Članki za dušo

14.951 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   26. decembra, 2024 at 11:20

   BOG NI PRIŠEL Z MOČJO, AMPAK Z NEMOČJO MAJHNEGA OTROČIČKA

   Bog je postal človek, da mi postali bolj človeški. Biti bolj človek pomeni biti bližje Bogu. Biti bližje Bogu pa pomeni biti bližje sebi in drug drugemu. Bog ni samotar v nebesih. Tam je priklical v bivanje neštete množice angelov. Tja sprejema množice svetnikov in blaženih. Bog si želi v nebesih tudi vsakega od nas. Zato je prišel k nam, da nam pokaže pot do tja. Spregovoril nam je po Besedi, ki nam govori iz Svetega pisma, da smo njegovi ljubljeni sinovi in hčere.

   Bog ni prišel z močjo, ampak z nemočjo majhnega otročička. Prišel je ponižno in tiho. Prepustil se človeški ljubezni in skrbi Marije iz Nazareta in njenega moža Jožefa iz Betlehema. Njegov pot do nas je šla po trasi ukaza cesarja Avgusta, ki je odredil vsem prebivalcem rimskega imperija, naj gredo v svoj rojstni kraj, kjer bodo njegovi uradniki zapisali njihova imena, rojstne podatke in narodno pripadnost. Zaradi tega mora Jožef s svojo ženo Marijo, ki je bila noseča, iz Nazareta oditi v Betlehem, kjer je bil doma in je tam preživel otroška in mladeniška leta.

   Odlomek iz pridige škofa Štumpfa pri polnočnici, 25.12.2024

   Celotna pridiga na: https://katoliska-cerkev.si/skof-stumpf-pri-polnocnici-12-24

   Odgovori
2. Miro says:

   25. decembra, 2024 at 21:59

   Papež Frančišek

   MESTU IN SVETU: ODPRIMO MU VRATA SVOJEGA SRCA, KAKOR NAM JE ON NA STEŽAJ ODPRL VRATA SVOJEGA SRCA

   »DRAGE SESTRE, DRAGI BRATJE, BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ. TO NOČ SE JE PONOVILA SKRIVNOST, KI NAS NE NEHA SPRAVLJATI V ZAČUDENJE IN GANOTJE: DEVICA MARIJA JE RODILA JEZUSA, BOŽJEGA SINA, IN GA POVILA V PLENICE TER POLOŽILA V JASLI. TAKO SO GA NAŠLI BETLEHEMSKI PASTIRJI, POLNI VESELJA, MEDTEM KO SO ANGELI PREPEVALI: ‘SLAVA BOGU IN MIR LJUDEM’ (prim. Lk 2,6-14). MIR LJUDEM!«

   Tako je papež Frančišek na božični dan ob poldne voščil Mestu in svetu iz osrednje lože vatikanske bazilike na Trgu sv. Petra. Celoten nagovor svetega očeta na:

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-12/mestu-in-svetu-odprimo-mu-vrata-svojega-srca-kakor-nam-je-on.html

   Odgovori
3. Miro says:

   25. decembra, 2024 at 12:46

   BOŽIČ – PRAZNIK JEZUSOVEGA ROJSTVA

   NA BOŽIČNI DAN, 25. DECEMBRA, V KATOLIŠKI CERKVI PRAZNUJEMO ROJSTVO JEZUSA KRISTUSA. VSEBINA PRAZNIKA JE POVEZANA S SKRIVNOSTJO BOŽJEGA UČLOVEČENJA. Z JEZUSOVIM PRIHODOM V ZGODOVINO SE JE BOG DOKONČNO IN NEPREKLICNO ZAVZEL ZA SVET IN ZA ČLOVEKA.

   O vsebini tega veličastnega praznika obširneje na: https://katoliska-cerkev.si/bozic-praznik-jezusovega-rojstva-20152122015

   BOŽJE USMILJENJE, KI NAM V BESEDI, KI JE POSTALA ČLOVEK, DAJEŠ OPRAVIČENJE, ZAUPAMO VATE!

   Odgovori
4. Miro says:

   25. decembra, 2024 at 12:27

   PAPEŽ FRANČIŠEK: SESTRA, BRAT, TO NOČ SE ZATE ODPIRAJO »SVETA VRATA« BOŽJEGA SRCA

   SVETI OČE FRANČIŠEK JE NA SVETI VEČER, MED POSEBNIM OBREDOM ODPRL SVETA VRATA JUBILEJA 2025. V PROCESIJI SO ZATEM NAVZOČI V ATRIJU BAZILIKE SV. PETRA, STOPILI SKOZI SVETA VRATA V BAZILIKO SV. PETRA, KJER JE PAPEŽ FRANČIŠEK PREDSEDOVAL POLNOČNI SVETI MAŠI. V PRIDIGI JE POUDARIL: »SESTRA, BRAT, TO NOČ SE ZATE ODPIRAJO »SVETA VRATA« BOŽJEGA SRCA. JEZUS, BOG-Z-NAMI, SE ROJEVA ZATE, ZA NAS, ZA VSAKEGA ČLOVEKA. IN Z NJIM SE RAZCVETA VESELJE, Z NJIM SE SPREMENI ŽIVLJENJE, Z NJIM UPANJE NE RAZOČARA«.

   Gospodov angel, odet v svetlobo, razsvetli noč in izroči pastirjem veselo oznanilo: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2,10-11). Med začudenjem ubožcev in petjem angelov se nad zemljo odpre nebo. Bog je postal eden od nas, da bi nam omogočil, da postanemo kakor on. Sestopil je med nas, da bi nas dvignil in nas ponesel nazaj v Očetov objem.

   To je, bratje in sestre, naše upanje. Bog je Emanuel, je Bog z nami. Neskončno veliki se je pomanjšal; Božja luč je zasijala v temo tega sveta; nebeška slava se je spustila na zemljo. In kako? V majhnosti otroka. In če Bog prihaja tudi takrat, kadar je naše srce podobno revnim jaslim, smemo reči: upanje ni umrlo, upanje živi in obdaja naše življenje za zmeraj! Upanje nikoli ne razočara.

   Bratje in sestre, ko smo odprli sveta vrata, smo začeli novo sveto leto: vsak od nas lahko vstopi v skrivnost tega izrednega oznanila To je noč, ko so se vrata upanja na stežaj odprla v svet. To je noč, ko Bog slehernemu govori: tudi zate je upanje, upanje je za vsakega od nas! Ne pozabite, bratje in sestre, da Bog daruje vse. Bog vedno odpušča. Ne pozabite tega, saj je to Gospodov način, kako razumeti upanje.

   Da bi lahko sprejeli ta dar, smo poklicani, da se odpravimo na pot z začudenjem betlehemskih pastirjev. Evangelij pravi, da so po prejemu angelovega oznanila »hitro odšli tja« (Lk 2,16). To je namig, kako najti izgubljeno upanje, kako ga v sebi obnoviti, kako ga posejati v opustošenje našega časa: hitro. Brez oklevanja. Veliko opustošenj je v našem času. Pomislimo na vojne, na mitraljirane otroke, na bombe nad bolnicami. Brez oklevanja, brez upočasnitve koraka, pač pa tako, da se pustimo pritegniti lepi novici.

   Brez oklevanja pojdimo pogledat Gospoda, ki se je rodil za nas, z lahkim in budnim srcem, pripravljenim na srečanje, da bomo potem sposobni prevesti upanje v dogodke svojega vsakdanjega življenja. To je namreč naša naloga, da prevedemo upanje v dogodke svojega vsakdanjega življenja. Krčansko upanje namreč ni srečni konec, ki bi ga brezdelno čakali, ni srečen filmski konec; nasprotno, je Gospodova obljuba, ki jo je treba sprejeti tukaj in zdaj, na tem svetu, ki trpi in ječi. Zato pa od nas zahteva, da ne odlašamo, da se ne obremenjujemo z navadami, da ne zastajamo v povprečnostih in lenobi. Od nas zahteva – bi rekel sv. Avguštin –, da se zgražamo nad stvarmi, ki ne delujejo, in imamo pogum, da jih spremenimo; od nas zahteva, da postanemo romarji, ki iščejo resnico, nikoli utrujeni sanjavci, ljudje, ki se pustijo vznemiriti Božjim sanjam, sanjam o novem svetu, kjer vladata mir in pravičnost.

   Naučimo se od zgleda pastirjev. Upanje, ki se rojeva v tej noči, ne prenaša nemarnosti zdolgočasenih in lenobe tistih, ki so se ugnezdili v svoje udobje, saj imamo mnogi skušnjavo, da bi se ugnezdili v svoje udobje. Upanje ne dopušča lažne previdnosti tistih, ki si ne upajo iz ravnovesja zaradi strahu, da bi bili ob ugled, in preračunljivosti tistih, ki mislijo samo nase. Upanje je neskladno z mirnim življenjem tistih, ki ne dvignejo glasu proti zlu in krivici, ki ju prenašajo najbolj ubogi. Nasprotno, medtem ko nas krščansko upanje vabi k potrpežljivemu pričakovanju kraljestva, ki brsti in raste, zahteva od nas, da danes drzno delamo za predujem te obljube, in to s svojo lastno odgovornostjo in ne samo z odgovornostjo, ampak s svojim sočutjem. In tukaj bo morda dobro vprašati se o svojem sočutju. Imam sočutje, znam čutiti z drugimi. Premislimo o tem.

   Ko je gledal, kako pogosto se ustalimo v tem svetu in se prilagodimo njegovi miselnosti, je neki dober duhovnik in pisatelj takole molil za Božič: »Gospod, prosim te za nekaj muke, nekaj nemira, nekaj potrtosti. Za Božič bi se rad počutil nepotešen. Zadovoljen, a tudi nezadovoljen. Zadovoljen s tistim, kar delaš ti, nezadovoljen zaradi svojih pomanjkljivih odzivov. Gospod, vzemi nam, prosim, naš namišljeni mir in položi v naše vedno prepolne ›jasli‹ prgišče trnja. Položi nam v dušo voljo po nečem drugem« (A. PRONZATO, La novena di Natale). Voljo po nečem drugem. Ne bodimo pri miru. Ne pozabimo, da se mirna voda skali.

   Krščansko upanje zares »nekaj drugega«, kar od nas zahteva, da se zganemo »brez oklevanja«. Od nas, Gospodovih učencev, se dejansko zahteva, da v njem najdemo svoje največje upanje, da potem brez zamujanja kot romarji ponesemo luč v temo sveta.

   Sestre in bratje, to je Jubilej, to je čas upanja! Vabi nas, da odkrijemo veselje ob srečanju z Gospodom, kliče nas k duhovni prenovi in nas zaposli s preobrazbo sveta, da bo to leto zares postalo čas jubileja. Naj to postane za našo mater Zemljo, iznakaženo od logike dobička; naj to postane za najrevnejše dežele, obremenjene s krivičnimi dolgovi; naj to postane za vse tiste, ki so jetniki starih in novih sužnosti.

   Za nas vse je dar in dolžnost, da prinašamo upanje tja, kjer so ga izgubili; kjer je življenje ranjeno, kjer so pričakovanja izdana, sanje polomljene, kjer porazi drobijo srce; da prinašamo upanje v utrujenost tistega, ki ne zmore več; v grenko osamljenost tistega, ki se čuti poraženega; v trpljenje, ki razžira dušo; v dolge in prazne dneve zapornikov, v ozke in mrzle sobe revežev, kraje, ki sta jih oskrunila vojna in nasilje. Prinašati upanje tja, sejati tam upanje.

   Jubilej se začenja, da bi bilo vsem dano evangeljsko upanje, upanje ljubezni, upanje odpuščanja.

   Vrnimo se k jaslicam. Glejmo jaslice, glejmo Božjo nežnost, ki se razodeva na obrazu deteta Jezusa in se vprašajmo: »Ali je v našem srcu to pričakovanje? Ali je v našem srcu to upanje? […] Ko zremo Božjo ljubeznivost, ki premaguje naše nezaupanje in strahove, se zazrimo še v veličino upanja, ki nas čaka. […] Naj ta pogled upanja razsvetli našo vsakdanjo pot« (C. M. MARTINI, Omelia di Natale, 1980).

   Sestra, brat, to noč se zate odpirajo »sveta vrata« Božjega srca. Jezus, Bog-z-nami, se rojeva zate, zame, za nas, za vsakega moškega in vsako žensko. In vedi, z njim se razcveta veselje, z njim se spremeni življenje, z njim upanje ne razočara.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-12/papez-francisek-sestra-brat-to-noc-se-zate-odpirajo-sveta-vrata.html

   Odgovori
   • Miro says:

     25. decembra, 2024 at 12:59

     Spomnimo na:

     PASTIRSKO PISMO OB ZAČETKU SVETEGA LETA 2025 ZA LJUBLJANSKO NADŠKOFIJO (Radio Ognjišče, 15.12.2024)

     To sveto leto, v katerega vstopamo, je redno sveto leto, ki ga obhajamo vsakih petindvajset let. Papež Frančišek je za vodilno misel tega leta izbral geslo: romarji upanja. »Vsi upajo. V srcu vsakega človeka je shranjeno upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu, da ne ve, kaj bo prinesel s seboj jutri. Nepredvidljivost prihodnosti pa vendar poraja včasih nasprotujoča si občutja: od zaupanja do strahu, od vedrine do pobitosti, od gotovosti do dvoma. Naj bo Jubilej za vse priložnost za poživitev upanja. Božja Beseda nam pomaga, da za to najdemo razloge« (Bula, 1).

     Odlomek iz pastirskega pisma nadškofa Stanislava Zoreta

     Celotno pastirsko pismo na:
     https://radio.ognjisce.si/sl/281/novice/39255/pastirsko-pismo-ob-zacetku-svetega-leta-2025-za-ljubljansko-nadskofijo.htm

     Odgovori
5. Miro says:

   25. decembra, 2024 at 10:56

   ŠKOF SAJE: NOVOROJENO DETE NAS UČI GLEDATI Z NOVIMI, BOŽJIMI OČMI!

   DRAGI BRATJE IN SESTRE! »ZDRAMI SE ČLOVEK: ZATE JE BOG POSTAL ČLOVEK. VSTANI, KATERI SPIŠ, VSTANI OD MRTVIH IN RAZSVETLIL TE BO KRISTUS«, JE ZAPISAL SV. AVGUŠTIN (354–430; prim. govor 185) Z NAMENOM, DA BI KRISTJANE POVABIL K PREMIŠLJEVANJU SKRIVNOSTI UČLOVEČENJA BOGA IN KAJ TO KONKRETNO POMENI ZA NAŠE ŽIVLJENJE. NJEGOV POZIV K DUHOVNI BUDNOSTI JE DANES ZARADI HITENJA IN NAGLICE ENAKO NA MESTU, KOT V PRVIH STOLETJIH KRŠČANSTVA.

   Božič je za verujoče povabilo, da se naučimo gledati nase in na svet z Božjimi očmi. Bog se nam je približal v podobi otroka, da bi nam na človeški način razodel svojo ljubezen in nas povabil v občestvo s seboj. Ni se umaknil pred brezbrižnostjo tistih, ki ga niso sprejeli ali niso našli prostora zanj. Božje dete nam daje svojo brezplačno ljubezen. Ne zahteva protiuslug. Zadovolji se z razmerami v hlevu, samo da je v naši bližini.

   Ob božičnem praznovanju pomislimo na vse tiste, ki ne najdejo mesta v tem svetu in se po njih razodeva Božje obličje: na brezdomce in tujce, na zlorabljene, brezposelne, odrinjene in nezaščitene. Pomislimo na vse tiste, ki v teh prazničnih dneh v zdravstvenih in drugih ustanovah skrbijo za bolne in pomoči potrebne, na reševalce in tiste, ki ob tveganju lastnega življenja rešujejo druge. Spomnimo se trpečih v vojnih vihrah in tistih, ki se trudijo za to, da se vojne končajo in se na zemljo ponovno naseli mir. Molimo, da dobrota in ljubezen Novorojenega deteta nagovorita otrdela srca ljudi in premagata napuh in egoizem, da bodo vsi ljudje na svetu imeli, kar potrebujejo za dostojno preživetje in življenje.

   Zdrami se človek! Kako živiš, kakšen odnos imaš z Bogom, sočlovekom in okoljem? Prebuditi se iz sna pomeni razviti občutljivost za Boga in za majhna, preprosta znamenja, s katerimi nas nagovarja. Sposobnost zaznavanja notranjih Božjih vzgibov v srcu je danes vse manjša. Za Boga si ne vzamemo pravega časa. Redko pomislimo na pomen molitve, svete maše in drugih zakramentov, ki nas z Bogom povezujejo in krepijo odnos z njim. Božični prazniki so priložnost, da v naglici življenja zaustavimo korak in po zgledu pastirjev zaznamo Božji prihod, se na novo orientiramo, opogumimo in dobimo novih moči za življenje.

   Odlomki pri nocojšnji sveti maši govorijo o svetlobi, veselju, radosti in miru s končanjem nasilja. Rodil se je otrok, ki je po napovedi preroka Izaija »knez miru«. Prerok Izaija v prvem berilu napove novo dobo miru in pravičnosti. Mir naj se s sprejetjem Božjega daru odrešenja tudi danes rodi najprej v naših srcih. Nato naj se razširi na vse, ki so nam blizu in jih vsak dan srečujemo.

   Pavlovo pismo Titu je izjemno aktualno: Božja milost nas uči živeti trezno, pravično in usmiljeno. Treznost pomeni sposobnost razločevanja, kaj koristi in kaj škoduje življenju in medsebojnim odnosom. Pravičnost pomeni, da druge obravnavamo enako kot sebe in kjer vsak dobi, kar mu pripada. Ta se dopolnjuje z usmiljenjem in da znamo deliti življenje in trpljenje s tistimi, ki so v težavah, ne da bi kar koli zahtevali za povračilo.

   Povabim vas, da se nocoj pridružimo pastirjem in se skupaj z njimi učimo prepoznavati in videti Božje posege v svet z novimi očmi. Prepoznajmo znamenja Božjega delovanja v naših življenjih. Pastirji so zgled ravnanja. Zaupali so oznanilu in so se odpravili na pot, medtem ko so mogočneži dvomili in so v svojih prepričanjih ostali doma.

   V spodbudo naj nam bodo trije poudarki:

   1. Sprejemajmo vse. Jezusa vsi niso zmogli sprejeti. Rodil se je v revnem Betlehemu, ne na domači zemlji. V hiši zanj ni bilo prostora; pastirji so ga sprejeli v hlev med živali. To je drama brezbrižnosti, zlorabe močnih in mogočnih, ki se ponavlja tudi danes. Na to kažejo revščina, lakota, vojne, nasilje in duhovna otopelost. Božič je takrat, ko prepoznamo Božje obličje v revnih in zavrženih. »Brez ljubezni, brez Boga človek doživlja pekel na zemlji, kajti pekel je tam, kjer ni Kristusa« (Paul Claudel, 1868–1955).

   2. Veselimo se življenja. Jezus daje veselje tistim, ki sprejmejo življenje! Kako veliko je veselje, ko se rodi otrok! Angel je rekel pastirjem, Ne bojte se: glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: rodil se vam je Odrešenik, ki je Kristus Gospod«. Krepimo tudi mi veselje nad življenjem, sprejemajmo otroke, pomagajmo družinam, ohranjamo in krepimo skrb za starejše, zaščitimo najranljivejše in zaustavimo vse poskuse nasilnega in prezgodnjega končanja življenja.

   3. Bodimo gradniki miru. Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, so ob Gospodovem rojstvu zapeli angeli. Ta mir je podarjen in namenjen vsem, ker Bog vse ljubi brezpogojno in zastonjsko. To oznanilo ni poziv k površinski, kratkotrajni dobri volji, ampak je veselo oznanilo Božje ljubezni do nas. Ne ljubi nas zato, ker smo dobri in si to zaslužimo, ampak zato, ker smo njegovi ljubljeni otroci. Mir, ki ga Jezus prinaša na zemljo, ni odsotnost težav. Je mir v težavah in sredi njih, ker je On sam naš mir. Mahatma Ghandi (1869–1948) je ob tem odlomku takole razmišljal: »Ko slišim »angelsko petje«, se sprašujem, kje danes odzvanja slava Bogu in kje najdemo mir na zemlji. Dokler bo mir neuslišana želja in dokler ne bomo izkoreninili nasilja iz naše civilizacije, se Kristus ne bo rodil.

   Bratje in sestre! Božični prazniki nas s skrivnostjo rojstva Božjega Sina vabijo k sprejemanju daru odrešenja in novemu pogledu na življenje. Glejmo z Božjimi očmi in delajmo, misleč na Jezusa! Novorojeni Gospod je čudoviti svetovalec in knez miru (Iz 9,5). Sprejmimo Novorojenega v srca s hvaležnostjo, bodimo znanilci življenja ter glasniki miru.

   Blagoslovljen Božič in vse dobro za novo leto 2025!

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/skof-saje-polnocnica-12-24

   Odgovori
   • Miro says:

     25. decembra, 2024 at 10:58

     BOŽIČNA POSLANICA SLOVENSKIH ŠKOFOV 2024

     Dragi dobri ljudje.

     Naj božično voščilo začnem z mislijo z začetka Svetega pisma. »Zemlja je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami … Bog je rekel: ‘Bodi svetloba!’ In nastala je svetloba« (1 Mz 1,2–3).

     Svetloba je prva beseda, ki jo Bog izgovori v Svetem pismu. Beseda, ki je začetek stvarjenja, beseda, ki je začetek vsega. Bog je videl, da je svetloba dobra in od takrat naprej človek ni nehal ljubiti svetlobe in jo iskati, saj se boji teme in beži pred njo.

     V stari Grčiji je Prometej odgovoril na hrepenenje ljudi po luči in bogovom ukradel ogenj ter ga v votlem trsu prinesel ljudem. Zevs ga je kaznoval in nad ljudi poslal nadloge, ki jih večno preganjajo. Tako mitologija.

     Bog pa, ki je ustvaril svetlobo, se svetlobi ni nikoli odpovedal. Kajti »ljudstvo, ki je hodilo v temí, je zagledalo velíko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba. Zbúdil je silno radost, narédil je veliko veselje,« pravi prerok Izaija.

     V rojstvu Jezusa Kristusa je prišla na svet resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. A že takrat se je dogajalo, da svet ni spoznal Luči, ki ga je ustvarila, in je ni sprejel. Svet ni sprejel Luči. Kakor je ni sprejemal skozi stoletja. Kakor je ne sprejema danes.

     A Luč prihaja tudi danes. Prihaja tudi v letošnjem božičnem prazniku. In vabi, da odklenemo svoja vrata, da bo mogla vstopiti. Pretresljivo: Bog stoji pred vrati in čaka, da mu bomo odprli, da nas bo mogel obdariti s seboj, mi pa potegnemo zapahe, da bi se zavarovali pred Bogom, pred Lučjo, pred odrešenjem. Naj v letošnji božič s posebno močjo zadonijo besede povabila sv. papeža Janeza Pavla II., ki je zaklical: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!«

     Ta svet ima prihodnost samo, če Kristusa ne bomo puščali pred vrati, če ne bomo bežali pred resnično lučjo, ki je prišla na svet, da bi razsvetlila vsakega človeka. Zato kličem vsem odgovornim za različna področja življenja, sledite luči, ki vsakemu človeku daje nedotakljivo dostojanstvo; kličem politikom, odprite se luči, ki vas bo odprla za resničnost človeka in za njegove potrebe; kličem vsem članom Cerkve, odprite se luči, da boste spoznali, kaj pomeni biti Cerkev; kličem vsem ljudem dobre volje, odprite se luči, da boste spoznali, kako nekaj velikega je, da smo med seboj bratje in sestre.

     Vsem, čisto vsem brez razlike voščim blagoslovljen božič, v novem letu pa veliko pripravljenosti, da bi hodili, delali in živeli v svetlobi Luči, ki je prišla na svet, da bi razsvetlila vsakega človeka.

     Blagoslovljen božič, dragi dobri ljudje.

     Msgr. Stanislav Zore OFM
     Ljubljanski nadškof metropolit

     Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/bozicna-poslanica-slovenskih-skofov-2024

     Odgovori
     • Miro says:

       25. decembra, 2024 at 10:58

       BOŽIČNI NAGOVORI SLOVENSKIH ŠKOFOV na spletni strani:

       https://katoliska-cerkev.si/

       Odgovori
6. Miro says:

   25. decembra, 2024 at 10:51

   BOŽJA BESEDA ZA SREDO, 25. DECEMBRA 2024

   BOŽIČ – MAŠA NA SVETI VEČER, SLOVESNI PRAZNIK

   1. BERILO: GOSPOD IMA VESELJE S TEBOJ
   (iz knjige preroka Izaija 62,1-5)

   Zaradi hčere síonske ne bom mólčal, zaradi hčere jeruzalemske ne bom mirovàl, dokler ne vzide kakor svit njena pravičnost in ne zagori kakor plamenica njeno odrešenje. Narodi bodo videli tvojo pravičnost, vsi kralji tvojo slavo. Dali ti bodo novo ime, ki ga bodo določila Gospodova usta. Čudovita krona boš v Gospodovi roki, kraljevski venec v roki svojega Boga. Ne bodo ti več rekli Zapuščena, tvoji deželi ne bodo več rekli Osamljena, temveč te bodo imenovali »Pri njej je moja radost«, tvojo deželo Omožena. Kajti Gospod bo imel veselje nad teboj in tvoja dežela bo imela moža. Kajti kakor se mladenič poročí z devico, tako se bo tvoj graditelj poróčil s teboj, kakor se ženin veselí neveste, tako se tebe veselí tvoj Bog.

   2. BERILO: PAVEL PRIČUJE, DA JE KRISTUS DAVIDOV POTOMEC
   (iz Apostolskih del 13,16-17.22-25)

   Ko je Pavel prišel v Antiohíjo v Pizídiji, je v shodnici vstal, dal znamenje z roko in rekel: »Možje Izraelci in vi, ki se bojite Boga, poslušajte! Bog tega izraelskega ljudstva je izvôlil naše očete in poveličal ljudstvo v egiptovskem izgnanstvu ter ga z dvignjeno roko popêljal iz tuje dežele. Potem jim je za kralja obúdil Davida. Sam je potrdil o njem: Našel sem Davida, Jésejevega sina, moža po svojem srcu, ki bo izpolnil vse, kar hočem. Iz njegovega rodu je Bog, kakor je bil obljubil, poslal Izraelu odrešenika Jezusa. Pred njegovim prihodom ga je Janez s krstom pokore napovedovàl vsemu izraelskemu ljudstvu. Ko pa je Janez končevàl svoj tek, je govóril: ›Mar mislite, da sem jaz? Jaz nisem. Toda glejte, za mano pride on, in jaz nisem vreden, da bi odvezal sandale z njegovih nog.‹«

   EVANGELIJ: RODOVNIK JEZUSA KRISTUSA, DAVIDOVEGA SINA
   (po Mateju 1,1-25)

   Rodovnik Jezusa Kristusa, Davidovega sina, Abrahamovega sina. Abrahamu se je rodil Izak, Izaku se je rodil Jakob, Jakobu se je rodil Juda in njegovi bratje. Judu je Tamára rodila Pêreca in Zêraha. Pêrecu se je rodil Hecrón, Hecrónu se je rodil Ram, Ramu se je rodil Aminadáb, Aminadábu se je rodil Nahšón, Nahšónu se je rodil Salmón, Salmónu je Rahába rodila Bóaza, Bóazu je Rúta rodila Obéda. Obédu se je rodil Jése. Jéseju se je rodil David, kralj. Davidu je Urijájeva žena rodila Sálomona. Sálomonu se je rodil Roboám, Roboámu se je rodil Abíja, Abíju se je rodil Asá, Asáju se je rodil Józafat, Józafatu se je rodil Jorám, Jorámu se je rodil Uzíja, Uzíju se je rodil Jotám, Jotámu se je rodil Aház, Aházu se je rodil Ezekíja, Ezekíju se je rodil Manáse, Manáseju se je rodil Ámos, Ámosu se je rodil Jošíja, Jošíju pa so se rodili Jojahín in njegovi bratje ob izselitvi v Babilon. Po izselitvi v Babilon se je Jojahínu rodil Šealtiél, Šealtiélu se je rodil Zerubabél, Zerubabélu se je rodil Abihúd, Abihúdu se je rodil Eljakím, Eljakímu se je rodil Azór, Azórju se je rodil Cadók, Cadóku se je rodil Ahím, Ahímu se je rodil Eliúd, Eliúdu se je rodil Eleázar, Eleázarju se je rodil Matán, Matánu se je rodil Jakob, Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus. Vseh rodov je torej: od Abrahama do Davida štirinajst rodov, od Davida do izselitve v Babilon štirinajst rodov, od izselitve v Babilon do Kristusa štirinajst rodov.

   Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil. Ko je to premišljeval, glej, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: ›Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami.‹ Ko se je Jožef zbúdil, je stóril, kakor mu je naróčil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi in ni je spoznàl, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus.

   BOŽIČ – POLNOČNICA, SLOVESNI PRAZNIK

   1. BERILO: SIN NAM JE DAN
   (iz knjige preroka Izaija 9,1-3.5-6)

   Ljudstvo, ki je hodilo v temí, je zagledalo velíko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba. Zbúdil si silno radost, narédil si veliko veselje. Veselijo se pred teboj, kakor se veselijo ob žetvi, kakor se radujejo, ko delijo plén. Kajti jarem njegovega bremena in palico na njegovem hrbtu, šibo njegovega priganjača si zlômil kot na dan Midjáncev. Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in míru ne bo konca na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu. Vzpostavil ga bo in utŕdil s pravico in pravičnostjo od zdaj in na veke. Gorečnost Gospoda nad vojskámi bo to naredila.

   2. BERILO: VSEM LJUDEM SE JE RAZODELA BOŽJA MILOST
   (iz pisma apostola Pavla Titu 2,11-14)

   Dragi Tit, razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi. Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju ter razumno, pravično in res pobožno živimo v sedanjem veku. Zdaj pričakujemo, da se bo uresničilo blaženo upanje in se bo razodela slava vélikega Boga in našega odrešenika Jezusa Kristusa. On je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse grešnosti in nas zase očistil kot lastno ljudstvo, vneto za dobra dela.

   EVANGELIJ: DANES SE VAM JE RODIL ODREŠENIK
   (po Luku 2,1-14)

   Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, in sicer v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galilêje, iz mesta Názareta, v Judêjo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Bêtlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

   BOŽIČ – ZORNA MAŠA, SLOVESNI PRAZNIK

   1. BERILO: TVOJE ODREŠENJE PRIHAJA
   (iz knjige preroka Izaija 62,11-12)

   Glejte, Gospod je razglásil do konca zemlje: »Povejte hčeri síonski: ›Glej, tvoje odrešenje prihaja, glej, njegovo plačilo je z njim, njegovo povračilo pred njim.‹ Imenovali vas bodo Sveto ljudstvo, Gospodovi odkúpljenci, in tebe bodo imenovali Iskana, Nezapuščêna prestólnica.«

   2. BERILO: REŠIL NAS JE PO SVOJEM USMILJENJU
   (iz pisma apostola Pavla Titu 3,4-7)

   Dragi Tit, ko sta se razodeli dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo.

   EVANGELIJ: PASTIRJI SO NAŠLI MARIJO, JOŽEFA IN DETE
   (iz svetega evangelija po Luku 2,15-20)

   Ko so angeli šli od pastirjev v nebo, so ti govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Bêtlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporóčil Gospod!« Pohiteli so tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otrôku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohraníla in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano.

   BOŽIČ – DNEVNA MAŠA, SLOVESNI PRAZNIK

   1. BERILO: VSI KONCI ZEMLJE BODO VIDELI, KAKO NAŠ BOG ODREŠUJE
   (iz knjige preroka Izaija (52,7-10)

   Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Síonu: »Tvoj Bog kraljuje!« Poslušaj, tvoji stražarji povzdigujejo glas, vsi skupaj vriskajo, saj gledajo iz oči v oči Gospodovo vrnitev na Sion. Vzklikajte, vriskajte vse skupaj, jeruzalémske razvaline! Kajti Gospod je potolažil svoje ljudstvo, odkúpil Jeruzalem. Gospod je razgálil svojo sveto roko pred očmi vseh narodov in vsi konci zemlje bodo videli, kako naš Bog rešuje.

   2. BERILO: BOG NAM JE SPREGOVORIL PO SINU
   (iz pisma Hebrejcem 1,1-6)

   Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govóril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovóril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove. On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja. Postal je toliko višji od angelov, kolikor odličnejše ime od njihovega je dobil. Komu od angelov je namreč kdaj rekel: ›Ti si moj sin, danes sem te rodil?‹ In spet: ›Jaz mu bom oče in on mi bo sin.‹ Ko vpelje prvorojenca v svet, spet pravi: ›Pred njim naj se priklonijo vsi Božji angeli.‹

   EVANGELIJ: BESEDA JE MESO POSTALA IN SE NASELILA MED NAMI
   (po Janezu Jn 1,1-18)

   V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

   Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

   Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.

   ZA RAZLAGO BOŽJE BESEDE glej na: hozana.si

   Odgovori
   • Miro says:

     25. decembra, 2024 at 12:37

     BOŽIČ DNEVNA MAŠA

     Od otroških let naprej se mi je zdela misel o izbiri med lučjo in temo nemogoča. Kaj!? Nemogoče se zdi, da bi luči ne sprejeli. Ni mogoče, da bi raje ostajali v temi. Počasi lahko ugotavljamo, da to ni tako preprosto in da smo dejansko vedno pred izbiro. Ob pogledu na jaslice nam postaja razumljivo, da je v nas vedno spopad: ali sprejmemo luč ali ne.

     V čem je težava, da zavračamo luč. Prva težava je zagotovo v tem, da povabilo ni dovolj očitno, imenitno, prepričljivo ipd. Tako povabilo kot luč nista prepričljiva, kajti tisti, ki vabi, se ne ponaša z vsem, kar bo dal. Preprosto vabi. Za vsem je torej prvo vprašanje: ali Bog v tvojem življenju sploh obstaja? In drugo: ali obstaja izbira med lučjo in temo… Kaj je tisto drugo, za kar se odločajo tisti, ki luči ne sprejmejo? Recimo temu kar sivi vsakdan. Poglejmo v Marijino življenje, kako se odziva na povabilo in kaj ji prinaša. Potem pa poglejmo še osebe v jaslicah.

     Marija sprejema povabilo. V njej ni dvoma, ali Bog obstaja ali ne. Zanjo je Bog tisti, ki vodi zgodovino njenega naroda in se ozira na njeno majhnost. Vedno deli dobrote, nagrajuje dobro in ošabnim jemlje iz rok tisto, po čemer se stegujejo. Ker se oklepa Boga, ves čas doživlja življenje kot luč. Pa ne kot luč, ki šele bo, ki šele bo zasvetila. Ne, zanjo je že povabilo samo uresničitev. Takoj ko jo angel povabi, že reče: Velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Ali je svatovsko dogajanje v njenem življenju res tako očitno?

     Ne, nič takega Marija ni doživela, kar bi očitno govorilo temu v prid. Življenje, politično stanje, sorodniki, osebne težave, vse to je kazalo prej na temo kot na luč. Vse je, če se le malo ustavimo, bolj podobno pomanjkanju. In vendar je zaupala in živela je luč. Iz sebe je zgradila človeško veličino, notranjo lepoto močne in ljubeče žene, tihe, združene z Bogom, ki je ne zlomi ne preganjanje ne križ. Zdrži v hlevcu, zdrži pod križem; zaupa v vsem nasprotovanju, ljubi in se veseli življenja.

     Kaj bi bilo sicer iz Marije, če bi zavrnila božje povabilo? Težave bi bile podobne, vendar bi se vrtela okoli njih in okrog sebe. Ne bi zmogla dvignit pogleda. Jezilo bi jo vse, kar ne bi bilo po njeno. Kovala bi načrte glede svojih otrok in bila nesrečna, ker ne bi dosegli vsega, kar si je zamislila. Mož Jožef ne bi nikoli do konca izpolnil njenih neizrečenih želja in pričakovanj. Brez Boga, brez dvignjenega pogleda v neskončno, bi bilo njeno življenje en sam sivi vsakdan. Nobene veličine, le medla luč vsakdana.Pa poglejmo še v jaslice.

     Božič se zdi danes še bolj oprijemljiv. Pred vsakim od nas je izziv ali se bomo oklenili luči, ki prihaja na svet, in premagovali sivino, ki nas tako rada potegne vase.

     Vsem želim blagoslovljen božič. Naj bo božič vsak dan, ko se odločamo za hojo v luči in premagujemo sivino vsakdana!

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

     Odgovori
7. Miro says:

   24. decembra, 2024 at 22:15

   POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

   VESELITE SE V UPANJU, POTRPITE V STISKI, VZTRAJAJTE
   V MOLITVI. (Rim 12,12)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
8. Miro says:

   24. decembra, 2024 at 14:47

   HVALJEN GOSPOD, BOG IZRAELOV, KER SE JE OZRL NA SVOJE LJUDSTVO IN MU PRIPRAVIL ODREŠENJE

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,67-79)

   Tisti čas je bil Janezov oče Zaharija napolnjen s Svetim Duhom in je prerokoval: Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje: dvignil nam je rog zveličanja v hiši svojega služabnika Davida, kakor je govoril po ustih svojih svetih prerokov iz davnih vekov: da nas bo rešil naših sovražnikov in iz rok vseh, kateri nas črtíjo, da skaže usmiljenje našim očetom ter se spomni svoje svete zaveze; kakor je prisegel Abrahamu, našemu očetu, da nam bo dal, da bomo iz rok sovražnikov rešeni in mu brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse dni življenja.

   In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota, da daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščenju njihovih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga, s katerim nas bo obiskal Vzhajajoči z višave, da razsvetli te, ki sedijo v temi in smrtni senci, da naravna naše noge na pot miru.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%201%2C67-79

   Odgovori
   • Miro says:

     24. decembra, 2024 at 14:50

     BOŽIČ UPANJA

     PREROK IZAIJA JE ROJSTVO ODREŠENIKA NAZNANIL V VEČ ODLOMKIH. V TEH ODLOMKIH SE RAZODEVA POMEN BOŽIČA. BOG IZPOLNI OBLJUBO, KO POSTANE ČLOVEK. NE ZAPUSTI SVOJEGA LJUDSTVA, PRIBLIŽA SE MU TAKO, DA SE ODREČE SVOJI BOŽANSKOSTI. NA TA NAČIN BOG POKAŽE SVOJO ZVESTOBO IN ČLOVEKU PODARJA NOVO UPANJE. TO UPANJE JE VEČNO ŽIVLJENJE.

     Kadar se govori o upanju, se pogosto nanaša na nekaj, kar ni v moči človeka in tudi ni vidno. Dejansko gre tisto, kar upamo, onstran naših moči in našega pogleda. Toda Kristusovo rojstvo, s katerim se začenja odrešenje, nam govori o drugačnem upanju, upanju, v katerega lahko zaupamo, je vidno in razumljivo, kajti utemeljeno je v Bogu: On vstopi v svet in nam podari moč, da hodimo z njim: Bog v Jezusu hodi z nami in hoditi z Njim naproti polnosti življenja nam daje moč, da v sedanjosti živimo na nov način, četudi je težko.

     Upati za kristjana torej pomeni gotovost, da je s Kristusom na poti naproti Očetu, ki nas čaka. Upanje ni nikoli pri miru, upanje je vedno na poti in nam omogoča hoditi. To upanje, ki nam ga podarja Otrok iz Betlehema, ponudi cilj. Ko v tem svetu torej hodimo v upanju, smo rešeni. Tako se vsakdo izmed nas lahko vpraša: Hodim v upanju ali je moje notranje življenje pri miru, zaprto?

     V krščanskih domovih se danes pripravijo jaslice, v skladu s tradicijo, ki sega do sv. Frančiška Asiškega. Tudi jaslice v svoji preprostosti razodevajo upanje: vsaka od oseb je zatopljena v to ozračje upanja.

     Najprej opazujmo mesto, kjer se je rodil Jezus: Betlehem. To je bilo majhno naselje v Judeji, kjer je bil tisoč let prej rojen David, pastirček, katerega je Bog izvolil za Izraelovega kralja. Betlehem ni prestolnica, zato mu da Božja previdnost prednost, saj Bog rad deluje med majhnimi in ponižnimi. V tem kraju se tako rodi dolgo pričakovani Davidov sin, Jezus, v katerem se srečata Božje upanje in upanje človeka.

     Nato glejmo Marijo, ki je Mati upanja. S svojim ‘da’ je Bogu odprla vrata našega sveta: njeno dekliško srce je bilo polno upanja, povsem jo je razvnemala vera. Tako jo je Bog izbral in ona je verjela njegovi besedi. Devet mesecev je bila skrinja nove in večne Zaveze, sedaj v votlini premišljuje o Otroku in v Njem vidi ljubezen Boga, ki prihaja rešit svoje ljudstvo in celotno človeštvo.

     Poleg Marije je Jožef, potomec Jeseja in Davida. Tudi on je verjel angelovim besedam. Ko gleda Jezusa v jaslih, premišljuje, da ta Otrok prihaja od Svetega Duha, in da mu je Bog sam naročil, naj ga imenuje ‘Jezus’. V tem imenu je upanje za vsakega človeka, kajti preko tega otroka, rojenega iz žene, bo Bog človeštvo odrešil smrti in greha. Zato je pomembno gledati jaslice!

     V jaslicah pa so tudi pastirji, ki predstavljajo ponižne in uboge, ki so pričakovali Mesija, ‘Izraelovo tolažbo’ in ‘odrešenje Jeruzalema’. V Otroku vidijo izpolnitev obljub in upajo, da bo Božja rešitev prišla za vsakogar od njih.

     Kdor zaupa vase, ne pričakuje rešitve od Boga. O tem smo prepričani: naše gotovosti nas ne bodo rešile; edina gotovost, ki nas rešuje, je gotovost upanja v Boga. Reši nas, ker je močan in nam omogoča v življenju hoditi z veseljem, z željo, da bi delali dobro, z željo, da bi bili srečni v večnosti. Majhni, pastirji, zaupajo v Boga, upajo Vanj, in se veselijo, ko v otroku prepoznajo znamenje, ki so jim ga nakazali angeli.

     Ravno zbor angelov z višav oznanja veliki načrt, ki ga uresničuje ta Otrok: ‘Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji’. Krščansko upanje se izraža v hvaljenju in zahvaljevanju Bogu, ki je uvedel svoje Kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru. Današnji večer bo resnično praznik, če bomo sprejeli Jezusa, seme upanja, ki ga Bog polaga v sledi naše osebne in skupnostne zgodovine. Vsak ‘da’ Jezusu, ki prihaja, je kal upanja. Zaupajmo v to kal upanja, v ta ‘da’: Da, Jezus, ti me lahko rešiš, ti me lahko rešiš!’ Vesel božič upanja vsem!

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2024/12/24/torek-24-december-2024/

     BOŽJE USMILJENJE, KI NAM V BESEDI, KI JE POSTALA ČLOVEK, DAJEŠ OPRAVIČENJE, ZAUPAMO VATE!

     Odgovori
9. Miro says:

   24. decembra, 2024 at 12:09

   POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI

   »Poslušajte vzgojo in bodite modri, nikar je ne zametujte.«
   (Prg 8,33)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    24. decembra, 2024 at 12:03

    BOŽIČ – PRAZNIK JEZUSOVEGA ROJSTVA

    NA BOŽIČNI DAN, 25. DECEMBRA, V KATOLIŠKI CERKVI PRAZNUJEMO ROJSTVO JEZUSA KRISTUSA. VSEBINA PRAZNIKA JE POVEZANA S SKRIVNOSTJO BOŽJEGA UČLOVEČENJA. Z JEZUSOVIM PRIHODOM V ZGODOVINO SE JE BOG DOKONČNO IN NEPREKLICNO ZAVZEL ZA SVET IN ZA ČLOVEKA.

    KAKO PRAZNOVATI SVETI VEČER

    Natančen datum Jezusovega rojstva ni znan, čeprav je njegovo rojstvo zgodovinsko dejstvo. Po tem dogodku od 6. stoletja naprej štejemo tudi človeško zgodovino. Papež Julij I. (337–352) je za datum Jezusovega rojstva določil 25. december. Čas zimskega solsticija je bil že v predkrščanskih časih obdobje praznovanja in festivalov. Cerkev se je temu prilagodila in obdobju okoli solsticija, ko se dnevi začenjajo daljšati, dala novo vsebino. Ob prihodu nove luči v naravo kristjani praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Kakor koli natančen datum Jezusovega rojstva za krščanske veroizpovedi danes ni več bistvenega pomena, pač pa je glavna njegova vsebina: Božji Sin se je učlovečil in prišel na svet, da bi človeštvo odrešil njegovih grehov.

    V Cerkvi so za božič že zgodaj vpeljali navado trikratnega obhajanja maše (opolnoči, ob zori in podnevi), kakršne nima noben drug praznik. Cerkev še danes ob božiču opravlja trikratno evharistično slavje – vsak duhovnik sme izjemoma opraviti tri maše. Pri polnočni maši je največji poudarek na Jezusovemu rojstvu v hlevu in hvalnici angelov, pri zorni ali pastirski maši se pripoved nadaljuje s pastirji, ki so obiskali Jezusa, s čimer se pripoved o rojstvu konča. Dnevna maša je vsebinsko najgloblja, saj je središčni odlomek iz Svetega pisma vzet iz začetka Janezovega evangelija.

    »Ko Bog v polnosti časov pošlje svojega edinega Sina in Duha ljubezni, razodene svojo najglobljo notranjo skrivnost. Bog sam je večno izmenjavanje ljubezni: Oče, Sin in Sveti Duh; in namenil nam je deležnost pri tem večnem izmenjavanju« (Katekizem Katoliške Cerkve 221). V liku Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, najdemo razlago Boga Očeta, ki nam je razumljiva šele po delovanju Svetega Duha, ki je izlit v našo notranjost.

    Z Jezusovim rojstvom Bog postane del zgodovine človeštva. Leto njegovega rojstva deli zgodovino na dvoje: pred in po Kristusu. S trenutkom, ko se je Božji Sin učlovečil, se je svet spremenil. Prišla je Luč, da bi premagala moralno noč človeštva, prišlo je Življenje, da bi se zoperstavilo »kulturi smrti«, prišla je Pot, da bi pokazala, ljudem, ki tavajo v tej »dolini solz«, smer, ki pelje v Nebesa.

    Praznik Jezusovega rojstva je za vsakega kristjana priložnost, da se odpre in dovoli, da se Bog rodi v njegovem srcu ter tako utrdi in poglobi svojo vero.

    JASLICE

    Ne vemo natančno, kdaj so začeli postavljati jaslice po cerkvah in hišah, eno je gotovo, da imajo izvor v božični skrivnosti in da so se nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni božiča. So živa predstavitev božične skrivnosti in naš izraz pojmovanja te skrivnosti. Nekateri trdijo, da so jih poznali že v 4. stoletju, vsaj v Betlehemu, sv. Frančišek Asiški pa jih je leta 1223 postavil v gozdu pri kraju Greccio v Umbriji.

    Podobe Jezusa, Marije in Jožefa nam brez besed pripovedujejo o Božji ljubezni do nas, pa tudi o ljubezni, ki vlada v sveti Družini.

    PESEM SVETA NOČ

    Pesem Sveta noč je nastala za božič leta 1818 v Oberndorfu pri Salzburgu. Župnikov pomočnik Josef Mohr je napisal besedilo, učitelj Franc Ksaver Gruber, cerkovnik in organist v Oberndorfu, pa ga je uglasbil. Na sam sveti večer 1818 je Mohr prinesel Gruberju besedilo s prošnjo, naj ga uglasbi za dva solo glasova in zbor ter pripiše še spremljavo za kitaro. Gruber je to takoj naredil in pesem so peli že pri tisti polnočnici. Sčasoma se je razširila po svetu in postala najbolj znana in najbolj priljubljena božična pesem, brez katere si ne moremo predstavljati božiča.

    BOŽIČNI ČAS

    Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta. V središču božičnega časa je božič – praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Jn 3,17).

    Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli Božje življenje. Praznik Gospodovega rojstva – božič, je vedno sodoben, saj je praznik vseh trenutkov našega življenja, ker se more vsak čas izvršiti božja zamenjava. Vsak dan, vsak trenutek nam Bog daje Kristusa, mi pa se moramo po Kristusu darovati Bogu. Božični čas je kratek, a zelo bogat.

    Praznik Gospodovega rojstva ima osmino, ki se konča s praznikom Marije, svete Božje Matere. Med osmino je nedelja svete Družine. Drugi zelo pomemben praznik božičnega časa je Gospodovo razglašenje (6. januar). Pri njem gre za razodetje Jezusovega božanstva. Najprej modrim, za tem ob krstu v reki Jordan, nato pa še na svatbi v Kani Galilejski. S praznikom Jezusovega krsta, v nedeljo po Gospodovem razglašenju se konča praznovanje njegovega skritega življenja in začenja spomin javnega oznanjevanja in navzočnosti Božjega kraljestva.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/bozic-praznik-jezusovega-rojstva-20152122015

    Odgovori
    • Miro says:

      24. decembra, 2024 at 12:03

      BOŽJE USMILJENJE, KI NAM V BESEDI, KI JE POSTALA ČLOVEK, DAJEŠ OPRAVIČENJE, ZAUPAMO VATE!

      Odgovori