Članki za dušo

15.025 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   21. junija, 2025 at 11:32

   KER JE BOG SVET IN PRAVIČEN, MORA KAZNOVATI GREHE IN NAS SVOJE OTROKE VZGAJATI!
   Ker je obljubil poraziti Satana, sovražnika svojega ljudstva, in smrt, ki nam jo je naš greh povzročil, je Bog zmagovito zagotovil odpuščanje in odrešenje prek Jezusove nadomestne smrti na križu (Drugo pismo Korinčanom 5,21). Jezus je na križu umrl za svoje izvoljene ovce (Evangelij po Janezu 10,15–17). »Sicer pa je tudi Kristus trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vas pripeljal k Bogu. Res je bil po mesu umorjen, a po Duhu je bil oživljen« (Prvo Petrovo pismo 3,18). Jezus je bil križan za grehe verujočih in obujen od smrti za dokaz, da so naši grehi odpuščeni: » … on je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja« (Pismo Rimljanom 4,25).

   Zdaj pa nazaj k prvotnemu vprašanju, namreč »Kako lahko zagotovo vem, da bom po smrti odšel v nebesa?« Tole je odgovor — verjemi v Jezusa Kristusa in rešen boš (Apostolska dela 16,31). »Tistim pa, ki so jo [besedo, t. j. Jezusa] sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga« (Evangelij po Janezu 1,12–13). Večno življenje lahko sprejmeš samo kot BREZPLAČNO darilo samo po božji milosti samo prek vere samo v Jezusu Kristusu. »Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Pismo Rimljanom 6,23). Šele ko te bo Bog Sveti Duh obnovil z novim rojstvom od zgoraj po veri v Jezusa, lahko začneš živeti polno in smiselno življenje. Jezus je rekel: »Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Evangelij po Janezu 10,10). Vsi, ki resnično pripadajo Jezusu, bodo kot njegovi učenci večnost preživeli z Jezusom v nebesih: »Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Evangelij po Janezu 14,1b–3). Če te danes Bog Sveti Duh kliče zaupati v Gospoda Jezusa Kristusa kot svojega osebnega Odrešenika, in zdaj želiš biti gotov, da boš po smrti odšel v nebesa, ti pravi: »Spreobrni se torej in pokesaj, da se ti izbrišejo grehi, moli in živi bogaboječe in pravično po Evangeliju, spolnjuj Božjo Voljo in delaj dobra dela drugim tako, da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in [ti] Gospod pošlje Mesija Jezusa, ki [ti] je namenjen« (Apostolska dela 3,19–20, poudarek dodan).

   Ljudje zaupamo in verjemo v Boga, ker je Dober in Usmiljen. Na koncu vedno zmaga Božje Usmiljenje. Smisel kazni za grešne ljudi, ki se kesajo in spovedo Bogu se smatra kot očiščenje in ne uničenje ljudi ter odpuščanje zaradi Božje Dobrote in Božjega Usmiljenja. Ker je Bog usmiljen in milostljiv, mora tudi človek biti pravičen in bogaboječ ter spolnjevati Božjo Voljo in spolnjevati Jezusov Evangelij. Človek mora imeti harmonični odnos z Bogom, s samim seboj, z drugimi bližnjimi in s celotnim Stvarstvom. Pravičnost in usmiljenje imata pomemben cilj v Božjem Načrtu, da se ljudje po Božji Milosti zveličajo. Pravičnost odkriva razodeta Božja pričakovanja, usmiljenje pa odkriva brezpogojno in zaradi tega nerazumljivo Božjo ljubezen, ker nas Bog ljubi vedno, tudi takrat ko grešimo in s tem žalimo Božjo Ljubezen. Po Jezusovem darovanju na križu in Vstajenju smo grešniki odkupljeni za svoje grehe, ker je Bog tako hotel. Da Kristusovo trpljenje človeka osvobaja, ustreza tako Božjemu usmiljenju kot tudi Božji pravičnosti. Pravičnosti zato, ker je s svojim trpljenjem na križu Kristus zadostil za grehe človeškega rodu, tako da je bil človek osvobojen po Kristusovi pravičnosti; usmiljenju pa zato, ker je Bog, ko je videl, da človek ne more sam zadostiti za grehe vsega človeštva, iz Neskončne Božje Ljubezni in želji po spravi z človekom daroval svojega Sina, da bi zanje zadostil. Takšno Božje Usmiljenje je bilo večje, kot če bi človeku Bog odpustil grehe brez zadoščenja. Bog nas Ljubi in nam Hoče le vse Dobro. Bog Hoče, da se vsi Zveličamo s Spolnjevanjem Božje Volje in Jezusovega Evangelija konkretno v vsakdanjem življenju. Da smo Dobri, Ljubeči, Usmiljeni Samaritani, da si Pomagamo in Slavimo Boga s Pravičnim Življenjem. In da se z Njegovo Pomočjo Vrnemo nazaj k Bogu in Hodimo Po Poti, ki Vodi k Jezusu.

   Kadar nam Vera in molitev ter zakramenti in Evangeliji Kristusa Odrešenika dejavno pomagajo tako,
   da smo dobri ljudje in kristjani,
   da si radi vedno pomagamo in služimo drug drugemu,
   da spolnjujemo Božjo Voljo in Jezusov Evangelij Bogu v Čast in Veselje,
   ko bo na Zemlji zavladal Božji Mir, Dobrota, Ljubezen ter Usmiljenje,
   tedaj bo Božje kraljestvo lahko že tu med nami zdaj in za vekomaj
   ter ob koncu slednjih dni tudi za pravične v Nebeški Domovini.
   Gospod pridi in ostani z Nami vse dni,
   Pomagaj nam, da bomo spolnjevali Božjo Voljo in Živeli kot Jezus naš Odrešenik. Amen.

   Odlomek iz objavljene molitve: Prirejeno in dopolnjeno po Prihajam k Tebi, molitve in premišljevanja, kapucini 1995.

   Medmrežje Gotquestions et altro

   Izaija 54, 10 Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni, GOSPOD.

   Odgovori
   • Hvala says:

     22. junija, 2025 at 11:06

     4 STAVKI O JEZUSU, KI JIH NE BI SMELI GOVORITI OTROKOM

     “BOG TE KAZNUJE”
     ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

     Čeprav je trpljenje pogosto posledica greha, je napačno in nevarno predstavljati trpljenje ali neuspeh kot kazen za točno določen greh. Če otrok sliši, da ga je Bog kaznoval, bo mislil, da je trpljenje vedno “zasluženo”.

     O Božji kazni se tudi na splošno zelo veliko govori, a so takšne predstave napačne.
     ……………………

     https://si.aleteia.org/2020/10/22/4-stavki-o-jezusu-ki-jih-ne-bi-smeli-govoriti-otrokom/

     Odgovori
   • janez says:

     23. junija, 2025 at 8:36

     Evangeličani izhajajo iz Svetega pisma, ker verujejo v Sola Fide Sola Scriptura. Začetek zgornjega prispevka je resda strog in izhajajoč iz Svetega pisma opozarja, da je greh gnusoba v Božjih Očeh in da se z grehom oddaljujemo od Boga. Navedene pa so tudi vse ustrezne povezave iz Svetega pisma, ki so podlaga za pogled avtorja v prispevku.

     Kaj ja nauk? Prevsem vztrajanje v grehu, ko se ljudje trmasto zapirajo pred Bogom pa je velik greh, ki pomeni, da se je človek oddaljil od Boga in greši v mislih in dejanjih. Bog pa vseeno pričakuje, da se grešniki vrnemo nazaj, ker je Usmiljen in Dober. In spomnimo se, da kar je prav v človeških očeh ni prav v Božjih Očeh. Boga nas Čaka na Obalah Večnosti in nam Hoče le vse Dobro.

     Pravično in bogaboječe življenje kristjanov ni v tem, da smo brez greha, ampak v tem, da greh pogumno in brez zadržkov priznavamo, se pokesamo in skušamo popraviti kar se da. Da pred Bogom upognemo koleno in ga prosimo pri spovedi in s kesanjem iskreno Usmiljenja in Odpuščanja. Ker smo ubogi grešniki in berači pred Bogom. Bolj kot ga sproti priznavamo in izročamo Gospodu, še posebej v zakramentu sprave, bolj bomo živeli svobodno. Vedno pa je pravi čas, da pridobimo nazaj svobodo za katero nas je osvobodil Kristus (Gal 5,1). In da prosimo Boga Pomoči, da se bomo ogibali greha.

     Spomnimo se nadalje npr. na priliko o prešuštnici. Jezus je bil edini, ki bi lahko prešuštnico obsodil. Vendar je ni. V odlomku o prešuštnici lahko na koncu beremo, da ji je Jezus, potem, ko je pismouki in farizeji niso obsodili, rekel: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več!« (Jn 8,11) Bog odpušča, ker nas Ljubi, ker je Dober in je Usmiljen, ko se spovemo in pokesamo grehov in ga prosimo odpuščanja in se poboljšamo. Prav pa je, da poznamo Božje Nauke in Zapovedi, da vemo, kaj se sme in kaj je greh, ko žalimo Boga in se od Njega z grehom oddaljujemo.

     Bog je Usmiljenje in Ljubezen. Odpušča nam, klo se spovemo in pokesamo in hoče, da se kot izgubljeni otroci vrnemo nazaj k Očetu. Jezus namreč ni prišel na svet zato, da bi uničil ljudi skupaj z grehom, ampak je prišel uničit samo greh. Besede »pojdi in odslej ne greši veš« ne pomenijo, da po odpuščanju grehov človek ne sme več grešiti. Človek je grešnik in greši do konca svojega življenja. Pomembno pa je, da greh nenehno prelagamo na Gospoda. Največja zabloda človeka je, če se sprijazni in živi z grehom, kot, da se ni nič zgodilo. Človekova svoboda je v tem, da v trenutku greha, greh izroča Gospoda in na ta način besede »ne greši več« pomenijo »v tem trenutku si postal svoboden od greha«. Greh ni več naša stvar, ker se ne ukvarjamo več z njim mi, kot ubogi posamezniki, ampak ga izročamo Gospodu, ker je edino on sposoben, da namesto greha vlije v nas svojo ljubezen. In nam odpusti ko se pokesamo in spovemo in Verujemo v Boga; predvsem pa takrat, ko našo Vero izkazujemo na vsakem koraku z vsakim dejanjem in dihom tako, da spolnjujemo Božjo Voljo in ne človeške volje. In smo Usmiljeni in Ponižni, Dobri in Bogaboječi, Samaritanski in polni Ljubezni in Sočutja ter Pomoči do drugih, saj smo tudi mi grešniki in berači pred Bogom in brez Boga ne moremo storiti NIČ. On je naše vse kar premoremo in smo. Prenehajmo soditi druge, ker bo sodil Bog ne mi ubogi grešniki !!! In kar bomo storili enemu izmed najmanjših, bomo storili drugim!!! Ljubimo Boga in svoje bližnje in bodimo Usmiljeni in ne sodimo, da ne bomo sojeni!!! Bodimo Dobri, Usmiljeni, Ljubeči in samaritansko pomagajmo ubogim in bolnim in povsod izžarevajmo Kristusa. In Odpuščajmo drug drugemu, saj tudi v Očenašu molimo: “In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom”.

     Addendum (Katekizem RKC)
     Kazni za greh
     1472 Da razumemo ta nauk in ravnanje Cerkve, je treba vedeti, da ima greh dvojno posledico. Veliki greh nam odvzame občestvo z Bogom in nas s tem stori nezmožne za večno življenje, katerega odvzem se imenuje “večna kazen” za greh. Po drugi strani pa ima vsakteri greh, tudi mali, za posledico nezdravo navezanost na stvari, navezanost, ki potrebuje očiščenja bodisi na tem svetu bodisi po smrti, v stanju, ki ga imenujemo vice. To očiščevanje osvobodi od tega, kar imenujemo “časna kazen” za greh. Teh dveh kazni ne smemo umevati kot neke vrste maščevanje, ki ga Bog naloži od zunaj, ampak kot izvirajoče iz same narave greha. Spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, more doseči grešnikovo popolno očiščenje, tako da ne bi ostajala nobena kazen (prim. Trid.konc.: DS 1712-1713; 1820).

     1473 Odpuščanje greha in vzpostavitev občestva z Bogom prinaša odpuščanje večnih kazni za greh. Toda časne kazni za greh ostanejo. Kristjan si mora prizadevati – s tem da potrpežljivo prenaša trpljenje in preizkušnje vsake vrste, in ko pride tisti dan, vedro sprejme smrt – da sprejema kot milost te časne kazni za greh; z deli usmiljenja in ljubezni, kot tudi z molitvijo in različnimi oblikami pokore si mora prizadevati, da popolnoma sleče “starega človeka” in obleče “novega človeka” (prim Ef 4, 24).

     Pridobitev odpustka od Boga po Cerkvi
     1478 Odpustek dobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, dolgovanih za svoje grehe. Cerkev hoče ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni (prim. Pavel VI., n. m. 8; Trid.konc.: DS 1835).

     Naj bo dovolj. Vsakdo ima svoj človeški pogled. Različnost pa bogati. In učimo se drug od drugega na sočuten in strpen način tako, da bomo Bogu v Radost in Veselje. Le pri Bogu je vse Dobro in Prav.

     Odgovori
2. janez says:

   21. junija, 2025 at 11:29

   KAKO LAHKO ZAGOTOVO VEM, DA BOM PO SMRTI ODŠEL V NEBESA?
   Ali zagotovo veš, da imaš večno življenje in da boš po smrti odšel v nebesa? Bog hoče, da je njegovo ljudstvo v to prepričano! Apostol Janez je v Svetem pismu napisal kristjanom: »Pričevanje pa je v tem: Bog nam je dal večno življenje in to življenje je v njegovem Sinu. Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja. To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina« (Prvo Janezovo pismo 5,11–13). Recimo, da si prav zdaj umrl in stojiš pred Bogom ter te On vpraša: »Zakaj naj te spustim v nebesa?« Kaj bi mu odgovoril? Mogoče ne bi vedel, kaj odgovoriti. Kar pa moraš vedeti je, da je ljubeči in milostljivi Bog stvarstva vsem verujočim ljudem zagotovil pot, po kateri bomo lahko točno vedeli, da bomo po smrti odšli v nebesa, kjer bomo preživeli večnost z njim. Ta pot je odrešujoča vera v Jezusa Kristusa. Takole trdi Sveto pismo: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16). Najprej moramo razumeti dejstvo, zakaj je zahtevana vera v Jezusa kot edina pot do nebes. Težava je v tem, da nam naša grešna narava preprečuje, da bi imeli pravilno razmerje z Bogom na kateri koli drug način. Zato, ker smo grešniki po naravi in smo po izbiri kršili božjo postavo in smo brezupno krivični pred svetim Bogom. Zaslužili smo si večno kazen, namreč večno smrt v peklu. Toda dobra novica je: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu« (Pismo Rimljanom 3,22–24). Sami sebe ne moremo rešiti. »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil« (Pismo Efežanom 2,8–9). S svojimi grehi si zaslužimo smrt in pekel: »Plačilo za greh je namreč smrt; …« (Pismo Rimljanom 6:23a). Zato, »Božji milostni dar pa je Večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Pismo Rimljanom 6,23b), samo vsakemu, ki veruje. Jezus sam je to potrdil, ko je rekel: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po Meni« (Evangelij po Janezu 14,6b).

   Odgovori
   • janez says:

     21. junija, 2025 at 11:37

     Vir prispevka je Medmrežje Gotquestions et altro

     Odgovori
3. janez says:

   20. junija, 2025 at 8:52

   Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest? Ognjišče upokojeni mariborski nadškof dr. Turnšek

   Vprašanje za Ognjišče: Prvo: slišimo, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti? Bralec Ognjišča

   Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. KDOR JE BOGU NEDOSTOPNO ZAKRKNJEN IN NEDOSTOPEN TAKO, DA BOGA NITI NE PRIZNA, DA JE BOG, IN SE KOT GREŠNI ČLOVEK SAM POSTAVI NA NJEGOVO MESTO ALI POSTAVI TJA KAKŠNO DRUGO STVAR, TA GREŠI PROTI SVETEMU DUHU!. ČE SE TO STANJE SPREMENI, PA BOG LAHKO VSTOPI VANJ IN MU NAKLONI SVOJO OČIŠČUJOČO IN ODPUŠČAJOČO MILOSTNO BOŽJO NAVZOČNOST IN ODPUŠČAJOČO LJUBEZEN! Takrat pa ta greh do Svetega Duha ni več neodpustljiv, ker človek ni več zakrknjen in nedostopen do Boga, KER GA JE SPREJEL IN VANJ VERUJE!

   In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

   Če kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja.
   Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo VEST. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.

   Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano. Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

   Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.
   Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega. Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi Božje usmiljenje in Božja Milostna Ljubezen pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v DOBREM IN Z LJUBEZNIJO TER USMILJENIM ODPUŠČANJEM!.

   Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016).

   Efežanom 1, 7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

   Addendum:
   Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Matej 12,31). To je posebno in veselo sporočilo za vse nas grešne ljudi in kristjane. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.Prosimo Boga za Odpuščanje in tudi mi odpuščajmo drugim dolžnikom!

   Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno UPIRANJE Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil Božje ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do ZAKRKNJENEGA človekovega srca. Vendar Bog vedno čaka človeka, da se VRNE K NJEMU NAZAJ V OBJEM!

   Odgovori
4. janez says:

   19. junija, 2025 at 10:33

   Sveto rešnje telo in kri ali Telovo, praznik 10. junija 2025: Misli papeža Frančiška

   Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes se v Italiji in tudi pri drugih narodih po svetu obhaja slovesni praznik Kristusovega Telesa in Krvi, Corpus Domini. Evharistija je zakrament občestva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj živeli hojo za Jezusom in vero vanj. Ta večer smo mi tista množica iz evangelija, ko Jezus nasiti pet tisoč glavo množico. Tudi mi želimo hoditi za Jezusom, ga poslušati, vstopiti v občestvo z njim v evharistiji, da bi ga tako spremljali in bi nas on spremljal. Jezus govori v tišini skrivnosti evharistije in nas vsako krat spominja, da hoditi za njim pomeni izstopiti iz nas samih in iz našega življenja narediti dar njemu in drugim in ne našo posest. Velika množica ljudi je sledila Jezusu in ga poslušala, kajti govoril in deloval je na neki nov način. Ko se je zvečerilo, so učenci ljudi hoteli odpustiti. To je bila njihova rešitev za množico, ki se je nahajala na pustem kraju: Vsak naj poskrbi zase, odide v bližnje vasi in si najde prenočišče in hrano.

   Tudi kristjani smo velikokrat v tej skušnjavi, ko se ne zavzamemo za stiske drugega, ampak ga raje odslovimo z besedami: »Naj ti Bog pomaga!« A Jezusov odziv gre onkraj takšne drže, s katero preseneti učence: »Vi sami jim dajte jesti«. Učenci ljudi na Jezusovo prošnjo posedejo po skupinah, Jezus blagoslovi pet hlebov kruha in dve ribi, razdelijo jih med množico in vsi se nasitijo. In v tem gre za trenutek globokega občestva: množica, žejna Gospodove besede, je sedaj nahranjena z njegovim kruhom življenja. S poslušanjem Jezusove besede in hranjenjem z njegovim telesom in krvjo, množica postane skupnost, anonimnost postane občestvo. Evharistija je zakrament občestva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj živeli hojo za Jezusom in vero vanj. Vprašati se moramo, kako živimo evharistijo, na anonimen način ali kot resnično občestvo z Gospodom in tudi vsemi brati in sestrami.

   Pomnožitev kruha izvira iz Jezusovih besed učencem: »Vi sami jim dajte«. Učenci razdelijo tisto malo, kar imajo. Ravno tistih nekaj hlebov in rib v Gospodovih rokah nasiti vso množico. V Cerkvi in tudi v družbi, je ključna beseda, ki se je ne smemo bati, solidarnost; dati na razpolago Bogu to, kar imamo, naše male zmožnosti, kajti samo v razdeljevanju, v podarjanju, bo naše življenje rodovitno, rodilo bo sadove, saj je beseda solidarnost nepriljubljena pri svetnem duhu. Ta večer nam Gospod ponovno razdeljuje kruh, ki je njegovo Telo, on sam se podarja. In tudi mi doživljamo solidarnost Boga s človekom; solidarnost, ki se nikoli ne izčrpa; solidarnost, ki nas vedno osupne. Bog nam postane bližnji, v žrtvi križa se poniža in vstopi v temo smrti, da bi nam dal svoje življenje, ki premaga zlo, egoizem in smrt. Jezus se nam tudi ta večer daje v evharistiji, z nami deli isto pot, postane hrana, ki podpira naše življenje tudi v trenutkih, ko pot postane težka in ovire upočasnjujejo naše korake. V evharistiji nas Gospod spodbuja, da hodimo po njegovi poti služenja, razdeljevanja, poklanjanja. Tisto malo, kar imamo, tisto malo, kar smo, če razdelimo, bo postalo bogastvo, kajti moč Boga, ki je ljubezen, vstopa v našo revščino in jo spreminja.

   Evharistija je »povzetek« vsega Jezusovega bivanja, ki je bilo eno samo dejanje ljubezni do Očeta in do bratov. Tudi tam, kakor med čudežem pomnožitve hlebov, je Jezus vzel kruh v svoje roke, povzdignil Očetu blagoslovno molitev, razlomil kruh in ga dal učencem. Potem je isto storil s kelihom vina. Toda tisti trenutek, na večer pred svojim trpljenjem, hoče On v tej gesti zapustiti Oporoko nove Zaveze, trajen spomin svoje velike noči trpljenja in vstajenja. Praznik Rešnjega Telesa nas vsako leto vabi, da obnovimo čudenje in veselje za ta čudovit Gospodov dar, evharistijo. Sprejmimo jo z hvaležnostjo, ne pasivno, iz navade. Ne smemo se navaditi evharistije in iti obhajati se, kakor iz navade, ne! Vsakič, ko se približamo oltarju, da bi prejeli evharistijo, moramo obnoviti naš »amen« Kristusovemu telesu. Ko duhovnik reče »Kristusovo telo«, mi rečemo: »Amen«. Naj bo to »amen«, ki prihaja iz srca, iz prepričanja. Jezus je, Jezus nas je zveličal in Jezus je, ki prihaja dati mi moč za življenje. Jezus je, živi Jezus.

   Odgovori
5. janez says:

   19. junija, 2025 at 10:19

   KAJ JE ZA KRISTJANE NAJVEČJA IN NAJPOMEMBNEJŠA BOŽJA ZAPOVED?
   Farizej, ki naj bi bil »strokovnjak za postavo«, je postavil to vprašanje Jezusu (Evangelij po Mateju 22,34–36). »Rekel mu je: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.‹ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: ›Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‹ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki‹« (Evangelij po Mateju 22,37–40, glej tudi Evangelij po Marku 12,28–34).

   Jezus tukaj navaja dve starozavezni zapovedi, ki povzemata vse zakone in zapovedi v Svetem pismu (Tretja Mojzesova knjiga 19,18; Peta Mojzesova knjiga 6,4–5; 10,12–13). Specifično pove bistvo desetih zapovedi (Druga Mojzesova knjiga 20 in Peta Mojzesova knjiga 5), ki povzema Božje stalno merilo za celotno človeštvo glede odnosov z njim in drug z drugim, namreč popolno in neskončno ljubiti Boga in bližnjega s popolnoma vsemi našimi sposobnostmi, ne da bi enkrat samkrat grešili. Pomanjkanje naše brezhibne ljubeče poslušnosti in nesebičnosti je vzrok za odtujitev med Bogom in človekom in med ljudmi. Naše uporništvo do Boga je pokvarilo vsak odnos.

   Ko je drug učitelj Mojzesove postave vprašal, kako lahko »doseže večno življenje,« mu je Jezus odgovoril, da mora brezhibno izpolnjevati deset zapovedi, kot so povzete v teh dveh (Evangelij po Luku 10,25–37). Jezus potrjuje, da so Adam in vsi njegovi potomci zavezani k osebni, popolni, natančni in nenehni poslušnosti, z obljubo življenja za izpolnjevanje postave in z obljubo smrti za njeno kršenje. Samo dve zapovedi sta, ki ju moramo izpolnjevati, vendar to vsem spodleti. Celo mnogi samooznanjeni kristjani igrajo farizeja, skušajo upravičiti sebe, tako da zmanjšajo obseg in natančnost Božje moralne postave, da lahko pomirijo svojo vest in krivdo. Prikladno spregledajo ponovljene vse in izključijo tiste, ki jih ne želijo imeti za svojega bližnjega.

   Jezusov odgovor je svetopisemski odziv na »farizeja« v vseh ljudeh vsepovsod, ki skušajo meriti duhovnost s tem, kako dobro mislijo, da izvajajo samo zunanje, delno, legalistično in hinavsko pobožnjaštvo. Vsak, tako kristjan kot nekristjan, mora v celoti izpolnjevati vse Božje moralne zakone. Merilo, ki ga je Bog postavil za Adama v edenskem vrtu, in je bilo ponovno postavljeno v Mojzesovi postavi, je isto merilo, ki ga zahteva Jezus – popolnost (Tretja Mojzesova knjiga 11,44–45; 19,2; 20,7.26; Peta Mojzesova knjiga 23,12–14; Evangelij po Mateju 5,43–48; Pismo Rimljanom 13,8–10; Pismo Galačanom 5,14; Jakobovo pismo 2,8–13). Vendar nihče, niti resnično na novo rojen kristjan, v katerem prebiva Sveti Duh, ne ljubi resnično in brezhibno Boga z vsemi zmožnostmi, prav tako ne svojega bližnjega enako kakor sebe.

   Če iskreno razložimo Jezusove besede v kontekstu, se srečamo z dejstvom, da povzema celotno Mojzesovo postavo s tema dvema zapovedima. V tem trenutku oznanja postavo, ne evangelij. Jezus hoče, da razumemo, kako nemogoče je za nas, da bi bili brezhibno poslušni. To ni dobra novica. Njegov namen je, da izvoljeni spoznamo, da ker mi vsi vsak dan grešimo v mislih, besedah in dejanjih, ne moremo biti nikoli pravični pred Bogom po svojih zaslugah. Na ta način Jezus vodi tiste, ki jim je Bog dal milost, da vidijo edino upanje, ki nam je na voljo – Bog opravičuje brezbožneže (Pismo Rimljanom 4,1–8). Neuspeh, da bi popolnoma izpolnjevali Božjo postavo, prinaša njegovo jezo nad vse grešnike. Vendar samo po svoji milosti, samo po daru vere Bog pripiše Kristusovo pravičnost, odpusti prestopke in doseže opravičenje za tiste, ki verujejo (Pismo Rimljanom 4,9–25). »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Pismo Rimljanom 5,8). »Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje. Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega« (Pismo Rimljanom 10,4–5). Vendar nihče ne more brezhibno izpolnjevati pravičnosti iz Mojzesove postave. Zato Bog usmiljeno pravi: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Pismo Rimljanom 10,9–13). Kristusov evangelij »je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje … V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere« (Pismo Rimljanom 1,16–17).

   Jezus nam jasno pove, kaj je najpomembnejša zapoved. Edino vprašanje je, ali resnično in dejansko živimo ti zapovedi? Ali mi (celo kristjani) resnično ljubimo Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem umom in z vso močjo in ali res ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe – ves čas in brezhibno? Če smo iskreni do sebe, vemo, da tega ne delamo. Z veseljem priznamo: »Toda preden je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere« (Pismo Galačanom 3,23–24). Samo po Božji milosti spreobrnitve priznavamo svojo grešnost in brezupnost ter se obračamo samo na Kristusa kot naše edino upanje odrešitve.

   Kot kristjani, celo ko se trudimo v sodelovanju z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas, delamo samo majhne korake do ljubezni do Boga in svojega bližnjega. Zagotovo nikoli izkustveno ne dosežemo merila popolnosti, imenovanega v teh dveh zapovedih. Celo najbolj predani in popolnoma posvečeni kristjani nikoli ne dosežejo tega, da bi ljubili Boga z vsem srcem, dušo, umom in močjo v tem življenju (Pismo Rimljanom 7). Še dobro, da naš Usmiljeni in Dobri Bog pri kristjanih išče napredek, ne popolnost (Prvo pismo Timoteju 4,15). Ko naše srce in um postopoma spreminja Sveti Duh, ki prebiva v nas, se lahko izboljšamo v ljubezni do Boga in do drugih (Pismo Rimljanom 12; Prvo Petrovo pismo 1,13–16). A dokler smo v tem človeškem, zemeljskem telesu, ki ga je pokvaril greh, ne bomo tega nikoli popolno storili. Ne obupujte nad svojimi porazi in ne bodite hinavci, tako da trdite, da delate nekaj, česar ne (Jakobovo pismo 2,8–13). Raje pustite, da vas neuspeh pripelje nazaj h Kristusovemu križu, kjer je umrl za svoje ljudi za njihov greh nepopolne ljubezni do Boga in do drugih. Veselite se v svoji bitki proti preostanku greha, ki prebiva v vas, in se zavedajte, da imate zagotovljeno odrešitev s pripisano Kristusovo pravičnostjo, ne po kakršni koli svoji zaslugi (preučujte Pismo Rimljanom 6–8).

   Gotquestions et altro

   Božja Ljubezen vate zaupamo.
   Božje Usmiljenje vate zaupamo.
   Božja Dobrota vate zaupamo.
   Amen.

   Odgovori
6. janez says:

   16. junija, 2025 at 12:26

   Ervin Mozetič (obrazložitev Evangelija): Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Lk 12,51–53

   Svetem pismu imamo kar nekaj mest in izjav, ki jih težko razumemo, ki nas vznemirijo ali celo razjezijo. Verjetno so za koga kdaj tudi takšni deli Svetega pisma razlog, da knjigo odloži, da se naveliča branja, češ saj tega sodobni človek ne more razumeti, preveč je nasprotij. Lahko pa so prav takšna manj razumljiva mesta izziv, da se ob njih ustavimo in začnemo kopati po rudniku Besede.

   Med vznemirjajoče izjave v Svetem pismu spada tudi beseda o miru in meču, ki jo je Jezus namenil tistim, ki so se odločali hoditi za njim. S stališča sodobnega političnega marketinga, kjer je veljavna deviza čim bolj všečno govorjenje, čim manj vznemirjanja z resnicami, ki jih ljudje ne želijo slišati, je bil Jezusov nagovor poslušalcem sila čuden in neprivlačen. Nedvomno je evangelij oznanilo miru v najbolj temeljni razsežnosti, ki razkriva bistvo Boga, ki ga oznanja. Bog se je že v zgodovini Izraela razodeval kot Bog miru in zvestobe , njegovo kraljevanje pa čas miru in varnosti. Hrepenenje po miru in spravi je bilo gonilo mesijanskih pričakovanj. Jezusovo rojstvo je pomenilo oznanilo miru za vse ljudi, njegovo življenje in odrešenjska smrt na križu pa počelo miru, ki ustvarja novega človeka.
   Mir je Božji dar in za njegovo sprejetje je potrebna brezkompromisna odpoved zlu in zaupanje v Darovalca. Meč lahko predstavlja ostrino boja proti zlu in radikalnost odločitve. Meč torej ne pomeni človeške sile ali oblasti, na katero bi morali računati in s katero bi zmagovali. Na kaj so stavili takrat, ko jih je Jezus prvič poslal oznanjat? Odšli so na njegovo besedo. Odšli so, ker jih je poslal, ker so mu verjeli. To je torej meč oznanjevalcev. Njegova beseda je edini meč, ki lahko zagotovi evangeliju zmago. To je beseda o moči in zvestobi Boga, ki bo ostala večno.

   Jezusova beseda je torej meč, ki ne pusti nikogar, ki jo sprejme, v nekem navideznem miru. To je beseda, ki vznemirja, ki terja odločen odgovor. V kraljestvo evangelija so povabljeni vsi, a žal vsi ne bodo vstopili. Besede evangelija so namenjene vsem, a žal jih vsi ne razumejo. Razumevanje pa ni v prvi vrsti odvisno od učenih razlag ali od izobrazbe, temveč od našega poguma, da pustimo, da nas te besede vznemirijo, torej od naše pripravljenosti, želje, da bi se spreobrnili.

   Ervin Mozetič, Pridi in poglej

   https://portal.pridi.com/2020/07/13/ponedeljek-13-julij-ne-mislite-da-sem-prisel-zato-da-prinesem-mir/
   2) »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.« Mt 10,34-11,1

   Čemu je prišel na svet Jezus? Da nam prinese Mir Božjih sinov in hčera. Ta mir ni spokojen. Izziva zlo in gre skozi hude bolje, ko sproža bridka nasprotovanja. Zlo ne trpi in hoče imeti »pogubni mir«, ki se prilagaja hudemu, sprejema in uporablja manipulacijo, izsiljevanje, laž, pohlep, nasilje in se mu ukloni ali pa vse to imenuije za dobro. Jezusov mir ni »Pax Romana« ali Pax Americana«. Njegov Mir je Mir Božjega Jagnjeta, nad katerim se znese nasilje volkov, tako drugačen od »pogubnega miru«.

   To je Mir Kraljestva, ki gre silnim (Mt 11,12), ki se ne prepustijo zlu in strahu pred smrtjo. Meč, ki ga bo Jezus uporabil, ni tak meč, kot ga izvleče Peter (Mt 26, 1 sl.). Jezusov Meč je Zaupanje v Očetovo Besedo, ki je dvorezni meč (Ps 149,6). Vstopa v kaos greha, ki preveva in sprevrača vse odnose (prim. Mih 7,6). Beseda razkrinka laž zla, ga loči od dobrega in s tem vrne Življenje, Ljubezen in Svobodo. Za Jezusom tudi njegovi Učenci vstopamo v zlo sveta: najprej v svojem srcu. V njhem Jezus najprej izvrši svoje Rešenje, Razločevanje in Osvoboditev. Vendar ne gre vse zlahka in brez odporov in bojev.

   Jezus je prišel med svoje in ga niso sprejeli (prim. Jn 1,11; Mt 13, 3 – 8; Mr 3, 20 sl. ). Učenci sami so ga prodali, zatajili, in zapustili. Njegovo ljudstvo ga je obsodilo skupaj s svojimi voditelji, v zavezništvu s pogani. Zavrnili so ga vsi tisti, ki se jih on ni sramoval imenovati brate (Heb 2,11). Temelj Miru je Njegova brezpogojna Ljubezen do slehernega izmed nas. Hrepeni po mojem odgovoru nanjo. Šele iz Njegove Ljubezni imam lahko zares rad svoje najbljižje in tudi sovražnike. Drugače živim v utvarah, ki me slej kom prej prevarajo in naredijo razdor, tako v meni kot med nami vsemi.

   https://www.duhovniodmiki.com/post/ponedeljek-15-tml-13-7-2020-mt-10-34-11-1

   Odgovori
7. janez says:

   14. junija, 2025 at 12:08

   Kaj pomeni Božanska skrb oziroma drugače povedano Božja previdnost za kristjane?

   Božja previdnost – to so posegi in dogajanja, po katerih Bog z modrostjo in ljubeznijo vodi vse stvari do njihovega poslednjega cilja. Božanska skrb ali drugače Božja previdnost, je Božji način upravljanja vsega, kar je v vesolju. Doktrina božanske skrbi pravi, da ima Bog vse popolnoma pod svojim nadzorom. To vključuje vesolje kot celoto (Psalm 103,19), snovni svet (Evangelij po Mateju 5,45), vse, kar je povezano z obstojem narodov (Psalm 66,7), človekovo rojstvo in usodo (Pismo Galačanom 1,15), človekove uspehe in neuspehe (Evangelij po Luku 1,52), varovanje Božjega ljudstva (Psalm 4,9) in še marsikaj. Doktrina je v neposrednem nasprotju z zmotnim prepričanjem, da vesolju vlada naključje ali usoda. Božanska skrb je preprosto Bog, ki uresničuje svojo voljo v vesolju, ki ga je ustvaril. Bog svoje načrte uresničuje med drugim tako, da upravlja človeške zadeve – in sicer prek svojega naravnega reda oziroma naravnih zakonov, ki jih je vzpostavil. Ti naravni zakoni niso nič drugega kot izraz delovanja Boga v njegovem vesolju. Sami po sebi, ločeno od Boga, ne obstajajo niti ne delujejo. Naravni zakoni so preprosto fizični izrazi Božjega upravljanja vesolja, ki ga je ustvaril.

   Božja skrb upravlja tudi človekove odločitve s tem, da pride k nam in nam poomaga, ko ga povabimo v svoje srce, Tretja Božja Oseba Sveti Duh. V svojih odločitvah in dejanjih dejansko nismo svobodni, saj delujemo v okviru Božje volje. Kar koli počnemo in kar koli sklenemo, je v popolni skladnosti z Božjo voljo – tudi kadar ravnamo grešno (Prva Mojzesova knjiga 50,20). Bog ima torej nadzor nad našimi odločitvami in dejanji (Prva Mojzesova knjiga 45,5; Peta Mojzesova knjiga 8,18; Pregovori 21,1). Vendar Bog to počne tako, da pri tem ni okrnjena odgovornost človeka kot moralnega subjekta niti njegova odgovornost za lastne odločitve, ko se svobodno odloča. Doktrino božanske skrbi lahko povzamemo takole: Bog je v večnosti po svoji volji odredil vse, kar se bo zgodilo; vendar nikakor ni Bog avtor greha, niti ni človek brez odgovornosti, ko ukrepa in se svobodno odloča. Osnovni način, kako Bog izvršuje svojo voljo, je prek sekundarnih dejavnikov (npr. naravnih zakonov, človekovih odločitev). Z drugimi besedami, Bog deluje posredno prek sekundarnih dejavnikov in s tem uresničuje svojo voljo.

   Včasih to stori s čudežnim delovanjem. Takšna dela imenujemo čudeži (tj. nadnaravni dogodki – za razliko od naravnih dogodkov). Čudež je, kadar Bog za kratek čas zaobide naravni red, ki ga je postavil, da bi svojo voljo in načrt uresničil nadnaravno. Naj navedemo dva primera iz Apostolskih del, s katerimi bomo ponazorili Božje neposredno in posredno uresničevanje njegove volje. V apostolskih delih je opisano spreobrnjenje Pavla iz Tarza. Bog je s slepečo svetlobo in glasom, ki ga je slišal le Savel, Savlu za vselej spremenil življenje. V svoji Božanski skrbi je določil, da bo Savla spreobrnil za nadaljnje uresničevanje njegove volje. Z neposrednim, čudežnim dejanjem je povzročil, da se je Savel spreobrnil in postal apostol sveti Pavel. Če govorite s katerim koli spreobrnjencem v krščanstvo, boste praviloma slišali sicer manj dramatično, a podobno zgodbo. Sovražni grešniki se pokesajo in spreobrnejo k veri v Kristusa, ko jim Sveti Duh čudežno spreobrne uporno srce – prek pridig, ki jih slišijo, branja Svetega pisma in vztrajnega pričevanja prijatelja ali sorodnika. Poleg tega Bog nenehno deluje v življenjskih situacijah in prek njih. Stiske, kot so izguba službe, razpad zakonske zveze, zasvojenost … vse to lahko Bog s svojo Modrostjo uporabi, da človeka privede do preobrata in spreobrnitve. Pavlova spreobrnitev je bila posledica neposrednega, nadnaravnega posega božanske skrbi, medtem ko se večina kristjanov spreobrne po dolgem zaporedju posrednih posegov božanske skrbi.

   V Apostolskih delih 16,6–10 najdemo tudi poročilo o Božjem posrednem uresničevanju svoje volje. Bilo je med Pavlovim drugim misijonskim potovanjem. Bog je v svoji skrbi želel, da gre Pavel s spremljevalci v Troádo. A ko so odšli iz pizidijske Antiohije, so se sklenili napotiti proti vzhodu v Azijo. Sveto pismo pravi, da jim Sveti Duh ni dovolil besede oznanjati v Aziji. Tako so se odpravili proti zahodu v Bitinijo; a tudi to jim je Kristusov Duh preprečil in končali so na poti v Troádo. Zapisi o tem so nastali naknadno, po samih dogodkih. Sredi dogajanja je bilo mogoče najti običajno, logično razlago, zakaj učenci niso mogli oditi v Azijo ali Bitinijo. Vendar je Luka, pisec Apostolskih del, pri popisovanju teh dogodkov za nazaj po navdihu Svetega Duha spoznal, da je Bog učence vodil, kamor jih je želel poslati; to je Božja skrb. V pregovorih 16,9 je o tem zapisano: »Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake.«

   Nekateri menijo, da prepričanje o Božjem neposrednem ali posrednem upravljanju vsega onemogoča vsakršno možnost svobodne volje. Če ima Bog popoln nadzor, kako naj bi bili potemtakem ljudje v svojih odločitvah svobodni? Z drugimi besedami, če naj bi veljal pojem svobodne volje, mora obstajati nekaj, kar je zunaj suverenega Božjega nadzora – npr. naključnost človekovih odločitev. Za namen nazornejše razlage predpostavimo, da to drži. Kaj bi to pomenilo? Če Bog nima popolnega nadzora nad vsemi naključnimi možnostmi, kako nam potem zagotavlja odrešenje? Kot pravi Pavel v Pismu Filipljanom 1,6: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« Če Bog nima vsega pod svojim nadzorom, je ta obljuba – in s tem tudi vse druge svetopisemske obljube – neveljavna. Potemtakem nimamo popolne gotovosti, da bo dobro delo odrešenja, ki je bilo v nas začeto, tudi dokončano.

   Še več: če Bog nima nadzora nad vsem, to pomeni, da ni suveren; in če ni suveren, to pomeni, da ni vsemogočni Bog. Vztrajanje pri naključnem dogajanju zunaj Božjega nadzora nas pripelje do tega, da potem Bog sploh ni Bog. In če lahko naša »svobodna« volja preseže božansko skrb, kdo je navsezadnje Bog? Mi sami, ali res?. To pa seveda ni sprejemljivo za nikogar, ki ima krščanski, svetopisemski pogled na svet. Resnica je ta, da smo, dokler nas Milost božanske skrbi ne privede do spreobrnjenja in vere samo v Kristusa, duhovno mrtvi in usužnjeni grehu (Evangelij po Janezu 8,31–38; Pismo Rimljanom 6,15–23). Nimamo torej nekakšne »moralne nevtralnosti«, ki bi bila naše izhodišče pri ravnanju na podlagi svobodne volje. Božanska skrb ne uniči naše domnevne svobode. Nasprotno: edino Božanska skrb nas dela svobodne v Kristusu in nam omogoča, da primerno ravnamo v njegovi svobodi.

   Addendum:
   Božja previdnost oziroma Božja skrb za nas – to so posegi in dogajanja, po katerih Bog z modrostjo in ljubeznijo vodi vse stvari in ljudi v Stvarstvu do njihovega poslednjega cilja, v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo.Kristus nas vabi, naj se kot Božji Otroci sinovsko prepuščamo previdnosti našega nebeškega Očeta (prim. Mt 6,26-34); v naslonitvi na to pravi sv. apostol Peter: “Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas” (1 Pt 5,7; prim. Ps 55,23).

   Božja previdnost deluje tudi po delovanju stvari. Ljudem daje Bog, da svobodno sodelujejo pri njegovih načrtih. To, da Bog dopušča fizično in moralno zlo, je skrivnost, ki jo Bog osvetljuje po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal zlo. Vera nam daje gotovost, da Bog ne bi dopuščal zla, če ne bi po skrivnostnih poteh, ki jih bomo v polnosti spoznali šele v večnem življenju, napravljal, da tudi iz zlega prihaja dobro. Marsikaj ljudje ne razumemo svojo človeško pametjo, kar je Božja Skrivnost. Molimo in prosimo Boga za Milost in Poduk, da spoznamo kaj je Božja Volja za nas! In da odpremo svoje dušo in srce za Boga in ga povabimo, da pride in ostane z nami! Da bo povsod z nami in nas Učil in Vodil! Kajti Bog nam hoče le vse Dobro! Zato skrbi za nas kot Dobri in Ljubeči Bog!

   Medmrežje gotquestions, medmrežje Marija pomagaj Brezje, razna druga študijska verska literatura et altro

   Odgovori
8. janez says:

   11. junija, 2025 at 23:53

   BOG NAS LJUBI IN JE VEDNO Z NAMI. SMO TUDI MI VEDNO ZVESTI BOGU? SPOLNJUJEMO BOŽJO VOLJO?!

   Bog nas je ustvaril zato, ker nas Ljubi brezpogojno, vsakogar, ljubi tudi sovražnike in zoprneže. Imamo svobodno voljo, da gremo po Njegovi poti Odrešenja ali pa da lahko nekam zaidemo brez Evangelija in vodstva našega Boga. Iz prilike o Izgubljenem sinu pa zvemo, da se Bog razveseli vsakogar, ki se vrne k Njemu. Na nas je, da delamo Dobro, Ljubimo in Odpuščamo. In Bog to vidi in nam bo povrnil. S svobodno voljo se odločamo, ali gremo po Poti Odrešenja in sledimo Naukom Evangelija. Prosimo Boga za Božje Vodstvo in Milost. Prosimo Boga, da nas Vodi in Uči in spremlja povsod! Prosimo Svetega Duha, da nas poživlja in preraja vse in nam Pomaga da ne zaidemo! da nam Daruje vseh 7 Darov Svetega Duha.

   Doslej je bilo že večkrat poudarjeno, da smo vsi ljudje na Zemlji po Božji Ljubezni ustvarjeni po Njegovi Milosti in da imamo svobodno voljo ter se odločamo ali bomo sledili Bogu in Evangeliju ali pa bomo zašli na kriva Pota, kjer ni Boga. Bog nikogar ni določil vnaprej, da se bo izgubil ali zašel, kot trdijo nekateri, ker nas vse Ljubi brez Izjem, saj drugače ne more. Bog prezpogojno Ljubi vse ljudi in se veseli vsakogar, ki gre k Njemu in/ali ki se zopet vrne k Njemu kot Izgubljeni Sin v Evangeliju. Mislim, da Bog nikogar ne sili v nekaj, vendar pomaga vsakomur, ki ga prosi pomoči in Božjega Vodstva, ko zboli, se izgubi, zaide na čudna pota ipd. Bog tudi poseže in spreobrne ljudi kot je npr. v Damasku preganjalca Kristjanov Savla, da je postal apostol Pavel in goreč kristjan. Na nas je, da spoštujemo deset Božjih Zapovedi in Evangelij našega Boga. Ker verniki nimamo dovolj teološke izobrazbe in kljub temu da lahko veliko beremo velja, da o Bogu vemo zelo zelo malo ali pa skoraj nič. Tudi v znanosti vemo, da so pravi znanstveniki zelo delovni in skromni, ker vedo, da zelo malo vedo. Tudi mi skromno priznajmo, da zelo malo vemo. Ko odkriješ nekaj novega se nam odprejo nove razsežnosti skrivnosti, dileme in tančice, ki zahtevajo nadaljnje delo in raziskovanje. In vse se zgodi z Božjo Pomočjo in Božjo Voljo.

   Quid de Deo tantum docere et illuminare Deum per gratiam ipsius, qui non minus nosse sententiam et summum ali slovensko: o Bogu ve kaj le Tisti, ki ga je Bog sam o sebi po svoji milosti podučil in razsvetlil, ne pa Drugi, ki premalo vedo/vemo in izražajo/izražamo kvečjemu svoje mnenje in prepričanje. Tudi papež Frančišek opozarja ljudi in vernike, da ne sodimo, ker premalo vemo in imamo premalo usmiljenja za druge. Sodil bo Bog ne Ljudje. In brez Boga ne moemo nič prav narediti in nič prav razumeti, pa naj se še trako trudimo s vojimi človeškimi močmi! Prosimo Božjega Vodstva in Poduka in Pomoči, da bomo spolnjevali Božjo Presveto Voljo in ne naše človeška!

   Kaj pa jaz vem moram skromno pripomniti ? O Bogu in o drugih ljudeh vemo zelo zelo malo ali nič. Zato lahko rečemo tako mislimo ali verjemo, ne pa tako nujno je, ker je tako rekel nekdo, ki je neka avtoriteta. Kar je prav v Človeških Očeh ni nujno prav tudi v Božjih Očeh. velika Skrivnost je Bog naš Gospod, pa vendar nam je tako blizu, saj je pri nas cel čas.

   Potrebno je zato Boga prositi in moliti za Milost, da nas razsvetli in poduči. Sicer pa zakaj bi iskali Boga, če je že On ob Nas in mi v Njem, kot sem navedel v že objavljenem prispevku Anthony de Mello (jezuit v Indiji): Ptičja Pesem. Ptica je ptica takrat ko ima pesem in jo poje. Kristijan je kristjan takrat ko je Dober, Ljubeč, ko odpušča in ko hodi po Poti Odrešenja k Bogu na osnovi Evangelija kot Veselega Oznanila vsem Ljudem na Zemlji brez izjem. Bog je Ljubite se med Seboj. In dostikrat velja, da ne razlagamo ljudem v stiski postav, ampak ravnamo kot Samaritan, ki je tiho in takoj pomagal ranjencu, levit in pravoverni Jud pa sta odšla flegma po poti naprej. In poznala sta vse judovske postave le Ljubila nista, kot je rekel o njih Jezus. Dostikrat je boljša pomoč, beseda utehe, ljubezen in objem tistega, ki je žalosten, osamljen in obtežen. Jezus že ve, zakaj je rekel, da zdravnika potrebujejo bolni in ne zdravi.In Bog je tam, kjer se ljudje imajo radi, si pomagajo in spolnjujejo Njegovo voljo ter prispevajo k prihodu Nebeškega kraljestvo k nam na Zemlji. Bodimo podobni Jezusu in spolnujujmo Božjo Voljo in Nauke Evangelija. Amen.

   Janez

   ADDENDUM
   Poglej ven, kjer pojejo ptice, kjer so ljudje, poglej morje, oblake, gozd, naravo, reko, zvezde in luno, sonce na nebu. Vse to sem ustvaril zate moj Otrok, ker Te Ljubim. Zakaj bi iskal Boga le tako, da bi bral o Njem v knjigah, govoril o Njem, razmišljal o Njem če je že tu ob meni in čaka name, da ga bom zagledal v soljudeh, Naravi, živalih in Stvarstvu, ki s Njegov Dar Človeku? Je Moj Neskončno Dobri in Usmiljeni Oče, ki čaka na svoje Otroka, da pride k Njemu. Pusti svoje razgovore, misli in knjige pridi k Meni, čakam Te moj Dragi Otrok. Praviš, da se nisi vseh grehov spomnil in spovedal ? Ljubim Te moj Otrok in kot Dobri Oče sem že vse pozabil in te vabim, da prideš po Poti k Meni v Objem. Kdor namreč ljubi pozabi in odpusti. Jaz sem Dober, Usmiljeni in Ljubeči Bog, ki Ljubi in Odpušča svojim otrokom. Pridi k meni grešni n trpeči človek, odpustil sem Ti, obrisal bom Tvoje solze in te potolažil, saj sem Tvoj Oče. Rad Te imam Človek tudi ko grešiš in me žališ in zavračaš Mojo Ljubezen. Vabim te človek, da prideš nazaj k Meni v Očetovski Objem in si mi v Veselje, ker hočeš da živiš po Božji Volji in Jezusovem Evangeliju. Veselimo se Odrešenja in Božjega Stvarstva, saj nam Bog hoče le vse Dobro. Bodimo Veseli Kristjani in zvesti Jezusovi Evangelizatorji in Oznanjevalci Vere v Kristusa!

   Odgovori
9. janez says:

   10. junija, 2025 at 20:45

   Radio Ognjišče Pater dr. Karel Gržan: Obvarujmo se pred pandemijo strahu!
   28.03.2020, 17:13
   »Ne bojte se!« je ena izmed najpogosteje izraženih misli v Svetem pismu. Z duhovnikom in patrom dr. Karlom Gržanom smo ob evangelijskem odlomku Jezus pomiri vihar (Mr 4,35-41) na Radiu Ognjišče razmišljali, kako v časih preizkušnje, kakršen je tudi sedanji, v sebi krepiti mir, zaupanje, spokojnost misli in čutenj. »Človek je krhko bitje, včasih se nam zdi kaj brezupno, ko se utapljamo, ko nam voda sega do grla. Zelo nevarna je nadutost, jaz sem močan, vse zmorem. Si močan, če pridobivaš duhovne moči. Tako kot telo potrebuje hrano za moč, tako potrebujemo tudi hrano za svojo srčnost. Pomembno je, kako stabilizirati sebe v najgloblji srčiki lastne biti, hvaležni moramo biti, da imamo vero, da se znamo prebujati v zaznavi Boga, da znamo stabilizirati notranjo vzvalovanost,« je dejal dr. Karel Gržan in spodbudil, da uporabljamo orodja umiritve: molitev rožnega venca, litanije, teizejske speve … Večkrat rečemo, da so bili naši predniki pobožni, toda oni so se po Bogu reševali, imeli so duhovni red, molili zjutraj, opoldne in zvečer.»Ta duhovna orodja so narejena po meri človeka, tudi na vrtu uporabljam orodja, ki so nam jih pustili predniki, motiko, da razrahljamo zemljo, z molitvijo pa razrahljamo tisto, kar nas dela utrujene. V kriznih časih je to treba »ponucat«, pravi pater Karel Gržan.

   Vsak človek ima tudi stopnjo občutljivosti
   V odlomku o viharju na jezeru valovi prestrašenost, zbeganost. Trenutki, ki jih živimo sedaj, so podobni, zato se je po besedah Karla Gržana v tem trenutku pomembno obvarovati ne samo pandemije virusa, ampak tudi strahu. Treba je iskati in najti načine, kako sami sebe prebujati v spokojnost, zaupanje, v tisto pričakovanje, da se bodo stvari uredile. Misli nas lahko speljejo v čisto tesnobo, strah. Vsak človek ima ne le stopnjo bolečine, ampak tudi stopnjo občutljivosti. Če nekdo, ki je prestrašen, gleda samo to, kar ga straši, res lahko to v njem prebudi vihar groze, v katerem je resnično samo še to, da se utapljamo, da bo vsega konec, tako kot so doživljali apostoli. Vse se zdi preveč oddaljeno, nič ni več trdnega, ni nobene opore, gotovosti, zdaj je to virus, ampak to razmišljanje, prestrašenost zaradi bolezni, se lahko zgodi večkrat, kajti veliko stvari lahko vzvalovi naše počutje. Ko te nekaj prestraši, samo še bolj gledaš v tisto, kar starši, zato je zelo pomembno vaditi pozornost, dobiti napotila, kako iz teh strahov, ki dejansko stanje samo slabšajo. Duhovnik se je navezal na svojo osebno izkušnjo: »V preteklem letu sem doživljal negotovost, ko sem zbolel in nisem vedel, ali je zelo težka bolezen ali ne. K sreči je bil potem izvid dober, toda v tistem letu čakanja so se pojavili tudi simptomi, značilni za težko bolezen, saj me je bilo strah. Tudi zdaj lahko kdo samo kihne, ima vročino in že pomisli, da je okužen. Zato je pomembno, kako se v teh težkih časih svetliti, če se sam ne bi znal umirjati, bi bila situacija težja, nekdo ti mora pomagati. Danes sem neki gospe rekel, naj se ustavi, saj brska samo po podatkih, koliko je že bolnih, umrlih. Svojo pozornost usmerjajmo v tisto, kar nam bo dalo moči.« Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Zdaj so časi, ko je potrebno ohraniti trdno vero, hkrati pa upoštevati tudi vsa navodila, ki so nam dana, saj je odgovornost na vsakem posamezniku. »Napotila je potrebno vzeti zelo zares, to kar rečjo, tega se moramo držati. Bog je postavil zakonitosti v naravo in jo je treba upoštevati, milost predpostavlja naravo. Če kdo ne stavi na modrost, je tudi kaznovan, so sankcije, ki morajo strezniti človeka,« je poudaril dr. Karel Gržan in svojo misel slikovito opisal tudi z zgodbo o utapljajočem se človeku, ki je čakal na rešitev Boga, a ker ni šel v čoln, ki mu ga je Bog poslal po ljudeh, je utonil.

   Ali Bog spi?
   Mnogo ljudje se v dani situaciji epidemije in preizkušenj sprašuje, ali Bog spi, zakaj nam ne pomaga. Karel Gržan se ob tem spet naveže na evangeljski odlomek in pojasni: » Apostoli nam kažejo, kako moramo ravnati, ko se nam zdi, kakor da Bog spi. Ampak on ne spi, mi smo v zaznavi do njega zadremali, otopeli, preveč spravljeni na površje, v površnost, premalo v duhovno prebujenost zaznave njegove bližine. Kako se buditi? Apostoli so začeli klicati Boga z njegovim imenom: Jezus, a ti je malo mar, usmili se nas. To je zame tista pomembna molitev, ko izrečeš ime Boga, gospod Jezus Kristus, usmili se me. Sam to pogosto molim, ko zaznam, da bi me misel lahko zamorila, ko se v meni prebuja tesnobnost, nelagodnost, takrat začnem moliti to molitev oziroma samega sebe prebujati v zaznavo Božje prisotnosti in imenovati Boga z njegovim imenom: Gospod Jezus Kristus, usmili se me, objemi me, umiri me, daj da zaznam tvojo bližino. Večkrat se pošalim, da če kličeš Jankota in Metko, ne prime, »prime« pa, če kličeš Jezusa, v tebi se prebudi umiritev.«

   Izročajmo v Božje roke, človeška moč je omejena
   Ko nam je lepo, se zgubimo, postanemo površni, nekoč, ko so bili težji časi, so ljudje vedno imeli določen čas, zjutraj, opoldne, zvečer, ko so se prebudili v zaznavo Božje prisotnosti, da so pridobili duhovni mir, notranjo moč, svetlo, sveto zaznavnost, s katero so potem lažje gledali optimistično z zaupanjem v čas in prostor. V obdobjih, ko je kriza, ko je nekaj v zraku, je zelo pomembno, da se ne prepustimo viharnosti, da se znamo stabilizirati, da se znamo vedno znova prebujati, ampak za to moramo imeti red. Ko nam je lepo, ko niso krizni časi, pa se spomniš na Boga in pomoliš, zdaj pa je potreben red – kot ga moramo imeti, če jemljemo zdravila. Drugače nas prestrašenost spodnese in nas odnese, potem smo samo še v paniki, v tesnobi in ko te enkrat nosi strah, negotovost, potem se težko ustaviš, zato moraš imet točke stabilnosti.

   »Zjutraj grem najprej v kapelo, moja prva molitev je O Gospa moja – molitev je zelo dolga, ker ne izročim le sebe, ampak izročim v sveto tudi tiste, ki ste pomembni v mojem življenju, tudi vse vas … Če nosiš sam vse ljudi, ki jih imaš rad, te to lahko utopi, zamori, preobremeni, zato je potrebno za tiste, ki te bi skrbelo, dati ven iz sebe v sveto. Ko izročiš samega sebe, se izjemno razbremeniš. Zelo se mi smilijo ljudje, ki morajo sami nositi tolike v svojih skrbeh in jih ne znajo izročati v sveto. Če pomislim nase, si preprosto ne znam predstavljati, kakšne cirkuse bi zganjal, kakšne strahove, kako bi obremenjeval, kako bi ob vseh poročilih še sam dodatno temnil misli in počutje, če ne bi tega izročanja opravil ne samo zjutraj, ampak tudi opoldne in zvečer. Temeljna je molitev izročanja, po Mariji k Jezusu. Potem človek mirno zaspi, ker tisti, ki so v tvojem srcu, duši, dragoceni, so izročeni v tisto varstvo, ki jih najbolj lahko doseže. Naše človeška moč je omejena,« spomni pater Karel Gržan.

   Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost pravi pater Gržan
   Mnogi so v teh dneh osamljeni, strah jih je. Pater Karel Gržan pravi, da strahu ne smemo zapreti vase, ker bo rovaril in strašil v nas, v naših misli, strah je treba dati na svetlo in tam izgubi moč. Toda pomembna je povezanost z Bogom, pomembno je duhovno ravnovesje, ki stabilizira tudi naše čustveno ravnovesje in povezanost z ljudmi dobre volje. »Povezanost s svetim Bogom in ljudmi dobre volje ti da moč, da lažje sprejemaš realnost, ki jo moramo sprejeti, da ne zaidemo v paranojo. To ne pomeni, da bližnjim ne izrazimo, kaj čutimo, toda pred tem molimo, se umirajmo, poskrbimo za duhovni red, potem pa je svojo doživljajsko resničnost mogoče izražati tudi svojim najbližjim,« svetuje dr. Karel Gržan: »Apostoli so rekli, mi se utapljamo, tebi pa ni mar. Pred Bogom so bili iskreni, to spodbuja tudi nas, da smo pred Njim iskreni. Bog hoče našo pristnost, ne pobožnost, do konca izrazimo čutenja: »Boga ne bomo utopili s svojimi bremeni, tam se bodo bremena utopila in mi bomo ostali na površju. Tudi če je očitek, mu ga izročimo.«

   Dr. Karel Gržan je dal na Radiu Ognjišče veliko konkretnih spodbud, da bomo lažje preživeli te čase preizkušnje, zato pogumno iz dneva v dan, kajti: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah« (1 Jn 4,18).

   Addendum
   Pater Gržan: Vesel sem za papeža Frančiška, ki govori jezik sožitja, spoštljivosti; ki se ne postavlja nad druge, ker se zaveda, da moramo skupaj graditi boljši svet. To pa je mogoče le v medsebojnem spoštovanju in dopolnjevanju. Raznolikost bogati, le skupne cilje človečnosti moramo ozavestiti. V krščanstvu govorimo, da je Bog Svete trojice – raznolikost v enosti Ljubezni. Pomembna je ponižna spoštljivost tudi v odnosu do stvarstva. Vse, kar je ustvarjeno, nosi globinski pečat svete Enosti, ki se izraža v raznolikosti. Sv. Frančišek Asiški pravi, da smo z vsem ustvarjenim bratje in sestre.

   Karel Gržan (rojen leta 1958) je duhovnik (magister teologije) in doktor literarnih ved. Širši javnosti je postal znan leta 1997, ko je na Razborju pod Lisco ustanovil don Pierinovo komuno za dekleta. Ljudje ga poznajo po številnih literarnih delih, ljudskih igrah in tudi arheološkem delu, nedavno pa je zaslovel s političnoekonomskimi besedili s pomenljivimi naslovi, kot so Vstanimo v suženjstvo zakleti ali 95 tez, pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. To besedilo je napisal letos, ob 500. obletnici reformacije. Biva na samotni domačiji nad Lučami skupaj s kobilo Kapro. Tja se je pred leti umaknil po možganski kapi. Veliko lepega, optimističnega ter duhovno spodbudnega zna povedati na enostaven in razumljiv način! Gospod pošlji nam še več ljudi Dobre Volje in jim pomagaj, da bodo Veselo in angažirano Oznanjali Vero.

   Odgovori
10. janez says:

    10. junija, 2025 at 14:11

    Sveti oče papež Frančišek: Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo tudi mi usmiljeni

    Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.

    Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan

    Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.

    1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe.

    Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«

    Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.

    Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju.

    Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.

    2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.

    Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.

    Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021

    Odgovori