Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.553 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    BOŽJA BESEDA: »KAR JE NEMOGOČE PRI LJUDEH, JE MOGOČE PRI BOGU« (Lk 18,27).

    PRED SV. MAŠO SO HUDO OPEČENEGA DEČKA POLOŽILI POD STARO MIZO, OLTAR – PO SV. MAŠI GA NI BILO VEČ TAM – KAJ SE JE ZGODILO Z NJIM?

    Posredujem vam odlomek iz knjige Čudeži se še dogajajo (Briege McKenna in Henry Libersat). Sestra Briege McKenna ve, da Bog lahko dela nemogoče. Med drugim je zapisala tudi naslednje čudovito pričevanje o moči svete Evharistije.

    KAJ JEZUS LAHKO NAREDI PRI SVETI MAŠI

    To sem izkusila, ko sem bila pri sv. maši na prostem v gorah Latinske Amerike. Zelo veliko revnih ljudi je prišlo k tej maši. Duhovniku je služila za oltar stara miza.

    Prinesli so tudi majhnega dečka, ki je imel zelo hude opekline in rane po vsem telesu. Mislila sem si: »Moj Bog, njemu res ni pomoči. To je preveč grozno. Nobenega zdravnika ali zdravila ni tu.«

    Občudovala sem duhovnika. Njegova vera v Jezusa me je naučila, kako moramo Jezusu dovoliti, da stori, kar lahko stori le ON pri sveti maši – da spremeni naše življenje.

    Molili smo za malega dečka. Nato je duhovnik rekel ženi, ki ga je prinesla: »Položi ga pod staro mizo, da bomo nadaljevali z daritvijo svete maše.«

    Med mašo me je presenetilo sodelovanje ljudi pri maši. Presenetila sta me tudi duhovnikova vera in prepričanje, ki sta oživljali mašo za tiste revne ljudi. Iz duhovnikovega vedenja je bilo očitno, da ga je maševanje prevzelo in da je imel globoko osebno vero v Jezusa. To vero je vcepil tudi navzočim.

    Tik pred posvetitvijo sem zaprla oči. Ko sem jih ponovno odprla, sem videla ljudi na tleh. Gledali so Jezusa in ga slavili. Izraz na njihovih obrazih me je prepričal. »Resnično verjamejo, da je navzoč Jezus.« Ko sem pogledala sveto hostijo, sem zagledala Jezusovo čudovito podobo z razprtimi rokami. Z veliko ljubeznijo in usmiljenjem se je smehljal. Objemal je te uboge ljudi, rekoč: »Pridite k meni vsi, ki ste izmučeni, in dal vam bom življenje in vero.«

    V tistem trenutku sem v globini srca začutila: »Jezus, to si resnično ti. Podoba kruha in keliha – samo ti si lahko iznašel tako ustvarjalno navzočnost med ljudmi.«

    Po sv. maši sem pogledala, kako je z malim dečkom, ki so ga položili pod staro mizo, oltar. Ni ga bilo tam. Vprašala sem ženo, ki ga je prinesla, kje je mali. Pokazala je na skupinico otrok, ki so se nedaleč stran igrali: »Tam.« Na njegovem telesu ni bilo niti ene rane.

    Glasno, vendar bolj zase sem vprašala: »Kaj se je zgodilo z njim?« Žena, ki je stala poleg mene, me je začudeno vprašala: »Kaj mislite s tem – kaj se je z njim zgodilo. Ali ne veste, da je prišel Jezus osebno?«

    Pri sv. maši je duhovnik, kakor pri vseh mašah, položil roke na kruh in vino ter prosil, naj v moči Svetega Duha postaneta telo in kri Jezusa Kristusa. Sveti Duh je prišel, vendar se njegova dejavnost ni omejila na duhovnikovo prošnjo. Svojo moč je razodel na dečku in ga je popolnoma spremenil. Bil je ozdravljen. Isti dan sem pred sv. mašo opazila tudi fantiča, ki je imel zmaličen obraz. Po sveti daritvi je njegova mati z njim v naročju pritekla k meni in zaklicala: »Sestra, poglejte mojega otroka.« Dečkov obraz je bil ozdravljen.

    Bila sem presenečena. Duhovnik je imel veliko sposobnosti, da je vodil ljudi k Živemu Jezusu. Kakor žena v evangeliju so ti ljudje prihajali k Njemu z vero, polno zaupanja. Niso prišli, da bi gledali, kaj duhovnik dela ali da bi kritizirali njegovo pridigo ali maševanje. To je bila njihova maša. Prišli so, da bi skupaj z Jezusom obhajali mašno daritev Očetu. Postali so del daritve, v kateri so srečali živega Jezusa. Tisto goro sem zapustila s popolnoma novim pogledom na sveto mašo. Ni bistvo v tem, da z vso prizadevnostjo pripeljem ljudi k maši, da bi se zbrali in povedali Jezusu, kako ga ljubijo. Vse to je lepo in prav, vendar gre za to, kaj On lahko stori in želi storiti za nas in za ves svet. Ne, pri sveti maši nas ne potrebuje On, temveč mi potrebujemo Njega.

    Tisto noč nisem mogla spati. Zelo sem bila vznemirjena. Imela sem občutek, da mi želi Gospod nekaj povedati. Ob štirih zjutraj sem bila še vedno budna. Obračala sem se in premetavala. Nato sem vstala, pokleknila ob postelji in molila: »Jezus, kaj mi torej hočeš povedati?«

    Zaslišala sem Njegovo besedo: »Oznanjati moraš mojo navzočnost pri sv. maši. Ljudje bodo prihajali k tebi, od vsepovsod bodo prihajali, da bi jih ozdravila. Rekli bodo “Ko bi se nas vsaj sestra Briege lahko dotaknila” ali pa “Ko bi sestra Briege samo položila roke na nas, bi ozdraveli”.

    Iz ljudi, ki delajo v službi ozdravljanja, delajo malike. Iščejo te ljudi in ne mene. Vsak dan prihajam v sv. obhajilu. Obljubil sem, da ti bom dal življenje, in to v izobilju, da te bom za tvoje romanje napolnil z močjo. Pojdi med ljudi in pričaj o moji navzočnosti v evharistiji. Hočem, da jim rečeš, naj ne gledajo Briege McKenna, ampak naj strmijo v Gospoda, naj verujejo vame. Morda jih boš razočarala, kakor se zgodi vsem, ki hočejo pritegniti druge k sebi. Glede moje navzočnosti, o kateri pričuješ, ne bodo nikoli razočarani.«

    To mi je dalo ponovno razumeti, da sem le smerokaz, ki kaže pot k Jezusu. Po tem spoznanju se je moje poučevanje usmerilo v sveto mašo.

    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

  2. Miro says:

    PO EVHARISTIJI STOPA KRISTJAN V STIK Z LJUBEZNIJO KRISTUSOVEGA DAROVANJA!

    Kot pravi Papež Frančišek, je evharistija »srce Cerkve; za nas kristjane je poglavitno, da dobro razumemo vrednost in pomen svete maše, da bi tako vedno bolj polno živeli naš odnos z Bogom (ena od njegovih misli na splošni avdienci, 8. novembra 2017)

    Naj k razumevanju vrednosti in pomena svete maše prispevajo tudi naslednje misli:

    – Kristusov križ zajema neskončno število
    križev iz trpljenja polne zgodovine
    človeštva: vsem daje pomen, vrednost in
    zasluženje, vse zbira in združuje v eno, da
    oblikuje tako evharistijo vsakega dne, kjer
    se dopolnjuje, kar manjka Kristusovim
    bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev.
    (Serafino Zardoni)

    – Kristus se daje v evharistiji kot hrana, ki lajša
    naše romanje: kaže se nam kot izvir, pri
    katerem lahko nasitimo našo tesnobnost v
    zvezi z resnico, slogo, pravičnostjo; kliče nas,
    naj postopoma, v duhu vzajemnega služenja,
    snujemo veliko družino Božjega ljudstva.
    (Pavel VI.)

    Po evharistiji stopa kristjan v stik z
    ljubeznijo Kristusovega darovanja, in ta ga
    usposobi in obveže, da v svojem življenju
    živi isto ljubezen v vseh svojih
    naravnanostih in v vsem vedenju.
    (Janez Pavel II)

    (vir: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, po izboru Wilhelma Mühsa)

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi Cerkve, ki obsega vesoljni svet, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  3. Janez says:

    KAJ JE SMISEL ŽIVLJENJA ZA KRISTJANE?
    Kako lahko v svojem življenju najdem namen, izpopolnitev in zadovoljitev? Mi bo kdaj uspelo doseči nekaj, kar bo imelo trajen pomen? Nekateri ljudje se nikoli vstavijo in razmišljajo o pomenu življenja. V poznih letih življenja so se ozrli nazaj in se začeli spraševati, zakaj so razpadle njihove zveze in zakaj se počutijo tako prazne, čeprav so že dosegli, kar so si zadali. Nekega slavnega športnika so nekoč vprašali, kaj bi si bil želel, da bi mu nekdo povedal, ko je začel svojo profesionalno športno kariero. Odgovoril je: »Želim si, da bi mi bil kdo povedal, da ko enkrat dosežeš vrhunec, tam ni nič posebnega.« Veliko ciljev postane praznih po tem, ko smo jih leta in leta želeli in se borili zanje. V naši humanistični družbi si ljudje želijo doseči veliko ciljev z namenom, da bodo v njih našli smisel in namen življenja. Te želje po ciljih vključujejo: poslovni uspeh, premožnost, slavo in čast, spolnost, zabavo, dobro vplivati na druge, itd. Ljudje so pričali, da tudi, ko dosežejo vse cilje, je v njih še vedno globoka praznina – občutek praznine, ki ga nič ne more zapolniti.

    Kralj Salomom, avtor svetopisemske knjige Pridigarja, govori o takšnih občutkih: »»Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!«« (Pridigar 1,2) Kralj Salomom je imel neizmerno bogastvo, bil je pametnejši od vsakega moža tistega in našega časa, imel je ogromno žensk, zavidljive palače in vrtove, najboljšo hrano in vino in na voljo je imel vsakršno možno zabavo. Nekoč je rekel, da je dobil vse, kar je hotelo njegovo srce; »Kar koli so mi oči poželele, ničesar jim nisem odrekel. Svojemu srcu nisem zabranil nobenega veselja, moje srce se je veselilo nad vsem mojim trudom, to mi je bilo plačilo za ves moj trud.« (Pridigar 2,10) In še vedno je govoril, da je »življenje pod soncem« (življenje, ki ga živimo po principu kar vidimo z očmi in čutimo s čutili) nesmiselno! »Ozrl sem se po vseh svojih delih, ki so jih opravile moje roke, in po trudu, ki sem ga imel pri uresničevanju: in glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra, ni dobička pod soncem.« (Pridigar 2,11) Zakaj čutimo tako praznino? Ker nas je Bog ustvaril še zaradi česa drugega kot le čutnih in vidnih zaznav v danem trenutku. Salomon je o Bogu rekel takole: »… tudi večnost jim je položil v srce …« (Pridigar 3,11) V svojih srcih čutimo, da nas živeti življenje po principu »užij trenutek« ne zadovoljuje in da, mora obstaja še nekaj več, kot goli hedonizem.

    V prvi knjigi Svetega pisma ugotovimo namig smislu življenja; dejstvo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi (Prva Mojzesova knjiga 1,26). To pomeni, da je Bog človeka ustvaril, da bi imel z Njim odnos višje kot s komur koli ali čemur koli še izmed stvarstva. Izvemo tudi, da preden je človeštvo zapadlo v greh in je na zemljo prišlo prekletstvo, so bile naslednje stvari resnične in dobre: (1) Bog je ustvaril človeka kot družabno bitje (Prva Mojzesova knjiga 2,18-25); (2) Bog je dal človeku delo (Prva Mojzesova knjiga 2,15); (3) Bog je bil s človekom prijatelj (Prva Mojzesova knjiga 3,8-9); in (4) Bog je dal človeku oblast nad zemljo (Prva Mojzesova knjiga 1,26-28). Kaj je pomen teh dejstev glede smisla življenja? Bog je človeštvo (vsakega izmed nas) ustvaril, da bi živel izpopolnjeno življenje. Toda vse stvarstvo (še posebej človekov odnos z Bogom) se je pokvarilo zaradi človekovega padca v greh in zaradi prekletstva, ki ga je greh posledično povzročil (Prva Mojzesova knjiga 3).

    V zadnji knjigi Svetega pisma, v Razodetju, Bog napove, kako bo ponovno vrnil izvoljenem smisel življenja – večno življenje, v tem da bo uničil zemljo in nebesa kot jih poznamo in bo za večno ustvaril novo zemljo in nova nebesa (Razodetje 21,1-7). Tako bo tudi obnovil večno in nespremenljivo prijateljstvo z Njegovim odrešenim ljudstvom. In prekletstvo grehov bo uničeno: nič več ne bo greha, obžalovanja, bolezni, smrti in bolečine (Razodetje 21,4). In verniki bodo podedovali vse stvari; Bog bo vedno z njimi prebival in oni bodo Njegovi sinovi (Razodetje 21,7). Vendar bodo neodrešeni obsojeni za greh nevere in odvrženi v večno ognjeno jezero (Razodetje 20,11-15; 21,8). Tako smo obdelali cel krog. Bog je ustvaril Adama in Evo, da bi z Njim uživala prijateljstvo in kot predstavnika obvladovala zemljo. Toda, zato ker sta grešila, sta zlomila prijateljstvo z Njim, in potopila celotno človeštvo v večno duhovno ter fizično smrt. Bog pa je obnovil in izboljševal to prijateljstvo in ustvaril večnost, v kateri bodo vsi na novo rojeni (od zgoraj, od Boga) otroci živeli vedno v Njegovi prisotnosti. Iti skozi življenje in doseči vse, kar smo si zamislili in umreti v grehu in zato biti ločen od Boga v večnosti, bi bilo več kot jalovo! Toda Bog je dosegel odrešitev za vsakega človeka, ki je odpuščen krivde greha. Za Svoje ljudstvo je že zmagal ne samo večno blaženost, ampak tudi zadovoljno, vsakdanjo življenje s pravim smislom. Kako pa večno blaženost in »raj na zemlji« lahko dosežemo?

    PONOVNO NAJDEN SMISEL ŽIVLJENJA SKOZI JEZUSA KRISTUSA
    Kot smo že namignili zgoraj, lahko pravi smisel življenja, na zemlji in v večnosti najdemo samo v pravem odnosu z Bogom, ki smo ga vsi izgubili že v času Adama in Eve, ko sta le-ta padla v grešnost. Ta odrešujoča obnova je mogoče samo po božji milosti, samo po veri in samo v božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki izvoljenega spravi z Bogom (Evangelij po Janezu 1,12; 14,6; Apostolska dela 4,12; Pismo Rimljanom 5,10). Bog sam priskrbi večno življenje vsakemu, ki ga kliče k veri. Srčno se pokesajo svojih grehov (odvrnejo se od grehov, ker jih je Sveti Duh spremenil in napravil iz njih novo osebo) in se začnejo obračati na Jezusa Kristusa kot svojega Odrešenika (za več informacij o tej pomembni temi poglej vprašanje »Kaj je načrt odrešitve?«). Vse življenja postane napredujoče potovanje posvečanja skozi težave, nadloge in uspehe življenja v zaupanju in zanašanju v Jezusa.

    Pravi smisel življenja najdemo le s priznavanjem Jezusa kot osebnega Odrešenika in Gospoda ter začnemo Jezusu slediti kot učenci, se od Njega učiti, preživljati čas z Njim v Njegovi besedi, Svetem pismu, se z Njim v molitvi pogovarjati in z Njim hoditi skozi življenje v poslušnosti in ubogljivosti (Evangelij po Mateju 11,28-30). Smisel življenja je ovit v božjo slavo. Ko kliče svoje izvoljence Bog pravi: »Pripelji moje sinove iz daljave, moje hčere s konca zemlje, vsakega, ki ima ime po meni, ki sem ga sebi v slavo ustvaril, upodobil in naredil.« (Izaija 43, 6b-7) Razlog, da smo bili ustvarjeni, je za božjo slavo. Kadar koli nadomestimo božjo slavo s svojo, zgrešimo smisel življenja (Evangeliju po Mateju 16, 24–27). Sveto pismo pravi, da lahko nadaljujemo iskanje hedonističnega življenja, katerega rezultat je prazno življenje in večna poguba ali pa lahko hodimo za Jezusom in živimo življenja s srci polnimi zadovoljstva, zadoščenja in z večnostjo v nebesih. »Razveseljuj se v GOSPODU, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce« (Psalm 37,4).

    Medmrežje gotquestionssmiselzivljenja

    KAJ JE SMISEL ŽIVLJENJA IN KAKO ŽIVETI KOT VESEL IN ZADOVOLJEN KRISTJAN?
    Kristjani verujemo, molimo, delamo in tudi razmišljamo o smislu življenja. Sprašujemo se razne stvari. Kdo sem? Kam grem? Kakšen je smisel in cilj mojega življenja? V tem kratkem času bivanja na zemlji, ki nam je na voljo v našem zemeljskem življenju, vsak človek poskuša razmisliti in si odgovoriti na ta vprašanja. Dušeslovci, kot psihologi in psihiatri nas danes prepričujejo, da so odgovori v nas samih, da moramo sami sebe dobro analizirati in spoznati, da je naša identiteta odvisna od našega samozavedanja, da je pot, cilj in smisel našega življenja odvisen samo od kvantitativnih in merljivih dosežkov in rezultatov v času tega življenja. Da je smisel življenja vera v odrešitev, zadovoljstvo, pridno delo, ljubezen, skrb in služenje za druge oziroma neka prava pot, ki jo sprejmemo in ki nas vodi k našim ciljem, kar pa je nemerljiva kakovostna kategorija. Tako se kristjani znajdemo v začaranem krogu dela, žrtvovanja za druge, ljubezni do moža, otrok, družine, delovnega truda, naporov in uspehov in neuspehov, ko lahko dobimo občutek, da naše življenje nima smisla, če uspešno ne zaključimo šolanja, ali ne dosežemo položaja in kariere v službi, ko izgubimo službo, ki smo jo z veseljem opravljali, ko morda pride do ločitve v zakonu, ko zbolimo ipd. A če premislimo globoko v sebi spoznamo, da naša identiteta ni odvisna le od kvalitete življenja in materialnega zadovoljstva, od naših dosežkov, zaslužkov, raznih uspehov, niti od priznanj ali pohval drugih ljudi. Smisel našega življenja ni le teh nekaj let, ki jih preživimo tukaj, na zemlji. Cilj našega življenja ni življenje samo po sebi, imeti mora nek smisel in nek dober razlog. Kajti obstaja tisto pravo, večno Življenje pri Bogu, ki nikoli ne mine in naša življenjska pot, naš smisel in naš cilj so v resnici odvisni od naše odločitve, kjer verni in neverni to različno razmišljajo in se odločajo. V Svetem Pismu namreč piše: »Bog je namreš svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Odločiti se moramo za edinorojenega Božjega Sina, Jezusa Kristusa in imeli bomo večno življenje. V tem življenju nam je torej potrebno le eno: sprejeti Jezusa Kristusa v svoje srce. S tem, ko ljudje sprejmemo Jezusa, Sveti Duh vstopi v vaše srce in postanemo Božji otrok, ki je Bogu v Veselje. Tako dobimo odgovor na prvo vprašanje- »Kdo sem?«. Sem Božji otrok, saj v Svetem Pismu piše: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,16). Hkrati dobimo odgovor na drugo vprašanje- »Kam grem?« Imam Pot k Bogu – sledim Jezusu, saj Jezus sam pove: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6). Odgovor na tretje vprašanje- »Kakšen je smisel in cilj mojega življenja«, pa je še bolj preprost: smisel in cilj mojega življenja je tista večna nagrada Odrešenja, če živim in delam po Božjih Postavah, Bibliji in Evangeliju, ki me po tem kratkem življenju čaka v Božjem kraljestvu, v večnosti. Večno življenje je in bo v miru, Božji ljubezni, brez žalosti in bolečin, brez skrbi in problemov, bolezni, brez žalosti in solz, saj v Svetem Pismu piše: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave…« (2 Kor 4,17). Naša identiteta človeka kristjana, naša pot, naš cilj in smisel našega življenja so torej odvisni od naše odločitve za Jezusa.

    Danes se razvita civilizirana družba pa se že nekaj časa počasi oddaljuje od Kristusa, ker ljudem pomenijo materialne dobrine, užitek, denar, potovanja, skrb zase ipd. nove cilje življenja. Kapitalizem je prinesel materializem in egoizem, kjer ni časa za Boga. Kaj to pomeni in kje se to vidi? Da se oddaljujemo od Kristusa, pomeni, da se oddaljujemo od poti, od resnice in od življenja, ker Kristus to za človeka po Svetem Pismu je. Če zapustiš Jezusovo pot, si v brezpotju, če zapustiš Resnico, si nekje v laži in če zapustiš življenje, si v smrti. In zgodovina to dokazuje. Samo pomislite, kako malo se danes Kristus omenja v današnjem času. Taylor smisel vsakega delovanja, tudi če je še tako dolgočasno, vidi v tem, da nekam vodi, ima nek cilj, neko smer, razlog in namen. Brezciljnost je torej tista vsebina nesmisla, ki človeka ne vodi nikamor. Smisel človekovega življenja je biti dober in srečen človek, ki ga preizkušnje trpljenja ne potrejo in mu vzamejo smisel življenja, ker najde oporo v veri v Boga, da vztraja in dela dobro, je srečen in zadovoljen, pravi pokojni profesor Janez Janžekovič, nekdanji profesor filozofije na TF v Ljubljani. Dober je tisti, ki teži za resničnim dobrim. Pri tem pa odkrivamo tudi smisel trpljenja: ko gre za vprašanje smiselnosti vsakdanjega napora in trpljenja, ki nam ga povečuje naša zavest. Človek, ki veruje v posmrtno življenje, lahko najde tudi smisel razumsko nerazložljivega trpljenja. Za kristjane trpljenje postane odrešujoče. Kristjani, ki poznamo Resnico o smislu življenja, ki vemo za Pot k Jezusu, ki nas vodi do Življenja samega, ne bi smeli pozabiti, da je pokazati ljudem smisel, ki je bil podarjen tudi nam, naša prva in najosnovnejša naloga. Le veren človek lahko najde odgovor na smisel vsakega trpljenja. Lahko rečemo, da je sreča v trpljenju mogoča, če razrešimo vprašanje njegovega smisla. Pri tem pa je veren človek, ki v svoji veri že živi neke drobce za večno življenje že na zemlji, v očitni prednosti pred neverujočimi. Lahko rečemo, da je sreča v trpljenju človeka mogoča, če razrešimo vprašanje njegovega smisla, ki ima razlog in vero v Boga. Pri tem pa je veren človek, ki v svoji veri že živi večno življenje, v očitni prednosti. K sreči človeka po mnenju filozofa Janžekoviča pripomore globoko zaupanje v Boga, »v največjo oporo v trpljenju pa bi nam morala biti resnica, da je Bog naš oče, ki ljubi svoje Otroke in je daroval Jezusa za naše Odrešenje«.

    Zato je za kristjana pomembno, da se pri iskanju smisla življenja odloči za našo lastno Hojo za Jezusom, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim! Pridobiti vero in odgovor kaj je smisel življenja pomeni pridobiti lepoto življenja, odkriti, da je lepo živeti, ljubiti, roditi, zaupati življenje tistemu, ki zaupa svoje življenje v tvoje roke. Lepo je biti duhovnik, redovnik, družinski oče ali mati, kajti vse ima pozitiven smisel, vse se premika proti življenju, svetlobi in večnosti, ne proti smrti. “Prišel je čas, da nehamo govoriti o veri kot žrtvi, odpovedi, omejitvi. Čas je, da govorimo o lepoti in prijetnosti verovanja v Boga”. “Zanima nas vse tisto, ki omogoča, da raste in cvete in človekova vera v Boga in človeško Odrešenje, ki je cilj Poti k Jezusu. Vse Božje, ki se pomaga človeku in se ujema z bujno rastjo človeškega, je pomembno, da se mu odpremo in posvečamo”. Več Boga pomeni več mene, ki mi daje moč! Več evangelija stopi v moje življenje, bolj zaživim v Bogu! P. Giovanni Vannucci, eden največjih mistikov 20. stoletja, je dejal: Božje kraljestvo bo prišlo – kot dar in sad Božje Milosti in blagoslova vseh mojih prizadevanj – s cvetenjem vere in pobožnega življenja v vseh njegovih oblikah. “To je moja vera v Boga, ki nam pravi: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje. Če boste sledili Meni in Mojemu nauku, se bo vaše življenje spremenilo«. Kristjan ki hoče začeti graditi oseben odnos z Jezusom Kristusom, pa ga moramo najprej povabiti in sprejeti v svoje srce. Odkar od otroka naprej verujem in sledim Gospodu, se je v moje srce naselila globoka radost, ki ni podobna ničemur, kar sem do sedaj v življenju izkusil. Jezus Kristus je v moje življenje prinesel smisel. Bog želi, da bi ga mi poznali in izkusili njegovo ljubezen, radost in mir. S tem, ko ga sprejmemo v svoje srce, prejmemo njegovo odpuščanje in začnemo skupaj z njim graditi osebni odnos, ki traja na veke. Jezus pravi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu«.

    Odlomki iz Svetega Pisma na obravnavano tematiko …
    »Kdor ima Sina, ima življenje; kdor nima Božjega Sina, nima življenja.« (1 Janez 5,12)
    »Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.« (Janez 1,12)
    »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3,16)
    »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. 9 Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Efežanom 2,8-9)
    »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Korinčanom 5,17)
    »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17,3)
    Vir: Janez Janžekovič: Smisel življenja; RTV oddaja Duhovna Misel: Kako živeti kot radosten kristjan, Ognjišče Norman Waren: Ali ima življenje smisel? Lastni razmisleki in doprinosi.

    Smisel življenja je zelo pomembno vprašanje tako za vernike kot duhovnike in Cerkev. Vsakdo lahko doda svoje misli in premisli na osnovi gornjega prispevka, zakaj živi in kaj je smisel njegovega življewnje, ki je Božji dar Ljudem. Vsaka stvar naj ima svoj razlog in smoter, saj je Bog ustvaril Stvarstvo s premislekom in Božjim Načrtom. Naj ima naše življenje smisel in hvaležnost Bogu za vse, kar nam je darovsl šo Svoji Milosti in Ljubezni do Ljudi. Amen. Janez

  4. Janez says:

    Človek se ne spreobrne zaradi besed, ampak zaradi Ljubezni (Operando)

    Če želiš, da bi se ljudje okoli tebe spreobrnili, potem jih ljubi in tako izpolnjuj Božjo Voljo. Več kot besede jim bo o Bogu povedala tvoja ljubezen. Morda poznaš bolečino ob tem, ko drugi ne želijo slišati in sprejeti veselega oznanila o Božji ljubezni. To je del tvoje poti, je bolečina, ki lahko postane rodovitna. To so lahko polja, kjer rasteta tvoja ponižnost in potrpežljivost. Je najboljši način, da rasteš v ljubezni. Da ljubiš, tudi če ne vidiš rezultatov. Če misliš, da se mora nekdo še posebno spreobrniti, potem ga ljubi s še večjo ljubeznijo. Če mu želiš povedati, kako veliko dostojanstvo ima kot Božji otrok, potem ga spoštuj. Če bi mu rad govoril o usmiljenem Bogu, bodi z njim usmiljen in prizanesljiv. Če bi ga rad spodbudil, da se vrne k Očetu, ki mu odpušča, potem mu odpuščaj najprej ti sam. Najtežje bo sprejel sporočilo o Bogu nekdo, ki v svoji okolici ni izkusil ljubezni. Če mu želiš približati Boga, potem ga ljubi. Bog je ljubezen. Prihajaj k Bogu, dopusti mu, da ti podari izkušnjo svoje ljubezni. Šele ko boš prežet z Njegovo lučjo, boš lahko svetil drugim. Takrat mnogokrat niti ne bo treba besed. Če boš v sebi nosil obilje Božjega miru, če boš dobrohoten in v srcu vesel kristjan, bodo ljudje sami prihajali k tebi. Želeli bodo priti k luči, ki bo žarela v tebi. Včasih bi radi drugim oznanjali, a si ne vzamemo časa za molitev, ampak ta čas namenjamo zgolj oznanjevanju, govorjenju o Bogu. Takrat so naše besede prazne in ne morejo nagovoriti. Posvečaj svoj čas temu, da napolniš svojo dušo pri izviru žive vode.Veruj v Boga in Spolnjuj Njegovo Voljo ter Jezusov Evangelij. Bog je Ljubezen.

    MOLITEV (Barbara Rajgelj Operando)
    Ljudem sem govoril o Tebi, Gospod. Niso želeli slišati Tvojega oznanila. Mislil sem, da zavračajo mene, na koncu pa sem se zavedel, da zavračajo Tebe. Pomislil sem, kako pogosto moraš biti zavrnjen Ti, ki si sama ljubezen. Takrat sem si zaželel le to, da bi Te mogel še bolj ljubiti. Obljubil sem si, da bom storil vse, kar je v moji moči, da Ti služim. Gledal sem Te in opazil, da daješ prav vsem, tudi tistim, ki Te zavračajo. Vem, da stvari ne morem storiti bolje, kot jih delaš Ti. Zato te poskušam v vsem posnemati. Ljubiti hočem vse, še posebno pa tiste, ki nočejo slišati zate. Če je to način, na katerega jim bom govoril o Tebi, ga hočem z vso silovitostjo živeti. Zdaj sem tu, pred Teboj, da napolnim svoje srce s Tvojo ljubeznijo. Nato bom to ljubezen ponesel v svet, da začuti lakoto in žejo po Tebi, ki si žarišče ljubezni. Želim, da se vsi ljudje vrnejo k Tebi.

    Že objavljeno.

  5. hvala says:

    Človek je sestavljen iz telesa, duše in duha.
    ČLOVEŠKO TELO JE V DANAŠNJI DRUŽBI IZPOSTAVLJENO VELIKI POZORNOSTI. KAJ VSE SMO PRIPRAVLJENI NAREDITI, DA IMAMO LEPO IN ZDRAVO TELO!
    TRGOVINE NAM PONUJAJO RAZLIČNE IZDELKE IN PREPARATE, KI NAJ BI NAŠE TELO OHRANILI MLADO, ZDRAVO IN PRIJETNO ZA POGLED. SKRATKA TELO JE POSTALO NEKE VRSTE PREDMET ČEŠČENJA. ZDRAVJE IN DOBRO POČUTJE VELJATA VEČ KOT VSE ZLATO, KREPKO TELO VEČ KOT NEIZMERNO BOGASTVO.

    NOBENEGA BOGASTVA NE MOREŠ PRIMERJATI S TELESNIM ZDRAVJEM IN NI ZADOVOLJSTVA ČEZ VESELjE SRCA, JE V STARI ZAVEZI SVETEGA PISMA RAZMIŠLJAL SIRAH (Sir 30,15-16).

    DANES SE BESEDA ZDRAV UPORABLJA PREDVSEM ZA TELESNO ZDRAVJE, V PRETEKLOSTI PA SE JE UPORABLJALA ZA DUŠEVNO ZDRAVJE, SAJ SO NA ČLOVEKA GLEDALI KOT DUHOVNO-TELESNO CELOTO.

    DUHOVNOST IN TELO SI TOREJ NE NASPROTUJETA KOT POGOSTO MISLIMO, AMPAK PREŽEMATA ALI KOT PRAVI SV, IRENEJ:

    DUHOVNOST ČLOVEKA SESTAVLJA NAŠA PRAVA SUBSTANCA , KI JE ENOTNOST DUŠE IN TELESA , PREŽETA Z BOŽJIM DUHOM.
    KRISTJANI SE ZAVEDAMO, DA JE TELO BOŽJI DAR, DA V NJEM PREBIVA SVETI DUH, DA JE UMRLJIVO IN DA BO OBUJENO .(Božje Okolje).

  6. Miro says:

    KRISTJANI SO PO EVHARISTIJI DELEŽNI JEZUSOVEGA POSLANSTVA!

    – Kakor telesna hrana
    obnavlja izgubljene moči,
    tako evharistija krepi ljubezen,
    ki v vsakdanjem življenju teži k temu,
    da bi oslabela.
    (Katekizem katoliške Cerkve)

    – Naj me začasni in omejeni stiki
    z zakramentalnimi podobami
    uvajajo v vesoljno in stalno
    občestvo s Kristusom,
    z njegovo voljo,
    ki vse udejanja!
    (Pierre Theillard de Chardin)

    – Kristjani so po evharistiji
    deležni Jezusovega poslanstva:
    torej morajo sprejeti življenjski slog,
    ki je v tem, da so kruh,
    razlomljen za druge.
    (Philip J. Rosato)

    (vir: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, po izboru Wilhelma Mühsa)

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

  7. Janez says:

    KRŠČANSKA VERA V BOGA
    Več kot 90 % svetovnega prebivalstva pripada kakšni obliki religije. Problem je v tem, da obstaja toliko različnih religij in verovanj. Dva najpogostejša elementa religij sta pravila in obredi. Nekatere religije v bistvu niso nič drugega kot seznam pravil, kaj smeš in česa ne smeš, ki ga mora človek upoštevati, da bi ga imeli za zvestega pristaša te religije in da bi bil spravljen z Bogom te religije. Dva primera religij, ki temeljijo na pravilih, sta islam in judovstvo. Islam ima pet stebrov, ki jih je treba izpolnjevati. Judovstvo ima stotine zapovedi in tradicij, ki jih je treba izpolnjevati. Obe religiji do neke mere trdita, da bo človek spravljen z Bogom, če bo izpolnjeval pravila religije. Druge religije se osredotočajo bolj na izpolnjevanje obredov kot na poslušnost seznamu pravil.
    Krščanska Vera je nenehen vsebinski in iskren goreč ali obnovljen odnos z Bogom, ki temelji na milosti Boga zaradi Njegove Ljubezni do vseh Ljudi, saj se lahko vsi ljudje na Zemlji Zveličamo, če Verujemo v Boga in tudi po Veri v Jezusa dejansko živimo, kot nam veleva Jezus Odrešeniuk in Učenik. Vera je sad Božje Milosti za ljudi. Dve stvari, ki jih verjamejo vse religije, sta, da je človeštvo danes odtujeno ali nekako ločeno od Boga in se moramo zato zaradi greha ljudi spraviti z Njim in zaživeti z Bogom. Ne zadošča le vera oz. religija, ki skuša rešiti ta problem z izpolnjevanjem verskih pravil in obredov. Krščanska vera v Boga Odrešenika in Učenika se zaveda naslednjega:
    ● Vsi ljudje smo grešniki in smo zato ločeni od Boga (Pismo Rimljanom 3,23).
    ● Brez odkupnine Odrešenika Jezusa je pravična kazen za greh smrt in večna ločenost od Boga po smrti (Pismo Rimljanom 6,23).
    ● Bog je prišel k nam v osebi Jezusa Kristusa in umrl namesto nas, tako da je prevzel nase kazen, ki si jo zaslužimo mi, ter vstal od mrtvih in s tem pokazal, da je bila njegova smrt zadostna žrtev (Pismo Rimljanom 5,8; Prvo pismo Korinčanom 15,3‒4; Drugo pismo Korinčanom 5,21).
    ● Tistim, ki sprejmejo Jezusa za Odrešenika in Gospoda, z Milostjo po Veri zaupajo, da je njegova Smrt na Križu celotno plačilo za grehe, je odpuščeno, so odrešeni, odkupljeni, spravljeni in opravičeni pred Bogom (Evangelij po Janezu 3,16; Pismo Rimljanom 10,9‒10; Pismo Efežanom 2,8‒9).

    Pri Veri v Boga in Odrešenika Jezusa Kristusa gre za naše iskreno in goreče spolnjevanje Božje Volje, molitve in Vero ter naše zaupanje v Boga, pri čemer se verska pravila in obredi v Cerkvi izpolnjujejo kot posledica hvaležnosti Jezusu za Odrešitev, ki jo je Bog dosegel za nas in v nas, ko ga sprejmemo in zaupamo ter Verujemo Vanj. Prava vera pomeni biti duhovno krščansko prerojen, spreobrnjen in obnovljen v odnosu z Bogom po njegovem daru po veri v Jezusa Kristusa kot Gospoda in Odrešenika, po katerem se lahko Odrešimo kot dobri ljudje in dobri kristjani. Vera nam pomaga, da duhovno rastemo in smo dobri ljudje in dobri kristjani. V tem nenehno obnavljajočem, stalnem, ljubečem in vsebinsko pravem odnosu z Bogom Verujoči Boga iskreno in goreče molijo, prosijo, spolnjujejo vse Božje nauke in zahteve, izpolnjujejo pravila in obrede iz ljubezni do Boga in želje, da bi ga hvaležno poveličali in častili ter se mu zahvalili za Njegovo Ljubezen, Dobroto in Usmiljenje. Živeti in delati pa moramo tako, da dejavno in iskreno Verujemo v Boga, spolnjujemo Božjo Voljo in Jezusov Evangelij veselega Oznanila Odrešitve Človeštva in da krščanskoVero dejavno prelijemo v molitve in naše dejavno Življenje z služenjerm in dobrimi deli kot usmiljeni Samaritani. Da smo iz Vere v Boga Odrešenika in Učenika dobri Ljudje in dobri Kristjani, ki radi Molimo k Bogu in Spolnjujemo Voljo Boga in smo tako podobni Jezusu Odrešeniku. Pomembna je poleg izvajanja Molitev, Evharistije in zakramentalizacije v Cerkvi tudi evangelizacija ali izvajanje Jezusovega Evangelija v dejavno in Življenje. Ne moremo biti dobri kristjani če nismo dobri ljudje.

    Vsebinsko dopolnjen povzetek iz medmrežja gotquestions in lastni doprinos.

  8. Janez says:

    KAJ JE BOŽJI NAČRT ODREŠITVE ZA LJUDI?
    Si lačen? Ne fizično lačen, pač pa lačen nečesa več v svojem življenju? Je nekaj globoko v tebi, kar se nikakor ne da zadovoljiti? Če je tako, potem je Jezus prava pot! Jezus je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen« (Evangelij po Janezu 6,35).

    Si zmeden? Se ti zdi, da nikoli ne moreš najti prave poti ali pa globljega namena svojega življenja? Imaš občutek, da živiš v temi—da je nekdo ugasnil luči, stikala pa nikakor ne moreš najti? Če je tako, potem je Jezus prava pot! Jezus je rekel: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Evangelij po Janezu 8,12).

    Ali se kdaj počutiš, kot da si zaklenjen iz življenja? Si poskusil odpreti že veliko vrat, samo zato, da bi videl, da je življenje za njimi prazno in nepomembno? Iščeš vhod v izpolnjeno življenje svobode? Če je temu tako, potem je Jezus prava pot. Jezus pravi: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo« (Evangelij po Janezu 10,9).

    Te ljudje vedno razočarajo? Je tvoje razmerje z njimi plitko in prazno? Se ti zdi, da te vsi hočejo le izkoriščati? Če je tako, potem je Jezus prava pot! Jezus pravi: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce… Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce« (Evangelij po Janezu 10,11. 14-15).

    Se sprašuješ, kaj se zgodi po smrti? Si naveličan živeti za stvari, ki trohnijo in zarjavijo? Ali včasih dvomiš, če ima življenje sploh kakšen pomen? Si želiš po smrti še naprej večno živeti? Če je temu tako, potem je Jezus prava pot! Jezus je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Evangelij po Janezu 11,25-26).

    Kaj je prava pot? Kaj je resnica? Kaj je pravo življenje? Jezus odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Lakota, ki jo čutiš, je duhovna lakota in je lahko izpolnjena le z Jezusom. Jezus, luč sveta, je edini, ki lahko razsvetli temo. Jezus sam je vrata k zadovoljivemu življenju. Jezus je prijatelj in pastir, ki te išče. Kliče tebe, ga slišiš? Jezus je življenje tega sveta in onostranstva (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je pot odrešenja! Razlog, da se počutiš lačnega, izgubljenega v temi, razlog, da ne moreš najti smisla življenja je to, da si ločen od Boga. Sveto pismo pravi, da smo vsi grešili in smo zato ločeni od Boga. »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil (Pridigar 7,20), saj so vsi grešili in so brez Božje slave« (Pismo Rimljanom 3,23).

    Praznina, ki jo čutiš v srcu, je praznina življenja brez Boga. Ustvarjeni smo bili, da bi imeli razmerje z Bogom. Toda zaradi naših grehov nismo upravičeni do tega razmerja. »Pač pa so vaše krivde postale pregrade med vami in vašim Bogom, vaši grehi so zagrnili njegovo obličje pred vami, da ne sliši« (Izaija 59,2). Še huje; greh je vzrok, zaradi katerega smo duhovno mrtvi in bomo večno ločeni od Boga na tem in na drugem svetu. (Pismo Rimljanom 6,23a; Pismo Efežanom 2,1).

    Kdo nas lahko reši tega problema (Pismo Rimljanom 7,24-25)? Jezus je edina prava pot! Samo Jezus nas lahko reši. Jezus je umrl na križu, ker je nase prevzel vse grehe Svojega ljudstva, ki verujejo Vanj kot Gospoda in Zveličarja od božjega srda proti grehu. Zanje se je namesto njih prostovoljno žrtvoval, da bi poplačal ves njihov dolg greha (Evangelij po Janezu 3,36; Drugo pismo Korinčanom 5:21). Na križu je Jezus nase prevzel kazen za grehe božjih izbranih ljudi—Svoje ovce, ki jih on sam kliče k sebi (Evangelij po Janezu 10,3-5.11.27-28; Pismo Rimljanom 5,8). Umrl je namesto nas in tri dni kasneje vstal od mrtvih ter premagal greh in smrt (Prvo pismo Korinčanom 15,3-4; Pismo Rimljanom 6,4-5). Zakaj je to storil? Na to vprašanje odgovarja Jezus sam: »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« (Evangelij po Luku 15,1-32. 19,10; Prvo pismo Timoteju 1,15). Jezus je umrl, da bi odkupil svoje izgubljeno ljudstvo od greha (Pismo Titu 2,14).

    Kadar koli se človek pokesa od greha nevere in začne verovati v Jezusa ter zaupati v Njegovo smrt kot popolno plačilo za svoje grehe, je to dokaz, da ga je Bog Sveti Duh že duhovno prebudil od mrtvih in odrešil. Je bil že na novo rojen od zgoraj (Evangelij po Janezu 3,3. 8. 14-16). Njegovi grehi so že odpuščeni in oprani, ter zato veruje (Prvo pismo Korinčanom 6,9-11). Tudi njegova duhovna lakota je potešena. Prižgale so se luči. Ima popolno življenje (Evangelij po Janezu 5,24, 6,47). Spozna njegovega resničnega Prijatelja in Pastirja. Ve, da ga po smrti čaka večno življenje—življenje vstajenja, na veke z Jezusom!

    »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16).

    Medmrežje gotquestionsnacrtzvelicanjaodresitve

  9. Janez says:

    ALI ČLOVEK LAHKO ŽIVI BREZ BOGA?
    V nasprotju s trditvami ateistov in agnostikov skozi stoletja človek ne more živeti brez Boga. Človek ima lahko smrtni obstoj brez priznavanja Boga, ampak ne brez dejstva o Bogu. Bog kot Stvarnik je ustvaril človeško življenje. Če rečemo, da lahko človek obstaja ločeno od Boga, je tako, kot da rečemo, da lahko ura obstaja brez izdelovalca ur ali roman brez pisatelja. Svoj obstoj dolgujemo Bogu, po čigar podobi smo ustvarjeni (Prva Mojzesova knjiga 1,27). Naš obstoj je odvisen od Boga, najsi priznavamo njegov obstoj ali ne, »…kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno (ima svoj obstoj) vse…« (Pismo Kološanom 1,16-17).

    Bog kot Ohranjevalec življenja nenehno daje življenje (Psalm 104,10–32). On je življenje (Evangelij po Janezu 14,6) in Kristusova moč drži vse stvarstvo (Pismo Kološanom 1,17). Tudi tiste, ki zavračajo Boga, ohranja pri življenju: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Evangelij po Mateju 5,45). Če mislimo, da lahko človek živi brez Boga, je tako, kot da predpostavljamo, da lahko sončnica živi brez svetlobe ali vrtnica brez vode.

    Bog kot Odrešenik daje večno življenje tistim, ki verujejo. V Kristusu je življenje, ki je luč ljudi (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je prišel, »…da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Evangelij po Janezu 10,10). Vsem, ki verujejo izključno vanj, je obljubljena večnost z njim (Evangelij po Janezu 3,15–16). Da bi človek živel – resnično živel –, mora osebno poznati Jezusa Kristusa (Evangelij po Janezu 17,3).

    Brez Boga ima človek samo fizično življenje. Bog je posvaril Adama in Evo, da bosta tisti dan, ko ga bosta zavrgla, »gotovo umrla« (gl. Prva Mojzesova knjiga 2,17). Kot vemo, nista bila poslušna, a tistega dne nista fizično umrla; pač pa sta umrla duhovno. Nekaj v njiju je umrlo – duhovno življenje, ki sta ga poznala, občestvo z Bogom, svoboda, da sta uživala v Bogu, nedolžnost in čistost njune duše – vsega tega ni bilo več. Adam, ki je bil ustvarjen, da bi živel in imel občestvo z Bogom, je bil preklet s popolnoma mesenim obstojem. Bog je ustvaril Adama iz prahu za veličastvo v odnosu s seboj. Zdaj pa bo šel Adam, ločen od Boga, iz prahu v prah. Tako kot Adam človek brez Boga danes še vedno deluje v zemeljskem, fizičnem obstoju. Takšen človek izkusi neko minljivo srečo. Navsezadnje obstaja določena mera uživanja in užitka pod Božjo splošno milostjo za vse stvarstvo. Vendar celo to uživanje in užitki ne morejo biti v celoti in popolnoma uresničeni brez odnosa z Bogom. Nekateri, ki zavračajo Boga, živijo življenje zabave in razvedrila. Zdi se, da njihova mesena prizadevanja zagotavljajo brezskrben in zadovoljujoč obstoj. Sveto pismo pravi, da je v grehu določena mera uživanja (Pismo Hebrejcem 11,25). Problem je v tem, da je to začasno; življenje na tem svetu je kratko (Psalm 90,3–12). Prej ko slej hedonist, tako kot izgubljeni sin v priliki, ugotovi, da ga posvetni užitki ne morejo ohraniti pri življenju (Evangelij po Luku 15,13–15). Vendar ni vsak, ki zavrača Boga, nespameten iskalec užitkov. Obstaja mnogo neodrešenih ljudi, ki živijo disciplinirano, trezno življenje. Njihovo disciplinirano vedenje vodi v določeno mero sreče in izpolnitve. Sveto pismo uči določena moralna načela, ki bodo koristila vsakomur na tem svetu, kot so zvestoba, poštenost, samoobvladanje itd. Vendar če ponovimo, brez odrešujočega odnosa z Bogom ima človek samo ta začasni svet. Če gremo gladko skozi to umrljivo življenje s pridnostjo, zmernostjo itd., nas to ne pripravi na večno posmrtno življenje, ki mu sledi. Preberite si priliko o bogatem kmetu v Evangeliju po Luku 12,16–21 in Jezusov pogovor z bogatim (a zelo moralnim) mladeničem v Evangeliju po Mateju 19,16–23.

    Brez Boga je človek neizpolnjen, celo v svojem umrljivem življenju. Človek nasprotuje sočloveku, ker nima miru s seboj. Človek se vojskuje v sebi, ker nima miru z Bogom. Iskanje užitkov zaradi užitkov samih je znak notranjega nemira. Iskalci užitkov v zgodovini so vedno znova odkrili, da se začasna razvedrila v življenju umaknejo še globljemu obupu. Glodajočega občutka, da »je nekaj narobe«, se je nemogoče otresti. Kralj Salomon je preiskal vse, kar ponuja ta svet, in zapisal svoje ugotovitve v knjigi Pridigar.Salomon je odkril, da je znanje samo po sebi prazno (Pridigar 1,12–18). Ugotovil je, da sta užitek in bogastvo prazna (2,1–11), materializem je neumnost (2,12–23), bogastvo je minljivo (6. poglavje). Salomon zaključi, da je življenje Božji dar (3,12–13) in da je edini modri način življenja, da se bojimo Boga: »Končna beseda po vsem, kar si slišal: Boj se Boga in izpolnjuj njegove zapovedi, kajti to je za človeka vse! Bog namreč pripelje pred sodbo vsako dejanje, tudi vsako zakrito, naj bo dobro ali húdo« (12,13–14). Z drugimi besedami, v življenju je več kot samo fizična dimenzija. Jezus to poudarja, ko pravi: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Evangelij po Mateju 4,4). Ne kruh (fizično), ampak Božja beseda (duhovno) nas ohranja resnično žive. Zaman je iskati v sebi zdravilo za svoje nadloge. Človek lahko najde resnično življenje in izpolnitev samo v Jezusu Kristusu (Evangelij po Janezu 10,10; 14,6).

    Brez Boga je človekova usoda pekel. Človek brez Boga je duhovno mrtev. Ko je fizičnega življenja konec, se sreča z večnim trpljenjem in je ločen od Božje milosti. V Jezusovi pripovedi o bogatašu in Lazarju (Evangelij po Luku 16,19–31) bogataš uživa v lahkotnem življenju, ne da bi pomislil na Boga ali druge, medtem ko Lazar v svojem življenju trpi. Šele po smrti bogataš resnično dojame, kako hudo je, da je zavrnil Jezusa Kristusa. Bogataš je prepozno spoznal, da je življenje več kot iskanje bogastva. Medtem pa je Lazar potolažen v raju. Za oba moža je kratko trajanje njunega zemeljskega obstoja zbledelo v primerjavi z večnim stanjem njune duše.

    Človek je edinstvena stvaritev. Bog je položil občutek večnosti v naše srce (Pridigar 3,11) in ta občutek brezčasne usode se lahko izpolni le v samem Kristusu.

    Medmrežje gotquestionszivljenje clovekabrezBoga

  10. Janez says:

    Zakaj Bog dovoli, da se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem?
    To je eno izmed najtežjih vprašanj v vsej teologiji. Bog je večen, neskončen, vseveden, vseprisoten in vsemogočen. Zakaj bi ljudje (kot časovno in fizično omejena bitja, ki ne vedo vsega, niso vseprisotna niti vsemogočna) sploh pričakovali, da bodo razumeli Božje poti? Jobova knjiga se ukvarja s temi problemi. Bog je dovolil Satanu, da Jobu naredi vse kar želi, samo ubiti ga ne sme. Kakšna je bila Jobova reakcija? “Pa naj me umori, ne obotavljam se! Le svoje poti hočem braniti pred njim.” (Job 13,15) “Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. GOSPOD je dal, GOSPOD je vzel, naj bo hvaljeno ime GOSPODOVO! ” (Job 1,21) Job ni razumel, zakaj je Bog dovolil da so se zgodile stvari, ki so se zgodile, ampak poznal pa je Boga dovolj, da ni izgubil svojega zaupanja vanj. Na koncu koncev bi to morala biti tudi naša reakcija.

    Zakaj se torej slabe reči dogajajo dobrim ljudem? Svetopisemski odgovor je, da dejansko “dobri” ljudje ne obstajajo. Sveto pismo je zelo jasno, da smo vsi padli, da smo vsi podvrženi grehu in le ta vpliva na nas (Pridigar 7,20; Rimljanom 6,23; 1 Janez 1,8). Rimljanom 3,10-18 niti ne bi moral biti bolj jasen glede neobstoja “dobrih” ljudi:” Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga. Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega. Odprt grob je njihovo grlo, s svojimi jeziki pletejo zvijače, gadji strup je pod njihovimi ustnicami, njihova usta so polna kletev in grenkobe. Hitre so njihove noge, da bi prelili kri, uničenje in beda je na njihovih potih. Poti miru niso spoznali, ni strahu Božjega pred njihovimi očmi.” Noben človek na tem svetu si ne zasluži biti v Božji prisotnosti. Vsako človeško bitje na tem planetu si povsem zasluži biti odstranjeno od Božjega obličja, pristati v peklu. Vsako sekundo ko smo živi, je to le po Božji milosti in usmiljenju. Še celo najstrašnejša beda, ki jo lahko izkusimo na tem planetu je milostna v primerjavi s tem, kaj si zaslužimo: večnega pekla.

    Morda bi bilo boljše vprašanje, “zakaj Bog dovoli, da se dobre stvari dogajajo slabim ljudem?” Rimljanom 5,8 razglaša: “Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.” Kljub zlobni, hudobni, grešni naravi ljudi tega sveta, nas Bog še vedno ljubi. Dovolj nas je ljubil, da je sam nase vzel plačilo za naše grehe (Rimljanom 6,23). Če sprejmemo Jezusa Kristusa kot našega odrešenika (Janez 3,16; Rimljanom 10,9), se pokesamo in odvrnemo od starega početja, nam bo odpuščeno, obljubljen pa nam je nov večen dom v Nebesih (Rimljanom 8,1). Kljub temu da si zaslužimo večnost v peklu, nam je po Jezusu možno večno življenje v nebesih, če se le za to odločimo.

    Seveda se mestoma slabe stvari dogodijo ljudem, ki si tega po našem človeškem prepričanju in pameti ne zaslužijo. Kljub temu pa Bog dovoli, da se stvari zgodijo zaradi svojih razlogov, če jih mi razumemo ali (še) ne. Na koncu koncev si moramo zapomniti, da je Bog dober, pravičen, ljubeč in milosten. Bog obvladuje vse dogodke ter vse čase. Pogosto se nam zgodijo reči, ki jih preprosto ne razumemo; ampak namesto da bi v tistih točkah dvomili v Boga, mu moramo ravno takrat zaupati. “Zaupaj v GOSPODA z vsem svojim srcem, na svojo človeško pamet in razumnost pa se ne zanašaj, čeprav Boga vedno ne razumeš. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.” (Pregovori 3,5–6). Kar je prav v človeških očeh ni nujno prav tudi v Božjih Očeh. Prosimo Boga, da bomo pravilno razumeli Božjo Voljo ter da se bodo zadeve uredile z Njegovo Pomočjo in našim spolnjevanjem Božje Volje ter Vero v Jezusa Učenika in Odrešenika.

    Medmrežje gotquestionsslabestvaridobriljudje

    • Janez says:

      Addendum

      Božja ljubezen do nas nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu po človeški pameti. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to. Moramo pa razumeti, da moramo spolnjevati Božjo Voljo in ne našo človeško voljo, kjer lahko zaidemo na stranpoti in zgrešimo Pot k Jezusu. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo njegovo milost, če se ne odpremo Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve in nam bo pomagal. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi s človeško pametjo lahko razumeli, Bog dobro ve, da nam bo moral pomagati in nas voditi po Poti k Sebi, saj brez Boga ne moremo storiti nič. Kar je prav v človeških očeh ni prav v Božjih Očeh. In On ve kaj je dobro za nas in kaj rabimo, še preden ga česarkoli prosimo. Zato ponižno prosimo in molimo za Božje Vodstvo, da bomo spolnili Božjo Voljo in Božji Načrt za nas ljudi. Prosimo ga, da pride k nam, ker verujemo Vanj.

      Ne pozabimo se obrniti naravnost na Boga, in sicer direktno kar mi sami, se pogovoriti z Njim v molitvi, prošnjah, branju Svetega Pisma, Evangelija in Psalmov. Tu je predlog: kako lahko prosimo Boga: »Gospod, prosim da bi imel odprto srce v tej stvari … Naj sprejmem vso Tvojo ljubezen in Svetega Duha. Gospod prosim poduči me, kaj je prav da naredim, da bom pravilno ravnal in se odločil in bo to v skladu s Tvojo Božjom Voljo in Načrtom zame« Seveda Mu lahko izrazimo vsa svoja vprašanja, čustva, pomisleke, negotovosti kako se naj prav odločimo, kam naj gremo in kaj naj storimo … Počasno branje dveh psalmov iz Svetega pisma nam lahko pomaga začutiti, kako nam Gospod hoče dobro: Psalm 23 (22) »Dobri pastir in gostitelj« in Psalm 139 (138) »Pred vsepričujočim in vsevednim Bogom«. Zavedajmo pa se po Sv. Avguštinu, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez nas, lahko reši le z nami, ki verujemo Vanj in z Njim uresniičujemo Božjo Voljo in Božji Načrt.

      Odgovoriti na Božji načrt pomeni reči “da” veri v Boga, spolnjevanju Božje Volje, Ljubezni in Dobroti, Odpuščanju, Dobrim delom in služenju drugim, molitvam, krščanskemu življenju kot vrednoti. Pomeni tudi hrepeneti po svobodi odrešenja, postati Jezusov učenec, stopiti na pot krščanskega življenja in svetosti, uresničiti svoje življenje v polnosti ter živeti kot je živel Odrešenik. Jezus nam naroča naj se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil. Uresničiti lastno poklicanost pomeni umreti sebi in uresničiti voljo Očeta tako, da v meni zaživi Kristus. Kdor bo svoje življenje izgubil, ga bo rešil, kot Sveti Štefan. Gospod podari nam Mir in Vero, da nikoli ne odnehamo Verjeti v Boga in spolnjevati Božjo Voljo. Amen. Janez

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja