Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.509 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    IZ DETETA JEZUSA, POLOŽENEGA V JASLI IN ZAVITEGA V PLENICE, SIJE SKRIVNOSTNA BOŽJA SLAVA!

    BOŽJA BESEDA: Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno (Lk 2,15-20).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+2%2C15-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Luka govori o Božjem rojstvu v zgodovini. V središču je ubogi otrok, ki je položen v jasli in zavit v plenice. Iz njega sije skrivnostna Božja slava. Trudil se bom s ponižnostjo približati temu dogodku, ko je uboštvo, ki ga zavrača svet, služilo Božjemu Sinu za njegov prihod. Gospod, hvala, ker si mi po tej poti razodel veličino in moč Božje ljubezni do človeštva (iz knjige Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Dete Jezus, Ti si naš učlovečeni Bog, Emanuel – Bog z nami! Hvala, ker si se do skrajnosti ponižal do nas ubogih grešnikov. Hvala, ker si se dal položiti v preproste jasli v hlevu, polnim gnoja naših grehov. Hvala, ker si se dal poviti v plenice naše nesposobnosti, da bi ljubili Boga in bližnjega. Hvala za vse, kar si v svojem, po človeško gledano nedoumljivem ponižanju storil za nas bedne grešnike, da bi se pokesali zavoljo svojih grehov in slabosti ter se spreobrnili k Tebi, ki si pot, resnica in življenje!

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

  2. Janez says:

    Papež Frančišek: Kaj naj storimo vpričo te milosti? Samo eno: sprejmimo dar.
    »’Nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba’ (Iz 9,1). Ta prerokba iz prvega berila se je uresničila v evangeliju: medtem ko so pastirji ponoči bdeli na svojih pašnikih, ‘jih je obsijala Gospodova slava’ (Lk 2,9). V zemeljski noči se je pojavila luč z neba. Kaj pomeni ta luč, ki se je pojavila v temini? Odgovor nam namigne apostol Pavel, ki nam je rekel: ‘Razodela se je Božja milost.’ Božja milost, ‘ki rešuje vse ljudi’ (Tit 2,11), je to noč obdala svet. Kaj pa je ta milost? To je Božja ljubezen, ljubezen, ki preobrazi življenje, obnovi zgodovino, osvobodi od zla, vlije mir in veselje. To noč se nam je pokazala Božja ljubezen: to je Jezus. V Jezusu je Najvišji postal majhen, da bi ga lahko vzljubili. V Jezusu je Bog postal otrok, da bi se nam pustil objeti. Toda ali se še lahko vprašamo, zakaj sv. Pavel Božji prihod na svet imenuje »milost«? Da nam pove, kako je povsem zastonj. Medtem ko je videti, da tu, na zemlji, vse sledi logiki »daj – dam«, pa Bog prihaja zastonj. Njegova ljubezen ni naprodaj; nič nismo storili, da bi si jo zaslužili in nikoli je ne bomo mogli poplačati. Razodela se je Božja milost. To noč se zavemo, da je On, medtem ko mi nismo bili v višavah, za nas postal majhnost; medtem ko smo hodili po svojih opravkih, je On prišel med nas. Božič nas spominja, da Bog še vedno ljubi vsakega človeka, tudi najslabšega. Meni, tebi, vsakemu od nas govori: »Ljubim te in te bom vedno ljubil. Dragocen si v mojih očeh.« Bog te ne ljubi, ker pravično misliš in se lepo vedeš; ljubi te in to je to. Njegova ljubezen je brezpogojna, ni odvisna od tebe. Lahko se motiš v svojem mišljenju, lahko si si marsikaj izmislil, a Gospod te ne neha imeti rad. Kolikokrat mislimo, da nam je Bog dober, če smo mi dobri, in da nas kaznuje, če smo hudobni. Ni tako. Tudi v naših grehih nas še vedno ljubi. Njegova ljubezen se ne menja, ni zamerljiv; zvest je, potrpežljiv je. Glejte, to je dar, ki ga najdemo na Božič: presenečeni odkrijemo, da je Gospod vsa mogoča zastonjskost. Njegova slava nas ne oslepi s svojim bleskom, njegova navzočnost nas ne prestraši. Rodi se ubog, brez vsega, da bi nas osvojil z bogastvom svoje ljubezni.

    Razodela se je Božja milost. Milost je sinonim za milino, lepoto. To noč v lepoti Božje ljubezni odkrivamo tudi svojo lepoto, ker smo Božji ljubljenci. V dobrem in v hudem, v zdravju in v bolezni, srečni ali žalostni smo v njegovih očeh vedno lepi; ne zaradi tega, kar delamo, ampak zaradi tega, kar smo. V nas je neuničljiva, nedotakljiva lepota, lepota, ki je ni mogoče ukiniti, ki je jedro našega bitja. Danes nas Bog spominja na to, ko z ljubeznijo jemlje našo človeškost, jo vzame za svojo, se z njo »poroči« za vedno. »Veliko veselje«, ki je to noč oznanjeno pastirjem, je resnično »za vse ljudi«. V teh pastirjih, ki zagotovo niso bili svetniki, smo navzoči tudi mi s svojimi krhkostmi in slabostmi. Kakor je Bog poklical njih, tako kliče tudi nas, ker nas ljubi. In v nočeh našega življenja tudi nam – kakor njim – govori: »Ne bojte se« (Lk 2,10). Korajža velja, ne zapravite zaupanja, ne izgubite upanja, ne mislite, da ljubiti pomeni izgubljati čas. To noč je ljubezen premagala strah, pojavilo se je novo upanje, blaga Božja luč je premagala temo človeškega zasmeha. Človeštvo, Bog te ljubi in je zate postal človek, nisi več samo!

    Dragi bratje in sestre, kaj naj storimo vpričo te milosti? Samo eno: sprejmimo dar. Preden gremo iskat Boga, pustimo, da nas on išče. Naj nam ne bodo za izhodišče naše sposobnosti, ampak njegova milost, ker je on, Jezus, naš Zveličar. Zazrimo se v Dete in se pustimo obdati z njegovo nežnostjo. Ne bomo več našli izgovorov, da bi se mu ne pustili ljubiti: češ da gre v življenju vse narobe, češ da Cerkev ne deluje, češ da v svetu to ne gre; vsi ti izgovori bodo odpadli. Stopili bodo v ozadje, saj vpričo Jezusove nore ljubezni, ljubezni, ki je je ena sama nežnost in bližina, ni izgovorov. Vprašanje, ki se nam zastavlja za Božič, je: Ali pustim, da me Bog ljubi? Ali se prepuščam njegovi ljubezni, ki me prihaja rešit? Tako velik dar si zasluži prav tako veliko hvaležnost. Sprejeti milost pomeni, da se znamo zahvaliti. Naše življenje pa često poteka daleč od hvaležnosti. Danes je ravno pravi dan, da se približamo tabernaklju, jaslicam, da rečemo hvala. Sprejmimo dar, to je Jezusa, da potem sami postanemo dar kakor Jezus. Postati dar pomeni, da damo življenju smisel. To pa je najboljši način, kako spremeniti svet: mi se spremenimo, Cerkev se spremeni, zgodovina se spremeni, ko nehamo spreminjati druge, ampak spremenimo sebe tako, da iz svojega življenja napravimo dar. Prav to nam kaže Jezus to noč: ni spremenil zgodovine ne s prisilo niti z močjo besed, ampak z darom svojega življenja. Ni čakal, da bi mi postali dobri, da bi nas ljubil, ampak se nam je zastonj podaril. Tudi mi ne čakajmo, da bližnji postane dober, da bi ga potem imeli radi, da Cerkev postane popolna, da bi jo potem ljubili, da nas drugi cenijo, da bi jim potem služili. Začnimo pri sebi. To pomeni sprejeti dar milosti. In svetost ni nič drugega kot ohranjati to zastonjskost.

    Ljubka legenda pripoveduje, da so ob Jezusovem rojstvu pastirji pritekli k votlini z raznimi darili. Vsak je nosil, kar je imel, eden sadove lastnega dela, drug kaj dragocenega. Medtem ko so se vsi razdajali v velikodušnosti, pa je bil tam pastir, ki ni imel ničesar. Bil je nadvse ubog, ničesar ni imel, kar bi podaril. Medtem ko so drugi tekmovali, ko so poklanjali darove, je osramočen stal od daleč. V nekem hipu sta se sv. Jožef in Marija znašla v težavi: kako bosta sprejela vse te darove? Še posebej Marija, ki je morala držati Dete. Ko je torej videla pastirja s praznimi rokami, mu je pomignila, naj se približa. In položila mu je Jezusa v naročje. Ko ga je ta pastir sprejel, se je zavedel, da ima v rokah največji dar v zgodovini. Gledal je svoje roke, tiste roke, ki so se mu zdele vedno prazne: postale so zibka za Boga. Čutil je, kako je ljubljen, premagal je sram in začel kazati Jezusa še drugim, ker ni mogel zadržati zase daru nad vsemi darovi.

    Dragi brat, draga sestra, če se ti zdi, da so tvoje roke prazne, če vidiš, da je tvoje srce prazno ljubezni, je ta noč kot nalašč zate. Razodela se je Božja milost, da zasije v tvojem življenju. Sprejmi jo in v tebi bo svetila božična luč.« (Papež Frančišek med sveto mašo na Sveti večer, v baziliki sv. Petra v Vatikanu, 24.12.2019).

    Molimo. Gospod Bog, Tvoj Prihod med nas na Zemljo je vsem Ljudem in vsemu Stvarstvu prinesel radost Odrešenja. prosimo Te Pomagaj nam ni nas Vodi , da bo naše Življenje, ki ga je prenovila Tvoja Ljubezen in Tvoja Milost, razodevalo Vsem Ljudem Tvojo Sveto Navzočnost in Pričujočnost Božje Odrešitve med nami vsemi.

    O Večna Beseda, Božji in Mariijin Sin, v najskrivnejšem kotičku našega Srca in Duše prosimo Obnovi Čudež Svojega Rojstva. Vžgi nas s Svojo Ljubeznijo, da nam bo Tvoj Prihod vsem prinesel pravo Odrešenjsko radost, Resničen Mir, Strpnst in Razumevanje tako posameznikom kot vse narodom na Zemlji. Po Kristusu našem Gospodu. Amen.
    Molitev po Janezu XXIII.

  3. Miro says:

    ROJSTVO DETETA JEZUSA – NEVIDNI BOG POSTANE VIDEN, DA GA MOREMO POSLUŠATI IN POSNEMATI!

    Božični čas se začenja na predvečer praznika Gospodovega rojstva in traja do nedelje po prazniku Gospodovega razglašenja, to je vključno do nedelje Jezusovega krsta. V središču božičnega časa je božič – praznik Gospodovega rojstva. Praznik nas vsako leto znova spominja, da nas Bog tako ljubi, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje (prim. Janez 3. pogl., 17. vrst.). Druga božja oseba sprejme po Mariji našo človeško naravo in postane pravi človek. Nevidni Bog postane viden, da ga moremo poslušati in posnemati. Bog postane človek zato, da bi mi živeli božje življenje.
    Več o pomenu Gospodovega rojstva na http://www.kapitelj.com/bozic.html

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

  4. Janez says:

    “KRISTJANI, ČE ME LJUBITE, BOSTE SPOLNJEVALI MOJE ZAPOVEDI”
    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: 15 »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; 16 jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: 17 Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 18 Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. 19 Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. 20 Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. 21 Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.«

    Kdor sledi Jezusu, se uči ljubiti Očeta nad vse, celo nad svoje življenje. Jezus se skrajno resno izrazi, da je svoje življenje na tem svetu (npr. uspeh, slavo, moč, privilegije) treba celo ’sovražiti’, kar pomeni v danem kontekstu ’manj ljubiti kot’, oz. zaničevati v primerjavi z večnim življenjem. Saj, kdor hoče svoje življenje na tem svetu rešiti, ga bo izgubil. Tako ali drugače, prej ali slej, bomo življenje na tem svetu enkrat s smrtjo na zemlji izgubili. Ali ni veliko bolje za nas, iz vidika večnosti, če ga častno izgubimo, ko ga zavestno darujemo iz ljubezni do nekoga, kakor, če se ga v strahu zase do zadnjega obupno oklepamo in ostanemo pri tem sami kot neko zrno, ki noče umreti? V ljubezni do Očeta naj verujemo Njegovemu dobremu načrtu za dober izid naše življenjske poti, ki pa se ne konča s smrtjo, ampak pri Njem v večnosti, ker smo vendar ustvarjeni Zanj. Povabljeni smo, da trdno zaupamo Očetovemu načrtu, saj je v tem ravno naša ljubezen do Njega, da neomajno verujemo, da je njegov načrt v vsem dober, da celo najhujše stvari v našem življenju obrača na dobro vsem. In da se naučimo spolnjevati Božjo Voljo oziroma vse Božje zakone in pravila ter da ne mislimo na človeški način, ampak na Božji način.

    Vprašajmo se:”Ali je za zveličanje zadosti, če le verujemo, kar je Bog razodel, ne da bi krščansko vero tudi živeli in iz vere proizvajali dobra dela?” Odgovor se glasi: “Za zveličanje ni zadosti, če le verujemo, kar je Bog razodel, ampak smo dolžni tudi spolnjevati vse, kar nam Bog zapoveduje.” Isto nam govori Jezus v gornjem evangeljskem odlomku, ki je del njegovega poslovilnega govora apostolom pri zadnji večerji, torej njegova oporoka. Morda smo bili pozorni, da kar dvakrat poudarja: “Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi” in “Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi”. Po domače bi rekli: ljubezen do Boga je treba pokazati z dejanji. Tudi starši se ne zadovoljijo s tem, da jim otroci z besedami ponavljajo: “Rad te imam!” Če ne upoštevajo njihovih želja in ukazov, njihova ljubezen nima nobene življenjske vrednosti. Preskusni kamen naše ljubezni do Boga, kar je dejansko naša vera, je uresničevanje Jezusove največje zapovedi. V njej je povzet dekalog ali deset Božjih zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, Stvarnika in Očeta, in do soljudi, ki so zaradi skupnega Očeta naši pravi bratje in sestre. V obe smeri ima ta “največja zapoved” enako težo. Pobožen ljudomrznež, ki grdo ravna z ljudmi je tako od Boga bolj oddaljen, čeprav prakticira vero in moli, kot pa tisti, ki zna ustvarjati prisrčne medčloveške odnose, čeprav Boga z jezikom ne priznava; vendar vsebinsko živi po Božjih postavah, ker ljubi bližnjega. Pomembno se je odpreti delovanju Svetega Duha in pustiti Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas ter nas navdihuje, uči in vodi. Jezus obljublja apostolom in vsem svojim učencem Duha resnice. To je tista oživljajoča moč, ki v nas, če mu ne postavljamo ovir, rodi sadove krščanskega življenja, življenja po Božjih zapovedih. Apostol Pavel v svojem pismu Galačanom našteva za življenje silno dragocene “sadove Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje”. Roditi te sadove pomeni “imeti Jezusove zapovedi in jih spolnjevati” ali z drugimi besedami – ljubiti Boga. Naše krščanstvo se mora “učlovečiti”. To zahtevo je po pozornem branju evangelija spoznala in v odlokih drugega vatikanskega cerkvenega zbora izrazila Cerkev na pragu tretjega krščanskega tisočletja. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu se začenja z razglasom: “Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev.” Za sprejem odrešenja je potrebna aktivna in dejavna vera v Boga. Vsaka vera v Jezusa ni odrešenjska (vera, ki temelji le na Jezusovih naukih in čudežnih dejanjih, vera zaradi koristi vernikov (6,14-15)). Odrešenjska vera je žrtvovanjska, razumska in bivanjsko sprejetje sporočila in osebe Jezusa do stopnje, ki spremeni človekove misli in dela v skladu z evangeljskim sporočilom, ter vodi v življenje in delovanje Božjih otrok. Pomembno je, da premislimo dejstvo, da samo vera še ni garant za naše odrešenje. Ta človeka šele odpira Jezusu, ki je izvor odrešenja in večnega življenja. In vera ki proizvaja dobra dela in zagotavlja, ljubezen, odpuščanje, dobroto, strpnost, usmiljenje, pomoč brezdomcem in ubogim, približa človeka jetusu, saj je tudi naš Odrešenik tako delal in učil druge, ko je bil na zemlji. In najvišja od vseh pa je zapoved ljubezni, je učil Jezus. Ta, ki spolnjuje Božje zapovedi, prejme resnico in luč, dokler ni v resnici poveličan in ve vse. Spoznanje resnice in odgovore na svoja največja vprašanja pa kristjani od Boga prejmemo, če smo poslušni Božjim zapovedim. Poslušnosti Bogu in ponižnosti pa se učimo vse življenje. Ni večjega zgleda poslušnosti, kot je Odrešenikov. O njem je Pavel dejal: »Čeprav je bil Božji Sin in pravi Človek, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni učenci, izvir večnega odrešenja.« Odrešenik je s popolnim življenjem, s spoštovanjem svojega svetega poslanstva nazorno udejanil in ponazoril pristno Božjo ljubezen in nam dal zgled. Nikoli ni bil ošaben, žaljiv, materialističen. Nikoli ni bil nadut zaradi ponosa. Nikoli ni bil nezvest. Vselej je bil ponižen. Vselej je pomagal in bil dober do ubogih, ponižanih in bolnih, saj je zaradi njih prišel na svet. »Zdravnika potrebujejo bolni«, je rekel Jezus. Naj bo naše prvo spreobrnjenje kot dobrih ljudi in dobrih kristjanov v tem, da si prizadevamo za vedno globljo ljubezen do Boga. Ljubezen do Boga nas vodi k temu, da bolj poslušamo njegovo besedo in živimo tako, kot nas On uči, da je prav glede na Božje zapovedi in postave. Tudi Jezus je moral spolnjevati Božjo Voljo na križu. Postavimo na temelj ljubezni naš odnos do bližnjih in dajajmo naprej drugim vse zastonj, saj smo tudi mi vse zastonj od Boga prejeli. Kolikokrat vidimo predvsem napake pri drugih, ki so jih drugi naredili, svojih napak pa ne vidimo. Zaradi teh napak druge ljudi kritiziramo, preziramo, jim obračamo hrbet, jim damo vedeti, da nimajo kaj iskati v naši bližini, v naši skupnosti, celo v cerkvi. S takim odnosom ne bomo nikomur pomagali, da se poboljša oziroma pride k Jezusu. In to tudi ni odnos, v katerem bi posnemali Jezusovo ravnanje. Zato se spreobrnimo v tem, da ne bomo ošabni, da nikogar ne bomo prezirali in poniževali, ampak bomo imeli do vsakega, spoštljiv odnos in bili dobri in usmiljeni. Marsikdo se ob krivici, ki jo je doživel, zakrkne in človeku, ki ga je prizadel, težko odpusti. V nebesih pa ne bo prostora za zamero. Dokler ne bomo zmogli odpustiti, bomo čakali pred nebeškimi vrati. Tudi Jezus nam naroča: »Odpustite in vam bo odpuščeno; s kakršno mero merite s tako se vam bo odmerilo; ves tisti dolg sem ti odpustil ali nisi tudi ti dolžan usmiliti se svojega brata; odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom…« Naj bo naše spreobrnjenje nadalje tudi v tem, da se učimo odpuščati in biti usmiljeni. Naj bo naše spreobrnjenje v tem, da nehamo skrbeti samo zase in postanemo živi udje oziroma mladike na trti Kristusovega telesa. Če bomo vsi delali tako, kot je ravnal Jezus, bomo zlahka postali živo občestvo in dajali boljši zgled in prispevali k boljšemu svetu. Biti kristjan ni samo hoditi k maši in moliti, ampak v vsakdanjem življenju, v medsebojnih odnosih, v življenju kraja in župnije, dati sebe v službo Bogu in bližnjemu in vedno ravnati tako, kot bi na našem mestu ravnal Jezus. Vero preliti v konkretna dobra dejanja in Ljubiti, kar je Božja Volja. Zato moramo poznati Kristusov Evangelij in ga vedno znova prebirati in premišljevati ob njem. Zato naj bo naše spreobrnjenje tudi v tem, da pogosto prebiramo Jezusov Evangelij in svoja ravnanja usklajujemo z Jezusovim ravnanjem in živimo tako kot je živel Odrešenik na zemlji. In začnimo takoj zdaj pri sebi, ne pri drugih. Veliko dela nas čaka za lastno versko, duhovno in osebnostno preobrazbo in to, da bomo uresničevali našo Hojo za Kristusom.

    Vir: Razni izvlečki za premislek iz religioznih knjig in gradiv ter tjudi prispevkov raznih avtorjev na medmrežju. Že objavljeno.

    Npr. avtorji Thomas S. Monson, dr. Alojzij Šuštar, Thomas Merton, Tomaž Kempčan, sveti Frančišek, papež Frančišek et altri.

  5. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS SPODBUJA K ZAUPANJU V BOŽJE USMILJENJE!

    ZAHARIJEVA HVALNICA

    Njegov oče Zaharija je postal poln Svetega Duha in je prerokoval:
    »Slavljen Gospod, Izraelov Bog, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu
    pripravil odrešenje. Vzdignil nam je rog rešitve v hiši svojega služabnika
    Davida, kakor je povedal po ustih svojih svetih prerokov iz davnih vekov,
    rešitev pred našimi nasprotniki in iz rok vseh, ki nas sovražijo, da izkaže
    usmiljenje našim očetom in se spomni svoje svete zaveze, prisege, s katero
    je prisegel našemu očetu Abrahamu, da nas bo rešil iz rok sovražnikov in
    nam dal, da mu bomo brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred
    njegovim obličjem vse svoje dni. In ti, dete, se boš imenovalo prerok
    Najvišjega. Pojdeš namreč pred Gospodom, da pripraviš njegova pota
    in daš njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njihovih grehov
    po prisrčnem usmiljenju našega Boga, zaradi katerega nas bo obiskalo
    vzhajajoče sonce z višave, da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci,
    in naravna naše noge na pot miru« (Lk 1,67-79).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C67-79&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Zaharija obuja spomin na velika Božja dela v zgodovini, kako je skrbel za ljudstvo in mu pripravil odrešenje. Janezovo rojstvo odpira pot, ki vodi do tega, zato slavi Boga. Kljub težavam in grehom bom zaupal Bogu, ki se s svojim usmiljenjem bliža v moje življenje in v družbo. Gospod, hvala, ker me kakor Janeza obdarjaš z milostjo in pošiljaš k ljudem, da bi jim pomagal pri srečanju s teboj (iz knjige Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Božji poseg odrešenja ni nepričakovan. Že davno je bil napovedan Abrahamu, oznanjevan po prerokih, obljubljen Davidu in potomcem. Dete, ki se je Zahariju in Elizabeti rodilo, bo prerok tistega, ki bo dovršil vse napovedi in izpolnil vse obljube. Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravnal korake ljudi na pot miru. To noč se bo rodil v betlehemski staji – in v srcih vseh, ki želijo biti zares ljudje (iz knjige Beseda da besedo, Franc Cerar).

    Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, Ti si naš Odrešenik! Hvala, ker to noč prihajaš k nam kot Dete, položeno v revne jasli, da milostno razsvetliš vse, ki sedimo v temi in smrtni senci, in da naše korake naravnaš na pot miru. Slava tebi, Jezus, zdaj in vekomaj. Amen.

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

  6. Janez says:

    DIES SOLIS NATALIS ALI BOŽIČNI IN NOVOLETNI ČAS BO KMALU SPET PRIŠEL MED NAS
    Božični in novoletni čas bo kmalu spet prišel med nas,
    prinesel spokojni mir in radost odrešenja v našo vas.
    Ko se zvečer tiho prižigajo praznične luči,
    lepe misli potujejo med iskrenimi ljudi,
    in obiščejo znance, dobre prijatelje in druge dobre ljudi.
    Vsem nam je namenjeno veliko dobrih želja,
    naj Božič blagoslov in božjo milost v hiše prinese,
    Novo leto pa obilo zdravja in sreče med vse nas raztrese.

    Kadar namreč za zimski solsticij vstaja sonce,
    prebuja se nov daljši dan,
    ko nekdo te iskreno z vsem srcem ljubi,
    oddidejo od tebe temne misli daleč stran,
    z dobroto odgovoriš in odpiraš drugim svojo toplo dlan.

    In ko človek išče radost, srečo, mir srca,
    je samo ljubezen, ki lahko umiri, osreči ga.
    O, daj Gospod, ljubezni in strpnosti polno mi srce,
    glej, zaman je drugo vse, kar me občasno pač teži,
    prihaja odrešujoča milost Odrešenika našega sveta.

    Rad bi ponesel, zaželel svetlobo in dobroto ljudem,
    kjer sta naklonjena Božja milost in blagoslov vsem stvarem,
    kakor jutranja rosa, ki je ob soncu več ni,
    kakor vrt pomladni, ki v soncu toplem na novo oživi,
    ko se človek spreminja, ko ljubezen v njem zaživi,
    ko temni mrak postaja svetlo sonce, ko se v njem veselje in upanje spet prebudi.

    Želim na kraju le ljubezni, miru, zadovoljstva, zdravja, sreče
    Novo leto v koš naj ti nameče!
    Naj Božič dom tvoj razsvetli,
    a z Novim letom vse dobro naj v tvoji družini vzcveti,
    ljubezen, zdravje, mir, srečo, zadovoljstvo in sploh vse,
    kar tvoje si želi srce!

    Janez AKA Dichter Hansi

    Velim recessit bonitate volebant lux hominum ubi autem gratiam Dei in participatione sacrosanctum Filii Dei omnium quae sunt, sicut ros quos sol amplius ut hortum fonte calido solis quae revixit se habente aliquis aliam cum fit vitae in caritate, sol fit caligo tenebrosa et cum gaudio et spe excitatus est.

    Ich möchte Licht und Güte zu den Menschen bringen, wünschen, wo Gottes Gnade und Segen auf allen Dingen sind, wie der Morgentau, der in der Sonne verschwunden ist, wie ein Frühlingsgarten, der in der warmen Sonne wiederbelebt, wenn sich eine Person ändert, wenn die Liebe darin lebt, wenn die dunkle Finsternis zur hellen Sonne wird, wenn Freude und Hoffnung in ihm erwachen.

  7. Janez says:

    Gospod, bodi pri nas, da bomo ljubili bližnjega,
    najsi bo reven ali bogat, najsi bo blizu ali daleč.
    Daj nam kruha, da potešimo svojo žejo in lakoto,
    in daj nam srce, ki naj vse z drugimi deli,
    kar zastonj daješ nam Ti. Amen
    (Molitev po: Paul Roth).

    VESELJE V BOGU
    Veselje je v svojem bistvu povezava med Bogom in človekom, saj je Bog vir veselja. Veselje je Božji dar, ki ga je Bog iz ljubezni vsadil v človeka kot gorčično seme ob stvarjenju Sveta. Jezus Kristus je s svojim vstajenjem to veselje in upanje ljudem povzdignil na novo eshatološko raven, ki danes po Svetem Duhu živi v Cerkvi. O tem nam na poseben način pričuje bogoslužje Cerkve, evangeliji in sleherno življenje kristjana, ki se trudi za dobro ter da živi po Božji Volji pravično. Vsak človek je poklican, da v svojem življenju živi to veselje v odnosu do drugih, da izpričuje dobroto in ljubezen in odpušča kot nam odpušča naš Gospod. Danes, ko primanjkuje iskenega in pravega notranjega veselja, je to eno izmed bistvenih pomembnih razlogov za vedrino in upanje v človekovem bivanju. Človek preprosto ne more živeti sam, saj bi drugače poglavitno okrnil svoje veselje in to, kar je – Božji otrok, ustvarjen za odnos. Kristjani imamo nekoga, v katerem lahko najdemo svoj mir in veselje ter ki presega vsako individualnost in materializem, imamo Boga. Boga ljubezni, ki ljubi brez izjeme in ki je dober do nas in nam odpušča naše grehe. Pravo veselje pa se lahko rodi le iz prave Ljubezni. Če je torej Bog vir veselja, je tudi občestvo Ljudi vir veselja, saj skupnost, ki si prizadeva za resnično dobro, ne bi obstajala, če v njej ne bi prebival Bog. Bog je torej nujno navzoč povsod, kjer vlada ljubezen. Ljudje so danes tako žalostni, zdolgočaseni, naveličani vsega … ker živijo daleč od Boga. Pa si tako žele veselja in sreče, dobrote, druženja in pozitivnega pogleda na življenje. Veselje pa jim zato prinašajmo mi kristjani! Molimo zanje, da jim Bog podeli Milost Veselja.

    Molitev VESELJE V BOGU
    Nebeški Oče, daj nam prosim danes naše vsakdanje veselje.
    Podari nam prosim vsak dan nekaj tistega veselja,
    ki ga za noben denar ni mogoče nikjer kupiti.
    Oče hotel si, da je veselja med nami nekaj več
    kot zgolj užitek in zadovoljstvo,
    ki naše čute zadovoljita le za nekaj trenutkov,
    nato pa vse v hipu izgine in izzveni.
    Pravo veselje gre globlje, seže v našo notranjost.
    In od tam izžareva vse dni,
    ne le kakšen hip.
    Veselje je sreča nad dobrim, lepim, popolnim.
    Pomeni odkritje dobrega v stvareh,
    je dragoceno spoznanje, da ima naše bivanje smisel,
    da nam zastavlja pomembna vprašanja.
    Veselje je tudi odkritje tvojih sledov
    na obrazu ljudi, ki jih srečujemo,
    med vrsticami časopisa, ki ga prebiramo,
    v prizadevanju vseh, ki gradijo nekaj novega.
    Naše veselje, je veselje v Bogu.
    Brez Tebe Oče, bi ne bilo veselja.
    Če nam ne bi poslal Sina, bi ne bilo veselega oznanila ljudem.
    Reši nas vseh tistih žalostnih prividov,
    ki nas v življenju begajo in tlačijo.
    Kristjani bi vendar ne smeli biti zagrenjeni,
    kljub bridkostim in težavam tega sveta.
    Kdo bi se danes mogel veseliti,
    če ne prav mi, ki trdno verujemo,
    da si Ti, o Bog, naš Vsemogočni,
    Vsevedni, predvsem pa Dobrotljivi Oče!
    Molitev Paul Roth

  8. Janez says:

    BLAGOR NAM LJUDEM IN JEZUSOV GOVOR NA GORI
    Blagor nam, če se bomo, ubogi v duhu znali osvoboditi,
    varljivega zaupanja v materialno bogastvo
    in bomo imeli Ljubezen in Spoštovanje do ubogih,
    kakor do svojihj bratov, živih podob Kristusa.
    Blagor nam, če se bomo vzgojeni v blagosti močnih,
    znali odpovedati pogubni sili sovraštva in maščevanja
    in če bomo premogli modrost,
    da se namesto za strah, ki ga vliva orožje,
    raje odločimo za velikodušno odpuščanje,
    za povezovanje v svobodi in pri delu,
    za osvajanje z dobroto in z mirom.
    Blagor tudi nam, če sebičnosti ne bomo
    postavljali za vodilo svojega življenja
    in ne uživanja za njegov smisel in cilj,
    temveč bomo nasprotno,
    znali odkriti v zmernosti izvir moči,
    v bolečini sredstvo odrešenja,
    v žrtvi najvišjo stopnjo veličine.
    Blagor nam, če bomo zatiranje
    raje prenašali kot pa ga povzročali,
    in če bomo čutili lakoto po Božji Pravičnosti.
    Blagor nam, če bomo znali
    zaradi Božjega Kraljestva odpuščati,
    se zanj pogumno boriti,
    delati in služiti drugim, trpeti in Ljubiti.
    Amen.

    Blaženi Pavel VI.

    OSEM BLAGROV IZREČENIH V JEZUSOVEM GOVORU NA GORI
    Človek je lahko resnično Srečen in Vesel svojega Življenja samo v Luči Jezusovega Govora na Gori, in izrečenih Blagrov, kjer se onstran Našega Minljivega življenja odpira še pogled na Večno Življenje. V tišini, ki je vladala na tisti gori, je Gospodov glas množicam ljudi na Gori izrekal tistih Osem /Devet Blagrov, ki so temeljni zakon krščanstva in z njim veselja do življenja. »Ti so Jezusov načrt za nas,« je dejal papež Frančišek. »Berite jih in premišljujte o njih, to vam bo v veliko korist.« Vemo, da vsebujejo skrivnost tiste sreče, ki je ne zmoremo potešiti z vsakdanjimi zadoščenji. Vodili nas bodo pri naši molitvi in prizadevali si jih bomo uresničevati v našem običajnem življenju, da bi prejeli odgovore, ki bodo lahko dali smisel vsemu, kar delamo. Blagri seveda lahko tudi presenečajo, vendar le na prvi pogled. Vsak človek namreč nekje v globini svoje duše vsaj kdaj zasluti in zazna, da nosi blagre vpisane že v svojem srcu in da je to tisto pravo, po čemer že dolgo hrepeni. Zato pri blagrih ne gre za nikakršno navezovanje in/ali povezovanje na zakone in predpise te ali one ustanove, države, cerkve, podjetja, društva ali katerekoli druge ustanove. Tu gre preprosto za zvestobo kristjana samemu sebi, za zvestobo svoji vesti in svojemu spoznanju, za dolžnost in nalogo, da si istoveten, da si to, kar si, in da si ti resnično ti, ko hodiš po Poti za Kristusom. Gospodovi blagri ali ‘napovedi’ so povzetek krščanskega upanja, kakor so ‘izpovedi’ povzetek krščanske vere in ‘zapovedi’ povzetek krščanske ljubezni. Tako imamo šest resnic in osem blagrov ter deset zapovedi. V evangeliju je osmerim blagrom dodan še deveti: ‘blagor vam, sramotenim’. Devet blagrov tako predstavlja devet kreposti, ki jih moremo postaviti nasproti deveterim grešnim nagnjenjem. Iz devetih Jezusivih Blagrov imamo tri temeljne vrednote (resnica, pravica, svetost); tri človekove sposobnosti (razum, volja, vest); tri evangeljske nasvete/nauke (poslušnost, uboštvo, čistost); tri nabožne vaje (molitev, miloščina, post).

    JEZUSOVIH OSEM BLAGROV
    1 Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. 2 Odprl je usta in jih učil:

    Blagri (Mt, 5, 1-10) in (Lk 6,20–23)
    3 »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
    4 Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
    5 Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
    6 Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
    7 Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
    8 Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
    9 Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
    10 Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (blagri od 1 do 8).

    Addendum:
    11 Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili (dodatni deveti Jezusov blagor).
    12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

  9. Miro says:

    GOSPOD, NAUČI ME ZAUPANJA, DA BOM V VSEJ PONIŽNOSTI SPREJEL TVOJE NAČRTE!

    BOŽJA BESEDA: Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim (Lk 1,57-66).

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C57-66&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Bog se sklanja v življenje ljudi in jim pomaga. Zato more stara in nerodovitna Elizabeta spočeti otroka. Starši in sosedi se tega veselijo. Po Božjem naročilu dajo otroku ime Janez in Zahariju se razveže jezik. Bolj kot Zaharija se bom trudil poslušati Božji glas, da ne bi nasprotoval temu, kar zahteva. Gospod, nauči me zaupanja, da bom v vsej ponižnosti z veseljem sprejel tvoje načrte (iz knjige Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

    Molitveni vzklik: Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

  10. Janez says:

    Jezus nam je podaril in vrnil Božjo navzočnost in svetost (p. Šinkovec in drugi povzetki)
    Ob dopolnitvi časov je bil Sveti Duh tisti, ki je spočel Božjega sina v Marijinem telesu. Ob Jezusovem krstu je Sveti Duh v podobi goloba oznanil, da je Jezus iz Nazareta Mesija. Ob začetku svojega javnega delovanja je Jezusa v puščavo vodil Duh, da bi bil preizkušan in nato premagal Hudega Duha. Na križu, nam pove evangelist Janez, je Jezus izročil svojega Duha v božje roke. In sedaj je vsakomur izmed nas namenjeno, da postane dom in hiša za bivanje našega Boga in Svetega Duha.

    Povsem upravičeno bi lahko rekli, da se je Jezus rodil in kot Odrešenik prišel med nas in nato umrl na križu, da bi nam podelil Svetega Duha, Božjo navzočnost, povezavo, ki je bila izgubljena, ko sta se Adam in Eva oddaljila od Boga v Edenskem vrtu. Z obiskom svojih apostolov nemudoma po vstajenju je Jezus obnovil to osebno, ljubečo, življenje porajajočo povezanost z Bogom. Vse, kar je bilo izgubljeno v Edenskem vrtu, je bilo v celoti obnovljeno v vrtu vstajenja. Kako prepoznamo to božjo navzočnost, kakšne so njene lastnosti? Vsekakor to ni neka nedejavna prisotnost, nasprotno, je zelo dinamična. Zaradi nje smo ustvarjeni za svetost, celo bolj kot Adam in Eva v Raju, saj Sveti Duh ne biva le povsod okrog nas, ampak zaradi Jezusovega darovanja zdaj tudi prav v nas.

    Teologi nam razlagajo, da je Jezus prišel s poslanstvom sprave – po vstajenju je apostolom ob prikazanju podelil pravico, da odpuščajo grehe in delajo čudeže. Sv. Pavel nam v drugem pismu Korinčanom pravi: »17 Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. 18 Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave, 19 namreč to, da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. 20 Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom. » (2 Kor 5,17-21).

    Svetost je sila, ki spreminja Svet in Nas
    »V svetu, ki ni nič prijazen do prebivalcev, v svetu, ko človek ni nič prijazen do zemlje, v času, ko je prihodnost negotova in polzi iz rok odločevalcev in inženirjev politike in gospodarstva, v svetu, ko lepota ni več lepa, poštenost ni več vrednota, ampak se pogovarjamo o estetiki grdega, v času, ko poštenost in pravičnost nista cenjeni vrednoti, ko je resnicoljubnost pozabljena beseda, v času, ko molitev umira, ko skoraj nihče več ne verjame v moč blagoslova, v času, ko razglašamo samouresničitev kot višek smisla življenja, v tem času je potrebno posebno znamenje. To znamenje je svetost. Svetost je Božja navzočnost med nami vsemi, je Njegova prisotnost. Svetost nam zato daje Bog. To je deleženje Božjega nam vsem Ljudem na Zemlji. Svetost ni neka popolnost, za katero bi se trudili, za katero bi se vzgajali. Svetost kličemo, s svetostjo se povezujemo. Molitev kliče svetost v naše življenje. Več kot je molitve več svetosti je v svetu«. Pater Silvo Šinkovec.

    Vir: Fejstbog, pater Silvo Šinkovec in povzetki iz drugih religioznih gradiv in medijev.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja