Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.878 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    JEZUS JE NAŠA HRANA IN PIJAČA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,52-59)

    Tisti čas so se Judje prepirali med seboj in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ako ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Zakaj moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in živim jaz po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes. Ne, kakor so vaši očetje jedli mano in so umrli – kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnaumu.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    AKO NE BOSTE JEDLI IN PILI

    Slovesna kosila imajo v številnih kulturah simboličen pomen pri vzdrževanju določene skupnosti. Verniki smo povabljeni, da ustvarimo občestvo z Božjo modrostjo in Kristusom, ki je navzoč med nami pod podobo kruha. Jezus nas vabi, da bi se tako povezali z njim, da bi ostali v njem, da bi bili z njim v nenehnem dialogu, da bi odkrivali njegovo voljo in jo vedno izpolnili. Jezus nam zagotavlja, da ima večno življenje samo tisti, ki se hrani z njegovim telesom in njegovo krvjo. Samo tisti, ki veruje v Jezusa in ga sprejema za svojega odrešenika, bo tudi obujen od mrtvih. Splača se potruditi in vložiti vse sile, da bi ta končni cilj vsi dosegli.

    Biti deležen Božje modrosti, to so sanje mnogih. Radi bi postali popolni in nesmrtni, a nas naše zemeljsko življenje pogostokrat bolj oddaljuje kot pa približuje temu cilju. Včasih bolj za šalo rečemo, da smo iz mesa in krvi, a prednost bi morali dajati duhu, ki je Božje počelo v nas.

    Jezus zelo jasno pove, da je živi kruh, ki prihaja iz nebes. Ta kruh ne nasiti mesenega človeka, ampak daje moč naši duši, ki hrepeni po nebesih, po raju, ki ga je zapustila. Samo kruh, ki daje večno življenje, nam odpira rajska vrata in nam pomaga priti do Kristusa, ki sedi na prestolu. »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« se je spraševala množica, ki je hodila z Jezusom. Smo preveliki egoisti in zato ne razumemo, kako je prava ljubezen v popolnem podarjanju drugemu, ko ne išče pri nikomer nobene koristi. Jezus nas spodbuja, da bi mu postali čimbolj podobni. To je edino poslanstvo, ki ga imamo kot Jezusovi učenci. Kristus, ki ga uživamo pri sveti maši, mora živeti po naših dejanjih, našem pogledu, govorjenju, korakih … Mnogi sprašujejo, zakaj se potem vera ne pokaže pri toliko kristjanih, ki se udeležujejo svete maše. Na to nam lahko da odgovor izmišljena zgodbica iz vesolja: ameriško-ruska posadka je jedla zadnje zaloge ruskega kruha, ki je bil zelo trd. Pri tem se je zgodilo, da se je Američanu odlomil zob. Z jezo se je znesel nad kruhom: »Ušiv komunistični kruh!« Nekdo od Rusov mu je takoj pripomnil: »Ni ušiv komunistični kruh, ampak so slabi kapitalistični zobje!« Prav tako ne gre za neučinkovit evharistični kruh, ki ga prejemamo pri sveti maši, ampak gre za slabo vero. Dobesedno je treba dojeti, da so besede izrečene v današnjem evangeliju resničnost: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« Kristus mora živeti po naših dejanjih, ne v neki odmaknjenosti in zasanjanosti, ampak v konkretnih dejanjih našega življenja. On nam daje večno življenje, življenje, ki izvira iz ljubezni in prinaša veselje, srečo mir in blaženost v občestvu svetih.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/04/18/petek-19-april-ako-ne-boste-jedli-in-pili/

    Slava tebi, Jezus, ti si živi Kruh iz nebes!

  2. Miro says:

    PAPEŽ KARMELIČANKAM: V PRIHODNOST GLEJTE Z EVANGELJSKIM UPANJEM IN S KORENINAMI

    S svetim očetom so se v četrtek, 18. aprila 2024, srečale predstojnice in delegatke bosonogih karmeličank, ki so zbrane, da bi skupaj naredile revizijo Konstitucij skupnosti. Med njimi je tudi s. Damjana Pintarič OCD, delegatka iz Karmela Sora. Redovnice je povabil, naj gledajo v prihodnost z evangeljskim upanjem in s svobodo prepustitve Bogu ter s koreninami v preteklosti.

    O tem srečanju več na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-04/papez-karmelicankam-v-prihodnost-glejte-z-evangeljskim-upanjem.html

  3. Miro says:

    KDOR VAME VERUJE, IMA VEČNO ŽIVLJENJE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,44-51)

    Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Nihče ne more priti k meni, če ga Oče, ki me je poslal, ne pritegne; jaz pa ga bom obudil poslednji dan. Pisano je v prerokih: ›In vsi se bodo dali Bogu poučiti.‹ Vsak, kdor od Očeta sliši in se da poučiti, pride k meni. Ne, kakor da bi bil kdo videl Očeta; le tisti je videl Očeta, ki je od Boga. Resnično, resnično, povem vam: Kdor vame veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega jé, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh, ki ga bom jaz dal, pa je moje meso za življenje sveta.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Poklicani smo, da verujemo v vstajenje – ne kot v neke vrste privid na obzorju, ampak kot v dogodek, ki je že prisoten, ki nas že sedaj skrivnostno zadeva. Kljub temu pa ta ista vera v vstajenje ne ignorira ali prikriva zbeganosti, ki jo s človeškega vidika doživljamo vpričo smrti. Sam Gospod je popolnoma solidaren z nami v vsem, razen v grehu: izkusil je tudi dramo žalovanja, grenkobo solza, prelitih zaradi smrti drage osebe.

    Danes torej Kristus ponavlja in nam kliče naj obnovimo velik preskok vere tako, da že sedaj vstopimo v luč vstajenja. Ko se zgodi ta preskok, se spremeni naš način razmišljanja in gledanja na stvari. Oko vere s tem, ko presega vidno, na nek način vidi to, kar je nevidno. VSAK DOGODEK našega življenja je torej treba presojati v luči druge razsežnosti, razsežnosti večnosti.

    Tistim, ki imajo za edino obzorje posvetno stvarnost, se ljubeči načrti Boga za njegove izvoljene popolnoma izmaknejo. Obtičijo v žalosti in otožnosti, ki jih peha v naročje strahu pred smrtjo. Toda Kristus ima moč, da razkroji tisto negativno otožnost, ki se včasih vtihotapi v nas, kakor da bi se s smrtjo vse končalo. Gre za občutje, ki je daleč od vere; ki se pridruži človeškemu strahu, da je treba umreti – nihče ne more reči, da je popolnoma prost tega. Zato se mora pred uganko smrti tudi kristjan nenehno spreobračati. Vsak dan smo poklicani, da gremo onkraj podobe o smrti kot o popolnem izničenju osebe, ki jo imamo spontano v sebi; poklicani smo presegati to, kar je vidno in samoumevno, na prvi pogled zakrite in očitne misli, splošna mnenja, da bi se popolnoma zaupali Gospodu, ki pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel.

    Če te besede sprejmemo z vero, nam omogočajo, da imamo res realističen pogled tudi na bivanje umrlih, da razumevamo smisel in vrednost dobrega, ki so ga storili, njihove trdnosti, prizadevanja in ljubezni, ki so jo nesebično darovali; da razumevamo, kaj pomeni živeti v hrepenenju ne po zemeljski domovini, ampak po boljši, to je nebeški.

    Vsakdo od nas prej ali slej fizično umre. Toda imejmo v mislih, da so Gospodova pota popolna. Jezus je namreč svoje učence svaril, da naj se ne bojijo fizične smrti, temveč duhovne smrti, ki bi jih večno ločila od Očeta. Z gotovostjo lahko trdimo, da je Jezus predpisal zdravilo proti tovrstni smrti, ko je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje. Kristus želi, da bi vsakdo izkušal duhovno življenje oziroma prestopil iz smrti v življenje, da tako ne bi podlegal strahu pred fizično smrtjo.

    Naš pogum ostaja neomajen, če je zasidran v Jezusu, četudi hodimo po dolini smrtne sence.

    Zato prosimo Gospoda, naj na nas vedno izliva svojega Duha modrosti, predvsem v časih preizkušenj. Posebno v urah, ko življenje postaja težko, nas on ne zapusti, ostaja z nami, zvest svoji obljubi: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta«.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/04/17/cetrtek-18-april-kdor-vame-veruje-ima-vecno-zivljenje/

    Slava tebi, Jezus, ti si Kruh življenja!

  4. Miro says:

    KATEHEZA. ZMERNOST DAJE RAVNOTEŽJE PRI UPORABI DOBRIN IN TEHTANJU BESED

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE MED SREDINO SPLOŠNO AVDIENCO SPREGOVORIL ŠE O ZADNJI IZMED GLAVNIH KREPOSTI, TO JE ZMERNOSTI. POUDARIL JE, DA SE DOBRO UJEMA Z EVANGELJSKIMA DRŽAMA MAJHNOSTI IN KROTKOSTI. ČLOVEKA NE DELA SIVEGA, AMPAK MU PRINAŠA VESELJE, SAJ OMOGOČA, DA »BOLJE OKUŠA DOBRINE ŽIVLJENJA«. ZMERNA OSEBA ZNA DOBRO TEHTATI IN ODMERJATI BESEDE TER NADZOROVATI SVOJO JEZLJIVOST.

    Svetopisemski odlomek: Sir 5,2; 6,4; 14,14

    Naj te ne zapeljeta tvoja duša in tvoja moč,
    da bi krenil za hlepenjem svojega srca. […]
    Hudobno nagnjenje bo pogubilo tistega, ki ga ima,
    in ga izročilo v posmehovanje njegovim sovražnikom. […]
    Ne prikrajšaj se za prijeten dan,
    naj ne gre mimo tebe delež dobrih želja.

    Celotna kateheza svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-04/kateheza-zmernost-daje-ravnotezje-pri-uporabi-dobrin-in-tehtanj.html

  5. Miro says:

    VSE KAR MI DA OČE BO PRIŠLO K MENI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,35-40)

    Tisti čas je rekel Jezus množicam: Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, pa ne verujete.

    Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni. Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel; kajti nisem prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. To pa je volja Očeta, ki me je poslal, da nič od tega, kar mi je dal, ne izgubim, marveč vse to obudim poslednji dan. To je namreč volja mojega Očeta, da bi vsakdo, ki Sina vidi in vanj veruje, imel večno življenje; in jaz ga bom obudil poslednji dan.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    Jezus skuša pritegniti tiste, ki ga poslušajo, v globok odnos. Želi, da verjamejo v njegove čudovite obljube o večnem življenju.

    Današnje bogoslužje je realistično, je konkretno. Postavi nas v tri razsežnosti življenja, razsežnosti, ki jih razumejo tudi otroci: preteklost, prihodnost in sedanjost. Danes je dan, ko se spominjamo preteklosti. Dan, ko se spominjamo tistih, ki so hodili pred nami, nas spremljali, nam dali življenje.

    Spomin nam pomaga razumeti, da nismo sami, smo ljudstvo. Ljudstvo, ki ima zgodovino, ki ima preteklost, ki ima življenje. Spomin na mnoge, ki so z nami podelili del poti in so tukaj. Ni se lahko spominjati. Velikokrat smo preveč utrujeni, da bi šli nazaj in razmišljali o tem, kaj se zgodilo: v mojem življenju, v moji družini, v ljudstvu. Vendar pa je danes dan spomina, spomina, ki nas vodi h koreninam.

    Danes je tudi dan upanja. Upanje, da se bomo srečali; upanje, da bomo prišli tja, kjer je ljubezen, ki nas je ustvarila; kjer je ljubezen, ki nas pričakuje: Očetova ljubezen.

    Med spominom in upanjem je še tretja razsežnost, to je pot, ki jo moramo prehoditi in po kateri hodimo. In kako hoditi po poti ne da bi se zmotili? Katere so luči, ki mi bodo pomagale, da ne bom zgrešil poti? To so blagri, ki nas jih je naučil Jezus v evangeliju.

    Na pokopališču obstajajo tri razsežnosti življenja: spomin, lahko ga vidimo tukaj; upanje, ki ga bomo zdaj obhajali v veri, ne gledanju; in luči, ki vodijo naše korake, da ne bi zgrešili poti – to so blagri, ki smo jih slišali v evangeliju.

    Prosimo danes Gospoda, naj nam da milost, da nikoli ne bi izgubili spomina, da nikoli ne bi skrivali spomina; naj nam da milost upanja, saj je upanje Njegov dar: da bi znali upati, gledati obzorje, da ne bi ostajali zaprti pred zidom. Vedno je potrebno gledati obzorje in upanje. In naj nam da milost, da bi razumeli, katere so luči, ki nas bodo vodile na poti, da ne bi zgrešili ter tako prišli tja, kjer nas pričakujejo z veliko ljubezni.

    Gospod Jezus, hvala ti, ker me držiš za roko skupaj z vsemi, ki ti to dovolijo. Naj zajemam iz tvojega Obličja.

    Jezus, ti me vabiš k življenju, ki je neuničljivo. Namenjeno mi je biti deležen samega Božjega življenja. To deleženje se je že začelo. Naj moje življenje in molitev pričata, da spadam tja, kjer si ti. Pripelji mene – in vse druge – domov k sebi.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/04/16/sreda-17-april-vse-kar-mi-da-oce-bo-prislo-k-meni/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  6. Miro says:

    BOŽJI KRUH JE TISTI, KI PRIHAJA IZ NEBES IN DAJE SVETU ŽIVLJENJE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,30-35)

    Tisti čas so ljudje rekli Jezusu: »Katero znamenje boš dal, da bomo uvideli in ti verovali? Kaj boš naredil? Naši očetje so jedli v puščavi mano, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam dal kruha iz nebes Mojzes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«

    Rekli so mu: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!« Jezus jim je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    JAZ SEM KRUH ŽIVLJENJA

    Jezus nedvomno govori o evharistiji, ki jo bo postavil in v kateri nam bo dal sebe v hrano. Nobenega dvoma tudi ni, da želi poudariti, kako pomembno je uživanje evharističnega telesa in krvi. Vendar pa stvar ni tako preprosta, da bi bilo vse rešeno že s tem, da pristopamo k obhajilu. Skušajmo pogledati, kako sploh vpliva na nas to, s čimer se hranimo.

    Najbrž ste že videli koga, ki hrano uživa z veseljem. Najbrž tudi ločimo med tem, da nekdo je z veseljem, drugi pa jo požira. Če smo malo bolj pozorni, lahko vidimo, da tisti, ki je z veseljem, hrano uživa preprosto zato, ker je lačen in ker jo potrebuje za svoje telo. Tisti pa, ki jo požira tako z očmi kot z usti, se zdi, da bo brez nje izgubil vse. Na nek način ga bolj požira hrana kot on njo. Ob takem imamo vtis, ki verjetno ne vara dosti, da se mu življenje pravzaprav vrti okrog tega, kaj bo pojedel. Najbrž lahko vidite tudi, razliko med tem, kako nekdo popije kozarec dobrega vina. Eden z veseljem, drugi ga požre in se zdi, da bo iztisnil iz kozarca še zadnjo kapljo – kot bi lovil zadnjo kapljo svojega življenja.

    Podobno bi lahko rekli za marsikaj drugega. Ko nekdo dobi v roke nekaj bankovcev, je vesel zaslužka, drugi pa je vanje zagledan, kot bi bil zadet. Ali pa vzemimo za primer gledanje televizije. Lepo je pogledati dober film, drugo pa je, ko človek ne zmore umakniti pogleda od televizijskega ali računalniškega ekrana. Iz teh nekaj misli lahko razberemo, da je pri vsem kar počnemo prisoten naš duh. Očitno je, da se tudi duh na nek način hrani s telesnimi stvarmi: hrano, vinom, filmi itd. In če nas nekaj zasvoji, nas dejansko požira vase. Spreminjamo se v tisto, kar uživamo. Nazadnje je lahko človek en kup požrte hrane, vina ali filmov. In takšen je razvalina.

    Jezus pa pravi, jaz sem kruh življenja.

    Duhovno življenje, če je pravo, ni zasvojenost in ne uniči telesne lepote. Z globokim in vztrajnim zrenjem Boga – premišljevanjem Božje besede je Bog navzoč v vsakem dejanju in besedi.

    K takemu odnosu nas vabi Jezus. Daje se nam v hrano, da bi iz nje resnično rasli. A le pravi odnos do Božje besede in Božjega kruha nam bo prinašal rast v duhovnem življenju. Kakor je naše telesno življenje odvisno od zdrave prehrane, je tudi naše duhovno življenje odvisno od duhovne hrane. Kdor bo užival Njega – v Božji besedi in Božjem kruhu, bo njegovo življenje postajalo prežeto z Bogom. Vsak korak bo potem prepojen z mislijo na Boga in s slavljenjem. A ne bo zasvojen, ampak svoboden. Današnja Božja beseda nam izprašuje vest, ali smo zaradi evharistije spremenjeni? Ker najbrž še nismo tam, pa je prav, da se vprašamo, kaj nam manjka in kaj lahko storimo, da bo drugače. Naj nam Jezus – Živi Kruh življenja, da tudi po današnji situaciji, ko Jezusa prejemate le v duhovnem svetem obhajilu, da bolje razumeti, ceniti in spoštovati veličino stvarne navzočnosti Njegovega Telesa, da bo hranjenje z njim lahko vedno bolj posvečevalo naša telesa in naše odnose.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/04/15/torek-16-april-jaz-sem-kruh-zivljenja/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  7. Miro says:

    SV. BERNARDKA LURŠKA

    16. APRILA PRAZNUJEMO GOD SV. BERNARDKE LURŠKE.

    Sv. Bernardka se je 7. januarja 1844 rodila zglednima krščanskima staršema, očetu Francu Soubirousu in materi Luizi Casterot, v skromni družini v mlinu Moulin de Boly v Lurdu v Franciji. 9. januarja 1844 je bila v farni cerkvi krščena na ime Marija Bernarda. Po nekaj mesecih so jo dali v rejo neki gospe Mariji v Bartres blizu Lurda, mati je namreč pričakovala že naslednjega otroka, in po šestnajstih mesecih so jo sprejeli nazaj.

    V šestem letu je zbolela za astmo in jetiko, od katerih ni več ozdravela. Pri desetih letih jo je botra vzela k sebi in tako pomagala obubožani družini, ki so jo izgnali iz mlina in mlin prodali. Družina se je leta 1856 preselila v celico opuščenega zapora, Bernardka pa je šla zopet v Bartres in se je v Lurd vrnila šele na začetku leta 1858, da se je pri sestrah v zavetišču pripravila na prvo sveto obhajilo.

    11. februarja 1858 se je štirinajstletni Bernardki v Massabiell ski votlini prvič prikazala lepa Gospa – Božja Mati Marija. 14. februarja 1858 je šla k votlini skupaj s prijateljicami, a je lepo Gospo videla le ona. K votlini je šla ponovno 18. februarja 1858 in Gospa jo je povabila, naj prihaja k votlini petnajst dni ter ji obljubila, da jo bo osrečila na drugem – ne na tem – svetu. Bernardka je nato prihajala k votlini od 19. do 21., od 23. do 25. ter 27. in 28. februarja, od 1. do 4. marca, nato pa še 25. marca, 7. aprila in 16. julija 1858.

    K votlini jo je vsakokrat gnala notranja moč. Ob votlini je Bernardka pokleknila, pričela moliti rožni venec, nato pa v zamaknjenju gledala Gospo in se z njo pogovarjala. Opazovalcev je bilo vsakokrat več, a Gospo je videla le Bernardka. Gospa jo je ob prikazovanjih učila moliti (še posebej za grešnike), ji razodela tri skrivnosti (namenjene so bile samo Bernardki in jih nikoli ni razodela), naročila ji je, naj z rokami izkoplje studenec, iz njega pije ter se umije v njem (tako je začel izvirati studenec), potem naj jé travo, ki raste okrog votline, naj gre k duhovnikom ter jim naroči, naj v Massabiellu sezidajo kapelo in naj poljubi zemljo za grešnike, k čemur je potem Bernardka povabila tudi ostale zbrane ljudi ob votlini.

    4. marca 1858 je Bernardka po zamaknjenju izjavila: »Ko je odšla, se mi je nasmehnila. Toda ni se poslovila.« Na prigovarjanje župnika je Bernardka 25. marca 1858 Gospo vprašala, kdo je; in ona ji je na četrto vprašanje v vsej lepoti in z gesto rok odgovorila: »Jaz sem Brezmadežno spočetje.«

    Ob zadnjem prikazovanju 16. julija 1858 je bila pot k votlini na ukaz župana zaprta, zato je Bernardka Marijo gledala z druge strani reke. Marija je prišla po slovo. Po prikazovanju je Bernardka izjavila: »Nikdar je nisem videla tako lepe.«

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/sv-bernardka-in-sveti-kraji-v-lurdu-2015

    Sv. Bernardka Lurška, prosi za nas!

  8. Miro says:

    KAKO NAJ SE USPEŠNO LOTIM BRANJA SVETEGA PISMA (Aleteia, Klaus Einspieler, 06/02/24

    KAKŠNE NAČINE BRANJA SVETEGA PISMA POZNAMO IN KAKO SE GA LOTITI

    Če bi samo naštel metode branja Svetega pisma, bi verjetno potreboval več strani. Ker so ljudje tako različni, je tudi veliko pristopov do Svetega pisma.

    V bistvu pa ga lahko beremo v skupnosti ali sami. Prednost ima skupno branje Svetega pisma, saj je v prvi vrsti namenjeno verski skupnosti: Izraelu in Cerkvi, šele potem tudi posamezniku. V skupini lahko vsak pove svoj dostop do nekega besedila.

    Tako drug drugega dopolnjujemo. Poleg tega je skupnost tudi pomoč, da ne zgrešimo prave poti pri razlagi besedil. Pri tem nam lahko pomagajo metode, ki so bolj meditativne, in tiste, ki skušajo dojeti smisel nekega besedila ter ga prevesti v naš čas bolj na razumski ravni.

    Toda tudi osebno branje Svetega pisma je zelo koristno, saj nam v Božji besedi govori Bog sam in nas vodi na naši življenjski poti. V izročilu Cerkve se je razvila metoda, ki jo imenujemo lectio divina. Obsega štiri korake: lectio (branje) – meditatio (premišljevanje) – oratio (molitev) ter contemplatio (kontemplacijo, prebivanje pri Bogu).

    Ta metoda dobro ponazarja, da je branje Svetega pisma pogovor med Bogom in človekom (Bog nas nagovarja, v molitvi mu dajemo odgovor) in da je slednjič Božji dar, da smemo prebivati v njegovi bližini.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2024/02/06/kako-naj-se-uspesno-lotim-branja-svetega-pisma/

  9. Miro says:

    GODUJE SVETI NIDGAR IZ AUGSBURGA, PRILJUBLJEN ŠKOF MED LJUDMI

    Po vsej verjetnosti je bil sv. Nidgar opat benediktinskega samostana Ottobeuren v Allgäu, preden je bil
    leta 816 imenovan za trinajstega augsburškega škofa; a njegovo ime ni prikazano v samostanski kroniki.
    Položil je temeljni kamen za gradnjo Magnus-cerkve v Füssenu in leta 829 sodeloval na sinodi v Mainzu.

    Sv. škof Nidgar je bil v svoji škofiji izjemno priljubljen in spoštovan in je že v času svojega življenja užival
    sloves svetnika. Umrl je 15. aprila leta 831 v Augsburgu. Umetniki ga upodabljajo kot meniha z dodano
    mitro.

    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-nidgar-iz-augsburga-priljubljen-skof-med-ljudmi/2024-04-15/

    Sv. Nidgar, prosi za nas!

  10. Miro says:

    NE DELAJTE ZA JED, KI MINE, TEMVEČ ZA JED, KI OSTANE ZA VEČNO ŽIVLJENJE IN KI VAM JO BO DAL SIN ČLOVEKOV

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,22-29)

    Drugi dan se je množica, ki je stala onkraj morja, zavedela, da je bil tam en sam čoln, da pa Jezus s svojimi učenci ni bil stopil v čoln, ampak da so se bili njegovi učenci sami odpeljali. Pripluli pa so drugi čolni iz Tiberije v bližino kraja, kjer so bili jedli kruh po Gospodovi zahvali. Ko je množica videla, da tam ni Jezusa in ne njegovih učencev, so stopili sami v čolne, šli v Kafarnáum in Jezusa iskali. Našli so ga onkraj morja in so mu rekli: »Učenik, kdaj si semkaj prišel?«

    Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom zaznamoval Oče, Bog.« Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?« Jezus jim je odgovoril: »To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

    NE DELAJTE ZA JED, KI MINE, AMPAK ZA JED, KI OSTANE

    Ljudje so očitno zadovoljni, da so Jezusa našli. A Jezus razkriva ozadje tega zadovoljstva in jim pove, da niso navdušeni nad njim, ampak nad koristjo, ki jo imajo ob njem – kruh, ki ga jedo zastonj. Jezus jih povabi, naj živijo za kaj boljšega, oni pa pravijo: In kaj naj storimo, da bomo delali kaj boljšega? Jezus jim reče, naj v to boljše najprej verjamejo, naj verjamejo, da obstaja nekaj več kot trenuten užitek – in pokaže nase. Ker se zdi ljudem to prezahtevno – raje bi jedli kruh brez napora razmišljanja in prizadevanja – povedo, da nimajo razloga, da bi mu verjeli. Ko jim Jezus spet pove, da je on tisto več, mu rečejo isto kot na začetku – daj nam kruha, da ne bomo več lačni. Skratka, ljudstvo hoče kruha, ne zanima ga od kod in zakaj.

    Jezus nam nakazuje problem naših odnosov. Zelo jasno vztraja pri RESNICI! Ne nasede fasadi navdušenja, s katerim ga ljudje iščejo. Hoče vedeti, kaj se za tem navdušenjem skriva. Hoče iskrenost, ne zanima ga lep videz.

    Drugo, kar ga vznemirja, je ZAUPANJE. Odnos brez zaupanja je zanj prazen. Čeprav se zdi na začetku, da ga ljudje iščejo, ker mu zaupajo, pa se ob Jezusovem vztrajanju v resnici odnosa razkrije, da pravzaprav ni nobenega zaupanja do njega. Namesto zaupanja se izkaže gola korist.

    A Jezus ne popusti. Življenje je več vredno kot korist in ugodje. Zato ljudi spodbuja, naj živijo za VEČNOST. A ljudje so zazrti v trenutno zadovoljstvo.

    Jezusov preprost pogovor z množico nam tako nakaže pot do sprejemanja njega kot hrane za večno življenje in nas opozarja na možne ovire na tej poti. S svojim izredno doslednim odnosom do resnice nas opozarja, na večplastnost našega življenja. Obstaja jed za ta svet in jed za večno življenje. Če se ne zavedamo, da nas v odnos dejansko vodita obe lakoti, bomo počasi popolnoma ‘povozili’ potrebo po duhovni hrani in pristali na čisto materialni ravni. Tako je ozaveščanje, kaj nas vodi in resnicoljubnost pri tem, pravzaprav temelj našega duhovnega življenja. Zvestoba resnici nam omogoča rast v odnosih. Šele iz resnice se lahko razvije zaupanje, zaupanje pa je temelj vsakega odnosa, v katerem šele lahko govorimo o višjih vrednotah in večnem življenju.

    Poskušajmo si slediti in posnemati Jezusa v njegovi drži do resnice, zaupanja in trajnih vrednot. Prepričan sem, da to iščemo vsi. Naj nam napor ne bo odveč.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/04/14/ponedeljek-15-april-ne-delajte-za-jed-ki-mine-ampak-za-jed-ki-ostane/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja