Članki za dušo

13.611 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   9. januarja, 2020 at 23:27

   KAKŠNA JE PRAVA KRŠČANSKA MOLITEV K BOGU ? (Mag. Boštja Hari medmrežje Aleteia)
   “Opažam, da imajo mnogi katoličani napačno podobo Boga”
   Kakšna je prava molitev? Zakaj Bog vseh molitev ne usliši? Ali obstaja kakšen “recept” za dobro molitev? Odgovore na ta vprašanja razkriva Boštjan Hari. Boštjan Hari je magister teologije. Vodi različne seminarje za duhovno rast in notranje ozdravljenje ter deluje v okviru zavoda Kerigma. Je avtor knjige Božja ljubezen odpušča in ozdravlja.

   Učili smo se, da je molitev pogovor z Bogom. Nekateri pravijo, da molijo rožni venec, spet drugi, da ne molijo, ampak Boga raje poiščejo v naravi … Ali sploh obstaja definicija molitve? Molitev je pogovor z Bogom, če poteka dvosmerna komunikacija. Če mu govorim le jaz in ga ne poslušam, med nama ni pogovora, ampak monolog. Molitev je obrnitev od sebe k Bogu in preusmeritev pozornosti Nanj. Če tega ni, je molitev le izgovarjanje besed. Pot molitve je v tem, da se pozornost preusmerja na Boga; kolikor več pozornosti je na Njem, večji in hitrejši bodo učinki v našem življenju. V krščanstvu obstaja “pravilo”, ki se glasi: “Bolj kot je človek v molitvi pozoren nase, manj pozna sebe. Bolj ko je pozoren na Boga, večje učinke dosega, saj tako spoznava sebe.”

   To je neizogibno. Mnogi ljudje med molitvijo mislijo le nase. A način molitve jih ne spreminja. Ostajajo ves čas enaki in se v svoji duhovni rasti ne premaknejo niti za centimeter. Danes najdemo najrazličnejše oblike in tehnike molitve ali meditacije. Kako lahko prepoznamo, katera je skladna s krščanstvom? Krščanska je tista, ki je naravnana na Kristusa, na Troedinega Boga. Je tista, ki je usmerjena Nanj, ki vstopa v odnos z Njim. Ko govorim jaz, posluša On, ko govori On, poslušam jaz. Slednjega krvavo manjka. Malo katoličanov posluša Boga, ki nam najbolj očitno govori po Svetem pismu. Bog si želi, da bi ga spoznavali. Nikogar pa ne moremo spoznavati, če se z njim ne družimo in ga ne poslušamo. Imamo le neko mnenje ali vtis o njem. Zaradi nepoznavanja Božjih besed imamo mnogi katoličani napačno oz. površno podobo o Bogu. Opažam, da večina katoličanov sploh ne vé, katera oblika molitve prinaša največ koristi in sadov. To je premišljevalna molitev ali krščanska meditacija. In kakšna je premišljevalna molitev?

   Premišljevalna molitev nas sili, da od sebe prehajamo k Bogu. Kdor pozorno premišljuje o Jezusovem življenju in njegovih besedah, ga vedno bolj spoznava. Če jih potem prenese v konkretno življenje, je kot dobra zemlja, ki zagotovo rojeva sadove v življenju. To pomeni, da je v njem več miru, ljubezni, radosti, samoobvladanja, potrpežljivosti … Le kdo si ne želi imeti več tega v svojem življenju? Obstajajo mnoge duhovne tehnike, ki obljubljajo duhovno in osebnostno rast. Vendar človek ne more celostno rasti v življenju, če ne spoznava Boga po Jezusu, kajti le spoznavanje in posnemanje Jezusa je najboljša pot za človeka. Jezus ni le Učitelj, ampak tudi Odrešenik – ima moč, da me spreminja in ozdravlja.

   Molitev me mora spreminjati v boljšega človeka, v Kristusovo podobo. Če me ne, moram način molitve spremeniti.

   Zakaj Bog vseh molitev ne usliši? In kako naj molimo, da nas bo Bog uslišal? Če pozorno beremo Sveto pismo, vidimo, da si Jezus želi, da v prošnjah vztrajamo, prosimo z zaupanjem in že s pričakovanjem v uslišanje. Jezus navaja za to tudi določene “pogoje”. Na primer: “Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.” Da bi bili uslišani, nas vabi, da te “pogoje” spolnjujemo. Jezus nam je tudi povedal, kaj naj bo naša glavna skrb: da iščemo najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo nam bo navrženo. To je tudi temelj dobre molitve. Dogaja se, da nas Bog ne usliši, kljub temu da si prizadevamo za “spolnjevanje” njegovih pogojev. To je znamenje, da še ni čas za uslišanje, kajti On vsakega usliši ob svojem času. Ali pa nas nikoli ne bo uslišal, ker to ne bi bilo najboljše za nas. Mnogim ljudem se zdi molitev naporna in dolgočasna. Je molitev lahko tudi radostna in vesela? Seveda, ker se med molitvijo vrtijo okrog sebe, svojih težav, problemov, skrbi, želja, ciljev in življenjskih načrtov… in ne okrog Boga. Normalno je, da je taka molitev naporna in dolgočasna, saj ne prinaša nobenih sadov, učinkov, miru, tolažbe … V takšni molitvi Bog običajno sploh ni navzoč, saj je srce oddaljeno od Njega, čeprav je na molivčevih ustnicah.

   V molitvi lahko doživljamo radost. Več ko je v nas drže hvaležnosti in zavedanja, da vsaka dobra stvar prihaja od Boga, da ni naključje ali samoumevno, kar se nam je zgodilo, več bo v nas zahvaljevalne molitve. S takšnim načinom vstopamo v Božjo bližino, kjer je radost. Tu je še slavljenje, kjer slavimo in častimo dobrega Boga. Bolj ko mislimo na Boga in delujemo po Njegovih besedah, bolj ostajamo v Njegovi prisotnosti.

   Kaj storiti, ko naša molitev ni uslišana, npr. ko bolezen napreduje, naš bližnji umre … Običajen odziv je takrat jeza in zamera Bogu, kar je s človeškega vidika povsem razumljivo. Pa je to primerna reakcija? Vse te “negativne” reakcije izhajajo iz nezaupanja v Božjo previdnost in dobroto, nepoznavanja Boga, pa tudi zaradi naše miselnosti, nevere v posmrtno življenje itd. Govorimo na primer, kaj vse je nekdo zamudil, ker je umrl mlad (v bistvu je bil obvarovan mnogih skušnjav in preizkušenj). Vse to v nas sproža mnoge jezne in frustrirane odzive. A sv. Pavel nam pravi: “Tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.” Če resnično ljubimo Boga, verujemo, da nam vse pripomore k dobremu, in to tudi počasi dojemamo. “Ljudje so bolni, resnično trpijo, nimajo hrane za preživetje … Jaz pa molim, da me ne bi ujel dež na poti v službo.” Se sploh sme moliti za tako majhne, nepomembne reči? Seveda se sme moliti. Bog je dobri Oče in si želi, da se Nanj obračamo kot majhni otroci, tudi za najbolj banalne reči. On želi biti konkretno navzoč v vsakem trenutku našega življenja, vanj se želi vmeša(va)ti. Komaj čaka, da ga pokličemo v naše, tudi banalne situacije in jih delimo z Njim kot z najbolj zaupnim prijateljem. Njemu nikoli ne težimo, ves čas nam je na razpolago.

   Kakšen je vaš osebni odnos do molitve g. Hari? Lahko podate kakšen primer vaše (uslišane ali neuslišane) molitve?
   Uslišanih molitev je bilo veliko. Ob nepričakovani smrti enega od bližnjih sem čutil, da je moje srce ranjeno, zlomljeno, kar je nekaj povsem normalnega. Po nekaj dnevih od smrti sem se ulegel na posteljo. V telesu sem čutil utrujenost in čustveno izčrpanost, gledal sem proti stropu in svojo pozornost usmeril na Jezusa. Naenkrat mi je na misel prišel stavek iz Svetega pisma: “Bog ozdravlja strte v srcu in obvezuje njihove rane.” Jezusu sem rekel: “Jezus, moje srce je strto in ranjeno. Prosim te, usmili se me in ga ozdravi.” Nekajkrat sem to ponovil in v telesu začutil, da se iz predela želodca dviguje žalost. Solze so začele teči, jaz pa sem ponavljal zgornje besede. Molil sem z resnično ponižnim srcem. Po približno desetih minutah sem začutil silovito olajšanje. Presenečen sem bil, da ni več bolečine, ko sem pomislil na to osebo. Od tedaj ne čutim več nobene bolečine ob spominu nanjo. To se mi je zdelo resnično čudežno ozdravljenje, kako hitro in močno je Bog posegel v mojo bolečino ter jo popolnoma ozdravil.

   Medmrežje Aleteia Bostjan Hari Bogu nikoli ne težimo, saj nam je ves čas na razpolago.

   Kakšna je prava molitev? Zakaj Bog vseh molitev ne usliši? Ali obstaja kakšen “recept” za dobro molitev? Odgovore na ta vprašanja je podal magister teologije Boštjan Hari za medmrežje Aleteia. Preberimo in se podučimo, da bomo kot verniki več vedeli!

   Vsakomur od nas se kdaj zgodi, da svoj dan začnemo brez molitve ali brez kakršnekoli misli na Boga. Morda niti ne pomislimo, da bi se Bog zanimal za naše vsakodnevno delo, še posebej če to nima nobene zveze z vero. Pa vendar Boga zanimajo vsi vidiki našega življenja in želi biti prisoten pri našem delu. Želi si naše blaginje in dar dela nam je podaril tudi zato, da bi nas vodil po odrešenjski poti. Začnimo dan zjutraj in končajmo dan zvečer z Molitvijo k Gospodu. Iskreno in goreče molimo in ga prosimo ter preberimo tudi kakšen odlomek iz Evangelija, da slišimo, kaj nam Bog naroča in govori. In kot molimo in beremo ter Verujemo tudi Živimo! Bogu v Čast in Slavo Vekomaj.

   Kako začnemo svoj dan, bo neposredno vplivalo na to, kako se bomo spopadli z različnimi izzivi in težavami, ki bodo neizogibno prišli. Zato molimo zjutraj: V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa vstajam in začenjam ta dan. Naj me blagoslovi, ohrani, vodi in me popelje v večno življenje. Amen.

   Ko končamo svoj dan zvečer molimo: Goapod izročam se v Tvoje roke in se Ti zahvaljujem za ta dan. Zahvaljujem se Ti za vse, kar sem storil, za vse uspehe in dobroto ter dobra dela v služenju bližnjim. Gospd priznam, da sem grešnik in da sem veliko dobrega danes opustil in slabega storil. Prosim odpusti mi, blagoslovi me in mi podari jutri nov začetek. Hvala za življenje po Tvoji Volji. Z vsakim dnem bi rad Rstel v Ljubezni do Tebe in do bližnjih in hodil po Poti Odrešenja Jezus. Amen.

   Janez

   Odgovori
   • Janez says:

     10. januarja, 2020 at 10:51

     Addendum: mag. teologije Boštjan Hari nekaj dodatnih misli v razmislek: Božja ljubezen odpušča in ozdravlja (knjiga)

     Zanimivo je, da ste svoje izkušnje in znanje zbrali tudi v knjigi »Božja ljubezen odpušča in ozdravlja«, ki je na neki način tudi priročnik za dobro spoved.
     Namen knjige oz. priročnika Božja ljubezen odpušča in ozdravlja je, da bi ljudje spoznali pravo podobo Boga, ki je brezpogojna ljubezen. Ko človek enkrat spozna in izkusi, da je od svojega Stvarnika brezpogojno ljubljen, se ga neha bati in se sramovati pred njim, potem ko (z)greši. Z zavestjo, da je brezpogojno ljubljen, si upa pred njim postajati vse bolj iskren, »nag«, ko mu priznava svoje grehe. Iskreno kesanje pred Bogom za vse slabo (brez iskanja izgovorov in opravičil) – to je vse, kar nasprotuje ljubezni do njega, sebe in bližnjega – je edina pot do duhovnega ozdravljenja. Ljudje se ne zavedamo, da je greh v našem telesu kot duhovna bolezen, kot duhovni virus ali bakterija, ki prej ali slej povzroči negativne posledice tudi na naši duševni oz. telesni ravni. Smo v kulturi kulta zdravja. Vse bi naredili za telesno in duševno zdravje, zanemarjamo pa temeljno in najpomembnejše, duhovno (sprava z Bogom), ki nam ga lahko podari le Bog v svoji odpuščajoči ljubezni, potem ko mu svoje »padce/stranpoti« iskreno in skesano priznavamo. Želim si, da bi priročnik vsem bralcem, kristjanom, katoličanom, pastoralnim delavcem, pomagal, da bi k zakramentu ozdravljenja – sprave pristopali z iskrenim, ponižnim in karseda skesanim srcem. Ob tem si želim, da bi vsak bralec spoznal katoliški pogled na sodobne ponudbe odrešenja, ki se skrivajo za mnogimi vzhodnjaškimi tehnikami (joga, reiki itd.), alternativnimi zdravilskimi tehnikami celostnega zdravja itd.; da bi odkrili zdravilno moč Božje odpuščajoče ljubezni, ki želi preko zakramenta sprave očistiti naša srca, jih ozdraviti ter nam dati moč, da se lahko borimo proti zlu v nas samih in okrog nas.

     Med vašimi področji je tudi notranje ozdravljenje. Med drugim ste doslej organizirali že kar nekaj seminarjev ob koncih tedna na to temo. Kaj dejansko pomeni notranje ozdravljenje?
     Notranje ozdravljenje je v bistvu čustveno ozdravljenje. Jezus je med drugim prišel zato, da ozdravi ranjena, pobita, zlomljena srca (prim. Iz 61,1; Ps 147,3). Vsi ljudje smo tako ali drugače ranjeni zaradi »nepopolnih« medosebnih odnosov. Eni bolj, drugi manj. Posledično so v našem srcu bolečine, ki jih mnogokrat ne znamo ubesediti ali pa se jih sploh ne zavedamo, in vplivajo na naše obnašanje in odzivanja v medosebnih odnosih. Velikokrat se počutimo in sprašujemo kot sv. Pavel: »Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim« (Rim 7,15). Ti seminarji so vsebinsko sestavljeni iz dveh delov. V prvem delu se posvetimo predvsem podobi Boga in svojemu odnosu do njega, v drugem delu pa našim medosebnim odnosom. Udeleženci imajo možnost, da si vzamejo konec tedna samo zase, da sp(prep)oznajo svoje najgloblje bolečine in se z njimi soočijo, imajo čas za osebno refleksijo in molitev, osebni pogovor in dobro, poglobljeno spoved. Tistim, ki imajo resne duševne in telesne težave, je na voljo tudi zakrament bolniškega maziljenja. Ob tem pa program vsebuje tudi skupne molitve in prošnje k Bogu za ozdravljenje posameznega obdobja življenja. Namen seminarja je, da se posameznik spravi z Bogom, da se v srcu spravi z bližnjimi, ko jim odpušča in jih prosi odpuščanja, ob tem pa ima posameznik še čas za druženje z Jezusom, ki želi vstopiti v naša ranjena srca in jih ozdravljati. Menim, da bi moral vsak posameznik vsaj enkrat v življenju iti skozi takšen ali podoben program.

     Dandanes se govori o nekakšnem »trgu religij«, kjer je krščanstvo le ena od izbir, medtem pa v naš civilizacijski prostor prodira islam. Ali obstaja racionalen razlog, zakaj naj bi bil človek dejaven kristjan, ki vsak dan moli in bere Sveto pismo?
     Krščanstvo je za mnoge nekristjane, na žalost tudi prenekatere kristjane in ljudi »zunaj« cerkvenega življenja religija, ki jo dojemajo kot nekaj zastarelega, pravljičnega, nerealnega, neaktualnega, brez smisla za tukajšnje življenje, saj obljublja srečo in blagoslov šele v posmrtnem življenju. Še več, križ in križani sta mnogim v pohujšanje, ne v radost in blagoslov. Mnogi Jezusa doživljajo kot nekega starodavnega čudodelnika, zdravilca, človeka, ki je po krivici umrl in se bistveno ne razlikuje od drugih začetnikov svetovnih religij. Eden glavnih razlogov za takšno razmišljanje je zagotovo nepoznavanje Jezusa, Boga. Zaradi tega tudi danes doživljamo podobno kot Božje ljudstvo v SZ: Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja (Oz 4,6). Božje ljudstvo propada, ker ne pozna pravega Boga. Kristjan, ki ni »dejaven«, je kristjan, čigar življenje ne more dajati sadov, o katerih govori Sveto pismo (Gal 5,22). Nedejaven kristjan je tisti, ki sicer vsake toliko ali tudi pogosto (npr. vsako nedeljo) posluša Božjo besedo, a je ne uresničuje, zato je »podoben nespametnemu možu, ki zida hišo (svoje življenje) na pesku« (Mt 7,26). Ko pridejo težave, problemi, preizkušnje, v bibličnem jeziku, ko se »ulije ploha, pridre vodovje, zapihajo vetrovi«, se njegova hiša (življenje) zruši. »Dejavnost« kristjana je v tem, da črpa moč za življenje, za rast v življenju: 1) v zakramentih, kjer se srečuje z živim Bogom, ki vanj vliva svoje življenje; 2) v osebni, zaupni molitvi/pogovorom z Bogom; v branju in premišljevanju Božje besede; v druženju ter molitvi z drugimi kristjani, torej v občestvu. Brez tega ni krščanstva in tudi ne krščanskega življenja. Krščanstva ne moreš živeti sam, ampak le skupaj, zato je Jezus ustanovil Cerkev. 

     Odgovori
     • Janez says:

       10. januarja, 2020 at 10:57

       Poduk: kaj je kerigma? Da si razširimo obzorje naše Vere. Zavod Kerigma je mesto, kjer deluje mag. Hari Boštjan.

       Kerigma – (grš. kerygma – razglas) evangelijsko oznanilo vere o Bogu, ki je postal človek in se je imenoval Jezus iz Nazareta. Nemški protestantski teolog Rudolf Bultmann je poudarljal razlikovanje med zgodovinskim Jezusom in ti. kerigmatičnim Jezusom Kristusom, ki obstaja kot Beseda (Logos) časovno pred Marijino zanositvijo (Jn 1.1-18 ).

       Odgovori
2. hvala says:

   9. januarja, 2020 at 18:58

   MISLI SVETEGA FRANČIŠKA ASIŠKEGA!

   1. BLAGOR SLUŽABNIKU, KI ENAKO LJUBI IN SPOŠTUJE SVOJEGA BRATA, KADAR JE DALEČ, KAKOR TAKRAT , KO JE Z NJIM SKUPAJ , IN NE GOVORI O NJEM ZA NJEGOVIM HRBTOM NIČ TAKEGA , ČESAR NE BI Z LJUBEZNIJO MOGEL POVEDATI V NJEGOVI NAVZOČNOSTI.

   2. KO RAZDAJAM, PREJEMAM, KO POZABLJAM NASE , SAMEGA SEBE NAJDEM, KO UMIRAM, VSTAJAM V ŽIVLJENJE.

   3. SREČEN ČLOVEK, KI BLIŽNJEGA V NJEGOVI NADLEŽNOSTI PRENAŠA PRAV TAKO, KOT BI ŽELEL, DA BI NJEGA PRENAŠAL ON.

   4. SVETA IN ČISTA PREPROSTOST PREMAGA VSO MODROST TEGA SVETA IN MODROST MESA.

   5. ZA ZAČETEK STORITE, KAR JE POTREBNO, POTEM TISTO, KAR JE MOGOČE. NAZADNJE BOSTE PRESENEČENI OPAZILI, DA DELATE CELO NEMOGOČE.

   6. KDOR KOLI ZAVIDA BRATU ZARADI DOBREGA, KI GA PO NJEM BOG IZREČE Ali STORI , SE ZAPLETE V GREH BOGOKLETSTVA, KER ZAVIDA SAMEMU NAJVIŠJEMU, OD KATEREGA PRIHAJA VSAKA DOBRA BESEDA IN VSAKO DOBRO DEJANJE.

   PAPEŽ FRANČIŠEK JE GOVORICE OZNAČIL ZA OBLIKO TERORIZMA Govor 14.08.2018): “VSI ŽIVIMO S KOMUNICIRANJEM IN SMO NENEHNO NA ROBU MED RESNICO IN LAŽMI”, DEJAL JE , DA GOVORICE UBIJAJO, KER JEZIK UBIJA KOT NOŽ. TISTE , KI JIH ŠIRIJO, JE OZNAČIL ZA TERORISTE.

   “OPRAVLJIVCI SO TERORISTI, KER S SVOJIMI JEZIKI MEČEJO BOMBE IN NATO ODIDEJO , NJIHOVE BOMBE PA VSEPOVSOD UNIČUJEJO SLOVESE”, JE POUDARIL IN PONOVIL: “NE POZABITE :

   “OPRAVLJATI POMENI UBIJATI. ” (Govor 14.08.2018 Papež Frančišek).

   Odgovori
3. Miro says:

   8. januarja, 2020 at 16:16

   OKLENIMO SE BOŽJE BESEDE IN SVETE EVHARISTIJE TER ŽIVIMO V LJUBEZNI!

   BOŽJA BESEDA: Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. In ko je bila ura že pozna, so stopili k njemu njegovi učenci in mu govorili: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna. Odpústi jih, da gredo v bližnje zaselke in vasi ter si kupijo kaj hrane.« Odgovoril jim je in rekel: »Dajte jim vi jesti!« Dejali so mu: »Ali naj gremo nakupit kruha za dvesto denarijev in jim damo jesti?« On pa jim je rekel: »Koliko hlebov imate? Pojdite in poglejte!« Ko so poizvedeli, so mu rekli: »Pet in dve ribi.« Tedaj jim je ukazal, naj po skupinah vse posadijo po zeleni travi. Ko so posedli v gručah po sto in po petdeset, je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil in razlomil hlebe ter dajal svojim učencem, da bi postregli ljudem. Tudi ribi je razdelil med vse. In vsi so jedli in se nasitili. Nato so pobrali dvanajst polnih košar koščkov in tudi ostanke rib. Tistih, ki so jedli kruh, pa je bilo pet tisoč mož (Mr 6,34-44).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+6%2C34-44&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezusa zanimajo ljudje, čuti jih v svojem srcu, še posebno, ko trpijo in so zapuščeni. S svojo odločno besedo jim prinaša hrano za duhovno lakoto in jih tudi telesno nasiti. V trenutkih izgubljenosti se bom še tesneje oklenil Gospodove besede in njegove evharistije. Gospod, hvala za tvojo skrb, da mi prinašaš toplino in ljubezen, ko sem sam, razočaran in ko trpim (iz knjige Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

   Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu in ga prosimo: Slava tebi, Jezus, Ti si Pastir ljudstva, napovedan po preroku Ezekielu! Ti si Pastir, ki resnično skrbi za svoje ljudstvo in ga pase na zelenih pašnikih. Ti si živi kruh iz nebes! Hvala Ti, ker nam podarjaš sveto Evharistijo, ki si jo ustanovil pri zadnji večerji. Jezus, milostno nas pritegni k svojemu Presvetemu Srcu in razsvetli naša srca, da bomo pri tem studencu Božjega usmiljenja črpali potrebnih moči za dela usmiljenja do bližnjega!

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Janez says:

   7. januarja, 2020 at 18:52

   NAJDI ČAS
   Najdi čas za razmišljanje – to je izvir moči.
   Najdi čas za molitev – to je največja moč.
   Najdi čas za smeh – to je glasba duše.
   Najdi čas za igro – to je skrivnost mladosti.
   Najdi čas za ljubezen – to je sad milosti.
   Najdi čas za darovanje – to je zmaga ljubezni.
   Najdi čas za branje – to je izvir modrosti.
   Najdi čas za druženje – to je pot blaženosti.
   Najdi čas za delo – to je vrednost prihodnosti.
   Najdi čas za dobra dela – ta so ključ večnosti.
   Molitev Svete Matere Terezije

   PRAZNIK LUČI
   Gospod, naš Bog,
   obhajamo praznik Luči
   Jezusa, tvojega Sina, našega Gospoda.
   Prosimo te, da bi v njem vedno znova spoznavali
   tvojo dobroto in milost in da bi njegov lik
   mogel zasijati v polni luči zdaj in vse dni.

   Gospod Bog,
   to je dan, ki si ga ti naredil,
   Luč od tvoje luči, dan velikega veselja.
   Odpri se tudi vsem, ki tipajo v temi,
   in pridi naproti tistim, ki so še v bridkosti.
   Daj nam videti Jezusa Kristusa,
   veselo oznanilo za ta svet, tolažilno Luč
   za naše oči vse do večnosti.

   Oče Jezusa Kristusa,
   naš Bog, utrdi našo vero,
   da je on tisti, katerega čakamo
   in da je v njem svetu zasijala Luč.
   Prosimo te, odvzemi iz naše srede,
   kar se ne sklada z Lučjo,
   in daj, da bomo ljubili mir.
   Molitev Huub Oosterhuis

   Odgovori
5. Miro says:

   6. januarja, 2020 at 15:37

   V PRIPOVEDI O MODRIH (SVETI TRIJE KRALJI) JE ZAČRTANA POT SREČANJA Z BOGOM – GRE ZA TO, DA ODKRIJEMO, »KJE« GA LAHKO NAJDEMO!

   BOŽJA BESEDA: Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kralja Heroda, so prišli modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.« Ko je kralj Herod to slišal, se je vznemiril in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva ter pri njih poizvedoval, kje je rojen Mesija. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku: In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.« Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in od njih natančno poizvedel o času, ko se jim je prikazala zvezda. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natančno raziščite glede deteta. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« Po kraljevih besedah so se modri odpravili na pot; in glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo (Mt 2,1-12).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+2%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Pater Silvano Fausti je v knjigi »Skupnost bere Matejev evangelij» med drugim zapisal naslednje misli: V pripovedi o modrih (sveti trije kralji) sta dve poglavitni temi: modrost, ki vodi k razodetju, in razodetje, ki pokaže vsem Izraelovega Mesija, luč narodom. Odlomek začrtuje pot, kako ga je mogoče srečati. On je že rojen, gre za to, da odkrijemo, »kje« ga lahko najdemo.

   Odrešenik je najprej navzoč v zvezdi, ki predstavlja modrost, vir vsakega iskanja. To vodi v Jeruzalem: modrost odpira za razodetje in Odrešenik je v Svetem pismu, ki daje vedeti, v kateri smeri ga je treba iskati. Ko sledimo njegovim napotkom, se zvezda ponovno pokaže z novo lučjo: razum je razsvetljen z razodetjem in ve, koga išče. Radost srca pa na koncu natančno pokaže, »kje« ga je najti. Na tistem kraju ga počastimo in mu odpremo svoj zaklad, tako je Gospod navzoč v čaščenju, adoraciji (= ponesti k ustom), v poljubu enosti z njim, v zakladu tistega, ki daje, kakor se je on podaril. V tej izmenjavi medsebojne ljubezni je Bog končno vse v vseh (1 Kor 15,28).

   Pot se sklene z odkritjem kraja, »kjer« se je rodil kralj, in kralj se rodi tam, »kjer« se sklene ta pot. Prva beseda, ki jo je Bog rekel Adamu, je: »Kje si?« (1 Mz 3,9), da bi ga tudi on sam vprašal: »Kje si?« in bi se lahko srečala.

   Prosimo Preblaženo Devico Marijo za pomoč, da bi mogli odkriti, »kje« je rojen Gospod!

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   5. januarja, 2020 at 12:00

   UVOD V JANEZOV EVANGELIJ JE KAKOR PRELUDIJ V SIMFONIJO, UVERTURA V OPERO ALI PORTAL V VELIČASTNO GOTSKO KATEDRALO!

   BOŽJA BESEDA: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.
   In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil (Jn 1,1-18).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+1%2C1-18&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Uvod (prolog) v Janezov evangelij je veličastna hvalnica (himna) Besedi. Ta pesem v prozi ima tri kitice: Prva (v. 1-5) opeva predbivanje Besede, njen odnos do Boga, sveta in človeka; druga (v. 6-13) delovanje Besede v svetu kot luč in tretja (v. 14-18) učlovečenje Besede. Ker vsebuje uvod vse bistvene tematske sklope evangelija, bralca res uvaja v evangelij, zato mu tudi rečemo uvod in ne predgovor. Vendar je to samo po vsebini, po načinu, kako je to povedano, pa ga upravičeno imenujemo hvalnica. Je kakor preludij v simfonijo, uvertura v opero ali portal v veličastno gotsko katedralo.

   Janez se v prologu dvigne visoko v nebo do samega Boga, zato je njegov simbol orel, ki se od vseh ptic dviga najvišje v nebo soncu naproti. Z nebes pa je prišel On, ki ga v prologu imenuje Beseda in postal pravi človek. V sebi združuje nebo in zemljo, zato ni čudno, če se prolog začenja tako kot se začenja Sveto pismo: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo« (1 Mz 1,1). V Jezusu je udejanjen začetek Svetega pisma. V njem sta navzoča nebo in zemlja, Bog in človek, večno in končno (delno povzeto po knjigi: Razloženi evangeliji, France Rozman).

   V molitvi se prisrčno zahvalimo nebeškemu Očetu, ker je dal svojega edinorojenega Sina, da bi vsak, ki ga sprejme, imel večno življenje. Obenem prosimo, da bi po Božji milosti vsaj nekoliko doumeli Gospodovo skrajno ponižnost, ko se je učlovečil in postal nam v vsem enak, razen v grehu. Prosimo pa še, da bi se v razumevanju vsaj malce približali skrivnosti Njegovega neizmernega veličastva v večni Božji slavi!

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   5. januarja, 2020 at 10:19

   PROSIMO GOSPODA, DA BI PO NJEGOVI MILOSTI VSI PRIŠLI K SPOZNANJU RESNICE IN SE ZVELIČALI!

   Danes obhajamo praznik Gospodovega razglašenja ali svetih treh kraljev, ki nam budi naše hrepenenje po srečanju z Jezusom Kristusom. Da ga bomo vredni, mu moramo izkazovati Božjo čast in biti voljni srečo vere vanj posredovati še drugim. Priznajmo, da to za nas marsikdaj premalo velja in obenem svojo krivdo obžalujmo, da bomo svete prazniške skrivnosti vredno obhajali (iz knjige Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/sveti-trije-kralji-gospodovo-razglasenje

   TRIJE MODRI

   Trije Modri so iz vzhodnih daljav
   priromali ob zvezdi vodnici
   do tebe, novorojeni Kralj,
   in se ti do tal priklonili.

   Odprli so svoje zaklade
   in ti kot Kralju, Bogu, Človeku
   izročili svoje darove:
   zlato in kadilo in miro.

   Našli so, kar so iskali,
   temo je preplavila luč,
   v tišini so te molili
   in se veselili življenja.

   Vrnili so se na daljni vzhod,
   trije Modri, modrejši kot prej,
   in vsepovsod oznanjevali
   božjo moč in modrost in slavo.

   (Stanko Janežič, Sveto pismo v pesmih)

   Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu in ga prosimo: Slava tebi, Jezus, Ti se nam v največji ponižnosti razodevaš kot Dete v revnih jaslih! Hvala Ti, ker si se razodel tudi svetim trem kraljem kot zastopnikom bodočih vernikov iz poganskih dežel. S tem nam jasno prikazuješ, da smo vsi ljudje poklicani k odrešenju, ki je v Tebi. Ponižno Te prosimo, pomagaj nam, da Ti bomo z veseljem darovali svoje srce in zvesto spolnjevali božje zapovedi in novo postavo ljubezni. Spodbudi nas, da bomo z molitvijo in deli radi sodelovali s Kristusovo Cerkvijo, »da bi ves svet v polnosti prešel v Božje ljudstvo«.

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     5. januarja, 2020 at 10:33

     Oprostite zaradi netočnega uvodnega zapisa v zvezi s praznikom. Danes je svet večer pred praznikom svetih treh kraljev, ki ga bomo praznovali jutri. Je pa prav, da o tej veliki božji skrivnosti premišljujemo tako na svet večer kot na sam praznik.

     Odgovori
8. Janez says:

   4. januarja, 2020 at 18:58

   Nekatere modrosti
   Kako zelo potrebuje svet Luč Evangelija, ki preoblikuje, ozdravlja in zagotavljazveličanje tistemu, ki jo sprejme! To luč moramo prinašati s svojimi dobrimi deli.(papež Frančišek).

   Vedno izkazujmo ljubezen, da jo bomo našli tudi pri Nebeškem Očetu! Ljubezen, ljubezen! Samo z ljubeznijo in po ljubeznismo v Miru z Bogom, z bližnjim in s seboj.(sv. Leopold Mandič).

   Bog se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.(papež Frančišek).

   Vsakemu bitju pripada toliko sreče, kolikor je prenesejo njegovi čuti in njegovo srce … Hvaležnost pa je tako sladka in tako neizbežno sladko je ljubiti, da najrahlejše božanje zraka zbudi v mojem srcu zahvalo. Potreba po hvaležnosti me uči, da iz vsega, kar se mi zgodi, naredim srečo.(Andre Gide).

   Kdor ni nikoli ničesar s hrepenenjem iskal, kdor ni nikoli ves zavzet in začuden obstal ob novosti, ki je poprej niti slutil ni, ta ne ve, kaj je sreča.(Stanko Cajnkar).

   Darila ljudje pozabijo, dobrote nikdar.(slovenski pregovor).

   Odgovori
9. Miro says:

   4. januarja, 2020 at 12:54

   KATERA DRŽA VERNIKA JE NAJPRIMERNEJŠA PRI SVETI MAŠI V TRENUTKU POVZDIGOVANJA IN SPREMENJENJA?

   Med povzdigovanjem in spremenjenjem se morda marsikdo vpraša, katera drža vernika je v tem trenutku najprimernejša: ali naj gleda hostijo in kelih in zmoli kratko molitev npr.: O, Jezus blagoslovi me…in se trka na prsi? Ali naj se v mislih zahvali za dar odrešenja? Odgovor je tak, da je primerna vsaka oblika, le priti mora od srca in z iskrenim razpoloženjem, ki naj spominja na cestninarjevo ponižnost in zavest nezaslužnosti.

   Evharistična molitev, ki jo je med povzdigovanjem duhovnik dolga stoletja molil tiho, latinsko vsebuje posvetilne besede, ki jih je Jezus izgovarjal pri zadnji večerji. Duhovnik jih izreka počasi, naglas in razločno. Vrh evharistične molitve je vzklik: SKRIVNOST VERE! In odpev: Tvojo smrt oznanjamo … Kadar uživamo ta kruh … Reši nas Odrešenik … Vidimo da so odpevi, oziroma odgovori različni, v vseh pa je izraženo navdušenje vernikov in hvaležnost za zveličanje Kristusa. Sveti Avguštin je poudarjal, da Bog deluje tako danes, kot je deloval v preteklosti. Evharistične molitve so lahko različne, vsem pa je skupen spomin živih in rajnih ter klicanje Svetega Duha, kar duhovnik nakaže z iztegnjenimi rokami nad darovi in z izgovarjanjem posvetilnih besed.

   Zaključni del evharistične molitve je malo povzdigovanje. Takrat duhovnik dvigne darove na oltarju in izreče: Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu. Verniki odgovorimo Amen. In če smo ob evharistični molitvi zbrani ter jo pozorno spremljamo, so naši odgovori resnična zahvala za skrivnostni dar odrešenja (povzeto po: zupnija-dolnji-logatec.rkc.si)

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Janez says:

    4. januarja, 2020 at 10:05

    KAJ POMENI RESNIČNO ŽIVLJENJE V BOGU ZA LJUDI? (že objavljeno)
    Resnično življenje v Bogu pomeni, da želimo srečati in se učiti spoznavati Boga, takšnega kakršen v resnici je. To pomeni, da se mu odpremo ter gojimo poseben in zaupen odnos z njim. Brez te notranje zaupljivosti se mu ne moremo približati. On bo tako ostal tujec, daleč proč, nekje »tam visoko«. S takšne razdalje ga ne moremo resnično ljubiti. Kar Bog danes zahteva od nas, je pogovor z njim, preprost pogovor od srca do srca. Želi, da ga vključujemo v svoje vsakdanje življenje, se vedemo do njega kot do najboljšega prijatelja, a kljub temu pa nikoli ne pozabimo, da je On Sveti.

    Resnično življenje v Bogu pomeni, da se naučimo tekom dneva ob premorih iskreno moliti. Moliti tekom dneva pomeni, da smo v popolni edinosti z Bogom in v Bogu, da torej dnevno živimo, kakor nas je naučil Jezus. Tako in da zvečer spokojno zaspimo ter da se naučimo, da govorimo z Bogom od srca do srca. Zato je zelo pomembno, da dnevno molimo, zakaj to je sad naše ljubezni do Boga, da hrepenimo, da bi bili stalno z njim. Ta ljubezen se bo iz naših src prelivala v srca naših bližnjih in jih milostno božala in blagoslavljala. S tem ljudem tiho in nevsiljivo pokažemo svojo ljubezen in tako spolnjujemo Božjo zapoved, ljubezen do bližnjega. Zato moramo biti pripravljeni, da vsak dan izročamo Bogu svojo voljo in se mu popolnoma predamo. Tako se bo zgodilo, da bomo sicer s svojimi nogami stali na zemlji, toda s srcem in dušo bomo mogli živeti že v nebesih. Jezus odklanja mlačnost, On si želi naše iskreno srce.
    Če se Bogu ne predamo popolnoma, pomeni, da smo zvezali njegove roke. Njegova volja se tako ne more izvrševati nad nami. Biti moramo povsem zakoreninjeni vanj. To pomeni, da mu postanemo podobni, da ga posnemamo, torej ljubimo Boga in svojega bližnjega. Ne moremo govoriti o miru in edinosti, če nismo ukoreninjeni v Bogu. Resnično življenje v Bogu pomeni, da razširjamo Božje kraljestvo in pospešujemo spoznavanje Troedinega Boga. Pomeni, da prava podoba Boga, našega Očeta, postaja vedno bolj vidna, tako da ga bo lahko naš duh klical:
    »Abba! Oče!«
    Resnično življenje v Bogu pomeni, da bomo v dejanju uresničevali ljubezen do njega in do bližnjega, kar je Bogu všeč. Jezus pravi: »Na dan sodbe boste sojeni po meri svoje ljubezni.«
    Resnično življenje v Bogu pomeni, da postanemo priče Najvišjega, priče Božje ljubezni, da povemo svetu, da ga On v svoji zvesti ljubezni in usmiljenju nikoli ne pozabi, čeprav ljudje pozabljajo njega, in bi brez milosti Boga lahko postali manj dobri ljudje
    na svetu. Njegova ljubezen do nas nima konca.

    »Pridite! Pridite in sklenite mir z menoj, svojim Bogom, in imeli boste moj blagoslov. Vrnite se k meni in živeli boste večno.« Vse sem vam daroval, kar potrebujete Otroci moji.
    Resnično življenje v Bogu medmrežje za navdih in duhovno življenje

    P.s.: Bratje in sestre v Kristusu, bodimo pogumni in verujmo v Boga; vse imamo od Njega, kot dar, da smo lahko dobri in ljubeči otroci Očeta v Nebesih. Bodimo hvaležni, delovni, pošteni in skromni kot apostoli in ali misionarji ljubezni do drugih. Dajmo drugim tihi zgled. In nikoli ne obupajmo, saj imamo Očeta, ki skrbi za nas. Če je Bog z nami, kd je proti nam? Brez Njega nam ne zraste noben nov las na glavi in nič novega se ne zgodi brez Njega na Zemlji. So stvari pa, katere lahko spreminjam in popravim in so stvari, na katere nimam vpliva, za kar prosim Boga, da me poduči in razsvetli. V Bogu premorem vse, ki mi daje Moč in Življenje. Janez

    Odgovori