Članki za dušo

13.632 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   26. januarja, 2020 at 12:20

   NEDELJA JE GOSPODOV DAN – SRCE VSAKE NEDELJE JE SVETA EVHARISTIJA (SV. MAŠA)!

   Nedelja je dan, ko se kristjani spominjamo Gospodovega vstajenja od mrtvih, dan, ko se pri sveti maši posebej priporočamo Svetemu Duhu in Presveti Trojici, da bi prejete darove tekom tedna z Božjo pomočjo “prelili” v duhovna in telesna dela usmiljenja do bližnjega. Sveta maša ni zgolj nek bolj ali manj zanimiv obred, ni le kristjanova udeležba pri svetem dogajanju, ampak iz tega studenca Božjega usmiljenja izvirajo čudovite milosti za celovito življenje v moči Svetega Duha.

   Priporočimo se Svetemu Duhu, da bi pod Njegovim vodstvom skrbno premišljevali in postopoma doumevali misli o evharistiji, zapisane v knjigi Kruh, ki daje življenje (po izboru Wilhelma Mühsa). Lahko preberemo cele skladovnice duhovnih knjig, teoloških razprav, člankov in podobno, pa v bistvu ne bomo nič razumeli, če nam to ni dano od Jezusa Kristusa, ki nam podarja življenje, ne samo za nekaj hitro minljivih let na tem svetu, ampak za vso večnost! Zato bodimo Bogu izjemno hvaležni, če lahko sv. evharistijo vsaj nekoliko doživljamo v tistem, kar je po svojem najglobljem bistvu! »Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali« (Mt 13,17).

   – Poklekniti pred evharističnim kruhom
   in vinom pomeni, da smo pripravljeni
   sprejeti odrešenje, ki prihaja v konkretnosti
   edinstvenega zgodovinskega, absolutnega
   in neizbrisljivega dogodka:
   Jezusa iz Nazareta.
   (Giuseppe Betori)

   – Občestvo svetnikov v troedinem Bogu
   po evharistiji prestopa meje
   prostora in časa in vključuje vernike,
   ki že imajo v posesti nagrado
   v nebeški domovini,
   tiste, ki so v plamenih zadoščevanja,
   in tiste, ki so še romarji na zemlji.
   (Leon XIII.)

   – Oltarni zakrament je živi povzetek
   celotnega katoliškega verovanja.
   (Janez XXIII.)

   – V evharistiji se razodeva
   osnovni zakon vsakega živega bitja:
   da vse izvira iz Boga
   in se k njemu vrača.
   (Johannes Betz)

   – Eno samo dobro prejeto sv. obhajilo
   nas je sposobno spremeniti
   v svete in popolne.
   (Frančišek Saleški)

   – Ko je Jezus hotel izpolniti obljubo,
   ki jo je dal apostolom,
   da bo ostal z ljudmi
   do svojega poslednjega prihoda,
   je sklenil, da bo ostal z njimi
   v najbolj nenavadni
   in najbolj temni skrivnosti:
   v evharističnih podobah.
   (Blaise Pascal).

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ki nam daješ nesmrtno življenje, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
2. hvala says:

   26. januarja, 2020 at 10:20

   ČLOVEKOV STRAH PRED NESREČO IN BOLEZNIJO, PRED HUDIČEM IN GREHOM GA ODPIRA TEM NEGATIVNOSTIM. KOMUR ČLOVEK VERJAME, TA MU VLADA. STRAH JE ZNAMENJE, DA ČLOVEK VERUJE , KAKO JE HUDIČ MOČNEJŠI OD BOGA ALI DA GA BO BOG PREPUSTIL HUDIČU IN GREHU. ZATO SE BOJMO SAMO BOGA, SAMO VANJ ZAUPAJMO, KAJTI ON JE ŽELEL ČLOVEKA, ON JE ZANJ POSLAL V SMRT LASTNEGA SINA, ON GA “NORO” LJUBI.

   BRŽ KO SE ČLOVEK ODPIRA ZAUPANJU V BOGA, BRŽ KO V SVOJO DOMIŠLJIJO , SVOJE MISLI IN ČUSTVA VNESE POZITIVNO GLEDANJE NA ŽIVLJENJE IN PRIHODNOST, SE ODPIRA BOGU IN BOG DELUJE V NJEM, GA DELA VESELEGA, ČISTEGA, ZDRAVEGA IN SREČNEGA.

   MEDTEM, KO JE V BOŽJIH ROKAH, MU LJUDJE NE MOREJO NIČ. STRAH PRED LJUDMI USTVARJA NEZMOŽNOST, DA BI JIM ČLOVEK OPROSTIL IN JIH LJUBIL. PRAV NEODPUŠČANJE PA PRINAŠA TRAVME IN BOLEZNI. JEZUS JE PREMAGAL SMRT.

   ZATO POSKUSI, DA SE ZAVARUJEMO PRED LJUDMI S SOVRAŠTVOM, BEGOM, ZAKLEPANJEM, OPRAVLJANJEM, MOLKOM, Z ZAKONI USTVARJAJO NOVE SPOPADE IN BOJAZNI. SOVRAŠTVO ROJEVA SOVRAŠTVO.

   ZATO HOTENJE, DA BI SE PRED ČLOVEKOM ZAVAROVALI Z OROŽJEM, SOVRAŠTVOM, MAŠČEVANJEM, VSE TO USTVARJA SAMO ŠE VEČJE OGROŽANJE, USTVARJA VERIŽNO REAKCIJO VSE DO PROPADA SVETA.

   ODPUSTITI, SPRAVITI SE, RAZOROŽITI SE, PUSTITI, DA TE KDO UDARI TUDI PO DRUGEM LICU, NE UPIRATI SE HUDIČU Z ZLOM, AMPAK SE OBOROŽITI Z BOŽJO MOČJO— TO USTVARJA MOŽNOST NOVIH, GOTOVIH ODNOSOV MED LJUDMI.

   ČE SE ČLOVEK ŽELI REŠITI SOVRAŽNIKOV IN ŽIVETI V MIRU, NAJ ZAČNE LJUBITI SVOJE SOVRAŽNIKE. TO JE JEZUSOVA LOGIKA IN POT K SVOBODI.

   RAZEN TEGA ČLOVEKA LAHKO ODVRAČAJO OD BOGA TUDI SAME PO SEBI DOBRE STVARI.

   NEKDO NIMA ČASA ZA BRANJE SVETEGA PISMA, DRUGI ZA MOLITEV , SPET DRUGI ZA MAŠO, NEKDO PA ZA POGOVOR S POTREBNIM IN ZA MALO KARITATIVNEGA DELA V SVOJEM OKOLJU. ZASUŽNJEN JE Z DELOM. PRESODITI MORA, KAJ JE V TEM TRENUTKU BOLJ POTREBNO IN SE ODTRGATI OD PRETIRANE ZAPOSLENOSTI, DA BI NAŠEL ČAS TA NAJPOMEMBNEJŠE V ŽIVLJENJU, ZA STIK Z BOGOM, ZA MOLITEV.

   DRUGI SO OBREMENJENI S SKRBMI IN BOJAZNIMI ZA ŽIVLJENJE . VČASIH SE ČLOVEK TOLIKO UKVARJA S KARITATIVNIM DELOM, DA OB NJEM POZABI NA BOGA. POZABI NAMREČ , DA LJUBEZEN DO ČLOVEKA NI MOGOČA BREZ LJUBEZNI DO BOGA.

   SAMO KOLIKOR JE PRIPRAVLJEN SPREJETI OD BOGA- PROSITI, TOLIKO JE SPOSOBEN DAJATI. SICER POSTANE VSE SAMOVŠEČNA PREVARA.

   LAHKO SE CELO ZGODI, DA ČLOVEK S PRETIRANO MOLITVIJO PREPREČUJE, DA BI ZASLIŠAL V SEBI BOŽJI GLAS. MOLITEV NOČE SPREJETI KOT POSLUŠANJE, NE DOPUŠČA, DA BI MU BOG SPREGOVORIL, DA BI GA SPREMINJAL.
   ZATO SE BOJI BRANJA SVETEGA PISMA. PRAV TAKO IMA LAHKO ČLOVEK SVOJE MNENJE O VSEM , KAR PIŠE V SVETEM PISMU IN S TEM POSTAVLJA ZID PROTI BOŽJI GOVORICI. BOG MU NIMA KAJ POVEDATI ON ŽE VSE VE.

   TREBA SE JE TOREJ SAMO PO SEBI ODPOVEDATI TUDI NA VIDEZ DOBRIM STVAREM, KADAR OVIRAJO, DA BI BOG VSTOPIL V SRCE.

   BREZ BOGA NE MOREMO NIČ–NITI HOTETI NITI DELATI.

   ZATO SPREOBRNJENJA NE MORE BITI BREZ MOLITVE. NA ČLOVEKU JE, DA SODELUJE Z BOGOM, KAJTI VERA IN ODREŠENJE, STA DOGAJANJE MED BOGOM IN ČLOVEKOM. (vse prepisano iz knjige SREČANJE Z ŽIVIM BOGOM-Dr. Tomislav Ivančič).

   Odgovori
3. Janez says:

   25. januarja, 2020 at 23:56

   KAJ JE BOŽJA MILOST? (pater Branko Cestnik Družina)
   Razprava o milosti je ena najbolj zanimivih in dramatičnih v zgodovini krščanske teologije. Že za časa očetov v pojmovanju milosti opazimo razlike med vzhodno (bolj pnevmatološko) in zahodno (bolj moralno-antropološko) bogoslovno usmeritvijo – razlike, ki so ostale vse do danes. Glede razmerja med božjo milostjo in človeško svobodo sta se v pozni antiki udarila Avguštin in Pelagij. Spor so učenci obeh mislecev pripeljali do točke, ko je bila nujna cerkvena obsodba pelagijanstva kot krivoverstva, ki predrzno zaupa v moč človeške volje na račun milosti od zgoraj. V srednjem veku je Zahod delovanje milosti akademsko razčlenil in sistematiziral, na ljudski ravni pa tako rekoč kvantiziral – kot da je milost količinsko opredeljiva. Taka je zlahka postala predmet človeške trgovine. Pozneje se je ravno slednjemu (zlorabi odpustkov) uprl Martin Luter in njegovo silno kritiko Rima lahko skrčimo na očitek, da se Rim vede kot nekak vrhovni upravnik ali celo lastnik Božje milosti. V potridentinskem obdobju smo bili glede milosti še enkrat priča velikemu znotrajkatoliškemu sporu med janzenisti (izjemno pesmistično gledanje na človeka) in jezuiti (bolj humanistično navdahnjeni), ki se je končal z inkvizicijsko obsodbo janzenizma.

   Zakaj taka drama okrog milosti? Zato, ker se polje razprave o milosti bistveno prekriva s poljem umevanja božje narave in s poljem umevanja človeka in človekove svobode. Če namreč rečemo, da je človekovo odrešenje odvisno zgolj in izključno od božje milosti, lahko zaidemo v skrajnost janzenističnega tipa, ki zagovarja predestinacijo ter izničuje človekovo zmožnost svobodnega sodelovanja oz. tega, čemur moderni pravijo samouresničitev. Če rečemo, da je vse odvisno od človeka in nič od milosti, smo v sodobnem ateizmu – ki je zadnje in menda največje krščansko krivoverstvo.

   K tej dilemi se pridruži še eno, nič manj napeto vprašanje: Kje se neha nadnaravna milost, poseganje Boga v svet, in kje se začne narava, svet? Ko, recimo, molim: kaj je »moje« in kaj je v dejanju molitve »Njegovega«? In tisto, kar je Njegovega – je nekakšna čudežna energija ali je Bog sam? Je kaj ustvarjenega ali kaj neustvarjenega? Mi dela silo in izničuje mojo naravo ali je njeno nadaljevanje? Z najnovejšimi odkritji delovanja človeških možganov, ko se zdi, da je vsako versko čustvo sad nevroloških dogajanj, ki sprožajo občutek neskončnega jaza, in ko nekateri s tem v zvezi že uporabljajo izraz »nevroteologija«, je vprašanje odnosa med naravo in milostjo dobilo novo, prav zanimivo noto.

   Kaj je potemtakem milost? Katekizem pravi: »Milost je naklonjenost, podarjena pomoč, ki nam jo Bog daje, da odgovorimo na njegov klic, naj postanemo božji otroci« (KKC 1996). Milost je svobodno podeljeni dar, je delovanje božje ljubezni v človeštvu in je navzočnost Svetega Duha. Imenujemo jo tudi »posvečujoča milost«, saj je »trajen dar, nadnaravna dispozicija, ki izpolnjuje dušo samo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom« (KKC 2000). Samo v posvečujoči milosti je človek zmožen notranje prenove. Ampak človekov odgovor na milost je svoboden in milost pride do polnega izraza le v okolju svobode (prim. KKC 2002).

   Nauk Cerkve govori še o »neustvarjeni« in »ustvarjeni« milosti. Če neustvarjeno milost razumemo kot delujočo navzočnost Boga samega in če pravimo, da milost ni nekaj kvantnega, kaj je potem ustvarjena milost? To so konkretni darovi, ki prihajajo iz te iste navzočnosti Boga. Ustvarjene milosti lahko razbiramo v vzorcu karizem (vsak izmed nas ima kak poseben dar – talent) in v logiki duhovnega napredovanja (vsakemu so podarjeni trenutki in posebna moč za duhovno rast).

   V času razširjenih newagevskih pridig moramo paziti, da milosti kljub njeni konkretnosti ne razumemo snovno in količinsko. Milost ni povsod plavajoča energija, ki jo skozi posebne obrede ali meditacije srkamo iz zvezdnega vsemirja. Pridobitev milosti ni odvisna od priučene duhovne tehnike ali ezoteričnih znanj. Milosti tudi ni mogoče kupovati ali z njo prek religijskih sistemov in simbolov manipulirati (po načelu: plačam 10 maš, potem pa mi Bog mora ustvariti to ali ono milost). Milost namreč ni nekaj ločenega od Boga, nekaj, nad čemer naj bi Bog imel polovico nadzora, drugo polovico pa mi. Milost je On in samo On, naš Bog in Stvarnik.

   Pater Branko Cestnik, Družina.

   Razmislimo in morda še kaj preberimo glede Božje Milosti, ki je pomembno za naše vedenje. Prav je, da hočemo vedeti več o krščanski Veri in Bogu. Janez

   Odgovori
4. Janez says:

   25. januarja, 2020 at 23:26

   KAJ JE BOŽJA SLAVA V KRŠČANSKI VERI?
   Božja slava je veličastje Njegove bitnosti. To je več kot le estetska lepota. Je veličina, ki izhaja iz njegovega značaja, iz vsega, kar on je in kar počne. Tako je npr. človek kot Božja stvaritev na neki način Božja slava (Psalm 8,3–9; Prvo pismo Korinčanom 11,7). Podobno lahko rečemo, da Božja slava na neki način napolnjuje zemljo (Psalm 72,19), saj je zemljo ustvaril Bog. Do neke mere je mogoče Božjo slavo zaznati v človeku in na zemlji; ni pa ta slava od njiju, ampak je od Boga. Slava človeka izhaja iz dejstva, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Božja slava, ki se odraža v vseh Božjih atributih, nikoli ne mine. Božja slava je večna. V Izaiju 43,7 beremo, da je Bog izvoljene ustvaril sebi v slavo. Bog v kontekstu (v. 1–21) pravi, da je njegova slava vidna v suverenem dejanju, s katerim si je izmed izgubljenih množic ljudi odkupil ljudstvo. Božje ljudstvo je upravičenec samorazodete Božje slave v odkupitvi. Vse usmiljenje, ki smo ga deležni, izvira od njega. Bog podobno razodeva tudi svojo slavo v naravi in po naravi. Narava prikazuje njegovo slavo. Njegova slava se človeškemu umu na mnogo načinov razodeva po materialnem svetu. Tako smo na primer povsem prevzeti nad veličastnostjo gora in prostranostjo morja. V obojem se posredno zrcali Božja slava in oboje razodeva nekatere Božje atribute. Tako se Bog razodeva vsem ljudem, ne glede na raso, kulturno dediščino ali kraj bivanja – zato tisti, ki ga zavračajo, nimajo izgovora (Pismo Rimljanom 1,18–22). Kot je zapisano v Psalmu 19,1–5a: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok. Dan izreka dnevu govor, noč razglaša noči znanje. To ni govor, to niso besede, njihov glas je neslišen; po vsej zemlji gre njihov val, do konca sveta njihove besede.«
   V Psalmu 73,24 je kot izkustvo večnosti v nebesih z Bogom opisano to, da Bog človeka vzame v slavo. Smrt kristjana ima za posledico dobesedno to, da je umrli sprejet in popeljan v slavo – da vstopi v slavo! Ko kristjan umre, je odpeljan v Božjo navzočnost; v njegovi navzočnosti pa bo (to bo samoumevno) obdan z njegovo slavo. Odpeljani bomo na kraj, kjer dobesedno prebiva Božja slava v največji polnosti. V sámem bistvu tega, kar Bog je, se bo za nas na veke odražala njegova slava. Na tem kraju se njegova slava ne bo odražala posredno, prek človeka ali narave, ampak jo bomo videli jasno – kot je zapisano v Prvem Pismu Korinčanom 13,12: »Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.«
   V človeškem/zemeljskem smislu lahko slava spremlja lepoto, živahnost ali bogastvo, ki jih je opaziti pri posameznih vidikih materialnega sveta (Psalm 37,20; Psalm 49,17-18) – zato ta slava mine. Mine, ker materialne stvari niso trajne, ampak so začasne, minljive. Ovenijo in usahnejo. Slava, na kateri pa vse to sloni, pripada Bogu – in se k njemu vrača, ko smrt ali propad uniči materialni vidik, v katerem je ta slava prebivala. To je dobro ponazorjeno v Jakobovem pismu 1,9–11. Bogataš naj se ponaša s svojim ponižanjem, saj bo minil kot cvet na travniku. Bog bogataša opominja, da so bogastvo in moč ter slava, ki jo to dvoje prinaša, od Boga. Bogati bi moral biti ponižen ob spoznanju, da je Bog tisti, ki ga je naredil takega, kakršen je, in mu dal vse, kar ima. Spoznanje, da bo ovenel kot trava, je tisto, kar ga pripelje do spoznanja, da slava prihaja od Boga. Božja slava je vir, vrelec, iz katerega pritekajo vse manjše vrste slave. Ker je Bog izvir slave, ne bo trpel prepričanja, da imajo človek, človekovi maliki ali narava lastno inherentno slavo. V Izaiju 42,8 Bog razglaša, da slava pripada samo njemu. Pojem Božjega prilaščanje lastne slave je še bolj dodelan v Pismu Rimljanom 1,21–25, kjer pisec opisuje, kako izgubljeni ljudje na različne načine grešno častijo stvarstvo namesto Stvarnika. Opazujejo predmet, prek katerega se posredno odraža Božja slava, in namesto da bi častili Boga, častijo ustvarjene predmete, kot da so vir slave ti predmeti sami. To je bistvo malikovanja – in ljudje tako malikujejo nenehno in po vsem svetu. Vsakdo je že kdaj zagrešil malikovanje. Vsi smo že kdaj »zamenjali« Božjo slavo za »slavo« človeka.

   To je običajno, ustaljeno grešno stanje, v katerem dandanes tiči velika večina ljudi. Zaupajo v zemeljske stvari, zemeljske odnose; lastne talente ali lepoto; ali talente ali lepoto drugih. A ko vse to mine in propade – kar je neizogibno, saj so to le posredne podobe večje slave – ti ljudje obupajo. Spoznati moramo, da je samo Božja slava stanovitna. Ko potujemo skozi življenje, bomo videli, kako se odraža v tem ali onem – v tej osebi, tistem gozdu, ljubezenski zgodbi, junaštvu, izmišljeni ali resnični zgodbi ali v našem lastnem življenju. Namen teh posrednih odrazov je, da nas usmerjajo onkraj sebe k Bogu. Slava je prišla od Boga in se nazadnje vsa tudi vrne k njemu. Edini način, kako lahko doumemo Božjo slavo, je prek njegovega Sina Jezusa Kristusa: »Če pa je naš evangelij kljub temu zakrit, je zakrit za tiste, ki so na poti pogubljenja, za nevernike, ki jim je bog tega sveta zaslepil misli, tako da jim ne zasveti razsvetljenje evangelija o veličastvu Kristusa, ki je podoba Boga.« (Drugo pismo Korinčanom 4,3–4) »[Jezus] je odsvit njegovega [Božjega] veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja.« (Pismo Hebrejcem, 1,3) Jezus Kristus sam je izvir vse slave. Če smo odrešeni samo po milosti, samo po veri, samo v Jezusu, bomo njegove slave večno deležni v nebesih. Za nič ne bomo prikrajšani. Vsi veličastni vidiki tega življenja, ki zbledijo, in še mnogo več bodo v njem znova naši – za vedno.

   Medmrežje gotquestionsbozjaslava

   Odgovori
5. Miro says:

   25. januarja, 2020 at 19:00

   FARIZEJ SAVEL JE HODIL PO POTI GREHA, DOKLER NI PADEL S KONJA IN GA JE BOG PRETRESEL S SVOJO MILOSTJO! PO SPREOBRNJENJU JE POSTAL NOVA STVAR V KRISTUSU – SVETI APOSTOL PAVEL!

   Savel je po svoji spreobrnitvi in po krstu, ki ga je nato sprejel v Damasku, postal nov človek, postal je nova stvar v Kristusu; spremenil se je v oznanjevalca in se odtlej imenoval Pavel. Pozneje je širil Kristusov nauk po rimskih pokrajinah in postal največji misijonar krščanstva. Kristus od nas pričakuje, da bo vsak njegov vernik res cel kristjan in k temu vsakomur tudi rad pomaga s svojimi milostmi. Zato z njim tudi mi zvesto sodelujmo (povzeto po knjigi: Kristusove priče, Stanko Lorber).

   http://svetniki.org/spreobrnitev-apostola-pavla-spomin

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neskočno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
   Sveti apostol Pavel, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   24. januarja, 2020 at 14:08

   »BOGU SEM HVALEŽEN ZA VSE, KAR MI POŠLJE; ČE MI POŠLJE KAJ DOBREGA POLJUBIM NJEGOVO DESNICO; ČE KAJ HUDEGA, POLJUBIM NJEGOVO LEVICO!«

   Te pomenljive besede življenja je izrazil današnji godovnjak sv. Frančišek Saleški, škof in cerkveni učitelj, ki je bil eden izmed velikih pastirjev Božjega ljudstva. Za vse dušne pastirje pa moramo biti Bogu hvaležni in zanje moliti, da bi bili res vredni služabniki našega vrhovnega pastirja Jezusa Kristusa. Zato prosimo Jezusa, naj bo vedno z njimi in tudi z nami vsemi. Najprej pa vse, kar je bilo v našem življenju narobe, obžalujmo, da bomo sveto mašo obhajali s čistimi srci.

   http://svetniki.org/sveti-francisek-saleski-skof-in-cerkveni-ucitelj

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, v zakramentu krsta in pokore, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     24. januarja, 2020 at 17:52

     Naknadno bi še zapisal, da je uvodni del o sv. Frančišku Saleškem in molitvenih namenih povzet po knjigi: Kristusove priče, Stanko Lorber.

     Odgovori
7. Janez says:

   24. januarja, 2020 at 10:18

   Misli sv. Janeza Pavla II.
   sv. Janez Pavel II. (rojstno ime Karol Józef Wojtyła, * 18. maj 1920, Wadowice, Poljska, † 2. april 2005, Vatikan)
   + Prek molitve se Bog razodeva predvsem kot usmiljenje, torej ljubezen, ki gre naproti trpečemu človeku, ljubezen, ki podpira, dviguje, vabi k zaupanju.
   + Evangelij Božje ljubezni do človeka, evangelij dostojanstva človeške osebe in evangelij življenja so en sam in nedeljiv evangelij.
   + Marsikomu pomeni svoboda pravico, da dela, kar hoče, svetnikom pa daje moč, da iz ljubezni in odpovedi delajo tudi to, kar jim ne ugaja.
   + Človek je duhovnik stvarstva. Kristus je zanj potrdil tako dostojanstvo in poklicanost.
   + V dobi, v kateri slovesno razglašajo nedotakljive pravice človeka in javno potrjujejo vrednoto življenja, isto pravico do življenja v dejanju zanikajo in teptajo, zlasti v najbolj značilnih trenutkih življenja, kot je rojstvo in umiranje.
   + Stopati skozi prizore rožnega venca ob Mariji pomeni napotiti se v ‘Marijino šolo’, da bi spoznali Kristusa, prodirali v njegove skrivnosti in razumeli njegovo oznanilo.
   + Svetniki so za iskalske duše primerni in zanesljivi vodniki. S privlačnostjo svojega zgleda znajo pokazati pot, po kateri je treba hoditi, da bi napredovali v pravi smeri.
   + Oseba se uresniči po izvajanju svobode v resnici. Svobode ne moremo razumeti kot možnost delati karkoli: svoboda omeni daritev samega sebe.
   + Molitev krepi trdnost in duhovno povezanost družine ter ji daje deležništvo pri božji ‘trdnosti’.
   + Z vstajenjem je Kristus razodel Boga usmiljene ljubezni prav zato, ker je sprejel križ kot pot k vstajenju.
   + Bog daje človeku pomoč, da izpolni, kar mu nalaga, četudi se mu zdi, da je neizvedljivo. V tem je skrivnost vsakega božjega klica.
   + Marija živi z očmi, uprtimi v Kristusa, in napravi vsako njegovo besedo za svojo.
   + Otrok je dar bratom, sestram, staršem, vsej družini. Njegovo življenje postane dar za same darovalce življenja.
   + Resnično suveren in duhovno močan narod je vedno sestavljen iz močnih družin, ki se zavedajo svoje poklicanosti in svojega poslanstva v zgodovini.
   + Vse ‘človekove pravice’ so končno krhke in neučinkovite, če v njihovem temelju manjka velelnik ‘spoštuj’.
   + V družinski molitvi morajo biti navzoči vsi: živi in tisti, ki so že umrli, kot tudi tisti, ki bodo šele prišli na svet.
   + Resnica o Bogu, Očetu usmiljenja, kakor se je razodel v Kristusu, nam omogoča, da vidimo, kako neizmerno blizu je Bog človeku, zlasti tedaj, ko trpi, ko je ogrožen v jedru svoje biti in svojega dostojanstva.
   + Marija, Kraljica ljubezni, čuj nad ženami in njihovim poslanstvom v službi človeštva, miru in razširjanja Božjega kraljestva.
   + Mir na svetu je odvisen od prvenstva Duha! Mirna prihodnost človeštva je odvisna od ljubezni.
   + Vsak nov duhovnik prinaša s seboj poseben božji blagoslov. »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu.« V vsakem duhovniku namreč prihaja Kristus sam.
   + Kristus pričakuje mlade, kakor je pričakoval mladeniča, ki mu je postavil vprašanje: »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«
   + Ni mogoče živeti na poskus, ni mogoče umreti na poskus, ni mogoče ljubiti na poskus.
   + Samo tisti, ki v imenu ljubezni zna biti zahteven do sebe, lahko zahteva ljubezen s strani drugih.
   + Svoboda je odličen dar le tedaj, ko jo znamo zavestno uporabljati za vse, kar je dobrega. Kristus nas namreč uči, da je najlepša uporaba svobode v ljubezni, ki se izraža v darovanju in služenju.
   + Čas je, da vsi znova postanemo zmožni, da s srci, polnimi spoštljivega strmenja, vsakega človeka častimo in spoštujemo.
   + Biti popolnoma svoboden sploh ne pomeni, da lahko delam, kar mi trenutno ugaja… Biti zares svoboden pomeni rabiti svojo svobodo za to, kar je resnično dobro.
   + Spoznajte, da je človeka ustvaril Bog po svoji podobi in sličnosti, hkrati v Kristusu poklical za to, da se v njem razodene, kar je iz Boga. Da bi se v vsakem od nas nekoliko razodel Bog.
   + Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo.
   + Družina je skupna pot, čeprav posebna, enkratna in neponovljiva, kot je neponovljiv vsak človek, je pot, od katere se človek ne more ločiti.
   + Bolj ko je družina zdrava in trdna, bolj je taka tudi družba. In narobe: razpad družbe se začenja z razpadom družine.
   + Sodobna družba bolj čuti potrebo “videti, kako se živi”, kakor pa poslušati nauke, kako bi bilo treba živeti.
   + V Kristusu si je Bog resnično privzel človeško srce. Bog ima ne le božje srce, polno usmiljenja in odpuščanja, ampak tudi človeško srce, sposobno vseh čustvenih vzgibov.
   + V življenju moža in žene sta očetovstvo in materinstvo tako vzvišena “novost” in bogastvo, da se temu sme pristopiti samo “na kolenih”.
   + Kristus je z razodevanjem Božje ljubezni-usmiljenja obenem zahteval od ljudi, da se tudi ti v svojem življenju prepustijo ljubezni in usmiljenju, da ju vodita.
   + V križu se Bog najgloblje sklanja k človeku in k temu, kar človek imenuje svojo nesrečno usodo.
   + Krščansko ljudstvo se z rožnim vencem podaja v Marijino šolo, da bi se dalo uvesti v premišljevanje lepote Kristusovega obličja in v izkustvu globine njegove ljubezni.
   + Vsak človek je poklican k svetosti, da oblikuje človeštvo, ki ga prenavlja božja slava … Kristjani so poklicani, da z lastnim svetim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.
   + Kristus človeku v polnosti razodeva človeka; to stori najprej po družini, ki jo je izbral, da se v njej rodi in raste.
   + Potrebni smo veselja do življenja, ki je v mladih. V njem odseva nekaj izvirnega veselja, ki ga je imel Bog, ko je ustvaril človeka.
   + Človek je vedno enak. Sistemi, ki jih ustvarja, so vedno nepopolni, in toliko bolj so nepopolni, kolikor bolj je samozavesten.
   + Mladi vedo, da ima njihovo življenje smisel, če postane zastonjski dar za bližnjega. V tem je vir vseh poklicev: tako duhovniških ali redovniških kot zakonskih in družinskih.
   + Človek niti v svoji slabosti ne preneha biti velik. Ne bojte se biti priče dostojanstva sleherne človeške osebe od spočetja do smrti.
   + Prav v spovednici postane duhovnik priča velikih čudežev, ki jih božje usmiljenje napravi v duši, ki prejema milost spreobrnjenja.
   + Žena zlasti v vsakdanjem darovanju drugim uresničuje globoko poklicanost lastnega življenja; ženska, ki morda bolj kot moški vidi človeka, ker ga gleda s srcem.
   + Bog, ki je ljubezen, sodi po ljubezni. Ljubezen zahteva očiščenje, preden človek dozori za tisto združitev z Bogom, ki je njegova poslednja poklicanost in njegova usoda.

   Zbral Marko Čuk Ognjišče

   Odgovori
8. Janez says:

   23. januarja, 2020 at 22:58

   Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj ali Misericordias Domini in eternum cantabo.

   In GOSPOD je šel mimo njega in klical: »GOSPOD, GOSPOD, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi,…
   Kajti GOSPOD, tvoj Bog, je usmiljen; ne bo te zapustil, ne bo te pokončal in ne bo pozabil na zavezo z očeti, ki jim jo je prisegel.
   Niso hoteli poslušati in se spominjati tvojih čudovitih del, ki si jih storil med njimi. Otrdili so svoj vrat, postavili so si vodja, da bi se vrnili v svojo sužnost, v Egipt. Ti pa si Bog, ki odpuščaš, milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in obilen v dobroti, da jih nisi zapustil.
   V času svoje stiske so klicali k tebi in ti si jih iz nebes uslišal. V svojem velikem usmiljenju si jim dal rešitelje, da jih rešijo iz rok njihovih nasprotnikov.
   Spomni se, GOSPOD, svojega usmiljenja, svojih dobrot, saj so od vekomaj.
   Ti, GOSPOD, mi ne boš odtegnil svojega usmiljenja, tvoja dobrota in tvoja zvestoba me bosta vedno čuvali.

   Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj.
   Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!
   Ne spominjaj se proti nam krivd prednikov. Hitro naj pride pred nas tvoje usmiljenje. Zakaj postali smo zelo slabotni.
   A ti, Gospod, si usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi.
   Vrni se, GOSPOD! Doklej? Bodi usmiljen do svojih služabnikov!
   Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, GOSPOD izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo.
   Naredil je spomin za svoja čudovita dela, milostljiv in usmiljen je GOSPOD.

   Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj.
   Iskrenim zasije luč v temi: milostljiv, usmiljen in pravičen.
   Naj pride tvoje usmiljenje nadme, da bom živel, kajti tvoja postava je moja naslada.
   GOSPOD je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli.
   Kdor je usmiljen s siromakom, posoja GOSPODU, povrnil mu bo njegovo delo.
   Ne bodo lačni in ne bodo žejni, vročina in sonce jih ne bosta mučila, kajti vodil jih bo ta, ki je usmiljen z njimi, spremljal jih bo k vodnim vrelcem.
   Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmaknila od tebe in moja zaveza miru se ne bo omajala, pravi tvoj usmiljeni, GOSPOD.

   Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj.
   Pri Gospodu, našem Bogu je usmiljenje in odpuščanje, čeprav smo se mu uprli.
   Nagni, moj Bog, svoje uho in poslušaj! Odpri svoje oči in poglej na naše opustošenje in na mesto, na katero je priklicano tvoje ime. Svoje prošnje polagamo predte, vendar ne zaradi svoje pravičnosti, temveč zaradi tvojega obilnega usmiljenja.
   S teboj se zaročim na veke, s teboj se zaročim v pravičnosti in v pravici, v dobroti in v usmiljenju.
   Pravičen si, Gospod, in pravična so vsa tvoja dela in vse tvoje poti so usmiljenje in resnica. Ti si sodnik vseh časov.
   Vsem, ki ravnajo pravično, pomagaj iz usmiljenja s tem, kar premoreš. Ne bodi malenkosten, kadar daješ miloščino! Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega, da tudi Bog ne bo odvrnil svojega obličja od tebe.
   Pogum, bratje! Vzdržimo še pet dni! V tem času nam bo Gospod, naš Bog, izkazal usmiljenje. Zakaj ne bo nas nikoli zapustil.

   Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj.
   Rekli so: »Nikar ne ravnaj z nami po naši hudobiji, ampak po svojem usmiljenju!«
   »Gospod Bog vidi vse to in v resnici čuti usmiljenje do nas, kakor je Mojzes razodel v pesmi, ki odkrito pričuje, rekoč: ›Usmilil se bo svojih služabnikov.‹«
   Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse, ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.
   Vi, ki se bojite Gospoda, upajte na dobrine, na večno veselje in usmiljenje. Zakaj njegovo povračilo je večen dar, združen z veseljem.
   Vrzimo se v roke Gospodove, ne v roke ljudi, zakaj kakršno je njegovo veličastvo, takšno je tudi njegovo usmiljenje.
   Kakor je veliko njegovo usmiljenje, je velika tudi njegova strogost, človeka bo sodil po njegovih dejanjih.

   Gospodovo usmiljenje bom opeval vekomaj.
   Naj se razveseli vaša duša v njegovem usmiljenju in naj vas ne bo sram hvaliti Gospoda.
   Slavite ga vsi, ki častite Gospoda, Boga bogov, pojte mu hvalnico in se mu zahvaljujte, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje.
   Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
   Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«
   Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!
   Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.

   Gospodovo Usmiljenje bom opeval vekomaj. Amen.

   Fejstbog premišljevanje Božjega usmiljenja ob mislih iz Svetega pisma. Taize Misericordias Domini.

   Odgovori
9. Janez says:

   23. januarja, 2020 at 22:49

   ČLOVEKOVA DEJAVNOST V VESOLJNEM STVARSTVU BOGA

   Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospostvo razširil skoraj čez vso naravo in ga še dalje širi; zlasti zaradi pomnožitve sredstev mnogovrstnega medsebojnega izmenjavanja med narodi se človeška družina polagoma zaveda in oblikuje kot eno občestvo sredi vesoljstva. Posledica vsega tega je, da si človek mnoge dobrine, ki jih je nekoč pričakoval predvsem od višjih sil, danes že priskrbi sam s svojo lastno marljivostjo. Spričo tega orjaškega napora, ki prevzema že ves človeški rod, vstajajo med ljudmi mnoga vprašanja. Kaj je smisel in vrednost te marljive dejavnosti? Kako je treba uporabljati vse te reči? Za katerim ciljem težijo napori posameznikov in združenj?

   Cerkev, varuhinja tistega zaklada Božje besede, iz katerega črpamo načela za reševanje vprašanj verskega in nravnega reda, sicer nima vedno pripravljenega odgovora na vsako posamezno vprašanje, vendar želi povezovati luč razodetja z izkustvom vseh; tako bi naj bila razsvetljena pot, na katero je pred kratkim stopilo človeštvo. Za verujoče je ena stvar gotova: posamična in skupna človeška dejavnost, to je tisto orjaško prizadevanje, s katerim ljudje v teku stoletij skušajo izboljšati svoje življenjske razmere, se ujema z Božjim načrtom.

   Po Božji podobi ustvarjeni človek je namreč dobil naročilo, naj si podvrže zemljo z vsem, kar je na njej, in naj vlada svet v pravičnosti in svetosti; in, priznavajoč Boga za stvarnika vseh stvari, naj njemu izroča sam sebe in celotno vesoljstvo, tako da bo ob podrejenosti vseh stvari človeku božje ime čudovito po vsej zemlji. To velja tudi za čisto vsakdanja opravila. Kajti moški in ženske, ki pri skrbi za preživljanje samih sebe in družine svoje delo tako izvršujejo, da na primeren način služijo družbi, morejo po pravici biti prepričani, da s svojimi napori dalje razvijajo Stvarnikovo delo, koristijo blagru svojih bratov in z osebno delavnostjo prispevajo k uresničevanju božjega načrta v zgodovini.

   Kristjani zato niti od daleč ne mislijo, kakor da stvaritve človeške bistrosti in moči nasprotujejo Božji mogočnosti in kakor da bi z umom obdarjena stvar bila nekakšen tekmec v odnosu do Stvarnika. Nasprotno, prepričani so, da so zmage človeškega rodu znamenje Božje veličine in sad neizrekljivega Božjega načrta. A čim bolj raste moč ljudi, tem bolj se razširja področje njihove odgovornosti, tako posameznikov kakor tudi skupnosti. Iz tega vidimo, da krščansko oznanilo nikakor ne odvrača ljudi od graditve sveta, nikakor jih ne žene v zanemarjanje blaginje bližnjega, temveč jih na dolžnosti v tej smeri še tesneje spodbuja in zavezuje.

   Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS, 33-34) v vednost in razmislek kristjanom.

   Odgovori
10. Janez says:

    23. januarja, 2020 at 22:36

    ČLOVEK, RAD TE IMAM (Bosmans)

    Nihče drug ni kot ti. Edinstven si, enkraten, popolnoma izviren in neponovljiv. Ti ne verjameš, ampak nihče drug ni kot ti od večnosti do večnosti.

    In noben človek, ki ga imaš rad, ne ostane navaden človek. Nenavadna privlačna sila izhaja iz njega. Nekako postaneš drugačen zaradi njega. Rečeš mu lahko celo: Zaradi mene ti ni treba biti brez napake, odličen in popoln. Jaz te imam vendar rad.

    Občudujem ljudi, Ljudje so vsak dan pustolovščina, če se človek zmore čuditi. Ne samo nad zunanjostjo, kar lahko človek vidi, ampak predvsem nad nedoumljivo notranjostjo, ki se nam čisto približa v čudovitem pakiranju telesa in obenem ostane neskončno daleč.

    Ne razumem ljudi – in vendar jih imam rad. Ne morem se jim odpovedati. Ljudem, ki sem jim potreben, in ljudem, ki jih potrebujem jaz. Ljudem s sprašujočimi očmi. Ljudem, ki trpijo, ki so zagrenjeni in obupani. Ljudem, ki se niso zmožni ničesar veseliti. Poskušam jih osvoboditi iz ječe, ki so si jo sami zgradili.

    In potem so tu še ljudje, ki te prisilijo v razmišljanje ali celo v smejanje. Ljudje, ki so veseli, da te vidijo, in ki ti to tudi povedo. Veliko dobrih ljudi s skritim, nepojmljivim bogastvom v njihovem srcu.

    Ne moreš živeti brez ljudi, ki ti občasno sami od sebe nakažejo:

    Človek, rad te imam.

    To je najpomembnejše v zakonu. To je življenjskega pomena za otroka. Izvor sreče za starejše ljudi. Kos zdravja za bolnika. Tiha uteha za osamljenega človeka.

    Ne moreš živeti brez ljudi, ki te imajo radi. Mogoče so v tvoji bližini ljudje, ki jim lahko daš vedeti: rad te imam. Oni to potrebujejo prav toliko kot ti sam. V tvojih rokah leži košček njihove sreče.

    Ko stojiš ob grobu ljubljene osebe, so prav zamujena izkazovanja ljubezni, pozabljene pozornosti tisto, kar najbolj boli. Edina uteha, ki sega čez meje smrti, je ljubezen, ki si jo dal drugim v njihovem življenju.

    Edino, za kar navsezadnje gre: ljubiti in biti srečen. V Hoji za Odrešenikom biti podoben Jezusu.

    Phil Bosmans belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik številnim pomoči potrebnim v Zvezi brez Imena (Bund Ohne Namen) v Belgiji.

    Odgovori