, Jezus, Ti si neizmerno veličastvo Božje ljubezni in dobrote! Edino Ti z močjo Božjega usmiljenja popolnoma premaguješ hudobnega duha, grehe v človekovem srcu in v svetu ter naše skušnjave, da bi bližnjemu za storjene krivice vračali z enako ali še z večjo mero hudega. Jezus, vzbudi v naših dušah duha Tvoje ljubezni do bližnjega – ne glede na to, kakšen je njegov odnos do nas; naj po Tvoji milosti na vsakega človeka kličemo blagoslov v moči Svetega Duha!

   Božje usmiljenje, ki nas varuješ zasluženih kazni, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete, zaupamo vate!
10. KRISTINA says:

    1. oktobra, 2019 at 9:52

    TEREZIJA DETETA JEZUSA

    1. oktober

    Louis Martin in Zelie Guerin, oče in mati današnje godovnjakinje Terezije Deteta Jezusa, sta v mladih letih oba hotela iti v samostan. Pa je Bog njuni življenjski poti vodil tako, da sta se prekrižali. Poročila sta se in imela sta devet otrok, dva dečka in sedem deklic. Dečka sta umrla v nežni mladosti, od sedmih deklic jih je pet izbralo redovniški poklic: štiri so bile karmeličanke, med njimi tudi Terezija; ena pa je vstopila v družbo sester Marijinega obiskanja. Vse so dočakale visoko starost – razen Terezije. Bile so skromne in preproste; med drugim se niso hotele udeležiti slovesnosti, ko je bila njihova najmlajša sestra leta 1925 v cerkvi sv. Petra v Rimu slovesno razglašena za svetnico. Teče postopek, da bi med blažene in svetnike uvrstili tudi njene vzorne starše.

    Terezija-DJOče naše svetnice Louis Martin je bil po poklicu urar. Naselil se je v Alengonu, mestu v Normandiji, kjer je spoznal osem let mlajšo Zelie Guerin, ki je imela čipkarsko delavnico, njena želja pa je bila, da postane redovnica v družbi usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega. Leta 1858 sta se poročila in nadaljevala vsak svojo obrt. Leta 1860 se jima je rodila prva hčerka Marija.

    Devetemu otroku, ki je prišel na svet 3. januarja 1873. sta pobožna starša dala ime Francoise–Therese (Frančiška Terezija), vendar jo bodo vedno klicali le Therese ali Petite Therese (Mala Terezija).

    Ko je bila mala Terezija stara kaka dva meseca, je zbolela in zaskrbljena mati jo je poslala v oskrbo pestmi na deželo, kjer je punčka okrevala. Leta 1877 je mama Zelie umrla za rakom. Ob smrti je svojo družino priporočila v varstvo svojemu bratu, lekarnarju v mestu Lisieux, zato se je vdovec Louis nekaj mesecev pozneje s svojimi petimi hčerkami preselil v Lisieux, kjer se je naselil v ljubki pristavici, imenovani Les Buissonets (Gričevje). V tej hiši je zorel redovniški poklic Terezije in še prej njenih sester. Konec maja leta 1887 je petnajstletna Terezija svojemu očetu razodela željo, da bi vstopila v karmeličanski samostan, v katerem sta že bili njeni sestri Pavlina in Marija. Oče je bil takoj pripravljen ustreči želji svoje ‘male kraljice’, kakor je rad imenoval svojo najmlajšo hčerko. Z njo se je boril, da bi prišla v samostan. Po pravilih strogega karmeličanskega reda ne sme v samostan nihče pred izpolnjenim dvajsetim letom – Terezija pa jih še petnajst ni imela! Terezija je sklenila poskusiti vse, da se ji vrata Karmela odpro. Šla je celo k papežu Leonu XIII., ki ji je dejal: »Storite, kar bodo rekli predstojniki – če bo Bog hotel, boste prišli v Karmel.« 9. aprila 1888 je vstopila v karmeličanski samostan v Lisieuxu, kjer sta jo že čakali dve sestri. Petnajstletna redovnica je bila svojim redovnim sestram zgled v vseh krepostih. V samostanu je preživela devet let pod imenom ‘sestra Terezija Deteta Jezusa’. Zadnja štiri leta je bila voditeljica novink, s katerimi je imela zanimive pogovore o redovnem življenju.

    Na veliki petek, 2. aprila 1896, je prvič izkašljala kri. To je bil jasen znak jetike, ki je bila do konca prejšnjega stoletja praktično neozdravljiva bolezen. Terezijo je čakalo še osemnajst mesecev hudega telesnega in duševnega trpljenja, kajti umrla je šele 30. septembra 1897. Točno leto dni po smrti so bili objavljeni njeni zapiski – slovita Povest duše. Glavna misel te knjige je: k Bogu pridemo po poti duhovnega otroštva. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa dve leti pozneje; tedaj je bila razglašena tudi za glavno zavetnico misijonov.
    Terezija Deteta Jezusa prosi za nas, da bomo tudi mi zaupali Gospodu v popolnosti in mu sledili
    O kri in voda iz Jezusovega prebodenega Srca zaupam vate

    Današnji psalem pravi takole:
    Psalm 130
    Odpev: »Gospod, v tebi sem umiril svojo dušo.«
    Ps 130,1-3

    1 Stopniška pesem.

    Iz globočine kličem k tebi, Gospod,
    2 Gospod, sliši moj glas!
    Naj pazijo tvoja ušesa
    na glas moje prošnje.
    3 Če boš pregrehe v spominu ohranil, Gospod,
    Gospod, kdo bo obstal?

    Gospod ozri se na nas svoje otročiče in nas trdno objemi.

Comments are closed.