Članki za dušo

13.625 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   19. januarja, 2020 at 21:34

   PRIJATELJSTVO
   »Prijatelj je človek, ki ga dobro poznamo in do katerega gojimo naklonjenost in pristna čustva. Ne samo, da nas prijateljstvo zavezuje, začenja se pravzaprav pri nas. Privlačna sila prijateljstva se poraja iz posameznikovih dejanj. Kaj naredi prijatelj? Kako se obnaša? Kaj prijatelj pričakuje od prijatelja? Odgovori se vrtijo okrog ene same besede – ljubezen, ki je brezpogojna in ki ničesar ne terja nazaj, kar je iskreno darovala drugemu. Prijatelj ima rad! Kadar se plete prijateljstvo med dvema človekoma, gre za dvosmerno cesto, na kateri so možni tudi obvozi, kadar pride do nesoglasja. Človeški odnosi so le redko ves čas gladki. Prijatelje druži skupni interes, pa tudi strpnost, razumevanje, iskrena dobrota in topla čustva. Prijatelji si želijo miru, koeksistence, dopolnjevanja in skupnega razvoja ter dobro počutje v družbi. Prijatelj te ne prehiti, ampak hodi s teboj z ramo ob rami. Prijatelj te v nesreči ne zapusti ampak ti stoji ob strani in ti nesebično pomaga. Prijateljstvo pa se začenja tako, da se naučimo biti svoj najboljši prijatelj. Kako to storimo? Tako, da spoznamo svoj pravi jaz in nato z vsem srcem, dušo in telesom ostanemo to, kar smo. Ko spoznamo svoj pravi jaz in v sebi odkrijemo še drage čudovite darove, se bomo lažje imeli radi. Ko spoznamo svojo pravo duhovno identiteto, bomo pričeli verjeti, da smo modri, ljubeči in trdni. Pa ne samo to, ponižno se bomo zavedli, da smo res takšni. Takrat pa ni več težko biti komu prijatelj. Ljubezen ima vedno moč. Ljubezen se razdaja, daje in sprejema najlepše ter najdragocenejše, kar smo in kar premoremo. Kadar smo trdni v prijateljstvu do sebe, ko napolnimo kamrico svojega srca z mirom, ljubečo energijo in dobroto ter strpnostjo, tedaj smo sposobni nuditi dar prijateljstva tudi drugim«.

   »Prijatelj je človek, ki ve o tebi vse, ki te dobro pozna in te ima rad takšnega kot si, kljub vsem pomanjkljivostim, brez izjem.« Elbert Hubbard.

   »Prijateljstvo je balzam dragoceni; smehljaj med mrkimi obrazi; luč; samota, radost in v zavetje ključ.« Percy Bysshe Shelley.

   »Nagrada za prijateljstvo je prijateljstvo samo. Kdor upa na kaj drugega, ne razume, kaj je pravo prijateljstvo.« Ailred iz Rievaulxa.

   »Idealno prijateljstvo je prijateljstvo med dobrimi ljudmi in ljudmi z enakimi vrlinami. Živeti dobro življenje v dobro prijateljev, pa je vrhunec prijateljstva« Aristotel.

   »Brez ljudi se da preživeti, potrebuješ pa prijatelja.« Kitajski pregovor.

   »Prijateljstvo je kot drevo, ki ti daje zavetje.« Samuel Taylor Coleridge.

   »Če hočemo imeti prijatelja, moramo biti komu prijatelj.« (Ralph Waldo Emerson).

   »Prijatelji so tisti, ki tvorijo vaš svet.« Wiliam James.

   »Največ , kar lahko storim za svojega prijatelja, je to, da sem mu prijatelj.«Henry David Thoreau.

   »Če človek na poti skozi življenje ne spoznava novih ljudi, se kaj kmalu znajde zapuščen. Človek mora svoja prijateljstva nenehno vzdrževati.« Samuel Johnson.

   Epikur: »Od vsega, kar ti modrost nakloni za popolnoma srečno življenje, je največ vredno, da imaš prijatelja.«

   »Prijatelj je tisti, ki nam pusti svobodo.« Debbie Alicen.

   »Prijatelji ne živijo samo v harmoniji, kot pravijo nekateri, temveč tudi v melodiji.« Henry David Thoreau.

   »Prijateljstvo poveča srečo in zmanjša bridkost, s tem da podvoji naše veselje in prepolovi žalost.« Joseph Adisson.

   »V samoti, v bolezni, v zadregi – že samo to, da veš, da imaš prijatelja, ti pomaga, da vzdržiš, četudi ti prijatelj ne more pomagati. Dovolj je že, da obstaja.« Pam Brown.

   »Prijateljstvo osrečuje kot sončni žarek; očaruje kot dobra zgodba; navdihuje kot pogumen voditelj; povezuje kot zlata veriga; Vodi kot nebeški privid.« Newell D. Hillis.

   Molitev za prijateljstvo:
   Ljubezen ni nekaj zlitega, kjer bi se brez meja izgubili drug v drugega.
   Ljubljeni ostaja to, kar je, in pusti drugemu, da tudi on ali ona ostaja to, kar je.
   Ljubljeni potrebujejo med seboj dovolj prostora,
   da se ljubezen lahko razcveti,
   in prostor, kjer lahko domuje njihova skrivnost.
   Gospod, pomagaj nam, da se bomo zavedali, da je v našem prijateljstvu in ljubezni prisotna tvoja ljubezen,
   da bomo izgubili strah, da bi se naše prijateljstvo in ljubezen lahko izgubila.
   Če se naša ljubezen hrani iz Tvoje ljubezni,
   potem se ne oklepamo trdno drugega,
   potem mu pustimo svobodo in hvaležno uživamo ljubezen,
   ki priteka od Tebe k nam.

   (Pater Anselm Grün, 2010)

   DAR NAŠEGA BOGA
   Nekateri ljudje ne vedo, da so dar neba našega Očeta.
   Nekateri ljudje ne vedo, kako lepo je, da so in tvorno živijo v ljubezni.
   Nekateri ljudje ne vedo, kako dobro je, da jih lahko srečamo in se obogatimo.
   Nekateri ljudje ne vedo, kako tolažilen je že njihov nasmeh in tihi zgled, ki ga črpa od Njega.
   Nekateri ljudje ne vedo, kako ubogi bi bili brez njih.
   A vedeli bi, če bi jim to povedali: Ti ali jaz.
   Morda pa to niti ni potrebno, saj je to Božja Volja.
   Franc Juvan

   Odgovori
2. Janez says:

   19. januarja, 2020 at 18:52

   Kako naj v svojem krščanskem življenju doživljam veselje?
   Vsi hrepenimo po veselju, a včasih se zdi, da je veselje le težko ohranjati. Doživljanje veselja naj bi bilo v življenju vsakega kristjana prisotno čedalje bolj, saj je del sadu Svetega Duha, ki prebiva v nas (Pismo Galačanom 5,22–23). Zato je to posledica Božjega dela v nas in del Božje volje za verujoče. Vemo, da celo najzrelejši kristjani doživljajo obdobja brez veselja. Tako si je na primer Job želel, da bi bil ob rojstvu umrl (Job 3,11 isl.). David je molil, da bi lahko ubežal svojim težavam (Psalm 55,6–8). Elija je celo po tem, ko je bil priča čudežni Božji moči (Prva knjiga kraljev 18,16–46), zbežal v puščavo in prosil Boga, naj mu vzame življenje (Prva knjiga kraljev 19,3–5). Če so se ti veliki možje vere spoprijemali z obupom, le kako bi se torej lahko v krščanskem življenju nenehno veselili mi?

   Najprej moramo razumeti, da je veselje dar od Boga. Grška beseda za veselja je kara, ki je sorodna besedi karis ‘milost’. Veselje je tako Božji dar kot tudi naš odziv na Božje darove. Veselje izvira iz zavedanja o Božji milosti in iz hvaležnosti zanjo. Zato doživljamo veselje sredi preizkušenj, ko se osredotočamo na Božjo dobroto do nas (Jakobovo pismo 1,2–8). Namesto da bi bili za veselje prikrajšani, s tem ko tuhtamo o neprijetnosti težav, s katerimi se vsi soočamo, se raje razveseljujemo v razmišljanju o Božjih blagoslovih. To ne pomeni, da moramo svoja razočaranja ali negativna čustva zanikati. Če namreč sledimo zgledu številnih psalmistov, lahko stiske svojega srca izlijemo Bogu. Lahko mu brez olepševanja povemo vse, kar nas teži. In ko ta bremena v veri izročimo Bogu – v zavedanju, kdo on je – se v njem razveselimo. Dobre primere tega najdemo v Psalmih 3, 13, 18, 43 in 103. Pismo Filipljanom veliko govori o veselju, zlasti ker je Pavel pismo napisal iz ječe. V vrsticah 4,4–8 najdemo nekatere smernice za doživljanje krščanskega veselja: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. … Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.« Tu znova vidimo, kako pomembno vlogo ima molitev k Bogu pri doživljanju veselja. Če se zavedamo, da je Gospod blizu, nas to vodi k molitvi o naših stiskah in nam pomaga, da ostajamo v mislih osredotočeni na Božjo dobroto do nas v Jezusu. Veselje občutimo, kadar se v mislih osredotočimo na vzvišene, pravične, čiste, ljubeznive, častne, krepostne in hvalevredne Kristusove blagoslove.

   David je napisal, da nam Božja beseda prinaša veselje (Psalm 19,9). Veselje nas navdaja, če cenimo in ubogamo Božje ukaze in zapovedi. V Evangeliju po Janezu Jezus uči, da nas stanovitnost v njem in poslušnost njemu razveseljujeta. Rekel je: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Evangelij po Janezu 15,9–11) Eden od ključnih dejavnikov veselja je življenje v poslušnosti Bogu. Še en vir veselja za kristjana je, da uresničuje evangelij v skupnosti svetih, v lokalni cerkvi (Prvo Janezovo pismo 1,1–4). V Pismu Hebrejcem 10,19–25 pa je zapisano: »Bratje … Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« Božja milost nas uči, kako naj se v zaupanju in molitvi približamo Bogu (Pismo Hebrejcem 10,19), s tem ko se zavedamo, da smo očiščeni grehov (Pismo Hebrejcem 10,22). V Kristusu smo bili pripeljani v novo občestvo, v družino verujočih. Prek povezanosti z drugimi kristjani nas Bog trdno ohranja v veri, iz tega pa vznika radostno zaupanje v njegov značaj. V radostnem upanju tudi drug drugega spodbujamo k vztrajanju v zvestobi. Kristjani ne pripadajo temu svetu (Evangelij po Janezu 17,14–16; Pismo Filipljanom 3,20). Življenje je lahko polno osamljenosti in malodušja. Hrepenimo, da bi bili že v nebesih s Kristusom, dokončno obnovljeni tako, kot smo bili prvotno zasnovani. V lokalni cerkvi nam drugi verujoči pomagajo misliti na resničnost našega prihodnjega večnega veselja. V nas raste veselje, ko drug drugemu nosimo bremena in se spodbujamo k vztrajnosti (Pismo Galačanom 6,10; Pismo Kološanom 3,12–14).

   Resnična radost je znak pravega krščanskega življenja, saj je to sad Svetega Duha, dar od Boga. Darila veselja smo deležni, ko cenimo Božjo besedo – Sveto pismo, se osredotočamo na resnico o tem, kdo je Bog in kako nas je blagoslovil, vztrajamo v Kristusu, s tem ko ubogamo njegove zapovedi, ter se zanašamo na evangelij v skupnosti verujočih – v lokalni cerkvi, ki jo je on zasnoval.

   Medmrežje gotquestionskrscanskoveselje

   Odgovori
3. Janez says:

   19. januarja, 2020 at 16:43

   NAŠI PROBLEMI IN BOŽJA PREVIDNOST
   V nekem smislu je neuspeh bližnjica do uspeha.
   Prav tako, kot nas vsako odkritje napačnega
   vodi v goreče iskanje resnice.
   Problem postane velik, če ga upoštevamo,
   postane težak, če ga ocenjujemo,
   postane velikanski, če ga obkrožimo z mislimi,
   postane neizmeren, če ga vzamemo tragično in napihnemo.
   Problem postane majhen, če se mu nasmehnemo,
   postane lahek, če ga podcenjujemo,
   včasih postane neznaten, če se zavedno ne zmenimo zanj,
   in izgine, če se z njim sprijaznimo.
   Še veliko manjši pa postane, ko ga prenesemo na Boga.
   On nas poduči in Vodi, kaj naj naredimo, da bo prav.
   V Božji Previdnosti namreč Bog vse obvladuje in Ve, kakšen bo bodoči izid.
   Če Božje Volje ne upoštevamo, in delamo vse po naši pameti, brez Boga,
   smo sami odgovorni za posledice.

   Dopolnjeno. Že objavljeno. Janez

   Odgovori
   • hvala says:

     19. januarja, 2020 at 17:36

     Lepo je to napisano in drži, če Božje Volje ne upoštevamo in delamo po svoji glavi, brez Boga je propad.

     Božje usmiljenje, ki si višje od nebes, vate zaupamo!

     Odgovori
     • hvala says:

       19. januarja, 2020 at 18:09

       Božja volja je najprej naše osebno posvečenje (1 Tes 4,3).

       Posvečenje ni mogoče brez SVETEGA DUHA, RAZODEVA PA SE V NJEGOVIH DAROVIH, KI JIH IMENUJEMO SADOVI, PLODOVI ALI KREPOSTI Iz knjige celostno ozdravljenje-Dražen Bušić).

       Odgovori
4. Janez says:

   19. januarja, 2020 at 11:39

   Kaj je božanska skrb oziroma Božja previdnost za kristjane?

   Božanska skrb ali drugače Božja previdnost, je Božji način upravljanja vsega, kar je v vesolju. Doktrina božanske skrbi pravi, da ima Bog vse popolnoma pod svojim nadzorom. To vključuje vesolje kot celoto (Psalm 103,19), snovni svet (Evangelij po Mateju 5,45), vse, kar je povezano z obstojem narodov (Psalm 66,7), človekovo rojstvo in usodo (Pismo Galačanom 1,15), človekove uspehe in neuspehe (Evangelij po Luku 1,52), varovanje Božjega ljudstva (Psalm 4,9) in še marsikaj. Doktrina je v neposrednem nasprotju z zmotnim prepričanjem, da vesolju vlada naključje ali usoda. Božanska skrb je preprosto Bog, ki uresničuje svojo voljo v vesolju, ki ga je ustvaril. Bog svoje načrte uresničuje med drugim tako, da upravlja človeške zadeve – in sicer prek svojega naravnega reda oziroma naravnih zakonov, ki jih je vzpostavil. Ti naravni zakoni niso nič drugega kot izraz delovanja Boga v njegovem vesolju. Sami po sebi, ločeno od Boga, ne obstajajo niti ne delujejo. Naravni zakoni so preprosto fizični izrazi Božjega upravljanja vesolja, ki ga je ustvaril.

   Božja skrb upravlja tudi človekove odločitve. V svojih odločitvah in dejanjih dejansko nismo svobodni, saj delujemo v okviru Božje volje. Kar koli počnemo in kar koli sklenemo, je v popolni skladnosti z Božjo voljo – tudi kadar ravnamo grešno (Prva Mojzesova knjiga 50,20). Bog ima torej nadzor nad našimi odločitvami in dejanji (Prva Mojzesova knjiga 45,5; Peta Mojzesova knjiga 8,18; Pregovori 21,1). Vendar Bog to počne tako, da pri tem ni okrnjena odgovornost človeka kot moralnega subjekta niti njegova odgovornost za lastne odločitve. Doktrino božanske skrbi lahko povzamemo takole: Bog je v večnosti po svoji volji odredil vse, kar se bo zgodilo; vendar nikakor ni Bog avtor greha, niti ni človek brez odgovornosti. Osnovni način, kako Bog izvršuje svojo voljo, je prek sekundarnih dejavnikov (npr. naravnih zakonov, človekovih odločitev). Z drugimi besedami, Bog deluje posredno prek sekundarnih dejavnikov in s tem uresničuje svojo voljo.

   Včasih to stori s čudežnim delovanjem. Takšna dela imenujemo čudeži (tj. nadnaravni dogodki – za razliko od naravnih dogodkov). Čudež je, kadar Bog za kratek čas zaobide naravni red, ki ga je postavil, da bi svojo voljo in načrt uresničil nadnaravno. Naj navedemo dva primera iz Apostolskih del, s katerimi bomo ponazorili Božje neposredno in posredno uresničevanje njegove volje. V apostolskih delih 9 je opisano spreobrnjenje Pavla iz Tarza. Bog je s slepečo svetlobo in glasom, ki ga je slišal le Savel, Savlu za vselej spremenil življenje. V svoji božanski skrbi je določil, da bo Savla spreobrnil za nadaljnje uresničevanje njegove volje. Z neposrednim, čudežnim dejanjem je povzročil, da se je Savel spreobrnil in postal apostol Pavel. Če govorite s katerim koli spreobrnjencem v krščanstvo, boste praviloma slišali sicer manj dramatično, a podobno zgodbo. Sovražni grešniki se pokesajo in spreobrnejo k veri v Kristusa, ko jim Sveti Duh čudežno spreobrne uporno srce – prek pridig, ki jih slišijo, branja Svetega pisma in vztrajnega pričevanja prijatelja ali sorodnika. Poleg tega Bog nenehno deluje v življenjskih situacijah in prek njih. Stiske, kot so izguba službe, razpad zakonske zveze, zasvojenost … vse to lahko Bog uporabi, da človeka privede do preobrata. Pavlova spreobrnitev je bila posledica neposrednega, nadnaravnega posega božanske skrbi, medtem ko se večina kristjanov spreobrne po dolgem zaporedju posrednih posegov božanske skrbi.

   V Apostolskih delih 16,6–10 najdemo tudi poročilo o Božjem posrednem uresničevanju svoje volje. Bilo je med Pavlovim drugim misijonskim potovanjem. Bog je v svoji skrbi želel, da gre Pavel s spremljevalci v Troádo. A ko so odšli iz pizidijske Antiohije, so se sklenili napotiti proti vzhodu v Azijo. Sveto pismo pravi, da jim Sveti Duh ni dovolil besede oznanjati v Aziji. Tako so se odpravili proti zahodu v Bitinijo; a tudi to jim je Kristusov Duh preprečil in končali so na poti v Troádo. Zapisi o tem so nastali naknadno, po samih dogodkih. Sredi dogajanja je bilo mogoče najti običajno, logično razlago, zakaj učenci niso mogli oditi v Azijo ali Bitinijo. Vendar je Luka, pisec Apostolskih del, pri popisovanju teh dogodkov za nazaj po navdihu Svetega Duha spoznal, da je Bog učence vodil, kamor jih je želel poslati; to je Božja skrb. V pregovorih 16,9 je o tem zapisano: »Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake.«

   Nekateri menijo, da prepričanje o Božjem neposrednem ali posrednem upravljanju vsega onemogoča vsakršno možnost svobodne volje. Če ima Bog popoln nadzor, kako naj bi bili potemtakem ljudje v svojih odločitvah svobodni? Z drugimi besedami, če naj bi veljal pojem svobodne volje, mora obstajati nekaj, kar je zunaj suverenega Božjega nadzora – npr. naključnost človekovih odločitev. Za namen nazornejše razlage predpostavimo, da to drži. Kaj bi to pomenilo? Če Bog nima popolnega nadzora nad vsemi naključnimi možnostmi, kako nam potem zagotavlja odrešenje? Kot pravi Pavel v Pismu Filipljanom 1,6: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« Če Bog nima vsega pod svojim nadzorom, je ta obljuba – in s tem tudi vse druge svetopisemske obljube – neveljavna. Potemtakem nimamo popolne gotovosti, da bo dobro delo odrešenja, ki je bilo v nas začeto, tudi dokončano.

   Še več: če Bog nima nadzora nad vsem, to pomeni, da ni suveren; in če ni suveren, to pomeni, da ni Bog. Vztrajanje pri naključnem dogajanju zunaj Božjega nadzora nas pripelje do tega, da Bog sploh ni Bog. In če lahko naša »svobodna« volja preseže božansko skrb, kdo je navsezadnje Bog? Mi sami. To pa seveda ni sprejemljivo za nikogar, ki ima krščanski, svetopisemski pogled na svet. Resnica je ta, da smo, dokler nas milost božanske skrbi ne privede do spreobrnjenja in vere samo v Kristusa, duhovno mrtvi in usužnjeni grehu (Evangelij po Janezu 8,31–38; Pismo Rimljanom 6,15–23). Nimamo torej nekakšne »moralne nevtralnosti«, ki bi bila naše izhodišče pri ravnanju na podlagi svobodne volje. Božanska skrb ne uniči naše domnevne svobode. Nasprotno: edino božanska skrb nas dela svobodne v Kristusu in nam omogoča, da primerno ravnamo v njegovi svobodi.

   Medmrežje gotquestionsbozanskaskrb

   Podučimo se in imejmo želj0 in voljo, da izvemo kaj več o krščanski Veri in Bogu. Kdor se ne uči celo življenje, njegovo vedenje zastari, čeprav je duh mladosten in telo zdravo. BVB. Janez

   Odgovori
5. Janez says:

   19. januarja, 2020 at 11:10

   UPANJE KRISTJANOV Billy Graham ameriški baptistični pastor (skrajšan povzetek)
   Upanje je dih narave, ki nas obdaja vsak dan.
   Upanje je videti v dvignjeni razpoki, ki se dviga iz azcepljene skale, ki historično dokazuje vodo življenja znotraj.
   Upanje je prvi sončni žarek, ki pokuka nad obzorje – brez napak –
   vsako jutro z utripajočo resnico, ki nam sporoča, da lahko naredimo skozi.
   Upanje je odpuščeno, ko se luna v temni noči dvigne, kar napoveduje, da bo nov dan zora.
   Upanje zraste in nabrekne v morski navezi, ko opazi oddaljeno piko ladje, ki z vsakim valom narašča.
   Upanje naslovi naslov začetka, ki navdihuje diplomante šol, ko stopijo v novo življenje,
   ki je pred nami, ko stopijo na pot zasuta z neštetimi priložnostmi in možnostmi.
   Upanje je krik novorojenega otroka, nekoč vezan, zdaj svoboden.
   Ste si ogledali žarek upanja? Napredek drobnega plamena, ki ga vžge majhna sveča upanja.
   Odkrili boste, da šepetanje njenega plamena prinaša Luč Vere in življenje v sobo,
   naredi svečo uporabno. Ali je tvoj plamen živ in kaj spreminja
   svet? Vidite, upanje prebije temo.
   To je absolutno zagotovilo, da obstaja življenje po smrti. Za tiste
   ki so izgubili ljubljene – in vsi jih imamo – upanje prinaša udobje
   našim bolnim dušam. Vztraja, prepričuje, prevladuje.

   Billy Graham, ameriški baptistični pastor.
   Mislim, da kot kristjani vemo, da smo odgovorni za ta svet in za njegovo evangelizacijo. Danes temu rečemo »nova evangelizacija«. Kristjan in evangelist, to je eno in isto. Vsak vernik s Svetim Duhom je misijonar, vernik brez Svetega Duha pa je misijonsko polje, ki ga je gtreba preorati, obdelati, posejati žito in s trudom ter Vero zagotoviti da zraste klasje Vere v Boga in Odrešenja. (Billy Graham)

   V starosti 99 let je v letu 2018 na svojem domu v Severni Karolini umrl ameriški baptistični pridigar Billy Graham, eden najvplivnejših pridigarjev 20. stoletja in duhovni vodja več ameriških predsednikov.Graham je bil eden najbolj znanih promotorjev krščanske vere in je svoje poslanstvo širil med poslušalstvom po vsem svetu. Ocenjujejo, da je v 60-letni karieri njegove pridige v živo slišalo kar 210 milijonov ljudi, še več pa jih je dosegel prek malih zaslonov. Bil je namreč prvi, ki je v takem obsegu začel uporabljati televizijo za širjenje krščanskega sporočila. Po navedbah Baptistične zveze Billyja Grahama naj bi v krščanstvo spreobrnil tri milijone ljudi, njegove pridige pa so poslušali v 185 državah sveta. V primerjavi s številnimi kolegi iz sveta TV-pridigarjev se je Graham ognil vsem škandalom, njegov ugled pa ni bil nikdar omajan.

   Odgovori
6. Janez says:

   17. januarja, 2020 at 11:58

   Mag. teologije Boštjan Hari (del intervjuja na Aleteia- že objavljeno!)
   Molitev me mora spreminjati v boljšega človeka, v Kristusovo podobo. Če me ne, moram način molitve spremeniti.

   Krščanstvo je za mnoge nekristjane, na žalost tudi prenekatere kristjane in ljudi »zunaj« cerkvenega življenja religija, ki jo dojemajo kot nekaj zastarelega, pravljičnega, nerealnega, neaktualnega, brez smisla za tukajšnje življenje, saj obljublja srečo in blagoslov šele v posmrtnem življenju. Še več, križ in križani sta mnogim v pohujšanje, ne v radost in blagoslov. Mnogi Jezusa doživljajo kot nekega starodavnega čudodelnika, zdravilca, človeka, ki je po krivici umrl in se bistveno ne razlikuje od drugih začetnikov svetovnih religij. Eden glavnih razlogov za takšno razmišljanje je zagotovo nepoznavanje Jezusa, Boga. Zaradi tega tudi danes doživljamo podobno kot Božje ljudstvo v SZ: Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja (Oz 4,6). Božje ljudstvo propada, ker ne pozna pravega Boga. Kristjan, ki ni »dejaven«, je kristjan, čigar življenje ne more dajati sadov, o katerih govori Sveto pismo (Gal 5,22). Nedejaven kristjan je tisti, ki sicer vsake toliko ali tudi pogosto (npr. vsako nedeljo) posluša Božjo besedo, a je ne uresničuje, zato je »podoben nespametnemu možu, ki zida hišo (svoje življenje) na pesku« (Mt 7,26). Ko pridejo težave, problemi, preizkušnje, v bibličnem jeziku, ko se »ulije ploha, pridre vodovje, zapihajo vetrovi«, se njegova hiša (življenje) zruši. »Dejavnost« kristjana je v tem, da črpa moč za življenje, za rast v življenju: 1) v zakramentih, kjer se srečuje z živim Bogom, ki vanj vliva svoje življenje; 2) v osebni, zaupni molitvi/pogovorom z Bogom; v branju in premišljevanju Božje besede; v druženju ter molitvi z drugimi kristjani, torej v občestvu. Brez tega ni krščanstva in tudi ne krščanskega življenja. Krščanstva ne moreš živeti sam, ampak le skupaj, zato je Jezus ustanovil Cerkev.

   Zakaj Bog vseh molitev ne usliši? In kako naj molimo, da nas bo Bog uslišal? Če pozorno beremo Sveto pismo, vidimo, da si Jezus želi, da v prošnjah vztrajamo, prosimo z zaupanjem in že s pričakovanjem v uslišanje. Jezus navaja za to tudi določene “pogoje”. Na primer: “Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.” Da bi bili uslišani, nas vabi, da te “pogoje” spolnjujemo. Jezus nam je tudi povedal, kaj naj bo naša glavna skrb: da iščemo najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse drugo nam bo navrženo. To je tudi temelj dobre molitve. Dogaja se, da nas Bog ne usliši, kljub temu da si prizadevamo za “spolnjevanje” njegovih pogojev. To je znamenje, da še ni čas za uslišanje, kajti On vsakega usliši ob svojem času. Ali pa nas nikoli ne bo uslišal, ker to ne bi bilo najboljše za nas. Mnogim ljudem se zdi molitev naporna in dolgočasna. Je molitev lahko tudi radostna in vesela? Seveda, ker se med molitvijo vrtijo okrog sebe, svojih težav, problemov, skrbi, želja, ciljev in življenjskih načrtov… in ne okrog Boga. Normalno je, da je taka molitev naporna in dolgočasna, saj ne prinaša nobenih sadov, učinkov, miru, tolažbe … V takšni molitvi Bog običajno sploh ni navzoč, saj je srce oddaljeno od Njega, čeprav je na molivčevih ustnicah.
   V molitvi lahko doživljamo radost. Več ko je v nas drže hvaležnosti in zavedanja, da vsaka dobra stvar prihaja od Boga, da ni naključje ali samoumevno, kar se nam je zgodilo, več bo v nas zahvaljevalne molitve. S takšnim načinom vstopamo v Božjo bližino, kjer je radost. Tu je še slavljenje, kjer slavimo in častimo dobrega Boga. Bolj ko mislimo na Boga in delujemo po Njegovih besedah, bolj ostajamo v Njegovi prisotnosti.

   Pot molitve je v tem, da se pozornost preusmerja na Boga; kolikor več pozornosti je na Njem, večji in hitrejši bodo učinki v našem življenju. V krščanstvu obstaja “pravilo”, ki se glasi: “Bolj kot je človek v molitvi pozoren nase, manj pozna sebe. Bolj ko je pozoren na Boga, večje učinke dosega, saj tako spoznava sebe.” Mag. Boštjan Hari.

   PAPEŽ FRANČIŠEK
   »Ni nujno verjeti tradicionalno v Boga, da bi bili sočuten, strpen, dober in pameten človek.
   Tradicionalno verovanje v Boga je v sodobnem svetu razvoja za nekatere morda malce zastarelo.
   Potrebna je prenova Cerkve in spreobrnitev Ljudi, da bodo podobni Jezusu v Ljubezni in Dobroti.
   Da bomo bolj spolnjevali Božjo Voljo in živeli po Jezusovem Evangeliju.
   Nekdo je lahko duhoven, ni pa obenem tudi religiozen in zati ni pravi verniu kristjan.
   Nekdo vsebinsko živi po Božjih postavah, čeprav ni veren in je dober ter pravičen in moder človek.
   Njegovo vsebinsko Življenje je Vera v Dobroto, Poštenost,
   Molitev in spolnjevanje Jezusovih naukov iz Evangelija v Življenju,
   kar je vsebinsko pravo krščansko Življenje.
   Ni nujno iti v Cerkev, moliti in Cerkvi za obrede dajati le denar, če ni v srcu pristne Vere in Ljubezni vernikov.
   Za mnoge je lahko Cerkev tudi Narava in Ljudje, dobra dela, služenje bližnjim z Dobroto in Usmiljenjem.
   Nekateri najboljši ljudje v zgodovini niso nujno tradicionalno verjeli v Boga, čeprav so pravično živeli.
   Zato je Vera brez Ljubezni, dobrih del, služenja drugim, pravičnosti, odpuščanja in usmiljenosti prazna.
   Mnogi neverni ljudje so pošteno in pravično živeli in mnogo dobrega naredili,
   medtem ko so mnogi, ki so le deklarativno verjeli v Boga, žal delali najhujše stvari v Njegovem imenu
   Vero v Jezusa moramo dejavno preliti v krščansko življenje in hoditi za Kristusom«.
   Papež Frančišek

   Odgovori
7. hvala says:

   17. januarja, 2020 at 9:46

   ČLOVEK MORA DELATI OD JUTRA DO VEČERA, V SKLADU Z BOŽJIM NAČRTOM. GOSPOD IMA ZA VSAKEGA ČLOVEKA NA TEM SVETU, KI GA JE USTVARIL DRUGAČEN NAČRT. IN V SKLADU S TEM NJEGOVIM NAČRTOM, JE VSAKEMU POSEBEJ TUDI PODELIL TALENTE, KI JIH POTREBUJEMO, ZA OPRAVLJANJE NALOGE V SVOJEM ŽIVLJENJU. NA SVETU SMO ZATO, DA ČIMBOLJ IZPOLNIMO BOŽJI NAČRT V NAŠEM ŽIVLJENJU. ZA NEKOGA , KI IMA TALENT RISANJA IN SLIKANJA JE TO BOŽJI NAČRT ZA NJEGOVO DELO V ŽIVLJENJU. ČLOVEK MORA DELATI TAM IN NAJBOLJE IZPOLNJEVATI NALOGE, KJE JE POSTAVLJEN. ZATO PA JE POTREBNO MOLITI, DA BI SPOZNALI BOŽJO VOLJO IN URESNIČILI NAČRT GOSPODOV.

   VRATA, KI JIH GOSPOD ZAPRE, NE BO ODPRL NOBEDEN ČLOVEK NA SVETU, IN VRATA, KI JIH GOSPOD ODPRE NE BO ZAPRL NOBEDEN ČLOVEK NA SVETU, GA NI ČLOVEKA, KI BI TO NAREDIL.

   ZA BOGA JE OPRAVLJANJE NAJBOLJ PREPROSTIH DEL ENAKO VREDNO, KOT OPRAVLJANJE VISOKIH FUNKCIJ, KAJTI ON JE VSE USTVARIL, NJEGOVA DOBROTA, PRAVIČNOST IN USMILJENJE TRAJATA NA VEKE. VSE KAR JE NAREDIL JE POPOLNO, TU NI NIČESAR ZA DODATI ALI ODVZETI.

   POGLEJMO SVETO DRUŽINO, KAKO PONIŽNO SO VSI OPRAVLJALI SVOJO NALOGO V ŽIVLJENJU, JEZUS, MARIJA IN JOŽEF. JOŽEF JE JEZUSA UČIL TESARSKA DELA, TISTO, KAR MU JE GOSPOD DAL, DA OPRAVI SVOJO ŽIVLJENJSKO NALOGO.

   TAKO IMAJO V NARAVI VSA BITJA SVOJO FUNKCIJO, SVOJE DELO, REKLI BI SVOJE POSLANSTVO. ČEBELA , PROIZVAJA MED, NE MORE PA OPRAVLJATI NALOGE RECIMO PLAZILCA, KER JE ČEBELA.

   NEKDO, KI JE POKLICAN V MISIJONE, JE PREJEL MOČI IN SPOSOBNOSTI, DA BO OPRAVLJAL TO NALOGO, GOSPOD GA JE USPOSOBIL ZA OPRAVLJANJE TE NALOGE, DRUGE PA ZA DRUGE NALOGE. BOG JE VSE USTVARIL V SKLADJU, VSE JE POPOLNO KAR JE NAREDIL.

   ZATO JE TA POUDAREK, DELATI IN NEPRESTANO MOLITI IN SE GOSPODU ZAHVALJEVATI, ŽIVETI Z NJIM V POGOVORU IN SOŽITJU, DA ČIMBOLJ OPRAVIMO NALOGO, KI NAM JE ZAUPANA IN V OKOLJU, KAMOR NAS JE GOSPOD POSTAVIL.

   GOSPODU NI NIČ NEMOGOČE, ČE BI ŽELEL, LAHKO TO V TRENUTKU NAREDI. ČE BI ŽELEL, NAS V TRENUTKU LAHKO PRESTAVI V OPRAVLJANJE NALOGE DRUGAM ITD..

   NEKI KARIZMATIK JE NAPISAL, KO JE ŠEL NA KONCERT IN POSLUŠAL ČUDOVITE PESMI IN GLAS PEVCA, DA SI JE ON VEDNO ŽELEL, DA BI IMEL TAK GLAS. POTEM PA JE ZASLIŠAL V SEBI GLAS, KI MU JE REKEL, ČE NI ZADOVOLJEN S TEM, DA NIMA TEGA DARU, KER JE ZA GOSPODA POPOLN S TEM KAR ON JE IN IMA. REKEL JE, DA SE JE V TRENUTKU ZAMISLIL NAD TEM.

   GOSPOD USPOSABLJA LJUDI ZA DOLOČENE FUNKCIJE, KI JIM JIH JE NAMENIL. USPOSABLJA DOLOČENO OBDOBJE, KI GA ON ZAČRTA IN DOLOČI. VSE TO JE OPISANO V SVETEM PISMU. MOJZESA JE POTEM , KO JE PRIZNAL SVOJ GREH, USPOSABLJAL DOLGA LETA, DA JE OPRAVIL NALOGO, DA JE ODPELJAL LJUDSTVO V OBLJUBLJENO DEŽELO.
   JA, DOLGA LETA, DA JE BIL PREČIŠČEN IN USPOSOBLJEN ZA TO NALOGO. MOJZES JE TUDI V ZAČETKI MISLIL, DA BO S SVOJO MOČJO IN ZNANJEM O VOJSKOVANJU IZPELJAL LJUDSTVO, PA NI BILO TAKO. KAKO ZELO SE JE MOTIL.

   V KNJIGI MOČ SLAVLJENJA OPISUJE, DA JOBOVA VERA V BOŽJE VODSTVO NI BILA NIKOLI OMAJANA, NJEGOV RAZUM PA JE DVOMIL O BOŽJIH NAMENIH IN METODAH. JOBOVA VPRAŠANJA SO OB TEJ ALI ONI PRILOŽNOSTI ŽE NAŠLA SVOJ ODMEV V VSEH NAS.

   “BOG ZAKAJ DOPUŠČAŠ REVŠČINO ? ZAKAJ DOPUŠČAŠ, DA NEDOLŽNI TRPIJO? ZAKAJ HUDOBNEŽI ŽIVIJO V LAGODJU IN V UDOBJU? ZAKAJ NE PRISLUHNEŠ MOJI PROŠNJI? BOG, ZAKAJ NE PUSTIŠ, DA UMREM IN SE TAKO KONČA MOJE TRPLJENJE IN BOM LAHKO V MIRU POČIVAL PRI TEBI?”, TAKO SPRAŠUJE JOB .

   KO JE BOG JOBU ODGOVORIL, GA JE OSTRO OŠTEL KAKOR OČE SINA.

   KJE SI BIL , KO SEM USTVARIL ZEMLJO.? POVEJ TO, ČE IMAŠ KAJ RAZUMA! SI KDAJ, ODKAR ŽIVIŠ , ZAPOVEDAL JUTRU, POKAZAL ZORI NJENO MESTO? KJE JE POT DO TJA, KJER SE DELI LUČ, OD KODER SE PO ZEMLJI ŠIRI VZHODNI VETER? ALI TI DRŽIŠ SKUPAJ ZVEZDE? ALI MOREŠ ZAGOTAVLJATI PRAVO SOSLEDJE LETNIH ČASOV? ….
   KDO JE POLOŽILO MODROST V SRCE IN KDO JE DAL DUHA RAZUMU?……KDO JE DIVJEMU OSLU DAL PROSTOST?.
   SI PODELIL KONJU MOČ, NJEGOV VRAT OKRASIL Z GRIVO? ….SE OREL NA TVOJE POVELJE VZDIGUJE VISOKO, DA SI NAPRAVI GNEZDO V VIŠAVI?…………………………………
   SE HOČEŠ ŠE VEDNO PREPIRATI Z VSEMOGOČNIM?

   ALI IMAŠ TI KRITIK BOGA , ODGOVORE? (Prim. Job 38,4, 12,24, 31-32, 36, 39,5 19,27 40,2).

   JOB JE BOGU ODVRNIL: “ZDAJ VEM, DA VSE PREMOREŠ IN NI OVIRE ZA NOBEN TVOJ SKLEP. TO SEM GOVORIL IN NISEM RAZUMEL REČI, KI SO ZAME PRETEŽKE IN JIH NE POZNAM…Z UŠESOM SEM SLIŠAL O TEBI, A ZDAJ TE JE VIDELO MOJE OKO.

   ZATO ODSTOPAM IN SE KESAM V PRAHU IN PEPELU. (Job 42,2-3, 5-6).

   GOSPOD JE GRAJAL TUDI JOBOVE TRI PRIJATELJE, KI SO V CELOTI NAPAČNO RAZUMELI JOBOVO TRPLJENJE.
   BOG JIM JE DEJAL, DA SE MOTIJO IN IN JIM NAROČIL, NAJ DARUJEJO ŽGALNO DARITEV, JOB PA NAJ ZANJE MOLI.

   TRIJE MOŽJE SO STORILI, KOT JIM JE BILO NAROČENO, IN KO JE JOB PROSIL ZANJE, JE GOSPOD OBRNIL JOBOVO USODO. IN GOSPOD JE DVAKRATNO POVRNIL JOBU VSE, KAR JE IMEL PREJ (Job 42,10).

   ZANIMIVO JE VIDETI, PRAVI KARIZMATIK , DA JE BOG BLAGOSLOVIL JOBA ŠELE POTEM, KO JE MOLIL ZA TISTE, KI SO GA PO KRIVEM OBDOLŽEVALI.

   JA RES JE , ŽE ZADNJIČ SEM NAPISALA, DA MI LJUDJE PO ČLOVEŠKO VSE SKLEPAMO, ODLOČAMO, OBTOŽUJEMO, ITD, PRAVO RESNICO PA VE SAMO BOG.

   PREBERIMO DANAŠNJO BOŽJO BESEDO IN RAZMIŠLJAJMO O TEM. KAJ SE JE ZGODILO LJUDSTVU, KI JE ZAHTEVALO KRALJA, KOT SO GA IMELI VSI NARODI, TO JE ZAHTEVALO PO SVOJI VOLJI, NE PO BOŽJI.?

   ŽE SVETI PAVEL JE NAPISAL VSE, KAR DELAMO, JEMO, SPIMO, OPRAVLJAMO DELA, SE VESELIMO, SE ZAHVALJUJEMO BOGU, GA SLAVIMO, VSE DELAJMO BOGU V ČAST IN LJUDEM V KORIST.

   BOG SE RAZODENE PONIŽNIM, IN ČE GA ZATO TUDI PROSIMO, RAZODENE IN POVE NAČRT.

   ČE SVOJE ŽIVLJENJE V CELOTI IZROČIMO NJEMU, VSA PODROČJA, POTEM ON SKRBI ZA NAS, VSE SE BO ZGODILO OB NJEGOVEM DOLOČENEM ČASU, KAJTI ON JE GOSPODAR TUDI ČASA. JEZUS JE REKEL:” ZVALITE VSE SKRBI NAME.”

   POTEM SE NAM NI TREBA BATI IN SKRBETI, DA NE BOMO DELALI NIČESAR IN SAMO ČAKALI KRIŽEM ROK NA GOSPODA, KAJTI GOSPOD BO ZA VSE POSKRBEL, TUDI ZA DELO , DA BO VSE V SKLADU Z NJEGOVIM NAČRTOM (govorim tudi iz svoje lastne izkušnje).

   Prosim Svetega Duha, da nam da pomoč, tolažbo in razsvetljenje , da čim bolj IZPOLNIMO NA SVETU NJEGOV- BOŽJI NAČRT.

   Božje usmiljenje, ki si višje od nebes, vate zaupamo.

   Odgovori
8. Miro says:

   17. januarja, 2020 at 9:38

   ODPRL SE BOM JEZUSOVEMU ODPUŠČANJU IN SPRAVI Z BOGOM!

   BOŽJA BESEDA: Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli« (Mr 2,1-12).

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+2%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   V čudežu ozdravljenja hromega odseva moč sprave z Bogom, ki jo prinaša Jezus. Njegova pozornost je usmerjena od fizičnega zla k duhovnemu zlu, ki je greh in hromi človeka, da se obeša na zunanjo postavo in se skriva pred Bogom. Odprl se bom Jezusovemu odpuščanju in spravi z Bogom. Gospod, osvobodi me vsakega zla. Daj da bom iskal tvojo voljo in te s polnim srcem sprejel za Odrešenika (iz knjige Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič).

   Slavimo Gospoda, zahvaljujmo se mu in ga prosimo: Slava tebi, Jezus, Ti si živa Beseda, naš Odrešenik, Kruh življenja, Živa voda, Usmiljeni Bog. Hvala Ti, ker nam podarjaš ozdravljenje in celovito odrešenje. Ponižno Te prosim, osvobodi me ohromelosti v srcu, katera me hromi v ljubezni do Boga in bližnjega, ter me ovira, da bi vršil dela usmiljenja do bližnjega. Jezus, hvala, ker mi odpuščaš grehe in mi podarjaš novo življenje v moči Svetega Duha. Amen.

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Janez says:

   16. januarja, 2020 at 23:19

   ŽIVLJENJE – SAMOPOSTREŽNA RESTAVRACIJA
   Pred mnogimi leti je iz majhne vasi prišel v mesto mlad kmečki fant. Po dolgem potovanju je bil lačen, zato je zavil v bližnjo restavracijo na kosilo. Sedel je za mizo in čakal natakarja, da bi ga postregel. Vendar natakarja ni in ni bilo. Čez nekaj časa je k mladeniču pristopil neznanec in mu razložil, kako potekajo stvari v tej restavraciji.
   »Stopite na konec vrste«, mu je dejal. »Vzemite pladenj in pojdite k pultu s hrano. Sami vzamete tisto, kar bi radi jedli. Ko boste prišli do konca pulta, vam bo blagajničarka povedala, koliko morate plačati za izbrano hrano.«
   Čez mnogo let je taisti mladenič, zdaj že dedek, pripovedoval svojemu vnuku zgodbo o tem. Zgodbo je sklenil takole: Življenje je kot samopostrežna restavracija. Dobiš lahko prav vse, če si pripravljen plačati ceno in prevzameš odgovornost. Lahko tudi uspeš – vendar se za uspeh moraš boriti in delati. Nihče ti ne bo serviral na mizo. Postaviti se moraš na lastne noge in se boriti.

   V eruj v Boga in vse ti bo šlo prav. Pomagaj si s pridnostjo in delom in Bog bo blagoslovil vse Tvoje napore, če ga boš molil in prosil blagoslova. Ne čakaj pa, da se bodo stvari brez dela in molitve same odvile in uredile!

   Odgovori
10. Janez says:

    16. januarja, 2020 at 22:57

    ZGODBA O ORLU
    Nekoč je živel kmet, ki je ujel mladega orla in ga dal v kokošnjak h kokošim. Ker je orel rasel skupaj z njimi, je prevzel njihove navade in okolje. Postal je tak kot katera koli druga kokoš. Nekega dne je kmetijo obiskal naravoslovec. Odšel je h kokošnjaku, se zagledal v kokoši ter vzkliknil: »To pa ni kokoš, to je vendar orel!«
    »Prav imate«, je odvrnil kmet, »vendar v resnici ni orel, ampak kokoš, saj je kokošjo hrano in se vede kot kokoš. Ta orel nikoli ne bo letel.« Naravoslovec je hotel preveriti kmetovo teorijo, zato je orla vrgel v zrak. Žival res ni hotela poleteti (kaj bi pa rekle ostale kokoši) in prav nič je ni moglo spodbuditi k temu. Zato je naravoslovec nekega zgodnjega jutra odnesel orla na vrh gore.
    Tam mu je pokazal drugega orla, ki je ljubko jadral skozi nebo. Takrat je orel spoznal, da se razlikuje od kokoši in pomislil, da bi mogoče tudi on lahko letel. Presunljivo je zavreščal in se na vso silo pognal iz naravoslovčevih razprtih rok. Poletel je strmo navzgor, vse više in više v nebo, dokler ni izginil iz obzorja. Dokler je živel med kokošmi, ni bil sposoben leteti. Ko pa je spoznal, da je orel in da zato lahko leti, je poletel v nebo. In prav tako je v našem življenju. Imeti moramo vizijo, in šele takrat bomo sposobni uresničiti cilje. Ste to kar mislite! Molite in prosite Boga za Navdih, da spoznate kdo ste in kakšen je Božji Načrt za Vas!

    Pazim na svoje misli, ker postanejo moje besede.
    Pazim na svoje besede, ker postanejo moja dejanja.
    Pazim na svoja dejanja, ker postanejo moja usoda!

    (Avtor neznan)
    Drugi vas lahko ustavijo le začasno, za vedno se lahko zaustavite le sami! Zaupajte Bogu, ki nam je dal različne darove!

    Gospod Bog nam je dal različne talente, ki počivajo in spiojo v nas ali pa jih aktiviramo in povečamo naše potenciale v Življenju vse Bogu v Slavo in Čast. Vprašani bomo ob koncu slednjih dni kako smo izkoristili talente, ki smo jih prejeli ob rojstvu od Boga. Ko poiščemo svoje sile in moči v sebi lahko postanemo to kar smo in kakor nas je ustvaril Bog v svoji Previdnosti. Poletimo v višave in pomnožimo sposobnosti ker smo izkoristili svoje prejete talente, ki so dar Boga. Amen. Janez

    Odgovori