Članki za dušo

15.025 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   9. julija, 2020 at 12:31

   ALAN AMES V KNJIGI -ŽIVLJENJE IZ MILOSTI OPISUJE, KAKO JE BIL UJET V HUDIČEV KROG REVŠČINE, NASILJA, ALKOHOLA . PRVIH 40 LET SVOJEGA ŽIVLJENJA JE PREŽIVEL V BREZNIH ČLOVEŠKEGA BIVANJA , DOKLER NISO V NJEGOVO ŽIVLJENJE PO VIZIJAH IN GLASOVIH STOPILI ANGEL , SVETNICA IN SAM BOG.

   Zelo zanimivo opisuje, kako BOG človeka potegne iz brezna propada.

   Molitev. Molitev je človeku življenje, dihanje, zdravljenje in spreminjanje sveta. Molitev dela čudeže, sprosti Božjo moč in nobena sila je ne premaga. Kaj je zelo zanimivo vedeti in ugotoviti?. Ko mi molimo, molimo, nam Gospod začne vleči tančico iz obraza, ki je zakrivala pravo resnico. Nenadoma boste začeli spoznavati svoje grehe, ki jih prej sploh niste opazili, zavesa, ki je pokrivala oči bo padla in pokazana vam bo resnica o vas samih in o svetu. Zato moramo neprestano moliti. Sveti Duh bo razkrinkal laži hudobca.

   Alan Ames je napisal, kako ga je Marija prosila, naj neprestano moli. Potem ji je rekel:” Glej, ne vem , kako naj še več molim . ?”
   Dejala je: “ČE SLEHERNO SEKUNDO V DNEVU DARUJEŠ KOT MOLITEV LJUBEZNI, BO POSTALA MOLITEV. VSAKO MISEL, VSAKO BESEDO, VSAKO DEJANJE, VSAK DIH, VSAK UTRIP SRCA PRINESI K BOGU KOT MOLITEV LJUBEZNI IN POSTALI BODO MOLITEV LJUBEZNI. ”

   Jaz sem že večkrat napisala, da človek lahko moli 24 ur na dan. Tudi Sveti Pavel je rekel , vse kar delajmo naj bo Bogu v čast , ljudem v korist, naj jeste, spite , opravljate dela itd…

   Tudi Ames zelo poudarja, da naj se obrnemo k Bogu in prosimo Svetega Duha, naj nam pokaže kaj želi od nas.!
   Presenečeni bomo na tem kar bomo slišali.

   Sveti Duh je tisti, ki življenje oživlja, daje sadove in darove in kaže pot. V vsakem trenutku nam lahko prišepne, kaj naj naredimo. Zato sem že večkrat napisala, da molimo devetdnevnice k Svetemu Duhu. Vendar človek se mora res naučiti živeti pod vodstvom Svetega Duha. To je težko, ker smo mi ljudje navajeni, da si nekaj zamislimo, potem to hočemo imeti, pa še točno ob našem datumu itd, skratka to je življenje po mesu. Življenje pod vodstvom Svetega Duha pa je popolnoma drugače. In ker marsikdo tega ne more zdržati, če ne prosi BOGA za pomoč, za vzdržljivost, potem opusti pot, ki mu jo kaže Jezus s svojim Svetim Duhom in gre po svoji poti. Ker je to res težko, ni pa nemogoče, ker pri Bogu je vse mogoče, je potrebno res 24 ur moliti, to se pravi vse darovati Bogu.

   Odgovori
2. Janez says:

   9. julija, 2020 at 10:14

   NAJPOGOSTEJŠA OBŽALOVANJA LJUDI (Zgodba iz UK avtorice Bronnie Ware, medicinske sestre)
   Pred časom je na angleško govorečem trgu izšla knjiga z naslovom THE TOP FIVE REGRETS OF THE DYING (Pet najpogostejših obžalovanj umirajočih). Avtorica Bronnie Ware je medicinska sestra, ki je več let skrbela za umirajoče, v tem času pa je zbrala njihova največja življenjska obžalovanja.

   1. Želel/a bi si imeti pogum, da bi živel/a takšno življenje, kot sem si ga želel/a sama, ne kot ga drugi pričakujejo od mene. Gre za najpogostejše obžalovanje, ki se pojavi, ko se življenje končuje in ljudem postane jasno, kako je bilo njihovo življenje vodeno s strani drugih in da jim ni uspelo uresničiti niti polovice lastnih pričakovanj.
   2. Želel/a bi si delati veliko manj kot sem. Želja praktično vsakega moškega, ki so pogrešali odraščanje svojih otrok in intimnejši odnos s svojo življenjsko sopotnico. Spoznanje, da je življenje odšlo za nekoga drugega, je eno najgrozovitejših, ki prizadene predvsem moške, čeprav je bil odgovor pogost tudi med ženskami.
   3. Želel/a bi si biti odkrit/a z drugimi in izraziti svoje občutke in čustva. Večina ljudi zanika in tlači svoja čustva v želji, da bi lahko ostali v družbi ostalih. Posledica je ta, da se nikoli ne uspejo dokončno osebnostno razviti in postati to, kar si želijo. Zagrenjenost in osebnostna neuresničenost sta tudi zelo pogosta razloga za pojav različnih oblik ljubezni.
   4. Želel/a bi si ohraniti prijatelje. Bolezen je tista, ki razkrije vrednost pravega prijateljstva. Zavedanje, da je zgodba končana, je eno najbolj grenkih spoznanj, sploh zato, ker je prijateljstvo ena ključnih človekovih kvalitet.
   5. Želel/a bi si biti srečnejši/a. Želja je posledica presenetljivih spoznanj, da je sreča pravzaprav izbira in da si jo/e (ne)izbere vsak sam. Njena odsotnost je posledica zavestne odločitve ležernega in ugodnega življenja “srednjega razreda”, brez velikih sprememb in pretresov, z vedno dovolj veliko oddaljenostjo od vsakršnih sprememb. Brez Boga, ki je Ljubezen in Usmiljenje pa ni moč živeti!

   Nauk:
   Ne imejmo teh obžalovanj!!! Obžalovanje in strah sta tatova dvojčka, ki nam kradeta današnji dan! Živimo pravično, delajmo, pomagajmo in molimo tako, kot nas je učil Jezus in Ljubimo Boga in svoje Bližnje. (že objavljeno)

   Odgovori
3. Janez says:

   9. julija, 2020 at 10:01

   Zakaj moliti? V čem je smisel molitve, če Bog pozna prihodnost in že ima nadzor nad vsem? Če ne moremo spremeniti Božjega mišljenja, zakaj naj bi molili?

   Za kristjana naj bi bila molitev kot dihanje, lažje izvedljiva kot neizvedljiva. Molimo iz različnih razlogov. Kot prvo je molitev oblika služenja Bogu (Evangelij po Luku 2,36–38) in poslušnosti Bogu. Molimo, ker nam Bog zapoveduje, naj molimo (Pismo Filipljanom 4,6–7). Molitev lahko vidimo na primeru Kristusa in zgodnje krščanske cerkve (Evangelij po Marku 1,35; Apostolska dela 1,14; 2,42; 3,1; 4,23–31; 6,4; 13,1–3). Če je Jezus mislil, da je vredno moliti, bi morali tudi mi. Če je moral on moliti, da bi ostal v Očetovi volji, koliko bolj moramo moliti mi?

   Drugi razlog za molitev je, da je Bog namenil molitev za orodje pridobivanja njegovih rešitev v številnih situacijah. Molimo v pripravi na večje odločitve (Evangelij po Luku 6,12–13); da premagamo razne hudobčeve prepreke (Evangelij po Mateju 17,14–21); da zberemo delavce za duhovno žetev (Evangelij po Luku 10,2); da dobimo moč za premagovanje skušnjav (Evangelij po Mateju 26,41); in da dobimo orodje za duhovno krepitev drugih (Pismo Efežanom 6,18–19).

   K Bogu pridemo s specifičnimi prošnjami in imamo Božjo obljubo, da naše molitve niso zaman, tudi če ne dobimo tega, za kar smo specifično prosili (Evangelij po Mateju 6,6; Pismo Rimljanom 8,26–27). Obljubil je, da ko ga prosimo za stvari, ki so v skladu z njegovo voljo, nam bo dal, za kar prosimo (Prvo Janezovo pismo 5,14–15). Včasih zadrži svoje odgovore v skladu s svojo modrostjo in v našo korist. V teh situacijah moramo biti vztrajni in še naprej moliti (Evangelij po Mateju 7,7; Evangelij po Luku 18,1–8). Na molitev naj ne bi gledali kot na naše orodje, kako pripraviti Boga, da bi izvršil našo voljo na zemlji, ampak bolj kot na orodje, kako izvršiti Božjo voljo na zemlji. Božja modrost močno presega našo.

   Za situacije, v katerih ne poznamo specifično Božje volje, je molitev orodje za prepoznavanje njegove volje. Če sirijska žena s hčerko, ki je bila pod vplivom hudobneža, ne bi molila h Kristusu, njena hči ne bi bila ozdravljena (Evangelij po Marku 7,26–30). Če slepi pred Jeriho ne bi klical Kristusa, bi ostal slep (Evangelij po Luku 18,35–43). Bog je rekel, da pogosto nimamo, ker ne prosimo (Jakobovo pismo 4,2). V nekem smislu je molitev podobna oznanjevanju evangelija ljudem. Ne vemo, kdo se bo odzval sporočilu evangelija, dokler ga ne oznanimo. Prav tako ne bomo nikoli videli rezultatov uslišane molitve, če ne molimo. Pomanjkanje molitve kaže pomanjkanje vere in pomanjkanje zaupanja v Božjo besedo. Molimo, da pokažemo svojo vero v Boga, da bo storil, kot je obljubil v svoji besedi, in blagoslovil naše življenje veliko bolj, kot bi ga lahko kdajkoli prosili ali upali (Pismo Efežanom 3,20). Molitev je naše primarno orodje, da vidimo Boga, ki deluje v življenju drugih. Ker je naše orodje, da se »priključimo« na Božjo moč, je naše orodje, da premagamo hudiča in njegovo vojsko, ki ju s svojo močjo ne moremo premagati. Zato naj nas Bog pogosto najde pred svojim prestolom, saj imamo vélikega duhovnika v nebesih, ki lahko sočustvuje z vsem, s čimer se srečujemo (Pismo Hebrejcem 4,15–16). Imamo njegovo obljubo, da goreča molitev pravičnega veliko doseže (Jakobovo pismo 5,16–18). Naj Bog poveliča svoje ime v našem življenju, ko dovolj verujemo vanj, da pogosto pridemo k njemu v molitvi.

   Kako moliti: postavljanje temeljev za trden in osebni odnos z Bogom
   Najprej moramo vstopiti v osebni odnos z Gospodom. Odnosi med ljudmi so zelo pomembni. Prav tako je pomemben tudi naš odnos z Bogom. Ljudje imamo namreč možnost, da se imenujemo Božji otroci in da pripadamo njegovi družini; on pa svoje otroke pozna in zato usliši njihove molitve. Jezus pravi: »Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene … Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.«4 Zatorej se moramo vprašati: Ali resnično poznamo Boga? Kako dobro On pozna nas? Gojimo z njim osebni odnos, zaradi katerega smo lahko prepričani, da bo uslišal naše molitve? Ali smo se morda oddaljili od njega? Je postal Bog v našem življenju le še stvar navade oziroma neka verska rutina brez iskrene goreče Vere in Molitve ter krščanskega Življenja po Evangeliju? Če v svojem življenju ne čutimo Božje bližine in če morda nismo ravno prepričani, kako dobro poznamo Boga, moramo stopiti v osebni odnos z Bogom.

   Ali bo Bog zagotovo uslišal mojo molitev?
   Jezus je vsem, ki so položili svoje zaupanje vanj, dal zelo velikodušno ponudbo: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.« »Ostati« v njem in pustiti, da njegove besede ostanejo v nas pomeni, da moramo svoje življenje živeti v nenehnem spoznavanju njegove prisotnosti, da mu moramo zaupati in da moramo poslušati njegovo besedo. Če bomo tako živeli, ga lahko prosimo, kar koli hočemo. Jezus je rekel: »In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, za kar koli ga prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili.«6 Kadar ga prosimo po njegovi volji, nas bo uslišal (to pomeni, da bo naše prošnje uslišal v skladu s svojo modrostjo, ljubeznijo in svetostjo). Ljudje se pogosto jezimo na Boga, saj si predstavljamo, da njegovo voljo poznamo. Nekaj se nam zdi popolnoma smiselno in smo zato prepričani, da je to edini »pravi« odgovor na našo prošnjo – tako predvidevamo, da poznamo Božjo voljo. In tukaj se razmere zapletejo. Ljudje živimo v določenem času in z omejenim znanjem; nimamo vseh informacij o konkretni situaciji in ne vemo, kako bi kakšna rešitev vplivala na našo prihodnost. Božje razumevanje pa nima meja. Le on ve, kako se bo katera situacija zapisala v zgodovino ali kakšen vpliv bo imela na naše življenje. Njegovi cilji zrejo daleč v prihodnost in segajo tja, kamor naš človeški um ne more potovati. Tako Bog ne bo vsega naredil le zato, ker smo si zamislili, da mora biti takšna njegova volja.

   Gotquestions et altro

   Addendum:
   Ali Bog odgovarja na naše molitve? Kaj moramo narediti, da bo Bog uslišal naše molitve?

   Kaj je še potrebno, da vemo in storimo glede molitev ? Kaj je Bog pripravljen narediti ko molimo k Njemu?
   Če bi hoteli opisati, kakšne namene ima Bog glede nas, bi lahko napisali celo knjigo. Pravzaprav je celotno Sveto pismo opis osebnega odnosa, ki nam ga hoče Gospod podariti, in obenem opis načina življenja, ki ga ta odnos prinese. Naj naštejem nekaj primerov:
   »GOSPOD čaka, da se vas usmili, zato se bo vzdignil, da vas potolaži, kajti GOSPOD je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj.« Ste razumeli sporočilo tega stavka? Tako kot bi se nekdo vzdignil s stola, da nam pomaga, se bo tudi Gospod »povzdignil, da vas [nas] potolaži«. »To je Bog, njegova pot je popolna … ščit je vsem, ki se zatekajo k njemu.« »GOSPODU so po volji takšni, ki se ga bojijo [ga spoštujejo], ki pričakujejo njegovo dobroto.«
   Toda največji znak Božje Ljubezni in predanosti vsakemu človeku posebej pa je naslednji – Jezus pravi: »Nihče nima večje Ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« Jezus je namreč dal svoje življenje za nas in zato smo lahko prepričani v naslednje: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?«

   Kako pa je znašo »neuslišano« molitvijo?
   Pogosto se zgodi, da naši bližnji zbolijo ali celo umrejo in tudi finančne stiske so del vsakdanje resničnosti; pravzaprav nas lahko vsak trenutek doleti kakšna stiska. Kaj potem? Bog nas poziva, naj vse svoje težave preložimo nanj. Celo v najbolj mračnih trenutkih: »Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.«12 Tudi ko dobimo občutek, da cel svet razpada, nas lahko Gospod sestavi nazaj; celo takrat, ko nam vse uhaja iz vajeti, lahko On še vseeno priskoči na pomoč, in v takšnih trenutkih smo lahko resnično hvaležni, da osebno poznamo Boga. »Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«13 Bog nam na naše prošnje pogosto odgovarja z ukrepi, ki si jih nikoli niti predstavljali nismo, in prepričan sem, da lahko skoraj vsak kristjan našteje vsaj nekaj takšnih primerov iz svojega življenja. Toda čar osebnega odnosa je v tem, da nam lahko Bog podeli notranji mir tudi takrat, ko se razmere ne obrnejo na bolje. Jezus pravi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«

   Bog nas namreč prosi, da mu zaupamo ravno v takšnih situacijah (ko so razmere še vedno neugodne) – Gospod nas v Svetem pismu poziva, da »v veri hodimo in ne v gledanju.«15 A ta vera ni nikoli slepa, saj je zgrajena na značaju našega Boga. Podobno je z avtom, ki se pelje čez most Golden Gate. Za to, da bo avto prišel čez most, je bolj pomembna neokrnjenost mostu, kot pa to, kaj voznik čuti, kaj razmišlja ali o čem se pogovarja z osebo na sovoznikovem sedežu. Na drugo stran ga bo prinesla integriteta mostu, v katero je voznik položil svoje zaupanje, ko se je zapeljal na most.

   Na podoben način tudi Bog zahteva od nas, da zaupamo v njegovo popolnost in značaj, usmiljenje, ljubezen, modrost in pravičnost. On pravi: »Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto.« »Zaupajte vanj ob vsakem času, o ljudstvo, pred njim izlivajte svoja srca! Bog nam je zatočišče.«

   Povzetek … Kako moliti v razmislek in nadaljnje razmišljanje in branje o Bogu
   Bog je vsem svojim Otrokom (tistim, ki vanj Verjejo, ki so ga povabili v svoje življenje in sledijo njegovi besedi) obljubil, da jim bo izpolnil vse za kar ga v veri prosijo. Poziva nas, naj vse svoje skrbi v molitvi preložimo nanj, on pa se bo odzval na naše prošnje v skladu s svojo Božjo voljo. Včasih nam odgovori, včasih pa nam ne odgovori in molči. Bog že ve zakaj! Ko se soočamo z raznimi težavami, jih moramo vedno preložiti na Gospoda in tako bomo prejeli notranji mir, ki bi kljuboval vsaki stresni situaciji. Toda bolj ko ljudje poznamo Boga, več smo mu pripravljeni zaupati in živeti po Njegovi Volji in Evangeliju. Slavimo in Ljubimo Boga ter živimo tako, kot nas je učil Jezus.

   Avtor: Marilyn Adamson (povzetek)

   Odgovori
4. Janez says:

   9. julija, 2020 at 8:49

   Ali lahko človek živi brez Boga? Ne more, saj je Bog naš ljubljeni Oče in Stvarnik!

   V nasprotju s trditvami ateistov in agnostikov skozi stoletja človek ne more živeti brez Boga. Človek ima lahko smrtni obstoj brez priznavanja Boga, ampak ne brez dejstva o Bogu, ki nas neskončno Ljubi in je Usmiljen do vseh nas. Bog kot Stvarnik je ustvaril človeško življenje. Če rečemo, da lahko človek obstaja ločeno od Boga, je tako, kot da rečemo, da lahko ura obstaja brez izdelovalca ur ali roman brez pisatelja ali otrok brez matere in očeta. Svoj obstoj dolgujemo Bogu, po čigar podobi smo ustvarjeni (Prva Mojzesova knjiga 1,27). Naš obstoj je odvisen od Boga, najsi priznavamo njegov obstoj ali ne, »…kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno (ima svoj obstoj) vse…« (Pismo Kološanom 1,16-17).

   Bog nam kot Ohranjevalec življenja in Stvarstva nenehno daje življenje (Psalm 104,10–32). On je življenje (Evangelij po Janezu 14,6) in Kristusova moč drži vse stvarstvo (Pismo Kološanom 1,17). Tudi tiste, ki zavračajo Boga, ohranja pri življenju: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Evangelij po Mateju 5,45). Če mislimo, da lahko človek živi brez Boga, je tako, kot da predpostavljamo, da lahko sončnica živi brez svetlobe ali vrtnica brez vode.

   Bog kot Odrešenik daje večno življenje tistim, ki verujejo. V Kristusu je življenje, ki je luč ljudi (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je prišel, »…da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Evangelij po Janezu 10,10). Vsem, ki verujejo izključno vanj, je obljubljena večnost z njim (Evangelij po Janezu 3,15–16). Da bi človek živel – resnično živel –, mora osebno poznati Jezusa Kristusa (Evangelij po Janezu 17,3).

   Brez Boga ima človek samo fizično življenje. Bog je posvaril Adama in Evo, da bosta tisti dan, ko ga bosta zavrgla, »gotovo umrla« (gl. Prva Mojzesova knjiga 2,17). Kot vemo, nista bila poslušna, a tistega dne nista fizično umrla; pač pa sta umrla duhovno. Nekaj v njiju je umrlo – duhovno življenje, ki sta ga poznala, občestvo z Bogom, svoboda, da sta uživala v Bogu, nedolžnost in čistost njune duše – vsega tega ni bilo več. Adam, ki je bil ustvarjen, da bi živel in imel občestvo z Bogom, je bil preklet s popolnoma mesenim obstojem. Bog je ustvaril Adama iz prahu za veličastvo v odnosu s seboj. Zdaj pa bo šel Adam, ločen od Boga, iz prahu v prah. Tako kot Adam človek brez Boga danes še vedno deluje v zemeljskem, fizičnem obstoju. Takšen človek izkusi neko minljivo srečo. Navsezadnje obstaja določena mera uživanja in užitka pod Božjo splošno milostjo za vse stvarstvo. Vendar celo to uživanje in užitki ne morejo biti v celoti in popolnoma uresničeni brez odnosa z Bogom. Nekateri, ki zavračajo Boga, živijo življenje zabave in razvedrila. Zdi se, da njihova mesena prizadevanja zagotavljajo brezskrben in zadovoljujoč obstoj. Sveto pismo pravi, da je v grehu določena mera uživanja (Pismo Hebrejcem 11,25). Problem je v tem, da je to začasno; življenje na tem svetu je kratko (Psalm 90,3–12). Prej ko slej hedonist, tako kot izgubljeni sin v priliki, ugotovi, da ga posvetni užitki ne morejo ohraniti pri življenju (Evangelij po Luku 15,13–15). Vendar ni vsak, ki zavrača Boga, nespameten iskalec užitkov. Obstaja mnogo neodrešenih ljudi, ki živijo disciplinirano, trezno življenje. Njihovo disciplinirano vedenje vodi v določeno mero sreče in izpolnitve. Sveto pismo uči določena moralna načela, ki bodo koristila vsakomur na tem svetu, kot so zvestoba, poštenost, samoobvladanje itd. Vendar če ponovimo, brez odrešujočega odnosa z Bogom ima človek samo ta začasni svet. Če gremo gladko skozi to umrljivo življenje s pridnostjo, zmernostjo itd., nas to ne pripravi na večno posmrtno življenje, ki mu sledi. Preberite si priliko o bogatem kmetu v Evangeliju po Luku 12,16–21 in Jezusov pogovor z bogatim (a zelo moralnim) mladeničem v Evangeliju po Mateju 19,16–23.

   Brez Boga je človek neizpolnjen, celo v svojem umrljivem življenju. Človek nasprotuje sočloveku, ker nima miru s seboj. Človek se vojskuje v sebi, ker nima miru z Bogom in je nemiren na svojih človeških poteh, kjer je zataval in ne pozabil na Boga. Iskanje užitkov zaradi užitkov samih je znak notranjega nemira. Iskalci užitkov v zgodovini so vedno znova odkrili, da se začasna razvedrila v življenju umaknejo še globljemu obupu. Glodajočega občutka, da »je nekaj narobe«, se je nemogoče otresti. Kralj Salomon je preiskal vse, kar ponuja ta svet, in zapisal svoje ugotovitve v knjigi Pridigar.Salomon je odkril, da je znanje samo po sebi prazno (Pridigar 1,12–18). Ugotovil je, da sta užitek in bogastvo prazna (2,1–11), materializem je neumnost (2,12–23), bogastvo je minljivo (6. poglavje). Salomon zaključi, da je življenje Božji dar (3,12–13) in da je edini modri način življenja, da se bojimo Boga: »Končna beseda po vsem, kar si slišal: Boj se Boga in izpolnjuj njegove zapovedi, kajti to je za človeka vse! Bog namreč pripelje pred sodbo vsako dejanje, tudi vsako zakrito, naj bo dobro ali húdo« (12,13–14). Z drugimi besedami, v življenju je več kot samo fizična dimenzija. Jezus to poudarja, ko pravi: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Evangelij po Mateju 4,4). Ne kruh (fizično), ampak Božja beseda (duhovno) nas ohranja resnično žive. Zaman je iskati v sebi zdravilo za svoje nadloge. Človek lahko najde resnično življenje in izpolnitev samo v Jezusu Kristusu (Evangelij po Janezu 10,10; 14,6).

   Brez Boga je človekova usoda pekel, ki je odsotnost Božje Ljubezni in Usmiljenja. Človek brez Boga je duhovno mrtev in je zašel na stranpoti. Ko je fizičnega življenja konec, se sreča z večnim trpljenjem in je ločen od Božje milosti in Ljubezni. V Jezusovi pripovedi o bogatašu in Lazarju (Evangelij po Luku 16,19–31) bogataš uživa v lahkotnem življenju, ne da bi pomislil na Boga ali druge, medtem ko Lazar v svojem življenju trpi. Šele po smrti bogataš resnično dojame, kako hudo je, da je zavrnil Jezusa Kristusa. Bogataš je prepozno spoznal, da je življenje več kot iskanje bogastva in denarja v Mamonu. Medtem pa je Lazar potolažen v raju pri Bogu, ker je živel bogabojoče in Pravično. Za oba moža je kratko trajanje njunega zemeljskega obstoja zbledelo v primerjavi z večnim stanjem njune duše. Imamo svobodno Voljo in se svobodno odločamo ali bomo ljubili Boga ali ne.

   Človek je edinstvena stvaritev. Bog je položil občutek večnosti v naše srce (Pridigar 3,11) in ta občutek brezčasne usode se lahko izpolni le v samem Kristusu.

   Gotquestions et altro

   Odgovori
5. Hvala says:

   8. julija, 2020 at 20:24

   DAR ČUDEŽNIH MOČI

   1. VSE TO JE ŠELE ZAČETEK
   2. PRIČEVANJA
   3. ZAKAJ ČUDEŽI

   ČUDEŽI SE DOGAJAJO TUDI DANES. ČE JE JEZUS TO DELAL V ČASU BIVANJA NA ZEMLJI, ZAKAJ NE BI TUDI DANES, KO JE NAVZOČ DRUGAČE, KOT PA JE BIL TEDAJ? (priloga)
   ——————————————————————————————————————————————————–

   https://drive.google.com/file/d/0B5LIn–wC0PdbXZlSjRISWpoeUk/view

   Odgovori
6. Hvala says:

   8. julija, 2020 at 17:28

   IZGUBA KARIZEM (Nadaljevanje iz knjige Neal Lozano_Upiranje hudiču)

   KARIZME SO JEZUSOV DAR CERKVI. V DNEH PRVE CERKVE SO SE KRISTJANI VESELILI SVOJIH REDNIH IN IZREDNIH DAROV DUHA. GLEDE OSEBNEGA VODENJA IN USMERJANJA SO SE BOLJ ZANAŠALI NA SVETEGA DUHA KAKOR NA KAKŠEN INSTITUCIONALIZIRAN URAD. SČASOMA PA SO KARIZME MED KRŠČANSKIMI LAIKI UPADLE IN POSTALE PRIDRŽANE IZKLJUČNO LJUDEM V URADNI SLUŽBI. NEKATERE SO SE CELO POPOLNOMA IZGUBILE.
   ———————————————————————————————————————————————————–
   V KNJIGI Christian Initiation and Baptism in the Holy Spirit (uvajanje v krščanstvo in krst v Svetem Duhu) O. KILLIAN MCDONNELL IN O. GEORGE MANTAGUE NAVAJATA ŠTIRI RAZLOGE, ZAKAJ SO KARIZME ZAČELI LOČEVATI OD ŽIVLJENJA CERKVE.

   NAŠTEVATA ČEDALJE POGOSTEJŠE KRŠČEVANJE V ZGODNJEM OTROŠTVU, ODZIV NA MONTANIZEM, RAZMIŠLJANJE O KARIZMAH KOT O ZNAMENJIH SVETOSTI IN VZPOSTAVITEV HIERARHIČNE MOČI. NAJ NA KRATKO POVZAMEM, KAKO JE VSAK OD NAŠTETIH RAZLOGOV PRIPOMOGEL K IZGUBI KARIZEM V MODERNI CERKVI.
   ——————————————————————————————————————————————————–

   1. V PRVI CERKVI JE VLADALO ŽIVAHNO PRIČAKOVANJE IZLITJA DUHOVNE MOČI IN SPROSTITVE KARIZEM OB KRSTU. PO DOLGOTRAJNI PRIPRAVI JE KANDIDAT PRISTOPIL H KRSTU Z VELIKIM PRIČAKOVANJEM, DA BO PREJEL PREOBRAŽAJOČO MOČ SVETEGA DUHA IN KARIZME, KI MU BODO DALE MOČ ZA SLUŽENJE GOSPODU V CERKVI. KO PA SE JE UVELJAVILO KRŠČEVANJE V NAJZGODNEJŠEM OTROŠTVU, SE JE TO SPREMENILO. NIČ VEČ NI BILO PRVOTNE POZORNOSTI NA SPROSTITEV IN UPORABLJANJE KARIZEM, KAR JE POVZROČILO NJIHOVO OKRNJENO UPORABO.
   ——————————————————————————————————————————————————-

   2. MONTANIZEM JE BILO GIBANJE V 2. ST., , KI SO GA OZNAČEVALI PREROŠTVO IN DRUGE KARIZME. V SVOJEM ČASU
   SO GA IMENOVALI TUDI “NOVO PREROŠTVO”. MONTANIZEM JE STREMEL K PROTIHIERARHIČNOSTI. POZNEJE SO GA OBSODILI ZARADI NAČINA POSREDOVANJA PREROŠTVEV IN ZLORAB KARIZEM. TEDAJ JE BILA V CERKVI KARIZMA PREROŠTVA ŠE VEDNO POMEMBNA, SVETI IRENEJ PA JE OPOZARJAL, DA BI Z UKREPI PROTI LAŽNIM PREROŠTVOM LAHKO POVZROČILI POPOLNO ZAVRNITEV PREROŠTEV. IMEL JE PRAV. Z OBSODBO MONTANIZMA JE PREROŠTVO KMALU IZGINILO IZ CERKVE. IZ OBIČAJNEGA KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA JE POLAGOMA IZGINILA CELO BESEDA prerok. MOGOČE JE, DA JE SOVRAŽNIK MONTANIZEM, KI JE NASTAL V FRIGIJI, SREDIŠČU POGANSKE EKSTATIČNE RELIGIJE, UPORABIL KOT DIABOLIČNI VPLIV, DA BI POKVARIL PRAVO PREROŠTVO IN NJEGOVO MESTO V CERKVI.
   ——————————————————————————————————————————————————–

   3. KARIZME SO SE SKOZI STOLETJA ŠE POJAVLJALE V NAJSVETEJŠIH LJUDEH, SVETNIKIH. RAZVILO SE JE SPLOŠNO PREPRIČANJE , DA SO NEKAJ REDKEGA IN IZREDNA ZNAMENJA SVETOSTI. ČE SI JE KRISTJAN NA PRIMER ŽELEL DAR OZDRAVLJANJA, SO IMELI LJUDJE TO ZA NAPUH IN NE ZA ŽELJO IZ SOČUTJA ZA OZDRAVLJANJE LJUDI IN ŠIRJENJA EVANGELIJA.
   ———————————————————————————————————————————————————

   4. S ŠIRJENJEM CERKVE, KO SE KONEC ZGODOVINE NI VEČ ZDEL BLIZU, JE RASLA ODGOVORNOST ZA EDINOST. IZROČILO APOSTOLOV JE BILO TREBA ZAČETI BRANITI PRED LAŽNIMI NAUKI. TEHTNEJŠE IN POMEMBNEJŠE JE POSTALO PRIČEVANJE V PRID SVETEMU PISMU IN IZROČILU. MED GLAVNIMI NALOGAMI RAZVIJAJOČE SE HIERARHIJE V CERKVI JE BILO SLUŽITI IZROČILU IN GA OHRANJATI , ENAKO TUDI RESNICO V NJEM.
   BOJ ZA EDINOST, PA TUDI BOJ PROTI HEREZIJI IN ZLORABI SE JE PREMAKNIL OD LOKALNIH SKUPNOSTI, KJER SO KARIZME ŠE DELOVALE, K UVELJAVLJENI CERKVENI SLUŽBI. SKOZI STOLETJA JE UPADEL OBČUTEK ZA “DELOVANJE” SVETEGA DUHA PO POSAMEZNIKIH ALI SKUPINAH MIMO POSVEČENIH VODITELJEV. TO SE JE ZGODILO NA ŠKODO VSEH KARIZEM.
   ——————————————————————————————————————————————————–
   PRAV POSEBNO PA JE IZ ŽIVLJENJA POVPREČNEGA KRISTJANA IZGINILA KARIZMA IZGANJANJA DUHOV, KO JE CERKEV URESNIČEVANJE TEGA DARU ČEDALJE BOLJ PRIDRŽEVALA ZA POSVEČENE OSEBE ALI SVETNIKE. SČASOMA SO TO KARIZMO ZAČELI ENAČITI ZGOLJ IN SAMO Z EKSORCIZMOM. TO JE ŽALOSTNO, PA TUDI NEPOTREBNO.

   JEZUS JE PRIŠEL, DA PRINESE JETNIKOM PROSTOR IN JIH OSVOBODI IZ TEME (Iz 61,2). TO PA JE TISTO, K ČEMUR SO V NJEGOVEM IMENU POKLICANI VSI, KI HODIJO ZA NJIM (Mr 16,17).

   Odgovori
7. Janez says:

   7. julija, 2020 at 20:37

   Kaj je božanska skrb oziroma Božja previdnost za kristjane?
   Božja previdnost – to so posegi in dogajanja, po katerih Bog z modrostjo in ljubeznijo vodi vse stvari do njihovega poslednjega cilja. Božanska skrb ali drugače Božja previdnost, je Božji način upravljanja vsega, kar je v vesolju. Doktrina božanske skrbi pravi, da ima Bog vse popolnoma pod svojim nadzorom. To vključuje vesolje kot celoto (Psalm 103,19), snovni svet (Evangelij po Mateju 5,45), vse, kar je povezano z obstojem narodov (Psalm 66,7), človekovo rojstvo in usodo (Pismo Galačanom 1,15), človekove uspehe in neuspehe (Evangelij po Luku 1,52), varovanje Božjega ljudstva (Psalm 4,9) in še marsikaj. Doktrina je v neposrednem nasprotju z zmotnim prepričanjem, da vesolju vlada naključje ali usoda. Božanska skrb je preprosto Bog, ki uresničuje svojo voljo v vesolju, ki ga je ustvaril. Bog svoje načrte uresničuje med drugim tako, da upravlja človeške zadeve – in sicer prek svojega naravnega reda oziroma naravnih zakonov, ki jih je vzpostavil. Ti naravni zakoni niso nič drugega kot izraz delovanja Boga v njegovem vesolju. Sami po sebi, ločeno od Boga, ne obstajajo niti ne delujejo. Naravni zakoni so preprosto fizični izrazi Božjega upravljanja vesolja, ki ga je ustvaril.

   Božja skrb upravlja tudi človekove odločitve. V svojih odločitvah in dejanjih dejansko nismo svobodni, saj delujemo v okviru Božje volje. Kar koli počnemo in kar koli sklenemo, je v popolni skladnosti z Božjo voljo – tudi kadar ravnamo grešno (Prva Mojzesova knjiga 50,20). Bog ima torej nadzor nad našimi odločitvami in dejanji (Prva Mojzesova knjiga 45,5; Peta Mojzesova knjiga 8,18; Pregovori 21,1). Vendar Bog to počne tako, da pri tem ni okrnjena odgovornost človeka kot moralnega subjekta niti njegova odgovornost za lastne odločitve. Doktrino božanske skrbi lahko povzamemo takole: Bog je v večnosti po svoji volji odredil vse, kar se bo zgodilo; vendar nikakor ni Bog avtor greha, niti ni človek brez odgovornosti. Osnovni način, kako Bog izvršuje svojo voljo, je prek sekundarnih dejavnikov (npr. naravnih zakonov, človekovih odločitev). Z drugimi besedami, Bog deluje posredno prek sekundarnih dejavnikov in s tem uresničuje svojo voljo.

   Včasih to stori s čudežnim delovanjem. Takšna dela imenujemo čudeži (tj. nadnaravni dogodki – za razliko od naravnih dogodkov). Čudež je, kadar Bog za kratek čas zaobide naravni red, ki ga je postavil, da bi svojo voljo in načrt uresničil nadnaravno. Naj navedemo dva primera iz Apostolskih del, s katerimi bomo ponazorili Božje neposredno in posredno uresničevanje njegove volje. V apostolskih delih 9 je opisano spreobrnjenje Pavla iz Tarza. Bog je s slepečo svetlobo in glasom, ki ga je slišal le Savel, Savlu za vselej spremenil življenje. V svoji božanski skrbi je določil, da bo Savla spreobrnil za nadaljnje uresničevanje njegove volje. Z neposrednim, čudežnim dejanjem je povzročil, da se je Savel spreobrnil in postal apostol Pavel. Če govorite s katerim koli spreobrnjencem v krščanstvo, boste praviloma slišali sicer manj dramatično, a podobno zgodbo. Sovražni grešniki se pokesajo in spreobrnejo k veri v Kristusa, ko jim Sveti Duh čudežno spreobrne uporno srce – prek pridig, ki jih slišijo, branja Svetega pisma in vztrajnega pričevanja prijatelja ali sorodnika. Poleg tega Bog nenehno deluje v življenjskih situacijah in prek njih. Stiske, kot so izguba službe, razpad zakonske zveze, zasvojenost … vse to lahko Bog uporabi, da človeka privede do preobrata. Pavlova spreobrnitev je bila posledica neposrednega, nadnaravnega posega božanske skrbi, medtem ko se večina kristjanov spreobrne po dolgem zaporedju posrednih posegov božanske skrbi.

   V Apostolskih delih 16,6–10 najdemo tudi poročilo o Božjem posrednem uresničevanju svoje volje. Bilo je med Pavlovim drugim misijonskim potovanjem. Bog je v svoji skrbi želel, da gre Pavel s spremljevalci v Troádo. A ko so odšli iz pizidijske Antiohije, so se sklenili napotiti proti vzhodu v Azijo. Sveto pismo pravi, da jim Sveti Duh ni dovolil besede oznanjati v Aziji. Tako so se odpravili proti zahodu v Bitinijo; a tudi to jim je Kristusov Duh preprečil in končali so na poti v Troádo. Zapisi o tem so nastali naknadno, po samih dogodkih. Sredi dogajanja je bilo mogoče najti običajno, logično razlago, zakaj učenci niso mogli oditi v Azijo ali Bitinijo. Vendar je Luka, pisec Apostolskih del, pri popisovanju teh dogodkov za nazaj po navdihu Svetega Duha spoznal, da je Bog učence vodil, kamor jih je želel poslati; to je Božja skrb. V pregovorih 16,9 je o tem zapisano: »Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake.«

   Nekateri menijo, da prepričanje o Božjem neposrednem ali posrednem upravljanju vsega onemogoča vsakršno možnost svobodne volje. Če ima Bog popoln nadzor, kako naj bi bili potemtakem ljudje v svojih odločitvah svobodni? Z drugimi besedami, če naj bi veljal pojem svobodne volje, mora obstajati nekaj, kar je zunaj suverenega Božjega nadzora – npr. naključnost človekovih odločitev. Za namen nazornejše razlage predpostavimo, da to drži. Kaj bi to pomenilo? Če Bog nima popolnega nadzora nad vsemi naključnimi možnostmi, kako nam potem zagotavlja odrešenje? Kot pravi Pavel v Pismu Filipljanom 1,6: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« Če Bog nima vsega pod svojim nadzorom, je ta obljuba – in s tem tudi vse druge svetopisemske obljube – neveljavna. Potemtakem nimamo popolne gotovosti, da bo dobro delo odrešenja, ki je bilo v nas začeto, tudi dokončano.

   Še več: če Bog nima nadzora nad vsem, to pomeni, da ni suveren; in če ni suveren, to pomeni, da ni vsemogočni Bog. Vztrajanje pri naključnem dogajanju zunaj Božjega nadzora nas pripelje do tega, da potem Bog sploh ni Bog. In če lahko naša »svobodna« volja preseže božansko skrb, kdo je navsezadnje Bog? Mi sami, ali res?. To pa seveda ni sprejemljivo za nikogar, ki ima krščanski, svetopisemski pogled na svet. Resnica je ta, da smo, dokler nas Milost božanske skrbi ne privede do spreobrnjenja in vere samo v Kristusa, duhovno mrtvi in usužnjeni grehu (Evangelij po Janezu 8,31–38; Pismo Rimljanom 6,15–23). Nimamo torej nekakšne »moralne nevtralnosti«, ki bi bila naše izhodišče pri ravnanju na podlagi svobodne volje. Božanska skrb ne uniči naše domnevne svobode. Nasprotno: edino božanska skrb nas dela svobodne v Kristusu in nam omogoča, da primerno ravnamo v njegovi svobodi.

   Addendum:
   Božja previdnost – to so posegi in dogajanja, po katerih Bog z modrostjo in ljubeznijo vodi vse stvari in ljudi v Stvarstvu do njihovega poslednjega cilja, v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Voljo.Kristus nas vabi, naj se kot Božji Otroci sinovsko prepuščamo previdnosti našega nebeškega Očeta (prim. Mt 6,26-34); v naslonitvi na to pravi sv. apostol Peter: “Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas” (1 Pt 5,7; prim. Ps 55,23). Božja previdnost deluje tudi po delovanju stvari. Ljudem daje Bog, da svobodno sodelujejo pri njegovih načrtih. To, da Bog dopušča fizično in moralno zlo, je skrivnost, ki jo Bog osvetljuje po svojem Sinu Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal, da bi premagal zlo. Vera nam daje gotovost, da Bog ne bi dopuščal zla, če ne bi po skrivnostnih poteh, ki jih bomo v polnosti spoznali šele v večnem življenju, napravljal, da tudi iz zlega prihaja dobro. Marsikaj ljudje ne razumemo svojo človeško pametjo, kar je Božja Skrivnost. Zato prosimo Svetega Duha za Navdih in Poduk, da bomo vedeli, kaj je Božja Volja in kaj je prav.

   Gotquestions, medmrežje Marija pomagaj Brezje et altro

   Odgovori
8. Miro says:

   7. julija, 2020 at 13:39

   NIČ NAM BOLJ NE IZRAŽA LJUBEZNI, KI JE V BOŽJEM SRCU, KAKOR EVHARISTIJA: TO JE ON V NAS IN MI V NJEM!

   Oh, kako okusna,
   ljubezni vredna in zaželena je ta hrana,
   ki dela iz človeka Boga!
   (Bernardin Sienski)

   Zdi se mi,
   da nam nič bolj ne izraža ljubezni,
   ki je v Božjem srcu, kakor evharistija:
   to je on v nas in mi v njem!
   (Elizabeta od Svete Trojice)

   Po evharistiji prejemajo verniki moč,
   da se darujejo v duhu žrtvovanja drug
   drugemu, kakor se je sam Kristus
   daroval Očetu za mnoge.
   (Piero Coda)

   Kadar koli se na oltarju
   obhaja darovanje na križu,
   se obnavlja delo našega odrešenja.
   (Dogmatična konstitucija o Cerkvi)

   Navedene misli o evharistiji je v knjigi »Kruh, ki daje življenje«, zbral Wilhelm Mühs.

   Pomenljiva je tudi naslednja misel sv. Matere Terezije: »Evharistija pomeni razumevajočo ljubezen. Kristus je razumel, da imamo strašno lakoto po Bogu. Razumel je, da smo bili ustvarjeni za ljubezen. Zato je samega sebe napravil za kruh.«

   V pravem evharističnem duhu pri sveti maši Božjemu usmiljenju priporočimo trpeče sestre in brate, ki se priporočajo v molitev v zapisih pod: Sofija, Slavica, Anna, Frančiška, Jasna, Katarina, Kristina, M, Tanja, Ljubica, Sasa, Viktorija, Kristjan, Sija, Žametna vrtnica, Angelika, Boštjan, Klara, Irena, Mata, Helena, MamiM, Simona, Manja, Marjetka, Ida, Zaskrbljena, Tina, Simon, Olga, Vesna, Petra, Tinkka … Pri sveti maši, največjem odrešenjskem studencu, ponižno prosimo Gospoda Jezusa in Preblaženo Devico Marijo, naj se žarki Božjega usmiljenja milostno dotaknejo vseh, ki se ta hip nahajajo v kakršni koli dušni ali telesni stiski!

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     7. julija, 2020 at 14:18

     Dodatno še nekaj misli o sveti evharistiji. Kot je bil prepričan sv. Leopold Mandić, je sveta maša najmočnejše sredstvo, s katerim se da vse izprositi od nebeškega Očeta. Ko je s tresočimi rokami daroval živo žrtev, je dobro vedel, da mu Bog ne more odreči nobene milosti, pa če je še tako velika. »Žrtev, ki jo darujemo pri sv. maši je neskončne vrednosti. Nikdar ne moremo prositi kaj tako velikega, kakor je daritev sama. Zato moramo imeti pri maši vedno kar najbolj široko srce,« je sv. Leopold pisal enemu od svojih prijateljev (povzeto po knjigi »Sv. Leopold Mandić«, avtor p. Pietro Bernardi).

     Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije, zaupamo vate!
     Sv. pater Leopold, prosi za nas!

     Odgovori
9. Hvala says:

   7. julija, 2020 at 12:44

   Vsi, ki prosite oz prosimo Gospoda za pomoč, bi na kratko po domače podala nasvet.

   Spoznala sem oz. Gospod mi je dal spoznanje, da je najbolj važna POKORŠČINA BOGU. To je še kako izrazito pomembno v našem vsakdanjiku . Pokorni moramo biti Bogu v vseh stvareh, skratka v celem življenju. Pokorščina ni samo izpolnjevanje zapovedi, prejemanje zakramentov, itd…..ampak se zelo pokaže , če to izpolnjujemo v vsakodnevnih odnosih z ljudmi, v pričakovanjih, v hotenjih naših, v željah itd.

   To pa je res težko. Zato je potrebno vsak dan moliti K SVETEMU DUHU, da nam bo kazal pot, nas vzgajal, učil, da se MU bomo v celoti prepustili. Narediti nekaj po Gospodovi volji, čeprav nam naša čustva in razum govorijo drugače, je res težko. Ampak pri Bogu ni nič nemogoče in z Bogom je vse mogoče.

   Vedeti moramo Božje obljube, zato je še kako pomembno, da jih vsak dan beremo v Svetem Pismu, ponavljamo naglas, govorimo. To je molitev.

   V knjigi karizmatika sem prebrala, da je Abraham čakal na obljubo, da dobi sina približno 25 let. Predstavljajte si, kaj se je vse v tem času zgodilo. Če ne bi verjel, bi obupal. Vidite to je tisto, kar ponavljamo ves čas_POKORŠČINA BOGU- ZAUPANJE NJEMU V ČASU, KO OKOLIŠČINE KAŽEJO POPOLNOMA DRUGAČE IN NAS OBLIVA MRZEL POT PO TELESU. Predstavljajte si v kaki pozni starosti ga je Bog poklical, in v kaki starosti je Sara potem rodila sina Izaka. Predstavljajte si, kako so se mu ljudje posmehovali. Zapustil je udobje in odšel v popolnoma neznano, tako kot je rekel Bog. Vidite, da je to res težko, vendar z Bogom je lahko. To pišem tudi zato, da vam vsem pomagam, kajti na začetku hoje z Gospodom vam bo težko, da pa ne boste obupavali se je treba potopiti v Njegovo Usmiljeno Srce. ON bo premagal vsak naliv in strašen vihar.!

   Vse dobro vsem!

   Molimo drug za drugega!

   Odgovori
10. Janez says:

    7. julija, 2020 at 10:35

    Za duševni mir in vztrajanje v sočutju, dobroti in strpnosti, kar prispeva k boljšemu svetu

    Prerok, Kahlil Gibran: O delu
    Šele, ko se z delom tesno povežete,
    zares ljubite življenje.
    Ko pa delate, ste kakor piščal,
    skozi katero se šepetanje ur preliva v glasbo.
    In vsako delo je jalovo,
    razen tam, kjer je znanje in ljubezen.
    In ko delate z ljubeznijo,
    se povezujete samo s seboj in drug z drugim.
    A kaj pomeni delati z ljubeznijo?
    Pomeni vnesti v vsako delo vaših rok tudi vašega duha.
    Delo je ljubezen, ki postane vidna šele z našimi dejanji.

    Misli Matere Terezije o služenju drugim ljudem
    Človek je nerazumen, nelogičen in sebičen. NI POMEMBNO, IMEJ GA RAD!
    Če boš delal dobra dela, boš to pripisal svojim sebičnim ciljem. NI POMEMBNO, DELAJ DOBRA DELA!
    Če boš uresničeval svoje cilje, boš našel lažne prijatelje in iskrene nasprotnike. NI POMEMBNO, URESNIČUJ SVOJE CILJE!
    Dobra dela, ki jih delaš, bodo jutri pozabljena. NI POMEMBNO, DELAJ DOBRA DELA!
    Poštenost in iskrenost te naredita ranljivega. NI POMEMBNO, BODI ISKREN IN POŠTEN!
    To kar si leta in leta ustvarjal, se lahko v trenutku poruši. NI POMEMBNO, USTVARJAJ NAPREJ!
    Če pomagaš ljudem, se ti to lahko maščuje. NI POMEMBNO, POMAGAJ JIM NAPREJ!
    Ko daješ svetu najboljše od sebe, to lahko vrne z udarci. NI POMEMBNO, DAJ NAJBOLJŠE OD SEBE!

    Misli Dalajlame
    Pravilno čustvovanje, razmišljanje in delovanje se odražajo na našem telesnem in duševnem zdravju. Um vlada vsem celicam telesa, zato se negativen odnos do sebe in okolice na zdravju odraža v obliki bolezni. Škodljiva čustva torej pogubno vplivajo na naše duševno in telesno zdravje, zato moramo nujno negovati pozitivna čustva, kot so ljubezen, spoštovanje in strpnost. Tako vzgajamo svoj notranji duševni mir. Človek, ki neguje ljubezen in iskreno skrbi za druge, ki je sočuten do soljudi in se počuti odgovornega do njih, zmanjšuje negativna čustva in krepi pozitivna, s tem pa posledično tudi svoje zdravje, samozaupanje in samozavest. Ljudje imamo na voljo inteligenco in znanje, da škodljiva čustva, kot so strah, ljubosumje, jeza, užaljenost preobrazimo v pozitivna. Analitična sposobnost našega uma nam omogoča razmišljati in razumeti, treba pa je tudi razlikovati med škodljivimi in zdravimi čustvi in seveda delovati. Ni dovolj le razumeti stvari in si jih želeti spremeniti. S težavami se je treba soočiti.

    “Mir se začenja v vašem srcu. Tega vam ne bodo zagotovili niti politični voditelji niti verski poglavarji, temveč vsak od vas sam v svojem lastnem življenju. In iz vas se bo razširil na vso družino in iz več družin v širšo skupnost. In ko bo na tisoče takšnih družin, bo to pripeljalo do velikih sprememb.”Vsi ljudje na svetu smo med seboj povezani in soodvisni. Ne moremo preživeti, če vsak misli le nase. Vsak prebivalec sveta je član ‘nas’, zato naj bo 21. stoletje stoletje dialoga in medsebojne solidarnosti namesto ekstremnega egoizma in individualizma, ki smo mu priča zdaj”.

    Božji Mir, Božja Ljubezen, Božja Usmiljenost vate zaupamo.

    Odgovori