Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.878 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    »MOBILNI« VODNIK ZA MOLITEV ROŽNEGA VENCA!

    Ta vodnik v obliki e-knjige je lahko v pomoč pri tej čudoviti marijanski pobožnosti. Lahko si ga prenesete na telefon ali na tablico in ga imate pri roki kadarkoli, kjerkoli.

    https://opusdei.org/sl-si/article/mobilni-vodnik-za-molitev-roznega-venca

    Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  2. Janez says:

    Nekaj najlepših misli Svete Matere Terezije o ljubezni

    1. Kaj lahko narediš za mir na svetu? Pojdi domov in ljubi svojo družino.

    2. Ne moremo vsi delati velikih stvari. Lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.

    3.Največja revščina je osamljenost, in občutek, da te nihče ne ljubi.

    4.Če sodiš ljudi, nimaš časa, da bi jih ljubil.

    5.Vsakič, ko se komu nasmehneš, je to dejanje ljubezni, prelepa stvar, dar drugi osebi.

    6.Veliko teže je potešiti lakoto po ljubezni kot lakoto po kruhu.

    7.Če želi ljubezen biti pristna, niso potrebna izredna dejanja. Moramo pa ljubiti, ne da se pri tem utrudimo. Bodi zvest v malih stvareh, kajti v tem je tvoja moč.

    8.Ne vem, kakšna natančno bodo nebesa. Vem pa, da nas Bog, ko bomo umrli in prišli predenj, da nas bo sodil, ne bo vprašal: »Koliko dobrih del si naredil v življenju?«, ampak raje: »Koliko ljubezni si vložil v to, kar si delal?«

    9.Preprosta pot:
    Tišina je molitev.
    Molitev je vera.
    Vera je ljubezen.
    Ljubezen je služenje.
    Sad služenja je mir.

    10.Sem samo majhen droben svinčnik v rokah Boga, ki piše ljubezensko pismo vsemu svetu in vsem ljudem dobre volje.

    Kjer je ljubezen, tam je Bog je čudovita knjiga Matere Terezije prav tako: Pridi, bodi moja luč. Slednja predstavlja življenje matere Terezije z vidika njenega odnosa z Bogom in njene predanosti tistim, za katere jo je Bog poklical, da jim služi – najbolj ubogim od ubogih. Poslani, da olajša trpljenje ubogih, je bilo namenjeno, da se poistoveti z njimi in v globini svoje duše izkusi njihovo bolečino in boj. Vztrajno in intenzivno trpljenje je sprejela z junaškim pogumom in zvestobo, kar priča o njeni nadnaravni veri v Boga in izročitvi Njegovi volji. Za mnoge je bilo opogumljajoče razkritje teh skritih vidikov življenja matere Terezije. Ljubila je Boga in dejavno ljubila ljudi in uboge ter bolne. Nikoli ni zbolela, kljub temu, da je pomagala štrevilnim bolnim. To je Jezusov Dar Imunosti, ker je ljubila in pomagala bolnim in ubogim. Ljubezen je dejavna in ne nekaj abstraktnega. To je vodilo do ideje, da bi naredili dostopnejši vpogled v njeno notranjost, ki nas lahko nauči, kako ravnati z našimi boji in trpljenjem, kako ljubiti in udejanjati Jerzusov Evangelij v našem življenju tako, da molimo in delamo dobra dela vse v Božjo Čast in Slavo, nam pa v Odrešenje.

    Rad Te Imam draga Sveta Mati Terezija. Hvala za vse. Janez

  3. Janez says:

    Avtor: Marilyn Adamson
    Ali Bog odgovarja na naše molitve? Kaj moramo narediti, da bo Bog uslišal naše molitve?

    Kako moliti: postavljanje temeljev za trden in osebni odnos z Bogom
    Najprej moramo vstopiti v osebni odnos z Gospodom. Odnosi med ljudmi so zelo pomembni. Prav tako je pomemben tudi naš odnos z Bogom. Ljudje imamo namreč možnost, da se imenujemo Božji otroci in da pripadamo njegovi družini; on pa svoje otroke pozna in zato usliši njihove molitve. Jezus pravi: »Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene … Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.«4 Zatorej se moramo vprašati: Ali resnično poznamo Boga? Kako dobro On pozna nas? Gojimo z njim osebni odnos, zaradi katerega smo lahko prepričani, da bo uslišal naše molitve? Ali smo se morda oddaljili od njega? Je postal Bog v našem življenju le še stvar navade oziroma neka verska rutina brez iskrene goreče Vere in Molitve ter krščanskega Življenja po Evangeliju? Če v svojem življenju ne čutimo Božje bližine in če morda nismo ravno prepričani, kako dobro poznamo Boga, moramo stopiti v osebni odnos z Bogom.

    Ali bo Bog zagotovo uslišal mojo molitev?
    Jezus je vsem, ki so položili svoje zaupanje vanj, dal zelo velikodušno ponudbo: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.«5 »Ostati« v njem in pustiti, da njegove besede ostanejo v nas pomeni, da moramo svoje življenje živeti v nenehnem spoznavanju njegove prisotnosti, da mu moramo zaupati in da moramo poslušati njegovo besedo. Če bomo tako živeli, ga lahko prosimo, kar koli hočemo. Jezus je rekel: »In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili.«6 Kadar ga prosimo po njegovi volji, nas bo uslišal (to pomeni, da bo naše prošnje uslišal v skladu s svojo modrostjo, ljubeznijo in svetostjo). Ljudje se pogosto jezimo na Boga, saj si predstavljamo, da njegovo voljo poznamo. Nekaj se nam zdi popolnoma smiselno in smo zato prepričani, da je to edini »pravi« odgovor na našo prošnjo – tako predvidevamo, da poznamo Božjo voljo. In tukaj se razmere zapletejo. Ljudje živimo v določenem času in z omejenim znanjem; nimamo vseh informacij o konkretni situaciji in ne vemo, kako bi kakšna rešitev vplivala na našo prihodnost. Božje razumevanje pa nima meja. Le on ve, kako se bo katera situacija zapisala v zgodovino ali kakšen vpliv bo imela na naše življenje. Njegovi cilji zrejo daleč v prihodnost in segajo tja, kamor naš človeški um ne more potovati. Tako Bog ne bo vsega naredil le zato, ker smo si zamislili, da mora biti takšna njegova volja.

    Kaj je še potrebno? Kaj je Bog pripravljen narediti?
    Če bi hoteli opisati, kakšne namene ima Bog glede nas, bi lahko napisali celo knjigo. Pravzaprav je celotno Sveto pismo opis osebnega odnosa, ki nam ga hoče Gospod podariti, in obenem opis načina življenja, ki ga ta odnos prinese. Naj naštejem nekaj primerov:
    »GOSPOD čaka, da se vas usmili, zato se bo vzdignil, da vas potolaži, kajti GOSPOD je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj.«7 Ste razumeli sporočilo tega stavka? Tako kot bi se nekdo vzdignil s stola, da nam pomaga, se bo tudi Gospod »povzdignil, da vas [nas] potolaži«. »To je Bog, njegova pot je popolna … ščit je vsem, ki se zatekajo k njemu.«8 »GOSPODU so po volji takšni, ki se ga bojijo [ga spoštujejo], ki pričakujejo njegovo dobroto.«9
    Toda največji znak Božje Ljubezni in predanosti vsakemu človeku posebej pa je naslednji – Jezus pravi: »Nihče nima večje Ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.«10 Jezus je namreč dal svoje življenje za nas in zato smo lahko prepričani v naslednje: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?«11

    Kako pa je znašo »neuslišano« molitvijo?
    Pogosto se zgodi, da naši bližnji zbolijo ali celo umrejo in tudi finančne stiske so del vsakdanje resničnosti; pravzaprav nas lahko vsak trenutek doleti kakšna stiska. Kaj potem? Bog nas poziva, naj vse svoje težave preložimo nanj. Celo v najbolj mračnih trenutkih: »Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.«12 Tudi ko dobimo občutek, da cel svet razpada, nas lahko Gospod sestavi nazaj; celo takrat, ko nam vse uhaja iz vajeti, lahko On še vseeno priskoči na pomoč, in v takšnih trenutkih smo lahko resnično hvaležni, da osebno poznamo Boga. »Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«13 Bog nam na naše prošnje pogosto odgovarja z ukrepi, ki si jih nikoli niti predstavljali nismo, in prepričan sem, da lahko skoraj vsak kristjan našteje vsaj nekaj takšnih primerov iz svojega življenja. Toda čar osebnega odnosa je v tem, da nam lahko Bog podeli notranji mir tudi takrat, ko se razmere ne obrnejo na bolje. Jezus pravi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«14

    Bog nas namreč prosi, da mu zaupamo ravno v takšnih situacijah (ko so razmere še vedno neugodne) – Gospod nas v Svetem pismu poziva, da »v veri hodimo in ne v gledanju.«15 A ta vera ni nikoli slepa, saj je zgrajena na značaju našega Boga. Podobno je z avtom, ki se pelje čez most Golden Gate. Za to, da bo avto prišel čez most, je bolj pomembna neokrnjenost mostu, kot pa to, kaj voznik čuti, kaj razmišlja ali o čem se pogovarja z osebo na sovoznikovem sedežu. Na drugo stran ga bo prinesla integriteta mostu, v katero je voznik položil svoje zaupanje, ko se je zapeljal na most.
    Na podoben način tudi Bog zahteva od nas, da zaupamo v njegovo popolnost in značaj, usmiljenje, ljubezen, modrost in pravičnost. On pravi: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto.«16 »Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče.«17

    Povzetek
    Kako moliti v razmislek in nadaljnje razmišljanje in branje o Bogu
    Bog je vsem svojim Otrokom (tistim, ki vanj Verjejo, ki so ga povabili v svoje življenje in sledijo njegovi besedi) obljubil, da jim bo izpolnil vse za kar ga v veri prosijo. Poziva nas, naj vse svoje skrbi v molitvi preložimo nanj, on pa se bo odzval na naše prošnje v skladu s svojo Božjo voljo. Včasdih nam odgovori, včasih pa nam ne odgovori in molči. Bog že ve zakaj! Ko se soočamo z raznimi težavami, jih moramo vedno preložiti na Gospoda in tako bomo prejeli notranji mir, ki bi kljuboval vsaki stresni situaciji. Toda bolj ko ljudje poznamo Boga, več smo mu pripravljeni zaupati.

    Mag. teologije Boštjan Hari: skrajšan povzetek
    Zakaj Bog vseh molitev ne usliši? In kako naj molimo, da nas bo Bog uslišal? Če pozorno beremo Sveto pismo, vidimo, da si Jezus želi, da v prošnjah vztrajamo, prosimo z zaupanjem in že s pričakovanjem v uslišanje. Jezus navaja za to tudi določene “pogoje”. Na primer: “Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.” Da bi bili uslišani, nas vabi, da te “pogoje” spolnjujemo. Jezus nam je tudi povedal, kaj naj bo naša glavna skrb: da iščemo najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo nam bo navrženo. To je tudi temelj dobre molitve. Dogaja se, da nas Bog ne usliši, kljub temu da si prizadevamo za “spolnjevanje” njegovih pogojev. To je znamenje, da še ni čas za uslišanje, kajti On vsakega usliši ob svojem času. Ali pa nas nikoli ne bo uslišal, ker to ne bi bilo najboljše za nas. Mnogim ljudem se zdi molitev naporna in dolgočasna. Je molitev lahko tudi radostna in vesela? Seveda, ker se med molitvijo vrtijo okrog sebe, svojih težav, problemov, skrbi, želja, ciljev in življenjskih načrtov… in ne okrog Boga. Normalno je, da je taka molitev naporna in dolgočasna, saj ne prinaša nobenih sadov, učinkov, miru, tolažbe … V takšni molitvi Bog običajno sploh ni navzoč, saj je srce oddaljeno od Njega, čeprav je na molivčevih ustnicah.

    V molitvi lahko doživljamo radost. Več ko je v nas drže hvaležnosti in zavedanja, da vsaka dobra stvar prihaja od Boga, da ni naključje ali samoumevno, kar se nam je zgodilo, več bo v nas zahvaljevalne molitve. S takšnim načinom vstopamo v Božjo bližino, kjer je radost. Tu je še slavljenje, kjer slavimo in častimo dobrega Boga. Bolj ko mislimo na Boga in delujemo po Njegovih besedah, bolj ostajamo v Njegovi prisotnosti.

    Kaj storiti, ko naša molitev ni uslišana, npr. ko bolezen napreduje, naš bližnji umre … Običajen odziv je takrat jeza in zamera Bogu, kar je s človeškega vidika povsem razumljivo. Pa je to primerna reakcija? Vse te “negativne” reakcije izhajajo iz nezaupanja v Božjo previdnost in dobroto, nepoznavanja Boga, pa tudi zaradi naše miselnosti, nevere v posmrtno življenje itd. Govorimo na primer, kaj vse je nekdo zamudil, ker je umrl mlad (v bistvu je bil obvarovan mnogih skušnjav in preizkušenj). Vse to v nas sproža mnoge jezne in frustrirane odzive. A sv. Pavel nam pravi: “Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.” Če resnično ljubimo Boga, verujemo, da nam vse pripomore k dobremu, in to tudi počasi dojemamo. “Ljudje so bolni, resnično trpijo, nimajo hrane za preživetje … Jaz pa molim, da me ne bi ujel dež na poti v službo.” Se sploh sme moliti za tako majhne, nepomembne reči? Seveda se sme moliti. Bog je dobri Oče in si želi, da se Nanj obračamo kot majhni otroci, tudi za najbolj banalne reči. On želi biti konkretno navzoč v vsakem trenutku našega življenja, vanj se želi vmeša(va)ti. Komaj čaka, da ga pokličemo v naše, tudi banalne situacije in jih delimo z Njim kot z najbolj zaupnim prijateljem. Njemu, ki je naš Bog, nikoli ne težimo, ves čas nam je na razpolago.

    Zaupajmo in molimo h Gospodu našemu Bogu. In naj nam vse molitve pomagajo, da se bodo učinkovito manifestirale tudi v naših življenjih tako, da bomo živeli po Božji Volji in spolnjevali Jezusov Evangelij. Gospod pridi in napolni naše duše z Lučjo Božje Ljubezni in Usmiljenja. Pomagaj nam, da bomo pravično živeli in hodili po Poti Odrešenja. Amen. Janez

  4. Miro says:

    V ČUDOVITI MOLITVI ROŽNEGA VENCA Z MARIJINO POMOČJO STOPAMO V SKRIVNOSTI JEZUSOVEGA ŽIVLJENJA IN DOŽIVLJAMO BOŽJO BLIŽINO!

    Pater Anton Nadrah v knjižici »Nauči nas moliti 4« omenja vrsto primerov iz življenja, povezanih z molitvijo rožnega venca, med drugim tudi naslednje:

    Zdravnik v zreli moški dobi, daleč od vere, hudo bolan, je šel na pregled k svojemu kolegu zdravniku. Ta mu je povedal: »Samo še dve leti, največ dve leti življenja imaš pred seboj.«

    Zdravnik je šel vase: »Samo še dve leti in potem bo vsega konec. Ali res? Ali je s smrtjo res vsega konec?« Poiskal je rožni venec pokojne matere in začel moliti žalostni del, ker je v njem našel največ tolažbe. Molil je vsak dan. V njem so rastle božje kreposti: vera, upanje in ljubezen. Z molitvijo rožnega venca se je pripravljal na svojo zadnjo uro. Z rožnim vencem njegove matere so ga položili v krsto. Z njegovo pomočjo je prišel v nebesa.

    Mlajša redovnica je zapisala svoje spomine na molitev rožnega venca pri starih starših: »Počitnice sem navadno preživela na njuni kmetiji. Delala sta od zore do mraka. Kolikokrat sta bila na smrt utrujena! Toda ni je bilo stvari, ki bi ju zadržala od večernega rožnega venca. Stari ata, čeprav že starček, še vedno visok, postaven mož, je trudno stopil v hišo, potegnil stol od mize in počasi pokleknil ob njem. Stara mati, ženička, upognjena v dve gubi, je pokleknila ob posteljo; včasih je pri zadnjih desetkah sedla – ni zmogla več. Jaz sem smela sedeti na zapečku, toda ko sem videla njiju klečati, me je kar potegnilo na kolena. Vzljubila sem ta ponavljajoči se ritem večernega rožnega venca.«

    Študent bogoslovja je zapisal: »Še danes rad molim rožni venec, ker je to molitev, v kateri se moje srce najbolj osveži in umiri. V to molitev vključujem vse tiste ljudi, za katere čutim, da sem dolžan moliti. Ko tako zanje molim, ko prosim Boga, da bi jih varoval v njihovem življenju, delu in naporu, čutim, da jim resnično pomagam. Prepričan sem, da jim je lahko tudi zaradi mene lepše v življenju. V to molitev uvrstim prošnjo za svoj poklic, da bi vredno vsak dan odgovarjal na božjo milost. Svoje misli obračam tudi v večnost.«

    Kot je v knjigi z naslovom Premišljevanje rožnega venca zapisal pater Branko Petauer, skušajmo tudi mi na novo odkriti molitev rožnega venca. Ta molitev more postati povzetek vsega evangelija, veselo oznanilo za naše duhovno življenje. Skrivnosti rožnega venca morejo postati postaje našega življenja, ki se v Kristusovem življenju dopolnjuje v večnosti. Jezusovo življenje more postati življenje našega življenja.

    Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

  5. Janez says:

    Očetova hiša Misel na 5. velikonočno nedeljo 10. maja 2020

    V zadnjih časih, mesecih in letih, smo večkrat slišali o tem, da naj bi naš skupni dom bila zemlja, kar pa ni v skladu s tem, kar poslušamo v Svetem pismu, še posebej s tem, kar poslušamo v evangeliju, kakor je z eno besedo označena celotna Nova zaveza. To nedeljo nam o našem pravem domu, nebesih, za katera je tudi bl. Slomšek dejal, da smo tam doma, spregovorita tako sam Gospod Jezus, kakor še prej apostol Peter, vemo, daje ta dom v videnju pred smrtjo videl tudi prvi mučenec, sveti diakon Štefan, ki je bil eden od sedmerih izbranih in posvečenih, lepo nam pa o nebeškem domu spregovori tudi apostol Pavel. Ravno nanj se lahko naslonimo, in sicer na to, kar nam govori v 2. Pismu Korinčanom (5,1-10), da ovržemo to zadevo o zemlji kot našem skupnem domu, saj je prav tako kot naše telo tudi ona »zemeljska hiša, ki je le šotor«.

    Sveti Pavel je vedel, o čem govori, saj je sam izdeloval šotore, tudi nam pa je zelo hitro jasno, kaj lahko naredi recimo s šotorom burja, za katero niti ni treba, da bi bila posebej močna, da bi uspela v svojem delu. Vse to nam je povedano, da bi se ne naslanjali na krhke in neobstojne reči, se ne nanje zanašali, si jih ne postavljali za končni cilj, ampak bi slednjega postavili drugam, v tisto hišo, ki je večna, to pa je Očetova hiša. Delček te Očetove hiše pa imamo že tu na zemlji, saj je Kristus na apostolskih temeljih postavil zgradbo Cerkve, o kateri lepo spregovori apostol Peter kot o zgradbi, sezidani iz živih kamnov. Rekel sem, da je to mali delček Cerkve, saj je ta vidna Cerkev, pa še te ne vidimo povsem, bodisi zaradi tega, ker ta staja, če se poslužimo podobe 10. Poglavja Janezovega evangelija, obsega ves svet, bodisi zato, ker skoraj vedno gledamo vse preveč s človeškimi očmi tudi na ta zemeljski del ali delček Cerkve, pa vidimo samo razpoke na njeni fasadi, ker gledamo na človeške napake njenih živih kamnov. Te napake seveda iz posameznih napravimo za univerzalne, kar pa ni prav in ne gre nikdar posploševati, četudi je seveda na tiste objektivne napake in javne grehe ter zmote potrebno opozarjati, tudi zato, ker je to duhovno delo usmiljenja oz. bratske ljubezni. Treba pa se je zavedati, da nam je bivališče v nebeški zgradbi že pripravljeno, od nas pa je, ko smo tu na zemlji, odvisno, ali bomo kdaj prevzeli ključe tega bivališča. Učenci so še vedno v določeni meri gledali človeško, zato so se tudi plašili in vznemirjali, češ kaj bodo sedaj, ko pa Jezus gre k Očetu, tako namreč napoveduje svoj vnebohod, a jih spomni, da bo na skrivnosten, a resnično in bistveno še vedno navzoč na zemlji. Po Svetem Duhu je namreč z nami vse dni do konca sveta, in sicer ne samo duhovno, temveč prav bistveno, ne samo resnično. Kristus je po Svetem Duhu namreč navzoč v svetih zakramentih, in sicer zato, ker je Bog, kar poudarja z besedami, da moramo verjeti vanj, kakor verujemo v Očeta.

    Vera, o kateri govori, ni samo človeško zaupanje in zaupljivost, temveč je precej več kot to. Človeško zaupanje in zaupljivost se dotikata samo končnih in minljivih stvari, še tako pa ne bi zaupali vsem in vsemu, določena pazljivost v tej smeri je celo na mestu. Vera, o kateri govori Jezus, pa se odpira onkraj tega obzorja k večnemu, vendar pa spet ne sme biti samo človeška, saj je človeška vera kakor lončene posode, kot nas opominja sv. Pavel. Na to človeško vero mora vedno prihajati tudi Božja milost, tista posvečujoča, ki jo pa dobimo zgolj in samo po svetih zakramentih. Za začetek je potreben sveti krst potem pa zakrament pokore, sveta spoved po domače, ki jo cerkveni očetje pravilno imenujejo drugi krst. Pri tem zakramentu pa ne govorimo duhovniku, temveč Kristusu samemu, kateremu je duhovnik, vsak veljavno posvečeni duhovnik, orodje, da pride do skesanega človeka, kakor je slednji orodje tudi skesanemu človeku, da pride do Kristusa oz. vse Sv. Trojice, do Boga samega. Ponižnost in skesanost se kaže v naši sposobnosti globoke» samokritičnosti« svojega življenja glede na Božjo voljo, ki nam je razodeta v Svetem pismu in svetem izročilu, zadeva pa naše življenje v mislih, besedah in dejanjih.

    Da ne bo potem, ko bomo imeli spet prosti dostop do zakramentov, v Sloveniji se je to pravkar zgodilo, vse po starem, ko bi hodili veselo k svetemu obhajilu, ne da bi za to pripravili tisto hišo, ki bi naj bila svetišče Sv. Duha, naše telo. Tudi slednje je torej v določeni meri tudi že Očetova hiša in ni vseeno, kako z njo ravnamo na vseh prej omenjenih ravneh.

    Vončotov portal

  6. Miro says:

    GODUJE SV. JOB, SVETOPISEMSKI MOŽ – ZGLED POTRPEŽLJIVOSTI!

    Več svetopisemskih knjig omenja Joba. Ezekiel poudarja njegovo pošteno življenje (14,12-14). Tobija ga omenja kot zgled potrpežljivosti: »Kakor so se namreč blaženemu Jobu rogali kralji, tako so njegovi sorodniki in znanci zasmehovali njegovo življenje z besedami: Kje je tvoje upanje, zaradi katerega si delil miloščino in pokopaval mrtve?« (2,15-16) Sirah pravi, da ga je Bog proslavil in da je bil pošten (49,9). Kot zgled potrpežljivosti ga omenja tudi Jakobovo pismo: »Bratje, za zgled trpljenja in potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Glejte, blagrujemo tiste, ki so bili stanovitni. Slišali ste o Jobovi stanovitnosti in videli ste Gospodov konec – da je Gospod zelo sočuten in usmiljen« (5,10-11). Več o Jobu na:

    https://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/67D31F440B3A2C52C1256FEB003E273F

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
    Sv. Job, prosi za nas!

  7. Hvala says:

    ČE IŠČEMO BOGA, GA NAJLAŽE NAJDEMO TAM, KJER BOG IŠČE NAS.

    NI ČLOVEKA BREZ PREIZKUŠENJ IN NA NEK NAČIN JE TAKO TUDI PRAV.ČLOVEK BREZ PREIZKUŠENJ IN TRPLJENJA TEŽKO POMAGA DRUGIM V STISKI, KER JIH PREPROSTO NE RAZUME (Ognjišče)

    https://radio.ognjisce.si/sl/200/utrip/26677/ce-iscemo-boga-ga-najlazje-najdemo-tam-kjer-bog-isce-nas.htm

    Jaz pravim tudi tako, če nekaj ne “probaš”, ne veš kako je. Ljudje smo zelo omejena bitja in se zelo izogibamo trpljenju.
    Po prestanem trpljenju se obzorje človekovega pogleda poveča, začne se podobno razmišljanje kot ga ima Jezus.
    Če trpljenja ne osmislimo z našim Gospodom, potem pa seveda tudi ne bomo vedno razumeli ljudi v stiski, kajti lahko se pojavi velika “upornost” Bogu zaradi trpljenja, lastni interesi, pokazati se pred ljudmi. ….ampak v srce človeka vidi samo Bog. Zato je vsako delovanje v našem življenju lahko v harmoniji- v ravnovesju, če je povezano z Gospodom.

  8. Hvala says:

    BI RAD OZDRAVEL ? (Janezov evangelij 5,6)

    BOŽJE OBLJUBE ZA TVOJE DUHOVNO ZDRAVJE

    -JEZUSA MORAŠ LJUBITI BOLJ KOT VSE DRUGO
    – Z BOGOM SE MORAŠ SREČATI VSAK DAN
    – PREUČEVATI MORAŠ NJEGOVO BESEDO IN ŽIVETI PO NJEJ
    – DESETINO MORAŠ DAROVATI BOGU
    ———————————————————————————————————————————————————
    -NAUČITI SE MORAŠ LJUBITI DRUGE VERNIKE
    -DRUGIM MORAŠ NESEBIČNO SLUŽITI,
    – DOBRO NOVICO MORAŠ POSREDOVATI NAPREJ

    https://zupnija-mozirje.si/wp-content/uploads/2020/02/Bi_rad_ozdravel_1_poglavje.pdf

  9. Hvala says:

    VSTALI ZVELIČAR NAS VABI, DA MU ODPREMO RANE IN STRAHOVE SVOJIH SRC IN JIH CEPIMO NA NJEGOVO PREBODENO SRCE, DA NAM BO OD TAM PRITEKAL NEIZČRPEN IZVIR LJUBEZNI, USMILJENJA IN MOČI (Marijine sestre v imenu uredništva Vincencije poti , april 2020)

    Če Gospodu popolnoma zaupamo, česa bi se bali????Ko je Marija dala svoj “DA” GOSPODU, so se težave šele pričele. To ne pomeni, da je bilo življenje za Njo lahko, vendar je popolnoma zaupala Gospodu.

    V popolni predanosti Gospodu se zanesemo, da je Njegova Dobrota in Usmiljenje vedno z nami , v vsaki situaciji. To so svetniki zelo dobro razumeli in doživeli na svoji koži in tudi zapisali.

    Favstina Kovalska je napisala v svojem dnevniku, kako zelo , zelo boli Jezusa naše nezaupanje v Njega. Pa kdo nam bo pomagal, učil, tolažil , če ne Jezus; na svoj način posredovanja usmiljenja za vsakega posebej. Bog nam lahko govori ali dela za nas preko ljudi ali pa direktno posreduje On sam na človeku. Gospod ima neomejeno število načinov, kako spremlja človeka, ki mu je zaupal svoje življenje. Saj ničesar ne pozabi, ni raztresen in ne deluje pomanjkljivo kot človek, ki je ustvarjeno bitje. Pri Bogu je vse mogoče, samo mi to res težko dojemamo.

    Favstina je rekla: ČUTIM, DA VSA PRIPADAM BOGU. ČUTIM, DA SEM NJEGOV OTROK, DA SEM NJEGOVA POPOLNA LASTNINA. TO DOJEMAM CELO NA FIZIČNI IN ČUTNI NAČIN. SAMA NASE SEM POPOLNOMA POZABILA.
    BREZMEJNO JE MOJE ZAUPANJE V NJEGOVO USMILJENO SRCE. TRAJNO SEM ZDRUŽENA Z NJIM. ZDI SE, KOT DA BI JEZUS NE MOGEL BITI SREČEN BREZ MENE IN JAZ NE BREZ NJEGA. TODA DOBRO VEM, DA JE KOT BOG SREČEN SAM V SEBI IN DA ZA SVOJO SREČO SPLOH NE POTREBUJE NOBENEGA USTVARJENEGA BITJA. VENDAR GA NJEGOVA DOBROTA NE ODVEZUJE, DA SE NE BI PODARJAL USTVARJENIM BITJEM- IN TO S TAKO NEPOJMLJIVO POLNOSTJO (Dn 244).

    Velikokrat se spomnim na Salomona. Ko je Salomon prevzel vodenje trdovratnega ljudstva, ni letal do mogočnih vladarjev, da bi mu svetovali kako voditi ljudstvo, niti ni začel iskati po filozofskih zapisih , kaj je napisano o vodenju , ampak se je direktno obrnil na Gospoda in prosil za modrost , za vodenje ljudstva.

    BOG JE DAL SALOMONU MODROST IN IZREDNO BISTROUMNOST IN ŠIRINO DUHA KAKOR SIPINE OB MORSKEM OBREŽJU. SALOMONA MODROST JE PRESEGALA MODROST VSEH SINOV VZHODA IN VSO EGIPČANSKO MODROST (1 Kr 5, 9-10).
    Direktno na Gospoda se je obrnil. Če bi mu Gospod svetoval – pojdi do tega in tega in ga povprašaj o vladanju, bi bil to Gospodov nasvet. Poslušati Gospodov nasvet je bistvo v življenju.

    Sveti Vincencij je dejal, ” DA OD ČLOVEKA, KI SE NE POGOVARJA RAD Z BOGOM, NI VELIKO PRIČAKOVATI; IN ČE KDO NE OPRAVLJA SVOJEGA DELA V SLUŽBI NAŠEGA GOSPODA, KOT BI MORAL, JE TO ZATO, KER NI TESNO ZDRUŽEN Z NJIM IN KER NE PROSI S POPOLNIM ZAUPANJEM ZA POMOČ BOŽJE MILOSTI” (Vincencijeva pot št 1, april 2020- Tomaž Mavrič CM, generalni superior)

    Nasveti, ki jih je dal Sv. Vincencij svojim sobratom:
    “OBČASNO SE VPRAŠAJMO : KAKO JE NAŠ GOSPO SODIL O TEJ IN TEJ STVARI?

    KAKO SE JE OBNAŠAL OB TEJ IN TEJ PRILOŽNOSTI?

    KAJ JE REKEL IN KAJ JE STORIL V TEM IN TEM PRIMERU?-

    TAKO UREDIMO VSE SVOJE RAVNANJE PO NJEGOVIH NAČELIH IN ZGLEDIH.
    ——————————————————————————————————————————————————–

    STORIMO TOREJ TA SKLEP IN HODIMO VARNO PO KRALJEVI POTI , KJER BO JEZUS KRISTUS NAŠ VODNIK IN KAŽIPOT.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    SPOMNIMO SE NJEGOVIH BESED, DA BOSTA NEBO IN ZEMLJA PREŠLA, NJEGOVE BESEDE PA NE BODO PREŠLE (Mt 24,35).

    ZAHVALIMO NAŠEGA GOSPODA IN SKUŠAJMO MISLITI IN SODITI, KAKOR JE MISLIL IN SODIL ON- TER DELATI TO, KAR NAS JE UČIL Z BESEDO IN ZGLEDOM. – VSTOPIMO V NJEGOVEGA DUHA, DA BI VSTOPILI V NJEGOVO DELOVANJE; KAJTI NI DOVOLJ , DA BI DELALI DOBRO, AMPAK JE TREBA STORITI DOBRO OB POSNEMANJU NAŠEGA GOSPODA, O KATEREM JE REČENO : BENE OMNIA FECIT, DA JE VSE DOBRO NAREDIL (prim. Mr 7,37) .

    NE, NI DOVOLJ POSTITI SE, IZPOLNJEVATI PRAVILA, DELATI ZA BOGA.

    TREBA JE MARVEČ TO STORITI V DUHU JEZUSA KRISTUSA , TOREJ POPOLNO, ZA NAMENE IN OKOLIŠČINE, KI JIH JE SAM VZPOSTAVIL.” (Vincencijeva pot št 1-Tomaž Mavrič CM).
    ——————————————————————————————————————————————————–
    Sveti Vincencij je čudovito svetoval; ni dovolj, da bi delali dobro, dela usmiljenja itd. , ampak mora biti naš vzor in vodič vedno Jezus Kristus, ki nas je učil z Besedo in zgledom. Drugega vzora ni na svetu.

    Vse bo prešlo je rekel Jezus, Nebo in Zemlja, Njegova Beseda pa ostane za večno. Če postavimo Gospoda na prvo mesto, je vse ostalo na svojem mestu. Bog ni Bog nereda, ampak reda, nered delamo mi ljudje, On pa vzpostavlja ravnovesje v vsem , v celotnem življenju, če Ga prosimo, da to naredi, če Mu res zaupamo.
    Prosimo Jezusa, naj nam pomaga , da Mu ne bi povzročali dodatnih ran in bolečin s svojimi slabostmi, predvsem z nezaupanjem, saj je ON edini, ki je vreden vsega zaupanja.

  10. Miro says:

    KAJ POMENI, KO IZPOVEDUJEMO: »VERUJEM … SVETO KATOLIŠKO CERKEV« – KAKO JE S CERKVIJO V BOŽJEM NAČRTU? – KAJ POMENI, DA JE CERKEV ENA, SVETA, KATOLIŠKA IN APOSTOLSKA ?

    »Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev» (sveti Avguštin).

    V molitvi se najprej priporočimo Svetemu Duhu, nato se pod Njegovim vodstvom skušajmo poglobiti v naslednja vprašanja in odgovore, podane v Kompendiju Katekizma katoliške Cerkve (št. 147 – 193).

    -Kaj pomeni beseda Cerkev?
    Označuje ljudstvo, ki ga Bog sklicuje in zbira z vseh koncev sveta, da bi sestavljalo zbor tistih, ki po veri in krstu postanejo božji otroci, Kristusovi udje in tempelj Svetega Duha.

    – Ali so druga imena in podobe s katerimi Sveto pismo nakazuje Cerkev?
    V Svetem pismu srečujemo celo vrsto podob, ki izražajo dopolnjujoče se vidike skrivnosti Cerkve. Stara zaveza daje prednost podobam v povezavi z božjim ljudstvom. Nova zaveza ima rajši podobe v povezavi s Kristusom kot glavo tega ljudstva, ki je njegovo telo. Prav tako ima rada podobe vzete iz pastirskega življenja (ovčji hlev, čreda, ovce), kmečkega življenja (polje, oljka, vinograd), prebivanja (bivališče, skala, tempelj), družinskega življenja (nevesta, mati, družina).

    – Kakšen je izvor in dovršitev Cerkve?
    Cerkev najde izvor in dovršitev v večnem božjem načrtu. Bila je pripravljena v stari zavezi z izvolitvijo Izraela, znamenjem prihodnjega zbiranja vseh narodov. Utemeljena z besedami in dejanji Jezusa Kristusa je bila uresničena zlasti z njegovo odrešenjsko smrtjo in njegovim vstajenjem. Nato je bila razglašena kot odrešenjsko-zveličavna skrivnost z izlitjem Svetega Duha na binkošti. Dovršena bo ob koncu časov kot nebeški zbor vseh odkupljenih.

    – Kakšno je poslanstvo Cerkve?
    Poslanstvo Cerkve je, da oznanjuje in vzpostavlja sredi vseh narodov božje kraljestvo, ki ga je začel Jezus Kristus. Cerkev je tu na zemlji kal in začetek tega odrešenjskega kraljestva.

    – V kakšnem smislu je Cerkev skrivnost?
    Cerkev je skrivnost, kolikor je v njeni vidni stvarnosti navzoča in deluje duhovna, božja stvarnost, ki jo je mogoče videti samo z očmi vere.

    – Kaj pomeni, da je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja?
    Pomeni, da je znamenje in orodje za spravo in občestvo vsega človeštva z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu.

    – Zakaj je Cerkev božje ljudstvo?
    Cerkev je božje ljudstvo, ker je Bog hotel ljudi posvečevati in zveličati ne ločeno, temveč jih je združil v eno samo ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha.

    – Katere so značilnosti božjega ljudstva?
    To ljudstvo, katerega član človek postane po veri v Kristusa in po krstu, ima za izvor Boga Očeta, za vladarja Jezusa Kristusa, odlikovano je z dostojanstvom in svobodo božjih otrok, za postavo ima novo zapoved ljubezni, njegovo poslanstvo je biti sol zemlje in luč sveta, za cilj ima božje kraljestvo, ki se je že začelo na zemlji.

    – V kakšnem smislu je božje ljudstvo deležno trojne Kristusove službe, duhovnika, preroka in kralja?
    Božje ljudstvo je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim.

    – V kakšnem smislu je Cerkev Kristusovo telo?
    Po Duhu umrli in vstali Kristus globoko zedinja se seboj svoje verne. Tako so verujoči v Kristusa, kolikor so z njim tesno povezani zlasti v evharistiji, združeni med seboj v ljubezni, ko sestavljajo eno samo telo, Cerkev, katere edinost se uresničuje v različnosti udov in nalog.

    – Kdo je glava tega telesa?
    Kristus “je glava telesa, to je Cerkve” (Kol 1,18). Cerkev živi iz njega, po njem in zanj. Kristus in Cerkev sta torej “celotni Kristus” (sveti Avguštin); “Glava in udje so kakor ena sama skrivnostna (mistična) oseba” (sveti Tomaž Akvinski).

    – Zakaj Cerkev imenujemo Kristusovo nevesto?
    Zato, ker je Gospod sam sebe označil kot “ženina” (Mr 2,19), ki je ljubil Cerkev in si jo je pridružil z večno zavezo. Kristus je dal zanjo sam sebe, da bi jo očistil s svojo krvjo in “jo posvetil” (Ef 5,26) ter naredil za rodovitno mater vseh božjih otrok. Medtem ko izraz “telo” opozarja na enoto “telesa” z udi, izraz “nevesta” poudarja razlikovanje obeh v osebnostnem odnosu.

    – Zakaj pravimo, da je Cerkev tempelj Svetega Duha?
    Zato, ker je Sveti Duh ves v telesu, ki je Cerkev: v njegovi glavi in v njegovih udih; Sveti Duh gradi Cerkev v ljubezni z božjo besedo, zakramenti, krepostmi in karizmami. “Kar je naš duh, to je naša duša, za naše ude, je Sveti Duh za Kristusove ude, za Kristusovo telo, ki je Cerkev” (sveti Avguštin).

    – Kaj so karizme?
    Karizme so posebni darovi Svetega Duha, podeljeni posameznikom za blagor ljdi, za potrebe sveta in zlasti za graditev Cerkve. Samo cerkvenemu učiteljstvu pripada razločevanje karizem.

    – Zakaj je Cerkev ena?
    Cerkev je ena, ker ima za izvor in vzor edinost enega samega Boga v Trojici oseb; za ustanovitelja in vladarja ima Jezusa Kristusa, ki vse zedinja v eno ljudstvo in eno telo; za dušo ima Svetega Duha, ki zedinja vse vernike v občestvu v Kristusu. Cerkev ima eno samo vero, eno samo zakramentalno življenje, eno samo apostolsko nasledstvo, eno samo upanje in isto ljubezen.

    – Kje obstaja edina Kristusova Cerkev?
    Edina Kristusova Cerkev kot ustanovljena in urejena družba na svetu obstaja v (subsistit in) katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje, ki so v občestvu z njim. Samo po njej je mogoče doseči vso polnost zveličavnih sredstev, ker je Gospod zaupal vse dobrine nove zaveze samo zboru apostolov s Petrom na čelu.

    – Kako naj gledamo na nekatoliške kristjane?
    V Cerkvah in cerkvenih skupnostih, ki so se ločile od polnega občestva s katoliško Cerkvijo, je mogoče najti veliko prvin posvečenja in resnice. Vsi ti darovi prihajajo od Kristusa in sami po sebi kličejo h katoliški edinosti. Udje teh Cerkva in skupnosti so utelešeni v Kristusa po krstu: zato jih priznavamo kot brate.

    – Kako naj si prizadevamo za edinost kristjanov?
    Hrepenenje po obnovljeni edinosti med vsemi kristjani je Kristusov dar in klic Svetega Duha. Tiče se vse Cerkve in se udejanja s spreobrnjenjem srca, z molitvijo, medsebojnim bratskim poznanjem, s teološkim dialogom.

    – V kakšnem smislu je Cerkev sveta?
    Cerkev je sveta, ker je najsvetejši Bog njen prazačetnik. Kristus je zanjo dal samega sebe, da bi jo posvetil ter jo napravil posvečujočo. Sveti Duh jo oživlja z ljubeznijo. V njej je polnost zveličavnih sredstev. Svetost je poklicanost vsakega njenega uda in je cilj vse njene dejavnosti. Cerkev ima v svoji notranjosti Devico Marijo in neštete svetnike kot vzornike in priprošnjike. Svetost Cerkve je izvir posvečenja njenih otrok, ki se tu na zemlji vsi priznavajo za grešnike in vedno potrebujejo spreobrnjenja in očiščevanja.

    – Zakaj pravimo, da je Cerkev katoliška?
    Cerkev je katoliška, to je vesoljna, kolikor je v njej navzoč Kristus: “Kjer je Kristus Jezus, tam je katoliška Cerkev” (sveti Ignacij Antiohijski). Oznanja celoto in celovitost vere; nosi in oskrbuje polnost zveličavnih sredstev; poslana je v misijon vsem narodom vseh časov, kateri koli kulturi pripadajo.

    – Ali je delna Cerkev katoliška?
    Katoliška je vsaka delna Cerkev (to je škofija ali eparhija), sestavljena iz skupnosti kristjanov, ki so povezani v občestvu vere in zakramentov s svojim škofom, posvečenim v apostolskem nasledstvu z rimskim škofom, ki “predseduje v ljubezni” (sveti Ignacij Antiohijski).

    – Kdo pripada katoliški Cerkvi?
    Vsi ljudje na različne načine pripadajo ali so naravnani h katoliški edinosti božjega ljudstva. V katoliško Cerkev je popolnoma včlenjen tisti, ki je, obdarjen s Svetim Duhom, povezan z njo z vezmi veroizpovedi, zakramentov in cerkvenega vodstva ter občestva. Krščeni, ki ne uresničujejo v polnosti te katoliške edinosti, so v nekem, čeprav nepopolnem občestvu s katoliško Cerkvijo.

    – V kakšnem razmerju je katoliška Cerkev do judovskega ljudstva?
    Katoliška Cerkev priznava svoje razmerje do judovskega ljudstva zaradi dejstva, da mu je Gospod, naš Bog najprej govoril. Judovskemu ljudstvu namreč “pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih izhaja po telesu Kristus” (Rim 9,5). V nasprotju z drugimi nekrščanskimi verstvi je judovska vera že odgovor na razodetje Boga v stari zavezi.

    – Kakšna je povezava med katoliško Cerkvijo in nekrščanskimi verstvi?
    Obstaja povezava skupnega izvora in končnega cilja vsega človeškega rodu. Katoliška Cerkev priznava, da vse, kar je v drugih verstvih dobrega in resničnega, prihaja od Boga, je odsev njegove resnice, more pripravljati na sprejem evangelija in voditi k edinosti človeštva v Kristusovi Cerkvi.

    – Kaj pomeni trditev: “Zunaj Cerkve ni zveličanja”?
    Ta trditev pomeni, da celotno odrešenje in zveličanje prihaja od Kristusa-glave po Cerkvi, ki je njegovo telo. Zato se ne morejo zveličati tisti, ki vedo, da je Kristus ustanovil Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendarle ne hoteli vstopiti vanjo ali v njej vztrajati. Hkrati pa morejo po zaslugi Kristusa in njegove Cerkve doseči večno zveličanje tisti, ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti.

    – Zakaj mora Cerkev oznanjati evangelij vsemu svetu?
    Zato, ker je Kristus naročil: “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19). To Gospodovo misijonsko naročilo ima svoj izvir v večni ljubezni Boga, ki je poslal svojega Sina in svojega Duha, ker “hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,4).

    – Na kakšen način je Cerkev misijonarska?
    Cerkev, ki jo vodi Sveti Duh, nadaljuje v zgodovini poslanstvo Kristusa samega. Kristjani morajo zato vsem oznanjati veselo novico, ki jo je prinesel Kristus, ko hodijo po njegovi poti, pripravljeni žrtvovati tudi same sebe do mučeništva.

    – Zakaj je Cerkev apostolska?
    Cerkev je apostolska po svojem izvoru, ker je sezidana na “temelju apostolov” (Ef 2,20); po svojem nauku, ki je apostolski; po svoji zgradbi, ker jo učijo, posvečujejo in vodijo do Kristusove vrnitve apostoli po škofih, ki so njihovi nasledniki, v občestvu s Petrovim naslednikom.

    – V čem obstaja poslanstvo apostolov?
    Beseda apostol pomeni odposlanec. Jezus, Očetov Odposlanec, je poklical k sebi dvanajstere izmed svojih učencev in jih postavil za svoje apostole, ko je iz njih napravil izbrane priče svojega vstajenja in temelje svoje Cerkve. Dal jim je nalogo, da nadaljujejo njegovo poslanstvo, rekoč: “Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošiljam vas” (Jn 20,21), ter obljubil, da bo z njimi do konca sveta.

    – Kaj je apostolsko nasledstvo?
    Apostolsko nasledstvo je predajanje poslanstva in oblasti apostolov in njihovih naslednikov, škofov, z zakramentom svetega reda. Po tem predajanju naprej Cerkev ostaja v občestvu vere in življenja s svojim začetkom, medtem ko prek stoletij z razširjanjem Kristusovega kraljestva na zemlji ureja ves svoj apostolat.

    – Kdo so verniki?
    Verniki so tisti, ki se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo udje božjega ljudstva. Deležni so Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe, vsak po svoji zmožnosti pa je poklican k izvrševanju poslanstva, ki ga je Bog zaupal Cerkvi. Med njimi vlada resnična enakost glede dostojanstva božjih otrok.

    – Kako je sestavljeno božje ljudstvo?
    Po božji ureditvi so v Cerkvi med verniki posvečeni nositelji službe, ki so prejeli zakrament svetega reda in sestavljajo hierarhijo Cerkve. Drugi se imenujejo laiki. Končno so v Cerkvi verniki, ki pripadajo prvim in drugim in se na poseben način posvetijo Bogu z zaobljubo evangeljskih svetov: čistost v celibatu, uboštvo in pokorščina.

    – Zakaj je Kristus ustanovil cerkveno hierarhijo?
    Kristus je ustanovil cerkveno hierarhijo s poslanstvom, da pase božje ljudstvo v njegovem imenu; za to ji je dal avtoriteto (oblast). Sestavljajo jo posvečeni nositelji služb: škofje, duhovniki, diakoni. Po zakramentu svetega reda škofje in duhovniki z izvrševanjem svoje službe delujejo v imenu in v osebi Kristusa-glave; diakoni služijo božjemu ljudstvu z diakonijo (služenjem) besede, bogoslužja, ljubezni.

    – Kako se udejanja zborna razsežnost cerkvene službe?
    Po zgledu danajsterih apostolov, ki jih je Kristus skupaj izbral in poslal, je enota udov cerkvene hierarhije v službi občestva vseh vernikov. Vsak škof kot ud škofovskega zbora izvršuje svojo službo v občestvu s papežem, ker je z njim postal deležen skrbi za vesoljno Cerkev. Duhovniki izvršujejo svojo službo v duhovniškem zboru delne Cerkve v občestvu s svojim škofom in pod njegovim vodstvom.

    – Zakaj ima cerkvena služba tudi osebnostno naravo?
    Cerkvena služba ima tudi osebnostno naravo, ker je v moči svetega reda vsakdo odgovoren pred Kristusom, ki ga je osebno poklical in mu podelil poslanstvo.

    – Kakšno je papeževo poslanstvo?
    Papež, rimski škof in naslednik apostola Petra, je trajno in vidno počelo ter temelj edinosti Cerkve. Je Kristusov namestnik, glava škofovskega zbora in pastir vesoljne Cerkve, nad katero ima po božji ustanovitvi polno, vrhovno, neposredno in vesoljno oblast.

    – Kakšna je naloga škofovskega zbora?
    Zbor škofov, v občestvu s papežem in nikoli brez njega, prav tako izvršuje vrhovno in polno oblast nad vso Cerkvijo.

    – Kako škofje udejanjajo svojo učiteljsko službo?
    Škofje v občestvu s papežem imajo prvo dolžnost, da vsem zvesto in z oblastjo oznanjajo božji evangelij kot verodostojni pričevalci vere apostolov, nosilci Kristusove avtoritete. Po nadnaravnem verskem čutu se božje ljudstvo neomahljivo oklepa vere pod vodstvom živega cerkvenega učiteljstva.

    – Kdaj se udejanja nezmotnost cerkvenega učiteljstva?
    Nezmotnost se udejanja, kadar rimski škof v moči svoje oblasti vrhovnega pastirja Cerkve ali zbor škofov v občestvu s papežem zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh, in tudi kadar papež in škofje v svojem rednem učiteljstvu soglasno predlagajo kak nauk kot dokončen. Takšnih naukov se moramo oklepati s poslušnostjo vere.

    – Kako škofje izvršujejo posvečevalno službo?
    Škofje posvečujejo Cerkev kot oskrbniki Kristusove milosti s službo besede in zakramentov, zlasti z evharistijo, in tudi s svojo molitvijo, svojim zgledom in svojim delom.

    – Kako škofje izvršujejo vodstveno službo?
    Vsak škof kot član škofovskega zbora ima zborno (kolegialno) skrb za vse delne Cerkve in za vso Cerkev skupaj z drugimi škofi, zedinjenimi s papežem. Škof, kateremu je zaupana delna Cerkev, jo vodi z avtoriteto svoje svete redne in neposredne oblasti, ki jo opravlja v imenu Kristusa, dobrega pastirja, v občestvu z vso Cerkvijo in pod vodstvom Petrovega naslednika.

    – Kakšna je poklicanost vernih laikov?
    Verni laiki imajo po svoji posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da osvetljujejo in urejajo časne reči v skladu z božjo voljo. Tako udejanjajo poklicanost k svetosti in apostolatu, ki velja vsem krščenim.

    – Kako so laiki deležni Kristusove duhovniške službe?
    Deležni so je s tem, da darujejo – kot duhovno daritev “prijetno Bogu po Jezusu Kristusu” (1 Pet 2,5), zlasti v evharistiji – svoje življenje z vsemi deli, molitvami in apostolskimi pobudami, družinsko življenje in vsakdanje delo, nadloge življenja, ki jih prenašajo potrpežljivo, ter duševni in telesni počitek. Tako tudi laiki, predani Kristusu in posvečeni po Svetem Duhu, svet sam darujejo Bogu.

    – Kako so laiki deležni Kristusove preroške službe?
    Deležni so je s tem, da v veri vedno bolj sprejemajo Kristusovo besedo in jo oznanjajo svetu s pričevanjem svojega življenja in z besedo, evangelizacijo in katehezo. Ta evangelizacija dobiva posebno učinkovitost iz tega, ker poteka v navadnih razmerah sveta.

    – Kako so deležni njegove kraljevske službe?
    Laiki so deležni Kristusove kraljevske službe, ker so od njega prejeli oblast, da z zatajevanjem samega sebe in s svetostjo svojega življenja premagujejo greh v sebi in v svetu. Opravljajo različne službe v blagor skupnosti in z resničnimi moralnimi vrednotami prežemajo človekove časne dejavnosti in družbene ustanove.

    – Kaj je posvečeno življenje?
    To je od Cerkve odobren življenjski stan. Je svoboden odgovor na poseben Kristusov klic, s katerim se posvečeni v celoti predajo Bogu in si prizadevajo za popolno ljubezen ob nagibanju Svetega Duha. Za takšno posvetitev je značilno življenje po evangeljskih svetih.

    -Kaj posvečeno življenje podarja poslanstvu Cerkve?
    Posvečeno življenje je deležno poslanstva Cerkve s polno predanostjo Kristusu in bratom ter pričuje za upanje nebeškega kraljestva.

    http://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja