Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.956 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    2. julija, 2024 at 10:56

    JEZUS POMIRI VIHAR NA MORJU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 8,23-27)

    Tisti čas je stopil Jezus v čoln in z njim so šli njegovi učenci. In glej, na morju je nastal velik vihar, tako da so čoln zagrinjali valovi, Jezus pa je spal. Pristopili so učenci, ga zbudili in rekli: »Gospod, reši nas, potapljamo se!« In reče jim: »Kaj ste boječi, maloverni?« Tedaj vstane in ukori vetrove in morje, in nastala je velika tišina. Ljudje so se pa začudili in so govorili: »Kdo je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in morje?«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    JEZUS PA SPI

    Začudim se, kako je sploh mogoče, da so Jezusa njegovi najbližji obtožili malomarnosti!!! Kar težko verjamem, da se je to lahko zgodilo.

    Bili so sredi viharja, Jezus pa je mirno spal na krmi. Sam se sprašujem, kako je lahko spal sredi tako težke situacije. Najbolj samoumevna razlaga je, da je bil zelo utrujen! Spal je, ker je nujno potreboval počitek in okrepčilni spanec, da bo zmogel naprej.

    Malo pred tem je ves dan poučeval, ozdravljal bolnike, izganjal demone, nazadnje pa je moral še odpustiti še množice. Predstavljam si, da je lahko za nekoga, ki je že zelo utrujen, tudi to naporno.

    Je torej naredil kaj narobe? Je kaj zagrešil? Kako je mogoče, da so ga učenci obtožili, da so mu upali povedati svoja najgloblja občutja?

    Jezusu, ki je zapustil nebesa in postal človek, da bi človeka odrešil, njemu, ki je samega sebe daroval do zadnje kaplje krvi. Kako jim je kaj takega sploh padlo na pamet?

    Vem, bilo jih je strah.

    Ko je človeka strah in se zave, da nekaj bistvenega izgublja (včasih je to dobro ime, spoštovanje, ljubezen …), lahko odreagira napadalno in obtožujoče. Takšni smo pač ljudje. Jezus to ve, saj nas dobro pozna. Njega obtožbe ne ustavijo. On naredi to, kar je v danem trenutku najbolj prav in potrebno. Odgovorno naredi to, kar mora narediti, to, kar lahko naredi samo On in nihče drug.

    Stvarnik vsega stvarstva lahko zapreti vetru in veter utihne, valovi se umirijo. Tega ne zmore storiti nihče drug.

    Vsak mora odgovorno opraviti svoje poslanstvo in svojo nalogo. Če prav so mnogi utrujeni do skrajnosti, se mnogi zavedajo, da tega, kar je njihova dolžnost in odgovornost, namesto njih ne more narediti nihče drug. In v tem vidim Božjo voljo, ki se največkrat skriva v majhnih stvareh, ki jih moramo v danem trenutku storiti.

    Ko se je vihar polegel in je nastala tišina, je Jezus svojim učencem jasno povedal svoje mnenje. Povedal jim je, da so strahopetni, da nimajo vere, in da še vedno ne razumejo bistva. Verjamem, da so se nad tem, kar so videli in slišali, globoko zamislili.

    Jezus je tisti, ki sredi viharja mirno spi na krmi čolna. Spi, ker zaupa v Očeta. Spi, ker Očeta pozna, in ve, da je njegov Oče vreden zaupanja. Spi, ker ve, da Oče ves svet nosi v svojih rokah – tudi sredi viharja.

    Danes smo vsi mi »sredi viharja«

    Za vse nas je izjemnega pomena, da se učimo od Jezusa, da se učimo zaupati Očetu, da vsak prepozna svoje poslanstvo in svojo odgovornost, da vsak živi svojo vero in zaupa, da se da! Kdor pa zaupa, ve, da se da … Ve, da se, tudi če je zelo utrujen, med spanjem moči obnovijo, ve, da je vsako jutro nova priložnost, nov začetek in novo upanje.

    Kdor zaupa, ve, da ima vsak nežni dotik svoj smisel. Sam sem prepričan, da so vsi ljubeči dotiki zapisani v nebesih, zapisani pa so tudi v hvaležnih očeh tistih, ki so jih deležni.

    Prizadevajmo si torej, da bomo tako živeli, da nam bodo lahko na nagrobni kamen napisali: »Veroval je v Ljubezen!«.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2024/07/01/torek-2-julij-jezus-pa-spi/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  2. Miro says:
    2. julija, 2024 at 8:22

    SLOVENSKA KARITAS Z DRUGIMI ORGANIZACIJAMI VZTRAJA PRI ZAGOVARJANJU SVETOSTI VSAKEGA ŽIVLJENJA

    Slovenska karitas, Slovensko združenje za paliativno oskrbo, Slovensko društvo Hospic in Zveza Paraplegikov Slovenije še naprej zagovarjajo življenje, spodbujajo k razvoju in krepitvi dolgotrajne ter paliativne oskrbe, spremljanja umirajočih, podpore svojcem in razvoja hospicev.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/slovenska-karitas-z-drugimi-organizacijami-po-referendumu-vztraja-pri-zagovarjanju-svetosti-vsakega-zivljenja

    Odgovori
  3. Miro says:
    1. julija, 2024 at 9:47

    TO ZA VAS NI PRAZNA BESEDA, TO JE VAŠE ŽIVLJENJE …
    (prim. 5 Mz 32,47)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      2. julija, 2024 at 8:06

      BOŽJA BESEDA za ponedeljek, 1. julij 2024

      LISICE IMAJO BRLOGE IN PTICE POD NEBOM GNEZDA. SIN ČLOVEKOV PA NIMA, KAMOR BI GLAVO NASLONIL

      IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 8,18-22)

      Ko je Jezus videl okrog sebe mnogo ljudstva, je velel oditi na drugo stran jezera. In pristopil je neki pismouk ter mu rekel: »Učenik, za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus mu je odgovoril: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda. Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekdo drug izmed njegovih učencev mu je rekel: »Gospod, dovoli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus mu je pa rekel: »Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.«

      RAZLAGA BOŽJE BESEDE

      »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda. Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.«

      Kakor da bi rekel: preden se odločiš, dobro pretehtaj posledice. Jezus noče nikogar prevarati. Politiki pred volitvami obljubljajo vse in še več, govorjenje o težavah pa prihranijo za čas, ko imajo že zagotovljene glasove. Jezus pa deluje povsem nasprotno. Hoja za njim mora biti povsem svobodna izbira. Nikoli ne bo mogel nihče reči, da si ga je Kristus »podredil«.

      Hoja za Kristusom ne dovoljuje objokovanja, spremembe mnenja, kompromisov.

      Večno aktualen nauk te evangeljske strani je, da ni mogoče odriniti Boga v nek kotiček življenja in na prednostno mesto postaviti praktično vse: delo, posle, šport, družino … Ni nam potrebno komentirati napake, da človek sistematično postavlja nujno pred pomembno. V življenju je ena sama stvar resnično pomembna, če jo izgubimo, smo izgubili vse.

      Pomembno je vedeti, komu v življenju sledimo, za kom hodimo. Kristjani vemo, da hodimo za Kristusom.

      V današnjem evangeliju vidimo prelomnico v Jezusovem življenju. Lahko bi ostal, kjer je udobno živel, toda odločil se je, lahko bi rekli, da je svoje življenje posvetil nečemu – in se odpravil proti Jeruzalemu, kjer bo trpel in bo križan. Na poti v Jeruzalem je srečal več vrst ljudi, ki bi lahko hodili za njim, a so jih od tega odvračali druge skrbi in razlogi. Prvo srečanje je s samarijskimi vaščani. Vaščanom prepreči hojo za Jezusom njegov nacionalizem, pretirano poudarjanje svojega naroda. Ljubezen do naroda in domovine je lepa stvar, toda v trenutku, ko zato sovražimo pripadnike drugih narodov in podcenjujemo vse, kar ni »naše«, postane škodljivo.

      Drugo srečanje je srečanje s človekom, ki je rekel: »’Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.’ Jezus mu je odgovoril: ‘Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil’« (Lk 9,57-58). Najbrž je Jezus videl, da ima pred seboj človeka, ki mu izredno veliko pomeni materialna gotovost. Dobro je, če lahko gmotno poskrbimo sami zase in za tiste, za katere moramo skrbeti. Toda prevelika navezanost na udobje in materialno ugodnost nas ovira, da bi se popolnoma predali Bogu.

      Potem je tu še mož, ki se je želel posloviti od svojih domačih, preden bi šel za Jezusom. Ta mož je postavil visoko družinske vrednote ter prijateljske vezi. Samo želimo si lahko, da bi vsi ljudje tako visoko spoštovali družino. Toda tudi pred prijateljskimi in družinskimi vezmi ima prednost Gospodov klic.

      Ti primeri nam kažejo, da moramo hoditi za Kristusom brezpogojno. Vedimo pa tudi, da kdor se njemu popolnoma preda, najde velik smisel svojemu življenju.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      GODUJE SVETA ESTERA: REŠITELJICA JUDOV

      SVETOPISEMSKA ŽENA SV. ESTERA JE ZGLED, KAKO SE LAHKO TUDI POLITIČNA VPRAŠANJA REŠUJEJO Z MOLITVIJO.

      https://portal.pridi.com/dogodek/sv-estera-resila-jude/2024-07-01/

      Sv. Estera, prosi za nas!

      Odgovori
  4. Miro says:
    1. julija, 2024 at 9:46

    PAPEŽ FRANČIŠEK: BOG SE NAM PRIBLIŽA, DA BI SE GA DOTAKNILI IN DA BI SE NAS DOTAKNIL (30. junij 2024)

    »Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Evangelij današnjega bogoslužja nam pripoveduje o dveh čudežih, za katera se zdi, da sta med sabo povezana.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 13. nedeljo med letom.

    Več na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-06/papez-francisek-bog-se-nam-pribliza-da-bi-se-ga-dotaknili.html

    Odgovori
  5. Miro says:
    1. julija, 2024 at 8:34

    MISLI NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA O ZAČETKU DUHOVNIŠTVA

    Duhovništvo se ne začenja s posvečenjem in tudi ne z vstopom v semenišče. Duhovništvo, kakor vse drugo v življenju Cerkve, se začenja s spoznanjem matere in očeta, da sta povabljena in poklicana v starševstvo. Podarjen jima je bil otrok in ona dva v skrivnostnem pogovoru najprej vsak globoko v sebi, s svojimi pričakovanji in svojimi vprašanji, s svojimi pomisleki in svojimi strahovi, potem v pogovorih z Bogom in v pogovorih med seboj dozorita do odločitve: »Gospod, sprejemam tvojo voljo.« To je odločilni trenutek življenja družine, življenja vsake skupnosti, življenja naroda in tudi življenja Cerkve. S to odločitvijo je bilo dovoljeno vstopiti v življenje nekomu, ki bo pozneje sam postal oče ali mama, ki bo postal zdravnik ali učitelj, ki bo postal redovnica ali duhovnik. Zato se vama, draga mama in oče, v imenu Cerkve zahvaljujem, da sta sprejela dar življenja, ki vama je bil ponujen v Matjažu. Brez vajinega začetnega odgovora na Božjo ponudbo, danes ne bi bilo duhovniškega posvečenja. Še enkrat, hvala vama za to. Hvala tudi vsem staršem, ki od Boga sprejemate otroke in jih podarjate narodu in Cerkvi. Žal vam zaradi tega nihče ne bo izročil odlikovanja za zasluge za narod, vendar vedite, da brez tega sprejemanja in žrtvovanja naroda ne bi bilo.

    Iz nagovora nadškofa Stanislava Zoreta ob mašniškem posvečenju Matjaža Venta v ljubljanski stolnici

    Celoten nagovor na: https://katoliska-cerkev.si/nadskof-zore-novomasniku-danes-ti-bo-v-tretje-podarjeno-maziljenje-s-sveto-krizmo-2024

    Odgovori
  6. Miro says:
    30. junija, 2024 at 17:25

    MAŠNIŠKA POSVEČENJA SLOVENCEV DOMA IN PO SVETU (29. junij 2024)

    KATOLIŠKA CERKEV NA SLOVENSKEM SE LETOS VESELI ŠTIRIH NOVOMAŠNIKOV IZ DVEH SLOVENSKIH ŠKOFIJ IN REDOVNE SKUPNOSTI SALEZIJANCEV.

    Več na: https://katoliska-cerkev.si/masniska-posvecenja-2024

    Odgovori
    • Miro says:
      30. junija, 2024 at 17:26

      Molitev za letošnje novomašnike

      Gospod Jezus, dobri Pastir!

      Pri zadnji večerji si apostolom zaupal službo duhovništva. Vedno znova jim pridružuješ novih delavcev v svojem vinogradu. Tako tudi letos naklanjaš Cerkvi na Slovenskem novih delivcev svetih skrivnosti.

      Prosimo te za vse letošnje novomašnike; ohrani jih v zavetju svojega presvetega Srca, da jim nihče ne bo mogel škodovati. Ohrani neomadeževane njihove roke, ki se bodo vsak dan dotikale tvojega presvetega Telesa. Ohrani čiste njihove ustnice, ki jih bo rdečila tvoja dragocena Kri. Ohrani čista in sveta njihova srca, ki bodo zapečatena z znamenjem tvojega duhovništva.

      Posvečuj jih, da bodo verovali, kar bodo brali; učili, kar bodo verovali; živeli, kar bodo učili. Naj rastejo v ljubezni do tebe in ti ostanejo vedno zvesti. Obilno blagoslovi njihovo pot, saj bodo oni ohranjali tvojo obljubo, da boš z nami vse dni do konca sveta, ki živiš in kraljuješ vekomaj.

      Amen.

      Odgovori
  7. Miro says:
    30. junija, 2024 at 14:33

    NEDELJA, 30. JUNIJ: 13. NEDELJA MED LETOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,21-43)

    Ko se je tisti čas Jezus prepèljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.

    Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge.

    Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

    Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslôvil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve, in je vêlel, naj ji dajo jesti.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Današnji odlomek je sestavljen iz več pripovedi, ki si na različnih krajih zelo hitro sledijo. V ospredju je prizor na bregu jezera. Jezusa obkroža množica, ko se do njega prerine mož, ki mu je videti, da trpi, pade pred Jezusove noge in ga prosi: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju.« Jezus se ustavi sredi govora in gre z možem proti njegovi hiši, sledi pa mu množica, ki se noče odpovedati Učiteljevi bližini in upa, da bo priča čudežu.

    Drugi prizor se zgodi na poti. Neka žena, ki je krvavela, se je skrivoma približala da bi se dotaknila njegove obleke, in je hipoma ozdravela. Medtem ko Jezus

    nadleguješ učitelja?« Jezus, ki je vse slišal, je rekel predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« To je skoraj kakor odpev v Jezusovih ustih. Tudi ženi, ki je pravkar ozdravela od krvavenja, je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

    In že smo pred osrednjim prizorom v Jairovi hiši. Veliko vznemirjenje, ljudje jokajo in žalujejo, kar je povsem običajno ob ravnokar umrli mladenki. »Vstopil je in jim rekel: ‘Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.’« Ko je vse odslovil je deklico prijel za roko in ji rekel: ‘Talíta kum,’ kar v prevodu pomeni: ‘Deklica, rečem ti, vstani!’ in deklica je takoj vstala in hodila. Jezus takoj da povabilo, naj ji dajo jesti in to doda Jezusovemu dejanju ton ganljive človeškosti.

    Dogodek obuditve deklice je izjemno prefinjeno opisan, kajti izjemne stvari, ki presegajo človeka, so opisane z izjemno preprostimi vsakdanjimi besedami, tako da bolj spregovorijo dejanja ko pa same besede.

    Zdaj pa se bom skušal postaviti v vlogo očeta ali matere, ki sta imela ali pa imata sedajle »umirajočega« sinka ali hčerkico in poslušata to evangeljsko pripoved. Kaj si ob tem mislita? »In midva? In vsi tisti, ki ob postelji svojega otroka niso slišali izgovoriti Talíta kum – otrok, vstani!? Ali je torej evangelij ‘veselo oznanilo’ le za redke srečneže?«

    Vprašanje je resno, kakor je resna bolečina in tesnoba, iz katere izhaja, in kdor oznanja evangelij, jo mora spoštovati in se potopiti v to bolečino. Včasih je tudi Jezus, preden je storil čudež (ali pa morda še prej, kot se je zgodil čudež), jokal z žalostnimi. Bog trpi z nami, ne omeji se na to, da bi nas le od daleč opazoval, ko trpimo.

    Pravi ključ, da bi odgovorili na zastavljeno vprašanje, edina beseda, ki lahko vsaj malo osvetli temo bolečine, je »vera«. Ko Jezus priporoča ljudem, naj se obrnejo nanj v veri, ne misli le na vero v moč, da lahko stori čudež, za katerega prosijo, ampak na vero vanj. Vera – pa naj se pričakovani čudež zgodi ali ne – da ne bomo nikoli razočarani nad bistvenim.

    Največji čudež je verovati »v« njega. Potem vse postane mogoče. Izkušnja številnih ljudi dokazuje, da se tudi takrat, ko se ne zgodi pričakovani čudež, zaradi vere lahko zgodi nekaj, kar daje življenju nov smisel.

    Ne vemo, za čim je deklica bolehala, vemo pa za ženo, da je zaradi motenj v menstruaciji ne samo trpela, ampak bila tudi nenehno obredno nečista. Obe situaciji pa sta bili za ljudi nerazrešljivi in sta povzročili veliko trpljenje. Mimogrede, v obeh zgodbah je zanimiva podrobnost, ki ju povezuje. Dvanajst let trpljenja žene in dvanajstletnica, ki trpi. In nato se po 12 letih pojavi Jezus.

    Dotik je nekaj posebnega. Bog lahko sicer ozdravlja samo z besedo, a se želi človeka dotakniti. Telo, ki ga imamo, ki sicer tudi zboli, ki boli in ki umre, je v resnici prvenstveno inštrument ljubezni. Dotik je božji izum. Ko to verujem, dotika več ne zlorabljam, banaliziram, se ga ne sramujem in se ga tudi ne izogibam. Postane orodje ozdravljenja. Rokovanje ob pozdravu, objem prijatelja, roka na glavi otroka, dotik zakoncev, so samo predpodoba božjega dotika.

    Človeški dotik, če je iz prave ljubezni, povzroči boljše počutje in zdravi razbolelo dušo, božji dotik pa ozdravlja celotnega človeka. Zato se Jezus dotakne deklice. Zato se žena dotakne Jezusa. Kjer je zaupanje, ljubezen, vera, tam dotik gradi, zdravi, razveseljuje. Je eden najbolj genialnih božjih izumov. Greh je zavrniti ta veliki božji dar, greh pa je tudi zlorabiti ta veliki božji dar. Uporablja se namreč samo v kompletu z ljubeznijo.

    Zato naj končam z željo. Naj bodo naši dotiki v znamenju vere z ljubeznijo!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      30. junija, 2024 at 14:34

      Spominjamo se:

      PRVI SV. MUČENCI RIMSKE CERKVE: UČENCI APOSTOLOV

      PRVI SV. MUČENCI RIMSKE CERKVE SO BILI UMORJENI LETA 64. VSI SO BILI UČENCI APOSTOLOV. ZAKAJ SO BILI MUČENI?

      Cesar Neron je dal zažgati nekaj četrti Rima, da bi mu bilo v navdih pri ustvarjanju poezije. Ker pa je s tem razjezil Rimljane, se je cesar ustrašil in krivdo za požar zvalil na kristjane. Nedolžno umorjenih je bilo mnogo kristjanov rimske Cerkve, o čemer poročata konec 1. stoletja rimski pisec Tacit v svojih Analih (v tej knjigi obravnava različne dogodke iz rimske zgodovine) in papež sv. Klemen Rimski v svojem Klemenovem pismu Korinčanom.

      Poročata, da so bili umorjeni na različne načine: razpeli so jih na križ, obešeni, vrženi v arene pred divje zveri, v ogenj …

      Češčenje prvih mučencev rimske Cerkve se je razvilo vzporedno s češčenjem sv. Petra in Pavla.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/prvi-mucenci-rimske-cerkve-ucenci-apostolov/2024-06-30/

      Prvi sveti mučenci rimske Cerkve, prosite za nas!

      Odgovori
  8. Miro says:
    29. junija, 2024 at 14:01

    NADŠKOF ZORE OB MAŠNIŠKEM POSVEČENJU: DANES BO NOVOMAŠNIKU V TRETJE PODARJENO MAZILJENJE S SVETO KRIZMO

    V LJUBLJANSKI STOLNICI JE BIL DANES, 29. JUNIJA 2024, V DUHOVNIKA POSVEČEN MATJAŽ VENTA IZ ŽUPNIJE DOB. V NADALJEVANJU OBJAVLJAMO HOMILIJO NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA.

    Spoštovani bratje škofje in duhovniki, dragi bratje diakoni in bogoslovci, spoštovane sestre redovnice in redovniki, dragi ministranti, pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre. Na praznik apostolskih prvakov Petra in Pavla smo se zbrali v naši stolnici, da bi se Bogu zahvalili za duhovnike, ki delujejo med vami, pa tudi za to, da bi z molitvijo spremljali in podprli diakona Matjaža Venta, ki ga bomo pri tej sveti daritvi posvetili v duhovnika. Iskreno ga pozdravljam med nami, skupaj z njim pa lep pozdrav njegovi mami in očetu, sestrama in vsem sorodnikom, pa tudi prijateljem in vernikom župnij, na katerih je skozi svoja leta rastel in zorel kot človek in kot kristjan v polnost odgovora na Jezusovo povabilo: »Hodi za menoj!«

    Duhovništvo se ne začenja s posvečenjem in tudi ne z vstopom v semenišče. Duhovništvo, kakor vse drugo v življenju Cerkve, se začenja s spoznanjem matere in očeta, da sta povabljena in poklicana v starševstvo. Podarjen jima je bil otrok in ona dva v skrivnostnem pogovoru najprej vsak globoko v sebi, s svojimi pričakovanji in svojimi vprašanji, s svojimi pomisleki in svojimi strahovi, potem v pogovorih z Bogom in v pogovorih med seboj dozorita do odločitve: »Gospod, sprejemam tvojo voljo.« To je odločilni trenutek življenja družine, življenja vsake skupnosti, življenja naroda in tudi življenja Cerkve. S to odločitvijo je bilo dovoljeno vstopiti v življenje nekomu, ki bo pozneje sam postal oče ali mama, ki bo postal zdravnik ali učitelj, ki bo postal redovnica ali duhovnik. Zato se vama, draga mama in oče, v imenu Cerkve zahvaljujem, da sta sprejela dar življenja, ki vama je bil ponujen v Matjažu. Brez vajinega začetnega odgovora na Božjo ponudbo, danes ne bi bilo duhovniškega posvečenja. Še enkrat, hvala vama za to. Hvala tudi vsem staršem, ki od Boga sprejemate otroke in jih podarjate narodu in Cerkvi. Žal vam zaradi tega nihče ne bo izročil odlikovanja za zasluge za narod, vendar vedite, da brez tega sprejemanja in žrtvovanja naroda ne bi bilo.

    Del nagovora nadškofa Stanislava Zoreta

    Celoten nagovor na: https://katoliska-cerkev.si/nadskof-zore-novomasniku-danes-ti-bo-v-tretje-podarjeno-maziljenje-s-sveto-krizmo-2024

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Peter in Pavel, prosita za nas!

    Odgovori
  9. Miro says:
    29. junija, 2024 at 13:58

    NADŠKOF ZORE OB MAŠNIŠKEM POSVEČENJU: DANES BO NOVOMAŠNIKU V TRETJE PODARJENO MAZILJENJE S SVETO KRIZMO

    V LJUBLJANSKI STOLNICI JE BIL DANES, 29. JUNIJA 2024, V DUHOVNIKA POSVEČEN MATJAŽ VENTA IZ ŽUPNIJE DOB. V NADALJEVANJU OBJAVLJAMO HOMILIJO NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA.

    Spoštovani bratje škofje in duhovniki, dragi bratje diakoni in bogoslovci, spoštovane sestre redovnice in redovniki, dragi ministranti, pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre. Na praznik apostolskih prvakov Petra in Pavla smo se zbrali v naši stolnici, da bi se Bogu zahvalili za duhovnike, ki delujejo med vami, pa tudi za to, da bi z molitvijo spremljali in podprli diakona Matjaža Venta, ki ga bomo pri tej sveti daritvi posvetili v duhovnika. Iskreno ga pozdravljam med nami, skupaj z njim pa lep pozdrav njegovi mami in očetu, sestrama in vsem sorodnikom, pa tudi prijateljem in vernikom župnij, na katerih je skozi svoja leta rastel in zorel kot človek in kot kristjan v polnost odgovora na Jezusovo povabilo: »Hodi za menoj!«

    Duhovništvo se ne začenja s posvečenjem in tudi ne z vstopom v semenišče. Duhovništvo, kakor vse drugo v življenju Cerkve, se začenja s spoznanjem matere in očeta, da sta povabljena in poklicana v starševstvo. Podarjen jima je bil otrok in ona dva v skrivnostnem pogovoru najprej vsak globoko v sebi, s svojimi pričakovanji in svojimi vprašanji, s svojimi pomisleki in svojimi strahovi, potem v pogovorih z Bogom in v pogovorih med seboj dozorita do odločitve: »Gospod, sprejemam tvojo voljo.« To je odločilni trenutek življenja družine, življenja vsake skupnosti, življenja naroda in tudi življenja Cerkve. S to odločitvijo je bilo dovoljeno vstopiti v življenje nekomu, ki bo pozneje sam postal oče ali mama, ki bo postal zdravnik ali učitelj, ki bo postal redovnica ali duhovnik. Zato se vama, draga mama in oče, v imenu Cerkve zahvaljujem, da sta sprejela dar življenja, ki vama je bil ponujen v Matjažu. Brez vajinega začetnega odgovora na Božjo ponudbo, danes ne bi bilo duhovniškega posvečenja. Še enkrat, hvala vama za to. Hvala tudi vsem staršem, ki od Boga sprejemate otroke in jih podarjate narodu in Cerkvi. Žal vam zaradi tega nihče ne bo izročil odlikovanja za zasluge za narod, vendar vedite, da brez tega sprejemanja in žrtvovanja naroda ne bi bilo.

    Celoten nagovor nadškofa Stanislava Zoreta je objavljen na:
    https://katoliska-cerkev.si/nadskof-zore-novomasniku-danes-ti-bo-v-tretje-podarjeno-maziljenje-s-sveto-krizmo-2024

    Odgovori
  10. Miro says:
    29. junija, 2024 at 13:49

    JEZUS OBLJUBI PETRU NAJVIŠJO OBLAST

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 16,13-19)

    Ko je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence vpraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi, da je Elija, zopet drugi, da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« Jezus jim je dejal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.«

    Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.

    Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter – skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. Kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      29. junija, 2024 at 13:50

      SV. PETER IN PAVEL: SLOVESNI PRAZNIK

      NA DANAŠNJI SLOVESNI PRAZNIK SE SPOMINJAMO SV. PETRA, KI GA JE KRISTUS DOLOČIL ZA SKALO, NA KATERI BO ZIDAL SVOJO CERKEV IN SV. PAVLA, KI JE PONESEL NJEGOVO IME MED POGANE.

      Kljub temu, da sta si bila sv. Peter Peter in Pavel po izobrazbi, značaju in osebnosti zelo različna, ju skupaj proslavljamo. Hvalospev tega praznika ju takole označuje:

      Peter je prvi izpovedal vero v Kristusa, tvojega Sina,
      Pavel nam je globine te vere osvetlil.
      Peter je združil v prvo Cerkev ostanek izvoljenega ljudstva,
      Pavel pa je kot učitelj narodov oznanil evangelij odrešenja vsemu svetu.
      Na različne načine sta zbirala eno Kristusovo družino, Cerkev.
      Zato ju krščanski svet skupaj proslavlja in ju v nebesih druži skupni venec slave.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-peter-in-pavel-slovesni-praznik/2024-06-29/

      Sv. Peter in Pavel, prosita za nas!

      Odgovori
      • Miro says:
        29. junija, 2024 at 13:50

        PETER IN PAVEL

        Na današnji praznik nas Božja beseda še posebej opozarja na trdnost, zvestobo in stanovitnost, ki jo predstavlja apostol Simon, ki ga je Jezus preimenoval v Petra, v skalo, trden temelj, na katerem stoji njegova zgradba – Cerkev.

        Ta trdnost ni Simonova prirojena lastnost ali značajska odlika. Med Jezusovim trpljenjem mu je kruto umanjkala. Iz evangelija vemo, da mu je manjkala tudi tista nadnaravna modrost, da bi spoznal in sprejel, da mora Jezus trpeti in skozi trpljenje iti v svojo slavo, ker mu je to večkrat branil. Vsega tega po svoji naravi Simon ni imel, kakor tudi ni bilo razsvetljenje, s katerim je izpovedal Jezusovo božanstvo in mesijansko poslanstvo, njegovo lastno odkritje. »Blagor ti, Simon, Jonov Sin, ker ti tega nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih«. Kaj je nebeški Oče razodel Simonu? – Da je Jezus Kristus Sin živega Boga. Po tej veri Simon postane »Peter«, skala, na katero lahko Jezus zgradi svojo Cerkev. Vse začne z vero, vera je »skala«, a ta skala ni naša, ampak nam jo podarja Bog.

        Pri samem vzorniku apostolskega poslanstva Simonu pogrešamo pravzaprav vse, kar potrebuje pravi apostol: vero, pravo razumevanje Jezusovega poslanstva, ki ga bo nadaljeval, ter trdnost in pogum, ki ju je potreboval za svojo zvestobo. Vsega tega Simon po svoji prirojeni naravi nima, ko pa Simon postane Peter, dobi vse, kar potrebuje za poslanstvo: vero, pravo spoznanje in pogum. Z vero v Jezusa Kristusa postane »skala«. Vera je skala Cerkve, skala poslanstva vsakega duhovnika in skala našega osebnega krščanskega življenja. Ali kot pravi apostol Janez: »Zmaga, ki premaga svet, je naša vera«.

        Vse to je podarjeno. Ne samo poklic kot tak, o katerem pravi Jezus: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane«. Jezus daje tudi vse ostalo, kar za izvrševanje poklica potrebujemo. Bog ne zahteva nič nemogočega, kajti preden od nas kaj pričakuje, nam daje, kar potrebujemo, da izpolnimo njegovo voljo. Na tem sta utemeljena naše zaupanje in naš pogum.

        To je velika tolažba in spodbuda za vsakega, ki odgovori in sprejme Jezusovo povabilo, naj gre za njim. Ne samo, da je žetev velika, delavcev pa malo. Tudi naloga je zahtevna, naše duhovne zmožnosti pa so omejene, šibke in še zdaleč niso zadostne. To globoko občuti vsak, ki se čuti poklicanega v duhovni poklic. »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!«, je zaklical Peter ob čudežnem ribjem ulovu. Podobno apostol Pavel, ki ob pogledu nase začuti vso razdaljo med tistim, kar je, in tistim, kar bi naj bil. Tedaj pa zasliši Gospodov odgovor: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje«. Kot ljudje smo s svojimi sposobnostmi povsem neprimerni za službo, v katero smo poklicani, vse je torej zgrajeno na Božjem daru, na njegovem milostnem, se pravi nezasluženem klicu. Spričo nesorazmerja med velikostjo zahteve in šibkostjo lastne moči človeka prime utemeljen strah. A ta kljub temu ni na mestu, kajti Jezusov sodelavec ni to zaradi tega, ker bi si to zaslužil, ampak, ker ga Jezus kliče in mu obljublja svojo podporo.

        To je najbolj osrednja značilnost duhovniškega poklica. Duhovnik ni s. p., samostojni podjetnik, in delo, ki ga opravlja, ni njegov podvig. On je samo Jezusov sodelavec, vesel in hvaležen, da ga je Jezus hotel vzeti v svojo službo. In to vse spremeni. Kajti pri svojem delu ni odvisen samo od sebe, ampak sme in tudi mora računati na Jezusa, skrbeti za prijateljstvo z njim, za skupnost vrednot z njim in se prepustiti njegovemu vodstvu.

        Ista zavest in razbremenjujoče prepričanje veje tudi iz besed apostola Pavla, ki smo jih slišali v drugem berilu. »Gospod mi je pomagal in mi dal moč, da bi se po meni oznanjevanje dopolnilo in da bi ga slišali vsi narodi.« – Po izobrazbi, klenosti značaja in delavni gorečnosti je Pavel verjetno prekašal Simona Petra. Vendar si zaradi tega ni nič domišljal in se ni zanašal nase, ampak je računal na Jezusov dar. Njegova preteklost preganjalca Cerkve, spomin na to, kako je bil z odobravanjem navzoč pri kamenjanju prvega mučenca diakona Štefana, mu je bil nenehno svarilo pred samim seboj. »Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti – se pravi po nezasluženem Božjem daru – pa sem to, kar sem, in njegova milost do mene ni postala prazna«.

        Vse smo prejeli, vse je dar. Božja darežljivost, ki smo jo že izkusili, in njegova zvestoba, kateri se Bog ne more izneveriti, sta edini pravi in trdni podlagi zaupanja, s katerim stopajo naši novomašniki na svojo duhovniško pot. V tej veri in zaupanju jih bomo vse življenje spremljali v svojih molitvah in prijateljstvu.

        Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

        https://portal.pridi.com/2024/06/28/sobota-29-junij-sv-peter-in-pavel/

        Sv. Peter in Pavel, prosita za nas!

        Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja