Članki za dušo

15.019 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   1. septembra, 2020 at 12:40

   MOLITEV ZA NOVO EVANGELIZACIJO IN NAŠO SPREOBRNITEV
   Bog, večni in vsemogočni Oče !
   Hvala ti za ta dan, ki se je začel z jutrom novega dne in bo tako kot vsak dan šel počasi k večeru.
   Trudim se in molim k Tebi, da ga bom koristno izrabil zase in za druge in
   ga napolnil z Delom, Usmiljenjem, Dobroto in Ljubeznijo.
   Rad bi spreobrnil druge, pa se zavedam, da moram prvo spreobrniti samega sebe in se poboljšati.
   Odpusti mi Gospod, ker sem kot grešnik marsikaj slabega storil in dobrega opustil.
   Mnogokrat ugotovim kako slaboten in nemočen sem brez Tebe in brez tvojega Usmiljenja in Dobrote Jezus.
   Mnogo stvari pa lahko naredim, če si Ti z menoj in blagosloviš vse kar delam ter me vodiš.
   Hvala ti Jezus za vsak dan darovanega življenja, ki se zjutraj spet začne, ko lahko marsikaj dobrega storim in služim.
   Hvala ti za vse, kar si mi dal in kar sem in kar imam, da darujem ter služim drugim.
   Hvala ti za ta dan, za vse milosti in preizkušnje ter nauke, ki si mi jih dal.
   Hvala tudi za vse, kar se mi je v dneh mojega življenja dobrega zgodilo,
   Hvala Jezus za vse izzive, probleme in težave, s katerimi sem se lahko soočil in kaj dobrega storil
   in tudi za vse, kar sem doslej s tvojo milostjo lahko dobrega naredil in dosegel za druge, ne le zase.
   Ko pomagam drugim pomagam sebi in egoizem ter egocentrizem kar izpuhtita v zrak.
   Ne ukvarjam se več s seboj ampak skušam pomagari drugim.
   Spoznal sem, da si Ti Jezus pri nas in v Nas ter v vseh Stvareh in Ljudeh, ki me obkrožajo.
   V Evangeliju nas Učiš Ljubezni, Usmiljenja, Dobrote, Odpuščanja in da naj ljubimo bližnje kot nas same.
   Hvala za vse ljudi, ki sem jih doslej srečal in jih skušal osrečiti ter jim dejavno pomagati.
   Izročam ti vse dni dragi moj Oče, svojo utrujenost, bolehnost, skrbi, krivice, frustracije, krivice, razočaranja in veselje;
   izročam ti vse moje delo, vse služenje, ves trud, da bi še naprej pomagal svojim bratom in sestram v Kristusu.
   Oče, hvala ti za življenje, ki si mi ga dal !
   Hvala ti za vse: za družino, delo, službo, otroke, za zdravje, hrano, tvoje varstvo, tudi za stvari, v katerih sem se motil,
   kajti edino ti poznaš razloge za vsako mojo življenjsko izkušnjo in razloge za moje slabosti.
   Ljubljeni Oče, naj se vedno zgodi Tvoja Volja in da se vedno kaj od Tebe naučim.
   Oče pomagaj mi, da bom vedno hodil po Tvoji Poti Odrešenja in Ljubezni
   in da nikoli zaradi skušnjav hudobneža ne zaidem na stranpoti, ker nočem živeti brez Božje Ljubezni.
   Prosim podari mi Božji Mir in Ljubezen ter Vodi me po Poti Odrešenja k Tebi Jezus prosim.
   Jezus prosim da bom vedno spolnjeval Božjo Voljo in Nauke Evangelija kot Človek in Kristjan v Življenju.
   Prosim Gospod pomagaj mi, da bom vsak dan rad bral Sveto Pismo in Evangelij ter vsak dan molil k Tebi ter premišljeval Božjo Besedo TER JO DEJAVNO V PRAKSI URESNIČEVAL V VEČJO BOŽJO SLAVO.
   Bog Ti si moje vse. Ljubim Te brez mej.
   Hvala ti za vse Milosti, Ljubezen, Dobroto, Odpuščanje grehov, Vodstvo in Božje Nauke !
   Prosim pomagaj mi, da bom skromen in ponižen v Božjih Očeh, da bom iskreno molil in delal
   ter da se s Tvojo Pomočjo v srcu spreobrnem in postanem tak kot Ti Gospod,
   ki nas v Evangeliju in s primeri v prilikah in raznimi zgledi dejavne Ljubezni Učiš, kaj je prav in kaj ni prav.
   Amen.

   Dopolnjena in razširjena molitev najdena na medmrežju škofije Murska Sobota. Že objavljeno.

   Verujem, da je Bog postal moj nebeški Oče in da me sprejema kot svojega ljubljenega otroka. Hvala ti, Jezus! Hvala ti, Oče!« Pomagaj nam prosim, da se spreobrnemo in poboljšamo in dejavno uresničujemo v delu in molitvah ter zakramentalizaciji tudi evangelizacijo Božje Ljubezni, Usmiljenja, Dobrote in Odpuščanja. Naša Vera in naša Sveta Maša naj se nadaljuje v našem Življenju po Božji Volji, da bomo živeli po Božji Volji in Evangeliju. Amen. Janez

   Madame Jeanne-Marie Guyon: Kako doživljati Boga v molitvi.

   Odgovori
2. Hvala says:

   1. septembra, 2020 at 11:33

   BOŽJA BESEDA O MILINI ŽENE (Sir -tretji del 26, 13-18)

   MILINA ŽENE RAZVESELJUJE NJENEGA MOŽA,
   NJENA SPRETNOST POŽIVLJA NJENE KOSTI.
   REDKOBESEDNA ŽENA JE GOSPODOV DAR,
   NIČ NE ODTEHTA VZGOJENE DUŠE.
   MILIN A ČEZ MILINO JE SRAMEŽLJIVA ŽENA,
   NI UTEŽI, ENAKOVREDNE DUŠI, KI
   SE ZNA OBVLADATI.
   KAKOR SONCE , KI VZHAJA NA GOSPODOVIH VIŠAVAH,
   JE LEPOTA DOBRE ŽENE V NJENI UREJENI HIŠI.
   KAKOR LUČ, KI SVETI NA POSVEČENEM SVEČNIKU,
   JE LEPOTA NJENEGA OBRAZA NA
   NJENI LEPI POSTAVI.
   KAKOR ZLATI STEBRI NA SREBRNEM
   PODSTAVKU
   SO NJENE ČUDOVITE NOGE NA TRDNIH PETAH.

   Odgovori
3. Miro says:

   1. septembra, 2020 at 11:03

   BOŽJA BESEDA: »ČE IMA KDO UŠESA ZA POSLUŠANJE, NAJ POSLUŠA. IN GOVORIL JIM JE: »PAZITE, KAJ POSLUŠATE!« (Mr 4, 23-24).

   Iz premišljevanja p. Silvana Faustija, Markova pripovedna kateheza: Človekovo uho je ustvarjeno za poslušanje Božje besede. To je njegova specifična razlika od drugih živih bitij, ki poginejo. Toda zaradi laži posluša bolj lastne strahove kot Božjo obljubo. Vera pomeni bolj zaupati njegovi kot naši besedi.

   Jezus poziva, naj dobro poslušamo, s pozornostjo. Naše poslušanje mora biti obrnjeno nanj, v katerem kontempliramo stvarnost Božje besede, ki jo poslušamo. V njem so namreč vsi zakladi modrosti in spoznanja (Kol 2,3) in v njem telesno biva vsa polnost božanstva (Kol 2,9). Boga ni nikoli nihče videl; on Sin nam je pripovedoval o njem s svojim življenjem in svojim delom (Jn 1,18). Ko gledamo njegovo zgodbo, vstopamo v skrivnost Boga. Njegovo meso je najvišje merilo duhovnega razlikovanja (1 Jn 4,2 sl.), med drugim piše p. Silvano Fausti v omenjeni knjigi, ki jo zelo priporočam v branje in premišljevanje.

   Slavimo Gospoda in se mu zahvaljujmo: Slava tebi, Jezus, ti si živa Božja beseda! Hvala za Tvoje razodetje Božje volje. Podari nam duha poslušnosti in moči, da bomo Tvojo besedo poslušali in jo spolnjevali z deli usmiljenja do bližnjega!

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   1. septembra, 2020 at 9:47

   KRISTUSOVA LJUBEZEN NAJ PO OBHAJILU POGASI V NAS VSAKO SEBIČNOST IN NAJ V NAS PREBUDI VELIKODUŠNO DAROVANJE!

   Kako bi mogla jaz, uboga grešnica, imeti
   pogum, da sem mu blizu, če bi ga videla v
   vsem njegovem veličastvu? Toda pod
   podobo kruha … je veliko bolj dostopen.
   (Terezija iz Avile)

   Ko Cerkev obhaja evharistijo, oznanja,
   da je Jezus edini odrešenik sveta
   in da je živ in navzoč v zgodovini,
   da bi vsem ljudem podaril odrešenje.
   (Piero Coda)

   Kristusova ljubezen naj po obhajilu
   pogasi v nas vsako sebičnost in naj v nas
   prebudi velikodušno darovanje!
   (Jean Galot)

   Tako velika je včasih milost,
   ki jo podeljuje ta zakrament,
   da ne samo duh, ampak tudi krhko telo
   občuti, da mu je dana večja moč.
   (Hoja za Kristusom)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   Zahvalimo se Gospodu Jezusu za njegov neizmerni dar svete Evharistije! Ponižno ga prosimo za veliko milost, da bomo mislili, govorili, želeli in delovali tako, kakor hoče On, ki se je čiste iz ljubezni daroval na križu za naše odrešenje!

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   1. septembra, 2020 at 8:41

   HODITI V DUHU IN ŽIVETI KO NAS UČI JEZUS
   Se vam zdi krščansko življenje težko in včasih zahtevno ali celo nemogoče? Da res je nemogoče je, ko poskušamo karkoli narediti sami s človeškimi močmi brez Boga in njegovega blagoslova in pomoči. Živeti krščansko življenje s svojo lastno močjo je podobno ladji na suhih tleh … Ne premakne se. Da bi ladja nekam prišla, mora biti na vodi, da se bo lahko premikala naprej z vesli, jadri ali motorjem. Tako je tudi z nami, ki vedno rabimo Boga, da nas vodi, podučuje in nam pomaga, da delamo vse prav. In da bi uživali v krščanskem življenju, se moramo najprej naučiti, kako se z Vero in Molitvijo umiriti in počivati v Bogu. Pavel je to vedel, ko je rekel: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4,13). Skrivnost krščanskega je v tem, da Kristus živi v nas: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Postal sem nov človek v Kristusu ali Homo Novum! Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Galačanom 2,20). Ko je bil Jezus z učenci na zadnji večerji, jim je povedal, da jih bo zapustil, ampak da ne bodo ostali sami: »Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Janez 16,7). Dan vam bo nekdo, ki vam bo omogočil pogumno živeti krščansko življenje – Sveti Duh. On ni samo usmerjevalna tabla na božanski poti: On je Kristusov Duh, ki je prišel in zdaj živi v vas.

   Sveti Duh ali Spiritus Sanctus je Bog, tako kot tudi Sin in Oče. Tu nastane lahko med laiki in verniki, zaradi pomanjkljive verske ter bogoslovne izobrazbe, pojmovni nesporazum in zmešnjava, če ljudje Svetega Duha ne vidijo in razumejo kot Božje osebe, kajti on ima osebnost. Je Božanska oseba z lastno voljo in čustvi. Sveti Duh ima vse lastnosti, ki jih imata tudi Sin in Oče. Je vsemogočen, vseveden, nespremenljiv in večen. On je tretja oseba Svete trojice, ki je en sam Bog. Sveti Duh je pomemben del kristjanovega življenja. Poglejmo si nekaj njegovih vlog in zakaj je tako pomemben. Sveti Duh obsodi naš greh in nam pove, da rabimo Kristusa (Janez 16,8–11). Sveto pismo razloži, da brez Svetega Duha in njegove pomoči ljudje mislijo, da je krščanstvo nesmisel/norost. (1 Korinčanom 1,18). Ljudje okrog vas morda mislijo, da je nesmiselno/noro narediti takšno zavezo s Kristusom! Mi pa je ne vidimo tako samo zato, ker vam Sveti Duh razkriva čudež Kristusovega življenja znotraj nas. Sveti Duh nam je dal novo življenje tako, da nas je prerodil. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh (Janez 3,6). Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rimljanom 5,5) Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8,16). Sveti Duh je naš učitelj in tisti, ki vse to omogoča. On vas vodi proti resnici Božje besede. On razsvetli Sveto pismo, tako da ga lahko razumete in uporabite to resnico (Janez 16,13–14), in daje duhovno moč ter učinkovitost vašemu pričevanju (Apostolska dela 1,8). On posreduje zate pred Očetom, ko ne veste, kaj in kako moliti. (Rimljanom 8,26–27). Sveti Duh je bil poslan od Kristusa, da vam omogoči živeti krščansko življenje! Kot je zapisal apostol Pavel, »prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa« (Rimljanom 8,11). Krščansko življenje je mogoče samo skozi moč Svetega Duha.

   Sveti Duh zato ni nekaj neuporabnega in nekoristnega – prav nasprotno, vse stvarstvo je po njegovem delovanju prerojeno in stvari nikoli ne pusti takih, kot so bile. Če razumemo, kdo Sveti Duh v resnici je in se mu ne upiramo (prim. Apd 7,51), se znajdemo sredi njegovega silovitega viharja (prim. Apd 2,2), ogreva nas z jeziki, podobnimi plamenom (prim. Apd 2,3). Še enkrat: če se mu ne upiramo in mu ne nasprotujemo, ker nas Duh v resnici preplavlja v silovitem viharju z obiljem svoje milosti; neskončno radodaren je, ko deli svoje Božje darove in tej njegovi neizmernosti lahko odgovorimo le po kapljicah. Če si pomagamo z izrazi iz tehnike, je Sveti Duh voznik, v avtomobilu pa sedimo mi. Sveti Duh je veter, jadra pa razvijamo mi. Zato brez Boga ne moremo storiti nič s le človeškimi močni. S to predstavo postane jasno, da o Svetem Duhu ni mogoče govoriti tako, da ga omejimo in točno določimo kdo je, ali iz spoznavanja njegovih darov, kajti Duh veje kjer hoče. Sveti Duh je s prispodobo in ponazoritev podoben vetru, ki je vsak trenutek drugačen … in nas osvobaja nevarnosti pretirane resnosti, prilagodljivosti, enoumja, mode, ustaljenih navad, brezvoljnosti, brezciljnosti, dvomov … Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ogrado! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!« Zato moramo na tej točki spoznavanja Svetega Duha biti pripravljeni pokazati, da želimo z njim sodelovati, zavestno in odgovorno delati, da bo ta veter in ta ogenj zajel tudi druge ljudi – tako, da ga bomo vsi dejavno in goreče v veri in zaupanju uresničevali v svojem življenju. Kaj konkretno pomeni sprejeti Svetega Duha: to pomerni da se mu pustimo da nas vodi, usmerja, da hodimo z njim, kot pravi sv. Pavel: »Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu (Gal 5,25). Veter Svetega Duha, ne piha na površju, ampak v skritih globinah človekove notranjosti, v globinah Cerkve in človeške skupnosti. Naj zapiha, ta sveži veter Svetega Duha, tudi v zatohle prostore naših cerkva in naših življenj. Naj se vse prenovi po Božji Milosti in Božji Dobroti!

   Delno povzeto po Gotquestions, povzeto na medmrežju delno po Steven Pogue, lastna razmišljanja in povzeto po Ognjišču, avtor Zvone Štrubelj

   Pridi Sveti Duh!
   Ti si tisti, ki poživljaš,
   tisti, ki tolažiš, ogenj duše,
   živi notranji studenec, ljubezen.
   Ti si življenje našega življenja,
   ti si posvečevalec,
   ki si nas tolikokrat okrepil v zakramentih.
   Ti si Božji dotik, ki je odtisnil
   v naših dušah krščanski značaj.
   Ti si milina in hkrati moč
   pravega krščanskega življenja.
   Ti si Prijatelj, kateremu hočemo
   izkazovati svojo naklonjenost,
   spoštljivo tišino, voljno poslušnost,
   ljubeznivo darovanje in močno ljubezen.
   (bl. Pavel VI.)

   Kdor je zvijačnega srca, ne bo našel sreče, kdor je lažnivega jezika, bo padel v hudobijo. Pridigar »Ni se vam treba nenehno zahvaljevati, delajte tudi vi dobro in pomagajte. Kar je narobe z našim svetom je to, da smo pozabili, kako drug drugega ljubiti. Kajti, ne pozabimo: sočutje spreminja svet na bolje, pa naj bo v še tako majhnih količinah.« Neznani avtor.

   Odgovori
6. Miro says:

   1. septembra, 2020 at 8:20

   ISKRIVI ŽUPNIK MARTIN GOLOB O TEM, KAKO SE POMAKNITI IZ CONE UDOBJA IN SE USTVARJALNO SPOPASTI Z NOVI IZZIVI – KOT POUDARJA, JE POSLUŠANJE, BRANJE, UČENJE, ODKRIVANJE IN SPOZNAVANJE VERE HRANA ZA NAŠEGA DUHA!

   Med drugim pravi: Nov začetek ni enostaven, ampak če ga človek sprejme z vsem srcem, če ga sprejme z nekim smislom, da je to dobro zanj in da se bo ob tem tudi razvil, potem je lažje. Nov začetek je lažji tudi, če človek sprejme in se izroči …

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2020/08/28/martin-svetuje-kako-premagati-strah-pred-novimi-zacetki

   Naj Gospod obilno blagoslavlja našega iskrivega Martina Goloba, da bo povsod tam, kamor ga pošilja, še pomnožil talente, ki mu jih je zaupal v dobro ljudi, s katerimi se srečuje!

   Odgovori
7. Miro says:

   31. avgusta, 2020 at 19:55

   SV. RAJMOND SE JE VELIKODUŠNO ODZVAL NA KLICE TRPEČIH, KI SO POTREBOVALI POMOČ – NJEGOVO SVETO ŽIVLJENJE NAS NAGOVARJA K SLUŽENJU BLIŽNJEMU V STISKI!

   Gospod, Ti si moje zatočišče, moj delež v deželi živih (prim. Ps 142,6).

   Danes goduje sv. Rajmond, ki se je izredno žrtvoval za blagor bližnjega in postal junak krščanske ljubezni. Tudi naša krščanska ljubezen mora vedno bolj rasti. Priznajmo pa, da smo včasih ozkosrčni in preračunljivi. Te in vse druge svoje slabosti obžalujmo, da bo naša daritev Bogu všeč (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/sveti-rajmond-nerojeni-menih-kardinal

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!
   Sv. Rajmond, prosi za nas!

   Odgovori
8. Janez says:

   31. avgusta, 2020 at 19:02

   Kateheza papeža Frančiška: Modrosti se ne naučimo, ker je dar Svetega Duha (izvleček)
   Sveti Duh je življenjska limfa Cerkve in vsakega posameznega kristjana, je ljubezen Boga, ki iz našega srca naredi svoje bivališče in vstopi v občestvo z nami. »Sveti Duh je vedno z nami, vedno je v nas, v našem srcu,« je dejal papež Frančišek vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Duh sam je največji dar Boga in tistemu, ki ga sprejme, podeljuje raznovrstne duhovne darove. Cerkev jih pozna sedem – število, ki simbolično pomeni polnost, celoto. Sedmeri darovi Svetega Duha so: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji, je pojasnil papež in nato začel z razlago prvega, to je modrosti.

   Modrost – gledati z očmi Boga
   Pri modrosti kot daru Svetega Duha ne gre samo za človeško modrost, ki je sad znanja in izkušnje. Sveto pismo nam pripoveduje, da je Salomon, ko je bil kronan za kralja Izraela, Boga prosil za modrost. Modrost je ravno to, je dodal papež Frančišek, je »milost, da lahko vidimo vsako stvar z očmi Boga«. Pomeni videti vse, svet, situacije, probleme, z Božjimi očmi. Včasih namreč vidimo tako kot je nam všeč, v skladu z našim srcem, s sovraštvom, zavistjo. A to niso Božje oči, je pojasnjeval papež. »Modrost je tisto, kar Sveti Duh dela v nas, da bi vse stvari videli z očmi Boga. To je dar modrosti.« In ta dar prihaja iz zaupnosti z Bogom, iz tesnega odnosa z Bogom, odnosa otroka z Očetom. Ko smo v občestvu z Gospodom, Sveti Duh preoblikuje naše srce in mu omogoči zaznavati vso svojo toplino in ljubezen.

   Za modrost prositi Svetega Duha
   Sveti Duh torej kristjana naredi modrega, je papež nadaljeval katehezo. A to ne v smislu, da bi imel odgovor za vsako stvar, da bi vse vedel. Oseba ni modra v smislu kot je moder Bog, ampak v smislu, da pozna Boga: vé, kako Bog deluje, vé, kdaj nekaj prihaja od Boga in kdaj ne. »Srce modrega človeka ima okus in vonj po Bogu.« Takšne kristjane potrebujejo naše skupnosti, ko vse v njih govori o Bogu ter postane lepo in živo znamenje njegove navzočnosti in njegove ljubezni. Tega po Frančiškovih besedah ne moremo improvizirati in s tem se ne moremo sami oskrbeti. Je dar, ki ga Bog nameni tistim, ki so poslušni Svetemu Duhu. V sebi, v svojem srcu namreč imamo Svetega Duha, ki ga lahko poslušamo ali pa tudi ne. Če ga poslušamo, nas bo naučil to pot modrosti, podaril nam jo bo, da »bomo videli z Božjimi očmi, slišali z Božjimi ušesi, ljubili z Božjim srcem, presojali stvari z Božjo sodbo«. To modrost lahko imamo, a zanjo moramo prositi Svetega Duha. Papež Frančišek je kot primer navedel odnose med starši in otroki ter odnos med zakoncema, kjer je tudi pogosto potrebna modrost, povezana s potrpežljivostjo, odpuščanjem, pomiritvijo. »Tega se ne naučimo, to je poklon Svetega Duha,« je dodal. »Zato moramo prositi Gospoda, da nam da Svetega Duha in dar modrosti, tiste modrosti Boga, ki nas uči gledati z Božjimi očmi, čutiti z Božjim srcem in govoriti z Božjimi besedami.« S to modrostjo moramo iti naprej, graditi družine in graditi Cerkev, tako da se bomo vsi posvetili. »Prosimo danes za dar modrosti,« je sveti oče povabil ob koncu kateheze, »prosimo Marijo, ki je sedež modrosti, naj nam podari to milost.«

   VATIKAN, sreda, 9. april 2014, kateheza papeža Frančiška

   SVETI DUH JE DAR STRAHU BOŽJEGA
   Sveti Duh, tvoj dar strahu Božjega
   je dragocen in zelo potreben.
   Bog je Bog, jaz sem človek.
   Bog je stvarnik, jaz sem majhen.
   Bog je izvir, jaz sem žejen.
   Bog je morje, jaz sem kapljica.
   Bog je mogočen,
   jaz sem slaboten.
   Bog je svet, jaz sem grešnik.
   Sveti Duh, dar strahu Božjega
   mi pomaga postaviti
   stvari na svoje mesto:
   samo Bogu čast,
   samo njemu slava.
   Kjer se človek povzpne,
   potlači vse pred seboj …
   Sveti Duh, dar strahu Božjega
   me dela razumnega:
   spominja me,
   da moram pasti na kolena,
   če se hočem spet dvigniti.
   Tvoj dar mi pravi, da sem ubog:
   spodbuja me, da sklenem roke,
   ne več v strahu pred teboj,
   ampak v ljubezni do tebe.
   Priznam, da nisem nič,
   toda prav zato, ker to priznam,
   me objemaš ti, ki si Vse.
   Amen.

   DAR STRAHU BOŽJEGA
   Če nam dar pobožnosti govori o Božji očetovski ljubezni, nas dar strahu Božjega poučuje o njegovi veličini, dostojanstvu, o njegovi avtoriteti in oblasti. Bog je dober, toda je tudi močan in mogočen. Moramo ga spoštovati in ubogati: »Bog se ne pusti zasmehovati,« na kratko zapiše sv. Pavel (prim. Gal 6,7). Ta zadnji dar Svetega Duha nas spomni, kako majhni smo pred Bogom in kako velika je moč njegove ljubezni, zato se moramo izročiti v njegove roke s ponižnostjo, spoštovanjem in zaupanjem. Prav v tej izročitvi dobroti našega Očeta, ki nas ima zelo rad, je bistvo delovanja tega daru. V moči Svetega Duha, ki prebiva v našem srcu in nam vliva mir in tolažbo, se počutimo takšni kot v resnici smo: majhni otroci v Očetovem objemu. S tem razpoloženjem vse svoje skrbi pa tudi pričakovanja prelagamo na Boga in doživljamo, kako nas podpira s svojo močjo, čutimo njegovo bližino, kot otrok, ki se počuti varnega v naročju svojega očeta. Tako dar strahu Božjega prevzema obliko poslušnosti, hvaležnosti in slavljenja, napolnjuje naše srce z upanjem. Velikokrat ne uspemo doumeti Božjega načrta. Prav ob izkušnji svoje omejenosti in revščine, nas Sveti Duh krepi in nam pomaga razumeti, kako je edino pomembno pustiti Jezusu, da nas vodi v Očetov objem.

   Nesrečnik je klical, in Gospod je slišal, iz vseh njegovih stisk ga je rešil. Angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje. (Ps 34,7–8)

   Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, Božja Milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce … in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha. Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroško iskreni in zaupni skromnosti, ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo Bog nekaj naredil za nas in namesto nas… Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame …

   Strah Božji pa je tudi opozorilni ‘alarm’ pred nevarnostjo greha, ki žali Boga in nas od Boga oddaljuje. Ko človek dela hudo, preklinja, ko izkorišča bližnjega in si ga hoče podrediti, ko vidi samo še denar, ko je prevzeten, oblasten, ko se bresramno bogati na račun revežev, ko nima usmiljenja in sočutja do lačnih in ubogih, ko ljudem v stiskah ne pomaga in jim ne služi kot Samaritan, ko je egoističen in v njegovem življenju ni Ljubezni in Usmiljenja…, takrat strah Božji sproži alarm, ki človeka svari: z vso oblastjo, z vsem denarjem, z vsem tvojim ponosom, prevzetnostjo in nečimrnostjo ne boš srečen! Nihče ne bo odnesel s sabo na drugi svet ne denarja, ne materialnih dobrin, ne časti, ne ponosa, ničesar. Z nami bo šla samo ljubezen, ki nam jo daje Bog Oče, in z njo vse tisto, kar smo v moči Božje ljubezni storili za ljudi okoli sebe.

   In to spoznanje je po delovanju tega zadnjega daru Svetega Duha tudi začetek prave modrosti: »Začetek modrosti je strah Gospodov, razumevanje, dobro za vse, ki se ravnajo po njem” (Ps 111,10). Gorje, če izgubimo spoštovanje do Boga, saj tisti, ki Boga ne spoštuje, tudi ljudi ne spoštuje, še več: zatira bližnjega in se postavlja nad njega oziroma preganja in ubija svoje nasprotnike in sovražnike. Spomnimo se npr. samo krvavih dogodkov verskih vojn v 16. stoletju med katoličani in proterstanti v Evropi, ki so se bojevali za krščansko vero in verjeli, da se borijo za Jezusa Kristusa. Ali nadalje zgodovina prejšnjega stoletja je dovolj nazorna potrditev tega: kriki bolečine in trpljenja iz taborišč, morišč, gulagov, porušenih mest, brezen, genocidov… tu imajo korenine Katinski gozd, Auschwitz, Bergen Belsen, Huda jama, Kočevski Rog, Sveti Urh, Kozlarjeva gošča, Srebrenica itd., kjer so ljudje ubijali druge ljudi, ker so bili nasprotniki in sovražniki, čeprav človek ne sme ubijati! Strah Božji nas opominja, da ljudje nismo mi gospodarji dobrega in zlega, ne sodniki in ne tožniki, da ne smemo delati tistega, kar se nam zljubi in nam je trenutno všeč: prepoveduje nam, da bi delali tisto, kar je krivično do drugih in da zato ne smemo ubijati ljudi, čeprav so naši sovražniki in nasprotniki, kajti Bog v Desetih zapovedih komurkoli prepoveduje Ubijanje. Nasprotno Bog zapoveduje, naj Ljubimo svoje sovražnike in nasprotnike in da smo dobri in usmiljeni, tako kot je Dober in Usmiljen Bog sam do nas grešnih in nepopolnih Ljudi. Ko se ne zmenimo za Božje Zapovedi, za Božjo Biblijo, za verske in etične vrednote medsebojne Strpnosti, Usmiljenja, Odpuščanja, Sočutja in Ljubezni, z grešnimi dejanji maščevanja in ubijanja dejansko pokažemo, da ne Ljubimo Boga, da nasprotno z grehom zaničujemo Njega, ki je najvišja in temeljna vrednota: Bog je Usmiljenje, Pravičnost, Božji Mir, Dobrota, Resnica, Ljubezen in naše Odrešenje in sovraži greh in ne dopušča človeku, da sodi in ubija.

   Končno nas strah Božji usmerja tudi k temu, da se spominjamo najbolj preproste, pa zelo pomembne dolžnosti: da o Njem govorimo lepo, spoštljivo in ponižno. Če o nekom govorimo grdo, pomeni, da ga ne spoštujemo, ga ne upoštevamo, se ga ne »bojimo«. To se pogosto dogaja, ko nepremišljeno govorimo o Bogu: predstavljamo si ga na primer kot kontrolorja kart, kot uradnika, ki nam gre na živce, izterjevalca davkov, kot tistega, ki nas povsod nadzira, in opozarja na tisto, kar mi prav, kot dežurnega zobozdravnika za naš boleči zob, kot berglo za našo nesposobnost, da bi hodili kot dobri kristjani in dobri ljudje in živeli po Božji Volji in bili podobni Jezusu.

   Bog ni tak! Človek od stvarjenja do današnjih dni kaže do Boga premajhno spoštovanje, v svoji prevzetnosti ga hoče potisniti v kot, da bi utihnil. Da bi prenehal obstajati kot nekdo, ki nas nadzora in nam teži, da bi bili svobodni in brez ovir ter zavor, kot tolmačijo ateisti. Tudi danes velja, kar je zapisal francoski duhovni pisatelj François Mauriac: »Ne presojajte Boga po jecljanju njegovih služabnikov.” Strah, ki smo ga dolžni izkazovati Bogu, nam zato nalaga, da poberemo s tal besedo Bog, pomendrano in umazano kot je, in ji spet damo prvoten pomen. Namesto karikatur in zmazkov, ki jih je iz nje naredil svet, ji moramo dati bolj privlačno, vabljivo, vredno in tudi resnično podobo. Dar strahu Božjega nas spodbuja, da svetu predstavimo Boga, ki je vir veselja; Boga, ki verjame v človeka in hoče da se zaveda svojega dostojanstva; Boga, ki nikogar ne sili, ampak potrpežljivo trka in čaka da se vrner nazaj k Njemu Izgzbljeni Sin; Boga, ki ni barvno slep, ampak prepoznava barve vseh ras tega sveta; Boga, ki hoče srečo vseh; Boga, čigar poklic je ljubiti in odpuščati in ki nam Otrokom želi vse dobro. Mi sami ljudje nesrečno rinemo v nesrečo in dostikrat žalimo Božjo Ljubezen z grehom. Vendar Bog nam vedno odpušča, ko verujemo v Jezusa in ko ga ponižno in skesano prosimo odpuščanja, da se vrnemno nazaj k Očetu.

   Objavljeno v Ognjišču; nekoliko dopolnjeno.

   Addendum: sestra Majda v Družini o strahu Božjem
   Sveto pismo pravi, da je Božji strah začetek modrosti, kar pogosto ne razumemo pravilno. Strah je spremljevalec človeka. Vsakogar je kdaj strah in želimo si, da bi imeli takšne življenjske razmere, da nas ne bi bilo strah. Kaj je torej z bogaboječnostjo, s strahom do Boga? Sveto pismo govori o tem strahu in pri birmi prejmemo dar Svetega Duha, ki se imenuje dar strahu božjega. Namesto da bi se strahu osvobodili, ga prejmemo kot dar. Razumemo, da ima verjetno ta strah drugačen pomen: Na eni strani je torej strah, ki je posledica stiske, slabe izkušnje, občutka, da smo v nevarnosti; na drugi strani pa strah, ker iz spoštovanja in ljubezni ne želimo storiti nečesa, kar bi ranilo odnos, kar bi nas oddaljilo od Boga in od zavesti njegove navzočnosti v našem življenju. Ko sem s prijateljem, naredim vse, da bi bilo najino prijateljstvo trdno in pristno, strah me je, da bi se kaj zalomilo. Prav tako lahko rečem, da ker verujem v Boga, me je strah, torej čutim tako veliko spoštovanje, da ne bi storil ničesar, kar bi bilo v nasprotju z mojo vero. Ker Boga, ki me je ustvaril, ljubim, me je strah, da bi pozabil na jutranjo ali večerno molitev, da bi pozabil na pogovor z njim, kot me je strah, da bi pozabil na zmenek z dekletom. Zato je zelo prav, da razumemo, da je potrebna bogaboječnost. To ne pomeni, da nas je Boga strah in pred njim bežimo. Nasprotno, strah nas je, da naš odnos z Gospodom ne bi bil vedno globlji, vedno močnejši in vedno pristnejši.

   Zelo potrebujemo ta Božji dar, da na Boga ne bi pozabili. Da bi ne pozabili na trenutke, ko se z njim srečamo: v zakramentih, pri maši, pri molitvi, v vsakodnevnem življenju, da živimo po Jezusovih Naukih in da ne grešimo. Zato zelo potrebujemo ta Božji dar, ko nas skušnjava vabi, da bi grešili: da bi bili oblastni, lakomni, egoistični, pohlepni, brez usmiljenja in dobrote, da bi bili nespoštljivi do telesa, narave, stvari in podobno. Prvi kristjani so jasno vedeli: da kadar morajo izbirati med strahom pred ljudmi in strahom pred Bogom, so si tudi za ceno življenja izbrali strah pred Bogom. Boga so bolj poslušali kot ljudi. Kadar so ljudje v zgodovini mislili, da lahko z znanostjo ali gmotnimi dobrinami premagajo strah pred Bogom in si ustvarijo samostojno lastno življenje, ki bi zadostovalo samo sebi, so se vedno znašli pred novimi strahovi in pomanjkanjem upanja v prihodnost. Pravi strah pred Bogom pa prinaša zaupanje v Boga, ki je naš Oče in naš Stvarnik, ki nam hoče vse dobro. To prinese v človekovo srce mir in izkušnjo sreče, tudi v težkih trenutkih preizkušenj, dvomov, bolezni, ko smo žalostni, obupani in brezposelni in smo zatavali nekam brez Boga. Gre za posebno logiko: kjer se zmanjša strah pred Bogom, se poveča življenjski strah in kjer se poveča strah pred Bogom, se zmanjšajo mnogi drugi življenjski strahovi. In v Bogu najdem svoj Mir in Uteho, ki mi daje vse, kar potrebujem.

   Objavljeno v Družini; nekoliko dopolnjeno.

   Odgovori
9. Miro says:

   31. avgusta, 2020 at 15:46

   GOSPOD, POMAGAJ MI, DA BOM SPREJEMLJIV ZA TVOJ DAR. ODPRAVI IZ MENE VSA NAPAČNA PRIČAKOVANJA IN PREDSODKE!

   BOŽJA BESEDA: Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu. Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje (Lk 4,16-30).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+4%2C16-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus pove, da prinaša napovedano oznanilo o odrešenju v moči Svetega Duha. Toda domači ljudje ga ne sprejmejo. Jezus me rešuje od zla. Odprl se bom njegovemu Duhu in sprejel njegovo moč nad zlom. Gospod, pomagaj mi, da bom sprejemljiv za tvoj dar. Odpravi iz mene vsa napačna pričakovanja in predsodke (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

   Z molitvijo svetega rožnega venca in rožnega venca Božjega usmiljenja skupaj kličimo Božji blagoslov na preizkušane osebe, ki se priporočajo v molitev v rubriki »Prosim za molitev«, v zapisih: Blanka, Sasa, Kristina, Dr, Sija, Žametna vrtnica, Gregor, andreja, Jasna, David, ida, Slovenec, Kristina, Blanka, patricija … Prosim, da za njih molimo tudi pri sveti maši. Naj na vse sestre in brate obilno rosijo odrešujoče kaplje Božjega usmiljenja – na mogočno priprošnjo Presvete Device Marije!

   POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

   Pod tvoje varstvo pribežimo,
   o sveta božja Porodnica,
   ne zavrzi naših prošenj
   v naših potrebah,
   temveč reši nas
   vselej vseh nevarnosti,
   o častitljiva in blagoslovljena Devica,
   naša gospa, naša srednica,
   naša besednica!
   S svojim Sinom nas spravi,
   svojemu Sinu nas priporoči,
   svojemu Sinu nas izroči!

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    31. avgusta, 2020 at 7:41

    Ljudje velikokrat želimo prehiteti dogodke, ki jih ima Gospod v planu, da se bi izvršili ob Njegovem času. Najprej bi morali res prositi za milost -POSLUŠNOST BOGU. Brez te milosti dejansko se dejansko ne moremo Uskladiti z Božjo voljo.
    Tudi opravljanje dobrega dela, če ni tisti dan v Gospodovem načrtu, se ne bo izvršilo. Poglejmo pri svetnikih; Mati Terezija je sprejela poslanstvo v katero jo je klical Gospod. Ko se je odločila, da gre, je hotela takoj reševati ljudi, telesno in Njihove duše. Gorela, da bi to se časovno čimprej zgodilo. Ampak ni bilo tako. Duhovni voditelji so ji tudi povedali, stvari se ne sme prehitevati, niti kasniti. Čeprav je reševanje ljudi najbolj humano delo , ga ni mogla pričeti opravljati takrat, ko si je ona zaželela. Gospod že ve, kdaj bo nekoga poslal kam za reševanje in pomaganje. On ne gleda z našimi očmi.

    Naj povem tudi svoj primer. Bila je nedelja, šla sem k Sveti maši, pripravila za jest. Potem sem hotela opraviti še eno dobro delo, iskala sem nekaj, da to naredim, v rokah sem imela pa nisem našla. Takoj se mi je začelo dozdevati, da to Gospodova volja. Ker pa je človek slabotno bitje, podvrženo slabostim že od izvirnega greha, gre in poskuša še naprej uveljavljati svojo voljo. Tako sem tudi jaz naredila. Kar naprej sem tičala v tej misli, ampak začelo se mi je dozdevati, kot da bi imela nekako zablokirane misli, telo. Pomislila sem , če sem mogoče zbolela, ampak ničesar me ni bolelo in počutila sem se zdrava.
    Po določenih urah sem le odnehala s zamislijo in izvršitvijo po svoji glavi. Potem se počivala, malo brala knjigo in Sveto pismo, tako je dan minil.
    Zvečer sem rekla Jezusu: “Vidiš, danes pa sem dan nekako preležala oz. počivala, nisem kaj konkretnega naredila. Takoj sem zaznala sporočilo Gospoda. Veliko si naredila, ker si me POSLUŠALA. POSLUŠNOST je na prvem mestu.
    Če Gospod reče, da osem ur počivaj, potem Ga ubogaj, četudi bi ti naredil drugače-po svoji zamisli. Mi gledamo s človeškimi očmi, BOG pa z Božjimi.

    Razmišljala sem , kako so Svetniki to res znali upoštevati. Pater Pij, ko je bil ločen od bratov, zaprt , kako je znal z veseljem in slavljenjem upoštevati, ker je bil POSLUŠEN BOGU:

    Zato se posvetujmo z Gospodom in upoštevajmo Njegovo voljo. Sveti Duh prižiga rdeči in zeleni semafor. Če vžge rdečo luč. je potrebno počakati, ko je zelena gremo v akcijo. Včasih je določen čas rdeča luč tudi za dela, ki so humana in potrebna . Mi ne vemo Gospodovega načrta, zato s svojo glavo in svojimi mislimi delamo po svoje.

    Večkrat sem na tem portalu zasledila želje po duhovnih vajah, misijonih, večkratno obiskovanje Svetih maš med tednom, vendar to ne uspe vedno takoj. Prav zaslutila sem, da ima Gospod res za vsako sekundo svoj načrt. Tudi, če nekdo želi, da hodi na molitve za osvoboditve ali notranje ozdravljenje, Ga Gospod prej pripravlja na to in On bo določil čas kdaj bo šel na to zdravljenje.

    Zato še enkrat ponavljam: TA PRVO JE POSLUŠATI BOGA IN GA UBOGATI, ČEPRAV SE NAM ZDI NERAZUMLJIVO!

    Odgovori
    • Miro says:

      31. avgusta, 2020 at 8:19

      Tega se ljudje res premalo zavedamo, zato je prav, da se na to večkrat opozori. O tem nam govori sama Božja beseda, ki pravi:

      »KDOR IMA UŠESA, NAJ POSLUŠA!« (Mt 13,9)

      Molimo za Božjo pomoč, da bi slišali in ubogali Božji glas, ki se v moči Svetega Duha podarja odprtim, ponižnim, iskrenim srcem; molimo, da bi spolnjevali tisto, kar nam veleva Božja postava, ki nas spodbuja k ljubezni do Boga in bližnjega!

      Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

      Odgovori