Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.333 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    7. julija, 2024 at 12:41

    PREROK NI BREZ ČASTI, RAZEN V DOMAČEM KRAJU, PRI SVOJIH SORODNIKIH IN V SVOJI HIŠI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 6,1-6)

    Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Potem ko je Jezus že nekaj časa pridigal in ozdravljal drugod, se je vrnil v Nazaret in začel učiti v tamkajšnji shodnici, a ga domačini niso sprejeli. Ta odlomek nas želi spomniti, da Boga v našem vsakdanjem življenju lahko prepoznamo in spoštujemo njegovo voljo, če imamo odprto in preprosto srce, ki ga hrani resnična vera.

    Iz današnjega evangelija je vzet znamenit pregovor: Nihče ni prerok v domačem kraju, kar pomeni, da noben prerok ni dobro sprejet med svojimi, ki so ga videli odraščati.

    V resnici, potem ko je Jezus, okoli trideset let star, zapustil Nazaret in že kar nekaj časa drugod pridigal ter ozdravljal s čudeži, se je vrnil v svoj kraj in začel učiti v shodnici. Sokrajani so strmeli zaradi njegove modrosti, saj so ga poznali kot Marijinega sina in tesarja, ki je živel med njimi. Namesto, da bi ga sprejeli z vero, so se nad njim pohujševali.

    Nazarečani ne morejo verovati vanj, ker so ga poznali kot enega izmed njih. Priznali so, da govori modro in da se po njem dogajajo čudeži. Pravzaprav so bili osupli nad tem, kar so slišali. Niso pa mogli razumeti, kako lahko nekdo, ki je odraščal med njimi, govori takšne stvari. Zastavljali so si tri pomembna vprašanja: »Od kod njemu to?«, »Kakšna je ta modrost, ki mu je dana?« in »Kako to, da se po njem godijo čudeži?«

    Jezusa so zavrgli, kar pomeni, da na svoja vprašanja niso dobili pravih odgovorov. Hoteli so slišati odgovore, kot so si jih sami zamislili. Zaradi trdosrčnosti, nerazumevanja in velike nevere Jezus v domačem kraju ni mogel delati čudežev, čeprav je ozdravil nekaj bolnikov. Očitno je v njih le odkril zrno vere. Jezusovi čudeži so bili znamenje Božje moči in navzočnosti. Pri tem se je zanašal zgolj na to, kaj mu je naročal Bog. Ni šlo za magijo, temveč za Božjo moč. Jezus je s svojimi dejanji vabil ljudi k veri. Vero lahko razumemo tudi kot odprtost za Boga in pripravljenost, da v svoje življenje sprejmemo njegovo navzočnost.

    Kristusovi čudeži namreč niso izkazovanje moči, temveč znamenja Božje ljubezni, ki pa se udejanji tam, kjer se ta sreča s človekovo vero.

    Dejansko pa je človek Jezus iz Nazareta Božja prosojnost, v Njem Bog v polnosti prebiva. Medtem ko mi vedno iščemo druga znamenja, druge čudeže, ne opazimo, da je resnično Znamenje On, Bog, ki je postal meso in da je On največji čudež vsega vesolja, saj njegovo srce in njegovo obličje vsebuje v sebi vso Božjo ljubezen.

    Torej zdi se, da je moral Jezus dati povod, kot pravimo, za negativni sprejem v Nazaretu. Vendar pa na koncu pripovedi najdemo opombo, ki pravi ravno nasprotno. Evangelist namreč piše, da se je Jezus čudil njihovi neveri.

    Stremljenju krajanov, ki so se pohujšali, sledi Jezusovo čudenje. Tudi On se je v nekem smislu pohujšal. Kljub temu, da je vedel, da noben prerok ni dobro sprejet v domačem kraju, je ostala zanj zakrknjenost src domačinov zagrnjena, nedostopna; kako to, da ne prepoznajo luč Resnice? Zakaj se ne odprejo Božji dobroti, ki jo je želel deliti z našo človeškostjo?

    Razmišljaj, kako je bilo Jezusu, ko so ga domači, prijatelji in znanci, ki so ga poznali od otroštva, zavrnili.

    Devica Marija je tista, ki je dejansko razumela to resničnost, zato blagor njej, ki je verovala. Marija se ni pohujšala nad svojim Sinom. Njeno občudovanje je bilo polno vere, ljubezni in veselja, ko ga je gledala tako človeškega in hkrati tako božjega. Učimo se od nje, naše Matere v veri, prepoznati v Kristusovi človeškosti popolno razodetje Boga.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/07/06/nedelja-7-julij-14-navadna-nedelja/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      7. julija, 2024 at 12:41

      GODUJE SVETI VILIBALD: PRVI ANGLEŠKI ROMAR V PALESTINO?

      OB PREBIVANJU ŽIVLJENJEPISA SVETNIKOV ODKRIJEMO PRIMERE, KO JE IZ ENE DRUŽINE IZŠLO VEČ SVETNIKOV. IN DANES OBHAJAMO GOD ENEGA TAKEGA SVETNIKA.

      Gre za sv. Vilibalda, ki se je rodil okoli leta 700 v Angliji v verni družini, v kateri so svetništvo dosegli oče sv. Rihard, brat sv. Vunibald in sestra sv. Valburga, in sicer zaradi apostolskega dela na evropski celini v 8. stoletju. V sorodu so bil s sv. Bonifacijem (t. i. »apostolom Nemčije«).

      Več na: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-vilibald-prvi-angleski-romar-v-palestino/2024-07-07/

      Sv. Vilibald, prosi za nas!

      Odgovori
  2. Miro says:
    6. julija, 2024 at 13:59

    ALI MOREJO ŽALOVATI SVATJE, DOKLER JE ŽENIN PRI NJIH?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,14-17)

    Tedaj so stopili k Jezusu Janezovi učenci in rekli: »Kako da se mi in farizeji pogostoma postimo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim je odgovoril: »Ali morejo žalovati svatje, dokler je pri njih ženin? Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet in takrat se bodo postili. Nihče ne prišije zaplate iz neudelanega blaga na staro obleko. Našiv namreč obleko trga in nastane še večja luknja. Tudi ne devajo novega vina v stare mehove; sicer mehovi počijo in se vino razlije in mehovi končajo; temveč novo vino devajo v nove mehove in se oboje ohrani.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    »Ali morejo žalovati svatje, dokler je ženin pri njih?«

    Z Jezusovim prihodom se konča post in se začne poročna gostija. Njegova smrt bo spet prinesla post, skozi katerega moramo vsi iti, da dosežemo cilj: novo življenje in postanemo – ljubljeni sinovi in hčere v Očetu in iz Njega.

    Cilj našega posta je svatbena gostija med Bogom in nami. S postom se znova odpremo Božjim darovom. Post, samota, golota, dremavost in očitnost smrti sta nam dobro znani. Zakaj ju doživljamo kot breme?

    Ker smo mi eno samo hrepenenje, stremljenje in žeja po ljubezni, obleki, opojnosti, novosti in življenju. Gospodova velika noč poteši to našo lakoto, ki je stara toliko kot mi. Post je pot zavedanja lakote in odpiranje potešitvi, odpiranje Ženinu, ki je tudi najboljše vino, najboljša hrana, prihranjena za konec. V njem nam Bog podarja vse kar je on sam.

    Če sem samo religiozen je sedanjost vedno post, ker doživljam življenje v prihodnosti (Janezovi učenci) ali v preteklosti (Farizeji). Bog pa je sedanjost. On je. Zato se Jezusovi učenci postimo, da bi danes živeli, veselje srečanja z njim. Ne postimo se zato, da bi žalovali zaradi smrti, ampak zato, da bi sprejeli njegovo povabilo na gostijo, ki je premagala smrt in briše vse naše solze. Bog je eno samo meso z nami. Post nam pomaga, da se tega zavedamo. On nas kakor ženin svobodno in vzajemno ljubi. Ima nas za partnerje in sodelavce.

    Naj nam postni čas odpre oči in srce za to globoko resnico in lepoto našega dostojanstva. Naše življenje ni zgolj jesti, ampak obhajati poročno gostijo z Bogom, živeti iz Ljubezni, ki je Bog sam, naš ženin. On je danes prisoten v malih – lačnih, žejnih, tujcih, golih, bolnih, jetnikih, v vseh situacijah posta, ki bodo v zgodovini do konca. V teh nas vabi, da mu damo svojo ljubezen. To je hrana za naš post.

    H kakšnem postu me torej vabi: deliti kruh z lačnim, ponuditi streho brezdomcu, obleči golega, sprostiti verige, zlomiti vsak jarem. On je postal zadnji med nami.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/07/05/sobota-6-julij-ali-morejo-zalovati-svatje-dokler-je-zenin-pri-njih/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  3. Miro says:
    6. julija, 2024 at 13:57

    PROGRAM PASTORALNEGA OBISKA PAPEŽA FRANČIŠKA V TRSTU

    PAPEŽ FRANČIŠEK BO V NEDELJO, 7. JULIJA 2024, OPRAVIL PASTORALNI OBISK TRSTA OB 50. SOCIALNEM TEDNU ITALIJANSKIH KATOLIČANOV, KI POTEKA OD 3. DO 7. JULIJA 2024 NA TEMO: »V OSRČJU DEMOKRACIJE. SOUDELEŽBA MED ZGODOVINO IN PRIHODNOSTJO«.

    Srečanja s svetim očetom se bodo na povabilo tržaške škofije udeležili predsednik SŠK in novomeški škof Andrej Saje, ljubljanski nadškof Stanislav Zore, celjski škof Maksimilijan Matjaž, soboški škof Peter Štumpf, koprski škof Jurij Bizjak ter oba ljubljanska pomožna škofa Anton Jamnik in Franc Šuštar.

    Program srečanja na: https://katoliska-cerkev.si/program-pastoralnega-obiska-papeza-franciska-v-trstu

    Odgovori
  4. Miro says:
    5. julija, 2024 at 12:16

    JAZ SEM DOBRI PASTIR IN POZNAM SVOJE IN MOJE POZNAJO MENE, KAKOR MENE POZNA OČE IN JAZ POZNAM OČETA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 10,11-16)

    Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    JAZ SEM DOBRI PASTIR IN POZNAM SVOJE

    Jezus prebuja v učencih vero v vstajenje. Kakor je vera v vstajenje spremenila apostole in vernike v priče vstajenja, pa tudi kako v luči vstajenja razumeti, da je vstali Gospod Božji Sin, Odrešenik, Mesija, poveličani pravi človek – Jezus iz Nazareta … O vseh navedenih in drugih naslovih, titulih, podobah nam govorita stara in nova zaveza. Najgloblje pa Kristus sam v času svojega javnega delovanja.

    Bogoslužje današnjega praznika svetih Cirila in Metoda nam predstavlja eno najlepših podob, s katero Cerkev od začetka upodablja Jezusa: namreč kot Dobrega Pastirja. Podoba govori o tem, da ne bo mogel nihče več izpuliti ovc iz njegovih rok. One so namreč povezane z Njim z vezjo ljubezni ter medsebojnim poznavanjem, ki jim zagotavlja neizmerni dar večnega življenja.

    Držo črede do Kristusa Dobrega Pastirja pa nam evangelij opiše z dvema glagoloma: poslušati in hoditi za njim. Ti dve besedi opisujeta temeljne značilnosti tistih, ki živijo v hoji za Gospodom. Predvsem gre tu za poslušanje njegove Besede, iz katere se porodi in hrani vera. Samo tisti, ki je pozoren na Gospodov glas, je sposoben v vesti sprejeti takšne odločitve, da bi deloval po Božje. Iz poslušanja torej izhaja hoja za Jezusom. Kot učenci ravnamo, potem ko smo poslušali in notranje sprejeli Učiteljev nauk, če ga vsakodnevno tudi živimo.

    V Jezusovih časih je bila navada, da so se kralji označevali kot pastirji svojega ljudstva. To je bila podoba njihove oblasti: ljudstva so jim bila kot ovce, s katerimi je pastir razpolagal po mili volji. Pastir vseh ljudi, živi Bog, pa je sam postal jagnje, Prav na ta način se razodene kot pravi pastir: ‘Jaz sem dobri pastir… Svoje življenje dam za ovce,’ pravi Jezus o sebi. Ne odrešuje nas oblast, ampak ljubezen. Bog, ki je postal jagnje, nam govori, da svet rešuje Križani in ne tisti, ki križajo. Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi.

    Ena temeljnih značilnosti pastirja mora biti ta, da ljubi ljudi, ki so mu zaupani, kakor ljubi Kristus, v katerega službi je.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  5. Miro says:
    4. julija, 2024 at 19:40

    PAPEŽ FRANČIŠEK PRIHAJA V TRST, PRI SVETI MAŠI TUDI SLOVENSKI ŠKOFJE

    PAPEŽ FRANČIŠEK, KI SLOVENIJE ŠE NI OBISKAL, SE BO V NEDELJO MUDIL V NEPOSREDNI BLIŽINI, V TRSTU, KJER BO Z MAŠO NA TRGU ENOTNOSTI SKLENIL 50. SOCIALNI TEDEN KATOLIČANOV V ITALIJI. MAŠE, PRI KATERI BO SLIŠATI TUDI SLOVENŠČINO, SE BODO UDELEŽILI TUDI VISOKI SLOVENSKI CERKVENI PREDSTAVNIKI.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/papez-francisek-prihaja-v-trst-na-srecanje-odhajajo-tudi-slovenski-skofje

    Odgovori
  6. Miro says:
    4. julija, 2024 at 19:38

    VSTANI, VZEMI SVOJO POSTELJO IN POJDI NA SVOJ DOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,1-8)

    Ko je stopil Jezus v čoln, se je prepeljal in prišel v svoje mesto Kafarnaum. In glej, prinesli so mu mrtvoudnega, ležečega na postelji. Ko je Jezus videl njih vero, je rekel mrtvoudnemu: »Zaupaj, sin, tvoji grehi so odpuščeni.« In glej, nekateri izmed pismoukov so si mislili: »Ta govori bogokletno.«

    Ko je Jezus videl njih misli, je rekel: »Zakaj v srcu hudo mislite? Kaj je namreč laže, reči: ›Odpuščeni so ti grehi,‹ ali reči: ›Vstani in hodi‹? Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« – reče tedaj mrtvoudnemu – »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom.«

    In vstal je ter odšel na svoj dom. Ko so pa množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je dal ljudem tako oblast.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    VSTANI, VZEMI SVOJO POSTELJO

    Le Bog lahko ozdravlja in odpušča grehe. Oboje, bolezen in greh, sta smrt za človeka.

    Sam človek je hrom, ne zmore doseči Boga. Jezus ga postavi na noge (mu odpusti grehe), postavi ga na pot k Bogu. Sama zapoved tega ne zmore, ker ne more dati ljubezni.

    V evangeliju se nam Bog ne razodeva kot očitajoča vest, ampak kot tisti, ki je večji od našega srca.

    Cerkev naj bi bila kot hiša, kraj srečanja, dialoga, sprejemanja. V središču Cerkve je Kristus, h kateremu vsi pritekajo. Nad Njim je razkrita streha, od koder vse hudo pade Nanj (križ), da bi tako osvobojeni od hudega lahko prišli v Očetovo hišo. Množica je skupek posameznikov, ki ovira pot do Kristusa.

    Nasprotje temu pa je skupnost oseb, ki so med seboj povezane. Poslušati Božjo besedo nam pomaga narediti prehod od posameznika do osebe, od množice do skupnosti. V Božji besedi je potrebno najti Kristusa. Sama črka je kot streha: potrebno jo je odkriti. Z branjem jo lahko odkrijemo, z vero pa lahko prodremo v skrivnost hiše (Cerkve), kjer končno srečamo Jezusa. Naša nevera potrebuje pomoč vernih, da nas nesejo pred Kristusa.

    Skušnjava vnaša strah in beg pred Bogom. Vendar človek brez Boga je odtujen vsem in izgubi sebe; je brez izvora, brez cilja, brez korenin in smisla.

    Korenina greha je nepoznavanje božje ljubezni, ki nas naredi za žrtve lažne podobe Boga. Človek ne zadošča sebi in se navezuje na druge, nazadnje na Drugega. Ali najde v Njem resnico ali se izgubi v čaščenju malikov, ki človeka ne izpolnijo.

    Občutki krivde so lahko zelo močni, vendar vprašanje je greh. Ne gre zato, da smo zgrešili, ampak zato da smo nekoga prizadeli. Postava mi pove kaj je dobro in kaj slabo, vendar to me mora privesti pred Gospoda, ki odpušča, sicer je zgolj obsojanje. In to počno ravno pismouki. Nasprotno, Bog je izvir življenja, je edini, ki more premagati kaos greha. Kristus ozdravlja zato, da spoznamo resnico in da pridemo do sprave.

    Pavel pravi, da, če je Bog z nami, nihče ne more biti zoper nas. V tej veri že na zemlji lahko živimo svobodni od greha, smo zmožni ljubiti, kot nas on ljubi. Tudi če grešimo in nam srce kaj očita, vemo, da je on večji in da odpušča. Odrešeni človek lahko končno vzame posteljo, ki ga je prej nosila, in še druge pripelje h Kristusu. Božje delovanje v meni prepoznam po hvaležnosti in odpuščanju.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/07/03/cetrtek-4-julij-vstani-vzemi-svojo-posteljo/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  7. Miro says:
    4. julija, 2024 at 19:37

    PAPEŽEV MOLITVENI NAMEN ZA JULIJ 2024: ZA PASTORALO BOLNIKOV

    V MESECU JULIJU 2024 MOLIMO PO PAPEŽEVEM NAMENU, DA BI ZAKRAMENT BOLNIŠKEGA MAZILJENJA PODELIL OSEBAM, KI GA PREJMEJO IN NJIHOVIM DRAGIM, GOSPODOVO MOČ IN DA BI BIL ZA VSE VEDNO BOLJ VIDNO ZNAMENJE SOČUTJA IN UPANJA.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-07/papezev-molitveni-namen-za-julij-2024-za-pastoralo-bolnikov.html

    Odgovori
  8. Miro says:
    3. julija, 2024 at 10:25

    MOJ GOSPOD IN MOJ BOG

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 20,24-29)

    Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On jim je pa rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v znamenja žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.«

    Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Evangelij, ki spregovori o Tomaževem doživetju, vztrajno prihaja naproti sodobnemu človeku tehnološke dobe, ki veruje le tistemu, kar lahko preveri. Predstavlja mu verodostojen vzor; nekoga, ki mu je kar precej podoben in bi ga lahko upošteval: Tomaža dvomljivca, praktičnega človeka, njega, ki izjavlja, da ga ne bo ravno lahko pripraviti, da bi se vdal in bi veroval! Tomaža lahko imenujemo naš sodobnik med apostoli.

    Tisto, kar je Tomaža rešilo, je bilo njegovo trpljenje v lastnem ne-verovanju. Trdota pogojev, ki jih postavlja, da bi veroval (položiti roko v njegovo stran, prst v njegovo rano) prihaja iz velikega trpljenja. On med apostoli najbolj objokuje, da ni znal umreti z njim, kot je slovesno izjavil. Toda trpeti, ker nekoga nisem ljubil, je znamenje resnične ljubezni. Trpeti, ker ni mogel verovati, je oblika nepopolne, a iskrene vere!

    To, kar je Tomaž izrazil kot absurdno zahtevo, kot nezaslišan izziv, kot izraz njegove strastne upornosti: »Če ne vidim …, če ne položim prsta …«, to Jezus sprejme. Pusti se premagati Tomažu. Jezus je ljubil Tomaža; vedel je, da je tako uporen samo zato, ker se je počutil tako zelo nesrečen; zato se mu je približal, ga zavaroval pred njim samim, mu spregovoril na srce, da je bil ves pretresen.

    Ko je Tomaž videl Jezusa pred seboj, je v hipu razumel, da je vedno vedel za njegovo vstajenje. Ko je zavrnil vero, si je nakopal kazen. Zanj ni bilo hujše kazni kot to, da je dosegel tisto, kar je postavil kot pogoj za svojo vero. Ko se je kazal dvomljivca, se je obnašal kot razvajeni otrok, ki poskuša vsiliti svoje zahteve očetovi in materini ljubezni, o kateri je popolnoma gotov.

    Zdaj nima več želje, da bi se dotaknil, dal bi kar koli, le da ne bi položil prsta in roke v njegove rane, da ne bi slišal prikritega očitka: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

    In ko se dotakne, to stori zaradi svoje poslušnosti, zaradi skesanosti. Ne kot tisti, ki bi se hotel natančno prepričati o določeni stvari in se pripravi, da bo natančno premeril stvari. To stori kakor tisti, ki je na romanju. Storil je tisto, kar je bilo lahko najbolj boleče in najbolj ponižujoče. Popravlja, kaznuje samega sebe.

    Kakor da bi ga zadela strela, je Tomaž padel na kolena in vzkliknil: »Moj Gospod in moj Bog!« Noben drug apostol ni prišel tako daleč, da bi mu rekel: »Moj Bog.« Jezus ga je tako zelo ljubil in ga tako nežno ozdravil, da je spremenil krivdo in ponižanje v čudovit spomin. Jezus na ta način odpušča grehe.

    Tomaža pa je vredno posnemati še zaradi nekega drugega dejstva. On ne zapre vrat; se ne fiksira v svojem stališču češ, da je enkrat za vselej rešil problem. Dejstvo je, da ga čez osem dni najdemo z ostalimi apostoli v dvorani zadnje večerje. Če ne bi želel verovati ali »se premisliti«, ga ne bi bilo tam. Hoče videti in se dotakniti: torej išče.

    Nas kristjane pa Tomaževa zgodba spodbuja, da cenimo privilegij, ki ga imamo. Mi lahko verujemo še prej, preden bi prisilili Boga, da bi se nam dal videti in pustil dotakniti v znamenjih in čudežih.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/07/02/sreda-3-julij-moj-gospod-in-moj-bog/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  9. Miro says:
    2. julija, 2024 at 14:05

    »Gospodovi izreki so čisti izreki, srebro prečiščeno
    v topilnici na zemlji, sedemkrat očiščeno.« (Ps 12,7)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  10. Miro says:
    2. julija, 2024 at 14:00

    POSLANICA IN GRADIVO OB ČETRTEM SVETOVNEM DNEVU STARIH STARŠEV IN OSTARELIH

    V nedeljo, 28. julija 2024 bomo v Cerkvi obhajali svetovni dan starih staršev in ostarelih. To bo že četrti tak dan po vrsti. Sveti oče Frančišek je ob letošnjem dnevu napisal poslanico z naslovom »NA STARE DNI ME NE ZAVRZI« (Ps 71,9).

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/poslanica-in-gradivo-ob-cetrtem-svetovnem-dnevu-starih-starsev-in-ostarelih

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja