Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.952 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    12. septembra, 2024 at 10:32

    BODITE USMILJENI, KAKOR JE BOG USMILJEN

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,27-38)

    Tisti čas je Jezus govoril svojim učencem: »Vam, ki poslušate, pravim: Ljubite svoje sovražnike, dobro delajte tem, ki vas črtijo, blagoslavljajte tiste, ki vas kolnejo, molite za tiste, ki vas obrekujejo. Kdor te bije po enem licu, mu nastavi še drugo; in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi suknje ne brani.

    Vsakemu, kdor te prosi, dajaj, in od tistega, ki jemlje, kar je tvojega, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje delali vam, tako delajte tudi vi njim. In če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki nje ljubijo. In če dobro delate tistim, ki vam dobro delajo, kakšno zasluženje imate? Tudi grešniki delajo isto. In če posodite tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno zasluženje imate? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako vrednost.

    Ljubíte marveč svoje sovražnike, delajte dobro in posojajte, ne da bi kaj pričakovali in vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega: kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    LJUBITE SVOJE SOVRAŽNIKE

    Jezusove besede, ki jih je spregovoril s križa, so bile močnejše od sovraštva in žaljivk, s katerimi so ga obkladali. V najhujših urah svojega življenja je naš Gospod pokazal odziv, o katerem je učil svoje učence: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo.«

    Ta neverjetni pristop je mogoč samo, če mogočna ljubezen, ki nam jo je dal Jezus, deluje v nas. V ljubezni, ki je močnejša od najglobljega sovraštva.

    Ta vrsta ljubezni je za vsakega najpomembnejša. Gre za nesebično, brezpogojno ljubezen.

    Mnogi jo imenujejo duhovna ljubezen, pri kateri gre za neskončno sočutje in empatijo. Je najčistejša oblika ljubezni brez želja in pričakovanj, ki traja ne glede na pomanjkljivosti in napake. Tako ljubezen poznamo kot božansko resničnost: ljubezen, ki sprejema, odpušča in verjame v najboljše.

    Najpomembnejša lastnost pravega čaščenja Boga, ki ga tako loči od drugih oblik čaščenja, je prav ljubezen.

    Jezus je zato upravičeno takole navedel največji zapovedi: »Prva je: . . . ,Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje in iz vse moči svoje.‘ Druga je ta: ,Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.‘ Večje od teh ni druge zapovedi.« (Marko 12:29-31) Apostol Pavel je poudaril ljubezen v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom. Zatem ko je prikazal, da je ljubezen najpotrebnejša lastnost, je sklenil: »Sedaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja od njih pa je ljubezen.« (1. Korinčanom 13:13) Jezus je podaril, da bo ljubezen razpoznavni znak njegovih sledilcev.

    Apostol Pavel je o ljubezni v 13. poglavju prvega pisma Korinčanom, v vrsticah 4 do 8, naštel devet reči, kaj ljubezen ni, in sedem, kaj je. Tako ljubezen ni “nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice.”

    Ljubezen je res najodličnejša lastnost, ki jo moramo kristjani, gojiti — glede na oboje, kaj to ni in kaj je. Ljubezen nam je namreč izlita v srce. “Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.” (Rim 5:5) Kot Božji otroci bi morali vedno sodelovati s Svetim Duhom, da bi bila v naših življenjih ljubezen razvidna kot sad Božjega Svetega Duha. Tako bomo podobni Bogu, saj, ne pozabimo: »Bog je ljubezen.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/09/11/cetrtek-12-september-2024-ljubite-svoje-sovraznike/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      12. septembra, 2024 at 10:34

      MARIJINO IME: “ODSLEJ ME BODO BLAGROVALI …”

      ZNAN JE PREGOVOR: »KDOR MARIJINO IME PREKLINJA, IZ NJEGOVEGA DOMA SREČA IZGINJA.«

      V Sloveniji je šest cerkva posvečenih Marijinemu imenu. Na ta dan so naši predniki ohranjali zanimiv običaj, saj so imeli revni pravico po poljih pobirati preostalo zrnje.

      Marija je ob srečanju s svojo teto Elizabeto vzkliknila: »Odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« In res nam je Marijino ime, ime »tiste, ki jo Bog ljubi«, Jezusove Matere, drago in sveto.

      Ime Marija izhaja iz hebrejskega imena Mirjam. Pomeni pa »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa«, »vzvišena«.

      O PRAZNIKU …

      Praznik Marijinega imena so začeli praznovati v Španiji že leta 1513. Podobno kot praznik imena Jezusovega, saj naj bi ime, ki so ga judovski starši dali svojim otrokom, izražalo tudi človekovo delovanje in smisel. Nekoč so ga praznovali 22. septembra, ker so judovske deklice dobile ime šele dva tedna po rojstvu.

      Ta praznik je papež Inocenc XI. po zmagi nad Turki pri Dunaju 12. septembra 1683 razširil na vesoljno Cerkev kot dan zmage. Ker je bila zmaga tako »čudežna« in nepričakovana, je praznik Marijinega imena zahvalni praznik. Tako je ostalo do zadnje reforme koledarja, ko se znova praznuje samo v krajevnih Cerkvah.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/marijino-ime-odslej-me-bodo-blagrovali/2024-09-12/

      Presveta Devica Marija, prosi za nas!

      Odgovori
  2. Miro says:
    11. septembra, 2024 at 16:56

    BLAGOR IN GORJE V DUHU EVANGELIJA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,20-26)

    Tisti čas se je Jezus ozrl na svoje učence in je govoril: »Blagor ubogim, zakaj vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, zakaj nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, zakaj smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili in kadar vas bodo izobčili in zasramovali in vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega. Razveselite se tisti dan in radujte se, zakaj glejte, veliko je vaše plačilo v nebesih. Prav tako so namreč njih očetje delali s preroki.

    Toda gorje vam bogatinom, zakaj dobili ste svojo tolažbo. Gorje vam, kateri ste zdaj nasičeni, zakaj stradali boste. Gorje vam, kateri se zdaj smejete, zakaj žalovali in jokali boste. Gorje, kadar bodo vsi ljudje o vas lepo govorili, zakaj prav tako so delali njih očetje z lažnivimi preroki.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    BLAGOR IN GORJE VAM

    Kristjani se pogosto ujamemo v predstavo, da biti z Bogom ali pa biti deležen njegovega blagoslova pomeni, da nam gre vse kot po maslu, brez težav in problemov. Življenjska izkušnja pa kaže, da še zdaleč ni tako. Toda Božja ljubezen je sposobna objeti vse, računa tudi z dramo in zlom. Vse to je Kristus vzel nase in kot njegovi se temu tudi mi ne moremo izogniti.

    V današnjem evangeliju beremo, da je šel {Jezus} z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev (v. 17). Kakor se je Mojzes povzpel na Sinaj in se spustil z njega, da bi sporočil ljudstvu postavo, tako se Jezus povzpne na goro in se nato spusti z nje, da bi prinesel novo postavo. Tako Bog pride naproti ljudstvu, ki se samo ne more povzpeti k Njemu. Jezus nagovori ljudi »na ravnem kraju«, ki je nizek in skromen, kakor celotno Božje razodetje v Kristusu.

    Skozi celotno Sveto pismo se prepletajo blagri in gorje, prepletata se ti dve poti. V evangelijih imamo Matejevo in Lukovo različico, poleg tega pa je še več razkropljenih besedil s to temo.

    Za razliko od Luka, Matejeva oblika blagrov temelji na modrostni osnovi: ‘Če živiš po modrostnem načrtu, prideš do določene točke, če pa ne živiš modro, ampak neumno ali brezbožno, se izgubiš, ne prideš nikamor, umreš.’

    Pri Luku pa so blagri na preroški osnovi. Kakšna je naloga prerokov? Odpreti življenjske situacije. Prerok ti pomaga duhovno razumeti to, kar živiš. Torej je zelo drugače. Znajdeš se v različnih življenjskih situacijah, počneš različne stvari, prerok ti pove, kaj pomeni to, kar živiš. In ti preroki se najdejo v vsakdanjem življenju, samo vprašanje je, če jih želimo poslušati.
    Na primer pri preroku Izaiju najdemo veliko takih primerov: ‘V Egipt greste iskat vojaško zavezništvo? Uničeni boste! Delate stvari, ki so v vašo pogubo.’ Gorje je dejansko skoraj kakor pogrebni vzdih: ‘Umirate! Vse, kar delate, je zgrešeno, saj vodi v smrt.’
    Ali pa: ‘kupuješ parcelo za parcelo, hišo za hišo? V redu, samo, gorje tebi, saj ne boš zmogel, izgubil se boš, pokopal se boš s tem, kar imaš.’ Dejansko: »Bogataš je umrl in bil pokopan … Ubogi Lazar je umrl in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje« (Lk 16,22). Umrl je in bil pokopan. Umrl je in angeli so ga odnesli.

    Blagri in gorje torej posvetijo luč na to, kar živimo; dajo nam očala, da bi mogli brati to, kar delamo in živimo, izhajajoč iz konca, kakšen je konec tega, kar živimo, kakšen je epilog naše zgodovine. To pomenijo gorje in blagri.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/09/10/sreda-11-september-2024-blagor-in-gorje-vam/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  3. Miro says:
    10. septembra, 2024 at 12:43

    JEZUS JE NOČ PREČUL V MOLITVI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,12-19)

    V tistih dneh je šel Jezus na goro molit in je noč prečul v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Petra, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Simona, s priimkom Gorečnik, Juda, Jakobovega brata, in Juda Iškarijota, ki je postal izdajalec. In stopil je z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju, z njim pa velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema in od tirskega in sidonskega primorja. Ti so prišli, da bi ga slišali in da bi bili ozdravljeni od svojih bolezni; tudi tisti, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, so dobivali zdravje. Vse ljudstvo se ga je hotelo dotikati, kajti moč je izhajala od njega in je vse ozdravljala.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Jezus je zrasel v pobožni judovski družini, zato je bilo zanj verjetno čisto naravno, da je od otroštva molil k Bogu, morda ob določenih urah. V evangelijih vidimo, da je bil nedvomno človek, ki je pogosto molil.

    Vsi evangeliji nam pripovedujejo, da je Jezus molil ob pomembnih priložnostih v svojem življenju. Luka npr. pripoveduje, da je Jezus molil, ko ga je Janez krstil v reki Jordan, in da je molil na Gori spremenjenja. Luka tudi poroča, kako je Jezus povedal Petru, da je molil posebej zanj, da njegova vera ne bi opešala v preizkušnji, ki ga je čakala. Jezus je molil tudi za ljudi, ki so ga križali: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.

    Jezus naroča tudi svojim učencem, da morajo moliti. V njem imajo zgled, ki naj ga posnemajo. V Lukovem evangeliju najdemo besedilo, ki govori o tem, kako je Jezus molil sam, nato pa so prišli učenci in rekli: Gospod, nauči nas moliti. In Jezus je molil Gospodovo molitev, očenaš, in jih poučil o molitvi. Samo Luka navaja zgodbo o dveh možeh, ki sta prišla v tempelj molit: prvi ves ponosen, poln samega sebe,je Bogu dopovedoval, kako dober je; drugi pa se je zavedal svojih slabosti in neuspehov in je preprosto Bogu priznal, kako je nevreden. Jezus je rekel, da je Bog slišal drugega moža, prvega pa ne. In to držo Jezus pri molitvi pričakuje, tudi od nas.

    V današnjem evangeliju je Jezus jbil pred pomembno odločitvijo. Pripravljal se je, da pokliče dvanajst apostolov, da bi z njimi zaupneje delil svoje življenje. Preden se je lahko odločil, je prebil nekaj časa v molitvi. S tem nam je dal zgled, da potrebujemo molitev in da ima ta moč. Šel je k Bogu iskat modrosti in vodstva ter izročil svojo voljo Njemu, ki ga ljubi in skrbi zanj in za slehernega od nas.

    Kot Jezusovi posnemovalci vemo, da se lahko Bogu kadarkoli približamo. Lahko smo prepričani, da je naša molitev zmeraj slišana.

    Ko prinesemo zmedo našega življenja v molitev, ne dobimo enoznačno jasnih odgovorov, temveč si razširimo spoznanje, znotraj katerega lahko sprejmemo odločitev, ki jo lahko preverimo tudi z vidika ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega.

    Božja beseda, Njegova zvestoba in ljubezen nas ne bodo nikoli zapustile. Tako kot smokva vsako leto ozeleni in obrodi sad, je tudi Božje delovanje zagotovljeno. Molitev, ki temelji na Božji besedi, zagotavlja varnost v življenju.

    V molitvi se pridružimo Jezusovi molitvi in tako bomo videli, kaj je najbolje, najbolj človeško in najbolj ljubeče v našem življenju.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/09/09/torek-10-september-2024-jezus-je-noc-precul-v-molitvi/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  4. Miro says:
    9. septembra, 2024 at 15:21

    SLOVENSKI MISIJONAR, KI JE NEUTRUDNO NAVDUŠEVAL ZA VERO IN JEZIK, NA POTI DO SVETOSTI (Aleteia, 07/09/24)

    DUHOVNIK SLOVENSKIH KORENIN, KI JE VEČINO ŽIVLJENJA DELOVAL V ZDA, SE BO MORDA V PRIHODNOSTI UVRSTIL MED SVETNIKE

    JOŽEF FRANC BUH (1833–1922) je bil pomembna figura slovenskega duhovništva v Ameriki, znan po svojem delu med slovenskimi priseljenci.

    Rojen v Poljanski dolini je po študiju v ljubljanskem semenišču deloval kot kaplan v Loškem Potoku, nato pa še v Radečah. Že v tretjem letniku študija je pisal škofu in misijonarju Frideriku Baragi, da bi rad tudi sam odšel “čez lužo” v misijon.

    Po več letih pisanja prošenj in čakanja na škofovo odobritev se mu je leta 1865 uresničila velika želja in odpravil se je v Združene države Amerike, kjer je posvetil življenje pastoralnemu delu med priseljenci, predvsem v Minnesoti.

    Tam je ustanovil več župnij in šol ter bil gonilna sila pri gradnji cerkva. Bil je prvi slovenski duhovnik v Minnesoti, kjer je služboval več kot 50 let.

    Več o misijonarju Jožefu Francu Buhu na: https://si.aleteia.org/2024/09/07/slovenski-misijonar-ki-je-neutrudno-navduseval-za-vero-in-jezik-na-poti-do-svetosti

    Odgovori
  5. Miro says:
    9. septembra, 2024 at 15:05

    JEZUS OZDRAVLJA TUDI V SOBOTO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,6-11)

    Jezus je šel v soboto v shodnico in je učil. Tam je bil človek, čigar desna roka je bila suha. Pismouki in farizeji so ga opazovali, če bo ozdravljal v soboto, da bi kaj našli, česar bi ga tožili. On pa je vedel za njih misli in je rekel možu, ki je imel suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Ta je vstal in stopil. Jezus jim je rekel: »Vprašam vas, če se sme v soboto storiti dobro ali húdo, življenje rešiti ali uničiti?« In ozrl se je po vseh naokoli ter mu rekel: »Stegni roko!« Ta jo je stegnil in roka je ozdravela. Navzoče pa je prevzela jeza in so se med seboj pogovarjali, kaj bi Jezusu storili.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    OZDRAVLJEN MOŽ S SUHO ROKO

    Sobota je bila za Izraelce dan hrepenenja in želje po Bogu. Bila jim je kot obljubljena dežela, v kateri je obilica življenja ali kot vrnitev v izgubljeni raj, ki si ga človek želi, a ga ne more doseči. Ves teden je bil naravnan k soboti, ko naj bi človek počival in okušal Božje delo. Z eno besedo: to, kar si najbolj želi človeško srce, je Izraelcem pomenila sobota. Niti na misel jim ni prišlo, da bi v soboto delali kaj prepovedanega.

    Zdaj pa pride ta Nazarečan s svojimi učenci in se meni nič, tebi nič, postavi nad soboto. Kakšno opravičilo ima za to?

    Jezus sam je izpolnitev vseh tistih hrepenenj, ki jih je Izraelcem predstavljala sobota. Obljubljena dežela, izgubljeni raj, se pravi polnost Božjega življenja, je zdaj prišla k ljudem kot dar. Ali naj zaradi starodavnih predpisov daru ne sprejmejo? Saj so vendar predpisi in zakoni dani v dobro človeku, ne pa v njegovo škodo.

    Jezus je pokazal, da je prišlo Božje kraljestvo. Težko pričakovani dar je prišel do človeka. Ali naj ga ne sprejme, se ga ne veseli, ga ne uživa?

    V današnjem evangeliju vidimo, da tega daru ni lahko sprejeti.

    Pred nami je mož s suho roko. Suha roka je brez življenjske moči. Ne more se odpreti in sprejeti daru, ne more ga ohraniti in deliti z drugimi. Odkar smo zaradi satanove laži stegnili roko po drevesu dobrega in hudega, smo zaprti v svoji lažni samozadostnosti. Suha roka je podoba našega trdega, neobčutljivega in nezaupljivega srca.

    “Iztegni roko!” je vzkliknil Jezus. Vse njegovo delo je naravnano k temu: želi nam ozdraviti roko, da bo lahko sprejela dar življenja.

    Pri tem čudežu gre za življenje ali smrt: “Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?” Če nas Jezus ozdravi, smo rešeni; če ne, je kakor bi nas usmrtil, kajti pustil bi nas v smrti. Ni dovolj, da nam daje dar, ozdraviti nam mora tudi roko, da bomo dar mogli sprejeti. Sicer bo padel na tla. Ko nam ozdravi roko, nam v resnici prebudi željo, da si dar zaželimo.

    Človek, ustvarjen za ljubezen, je po svoji naravi želja. Vedno mu manjka bistveno. To, kar sam proizvede, ga ne zadovolji. Ker je ustvarjen za drugega, ga ne more proizvesti, ampak ga lahko le sprejeme. Želja ničesar ne stori, toda more sprejeti vse, tudi Boga. Vzeti človeku željo je kot odrezati ptiču peruti.

    Jezus je s čudežem, roko osvobodil bolezni in tako pokazal, pot svobode in pot upanja. Svoboda in upanje sta vedno povezana. Kjer ni upanja, tudi ne more biti svobode. Jezus je s svojim dejanjem človeka osvobodil in naredil življenje novo. Prav to pa je tudi povod za naše upanje. To upanje ne razočara, kajti On je zvest, ne more zatajiti samega sebe.

    Žalostno je videti ljudi brez upanja. Človek, ki pride do konca življenja z upanjem, je tisti, ki se oprijema Jezusa Kristusa. Božje ljudstvo potrebuje, da zlasti mi duhovniki dajemo to znamenje upanja v Jezusa, ki vse dela novo, da ga živimo.

    Gospod, ki je upanje slave, ki je središče, ki je celota, naj nam pomaga na tej poti dajanja upanja.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/09/08/ponedeljek-9-september-2024-ozdravljen-moz-s-suho-roko/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  6. Miro says:
    8. septembra, 2024 at 13:32

    ŠKOF ŠTUMPF NA RAKOVNIKU: ‘MAZILJENJE NAS USPOSOBLJA, DA OPRAVLJAMO NAJSVETEJŠA DEJANJA V ČAST BOGU’

    V NEDELJO, 8. SEPTEMBRA 2024 JE NA RAKOVNIKU POTEKAL ROMARSKI SHOD OB PRAZNIKU MARIJINEGA ROJSTVA OB STOTI OBLETNICI POSVETITVE ROMARSKEGA SVETIŠČA MARIJE POMOČNICE KRISTJANOV.

    Med romarsko mašo je soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf posvetil novi oltar. Spomnili so se tudi božjega služabnika Andreja Majcna in izrekli čestitke zakoncem jubilantom iz župnije Ljubljana-Rakovnik.

    Homilija škofa Štumpfa v celoti objavljena na: https://katoliska-cerkev.si/skof-stumpf-na-rakovniku-maziljenje-nas-usposoblja-da-opravljamo-najsvetejsa-dejanja-v-cast-bogu

    MARIJA, POMOČNICA KRISTJANOV, PROSI ZA NAS!

    Odgovori
  7. Miro says:
    8. septembra, 2024 at 9:42

    JEZUS POMAGA BOLNIKOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 7,31-37)

    Tisti čas je odšel Jezus iz pokrajine Tira in prišel skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice vstran, mu vtaknil prste v njegova ušesa in se mu s slino dotaknil jezika; in pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je: »Odpri se!« In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega ne pravijo nikomur; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Iz evangelija izvemo, da je Jezus ozdravil gluhega človeka, ki je tudi težko govoril. Samo dejanje, ki ga je Jezus v ta namen storil, se zdi nenavadno, kot kakšna čarovnija. Vemo pa, da Jezus ne dela čudežev kot tisti, ki maha s čudežno paličico ali tleska s prsti.

    Bolj od tega pljunka, dotikanja s prsti ušes in jezika, je pomembno nekaj drugega.

    Prvo je Jezusov vzdih in pogled proti nebu. To pomeni, da se je Jezus kot tisti, ki prihaja iz nebes. Poistovetil s trpljenjem ljudi tako, da je soudeležen pri njihovih nesrečah in te nesreče prevzema nase. Evangelist Matej o tem lepo pravi: »On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni.«

    Drugo, na kar moramo biti ob tem čudežu pozorni je stanje gluhega človeka. Gluh človek je izoliran od okolice. Ljudje okoli njega se ga naveličajo, ker mu morajo neštetokrat povedati isto stvar. Samega gluhega pa gluhota sili k sumničenju, da ljudje okrog njega o njem slabo govorijo, da se mu posmehujejo. Tudi zaradi tega se gluhi človek umika okolici.

    Tretje, na kar smo pozorni, pa je Jezusova beseda »Efeta« – odpri se! Efeta je aramejska beseda; Jezus je govoril aramejsko. Prvi kristjani so razumeli, da se ta beseda ne nanaša samo na telesno, ampak tudi na duhovno gluhost. Zato je ta beseda kaj kmalu prišla v krstni obred. Takoj nato, ko je duhovnik krstil otroka, se je dotaknil njegovih ušes in ust in rekel: »Efeta, odpri se!« Danes je obred nekoliko spremenjen, vendar pomeni isto: odpri se za poslušanje Božje besede, za vero, za slavljenje Boga, za življenje, ki ti ga daje Bog. Tudi srce ima ušesa, da bi slišalo in tudi srce govori. To je del našega splošnega prepričanja in je izraženo v mnogih izrazih naše vsakdanje govorice. Ali ne rečemo o človeku, da ima »odprto srce« ali pa nasprotno, da ima »gluho srce«, srce, ki je zaprto za sočloveka in za sleherno sočutje.

    Efeta – odpri se, je torej klic, ki je namenjen vsakemu človeku, ne samo telesno gluhemu in nememu. To je povabilo, da se ne bi zaprl sam vase in bil neobčutljiv za svojo okolico, za potrebe drugih. In če to obrnemo še na naš odnos do Boga, je to povabilo k poslušanju Božje besede, ki nam je posredovana in želi vstopiti v naše življenje, da ga oblikuje. Vera se hrani iz poslušanja Boga. Brez globoke poslušnosti srca, vera sploh ni mogoča. Danes številni ljudje opravičujejo svojo nevero, rekoč, da je vera dar, ki ga pač niso prejeli. Preden je človek o tem prepričan, pa naj se le vpraša, ali je sploh kdaj dal Bogu resnično priložnost, da bi mu spregovoril – ali mu je odprl srce? Ali mi kdaj rečemo Gospodu, kakor je rekel deček Samuel: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša!«

    Seveda pa so tudi trenutki, ko je gluhota potrebna. Vsaka stvar je kdaj za nekaj dobra, sicer je ne bi bilo. Tudi gluhota je od Boga. Kdaj je gluhota dobra? Kadar nas kdo užali ali govori slabo o nas. Pustimo, da te besede padejo v prazno, namesto da sedejo v naše srce in ga bremenijo. Eden od psalmistov je izrekel naslednje besede, ki jih Cerkev polaga na usta Jezusu na križu: »Jaz sem kakor gluh, ne slišim, kakor mutec, ki ne odpira svojih ust« .

    Samo tako se naredi konec zlu. Koliko zla je manj v naših okoljih, v družinah, preprosto zato, ker pustimo besedam, ki niso izraz ljubezni, ampak sovraštva, jeze in zamer, da padejo v prazno, se pravi, da jih preslišimo. Tovrstna gluhost je velik Božji dar.

    Še ena gluhost zelo dobro dene. Te gluhosti bi nas lahko naučili menihi ali redovnice, ki živijo v zaprtih samostanih in večino svojega življenja preživijo v tišini. Pravijo, da so gluhi zato, da bi bolje slišali. Kako je pomembno, da slišimo tisto, kar je zares treba slišati in da ne slišimo tistega, kar spušča umazanijo na srce. Danes veliko govorimo o onesnaževanju okolja. Med oblikami onesnaževanja je tudi onesnaževanje s hrupom.

    Vsi vemo, za kaj gre. Nekoč je Mojzes rekel ljudstvu: »Molče poslušaj, Izrael!«

    Evangelij se konča z navdušeno pohvalo, ki jo je Jezusu dala množica: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo!«

    Dodajmo še svojo pohvalo: »Evangelij vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, ko je dobro, da slišijo in napravi gluhe tiste, ki nas kdaj poslušajo, pa je bolje, da nas ne slišijo!«

    Delno povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Celotno razmišljanje o današnjem evangeljskem odlomku na: https://portal.pridi.com/2024/09/07/nedelja-8-september-2024-23-navadna-nedelja/

    Odgovori
  8. Miro says:
    8. septembra, 2024 at 8:44

    ROJSTVO DEVICE MARIJE 8. SEPTEMBER

    PRAZNIK ZEMELJSKEGA ROJSTVA OBHAJA SV. CERKEV SAMO PRI TREH OSEBAH, PRI JEZUSU, MARIJI IN JANEZU KRSTNIKU, KER JE BILO ROJSTVO TEH TREH OSEB RES SVETO:

    JEZUSOVO zaradi združenja božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha; MARIJINO zaradi njenega brezmadežnega spočetja, to se pravi zaradi tega, ker je bila kot mati prihodnjega Odrešenika po posebni božji naklonjenosti že v prvem trenutku svojega bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in torej obvarovana izvirnega greha; KRSTNIKOVO zaradi tega, ker je bil – kakor na temelju Svetega pisma trdijo cerkveni očetje – izvirnega greha očiščen še pred rojstvom.

    Drugače pa Cerkev pri svetnikih redno obhaja njihov smrtni dan kot dan njihovega v polnosti resničnega rojstva, rojstva za večno blaženo življenje v nebesih, v Bogu. Pri vseh treh omenjenih osebah je že dan njihovega časnega rojstva v prav posebnem odnosu do našega odrešenja in do notranjega življenja Cerkve. O Janezu Krstniku (gl. 24. junij) je v evangeliju sv. Luka zapisana napoved angela Gabrijela Zahariju, Janezovemu očetu: »Mnogi se bodo radovali njegovega rojstva (1,14). Mišljeno je veselje, ki ga bo v verujočih povzročil nastop mesijanske dobe. Ali ne velja isto in še bolj za Odrešenikovo mater, čeprav Sveto pismo tega izrecno ne trdi?

    Veliki cerkveni učenik sv. Janez Damaščan (+ 749) o tem nič ne dvomi; zato praznik Marijinega rojstva imenuje ROJSTNI DAN VESOLJNEGA, UNIVERZALNEGA VESELJA.

    MARIJINO ROJSTVO JE ZA NAS KAKOR SIJOČA ZARJA, KI NOSI V SEBI OBLJUBO VELIKEGA PRIHODNJEGA DNE. ČLOVEŠKO GLEDANO JE MARIJINO ROJSTVO TRENUTEK, KI BI MU MOGLI REČI ZAČETEK ODREŠENJA.

    Bizantinska vzhodna liturgija začenja novo cerkveno leto s 1. septembrom. Od 9. stoletja naprej velja na Vzhodu že 1. september za Marijin god, prvi v vrsti štiridesetih marijanskih godov bizantinskega cerkvenega koledarja. Pečat slovesnosti pa začetku novega leta daje veliki praznik Marijinega rojstva, ki spada k najstarejšim samostojnim Marijinim praznikom (skupaj s Kristusovimi prazniki se je namreč Cerkev vedno spominjala tudi njegove deviške matere).

    Več o Marijinem prazniku na Vzhodu in Zahodu ter o vsebini praznika na:

    https://marija.si/duhovnost/marijini-prazniki/rojstvo-device-marije/

    Odgovori
    • Miro says:
      8. septembra, 2024 at 8:45

      Veliki pesnik Dante Alighieri opeva v svoji Božanski komediji ob koncu nebesa kot nedopovedljivo veličastno rožo, ki je zrasla ob toploti božje ljubezni, ki vabi svoje stvari k svobodnemu odgovarjanju na to ljubezen. Docela edinstveno nalogo ima v večnih božjih zamislih skupaj s Kristusom prebl. Devica Marija. Pesnik polaga v usta sv. Bernardu:

      SPEV, IZ KATEREGA NAM SIJE RADOSTNI POMEN PRAZNIKA MARIJINEGA ROJSTVA:

      Devica, Mati, ki si hčerka Sina,
      ponižnejša in višja od stvari,
      zamisli večne trdna korenina,

      ti si požlahtnila človeško kri,
      da Stvarnik njenega počela
      zavrnil ni, da se iz nje rodi.

      V telesu tvojem zopet se je vnela
      ljubezen, ki od nje toplote v sreče
      neskončnosti ta roža je vzcvetela.

      Tu si ljubezni sonce nam zareče,
      tam doli pa, za smrtnih si množine
      nadeje vrelo, venomer kipeče.

      Gospa, mogočna in take si miline,
      da kdor, ždeč si milost, te ne zove,
      ravna željám polet brez kril v višine.

      (Prev. Alojz Gradnik)

      Odgovori
  9. Miro says:
    7. septembra, 2024 at 19:39

    ŠKOF MATJAŽ: ‘POTREBUJEMO SPOTIKO VERE. ‘

    V NOVI ŠTEVILKI REVIJE BOŽJA BESEDA DANES 2024, NA TEMO MIRU, JE CELJSKI ŠKOF MAKSIMILIJAN MATJAŽ V UVODNIKU Z NASLOVOM BODIMO NEMIRNA CERKEV ZAPISAL:

    Pred seboj imamo ponovno izredno bogato številko revije, v kateri nam izkušeni avtorji ponujajo obilje konkretnih izzivov, da bi lahko tudi sami stopili na pot miru. Vodilo branja člankov naj bo misel apostola Jakoba: »Sad pravičnosti pa se v miru seje tistim, ki delajo za mir.« (Jak 3,18)

    Za mir je treba delati, mir ne nastane sam od sebe. Ni v človeški naravi. Potrebna je odločitev za dobro, za ljubezen, ker človek po naravi stremi po preživetju svoje narave, to pa vodi v vojno. Človeška narava je zgolj humus za resnično življenje, za zoe, za življenje »po Duhu«, ki traja večno. Zato potrebujemo nemir – v takšni ali drugačni obliki, ki nas drami in opozarja, da nič, kar je zgolj »po naravi«, ni večno. Lahko pa postane zemlja, iz katere rastejo »veselje, ljubezen, mir«, najplemenitejši sadovi Duha. (odlomek iz škofovega razmišljanja)

    Celoten uvodnik z naslovom Bodimo nemirna Cerkev na:

    https://katoliska-cerkev.si/skof-matjaz-potrebujemo-spotiko-vere-2024

    Odgovori
  10. Miro says:
    7. septembra, 2024 at 15:25

    SOBOTA, KO UČENCI SMUKAJO KLASJE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,1-5)

    Neko soboto je šel Jezus skozi setve in njegovi učenci so smukali klasje, ga meli z rokami in jedli. Nekateri izmed farizejev so jim rekli: »Kaj delate, kar ni dovoljeno v soboto?« Jezus jim je odgovoril: »Ali še niste brali tega, kar je storil David, ko je bil lačen sam in oni, ki so bili z njim: kako je stopil v Božjo hišo in vzel posvečene hlebe in jih jedel ter dal tistim, ki so bili z njim, ki jih ni dovoljeno jesti drugim, kakor samo duhovnikom?« In govoril jim je: »Sin človekov je gospod tudi sobote.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Vsake toliko slišim kakšnega pubertetnika, pa tudi odraslega, da postreže s tistim znanim: “Pravila so za to, da se kršijo!” Me pojezi. Ni res – je že prav, da se pravila spolnjujejo. Ampak po pameti. Da se ne pozabi, zakaj so. Da ne postanejo pomembnejša od ljudi. Da ne uničijo tistega, kar naj bi ščitila in zagotavljala.

    Tipičen primer je zame “nedeljska zapoved” – da je treba v nedeljo k maši. Težko je kaj slabše, kot da kristjani višek svojega življenja v veri “opravljajo” s kislim obrazom in naveličano.

    Kristjani se moramo stalno truditi, da smo kritični do neživljenskih in omejujočih norm, zapovedi, pravil in metod, ki se tako ali drugače sčasoma prislinijo naši veri. Da jih znamo pospraviti na smetišče zgodovine še preden začnejo delati očitno škodo.

    Sobotni počitek, kakorkoli je že bil upravičen in dober, je lahko služil kot opravičilo za brezbrižnost do reveža. Če se v soboto ne dela, naj bo revež kjer koli, smo izpolnili božjo postavo in v miru lahko odidemo na svoje domove. Tako nas danes lahko nedeljska maša, zakonska skupina, dar za uboge ipd. opravičijo za vse neumnosti, ki jih počnemo v naših odnosih. Nekaj molitvic, maša, dar pa smo naredili vse.

    Današnji evangelij gledam v luči Jezusove temeljne življenjske usmerjenosti. Prišel je med nas in razmišljal samo eno: kako ljudem prinesti polno življenje. Želel je videti človeka, mu pomagati, pomagati, da bo osebno rastel in da bo videl drugega. Zato ne razmišlja drugega kot, kako človeka prebuditi v življenje. Ko vidi lačne jih želi nahraniti, ko vidi bolne, jim želi prinesti zdravje, ko vidi ujete v pravila, zapovedi in prepovedi jih želi osvoboditi. Logično, bi rekli, a žal se v nekih okoliščinah tako zdrava logika, tako samoumevna dejanja ljubezni lahko obrnejo proti človeku. Tako je bil Jezus označen za upornika in sebičneža, za prevaranta itd. Nagrada za njegovo ljubezen je bila križ.

    Če se ob tem evangeliju ustavim ob svoji duhovniški poti lahko rečem, da se sam vedno sprašujem, kdaj križam Jezusa. Tega ne želim, zato mi je prva in najpomembnejša stvar v mojem življenju in duhovništvu: Resnica. Slediti resnici, ki osvobaja, je moje prvo vodilo. Ne pravila in stereotipi ampak resnica. Drugo je: Izpolniti božjo voljo. Delati to, kar od mene pričakuje Bog, ne to, kar mi ugaja ali se zdi primerno znotraj mojih predstav. Verjamem, da me to osrečuje in izpolnjuje. Tretje vodilo, pa je: Ljubiti. Samo ljubezen izpolni človeka.

    V tej luči sem vedno želel graditi naše odnose in ustvarjati živo občestvo. Pri tem vedno naletim na lastne omejenosti

    Rad bi, da bi živeli polno, da bi se resnično veselili poti za Jezusom, da bi rasli iz resnice Evangelija in verjeli v lepoto življenja v živem občestvu Cerkve. Bogu sem hvaležen za dar duhovništva, da mu lahko služim.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja