Članki za dušo

14.976 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   11. junija, 2025 at 23:53

   BOG NAS LJUBI IN JE VEDNO Z NAMI. SMO TUDI MI VEDNO ZVESTI BOGU? SPOLNJUJEMO BOŽJO VOLJO?!

   Bog nas je ustvaril zato, ker nas Ljubi brezpogojno, vsakogar, ljubi tudi sovražnike in zoprneže. Imamo svobodno voljo, da gremo po Njegovi poti Odrešenja ali pa da lahko nekam zaidemo brez Evangelija in vodstva našega Boga. Iz prilike o Izgubljenem sinu pa zvemo, da se Bog razveseli vsakogar, ki se vrne k Njemu. Na nas je, da delamo Dobro, Ljubimo in Odpuščamo. In Bog to vidi in nam bo povrnil. S svobodno voljo se odločamo, ali gremo po Poti Odrešenja in sledimo Naukom Evangelija. Prosimo Boga za Božje Vodstvo in Milost. Prosimo Boga, da nas Vodi in Uči in spremlja povsod! Prosimo Svetega Duha, da nas poživlja in preraja vse in nam Pomaga da ne zaidemo! da nam Daruje vseh 7 Darov Svetega Duha.

   Doslej je bilo že večkrat poudarjeno, da smo vsi ljudje na Zemlji po Božji Ljubezni ustvarjeni po Njegovi Milosti in da imamo svobodno voljo ter se odločamo ali bomo sledili Bogu in Evangeliju ali pa bomo zašli na kriva Pota, kjer ni Boga. Bog nikogar ni določil vnaprej, da se bo izgubil ali zašel, kot trdijo nekateri, ker nas vse Ljubi brez Izjem, saj drugače ne more. Bog prezpogojno Ljubi vse ljudi in se veseli vsakogar, ki gre k Njemu in/ali ki se zopet vrne k Njemu kot Izgubljeni Sin v Evangeliju. Mislim, da Bog nikogar ne sili v nekaj, vendar pomaga vsakomur, ki ga prosi pomoči in Božjega Vodstva, ko zboli, se izgubi, zaide na čudna pota ipd. Bog tudi poseže in spreobrne ljudi kot je npr. v Damasku preganjalca Kristjanov Savla, da je postal apostol Pavel in goreč kristjan. Na nas je, da spoštujemo deset Božjih Zapovedi in Evangelij našega Boga. Ker verniki nimamo dovolj teološke izobrazbe in kljub temu da lahko veliko beremo velja, da o Bogu vemo zelo zelo malo ali pa skoraj nič. Tudi v znanosti vemo, da so pravi znanstveniki zelo delovni in skromni, ker vedo, da zelo malo vedo. Tudi mi skromno priznajmo, da zelo malo vemo. Ko odkriješ nekaj novega se nam odprejo nove razsežnosti skrivnosti, dileme in tančice, ki zahtevajo nadaljnje delo in raziskovanje. In vse se zgodi z Božjo Pomočjo in Božjo Voljo.

   Quid de Deo tantum docere et illuminare Deum per gratiam ipsius, qui non minus nosse sententiam et summum ali slovensko: o Bogu ve kaj le Tisti, ki ga je Bog sam o sebi po svoji milosti podučil in razsvetlil, ne pa Drugi, ki premalo vedo/vemo in izražajo/izražamo kvečjemu svoje mnenje in prepričanje. Tudi papež Frančišek opozarja ljudi in vernike, da ne sodimo, ker premalo vemo in imamo premalo usmiljenja za druge. Sodil bo Bog ne Ljudje. In brez Boga ne moemo nič prav narediti in nič prav razumeti, pa naj se še trako trudimo s vojimi človeškimi močmi! Prosimo Božjega Vodstva in Poduka in Pomoči, da bomo spolnjevali Božjo Presveto Voljo in ne naše človeška!

   Kaj pa jaz vem moram skromno pripomniti ? O Bogu in o drugih ljudeh vemo zelo zelo malo ali nič. Zato lahko rečemo tako mislimo ali verjemo, ne pa tako nujno je, ker je tako rekel nekdo, ki je neka avtoriteta. Kar je prav v Človeških Očeh ni nujno prav tudi v Božjih Očeh. velika Skrivnost je Bog naš Gospod, pa vendar nam je tako blizu, saj je pri nas cel čas.

   Potrebno je zato Boga prositi in moliti za Milost, da nas razsvetli in poduči. Sicer pa zakaj bi iskali Boga, če je že On ob Nas in mi v Njem, kot sem navedel v že objavljenem prispevku Anthony de Mello (jezuit v Indiji): Ptičja Pesem. Ptica je ptica takrat ko ima pesem in jo poje. Kristijan je kristjan takrat ko je Dober, Ljubeč, ko odpušča in ko hodi po Poti Odrešenja k Bogu na osnovi Evangelija kot Veselega Oznanila vsem Ljudem na Zemlji brez izjem. Bog je Ljubite se med Seboj. In dostikrat velja, da ne razlagamo ljudem v stiski postav, ampak ravnamo kot Samaritan, ki je tiho in takoj pomagal ranjencu, levit in pravoverni Jud pa sta odšla flegma po poti naprej. In poznala sta vse judovske postave le Ljubila nista, kot je rekel o njih Jezus. Dostikrat je boljša pomoč, beseda utehe, ljubezen in objem tistega, ki je žalosten, osamljen in obtežen. Jezus že ve, zakaj je rekel, da zdravnika potrebujejo bolni in ne zdravi.In Bog je tam, kjer se ljudje imajo radi, si pomagajo in spolnjujejo Njegovo voljo ter prispevajo k prihodu Nebeškega kraljestvo k nam na Zemlji. Bodimo podobni Jezusu in spolnujujmo Božjo Voljo in Nauke Evangelija. Amen.

   Janez

   ADDENDUM
   Poglej ven, kjer pojejo ptice, kjer so ljudje, poglej morje, oblake, gozd, naravo, reko, zvezde in luno, sonce na nebu. Vse to sem ustvaril zate moj Otrok, ker Te Ljubim. Zakaj bi iskal Boga le tako, da bi bral o Njem v knjigah, govoril o Njem, razmišljal o Njem če je že tu ob meni in čaka name, da ga bom zagledal v soljudeh, Naravi, živalih in Stvarstvu, ki s Njegov Dar Človeku? Je Moj Neskončno Dobri in Usmiljeni Oče, ki čaka na svoje Otroka, da pride k Njemu. Pusti svoje razgovore, misli in knjige pridi k Meni, čakam Te moj Dragi Otrok. Praviš, da se nisi vseh grehov spomnil in spovedal ? Ljubim Te moj Otrok in kot Dobri Oče sem že vse pozabil in te vabim, da prideš po Poti k Meni v Objem. Kdor namreč ljubi pozabi in odpusti. Jaz sem Dober, Usmiljeni in Ljubeči Bog, ki Ljubi in Odpušča svojim otrokom. Pridi k meni grešni n trpeči človek, odpustil sem Ti, obrisal bom Tvoje solze in te potolažil, saj sem Tvoj Oče. Rad Te imam Človek tudi ko grešiš in me žališ in zavračaš Mojo Ljubezen. Vabim te človek, da prideš nazaj k Meni v Očetovski Objem in si mi v Veselje, ker hočeš da živiš po Božji Volji in Jezusovem Evangeliju. Veselimo se Odrešenja in Božjega Stvarstva, saj nam Bog hoče le vse Dobro. Bodimo Veseli Kristjani in zvesti Jezusovi Evangelizatorji in Oznanjevalci Vere v Kristusa!

   Odgovori
2. janez says:

   10. junija, 2025 at 20:45

   Radio Ognjišče Pater dr. Karel Gržan: Obvarujmo se pred pandemijo strahu!
   28.03.2020, 17:13
   »Ne bojte se!« je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. Z duhovnikom in patrom dr. Karlom Gržanom smo ob evangelijskem odlomku Jezus pomiri vihar (Mr 4,35-41) na Radiu Ognjišče razmišljali, kako v časih preizkušnje, kakršen je tudi sedanji, v sebi krepiti mir, zaupanje, spokojnost misli in čutenj. »Človek je krhko bitje, včasih se nam zdi kaj brezupno, ko se utapljamo, ko nam voda sega do grla. Zelo nevarna je nadutost, jaz sem močan, vse zmorem. Si močan, če pridobivaš duhovne moči. Tako kot telo potrebuje hrano za moč, tako potrebujemo tudi hrano za svojo srčnost. Pomembno je, kako stabilizirati sebe v najgloblji srčiki lastne biti, hvaležni moramo biti, da imamo vero, da se znamo prebujati v zaznavi Boga, da znamo stabilizirati notranjo vzvalovanost,« je dejal dr. Karel Gržan in spodbudil, da uporabljamo orodja umiritve: molitev rožnega venca, litanije, teizejske speve … Večkrat rečemo, da so bili naši predniki pobožni, toda oni so se po Bogu reševali, imeli so duhovni red, molili zjutraj, opoldne in zvečer.»Ta duhovna orodja so narejena po meri človeka, tudi na vrtu uporabljam orodja, ki so nam jih pustili predniki, motiko, da razrahljamo zemljo, z molitvijo pa razrahljamo tisto, kar nas dela utrujene. V kriznih časih je to treba »ponucat«, pravi pater Karel Gržan.

   Vsak človek ima tudi stopnjo občutljivosti
   V odlomku o viharju na jezeru valovi prestrašenost, zbeganost. Trenutki, ki jih živimo sedaj, so podobni, zato se je po besedah Karla Gržana v tem trenutku pomembno obvarovati ne samo pandemije virusa, ampak tudi strahu. Treba je iskati in najti načine, kako sami sebe prebujati v spokojnost, zaupanje, v tisto pričakovanje, da se bodo stvari uredile. Misli nas lahko speljejo v čisto tesnobo, strah. Vsak človek ima ne le stopnjo bolečine, ampak tudi stopnjo občutljivosti. Če nekdo, ki je prestrašen, gleda samo to, kar ga straši, res lahko to v njem prebudi vihar groze, v katerem je resnično samo še to, da se utapljamo, da bo vsega konec, tako kot so doživljali apostoli. Vse se zdi preveč oddaljeno, nič ni več trdnega, ni nobene opore, gotovosti, zdaj je to virus, ampak to razmišljanje, prestrašenost zaradi bolezni, se lahko zgodi večkrat, kajti veliko stvari lahko vzvalovi naše počutje. Ko te nekaj prestraši, samo še bolj gledaš v tisto, kar starši, zato je zelo pomembno vaditi pozornost, dobiti napotila, kako iz teh strahov, ki dejansko stanje samo slabšajo. Duhovnik se je navezal na svojo osebno izkušnjo: »V preteklem letu sem doživljal negotovost, ko sem zbolel in nisem vedel, ali je zelo težka bolezen ali ne. K sreči je bil potem izvid dober, toda v tistem letu čakanja so se pojavili tudi simptomi, značilni za težko bolezen, saj me je bilo strah. Tudi zdaj lahko kdo samo kihne, ima vročino in že pomisli, da je okužen. Zato je pomembno, kako se v teh težkih časih svetliti, če se sam ne bi znal umirjati, bi bila situacija težja, nekdo ti mora pomagati. Danes sem neki gospe rekel, naj se ustavi, saj brska samo po podatkih, koliko je že bolnih, umrlih. Svojo pozornost usmerjajmo v tisto, kar nam bo dalo moči.« Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Zdaj so časi, ko je potrebno ohraniti trdno vero, hkrati pa upoštevati tudi vsa navodila, ki so nam dana, saj je odgovornost na vsakem posamezniku. »Napotila je potrebno vzeti zelo zares, to kar rečjo, tega se moramo držati. Bog je postavil zakonitosti v naravo in jo je treba upoštevati, milost predpostavlja naravo. Če kdo ne stavi na modrost, je tudi kaznovan, so sankcije, ki morajo strezniti človeka,« je poudaril dr. Karel Gržan in svojo misel slikovito opisal tudi z zgodbo o utapljajočem se človeku, ki je čakal na rešitev Boga, a ker ni šel v čoln, ki mu ga je Bog poslal po ljudeh, je utonil.

   Ali Bog spi?
   Mnogo ljudje se v dani situaciji epidemije in preizkušenj sprašuje, ali Bog spi, zakaj nam ne pomaga. Karel Gržan se ob tem spet naveže na evangeljski odlomek in pojasni: » Apostoli nam kažejo, kako moramo ravnati, ko se nam zdi, kakor da Bog spi. Ampak on ne spi, mi smo v zaznavi do njega zadremali, otopeli, preveč spravljeni na površje, v površnost, premalo v duhovno prebujenost zaznave njegove bližine. Kako se buditi? Apostoli so začeli klicati Boga z njegovim imenom: Jezus, a ti je malo mar, usmili se nas. To je zame tista pomembna molitev, ko izrečeš ime Boga, gospod Jezus Kristus, usmili se me. Sam to pogosto molim, ko zaznam, da bi me misel lahko zamorila, ko se v meni prebuja tesnobnost, nelagodnost, takrat začnem moliti to molitev oziroma samega sebe prebujati v zaznavo Božje prisotnosti in imenovati Boga z njegovim imenom: Gospod Jezus Kristus, usmili se me, objemi me, umiri me, daj da zaznam tvojo bližino. Večkrat se pošalim, da če kličeš Jankota in Metko, ne prime, »prime« pa, če kličeš Jezusa, v tebi se prebudi umiritev.«

   Izročajmo v Božje roke, človeška moč je omejena
   Ko nam je lepo, se zgubimo, postanemo površni, nekoč, ko so bili težji časi, so ljudje vedno imeli določen čas, zjutraj, opoldne, zvečer, ko so se prebudili v zaznavo Božje prisotnosti, da so pridobili duhovni mir, notranjo moč, svetlo, sveto zaznavnost, s katero so potem lažje gledali optimistično z zaupanjem v čas in prostor. V obdobjih, ko je kriza, ko je nekaj v zraku, je zelo pomembno, da se ne prepustimo viharnosti, da se znamo stabilizirati, da se znamo vedno znova prebujati, ampak za to moramo imeti red. Ko nam je lepo, ko niso krizni časi, pa se spomniš na Boga in pomoliš, zdaj pa je potreben red – kot ga moramo imeti, če jemljemo zdravila. Drugače nas prestrašenost spodnese in nas odnese, potem smo samo še v paniki, v tesnobi in ko te enkrat nosi strah, negotovost, potem se težko ustaviš, zato moraš imet točke stabilnosti.

   »Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Če nosiš sam vse ljudi, ki jih imaš rad, te to lahko utopi, zamori, preobremeni, zato je potrebno za tiste, ki te bi skrbelo, dati ven iz sebe v sveto. Ko izročiš samega sebe, se izjemno razbremeniš. Zelo se mi smilijo ljudje, ki morajo sami nositi tolike v svojih skrbeh in jih ne znajo izročati v sveto. Če pomislim nase, si preprosto ne znam predstavljati, kakšne cirkuse bi zganjal, kakšne strahove, kako bi obremenjeval, kako bi ob vseh poročilih še sam dodatno temnil misli in počutje, če ne bi tega izročanja opravil ne samo zjutraj, ampak tudi opoldne in zvečer. Temeljna je molitev izročanja, po Mariji k Jezusu. Potem človek mirno zaspi, ker tisti, ki so v tvojem srcu, duši, dragoceni, so izročeni v tisto varstvo, ki jih najbolj lahko doseže. Naše človeška moč je omejena,« spomni pater Karel Gržan.

   Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost pravi pater Gržan
   Mnogi so v teh dneh osamljeni, strah jih je. Pater Karel Gržan pravi, da strahu ne smemo zapreti vase, ker bo rovaril in strašil v nas, v naših misli, strah je treba dati na svetlo in tam izgubi moč. Toda pomembna je povezanost z Bogom, pomembno je duhovno ravnovesje, ki stabilizira tudi naše čustveno ravnovesje in povezanost z ljudmi dobre volje. »Povezanost s svetim Bogom in ljudmi dobre volje ti da moč, da lažje sprejemaš realnost, ki jo moramo sprejeti, da ne zaidemo v paranojo. To ne pomeni, da bližnjim ne izrazimo, kaj čutimo, toda pred tem molimo, se umirajmo, poskrbimo za duhovni red, potem pa je svojo doživljajsko resničnost mogoče izražati tudi svojim najbližjim,« svetuje dr. Karel Gržan: »Apostoli so rekli, mi se utapljamo, tebi pa ni mar. Pred Bogom so bili iskreni, to spodbuja tudi nas, da smo pred Njim iskreni. Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost, do konca izrazimo čutenja: »Boga ne bomo utopili s svojimi bremeni, tam se bodo bremena utopila in mi bomo ostali na površju. Tudi če je očitek, mu ga izročimo.«

   Dr. Karel Gržan je dal na Radiu Ognjišče veliko konkretnih spodbud, da bomo lažje preživeli te čase preizkušnje, zato pogumno iz dneva v dan, kajti: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18).

   Addendum
   Pater Gržan: Vesel sem za papeža Frančiška, ki govori jezik sožitja, spoštljivosti; ki se ne postavlja nad druge, ker se zaveda, da moramo skupaj graditi boljši svet. To pa je mogoče le v medsebojnem spoštovanju in dopolnjevanju. Raznolikost bogati, le skupne cilje človečnosti moramo ozavestiti. V krščanstvu govorimo, da je Bog Svete trojice – raznolikost v enosti Ljubezni. Pomembna je ponižna spoštljivost tudi v odnosu do stvarstva. Vse, kar je ustvarjeno, nosi globinski pečat svete Enosti, ki se izraža v raznolikosti. Sv. Frančišek Asiški pravi, da smo z vsem ustvarjenim bratje in sestre.

   Karel Gržan (rojen leta 1958) je duhovnik (magister teologije) in doktor literarnih ved. Širši javnosti je postal znan leta 1997, ko je na Razborju pod Lisco ustanovil don Pierinovo komuno za dekleta. Ljudje ga poznajo po številnih literarnih delih, ljudskih igrah in tudi arheološkem delu, nedavno pa je zaslovel s političnoekonomskimi besedili s pomenljivimi naslovi, kot so Vstanimo v suženjstvo zakleti ali 95 tez, pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. To besedilo je napisal letos, ob 500. obletnici reformacije. Biva na samotni domačiji nad Lučami skupaj s kobilo Kapro. Tja se je pred leti umaknil po možganski kapi. Veliko lepega, optimističnega ter duhovno spodbudnega zna povedati na enostaven in razumljiv način! Gospod pošlji nam še več ljudi Dobre Volje in jim pomagaj, da bodo Veselo in angažirano Oznanjali Vero.

   Odgovori
3. janez says:

   10. junija, 2025 at 14:11

   Sveti oče papež Frančišek: Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo tudi mi usmiljeni

   Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.

   Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan

   Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.

   1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe.

   Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«

   Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.

   Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju.

   Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.

   2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.

   Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.

   Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021

   Odgovori