Članki za dušo

13.612 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   11. januarja, 2020 at 18:28

   KLIČIMO Z VERO IN ZAUPANJEM V BOŽJO VOLJO: GOSPOD, ČE HOČEŠ ME MOREŠ OZDRAVITI!

   BOŽJA BESEDA: Ko je bil v nekem mestu, je nenadoma pristopil človek, ki je bil ves gobav. Ko je zagledal Jezusa, je padel na obraz in ga prosil: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In gobe so pri priči izginile z njega. Naročil pa mu je: »Nikomur ne povej, ampak pojdi in se pokaži duhovniku ter daruj za svoje očiščenje, kakor je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Glas o njem pa se je čedalje bolj širil in velike množice so se zbirale, da bi ga poslušale in bi jih ozdravil njihovih bolezni. On pa se je umaknil v puste kraje in tam molil (Lk 5,12-16).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+5%2C12-16&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Ko gobavec prosi Jezusa, da bi ga ozdravil, stegne roko in se ga dotakne. Ta dotik je bil prepovedan, toda Jezus je z njim ozdravljal. Prišel je na zemljo, da bi se dotaknil človeških bolezni in ran. Prišel bom k Jezusu, da me bo ozdravil vseh bolezni in nemoči. Hvala ti, Gospod, ker se me dotikaš, kjer sem najbolj ranjen, in mi prinašaš ozdravljenje ter mir (iz knjige Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

   Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu in ga prosimo: Slava tebi, Jezus, Ti si moj Odrešenik! Hvala, ker tudi danes ozdravljaš naše dušne in telesne bolezni, slabosti, nemoči … Verujem in zaupam Vate, ki moreš ozdraviti dušo, duha in telo. Tudi sam nosim v srcu gobe raznih slabosti in grehov ter sem potreben ozdravljenja v Tvoji moči – ozdravljenja v zakramentu sv. spovedi. Z zaupanjem se obračam k Tebi in Te ponižno prosim za okrepitev moje slabotne vere. Pomagaj mi, da se bom po zgledu gobavca tudi sam obračal nate z močno vero: »Gospod, če hočeš me moreš ozdraviti!« Naj po Tvoji milosti zaslišim Tvojo odrešujočo besedo: »Hočem, bodi očiščen!«

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Janez says:

   11. januarja, 2020 at 16:27

   Kaj storimo glede greha? Avtor: Steven L. Pogue
   Kaj je greh?
   Ernest Hemingway je nekoč rekel, da če storimo nekaj moralnega, se pozneje počutimo dobro; če storimo nekaj nemoralnega, se počutimo slabo. To je razširjen vidik greha – mnogi živijo skladno s tem. Vendar to ni vidik Biblije. Biblično je greh odnos, ko si želimo stvari delati po svoje namesto po Božje. Kako pa Bog gleda na greh? Ne more ga tolerirati. »Tvoje oči so preveč čiste, da bi videl hudobijo, na zatiranja ne moreš gledati.« (Habakuk 1,13a) »To pa je oznanilo, ki smo ga slišali od njega in vam ga oznanjamo: Bog je luč in v njem ni nobene teme.« (1 Janez 1,5b). To se zdi nepomembno. Ali ni Jezus plačal za vse vaše grehe? Zakaj bi nas skrbel greh, ko pa vas Bog ljubi in ima čudovit načrt za vaše življenje? Morda bi morali videti greh kot napako, nič več kot slabo odločitev v življenju. Bog nikoli ne gleda na greh tako. Zaradi enega samega greha sta bila Adam in Eva izgnana iz raja. Zaradi greha je Bog povzročil vesoljni potop. Poslal je ogenj na mesti Sodomo in Gomoro zaradi tamkajšnjih velikih nemoralnosti. Greh je zadržal Izraelce v puščavi za štirideset let. Bog sovraži greh. Vendar človeški naravi ustreza grešiti in zato grešimo. Kot Adam in Eva mislimo, da lahko grešimo brez posledic. Vendar ne postanemo kot Bog. Bog pozna zlo, vendar sam ni zloben in se ne vda zlobi. Nas pa greh premami in se mu vdamo.

   Kdo je kriv?
   Kadar grešimo, je Sveti Duh, ki je v nas užaloščen. Včasih bo povzročil, da se boste počutili krive. Ko grešite, izbirate, da živite neodvisno od Božje volje za vas. To ne pomeni, da vas Bog zdaj sovraži. Še vedno vas ljubi, vendar ga užalostite: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve.« (Efežanom 4,30). Da bi razumeli, kako greh vpliva na vas, poglejmo razliko med vašim odnosom z Bogom in vašim druženjem z Njim.

   Greh ne spremeni Božjega večnega odnosa z vami – to je bilo odločeno, ko ste zaupali v Kristusovo plačilo za svoje grehe. Kristus je umrl za vse vaše grehe –pretekle, sedanje in prihodnje. Takrat je bilo vaše celotno življenje v prihodnosti. Zaradi vaše vere v Jezusa Vam je Bog popolnoma odpustil. Vaš status pred Bogom je zaščiten. Vendar pa greh lahko vpliva na vašo hojo z Bogom (hoja pomeni vaše tuzemsko druženje z Bogom iz trenutka v trenutek). Greh vpliva na vašo komunikacijo z Njim in na vašo uporabnost v udejanjanju Njegove volje. Greh vas otopi za stvari, za katere Kristus želi, da o njih razmišljate in jih delate. Psalmi 32,3–5 pravi: »Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke zaradi mojega vpitja ves dan, zakaj dan in noč je pritiskala name tvoja roka, moja moč je oslabela v poletni vročini. Svoj greh sem ti dal spoznati, svoje krivde nisem prikrival. Dejal sem: ›Priznal bom svoje pregrehe GOSPODU.‹ In ti si odpustil krivdo mojega greha.« To je pravi odziv na greh. David ni zanikal svojega greha. Ni postal obseden z njim, ampak ga je priznal.

   Priznavanje greha
   Kaj pomeni priznati greh in se kesati? Prvič, priznanje pomeni, da se strinjamo z Bogom. On že ve, da smo grešili, zato je prav, da smo odkriti: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (1 Janez 1,9). Priznanje pomeni svobodno priznati svoj greh in sprejeti Božji odnos glede našega greha. Priznanje ne pomeni prosjačiti za Božje odpuščanje. Kristus je že plačal kazen za vse naše grehe in Božje odpuščanje je prejeto avtomatično, ko greh priznamo. Razlog, zakaj lahko Bog takoj daje odpuščanje, je Kristusova smrt na križu, ne pa moč ponižnosti, s katero greh priznamo. Kesanje pomeni spremembo v dejanjih glede tvojega greha. Vključuje strinjanje z Bogom, da si se motil in da ne boš več delal tega greha.

   Ampak še vedno se počutim krivega!
   Po priznanju greha se bomo občasno še vedno počutili krive. Nekako se nam zdi, da smo bolj duhovni, če se sami karamo zaradi tega, ker smo tako hudo grešili, in mislimo, da če se lahko čim bolj ponižamo v Božjih očeh, da bo Bog bolj zadovoljen z našo ponižnostjo. Vendar pa nas Bog ne vidi tako. Del našega priznanja je zahvaljevanje Bogu, da je vse naše grehe že plačal Kristus. Na podlagi tega Bog reče: »Zakaj milosten bom do njihovih krivic in njihovih grehov se ne bom več spominjal.« (Hebrejcem 8,12). Zahvaljevanje vključuje vero zato, ker se odzovete na to, kar Božja beseda pravi o vas, in ne na to, kako se počutite. Če se grajate, se osredotočate na svoj greh in ne na Kristusovo odpuščanje. Včasih se zgodi, da skušnjavo zamenjamo z grehom. Vendar moramo vedeti, da smo vsi skušani. Tudi Jezus je bil skušan, vendar se ni vdal skušnjavam – ni grešil. Če ste skušani, se ne grajajte. Lahko izberete, da ne razmišljate o skušnjavi, in lahko prosite Boga, naj vam da moč, da se izognete grehu. Ne počutite pa se krive, ker ste skušani. Dober verz, ki si ga velja zapomniti, ko se soočate s skušnjavo, je 1 Korinčanom 10,13 ki pravi: »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.«

   Bog vam je popolnoma odpustil vse stvari. »Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.« (Rimljanom 8,1). Bog torej ne gleda obsojajoče na vaše pretekle grehe ali napake, zato tudi vam ni treba. Bog zopet pravi: »In njihovih grehov in njihovih nepostavnosti se ne bom več spominjal.« (Hebrejcem 10,17). Oblak krivde je šel stran. Sprejmite Božje popolno odpuščanje. »Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti.« (Rimljanom 8,2) Življenje Kristjana je svobodno, osvobojeno krivde in svobodno, da živimo, kot nam je namenil Bog, ne nazadnje je tudi najbolj zadovoljivo življenje. Je proces dozorevanja in rasti, da postanemo kot Kristus in ga odsevamo. In za rast je človeku potreben čas!

   Steven L. Pogue: Kaj storimo glede greha?

   Vaš odnos z Bogom Vaše druženje z Bogom
   Se je začel, ko ste sprejeli Kristusa.
   (Janez 1,12) Se je začel, ko ste sprejeli Kristusa.
   (Kološanom 2,6)
   Je večen.
   (1 Peter 1,3–4) Je lahko oviran.
   (Psalmi 32,3–5)
   Je vzdrževan le s strani Boga.
   (Janez 10,27–29) Je delno vzdrževan z vaše strani.
   (1 Janez 1,9)

   Se nikoli ne spremeni. (Hebrejcem 13,5) Se spremeni, ko grešimo. (Psalmi 66,18)

   Odgovori
   • Janez says:

     11. januarja, 2020 at 18:19

     Opravičujem se za neuspel poskus spraviti Kaj storimo glede greha avtorja Sevena Pogue v pregledn tabelo, kjer naj bi bile glavne kolone Vaš odnos z Bogom in Vaše druženje z Bogom, pod katere pa bi bile podpisane ustrezne pripadajoče rubrike. Prosim gospoda Administratprja, če lahko vnese poslani tabelo v prispevek, da bo bolj nazorno predstavila prispevek.
     Upam, da bo tekst avtorja dal dovolj za razmislek glede greha, ki je žalitev Boga. BVB. Janez

     Odgovori
   • Janez says:

     11. januarja, 2020 at 18:53

     MOLITEV ZA ODPUŠČANJE

     Bog Oče, ljubim te.
     Danes prihajam k tebi v veri, da mi odpustiš moje grehe.
     Jezus, verujem vate.
     Verujem, da si zame umrl na križu.
     Da si zame prelil svojo nedolžno kri.
     Da si se postavil na moje mesto in prevzel vso mojo krivdo, ki jo zaslužim.
     Verujem, da si umrl, bil pokopan in tretji dan vstal od mrtvih.
     Smrt te ni imela v oblasti.
     Premagal si Satana in si tretji dan od njega vzel ključe pekla in smrti.
     Verujem, da si vse to storil zaradi mene, ker me ljubiš.
     Hočem biti kristjan in ti služiti vse dni življenja.
     Naučiti se hočem, kako živeti novo življenje, ki si mi ga pripravil.
     Jezus, sprejemam te in se ti darujem.
     Sprejmi me takšnega, kakršen sem, in napravi me takšnega, kakršnega hočeš.
     Hvala ti, Jezus, da si me rešil.
     Napolni me s Svetim Duhom in me nauči vsega, kar moram vedeti.
     Verujem, da sem rešen, da sem ponovno rojen in bom šel v nebesa, ko umrem.
     Bog Oče, veselim se potovanja in živel bom za tvojo slavo.

     Vir je Exodus Maribor avtorice Joyce Meyer.

     Odgovori
3. Janez says:

   11. januarja, 2020 at 15:17

   OSMRTNICA ZA ZDRAVO PAMET (Common Sense Where Are You?)
   Dolga leta je bila z nami. Nihče pa zagotovo ne ve, koliko je bila stara, saj se je njen rojstni list že davno tega izgubil v birokratskih predalih. Spominjali se je bomo po tem, da je ohranjala in drugim posredovala pametne nauke, kot so, da se je z dežja pametno čim prej umakniti pod streho in ne pod kap, da kdor prvi pride, prvi melje in da življenje ni vedno pošteno. Zdrava Pamet je živela preprosto, držala se je načela, da lahko zapraviš le toliko, kolikor zaslužiš. Vedela je, kaj je zdravo starševstvo (da so glavni starši, ne pa otroci). Vedela je, da je treba prvo premisliti nato pa smotrno kaj narediti. Vedela je, da je prav da se pogovorim z Bogom preden nekam skočim in naredim brez tehtnega premisleka, da tako ne rinem v Nesrečo.
   Njeno zdravje je začelo vidno pešati, ko so v veljavo stopila sicer dobronamerna načela, ki pa so jih ljudje vzeli preveč resno. Ko je slišala, da so šestletnika obtožili spolnega nadlegovanja, ker je poljubil sošolko, da so najstnike izključili iz šole, ker so po malici uporabljali ustno vodico in da so učitelja odpustili, ker je kaznoval trmoglavega dijaka, se je njeno stanje močno poslabšalo. Še huje je bilo, ko je izvedela, da morajo učitelji prositi za dovoljenje staršev, preden učencu dajo aspirin, ne smejo pa staršev obvestiti, če učenka zanosi in hoče splaviti. In Božje Milosti in Božje Dobrote ni bilo videti Nikjer. Neumnosti agnostikov in ateističnih modrecev so se kar množile. Kdo bi vedel zakaj?
   In končno je gospa Zdrava Pamet izgubila voljo do življenja, ko so prepovedali deset zapovedi, ko je Cerkev postala posel in ko so začeli z zločinci ravnati lepše kot z njihovimi žrtvami. Kam je odšla Odrešilna Vera v Boga? Ko je gospa Zdrava Pamet izvedela, da se je neka gospa polila z vročo kavo, se pritožila in za nagrado dobila visoko odškodnino, je izdihnila še zadnji dih. Za njo žalujejo njeni starši, Resnica in Zaupanje, njen mož Preudarnost, hčerka Odgovornost in sin Razum. Preživeli sta jo tudi obe polsestri, Moja Pravica in Jaz Hočem. Pogrebcev je bilo malo, saj se večina ni zavedla, da je umrla. Če se je še spomniš, pošlji osmrtnico naprej. Če se je ne, pa kot velika večina ostani križem rok. In Ljudje so si kot Poncij Pilat umili roke in rekli, kaj imam jaz s tem? Božja Modrost in Božja Milost pridi in nam pomagaj, da ne ne zaidemo brez Boga s Poti Odrešenja v Človeške Labirinte brez pameti in izhoda!

   NAUK:
   Če večina Ljudi nekaj počne in nekam gre, to še ne pomeni, da je vse prav! Zakaj že?
   Delaj, kar je prav v Božjih Očeh ne kar je prav v Čoveških Očeh!
   Moli k Bogu in ga Prosi za navdih Svetega Duha in Božje Vodstvo.
   Bog prosim podari nam Božji Mir in Modrost prosim.
   Kar je Prav v Človeških Očeh ni nujno, da je prav tudi v Božjih Očeh!

   Odgovori
4. Miro says:

   11. januarja, 2020 at 15:11

   ČE HOČEMO PRENOVITI SVOJE KRŠČANSKO ŽIVLJENJE, SE MORAMO NAPOTITI K SVETI EVHARISTIJI, K STUDENCU LJUBEZNI!

   Med kristjani je še vedno veliko neznanja oz. nevednosti, kaj pomeni sveta Evharistija za naše krščansko življenje. Kot je v knjigi »Evharistija, ljubezen svetnikov« zapisal Nicolas Buttet, so razlogi majhne gorečnosti v evharistični pobožnosti trije. »Najprej globina skrivnosti. Skrivnost naše vere, skrivnost Boga, ki postane kruh življenja, je v resnici velika. Sledi pomanjkanje znanja. Evharistična kateheza pogosto preveč zmanjša veličino skrivnosti. Razložiti skušamo tisto, kar bi morali častiti. Končno odsotnost želje. Naša žeja po Bogu je tako slabotna, tako malo očitna, da ne čutimo več življenjske potrebe, da bi krenili k studencu ljubezni, k Jezusu v Najsvetejšem zakramentu.«

   Na drugem mestu v omenjeni knjigi pa je Nicolas Buttet zapisal: »Seveda smo krščeni in birmani. Toda kako naj ti zakramenti milosti rodijo sadove? Kako naj se razvijajo, če ne dobivajo hrane? Ta hrana sta evharistija in sprava. Za življenje človek potrebuje Boga. Božje življenje pa nam je posredovano po zakramentih. Sv. Nikolaj Kabasilas, pravoslavni teolog, nas spominja, da samo evharistija vodi druge zakramente k popolnosti. Torej se moramo napotiti k evharistiji, če hočemo prenoviti svoje krščansko življenje. Da bo dobilo polet. Da bi končno sprejeli srečo, za katero smo ustvarjeni, srečo Božjih otrok.«

   In kaj lahko kot kristjan storim, storiš? »Prepusti se, moja duša, preprosto veruj! Da, Gospod, daj, da spregledam! Daj, da mi bo dvignjen del koprene, da se bom končno mogel pustiti prevzeti od skrivnosti. Naj se potopim v brezno vere, v brezmejni prostor med tem, kar vidijo moje oči, in tem, kar veruje moja duša« (Nicolas Buttet, Evharistija ljubezen svetnikov).

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   11. januarja, 2020 at 14:59

   ZGODBA O POPLAVI
   V nekem mestu je voda nenehno naraščala in grozila, da bo poplavila vse mesto. Organizirale so se pristojne službe in začele evakuacijo meščanov. Voda je zelo hitro naraščala. Reševalci so prišli tudi do hiše, v kateri je živel mož srednjih let sam. Rekli so mu, naj pride k njim na kamion, ker je njegovo življenje v nevarnosti. Mož pa je rekel, da ne gre nikamor iz svoje hiše, ker on verjame v Boga in verjame, da ga bo njegov Bog že rešil.
   Reševalci so se odpravili naprej. Reka je naraščala in že so po mestu morali reševati s čolni. Spet so šli do tistega moža in ga povabili, naj gre hitro v čoln. On pa je spet rekel, da ne gre, ker ga bo Gospod Bog že rešil. Reševalci so šli naprej.
   Voda je še naraščala, zrasla je že do streh. Ljudje, katerih še niso uspeli rešiti, so panično plezali na strehe in čakali reševalce. Tudi naš mož je splezal na streho in mirno sedel na njej. Sedaj so reševali že s helikopterji. Na srečo so rešili že vse prebivalce, le še tisti mož je sedel na strehi. Spet so prišli do njega in reševalci so se spustili, da ga rešijo, vendar je on vztrajal, da ne gre nikamor, ker verjame v Boga in ga bo Bog čuval in rešil pred vsemi nevarnostmi.

   Reševalci so šli naprej, saj ga niso mogli prepričati. Voda je tako narasla, da je potopila vso vas, z možem vred.
   Mož je umrl in čez čas se znajde v nebesih. Sreča Boga in mu obtožujoče reče: »Dragi moj Gospod, nisem mislil, da se bom tako hitro znašel tukaj, tako mlad. Zakaj si me vzel k sebi, zakaj me nisi rešil pred poplavo, saj sem ti bil zvest?« Gospod Bog pa mu odgovori: »Tudi jaz nisem imel v načrtu, da bi ti že prišel sem, vendar si se sam tako odločil. Jaz sem ti namreč trikrat poslal pomoč, reševalce, vendar si ti odklonil. In ker sem ti dal svobodno voljo odločanja, te nisem mogel prisiliti v nekaj, česar nočeš.

   NAUK:
   Bog nam je dal talente in sposobnosti – odločitev, kaj bomo z njimi naredili, pa je prepustil nam.
   Poleg tega nam je dal še dve izjemni, povsem enkratni stvari – sposobnost izbire in svobodo izbire.
   Tragedija je v tem, da v večini primerov zavračamo obe.

   Odgovori
6. Janez says:

   11. januarja, 2020 at 10:44

   ČLOVEKOV ODREŠENIK Redemptor hominis (Fejstbog) ali bolj zahtevno Bogoslovno branje sv. Janeza Pavla II.
   Človekov Odrešenik Jezus Kristus je središče vesoljstva in zgodovine. Osrednja resnica, na kateri sloni vera, je: “Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje.” Odrešenje sveta, ta nezaslišana skrivnost ljubezni, je v svojih najglobljih koreninah polnost pravičnosti v človeškem srcu Sina prvorojenca, da bi mogla postati pravičnost v srcih mnogih ljudi, ki so bili v tem prvorojenem Sinu od vekomaj izbrani, da postanejo Božji otroci. Bog stvarjenja se je tu razodel kot Bog odrešenja, Bog “zvest sam sebi”, zvest svoji ljubezni do človeka in sveta. Njegova ljubezen je večja kot greh, kot slabost in pokvarljivost stvari, močnejša kot smrt; to je ljubezen, ki je vedno pripravljena dvigati in odpuščati, vedno pripravljena iti naproti izgubljenemu sinu. To razodetje ljubezni se imenuje tudi usmiljenje, imenuje se Jezus Kristus. Človek ne more živeti brez ljubezni. V odrešenjski skrivnosti pa zopet odkrije veličino in dostojanstvo svoje človečnosti, spet najde sam sebe, svojo bogopodobnost, najvišjo poklicanost in smisel bivanja na svetu, ki mu je bil dan že od začetka.

   Temeljna dolžnost Cerkve v vseh časih je oznanjati to odrešenjsko skrivnost, hkrati pa biti pripravljena na pogovor z vsemi ljudmi, ne da bi se ob tem odpovedala zakladom Božje resnice. Vsakemu človeku pa naj se vedno približa s priznavanjem, upoštevanjem in razločevanjem. Cerkev je tudi varuhinja svobode, saj je svoboda pogoj resničnega dostojanstva človeške osebe. Kristus je Cerkvi pokazal edino pot, po kateri naj hodi, ko se je z učlovečenjem nekako združil z vsakim človekom. Ta prva pot je človek. Zaradi Kristusa Cerkev ne more ostati neprizadeta, ko gre za resnični človekov blagor, vedeti mora za vse, kar nasprotuje procesu počlovečevanja. Človek je na zemlji edina stvar, ki jo je Bog hotel zaradi nje same, ga poklical in določil za milost in slavo. Vsakdo od šestih milijard zemljanov je deležen skrivnosti Jezusa Kristusa, tudi če se tega ne zaveda. Današnjega človeka največkrat ogrožajo in usužnjujejo prav proizvodi njegovih rok in misli, napredek tehnike žal ne povzroča, da bi tudi človek postajal boljši (ekologija, sporni gospodarski mehanizmi …). Deliti s Kristusom kraljevsko službo pomeni dati etiki prednost pred tehniko, osebi pred stvarmi in duhu pred materijo. Upanje za prihodnost zbuja tudi OZN, ki je opredelila nedotakljive človekove pravice, kamor spadata tudi pravica do verske svobode in do svobode vesti. Kristus se je torej nekako združil z vsakim človekom. To skrivnostno združenje rojeva novega človeka, ki je deležen Božjega življenja. Večno življenje, ki ga slehernemu človeku obljublja in ponuja Oče v Jezusu Kristusu, je izpolnitev tiste usode, ki jo je Bog človeku od vekomaj pripravil. Cerkev skuša gledati na človeka nekako z očmi Kristusa. Vedno znova prosi: “Pridi, sveti Duh”, kar pomeni, da se stalno poglablja v celotno vsebino vse skrivnosti odrešenja, po kateri nam Kristus, združen z Očetom in z vsakim človekom, nenehno daje tistega duha, ki nam posreduje Jezusovo čutenje in nas vodi k Očetu. Ko Cerkev s svojim Učenikom in Odrešenikom deli “trojno službo” – duhovniško, preroško in kraljevsko, postaja vedno bolj sposobna služiti človeku. Tega poslanstva in službe pa je deležen vsakdo izmed nas. Jezusove besede “Brez mene ne morete ničesar storiti,” so poziv, da vsa Cerkev bolj vneto in več moli. Da bomo v moči te molitve prejeli Svetega Duha, ki bo prišel v nas, in bomo tako Kristusove priče “do konca sveta”.

   Po zakramentih Cerkev prejema moč odrešenja. V evharistiji se po Kristusovi volji stalno obnavlja skrivnost daritve, ki se je v njej Očetu daroval na oltarju križa. To žrtev je Oče sprejel in je v zameno za to popolno daritev svojega Sina dal svoj očetovski dar, dar novega nesmrtnega življenja z vstajenjem; saj je Oče prvi vir in dajavec življenja že od začetka. To novo življenje je hkrati učinkovito znamenje tistega novega, ljudem poklonjenega daru, ki je Sveti Duh, ki po njem vsi ljudje, ki se povežejo s Kristusom, prejmejo Božje življenje, ki ga ima v sebi Oče in ga daje Sinu. Najpopolnejši zakrament te povezave je evharistija, kjer se združujemo z zemeljskim in nebeškim Kristusom, ki za nas posreduje pri Očetu, vedno pa se z njim povezujemo po njegovem odrešilnem žrtvenem dejanju. V evharistiji Kristus nenehno in v vedno novih oblikah sam v Svetem Duhu pričuje našemu duhu, da lahko vsak izmed nas, ki smo deležni odrešenjske skrivnosti, zajema od sadov sprave sinov z Očetom, ki jo je on izvršil in jo po službi Cerkve vedno izvršuje med nami. Cerkev živi iz evharistije, ki je hkrati zakrament in daritev, zakrament in občestvo ter zakrament in navzočnost. V Cerkvi, ki želi, da bi pravo evharistično občestvo postalo znamenje edinosti vseh kristjanov, pa mora biti živa tudi praksa pokore.

   Marija je Mati Cerkve, ker jo je po neizrekljivem sklepu izbral sam večni Oče, da je po posebnem delovanju Duha ljubezni dala človeško življenje Božjemu Sinu. Odrešenjska skrivnost se je uresničila pod srcem nazareške Device, ko je izgovorila svoj “zgodi se”. Ljubezen večnega Očeta, ki se je v zgodovini človeškega rodu razodela po Sinu, prihaja do nas po tej materi; tako je laže razumljiva in dostopna vsakemu človeku.

   ČLOVEKOV ODREŠENIK (povzetek okrožnice papeža sv. Janeza Pavla II.)

   Odgovori
7. Janez says:

   11. januarja, 2020 at 9:18

   Kdo je Sveti Duh?
   Sveti Duh je Bog, tako kot tudi Sin in Oče. Tu nastane velika zmešnjava, če ljudje Svetega Duha ne vidijo kot osebe, kajti on ima osebnost. Je božanska oseba z lastno voljo in čustvi.
   Sveti Duh ima vse lastnosti, ki jih imata tudi Sin in Oče. Je vsemogočen, vseveden, nespremenljiv in večen. On je tretja oseba Svete trojice, ki je en sam Bog.

   Kakšen je namen Svetega Duha?
   Sveti Duh je pomemben del kristjanovega življenja. Poglejmo si nekaj njegovih vlog in zakaj je tako pomemben. Sveti Duh obsodi vaš greh in vam pove, da rabite Kristusa (Janez 16,8–11). Sveto pismo razloži, da brez Svetega Duha in njegove pomoči ljudje mislijo, da je krščanstvo norost. (1 Korinčanom 1,18). Ljudje okrog vas morda mislijo, da je noro narediti takšno zavezo s Kristusom! Vi pa je ne vidite tako samo zato, ker vam Sveti Duh razkriva čudež Kristusovega življenja znotraj vas. Sveti Duh vam je dal novo življenje. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh (Janez 3,6). Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rimljanom 5,5) Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. (Rimljanom 8,16).

   Sveti Duh je učitelj in tisti, ki vse to omogoča. On vas vodi proti resnici Božje besede. On razsvetli Sveto pismo, tako da ga lahko razumete in uporabite to resnico (Janez 16,13–14), in daje duhovno moč ter učinkovitost vašemu pričevanju (Apostolska dela 1,8). On posreduje zate pred Očetom, ko ne veste, kaj in kako moliti. (Rimljanom 8,26–27). Sveti Duh je bil poslan od Kristusa, da vam omogoči živeti krščansko življenje! Kot je zapisal Pavel, »prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa« (Rimljanom 8,11). Krščansko življenje je mogoče samo skozi moč Svetega Duha.

   Morda si mislite tako: »Potrebujem Svetega Duha v mojem življenju!« Če ste kristjan, je že v vas: »Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh.« (Rimljanom 8,9). Sveti Duh prebiva v vas, ampak morda se mu v življenju ne pustite usmerjati. Lahko je le prebivalec, ni pa predsednik. Pavel razločuje med dvema vrstama kristjanov: duhovnimi in mesenimi.

   1. Duhovni kristjan: »Duhovni človek pa presoja vse, medtem ko njega ne presoja nihče.« (1 Korinčanom 2,15). Duhovna oseba je sprejela Kristusa in živi kristocentrično življenje. Ta oseba ni brez greha, sooča se s problemi in ima vsakodnevne skušnjave, prav tako kot kdor koli drug. Ampak njen način življenja je drugačen, vsako malenkost in problem, ki ga sreča na svoji poti, zaupa Kristusu.

   2. Meseni/telesni kristjan: »Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim/telesnim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete. Še ste namreč meseni. Mar niste še vedno meseni in zgolj ljudje, dokler sta med vami nevoščljivost in prepir?« (1 Korinčanom 3,1–3). Meseni pomeni »telesen«. Meseni kristjan je kristjan (na neki točki je predal Jezusu življenje), ampak njegovo življenje se vrti samo okrog njega in njegovih potreb. Lahko, da kaže znake, da je kristjan, ampak delo Svetega Duha je zadušeno ali prek zavestne neposlušnosti ali prek ignorance tega, kar mu Duh pričuje. Kaj torej loči mesenega kristjana od duhovnega? Kaj ni to, da mesenemu kristjanu manjka del Kristusa oz. Sveti Duh? Poseduje vse duhovne vire, enako kot duhovni kristjan. Ampak duhovni človek se v svojem krščanskem življenju zanaša na Kristusovo moč, meseni pa na svojo lastno. Živeti krščansko življenje z lastno močjo je tako neučinkovito, kot če bi poskušal potiskati avto po ulicah mesta.

   Biti voden od Duha
   Sveto pismo govori o tem, da smo »vodeni« od Duha. To pomeni, da ubogamo: On vodi, mi sledimo, preprosto je. Po navadi pa ne maramo poslušati, ko nam kdo govori, kaj naj počnemo, četudi je to sam Bog! Vendar to, da smo izpolnjeni s Svetim Duhom, pomeni, da dovolimo Božjemu Duhu in Božji besedi, da nas vodita. Vsak dan se nam ponudi možnost izbire: bomo dopustili, da nas vodi Sveti Duh, ali pa nas bo obvladovalo nekaj drugega? Bodo strah pred prihodnostjo in želje po stvareh, ki si jih želimo, postali bolj pomembni od naše poslušnosti Kristusu? Ko vas izpolni Sveti Duh, On nadzoruje vaše misli in dejanja. Ne morete biti istočasno napolnjeni s sovraštvom, strahom ali skrbmi in obenem tudi z Duhom. Ne gre, ni prostora za dva. »Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja.« (Efežanom 5,17) V nasprotju z alkoholom so spremembe, ki jih dela Sveti Duh, resnične, ne umetne. S časom se ne obrabijo. Sveto pismo pravi takšnim trajnim spremembam sad, ki pride iz našega življenja s Kristusom: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave.« (Galačanom 5,22–23)

   Kako naj bom izpolnjen s Svetim Duhom?
   Prepustiti se vodenju Svetega Duha je naša izbira. Je prostovoljno, vendar to ni nekaj, kar pride samo po sebi. Ljudje niso pijani, če prenašajo zaprte zaboje piva ali če delajo v trgovini z alkoholno pijačo. Pitje alkohola je tisto, kar te naredi pijanega. Kot kristjan se lahko obkrožiš z Biblijami ali kristjani, pa ne boš izpolnjen s Svetim Duhom. Po drugi strani pa si lahko sam, toda poln Duha. Če želite slediti Svetemu Duhu, lahko za to molite.

   Tu je molitev, ki jo sam (avtor Steven Pogue) pogosto uporabim za vodstvo Svetega Duha:
   »Dragi Oče, potrebujem Te. Priznam, da sem vodil svoje življenje po svoje in sem s tem grešil zoper Tebe. Hvala Ti, da mi odpuščaš grehe po Kristusovi žrtvi na križu zame. Zdaj povabim Kristusa, da ponovno zavzame svoje mesto mojem življenju. Napolni me s tvojim Svetim Duhom, kot si obljubil, da bom napolnjen in – kot praviš – v Tvoji besedi, da boš to storil, če bom vprašal in prosil v veri. To molim zdaj v imenu Jezusa. Kot izraz moje vere se Ti zahvaljujem, da vodiš moje življenje in me napolnjuješ s Svetim Duhom.«

   Če ste molili to molitev in želite, da vas vodi Duh, potem vas bo Sveti Duh napolnil – tudi če se vam zdi, da ni nič drugače. Se spomnite, ko ste predali svoje življenje Kristusu? Morda to za vas ni bilo zelo čustveno izkustvo, morda ste bili kot jaz in niste čutili nič posebnega. Kristus ni prišel zaradi občutkov, ampak zato, ker je Božja beseda resnična. Enako je tudi z izpolnjenjem Svetega Duha. Nekateri ljudje enačijo napolnitev s Svetim Duhom z mistično religiozno izkušnjo. Ni mistična. To je odločitev vere, odziv na to, kar Bog pravi v svoji besedi. Biti napolnjen s Svetim Duhom ni odvisno od vaših občutkov, ki jih občutite ali ne, ampak od Svetega pisma, ki mu verjamete.

   Tri vprašanja z odgovori glede pričevanje Svetega Duha, ki je zelo pomembno za naše krščansko življenje!

   1. Zakaj ni več kristjanov napolnjenih z Duhom?
   Z eno besedo: greh. Izbiramo, da ne ubogamo Boga. To se lahko izraža kot napuh: stvari želimo delati po svoje. Bogu ne izročimo naših financ; trdo smo delali za naš denar in zdaj je naš. Bogu ne izročimo naših razmerij; zakaj bi oprostil tej osebi, če je sama kriva za to? Bogu ne podredimo svoje osebne morale; to ni stvar nikogar drugega razen mene – niti Boga. Tako govori napuh. Beseda pravi: »Kakor se [Bog] posmehljivcem posmehuje, tako ponižnim daje milost.« (Pregovori 3,34). Greh se lahko pokaže tudi drugače: kot strah. Pregovori pravijo tako: »Strah pred človekom nastavlja zanko …« Je v vašem življenju nekaj, kar Bog želi, da naredite, ampak vi tega ne naredite, ker se bojite, kaj si bodo ljudje mislili? Enostavno si mislite: »Tega ne morem narediti. Drugi bi me videli kot čudaka, če bi to naredil.« Bog pa že noče, da bi to naredili. Ampak velikokrat želi! Zadnja polovica verza v Pregovorih pravi tako: »Kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan.« Tako enostavno je postaviti odobravanje ljudi pred odobravanje Boga, ampak ali ni Bog na prvem mestu? Naše življenje bo potem drugačno od drugih ljudi, vendar je vredno tega.

   2. Sem lahko izpolnjen s Svetim Duhom kljub mojim težavam z grehom?
   Verjetno je to odvisno od tega, kaj mislite, ko govorite o »težavah z grehom«. Če se vztrajno predajate grehu, potem Sveti Duh ne more izpolniti vašega življenja. Lahko se tudi sprašujete: »Bom še vedno grešil tudi po tem, ko bom izpolnjen s Svetim Duhom?« Odgovor je sočuten da. Lahko se vam zgodi, da večkrat na dan storite isti greh in ga tudi priznate pred Bogom. To ni duhovna šibkost; to je dokaz, da duhovno dihate in živite! To, da se zaveste greha in se z njim soočite, se lahko opiše kot »duhovno dihanje«. Duhovno dihanje vključuje »izdih« – to je priznanje svojega greha Bogu, ko pride do tega. Prepoznate, da ste grešili in si prilastili Gospodovo mesto kot glave vašega življenja. Z »izdihom« odstranite nečisto in uveljavite odpuščanje, ki vam pripada prek Kristusove smrti na križu. Duhovno dihanje vključuje tudi »vdih« – z njim Boga prosite, da vas ponovno napolni s svojim Duhom in spet postane glava vašega življenja. Ne pozabite: ne bo vas zapustil, če grešite. Ste pa prezrli Njegovo vodenje in zdaj mu ponovno sledite. Učite se mu zaupati. Slednje zahteva svoj čas, zato ne obupajte, ko padete v greh, in naučite se ponovno vstati! Hči, najmlajši od mojih treh otrok, se je v preteklem letu naučila hoditi. To je trajalo nekaj časa. Ni se zbudila na svoj prvi rojstni dan, se zavihtela čez ograjo svoje zibke in stekla na tečaj aerobike za malčke. Njeni prvi koraki so bili previdni in nerodni. Padla je v blatne lužice, se spotaknila čez ovire na tleh, ampak ni odnehala. Sčasoma so njeni koraki postali močnejši in bolj samozavestni. Še vedno občasno pade (kot tudi njeni starši!), ampak spet vstane in se pobere. Nikoli ne bomo imuni na greh; brezgrešnost je rezervirana za nebesa. Vendar ko rastemo v Bogu in ga vse bolj poznamo, bomo rasli tudi v prepoznavanju Njegove perspektive in bomo na nekaterih področjih manj grešili. Prav tako se bomo naučili upreti skušnjavam. Vendar bo tudi takrat še veliko priložnosti, ko bomo grešili in bomo potrebovali duhovno dihati, pa če smo v prvem ali sedemnajstem letu krščanskega življenja.

   3. Kaj pa, če se moje življenje ni ravno veliko spremenilo?
   Pomislite kdaj na to, da je vaša raven duhovne rasti ravno tam, kjer jo želi Bog? Pogledali smo si dva tipa kristjanov, mesenega in duhovnega. Obstaja pa še tretja kategorija kristjana – to je novi kristjan. Se spomnite, kaj je rekel Pavel rekel tistim Korinčanom? »Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, nedoraslim v Kristusu.« (1 Pismo Korinčanom 3 ,1). Nekaj let prej je Pavel pripeljal veliko Korinčanov do vere v Kristusa. V tem času ni pričakoval, da bodo že zreli, duhovni verniki. Ampak namesto normalne krščanske rasti so verni v Korintu postali meseni. Če pa ste verni šele nekaj mesecev, potem ste »baby« kristjan, ne meseni, samo mladi. Ko smo še živeli na srednjem zahodu v ZDA, smo se z družino vsakega septembra odpravili v Stover´s Orchards (Stoverjevi sadovnjaki) v Three Rivers, Michigan. Vedeli smo, da nas bodo pozdravile lepo urejene zasaditve jablan. Svoje košare smo napolnili z jabolki Mackintosh, Winesap in Rome. Proti koncu sadovnjaka pa so bile vrste dreves, ki niso bile napolnjene z jabolki. Pravzaprav še niti niso imele sadov. Ampak niso bile mrtve, samo zelo mlade. Nekatere niso v višino dosegle niti metra in pol. Medtem ko so bila starejša drevesa zrela in polna jabolk, so bila ta mlada drevesa zaposlena predvsem s svojo rastjo. Če danes sledite Kristusu in zaupate Njegovi moči, da vas bo spremenila, potem ste točno tam, kjer vas Bog želi imeti. Ne mučite se okrog »sadov«, za katere čutite, da jih ni. Tudi mlada drevesa se ne primerjajo s starejšimi. Rast je proces in vsak del tega procesa je dragocen. Ugotovil sem, da ko sledim Kristusu in se ne primerjam z drugimi kristjani, bolj uživam biti kristjan.

   Medmrežje prvikoraki avtor Steven L. Pogue : Skrivnost kristjanov

   Addendum
   Tu je predlagana molitev avtorja prispevka Stevena, ki jo lahko pogosto uporabimo za vodstvo Svetega Duha:
   »Dragi Oče, potrebujem Te.
   Priznam, da sem vodil svoje življenje po svoje in sem s tem grešil zoper Tebe.
   Hvala Ti, da mi odpuščaš grehe po Kristusovi žrtvi na križu zame.
   Zdaj povabim Kristusa, da ponovno zavzame svoje mesto mojem življenju.
   Napolni me s tvojim Svetim Duhom, kot si obljubil,
   da bom napolnjen in – kot praviš – v Tvoji besedi, da boš to storil,
   če bom vprašal in prosil v veri.
   To molim zdaj v imenu Jezusa.
   Kot izraz moje vere se Ti zahvaljujem,
   da vodiš moje življenje in me napolnjuješ s Svetim Duhom.«

   Odgovori
8. Janez says:

   11. januarja, 2020 at 9:12

   »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.« (Jn 14,6). Če pa so Jezusove trditve resnica, potem so njegove besede polne upanja. Potemtakem lahko poznamo Boga, ker je Jezus Bog. Na Zemlji pri nas je bil pravi Bog in pravi Človek in nas s svojo Ljubeznijo in Smrtjo na križu ter Vstajenjem v skaldu z Božjo Voljo Odrešil. Za to nismo imeli nobenih zaslug. Le Božjo Ljubezen in Milost pmagati grešnemeu človeku da se Odreši.

   Popolnoma Bog in popolnoma človek
   Jezus Kristus ni samo popolnoma Bog, je tudi popolnoma človek. Je Pravi Bog in Pravi Človek. Izkušal je lakoto in žejo, osamljenost, bolečino izdaje in zavrnitev. Pretrpel je ponižanje, ko je gol visel na križu. Jedel je pravo hrano, točil prave solze ob smrti svojega prijatelja in izgubil pravo kri med križanjem. Celo njegovo vstajenje je bilo fizično. Jezus Kristus je bil pravi človek. Kaj pomeni za nas, da je bil Jezus pravi Bog in pravi človek?

   1. Ker je Jezus Bog, je vreden našega čaščenja.
   Z njim bi morali ravnati kot z Bogom, torej z vso častjo in spoštovanjem. Jezus ni le naš prijatelj, On je naš Gospod. To pomeni, da mu dovolimo, da usmerja vsako področje našega življenja: ne le naše religiozno čaščenje in oboževanje, temveč tudi našo kariero, družino, finance, odnose in držo. Poznavanje Kristusa bi moralo vplivati na naše odnose z drugimi in tudi na to, kaj gledamo po televiziji,kaj delamo, kaj beremo itd. Predajanje kontrole nad temi rečmi Kristusu ni to, kar nas bo pripeljalo v nebesa, temveč je popolna predaja kontrole Kristusu, posledica našega odziva na večni odnos, ki ga imamo z Njim. On je vaš vsemogočni Gospod, ljubimo in častimo Ga.

   2. Ker je Jezus Bog, je zmožen poskrbeti za vse naše težave.
   Nič ni takega, s čimer se soočamo, česar Bog ne bi mogel premagati. Jezus je »JAZ SEM«, ki lahko vse stori. Jezus pravi, da tistim, ki ljubijo Boga, vse služi v dobro (Rim 8,28). Pravzprav On lahko stori »več kot ga sploh lahko prosimo ali si mislimo.« (Ef 3,20). S tem ko bolj spoznavamo Jezusa, obenem tudi ugotavljamo, da ima moč izpolniti vse, kar je obljubil. On je Naš Odrešenik in Naša Pot.

   3. Ker je Jezus Bog, nas lahko spravi z Bogom.
   Jezus je več kot prijatelj in brat. Je naš Bog in Odrešenik. Izpolnjevati moramo Božjo Voljo. Prositi ga moramo za odpuščanje grehov in se spokoriti in spovedati ter dobiti odvezo v Cerkvi.

    
   4. Ker je Jezus pravi človek, lahko sočustvuje z našimi potrebami in težavami.
   Vse, kar prestajamo, On lahko razume: »Ker je on sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim.« (Hb 2,18) Ker je živel med nami, popolnoma vse razume, kako se počutimo.

   5. Ker je Jezus pravi človek, s tem potrjuje našo človeškost.
   Boljši kristjani ne postajamo s tem, da se odrekamo svoji človeškosti. Bog nas je ustvaril po svoji podobi in želi, da uživamo življenje z vsemi zmožnostmi, ki nam jih ponuja. Vsakemu izmed nas je dal talente in sposobnosti, katere želi, da razvijamo. Z Ljubeznijo in Dobroto ter Usmiljenjem, služenjem drugim, v praksi izvajamo Božjo Voljo, Krščansko Vero in se tako približujemo Jezusu. Postajamo mu enaki.

   Če sledimo Odrešeniku Jezusu Kristusu, še ne pomeni, da bomo zaradi tega vedno zdravi in bogati, vsekakor pa bomo dobri verniki, boljši ljudje in modrejši! Marsikaj bomo morali spremeniti v življenju! Prišla bodo tudi naša osebna odrekanja in spremembe. Morda se bomo morali odreči nečemu, kar nam godi: staremu načinu življenja, poklicni poti, finančnemu uspehu, celo svojemu življenju. Kljub vsemu dovolimo, da Jezusova učenja v Evangeliju prevzamejo naše življenje, naslonimo se Nanj. To je to kar je Krščansko, kar dela življenje čudovito, da gremo po Poti k Njemu in smo Odrešeni!

   Medmrežje Prvikoraki Avtor: Steven L. Pogu: Poznati Jezusa. Že objavljeno.

   Ljubimo Boga in Ljubimo Ljudi. To je najvišja zapoved. Vse drugo dopolnjuje Ljubezen. Amen. Janez

   Odgovori
9. Janez says:

   11. januarja, 2020 at 9:07

   Ali je vaša vera Evangeljska ali je strupena zaradi farizejstva? Ste politični ali farizejski katoličan ali ste pravi Jezusov kristjan? (Ameriško medmrežje Aleteia)

   Preberite članek nekdanje ateistke in premislite o sporočilu kakšen kristjan sem?
   Poznam veliko ljudi, ki so precej osupli zaradi načina, kako papež Frančišek vsem katoličanom, skupaj z duhovniki, redovniki, redovnicami in cerkvenimi dostojanstveniki, postavlja izzive v vsakdanjem življenju. Zdi se nepošteno, če te na videz ostre izzive primerjamo z nežnostjo, s kakršno prihaja naproti vsem, ki so se znašli na obrobju Katoliške cerkve. Čeprav Frančiškove besede včasih razburijo tudi mene, pa razumem, zakaj se je odločil za takšen način govora. Osrednja tema njegovega pontifikata je evangelizacija in Frančišku je bila ta položena v zibelko. Podobno kot Jezus tudi on zelo dobro ve, kako se lotiti zadeve. ”Naši” ljudje, tisti, ki bi jim moralo biti vse jasno, so vedno deležni na videz ostrejše Jezusove kritike, z drugimi pa ravna občutno prijazneje. Gre za razliko med tem, kako oče ravna z odtujenim otrokom in kako ravna z otrokom, ki ve, da bi moral upoštevati očetov nasvet.

   Kaj je protistrup oziroma zdravilo?
   Papež Frančišek na vse to opozarja predvsem zato, ker mu je mar za naše duše. Ne želi si, da bi bila Cerkev polna “pobeljenih grobov”, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni ”mrtvaških kosti” (Mt 23,27). Poleg tega pa se zaveda, da sta med najmočnejšimi protistrupi za ljudi, ki so zapustili Cerkev, spreobrnjenje in svetost vernikov v cerkvenih klopeh. Kot nekdanja ateistka lahko povem, da je Bog uporabil že veliko svetih oseb, da bi me privedel nazaj v Cerkev. Nasprotno pa je hudič uporabil ljudi z “zastrupljeno vero”, da bi me od Cerkve odvrnil. In včasih je šlo za iste ljudi. Naše sposobnosti za evangelizacijo niso vrhunske, kajti vsi smo grešniki in v vseh nas so sledi zastrupljene vere. Če nas hudič že ne more spraviti iz Cerkve, si po svojih najboljših močeh prizadeva, da bi vsaj zastrupil naše versko življenje. Preberimo in se zamislimo ter ukrepajmo s spovedjo, molitvijo in spreobrnitvijo k Jezusu.

   Tule je nekaj znamenj strupene vere, ki jih opažam (in naj pojasnim: ne želim izpostavljati posameznikov, ampak vse skupaj, tudi samo sebe, spodbuditi k izpraševanju vesti).
   1. Neveseli katoličan: Ali se o verskih vprašanjih ne zmorete smejati skupaj z drugimi ali pa preprosto pozabiti na vse skupaj? Je vaša vera nadležna, drobnjakarska in malenkostna, ne pa velikodušna, radostna in odprta? Vprašajte se, kako komentirate in se odzivate na verske teme na družbenih omrežjih. Ali so vaši komentarji večinoma kritični, z grenkim prizvokom? Igrate vlogo ”katoliškega policista”, ne vloge “katoliškega evangelizatorja”? Ali na družbenih omrežjih sledite ljudem, ki so evangelizatorji ali policisti? Vera, ki ni prežeta z radostjo in mirom Svetega Duha, nikogar ne bo pritegnila h Kristusovi luči.
   2. Politični katoličan: Ali s težavo govorite o veri, ne da bi ob tem omenjali tudi politiko? Zdi se mi, da to mlade resnično odganja od Cerkve. Ljudje, ki so obsedeni s politiko, politične osebnosti predstavljajo kot nečloveške ideološke nasprotnike, ki uničujejo duhovno življenje samih sebe in vseh, ki jih obkrožajo. Politika je pomembna, ko pa jo izenačimo z verskimi vprašanji ali pa se zaradi nje vedemo povsem nekrščansko, stvari postanejo precej neuravnotežene.
   3. Farizejski katoličan: Ali vera za vas pomeni dolžnost, nalogo, ne pa notranjega spreobrnjenja? Ali takrat, ko govorite o veri, bolj izpostavljate “zunanje” stvari, ne pa toliko spreobrnjenja in molitve? To sicer ni nujno zastrupljanje, lahko pa zelo hitro postane strupeno. Kadar molitev in odnos nista središče vašega verskega življenja, si bo hudič prizadeval, da se boste osredinjali na zunanje stvari. To kmalu privede do napuha, začnemo soditi druge, naš odnos do Boga in ljudi pa se znajde pred oviro.
   4. Katoličani tipa ”Mi proti njim”: Ali se zmorete pogovarjati o veri, ne da bi uporabili izraza “levičarji” ali “desničarji” ali pa katere koli druge oznake, ki jo uporabljamo, če želimo omalovaževati vse tiste, ki se nam ne zdijo primerni za katoličane? Pogosto govorite o ljudeh ali skupinah, ki jih imate za svoje ideološke sovražnike? Če je naše versko življenje osredinjeno na ljudi, ki to počnejo narobe, potem smo mi tisti, ki počnemo nekaj napačnega. Če smo v verskih krogih vedno kritični in sovražni, to gotovo ne prihaja od Svetega Duha. Edinost je znamenje nečesa večjega, nadnaravnega. Če živimo v duhu edinosti (ter govorimo o resnici in ljubezni), bodo ljudje laže verjeli v Boga, ker bomo tako drugačni od sveta (Jn 17, 20-21).
   5. [Vstavite svoj pridevnik] katoličani: Ali več časa posvetite določenemu verskemu vprašanju kakor svojemu odnosu z Jezusom? Bog pričakuje, da si bomo na različnih področjih prizadevali za pravičnost. Ne prosi pa nas, naj katero koli vprašanje o ljubezni, resnici ali pravičnosti, ne glede na to, kako pomembno je, postane središče našega življenja. Nič ne bi smelo biti bolj središčno od našega odnosa z Bogom. Ali to drži za naše življenje, je razvidno iz tega, kako goreči smo do stvari, ki nam jih Bog polaga v srce, ter iz tega, kako ravnamo z bližnjimi ne glede na to, kdo so.
    
   Ali se prepoznate v katerem izmed teh opisov? Ali krščansko živite, molite in sledite Božji Volji in Jezusovem Evangeliju?
   Za trenutek se ustavite in prosite Boga, naj vam pri tem pomaga. O tem se naslednjič pogovorite s svojim spovednikom. Za nasvet prosite zaupnega prijatelja. In ne nazadnje, zaupajte, da v vas deluje Bog kot v vsakem izmed nas, pomaga nam prečiščevati našo vero, da bi mu postali bolj podobni. Le pri Bogu moramo ostati in On bo opravil večino dela za nas! Prosimo ga za Vodenje in Pomoč, Da spregledamo in se poboljšamo in da odslej živimo po Jezusovem Evangeliju, ki je Ljubezen.

   Medmrežje Aleteia 5 opozorilnih znakov toksične krščanske vere (ameriška Aleteia: 5 warning signs of a toxic faith)

   Poleg molitve, prošenj, spovedi, zakramentalizacije je potrebna v Cerkvi tudi Evangelizacija o čemer sem že pisalki je Ljubezen, Strpnost, Odpuščanje. Dobra dela, Služenje drugim, živčljenje po Evangeliju, Spolnjevanje Božje Volje, da bi bili dejansko podobni Jezusu. Amen. Janez

   Odgovori
10. Miro says:

    10. januarja, 2020 at 11:51

    NISI VREDEN, DA BI SPREJEL EVHARISTIJO, VENDAR JO POTREBUJEŠ!

    Na tem svetu je ogromno raznih dobrih stvari (izhajajo od Usmiljenega Boga), ki nas lahko tolažijo, spodbujajo, usmerjajo, krepijo, veselijo, povezujejo in podobno. Vendar pa nam življenja v pravem, polnem pomenu besede (gledano v perspektivi večnosti) nihče ne more podariti, razen Jezusa Kristusa, ki je Živi kruh iz nebes in se nam iz čiste, nedoumljive ljubezni podarja pri obhajanju svete Evharistije! O tem pričajo tudi čudovite besede življenja, zapisane v knjigi »Kruh, ki daje življenje« (misli o Evharistiji, zbral jih je Wilhelm Mühs).

    – Bratovska edinost,
    ki nastopi po evharističnem bogoslužju,
    je utemeljena v samem zakramentalnem
    delovanju. Nedosledno je verovati v to
    bratovsko edinost in ne pričevati zanjo.
    (Ciprijan iz Kartagine)

    – Vse izročilo Cerkve priznava v ubogih
    Kristusov zakrament, ki sicer res ni
    istoveten z resničnostjo evharistije,
    se pa z njo analogno in skrivnostno
    popolnoma ujema.
    (Pavel VI)

    – Nisi vreden, da bi sprejel evharistijo,
    vendar jo potrebuješ!
    (Janez Vianney)

    – Evharistija je vrhunec, h kateremu teži
    delovanje Cerkve, in hkrati izvir, iz
    katerega prihaja vsa njena krepost in moč.
    (Enzo Lodi)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori