Članki za dušo

13.635 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   10. februarja, 2020 at 9:43

   GOSPOD, KOLIKOKRAT OSTAJAŠ SAM, MI PA SE GIBLJEMO OKROG TEBE IN TE NE OPAZIMO?

   – Vsakodnevno lomljenje
   evharističnega kruha
   je dinamično središče
   vsega našega življenja
   in vir vseh apostolskih pobud.
   (Iz Pravila Misijonark ljubezni)

   – Gospod,
   kolikokrat smo se zavedeli
   tvoje prisotnosti, ti govorili
   in te prišli obiskat?
   Kolikokrat ostajaš sam,
   mi pa se gibljemo okrog tebe,
   hodimo pod tvojim pogledom
   in te ne opazimo?
   Koliko ur, koliko noči,
   koliko dni ostajaš sam
   v tabernaklju?
   (Gabriele Adani)

   – Jezus, daj,
   naj bo tvoje evharistično življenje
   tudi moje!
   (Emilia Tamisier)

   (Povzeto po: Kruh, ki daje življenje, misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs)

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Janez says:

   9. februarja, 2020 at 19:08

   KAJ POMENI ZA KRISTJANE NEPRENEHOMA MOLITI K BOGU?
   Pavlova zapoved v Prvem pismu Tesaloničanom 5,17 »neprenehoma molite« lahko povzroči zmedo. Očitno ne pomeni, da moramo biti vsak dan ves dan v položaju s sklonjeno glavo in zaprtimi očmi. Pavel ne govori o nenehnem glasnem govorjenju Bogu, ampak naj ostanemo v molitveni drži in vedenju do Boga skozi ves dan v vsem, s čimer se srečujemo. Vsak budni trenutek naj živimo v zavedanju, da je Bog prisoten ob nas. Ko živimo v tem zavedanju, bomo, kot nujna posledica, v molitvi v odnosu z Bogom o vsem, s čimer se srečamo.

   Ko živimo skozi vsak dan in izkušamo vse, kar prinaša ta grešni svet, se naše misli zlahka obrnejo v zaskrbljenost, strah, malodušje in jezo. Krščanski odziv vere, naj »neprenehoma molimo«, je, da zavestno in hitro obrnemo vsako tako misel v molitev in vsako molitev v zahvaljevanje. V svojem pismu Filipljanom nam Pavel naroča, naj nehamo biti zaskrbljeni, pač pa: »ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem« (Pismo Filipljanom 4,6). Pavel je učil kristjane v Kolosah: »Vztrajajte v molitvi, bedite v njej in se zahvaljujte« (Pismo Kološanom 4,2). Pavel je spodbujal efeške kristjane, naj vidijo molitev kot orožje za uporabo pri bojevanju duhovnih bojev (Pismo Efežanom 6,18). Ko gremo skozi dan, naj bo molitev naš prvi odziv na vsako strašljivo situacijo, vsako vznemirljivo misel in vsako neželeno okoliščino, s katero se srečujemo. Trdno prepričanje v Božjo milostno previdnost daje ogenj temu življenju vere. Nasprotno pa pomanjkanje molitve izdaja neverno zanašanje nase namesto na Božjo suvereno milost. Neprenehna molitev je v bistvu nenehno zanašanje na našega ljubečega, milostnega in vsemogočnega nebeškega Očeta in skupnost z njim.

   Dihanje je primerna prispodoba za neprenehno molitev. Normalno, zdravo človeško telo med počitkom neprenehoma diha v pravilnem ritmu. To nenehno vdihavanje in izdihavanje je potrebna aktivnost, ki omogoča vse druge potrebne in koristne vidike telesnih funkcij. Redna molitev skozi ves dan o vsem, s čimer se srečujemo, je naravna posledica normalnega, zdravega duhovnega življenja med počitkom v Kristusu in njegovi suvereni milosti. Omogoča vse druge potrebne in koristne vidike življenja v Kristusu. Žal verujoči pogosto zadržujemo »duhovno dihanje« za dolga obdobja in mislimo, da so kratki, nepogosti trenutki molitve k Bogu dovolj, da preživimo. Vendar tako omejevanje »duhovnega dihanja« vodi v duhovno slabotnost in dovzetnost za greh zaradi premora. Dejstvo je, da če želimo uspevati, moramo biti nenehno v stanju molitvene odvisnosti od Kristusa vztrajni in stanovitni. To »nenehno dihanje« – tako rekoč – neprenehne molitve je nujno potrebno, da bi bili duhovno polno funkcionalni in odporni na greh in skušnjave.

   Kot kristjani smo vedno znova v skušnjavi, da predpostavljamo, da sta varnost in blagoslov samoumevna, namesto da bi se zanašali na Božje usmiljenje in milost. Naše naravno nagnjenje je, da postanemo samozadostni v svojih zmožnostih, da bi dosegli duhovni uspeh s posvetnimi, mesenimi ukrepi. Ko cerkveni progami, ki temeljijo na posvetnih metodah in denarju, dajo začasne, impresivne rezultate, se nagibamo k temu, da zamešamo človeški uspeh z božanskim blagoslovom. V tej situaciji gorečega hrepenenja po Bogu in hrepenenja po njegovi skrbi ne bo, zato tudi ne bo neprenehne molitve. Vendar je trajna, vztrajna in nenehna (kontinuirana) molitev bistveni vidik krščanskega življenja in prihaja iz skromnosti ter ponižnosti in zanašanja kristjanov na Boga vedno in v vsem.

   gotquestionsneprenehomamolite

   Odgovori
3. Janez says:

   9. februarja, 2020 at 19:03

   »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3).

   “Kdor še nikoli ni prebral Govora na gori,” je rekel francoski katoliški pisatelj François Mauriac, “ne more vedeti, kaj je krščanstvo.” Jezus pravi, da so blagrovani (blagoslovljeni oz.”blaženi”) tisti, ki jih imamo običajno za poražene in nesrečne: “Blagor ubogim v duhu … Blagor žalostnim … Blagor čistim v srcu… Blagor preganjanim zaradi pravičnosti …” (Mt 5, 3-10). Grška beseda »makarios«, pomeni “blažen, srečen”… To je tisti, ki je deležen božje radosti, ki je izbral pot pravičnosti in resnice… “Blažen” je tisti, ki sreča (spozna) Boga in ga Bog blagoslovi…Stara zaveza razglaša za blaženega človeka, ki posluša, upošteva in spoštuje postavo –Božje zapovedi. Srečni so možje in žene, ki imajo veliko otrok in jih je Bog blagoslovil tudi z materialnimi dobrinami (5Mz 11, 2-6).Jezus pa oznanja nov pogled na vrednote. Blagoslovljeni ste vi ubogi, lačni, vi ki jokate… Vam pripada Božje kraljestvo. Blagri so vir upanja: revni in izključeni so ljubljenci nebeškega Očeta, ki bodo prvi stopili v Božje kraljestvo (Lk 6, 20–23; Mt 5,1-10).Jezus pričakuje od svojih učencev, od nas kristjanov (ne le od apostolov –škofov, duhovnikov, redovnikov) stalno, popolno, brezpogojno odločitev in zvestobo, ne le preprosto spoštovanje nekaterih verskih predpisov ali občasno opravljanje dobrih del.

   http://portal.rkc.si/uploads/0209/files/2018-10/vsebina-48/22020_defe.pdf

   Danes smo pri pridigi v naši cerkvi poslušali Jezusov gov0or na Gori. Vedno znova me prevzame ta govor Odrešenika, ki ni namenjen oblastnikom in bogatim, temveč revnim, ubogim, bolnim in soromašnim, ki jih je svet nekako izločil. Jezus je spodbudil vse uboge v duhu, zakaj njih je Nebeško kraljestvo. Amen. Janez

   Odgovori
4. hvala says:

   9. februarja, 2020 at 16:35

   ČE HOČEM, DA BO JEZUS ZARES GOSPOD MOJEGA ŽIVLJENJA, NE MORE BITI MOJ GOSPOD NIHČE DRUG, NITI JAZ SAM NE.

   NAJVEČJA OVIRA ZA DELOVANJE SVETEGA DUHA V NAS JE V NAS SAMIH, V NAS , KI SE NE ZNAMO ODPOVEDATI STVAREM ZARADI KRISTUSA IN MU NE DOPUŠČAMO, DA BI VZEL V POSEST NAŠE ŽIVLJENJE (Vojtech Kodet ).

   PRI KRSTU IN BIRMI SMO PREJELI DAROVE SVETEGA DUHA, PREJEMAMO PA JIH TUDI PRI DRUGIH ZAKRAMENTIH , KO MOLIMO VERO ALI BEREMO SVETO PISMO. (Vojtech Kodet).

   SPREJETI SVETEGA DUHA IN MU PUSTITI DELOVATI V SEBI POMENI, DA PRELOMIMO Z GREHOM IN GA PREMAGAMO. POGOSTO NAŠ NAJVEČJI GREH NI KAKŠNO DEJANJE, AMPAK ŽIVLJENJE BREZ BOGA, KO ŽIVIMO EDINOLE V SKLADU S SVOJIM HOTENJEM, S SVOJIMI MOČMI IN PRIČAKOVANJI. TAKO V SREDIŠČE SVOJEGA ŽIVLJENJA POSTAVLJAMO SVOJ “JAZ” , POTEM PA MORA OKOLI NJEGA PLESATI VSE DRUGO.
   ČE ŽIVLJENJE ŽIVIMO TAKO, DA SE ODLOČIMO BITI ODVISNI OD BOGA, TO NI PREPROSTO, A JE LEPO.(Vojtech Kodet ).

   PRAV TAKO SVETI DUH PRIHAJA NA POMOČ NAŠI SLABOSTI. SAJ NITI NE VEMO, KAKO JE TREBA ZA KAJ MOLITI , TODA SAM DUH POSREDUJE ZA NAS Z NEIZREKLJIVIMI VZDIHI. IN ON, KI PREISKUJE SRCA, VE, KAJ JE MIŠLJENJE
   DUHA, SAJ DUH POSREDUJE ZA SVETE, V SKLADU Z BOŽJO VOLJO (Rim, 8,25-27).

   A ČE PRAVIMO, DA V ŽIVLJENJU V BOGU ZMOREMO VSE, DA MORAMO TUDI MOLITI, KAKO NAJ OPAZIMO NAVZOČNOST SVETEGA DUHA V SVOJEM ŽIVLJENJU????????????????????

   CERKEV NAM PRAVI, DA JE VSAKOKRAT, KO MOLIMO , SVETI DUH NAVZOČ S SVOJO MILOSTJO IN NAS VODI PO POTI MOLITVE. TAKO NAS KORAK ZA KORAKOM UČI MOLITI. A NE SAMO TO: DUH MOLI V NAS.

   JANEZ ZLATOUSTI JE REKEL: “MOLITEV JE NEIZRAŽENA LJUBEZEN, KI NE PRIHAJA OD ČLOVEKA, AMPAK IZVIRA IZ BOŽJE MILOSTI. ZATO JE TREBA DATI PROSTOR SVETEMU DUHU , VENDAR TO NI SAMO PO SEBI VSEM RAZUMLJIVO.
   SVETI DUH NAS VODI, DA POSTANEMO SPOSOBNI SLAVLJENJA IN ZAHVALJEVANJA, IN ZARADI TEGA TUDI PREMAGAMO SVOJE SLABOSTI.

   SVETI DUH NAM POMAGA V MOLITVI PREPOZNAVATI BOŽJO VOLJO. (vse prepis iz Devetdnevnica k Svetemu Duhu-Vojtech Kodet).

   Odgovori
5. Miro says:

   9. februarja, 2020 at 15:37

   BOŽJA BESEDA: »O ŽENA, VELIKA JE TVOJA VERA! ZGODI NAJ SE TI, KAKOR ŽELIŠ!« (Mt 15,28)

   IZ PRIČEVANJA O NEIZMERNI BOŽJI LJUBEZNI: »ZAUPATI MORAM V NJEGOVO LJUBEZEN IN SPREJETI NJEGOVO VOLJO!«

   Kot je lepo poudarila pričevalka, ki s svojo spodbudno življenjsko izkušnjo pričuje za moč žive, dejavne Božje besede, je pri vseh čudežnih ozdravljenjih, ki jih je storil Jezus, odločilnega pomena vera. Jezus sam želi potrditev vere, ali pa jo sam spodbuja: »Ne boj se, samo veruj!« »O, žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« … (navaja še nekatere primere iz evangelija).

   In nadaljuje: Ni dovolj, da Jezusa poznam. Verovati moram v Njegovo živo prisotnost in čudežno moč ter ljubezen, s katero lahko spreminja človeka in svet. Nato moram Jezusa prositi za dar ozdravljenja, telesnega, duševnega ali duhovnega. Zaupati moram v Njegovo ljubezen in sprejeti Njegovo voljo. Morda Jezus ne usliši takoj, včasih se zdi, da sploh ne usliši naše prošnje. Šele čez čas ugotovimo, da nas je Jezus uslišal, a na povsem drug način, kot smo si mi želeli. Zame je prelil svojo dragoceno kri in daroval svoje življenje. Ljubi me že od vsega začetka mojega življenja in je z menoj v vsakem času, tudi ko sam hodim po svojih potih, ki me vodijo proč od Njega. Ljubi me tudi, ko padam vedno znova v greh, ljubi me kljub vsem mojim napakam, slabostim.

   Pričevalka je poudarila tudi: Vsakodnevna molitev in sveta maša s svetim obhajilom, pogosta sveta spoved, ostali zakramenti, redno branje Svetega pisma in verskega tiska, dobra dela v skupnosti in župniji, slavljenje, pričevanje in poučevanje v molitvenih občestvih so zdravila, ki nam jih daje Jezus po sveti Cerkvi. Moja izkušnja in pot ozdravljenja to potrjujeta.

   O tem čudovitem pričevanju več na http://prenova.rkc.si/index.php/publikacije/pricevanja/123-pot-ozdravljenja

   Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!
   Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

   Odgovori
6. hvala says:

   9. februarja, 2020 at 13:10

   VELIKOKRAT RAZMIŠLJAM O SALOMONOVEM KRALJEVANJU.
   SALAMON JE MLAD PREVZEL OBLAST PO SMRTI OČETA DAVIDA.
   TISTO NOČ SE JE BOG PRIKAZAL SALOMONU IN MU REKEL: “PROSI, KAJ NAJ TI DAM!”

   SALOMON JE REKEL BOGU: “POSTAVIL SI ME NAMREČ ZA KRALJA ČEZ LJUDSTVO, KI JE ŠTEVILNO KAKOR PRAH ZEMLJE . DAJ MI ZDAJ MODROST IN ZNANJE, DA BO ZNAL ODHAJATI IN PRIHAJATI PRED TEM LJUDSTVOM. KAJTI KDO BI SICER MOGEL VLADATI TEMU TVOJEMU LJUDSTVU?”

   BOG JE REKEL SALOMONU:” KER TI JE BILO TO PRI SRCU IN NISI PROSIL BOGASTVA, PREMOŽENJA IN SLAVE, NE SMRTI SVOJIH SLUŽABNIKOV, IN TUDI NISI PROSIL DOLGEGA ŽIVLJENJA, TEMVEČ SI PROSIL ZASE MODROSTI IN ZNANJA, DA BI MOGEL VLADATI MOJEMU LJUDSTVU, KATEREMU SEM TE POSTAVIL ZA KRALJA, TI BO DANA MODROST IN ZNANJE. PA TUDI BOGASTVO, PREMOŽENJE IN SLAVO TI BOM DAL, KAKRŠNO NISO IMELI KRALJI, KI SO BILI PRED TEBOJ, IN TUDI ZA TABO NE BO TAKŠNEGA.”(2Krn 1,77-8, 10,12).

   VEMO, DA JE BOG , KAR JE OBLJUBIL SALOMONU IZPOLNIL. BILJ JE NAJMODREJŠI KRALJ NA SVETU, NAJBOGATEJŠI, IMEL JE SLAVO BOGASTVO. IZ VSEH KONCEV SVETA SO HODILI GLEDAT, KDO JE TA ČLOVEK TAKO PAMETEN , BOGAT.
   NOSILI SO MU ZLATA, SREBRA, IMEL JE LADJEVJE ITD………….KRALJICE IN KRALJI SO GA HODILI OBISKOVAT NA SVETU MU NI BILO ENAKEGA.

   BOG JE NAREDIL, KAR JE OBLJUBIL.

   VELIKOKRAT SE OB TEM ZAMISLIM, KOLIKO LJUDI PROSI ZA VODSTVO SVETEGA DUHA, ZA MODROST, DA BI ZNALI ŽIVETI V TEM SVETU.
   KAKO BI SICER SALOMON VLADAL TAKEMU LJUDSTVU, ČE NE BI PREJEL MODROST, SVETEGA DUHA IN DRUGE POTREBNE MILOSTI?.

   POSLUŠALA SEM PRIDIGO NEKEGA DUHOVNIKA, KI JE REKEL, ALI PROSIMO BOGA ZA SVETEGA DUHA, KOLIKOKRAT GA PROSIMO ZA TO. ?

   PA ČE RAZMIŠLJAM DALJE, KOLIKO STARŠEV PROSI ZA MODROST, ZA VODSTVO SVETEGA DUHA ZA SVOJE OTROKE, SORODNIKE ITD….DANES SO PASTI NA VSAKEM KORAKU, STARŠI LAHKO NAJVEČ NAREDIMO ZA SVOJE OTROKE Z ZGLEDOM, PROSIMO ZA NJIH, DA JIM BO BOG DAL MODROST, VODENJE PO SVOJEM DUHU, DA BODO PRAVILNO REAGIRALI NA VSAKEM KORAKU .

   JAZ MISLIM IN REČEM, DA JE NAJVEČJA DEDIŠČINA, KI JO LAHKO STARŠI ZAPUSTIMO IN IZPROSIMO OD BOGA OTROKOM, PROSITI ZA NJIH, DA JIM POŠLJE SVETEGA DUHA, DA BODO PREJELI NJEGOVE DAROVE, KAJTI LE V TEM JE PRAVO ŽIVLJENJE. BOG NAM BO VSE DRUGO TUDI DAL, KER VE KAJ JE POTREBNO TUDI ZA TELESNO PREŽIVETJE.

   SAJ ON JE POPOLN, NE DAJE SAMO POLOVIČNO, KOT MI RAZMIŠLJAMO, AMPAK PRESKRBI V CELOTI ZA VSE POTREBNO. IZ SVETEGA PISMA VIDIMO, DA JEZUSOVI UČENCI IN JEZUS NISO IMELI POMANJKANJA, SAJ SO DAJALI REVNIM IN UBOGIM IN JIM POMAGALI.

   V DROBNI KNJIŽICI, KI SEM JO ŽE OMENJALA TO JE DEVETDNEVNICA K SVETEMU DUHU, (napisal Vojtesh Kodet), SO ZA VSAK DAN MOLITVE K SVETEMU DUHU, ZELO KRATKE .

   SVETI DUH NAS TUDI OSVOBAJA VSEGA, KAR JE NEGATIVNO. TAKO SPREMINJA V PRAH IN PEPEL TUDI VSA NAŠA IZGOVARJANJA IN “CINCANJA”; “AMPAK” , “VENDAR”, “RAD BI..””LEPO BI BILO”, A”…………..
   PRAV TAKO NOČE SLIŠATI NAŠIH “ČE”…………..”ČE BI IMEL”, “ČE BI ŽIVEL V DRUGIH ČASI”, “V DRUGAČNEM OKOLJU”, ………….
   TAKO HOČE ODPRAVITI TUDI VSA NAŠA ZDIHOVANJA.”UF”, “ALI” “IN SPLOH” IN PODOBNO ZDOLGOČASENOST IN LENOBNOST, KI NAREDI LJUDEM VEČ SLABEGA, KOT VSE DRUGE RAZVADE SVETA.

   OGENJ SVETEGA DUHA SPREMENI VSAK “TODA” V HOČEM,
   VSAK “ČE” V DA,

   “DA, SPREJMEM TO, KAR IMAM IN SE BOM S SRCEM IN DUŠO PRIZADEVAL, DA TO KORISTNO UPORABIM. DA SPREJMEM OKOLJE, V KATEREM ŽIVIM, IN SE OBVEŽEM, DA BOM POSKRBEL ZA TO, DA BO VEDNO BOLJŠE……….(prepis Ognjišče).

   SEDAJ PA ŠE NEKAJ IZ MOJEGA ŽIVLJENJA.
   MI LJUDJE PONAVADI REČEMO:
   “JOJ ZAKAJ TEGA NISEM PREJ VIDEL, ZAKAJ NISEM NA TO PREJ POMISLIL, ZAKAJ NISEM ŠEL TAM IN TAM, ZAKAJ NISEM TEGA REKEL TEMU IN TEMU ITD……………..,,

   AMPAK TEMU NI TAKO. GOSPOD MI JE POKAZAL IN ME PODUČIL O TEM. NEKOČ SEM ZA NEKO STVAR GLEDALA NASLOV NE VEM KOLIKO ČASA, AMPAK NISEM ODPRLA IN PREBRALA. PO DOLOČENEM ČASU SEM ODPRLA IN PREBRALA. V TISTEM SEM ODKRILA NEKAJ, KAMOR SEM POTEM PO BOŽJI PREVIDNOSTI BILA TUDI POSLANA.
   AMPAK VIDITE. NIČ VEČ NISEM REKLA, JOJ ZAKAJ PA TEGA NISEM PREJ POGLEDALA,. KAJTI GOSPOD IMA ZA VSAKO ZADEVO, STVAR, SKRATKA VSE, SVOJ ČAS. TOČNO DO MILJONINKE SEKUNDE , BI REKLI MI LJUDJE. NE SMEMO PREHITEVATI.

   NA TO JE TUDI JOJCE MEYER OPOZORILA, V KNJIGI, KO OPISUJE , KAKO SO KUPOVALI, MISLIM DA NEKO POSLOVNO STAVBO ZA ORGANIZACIJO. POVEDALA JE, DA SE JE NA VSE NAČINE TRUDILA, LETALA SEM IN TJA, KJE DOBITI STAVBO, KI BO PRIMERNA CENOVNO IN KRAJEVNO. OPISUJE, DA JE TO POČELA KAR NAPREJ.
   POTEM, PA JE GOSPOD PO DOLOČENEM ČASU , NEKAKO PO TREH LETIH PRESKRBEL STAVBO, KI SO JO KUPILI ZA PRIMERNO CENO, ČUDOVITO NA ČUDOVITI LOKACIJI. ONA JE TUDI TA DOGODEK OBRAZLOŽILA, DA PAČ NAŠE ZALETAVANJE NE BO PRINESLO SADU, DO ČASA , KI GA JE GOSPOD DOLOČIL.

   ČE BOSTE POZORNI, BOSTE TUDI VI ZAČELI OPAŽATI V VAŠEM ŽIVLJENJU TAKŠNE DOGODKE. TREBA SE JE PREPUSTITI IN POČAKATI NA ČAS, KI GA JE DOLOČIL GOSPOD.

   PRIDI SVETI DUH,
   RAZSVETLI Z LUČJO NAM RAZUM!

   Odgovori
7. Janez says:

   9. februarja, 2020 at 12:10

   Dobrota je prelivanje lastnega jaza v druge. Druge postavimo na mesto lastnega jaza. Z drugimi ravnamo tako, kakor bi želeli, da oni ravnajo z nami. Svoja mesta zamenjamo z drugimi. Pojem »samo jaz«nam sčasoma postane tuj in drugi postanejo »jaz«. Naše samoljubje postane nesebičnost. Kadarkoli in kjerkoli govorimo o kreposti ali čednosti, moramo misliti na Boga. Kaj pa je prelivanje lastnega jaza v druge pri Njem, Najsvetejšem? To so njegova dela stvarjenja. Stvarstvo samo, to je Njegova dobrota…Bog – Dobrota je začetek vsake druge dobrote. Dobrota prihiti na pomoč vsakomur, ki je pomoči potreben,in prav to je funkcija Božjih lastnosti do ustvarjenih bitij. Božja vsemogočnost neprestano dopolnjuje pomanjkanje naših moči, Božja pravičnost popravlja, izboljšuje, spreminja naša zmotna mnenja, Njegovo usmiljenje tolaži soljudi, ki trpe zaradi naše krivičnosti.

   Dobrota je podobna Božji milosti, kajti ljudem daje nekaj, česar sami ne morejo imeti niti po svoji individualnosti niti po svoji naravi. Dobrota daje človeku to, kar mu manjka, na primer tolažbo, ki nam jo more dati samo nekdo drug. Dobrota prinaša veselje vsepovsod, razveseljuje na široko. Pod vplivom dobrote zažive sposobnosti za življenje, dobrota te oživljene sposobnosti ogreje in jih napolni z blagodejnim vonjem… Ako more dobrota lajšati bolečino, stori več kot to: dobrota ublaži in odstrani bolečino. Ako pomaga pomanjkanju, stori več kot to; samo pomagati ji ni dovolj… Čeprav je varčna pri dajanju, pa ne varčuje s prisrčnostjo, s katero daje… Od katerekoli strani opazovana,je dobrota tesno spojena z mislijo na Boga, povezana je z Bogom samim. Njena temeljna sila, skrivnostna gonilna moč je naravno čustvo, najplemenitejša osnova našega bistva, najpristnejši ostanek Božje podobe, po kateri smo bili ustvarjeni. Dobrote ne smemo podcenjevati in je ocenjevati kot naravni poganjek našega naravnega nagnjenja. Dobrota je plemstvo človeka. V vseh svojih oblikah odraža nebeško podobo. Izliva se v nebeške tajnosti. Je mnogo bolj Božja kot čisto človeška; človeška pa je zato, ker je odsev človeške duše prav tam, kjer je Božja podoba v njej najgloblje vtisnjena. Dobrota dela življenje znosnejše. Breme življenja pritiska na ramena mnogih človeških otrok… Za mnoge ljudi je življenje skoraj neznosno in grozi, da postane z vsakim trenutkom še neznosnejše… Tedaj je naloga dobrote, da napravi življenje bolj znosno. Čeprav pri tem prizadevanju doseže le delni uspeh, čisto brez uspeha dobrota nikdar ne ostane. Dobrota voljno služi Bogu Stvarniku in tako dejansko in uspešno pripravlja pot Zveličarju. Dobrota neprestano išče duše, ki so zabredle in žive v zmoti in grehu, in, ko jih najde, jih vodi nazaj k Bogu. Dobrota trka na srca in jih odpira; tudi taka, ki se zde trdovratno zaprta. Skoraj vsi ljudje imajo v sebi, v največji globini svoje duše, več dobrega kot morem spoznati v vsakodnevnem občevanju s človekom. Da, domala vsi ljudje poneso mnoge nerazvite plemenitosti s seboj v grob, le pri nekaterih prodro na dan… Pod vlivom dobrote ožive mnoge kreposti in z mladostno silo zatro mladostne razvade. Nepričakovano, hipoma odkrijemo skromnost, ponižnost v skritem kotičku srca, kjer je bilo dolga leta varno zatočišče, prava temnica greha! Čudovito je opazovati, kako zna Božja milost delovati na najbolj brezupne značaje… Dobrota ne samo razkriva, ampak tudi pospešuje, daje življenje in moč na novo odkritim krepostim. Dobrota bedi nad duševnim okrevanjem, ga varuje in brani pred nevarnostmi. In kako prilagodljiva je dobrota! Najprej se pojavi kot poizvedovalec, nekak oglednik Božje milosti, kmalu pa postane njen spremljevalec in vojščak, vojščak, ki vzdrži vsako bitko, junak, ki v razdobju 5000 let komaj razume, kaj je poraz. To je delovanje dobrote, ki od ranega jutra do poznega večera vrši službo v človeških srcih… Dobrota zmanjšuje število grehov. Nič ni za dušo večje vrednosti kot dobrota.

   Nadaljnji vpliv dobrote na človeško srce je v tem, da vliva pogum v prizadevanju za duhovni napredek. Povrh vsega je dobrota še nalezljiva. Nobeno dobro delo ni ostalo nikdar omejeno samo nase. Poseben znak dobrote je rodovitnost, saj eno dobro delo že vodi v drugo, tretje itd… Eno dobro dejanje požene korenine v vse smeri, korenine poganjajo in ustvarjajo vedno nove poganjke… Rodovitnost se pokaže predvsem pri tistem, ki je bil deležen naše dobrote. In prav to je največji uspeh dobrote, da zbudi v drugem dobrotljivost, da napravlja druge dobrotljive. Najbolj dobrotljivi so navadno ljudje, ki so bili sami v veliki meri deležni dobrote… V splošnem velja pravilo, da dobrota napravlja ljudi dobre… Zato svojim bližnjim ne moremo storiti nič boljšega, kot da smo z njimi dobri.

   Biti do samega sebe dobrotljiv je čisto posebna poteza v duhovnem življenju. Dobrota ima skrivnostno, čudovito moč: pod njenim vplivom zaživi v duši skriti izvir veselja… Notranje veselje sledi skoraj vsakemu dobremu delu… Dobrota nas dela Bogu podobne, če se vadimo v njej iz verskih nagibov ali motivov. Po dobroti prihaja v nas mnogo milosti, toliko, da bi mogle napraviti iz nas svetnike. Dobrotljivost ni plod vneme začetnikov, temveč plod vztrajnosti napredujočih. Iz krščanske dobrotljivosti se rodi ponižnost. Dobrota nam daje zelo veliko. Skoraj bi lažje našteli, česa ne daje. Vedno in povsod ustvarja čudovite spremembe.Dobrota je, preprosto povedano, velika Božja milost pri človeku. Kjer je že naravna, naj postane nadnaravna.

   Vir:Dr. Friderik Viljem Faber O Dobroti, Nadškofijski Ordinariat v Ljubljani v letu 1991. Že objavljeno.

   D0brota je izrednio pomembna za kristjane, saj pomeni, da nimamo v sebi egoizma in konkurenčnega boja za oblast in dobrine, temveč da sledimo Jezusovemu Evangeliju nesebičnega darovanja in razdajanja drugim ljudem. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte naprej. Brez spolnjevanja Jezusovihn Evangelijskih Naukov tvegamo, da nas Jezus ob koncu dni ne bom poznal. Pojdite od mene vsi, ki ste delali krivico in noste delali dobrih del. Lačen sem bi, žejen sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil……..Premislimo in se zavedakjmo da je Jezusov Evangelij namenjen vernim ljudem kot Potokaz Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni. Amen. Janez

   Odgovori
8. Janez says:

   9. februarja, 2020 at 11:45

   ČLOVEŠKA DOBROTA, ODSEV BOŽJE DOBROTE.- POVZETEK ( pisec brat Alojz iz Taizeja)
   »Ko pridobivaš dobroto, postajaš podoben Bogu. Ustvari si usmiljeno in dobrohotno srce, da boš oblekel Kristusa. (sv. Bazilij)«.

   Božja dobrota bo imela v življenju slehernega človeka zadnjo besedo. Da bi bila vera v Božjo dobroto prepričljiva, mora dobiti obliko, se utelesiti v preprostem življenju vzajemne delitve in zastonjskosti, kjer je odpuščanje v središču odnosov. Odkrivanje Božje dobrote postane klic za prebujanje dobrote v našem lastnem življenju. Poslušati evangeljski klic k dobroti ni enako temu, da si nekdo postavi visoko moralni cilj in ga nato skuša doseči. Božja beseda je živa: če pustimo, da klic pade v naša ušesa, bo to v naših srcih sprožilo spremembo, klic nas bo pritegnil in naša volja mu bo rada sledila.

   Božja dobrota poziva našo dobroto. Naša dobrota ne izvira iz nas, je samo odsev Božje dobrote. Naša dobrota je vselej pomanjkljiva in kaže na absolutno, na večjo dobroto. Njeno bistvo je v tem, da je znak Božje dobrote, pričevanje troedinega Boga. Če povežemo dve evangeljski vrednoti, dobroto in preprostost, se okrog njiju ustvari upanje. Dobrota, povezana s preprostostjo srca nas pripravi, da postanemo pozorni na obubožane, na trpeče, na stisko otrok. Dobrota preseneča in včasih izzove celo občudovanje… Dobrota sproži ali ojača odločitev zaupati v Boga. Če je preprostost en izraz dobrote, lahko rečemo, da je zastonjskost njen drugi izraz. Bog se nikdar ne vsiljuje,v njem ni nasilja. Želel je, da bi človek ljubil svobodno in zastonjsko… Zastonjskost pomeni biti brez osebnih interesov. Pomeni da smo hvaležni Bogu in da iz srca delamo dobro, ker ljubimo Boga in Ljudi brez kakršnihkoli interesov ali pričakovanj na povračilo. Razdajajmom se tako kot Mati terezija v Kalkuti s sestrami, ki so pomagale ubogim in bolnim revežem 24 ur na dan ter Ljubile Boga in se mu zahvaljevale kako je Dober in Usmiljen.

   Janez XXIII. je dobroti namenil častno mesto in pri tem je šlo za zavestno odločitev, ki so jo včasih imeli za naivnost in zato je zelo trpel. Dobrota še zdaleč ni slepa. Pomeni razločevanje in tudi notranji boj. »Bog nas na pot pošilja z iskro dobrote v naših dušah, ki samo čaka, da se razplamti.« Človek je za bližnjega vir veselja. »Moje veselje.« (sv Serafim iz Sarova).

   »Moram preveriti svoje prepričanje, da je dobrota globlja od najglobljega zla. In če vera, če vere imajo smisel, potem je njihov smisel v tem, da dobroti utrejo pot do ljudi, da jo iščejo tam, kjer je povsem poniknila… Dobrota ni le odgovor na zlo, ampak tudi odgovor na nesmisel. In mislim, da je oznanjanje dobrote temeljna hvalnica.« (Paul Ricoeur).

   Dobrota ni prazna beseda, ampak sila, sposobna preoblikovati svet. »Bog, ki nas ljubiš, premišljevanje tvojega odpuščanja postane izžarevanje dobrote v ponižnem srcu, ki se ti zaupno izroča.« (br. Roger iz Taizeja).

   Odgovori
9. Janez says:

   9. februarja, 2020 at 11:36

   RAZMISLEKI O NAŠI MOLITVI K BOGU – RAZNI POVZETKI
   Ljudje smo po naravi religiozna bitja, zato je spraševanje po presežnem del našega vsakdanjega bivanja. Neglede na to v kateri časovni pas tekom zgodovine pogledamo lahko vidimo, da so bila spraševanja po transcendentnem nenehno prisotna. Osrednja značilnost molitve je to, da je za vsakega posameznika nekaj subjektivnega. Molitev je povzdigovanje duha k Bogu ali prošnja k Bogu za zdravje, službo, delo, pomoč, ustrezne dobrine idr. Molitev je lahko splošno opredeljena kot usmerjanje misli, prošenj k Bogu, svetnikom. Sama molitev pa ima drugačen pomen za nekoga, ki je veren in/ali za nekoga, ki to ni, zato v vsaki religiji poznamo različne vrste molitev.Od kod in kako govorimo Bogu, ko molimo? Z višine našega napuha in naše samovoljnosti ali iz »globočine« (Ps 130,14) iskrenega, gorečega, ponižnega in skesanega človeškega srca? Kdor se ponižuje, je povišan (prim. Lk 18,9-14). Ponižnost je temelj molitve. »Ne vemo, kaj je treba prositi, kakor je treba« (Rim 8,26). Ponižnost je priprava za prejem nezasluženega daru molitve: Človek je pred Bogom berač pravi Sv. Avguštin. Krščanska molitev je odnos zaveze med Bogom in človekom v Kristusu. Je Božja in človekova dejavnost; izvira iz Svetega Duha in iz nas, vsa je naravnana k Očetu, v zedinjenju s človeško voljo učlovečenega Božjega Sina.

   Sv. Avguštin med drugim spregovori o molitvi v Govorih o Prvem Janezovem pismu (7, 9-11). Ker Boga nikoli ni nihče videl ga moramo iskati s srcem in ne očmi. V svojem komentarju razlaga, da si če bi gledali z očmi lahko Boga predstavljamo kot svetlobo, torej nakaj kar je tako neizmerno veliko, da vse zaobjema in povsod prisotno ali kot nekega častitljivega starca. Ampak to ni pravilna predstava o Bogu. Avguštin poudarja, da moramo Boga gledati na takšnega kot je: Bog je ljubezen (1Jn 4,8). Kakšen Bog fizično je ne moremo opredeliti lahko pa povemo kakšna je ljubezen. Njene noge vodijo k Cerkvi, roke dajejo ubogim, oči opazijo tistega, ki je v pomanjkanju, ušesa ima za poslušanje. Tej udje niso krajevno določeni ampak, jih vsak, ki v sebi nosi ljubezen s pomočjo svojega uma vidi kot celoto. Do takega pojmovanja Boga, lahko pridemo samo z molitvijo in ne z nekim razumskim človeškim dokazom. V svojih delih ali epistolah Sv. Avguštin piše tudi o hrepenenju, ki je preizkušeno v molitvi. Saj samo preko slednjih nas lahko Ljudi pripravlja za sprejemanje tega, kar nam je Bog pripravljen dati.

   Razni povzetki in izpiski iz religioznih, bogoslovnih in drugih študijskih gradiv dani v razmislek. Molimo in prosimo Boga za Božji Mir in Božje Vodstvo ter Navdih Svetega Duha, da bomo delali vse tisto, kar je prav v Božjih Očeh in ne kar je prav po človeški pameti. Janez

   Odgovori
10. Miro says:

    8. februarja, 2020 at 18:36

    EVHARISTIJA JE RADOSTNO SREČANJE S PRIJATELJEM, KI JE VEDNO NA RAZPOLAGO!

    – S tem zakramentom
    vračamo med ljudi
    tistega Boga, ki se mnogim zdi skrit,
    a si je izbral,
    da ostane z nami v vseh urah življenja,
    tudi v najbolj tragičnih.
    (Giacomo Biffi)

    – Evharistija
    je radostno srečanje s prijateljem,
    ki je vedno na razpolago
    in h kateremu pridemo, kadar hočemo,
    ne da bi se nam bilo treba
    vnaprej napovedovati.
    (Wilhelm Mühs)

    – Ko se hranimo
    z Jezusovim telesom in njegovo krvjo,
    postajamo njegovo telo in njegova kri.
    Vendar nas lahko njegov duh oživlja
    in vlada v nas samo toliko,
    kolikor smo udje njegovega telesa.
    (Edith Stein)

    (Povzeto po: Kruh, ki daje življenje, misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Janez says:

      9. februarja, 2020 at 12:01

      Kot sem že nekajkrat zapisal na teh straneh podpiram vse krščanske napore in trud vernikov, da molimo, da se spovedujemo, da sprejemamo Sveto Evharistijo, dodajam pa, da je potrebno,mkar priznbaj0 naši duhovniki na srečanjih dekanij, nato dodati še poleg Zakramentalizacije in Molitve tudi Evangelizacijo ali da prelijemo v Življenje našo Krščansko Vero, Evharistijo, naše Molitve tudi v konkretna evangelijska dejanja Ljubezni, Usmiljenja, Dobrote, Samaritanske pomoči in služenja drugim, da tako dejansko pokažemo, da kar Verjemo in Molimo tudi Živimo in smo tako podobni Kristusu. Sicer nekaj manjka in potem poslušamo ateiste, da tako vidijo le: “Poslušajte nas in ne glejte nas”! Ne glede na vse pa moramo Kristjani vztrajati, saj imamo Biblijo, Odrešenika, Božji Blagoslov in Moč, da vztrajamo v Krščanski Veri in Življenju tako, da smo dobri kristjani in dobri ljudje, ki Ljubijo Boga Odrešenika in Učenika z besedmim in dejanji, vedno in povsod. Ne moremo biti slabi oz. hudobnji ljudje in dobri kristjani! Zatom je Pot k Jezusu strma in naporna, vcendar lepa in Odrešujoča za nas ljudi, ki smo grešniki in ki brez Boga nič ne zmoremo! Molitev je res pesem Duše in pogovor z Bogom, ko se pogovorimo z Jezusom; nato pa je treba vse kar je Pravično in Dobro preliti še v naše Življenje, da bomo res kristjani, ki smo podobni Jezusu in ne le poznavalci vseh svetih Božjih zapovedi in črkobralski farizeji, ki pravijo, da je človek zaradi sobote in ne obratno. Biblija je zaradi človeka in ni človek zaradi Biblije; ta nam je dana kot potokaz, ko poslušamo Boga, kam naj gremo, da gremo po Poti k Jezusu. Amen. Janez

      Odgovori