Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   10. maja, 2021 at 11:03

   ZBRANE IN POVZETE NEKATERE MISLI O DOBROTI V PREMISLEK

   O DOBROTI (Dr. Friderik Viljem Faber)
   Posebno ena sila, ena moč je v človeku, katero vse premalo upoštevamo, vse premalo z njo računamo, je dovolj ne poznamo in ji ne posvečamo dovolj pozornosti… To je sila, ki je zmožna preobraziti svet, ga osrečiti ali nesreče na svetu vsaj tako zmanjšati, da bi življenje na zemlji postalo popolnoma drugačno, lepše, srečnejše… Ta čudežna sila, ta moč je dobrota.Nesrečni smo v glavnem zato, ker mi, ki sestavljamo svet, torej prebivalci zemlje, nismo dobri.Knjiga O Dobroti nima primere v literaturi o duhovnem življenju in bi jo morali prebrati vsi Evropejci, je zapisal v uvodu knjižice pater Leopold frančiškan ob izidu leta 1991.

   Kaj je torej dobrota?
   Dobrota je prelivanje lastnega jaza v druge. Druge postavimo na mesto lastnega jaza. Z drugimi ravnamo tako, kakor bi želeli, da oni ravnajo z nami. Svoja mesta zamenjamo z drugimi. Pojem »samo jaz«nam sčasoma postane tuj in drugi postanejo »jaz«. Naše samoljubje postane nesebičnost. Kadarkoli in kjerkoli govorimo o kreposti ali čednosti, moramo misliti na Boga. Kaj pa je prelivanje lastnega jaza v druge pri Njem, Najsvetejšem? To so njegova dela stvarjenja. Stvarstvo samo, to je Njegova dobrota…Bog – Dobrota je začetek vsake druge dobrote. Dobrota prihiti na pomoč vsakomur, ki je pomoči potreben,in prav to je funkcija Božjih lastnosti do ustvarjenih bitij. Božja vsemogočnost neprestano dopolnjuje pomanjkanje naših moči, Božja pravičnost popravlja, izboljšuje, spreminja naša zmotna mnenja, Njegovo usmiljenje tolaži soljudi, ki trpe zaradi naše krivičnosti.

   Dobrota je podobna Božji milosti, kajti ljudem daje nekaj, česar sami ne morejo imeti niti po svoji individualnosti niti po svoji naravi. Dobrota daje človeku to, kar mu manjka, na primer tolažbo, ki nam jo more dati samo nekdo drug. Dobrota prinaša veselje vsepovsod, razveseljuje na široko. Pod vplivom dobrote zažive sposobnosti za življenje, dobrota te oživljene sposobnosti ogreje in jih napolni z blagodejnim vonjem… Ako more dobrota lajšati bolečino, stori več kot to: dobrota ublaži in odstrani bolečino. Ako pomaga pomanjkanju, stori več kot to; samo pomagati ji ni dovolj… Čeprav je varčna pri dajanju, pa ne varčuje s prisrčnostjo, s katero daje… Od katerekoli strani opazovana,je dobrota tesno spojena z mislijo na Boga, povezana je z Bogom samim. Njena temeljna sila, skrivnostna gonilna moč je naravno čustvo, najplemenitejša osnova našega bistva, najpristnejši ostanek Božje podobe, po kateri smo bili ustvarjeni. Dobrote ne smemo podcenjevati in je ocenjevati kot naravni poganjek našega naravnega nagnjenja. Dobrota je plemstvo človeka. V vseh svojih oblikah odraža nebeško podobo. Izliva se v nebeške tajnosti. Je mnogo bolj Božja kot čisto človeška; človeška pa je zato, ker je odsev človeške duše prav tam, kjer je Božja podoba v njej najgloblje vtisnjena. Dobrota dela življenje znosnejše. Breme življenja pritiska na ramena mnogih človeških otrok… Za mnoge ljudi je življenje skoraj neznosno in grozi, da postane z vsakim trenutkom še neznosnejše… Tedaj je naloga dobrote, da napravi življenje bolj znosno. Čeprav pri tem prizadevanju doseže le delni uspeh, čisto brez uspeha dobrota nikdar ne ostane. Dobrota voljno služi Bogu Stvarniku in tako dejansko in uspešno pripravlja pot Zveličarju. Dobrota neprestano išče duše, ki so zabredle in žive v zmoti in grehu, in, ko jih najde, jih vodi nazaj k Bogu. Dobrota trka na srca in jih odpira; tudi taka, ki se zde trdovratno zaprta. Skoraj vsi ljudje imajo v sebi, v največji globini svoje duše, več dobrega kot morem spoznati v vsakodnevnem občevanju s človekom. Da, domala vsi ljudje poneso mnoge nerazvite plemenitosti s seboj v grob, le pri nekaterih prodro na dan… Pod vlivom dobrote ožive mnoge kreposti in z mladostno silo zatro mladostne razvade. Nepričakovano, hipoma odkrijemo skromnost, ponižnost v skritem kotičku srca, kjer je bilo dolga leta varno zatočišče, prava temnica greha! Čudovito je opazovati, kako zna Božja milost delovati na najbolj brezupne značaje… Dobrota ne samo razkriva, ampak tudi pospešuje, daje življenje in moč na novo odkritim krepostim. Dobrota bedi nad duševnim okrevanjem, ga varuje in brani pred nevarnostmi. In kako prilagodljiva je dobrota! Najprej se pojavi kot poizvedovalec, nekak oglednik Božje milosti, kmalu pa postane njen spremljevalec in vojščak, vojščak, ki vzdrži vsako bitko, junak, ki v razdobju 5000 let komaj razume, kaj je poraz. To je delovanje dobrote, ki od ranega jutra do poznega večera vrši službo v človeških srcih… Dobrota zmanjšuje število grehov. Nič ni za dušo večje vrednosti kot dobrota.

   Nadaljnji vpliv dobrote na človeško srce je v tem, da vliva pogum v prizadevanju za duhovni napredek. Povrh vsega je dobrota še nalezljiva. Nobeno dobro delo ni ostalo nikdar omejeno samo nase. Poseben znak dobrote je rodovitnost, saj eno dobro delo že vodi v drugo, tretje itd… Eno dobro dejanje požene korenine v vse smeri, korenine poganjajo in ustvarjajo vedno nove poganjke… Rodovitnost se pokaže predvsem pri tistem, ki je bil deležen naše dobrote. In prav to je največji uspeh dobrote, da zbudi v drugem dobrotljivost, da napravlja druge dobrotljive. Najbolj dobrotljivi so navadno ljudje, ki so bili sami v veliki meri deležni dobrote… V splošnem velja pravilo, da dobrota napravlja ljudi dobre… Zato svojim bližnjim ne moremo storiti nič boljšega, kot da smo z njimi dobri.

   Biti do samega sebe dobrotljiv je čisto posebna poteza v duhovnem življenju. Dobrota ima skrivnostno, čudovito moč: pod njenim vplivom zaživi v duši skriti izvir veselja… Notranje veselje sledi skoraj vsakemu dobremu delu… Dobrota nas dela Bogu podobne, če se vadimo v njej iz verskih nagibov ali motivov. Po dobroti prihaja v nas mnogo milosti, toliko, da bi mogle napraviti iz nas svetnike. Dobrotljivost ni plod vneme začetnikov, temveč plod vztrajnosti napredujočih. Iz krščanske dobrotljivosti se rodi ponižnost. Dobrota nam daje zelo veliko. Skoraj bi lažje našteli, česa ne daje. Vedno in povsod ustvarja čudovite spremembe. Dobrota je, preprosto povedano, velika Božja milost pri človeku. Kjer je že naravna, naj postane nadnaravna.

   Božja dobrota bo imela v življenju slehernega človeka zadnjo besedo. Da bi bila vera v Božjo dobroto prepričljiva, mora dobiti obliko, se utelesiti v preprostem življenju vzajemne delitve in zastonjskosti, kjer je odpuščanje v središču odnosov. Odkrivanje Božje dobrote postane klic za prebujanje dobrote v našem lastnem življenju. Božja dobrota poziva našo dobroto. Naša dobrota ne izvira iz nas, je samo odsev Božje dobrote. Naša dobrota je vselej pomanjkljiva in kaže na absolutno, na večjo Božjo dobroto. Njeno bistvo je v tem, da je znak Neskončne Božje dobrote, da je pričevanje Božje Milosti, Usmiljenja in Ljubezni našega Boga do nas ljudi.

   Vir: Dr. Friderik Viljem Faber O Dobroti (skrajšan povzetek), Nadškofijski Ordinariat v Ljubljani v letu 1991 in Medmrežje

   Ko pridobivaš dobroto, postajaš podoben Bogu. Ustvari si usmiljeno in dobrohotno srce, da boš oblekel Kristusa. (sv. Bazilij)

   Odgovori
2. Miro says:

   10. maja, 2021 at 9:38

   PAPEŽ FRANČIŠEK: JEZUS NAS VABI, NAJ OSTANEMO V NJEGOVI LJUBEZNI, DA BO NJEGOVO VESELJE V NAS

   Vprašamo se, katera je ta ljubezen, za katero pravi Jezus, naj ostanemo v njej, da bomo imeli njegovo veselje, katera je ta ljubezen? To je ljubezen, ki ima svoj vir v Očetu, kajti »Bog je ljubezen« (1Jn 4,8). Izvira kakor reka v Sinu Jezusu in preko Njega pride do nas njegovih stvaritev. On namreč pravi: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil« (Jn 15,9). Ljubezen, ki nam jo Jezus podarja, je ista, s katero Oče ljubi Njega, torej čista, brezpogojna in zastonjska ljubezen. Ni je mogoče kupiti, zastonj je. S tem, ko jo da nam, nas ima Jezus za prijatelje, saj nam je dal spoznati Očeta in nas tako vključi v svoje poslanstvo za življenje sveta. (odlomek iz včerajšnjega nagovora svetega očeta)

   Več o nagovoru svetega očeta na 6. velikonočno nedeljo na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-05/papez-francisek-jezus-nas-vabi-naj-ostanemo-v-njegovi-ljubezni.html

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   10. maja, 2021 at 7:36

   UPANJE TEMELJI NA BOŽJI DOBROTI, KI NAS JE USTVARILA, DA BI BILI SREČNI (Jean Guitton)

   – Najtežje uresničujemo pravičnost v govorjenju. Ko govorimo o drugih, skušajmo molčati o njihovih napakah in raje govorimo o njihovih dobrih lastnostih.

   – Upati pomeni verovati v prihodnost. Kristjani verujemo, da nam bo prihodnost, če imamo čisto srce, v veliko veselje. Upanje temelji na božji dobroti, ki nas je ustvarila, da bi bili srečni.

   – Tolažiti sočloveka, ne pomeni veliko govoriti, ampak ga tiho in neopazno spremljati. Beseda, ki je obstala na ustnicah, govori glasneje kot izgovorjena. Tolažiti pomeni pokazati drugim, da smo z njim. Osamljenost je bolj utrujajoča kot trpljenje.

   – Kristjani so bili vedno prepričani, da Jezus ne more ničesar odreči ženi, ki si jo je izbral za mater. V molitvi Zdrava Marija, ki jo tako pogosto ponavljamo, izročamo Mariji dva trenutka našega življenja: sedanjega in tistega ob uri naše smrti.

   – Po naši povezanosti z Bogom smo vsi dosti tesneje povezani z vsemi, kot smo povezani s svojimi najtesnejšimi prijatelji.

   (Jean Guitton, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
4. Miro says:

   9. maja, 2021 at 19:18

   KAKO VEDETI, KDAJ JE VAŠA JEZA ZDRAVA, IN KAJ STORITI, KO TO NI – V PRAVEM KONTEKSTU IN ZMERNOSTI IMA TUDI JEZA KORISTI, A HKRATI ZLAHKA POSTANE STRUP (Aleteia)

   V današnji družbi je vse bolj sprejemljivo, da se prepustimo javnim izbruhom. Jeza dobi pozornost, zato so tudi naslovi večine spletnih portalov napisani v konfliktnem slogu, ki privabljajo klike. Sčasoma jeza postane navada in se prenese v naše osebno življenje.

   V sporočilih grozimo drug drugemu, zaradi nesoglasij hitro prekinemo prijateljstva in na splošno spodbujamo nemire o tem, kdo nam je storil škodo in kakšno kazen si zaradi tega zasluži. Jezo lahko povzročijo tudi najbolj nepomembni dogodki.

   VSEM BI BILO BOLJE, ČE BI NAJPREJ GLOBOKO VDIHNILI

   Močno razburjenje lahko za trenutek sprosti naše napetosti, a zaradi njega smo na koncu žrtve. Jezni ljudje se počutijo nemočno, zato se odzivajo tako močno. Počutijo se žrtev življenja na splošno in njihovo usmerjanje jeze proti zunanjim vzrokom je način, kako poskušajo znova dobiti nadzor. A nikoli ne deluje. Jeza je stresna. Odganja prijatelje in ustvarja stalen občutek, da so bili krivični.

   Sčasoma življenje v nenehni jezi uniči našo sposobnost, da smo jezni na zdrav način, ko je to resnično upravičeno.

   Kot čustvo je jeza nevtralna in ima v ustreznem kontekstu celo koristi. Da bi znali presoditi, kdaj je jeza zdrava in dobra, preberite nekaj napotkov.

   JEZNI BODITE ZA DRUGE, NE ZASE

   Če neprestano nergate nad šefom v službi, voznikom, ki vozi pred vami ali nad svojimi otroki, ker vas motijo pri branju knjige, potem je to znak, da zavzamete drugačno perspektivo. Svet se ne vrti okrog vas. Vse te majhne stvari vas verjetno motijo, ker ste egocentrični. Manj narobe pa je, če se jezite v imenu osebe, ki ji je bila storjena krivica, to je namreč znak empatije in skrbi.

   PREPRIČAJTE SE, DA VAŠA JEZA NI USMERJENA NA DRUGO OSEBO

   Zdrava jeza je usmerjena v krivico ali sistematičen problem, ne bi se smela nanašati na druge ljudi. To ne pomeni, da nas nekateri ljudje ne motijo, vendar se to ponavadi zgodi, če pride do napačne komunikacije, slabega dneva ali česarkoli drugega.
   Ni nujno, da osebi zaradi tega oprostimo, vendar pa zagotavlja nekaj konteksta in podlago za odpuščanje. Zdrava jeza ne cilja na ljudi in ne išče maščevanja. Osredotoča se na temeljne vzroke stalnih težav.

   MORA BITI ZAČASNA

   Jeza kot trajno čustveno stanje je problematična. Čustva pridejo in gredo, temu se ne morete izogniti. Vsakič, ko se počutite jezne, vzemite premor, za trenutek pozabite na to močno čustvo in razumno preučite razlog. Jeza je zdrava, ko povzroči, da znova preučimo naše motive zanjo.

   PONUDITE POZITIVNO REŠITEV

   Zdrava jeza išče rešitev s pozitivno spremembo. Če ste jezni nase, naj bo to motivacija, da naredite nekaj sprememb v življenjskem slogu, bodisi v sebi ali v vašem okolju. Če ste vznemirjeni zaradi krivice, je lahko jeza motivacija za pogum pri iskanju novih rešitev. Jeza se sama po sebi nikoli ne konča. Vedno pa nas lahko motivira, da jo obrnemo v dobro in naredimo svet boljši.

   Povzeto po: aleteia.org

   https://si.aleteia.org/2019/02/25/kako-vedeti-kdaj-je-vasa-jeza-zdrava-in-kaj-storiti-ko-to-ni/

   Odgovori
5. Miro says:

   9. maja, 2021 at 18:56

   Priporočimo se Svetemu Duhu in se poglobimo v naslednjo čudovito molitev.

   JAZ SEM Z VAMI – S TEBOJ HODIM, BLIZU SEM, KO RAZPRAVLJAŠ ALI SE
   PREPIRAŠ NA POTI. BLIZU SEM, KO ME KLIČEŠ IN ČAKAŠ. JAZ SEM S TEBOJ
   VSE DNI DO DOVRŠITVE SVETA!

   Ne boj se, tu sem. S teboj sem v tvojih dnevih. Pogumen bodi, niti za hip te ne
   zapustim. Spoznaj me, jaz sem. Bil sem s teboj tudi takrat, ko si mislil, da sem
   daleč. Kajti jaz sem zvest svoji obljubi. S teboj hodim, blizu sem, ko razpravljaš
   ali se prepiraš na poti. Blizu sem, ko me kličeš in čakaš. Jaz sem s teboj vse dni
   do dovršitve sveta.

   Obljubil sem ti, da te ne bom zapustil sirote. Opri se na to obljubo. Ti si moja
   skrb, moje veselje. Meni si zaupal svoje križe in trudnosti. Rad ti jih odvzamem
   in želim, da v vsakem trenutku življenja čutiš mojo navzočnost. Zmeraj sem s
   teboj, v vsakem kraju, v vsakem času. Ni stvari, ki bi me mogla oddaljiti od tebe.
   Nikdar te ne zapustim. Ne tedaj, ko se zdi, da si ti mene zapustil, ne tedaj, ko
   me grobo zavrneš, ko se skrivaš pred menoj. Nikdar te ne zapustim.

   Zato me spoznaj. Tu sem. Ne očitaj mi več: “… če bi bil tukaj, ne bi …”
   Jaz sem tu. Vse vidim, zmeraj te spremljam. Zmeraj sem tu in povsod.

   A v obhajilu, v znamenju kruha, naj rečem tebi, Cerkvi in vsemu svetu: tu sem,
   nepreklicno. Za zmeraj bom z vami. Ne ločujem se od sveta, ki mu hočem biti
   kruh, hrana. Tu sem, da bom hrana lačnim, pijača žejnim. Tu sem, da bom
   počitek trudnim, moč slabotnim. Tu sem, da bi bil nepresahljiv vir življenja
   vsem, ki mislijo, da jim je življenja dovolj.

   (V nadaljevanju zberi pogum in spregovori Gospodu besede zaupanja in molitve.)

   Hvala ti, Gospod, da si tu. Zahvaljen za tvojo trdno obljubo. Zahvaljen, da
   imam kam iti in h komu priti. Ti me vedno čakaš. Hvala ti za ta neizrekljivi
   dar in znamenje tvoje navzočnosti. Nenehoma mi po njem govoriš, kar tako
   rad pozabljam: da si mi blizu in da me nikdar ne zapustiš.

   Gospod, kruh življenja, hrana lačnih, tolažba žalostnih, pijača žejnih, počitek
   trudnih: bodi vedno z menoj!

   Gospod, rad bi ti isto obljubil. Ne morem jamčiti za zvestobo svojim besedam,
   tolikokrat nisem zvest tistemu, kar obljubim. A v tem trenutku hočem vendarle
   obljubiti: tvoj sem! Naj bom s teboj, v tvoji bližini, v tvoji družbi. Naj nenehoma
   gledam znamenje tvoje navzočnosti in hodim v varstvu tvoje ljubezni; želim
   pogostoma obiskovati kraje, kjer ti prebivaš.

   Gospod, naj bom s teboj vse dni življenja. Vem, da ne živim, ko sem daleč od tebe.
   To ni življenje. Živim le, kolikor sem s teboj, ko sem v tvoji bližini.

   Tu sem Gospod. Častim te v skrivnostni navzočnosti. Prihajam k tebi z vsem
   svojim bitjem in življenjem. Vse dni svojega življenja razprostiram pred teboj in
   hočem biti poslušen tvoji prošnji in besedi: “Ostanite tu in bedite z menoj”
   (Mt 26,38).

   Avtor te molitve je p. Zvjezdan Linić (objavljeno v njegovem molitveniku Oče, slavim te).

   Odgovori
6. Miro says:

   9. maja, 2021 at 18:17

   EVHARISTIJA JE VIR IN VIŠEK KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA, SREDIŠČE VSEGA ŽIVLJENJA CERKVE – V EVHARISTIJI NAS GOSPOD VABI, NAJ SPREJMEMO ODLOČITEV, KI NAM JO PONUJA, IN NAJ PREJMEMO DAR NJEGOVEGA TELESA IN KRVI KOT HRANO VEČNEGA ŽIVLJENJA, TER NAM OMOGOČA VSTOPITI V OBČESTVO Z NJIM IN Z VSEMI UDI NJEGOVEGA MISTIČNEGA TELESA, KI JE CERKEV!

   Evharistija je zakrament, po katerem pri liturgičnem slavju Cerkve postane navzoča oseba Jezusa Kristusa (ves Kristus: telo, kri, duša in božanskost) ter njegova zveličavna daritev v polnosti velikonočne skrivnosti njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Ta navzočnost ni statična ali pasivna (kot je navzočnost kakšnega predmeta na nekem kraju), temveč aktivna, kajti Gospod postane navzoč z dinamizmom svoje odrešilne ljubezni: v evharistiji nas On vabi, naj sprejmemo odločitev, ki nam jo ponuja, in naj prejmemo dar njegovega telesa in krvi kot hrano večnega življenja, ter nam omogoča vstopiti v občestvo z Njim – z njegovo osebo in z njegovo daritvijo – ter v občestvo z vsemi udi njegovega mističnega telesa, ki je Cerkev.

   Resnično, kot pravi drugi vatikanski koncil, je »naš Odrešenik pri zadnji večerji, tisto noč, ko je bil izdan, postavil evharistično daritev svojega telesa in svoje krvi, da bi s tem daritev na križu mogla trajati skozi vse čase, dokler ne pride, in da bi tako Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti, zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave.«

   Povzeto po: opusdei.org

   Več o sveti evharistiji na https://opusdei.org/sl-si/document/tema-19-evharistija-1/

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   9. maja, 2021 at 17:55

   JEZUS KLIČE IN VABI. NJEGOV GLAS PRIDE TUDI DO ODDALJENIH, DO ZASLEPLJENIH, DO TISTIH, KI SO ZAŠLI S POTI. PRIDITE, VSTOP JE PROST ZA SPOKORJENE IN VERUJOČE!

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v skrivnosti svete Evharistije ter živeli v Njegovi moči – z živo vero, trdnim zaupanjem in gorečo ljubeznijo do Boga in bližnjega!

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   – Evharistija je navzočnost, ki vabi, je klic,
   naslovljen najrajši tistim, ki najbolj trpijo
   in preživljajo največje napore; tistim, ki so
   ubogi in jočejo; tistim, ki so sami in brez
   pomoči; tistim, ki so majhni in nedolžni.
   Jezus kliče in vabi. Njegov glas pride tudi
   do oddaljenih, do zaslepljenih, do tistih, ki
   so zašli s poti. Pridite, vstop je prost
   za spokorjene in verujoče!
   (Pavel VI.)

   – Naš način mišljenja se sklada z evharistijo
   in tudi evharistija se sklada z našim
   načinom mišljenja.
   (Irenej iz Lyona)

   – Evharistija učenca spodbuja,
   naj se daje bratom,
   naj on sam postaja ”evharistija”,
   podaljšanje Jezusovega daru
   v tisočerih življenjskih okoliščinah
   in ob nadvse številnih
   konkretnih obličjih bližnjega.
   (Piero Coda)

   Povzeto po: Kruh, ki daje življenje; zbral Wilhelm Mühs

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Janez says:

   9. maja, 2021 at 14:07

   Za duševni mir in vztrajanje v dobroti in strpnosti, kar prispeva k boljšemu svetu

   Prerok, Kahlil Gibran: O delu
   Šele, ko se z delom tesno povežete,
   zares ljubite življenje.
   Ko pa delate, ste kakor piščal,
   skozi katero se šepetanje ur preliva v glasbo.
   In vsako delo je jalovo,
   razen tam, kjer je Vera, znanje in ljubezen.
   In ko delate z ljubeznijo,
   se povezujete samo s seboj in drug z drugim ter ste podobni Jezusu.
   A kaj pomeni delati z ljubeznijo?
   Pomeni vnesti v vsako delo vaših rok tudi vašega duha, dobroto in usmiljenje.
   Delo je ljubezen do ljudi, ki postane vidna šele z našimi dejanji.

   Dopolnjene Misli Dalajlame v razmislek in ravnanje za naš Duševni Mir

   Pravilno čustvovanje, razmišljanje in delovanje se odražajo na našem telesnem in duševnem zdravju. Um vlada vsem celicam telesa, zato se negativen odnos do sebe in okolice na zdravju odraža v obliki bolezni. Škodljiva čustva torej pogubno vplivajo na naše duševno in telesno zdravje, zato moramo nujno negovati pozitivna čustva, kot so ljubezen, spoštovanje in strpnost. Tako vzgajamo svoj notranji duševni mir. Pobožni Človek, ki neguje ljubezen in dobroto ter iskreno skrbi za druge, ki je sočuten do soljudi in se počuti odgovornega do njih, zmanjšuje negativna čustva in krepi pozitivna, s tem pa posledično tudi svoje zdravje, samozaupanje in samozavest. Dobrota odpira hvaležnost in poglablja notranji Mir ter plemeniti človeka. Ljudje imamo na voljo inteligenco in znanje, da škodljiva čustva, kot so strah, ljubosumje, jeza, užaljenost preobrazimo v pozitivna. Analitična sposobnost našega uma nam omogoča razmišljati in razumeti, treba pa je tudi razlikovati med škodljivimi in zdravimi čustvi in seveda delovati. Ni dovolj le razumeti stvari in si jih želeti spremeniti. S težavami se je treba soočiti. “Mir se začenja v vašem srcu. Tega vam ne bodo zagotovili niti politični voditelji niti verski poglavarji, temveč vsak od vas sam v svojem lastnem življenju. In iz vas se bo razširil na vso družino in iz več družin v širšo skupnost. In ko bo na tisoče takšnih družin, bo to pripeljalo do velikih sprememb.”Vsi ljudje na svetu smo med seboj povezani in soodvisni. Ne moremo preživeti, če vsak egoistično in pohlepno misli le nase, druge ljudi pa prezira in ni sočuten in dober. Kaj pomaga človeku kopičenje bogastva, ko je toliko revščine in lačnih ljudi na svetu? Vsak prebivalec sveta je član ‘nas’, zato naj bo 21. stoletje stoletje dialoga in medsebojne solidarnosti namesto ekstremnega egoizma in individualizma, ki smo mu priča zdaj. Tam, kjer ni Ljubezni in Dobrote niti Sočutja in Strpnosti med ljudmi, ampak je le egoizem in brezobzirno tekmovanje tam ni Boga in Poti do sočloveka, kar ne vodi v Notranji Mir in blagostanje ljudi. In Bog je Ljubezen! In Neskončna Dobrota in Usmiljenje do vseh ljudi brez razlik. Ljubimo Boga in Ljudi tako, da bomo podobni Jezusu! In prosimo Boga za Ljubezen in Božji Mir.

   Apostolska dela 2,38: Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.

   Efežanom 1,7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

   Odgovori
9. Janez says:

   9. maja, 2021 at 13:59

   Božja Milost
   Božja Milost je posebna Božja Naklonjenost in Ljubezen, ki jo Bog zastonj brez naših zaslug daruje in izkazuje človeku tako, da more po Milosti doseči najtesnejšo skupnost z Bogom ali Zveličanje. Pomeni pa seveda tudi učinek te posebne Božje Ljubezni človeku, ki je predvsem v tem, da se Bog sam daje človeku v delež, da je človek na Poti K Jezusu v polni skupnosti z Bogom. Božja Milost je zastonjsko darilo človeku, kjer Bog zastonj grešnemu in nepopolnemu človeku izliva ljubezen, prijaznost, naklonjenost in sicer vsem ljudem, ki Mu bodo zaupali, ki v Jezusa verujejo in ki so v tesnem odnosu z Njim in sicer tako, da lahko človek/ljudje lahko sprejmejo Božj Milost. Po Božji Milosti je človek na poseben način odprt za Boga in je Bogu blizu. Bog ga kliče tako, da je deležen Božje Narave, da je Božji Otrok, Kristusov brat in Kristusov sodedič Večnega Življenja, kljub temu, da je človek grešen in nepopolen. Bog je Ljubezen in Usmiljenje, ki nam, ko se spovemo in pokesamo grehov odpušča in nas vabi, da se vrnemo nazaj k Njemu, kot izgubljeni sin. Naše opravičenje izhaja iz Božje milosti. Brez Boga itak smo NIČ in brez Boga ne moremo storiti NIČ.
   Božja Milost je naklonjenost, podarjena pomoč, ki nam jo Bog daje, da odgovorimo na njegov klic, naj postanemo Božji otroci (Prim. Jn 1,12-18), posinovljenci (Prim. Rim 8,14-17.), deležni Božje narave (Prim. 2 Pt 1,3-4), Večnega življenja (Prim. Jn 17,3). Milost je delež pri Božjem življenju. Uvede nas v notranje globine Troedinega Božjega življenja. Po krstu ima kristjan delež pri milosti Kristusa, ki je glava svojega telesa. Kot “posinovljenec” (posvojeni sin Boga) more v zedinjenju z edinim Sinom odslej Boga imenovati “Očeta”. In prejme življenje Duha, ki mu vdihne ljubezen (agape) do bližnjega in ki oblikuje Cerkev. Ta poklicanost k Večnemu življenju je nadnaravna. Popolnoma je odvisna od podarjene pobude Boga, kajti le on se more razodeti in dati samega sebe zastonj iz Ljubezni. Ta poklicanost presega zmožnosti razuma in moči človeške volje pa tudi vsakega ustvarjenega bitja (Prim. 1 Kor 2,7-9).
   Kristusova milost je nezaslužen Božji dar, ki nam ga daje Bog iz svojega življenja, vlitega po Svetem Duhu v našo dušo, da bi jo pozdravil greha in posvetil: to je posvečujoča ali pobožanstvujoča milost ali milost, prejeta s krstom. Ta milost je v nas studenec za dela posvečenja (Prim. Jn 4, 14; 7,38-39). Če je kdo v Kristusu, je Nova stvar. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse pa je od Boga. On nas je po Kristusu spravil s seboj … (2 Kor 5,17-18). Posvečujoča milost je trajen Bar, nadnaravna dispozicija, ki izpopolnjuje dušo samo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom, delati po njegovi ljubezni. Razlikujemo habitualno milost, trajno dispozicijo (voljnost), da bi živeli in delali v skladu z Božjim klicem, in pa dejanske milosti, se pravi Božje posege bodisi na začetku spreobrnjenja bodisi v potekanju posvečenja. Človekova priprava na sprejem milosti je že delo milosti. Potrebna je, da vzbudi in podpira naše sodelovanje za opravičenje po veri in za posvečenje po ljubezni. Bog dovrši v nas to, kar je začel, kajti on “prične, ko stori, da po njegovem delovanju mi hočemo, in dovrši tako, da sodeluje z našimi že spreobrnjenimi hotenji” sv. Avguštin, grat. 17):
   Seveda delamo tudi sami, vendar delamo le skupaj z Bogom, ki dela. Njegovo usmiljenje je namreč šlo pred nami, da bi bili ozdravljeni, kajti to usmiljenje gre še vedno za nami, da bi, ko smo bili enkrat ozdravljeni, bili oživljeni. Pred nami gre, da bi bili poklicani, in za nami gre, da bi bili poveličani. Pred nami gre, da bi živeli Bogoljubno, in za nami gre, da bi za vedno živeli z Bogom, kajti brez njega ne moremo ničesar storiti (sv. Avguštin, nat. et grat. 31).
   Svobodna Božja pobuda terja tudi človekov svoboden odgovor. Bog je namreč ustvaril človeka po svoji podobi in mu s svobodo podelil tudi sposobnost, da ga spozna in ljubi. Duša samo svobodno stopi v občestvo ljubezni. Bog se neposredno dotakne človekovega srca in ga naravnost vodi. V človeka je položil hrepenenje po resnici in dobrem, ki ga more izpolniti samo on. Obljube “večnega življenja” ustrezajo temu hrepenenju nad vsako upanje: Če torej beremo, da si po svojih zelo dobrih delih sedmi dan počival … naj nam beseda tvoje knjige napoveduje, da bomo tudi mi po svojih delih, ki so samo zato zelo dobra, ker si nam jih ti daroval, na soboto večnega življenja našli počitek v tebi (sv. Avguštin, conf. 13,36).
   Milost je najprej in predvsem dar Duha, ki nas opraviči in nas posveti. Vendar pa milost vsebuje tudi darove, ki nam jih Duh pokloni, da bi nas pridružil svojemu delovanju, da bi nas napravil sposobne za sodelovanje pri zveličanju drugih in pri rasti Kristusovega telesa, Cerkve. To so zakramentalne milosti, različnim zakramentom lastni darovi. To pa so tudi posebne milosti, imenovane tudi “karizme” po grškem izrazu, ki ga uporablja sveti Pavel in pomeni naklonjenost, zastonjski dar, uslugo (Prim. C 12). Kakršnakoli že je njihova narava, včasih izjemna, kot je to dar čudežev ali jezikov, karizme so naravnane na posvečujočo milost in za cilj imajo skupni blagor Cerkve. Karizme so v službi ljubezni, ki gradi Cerkev (Prim. 1 Kor 12). Spodobi se, da med posebnimi milostmi omenimo stanovske milosti, ki spremljajo izvrševanje dolžnosti krščanskega življenja in služb znotraj Cerkve:
   Imamo različne darove, pač po Milosti, ki nam je bila dana od Boga. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero. Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči. Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno in na tihem, brez besed. Naj leva roka ne ve kaj daruje drugim desna roka. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost in pravičnost. Kdor se posveča dobrodelnosti, naj to dela z veseljem (Rim 12,6- 8). Ker je Milost nadnaravnega reda, se izmika našemu izkustvu in jo moremo spoznati samo z vero v Boga. Ne moremo se torej opirati na svoja čustva ali na dela, da bi iz tega sklepali, da smo opravičeni in rešeni (Prim. Trid. k.: DS 1533-1534). Vendar nam po Gospodovi besedi: “Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali” (Mt 7,20), razmišljanje o Božjih dobrotah v našem življenju in v življenju svetnikov jamči, da je v nas na delu Milost in nas spodbuja k vedno večji veri in k drži zaupljivega uboštva.
   Pokojni mariborski škof dr. Grmič poudarja, da vsak človek prejme dovolj Božje Milosti za Zveličanje, kajti Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, ker je Kristus na Križu umrl za vse ljudi in vstal od mrtvih. V kolikor človek ne sodeluje z Božjo Milostjo, je to njegova svobodna odločitev, ker se zavestno ne odziva Božjemu klicu in ker noče živeti kot Božji Otrok tako, da bi bil deležen Božje Milosti. Milost tedaj ostane po njegovi odločitvi v njem prazna in je brez učinka. Bog se človeku po milosti ne vsiljuje in ne ruši v njem naravne bogopodobnosti, ki je predvsem v njegovi svobodi, da veruje v Boga in sprejme Božjo Ljubezen ter spolnjuje Božjo Voljo. Vendar nas Bog vedno čaka, da se vrnemo k Njemu. In da sprejmemo Njegovo Ljubezen in Milost.

   Božja Milost: Izvleček iz Katekizma Katoliške Cerkve (Marija Pomagaj Brezje) in definicija pomena po dr. Vekoslav Grmič: Mali teološki slovar, Mohorjerva Družba Celje 1973.

   Odgovori
10. Janez says:

    9. maja, 2021 at 13:09

    NAŠA MOLITEV H KRISTUSU
    Ti si Kristus, Sin živega Boga,
    Ti si moj ljubi Brat, moj Učenik, moj Gospod, moj pomočnik, moje vse, moje življenje,
    Ti si pot, resnica, ljubezen in življenje.
    V Tebi živimo, se gibljemo in smo.
    Ti si vrata v nebesa.
    Ti si, ki je prišel, da bi imeli življenje v izobilju in Odrešenje za naše grehe.
    Moj ščit in moja slava, moje vstajanje in počepanje.
    Ti si edini, na katerega se lahko zanesem,
    Ti si, ki Ga ljubi moja duša,
    Ti si, ki Ga ljubim bolj kot tile,
    Ti si, ki veš, ki veš, da Te ljubim.
    Ti si, ki vse veš, ki veš, kako je z menoj in me imaš rad.
    Ti si, ki mi praviš: to je moj ljubljeni brat/sestra, nad katerim/o imam veselje,
    to je moja ljubljena hči sionska, to je moja golobica, moja prijateljica, moja sestrica.
    Ti si, ki Ga ljubi moja duša.
    Moj spev, moj odmev, moj glas v vetru, pesem škrjancev in pesem vetra,
    toplota Sonca, zelenje, kamen in klop, na kateri sedim,
    Ti si nebesa v meni,
    Ti si nebesa v nas,
    Ti si moj Bog, moj Oče,
    moj ljubi brat Jezus, moj Sveti Duh.
    Ti si, ki si z nami do konca sveta.
    Ti si veter, ki mi seže do kosti, in vetrc, ki si ga želim, tišina in čriček v daljavi, samota in noč.
    Ti si, ki je rekel na križu Bogu Očetu, dopolnjeno je.
    Naj hvaležno in ponižno rečem tudi jaz.
    Ti si, ki Ga ljubi moja duša.
    Ti si oblak na nebu in klasje v travi.
    Ti si Toplo Sonce Božje Ljubezni in Usmiljenja.
    Ti si topel in ljubeči pogled (hvala Jezus) dobrega brata, ki gre mimo in je ob meni vedno.
    Ti si moj Učenik in Vodnik ter Odrešenik, da ne zaidem s Poti k tebi Jezus.
    Ti si moj Brat, moj Rešitelj, moj Učenik in moj Odrešenik, ki ga ljubim nad vse. Amen
    Prirejeno na osnovi Žive Molitve Skupnosti krščanskega življenja
     
    PRIDI LJUBI JEZUS, PRIDI MI V SRCE
    Pridi, ljubi Jezus, pridi mi v srce,
    težko te že čakam, veselim se že.
    Pridi Ljubi Jezus, odpusti mi vse grehe in Odreši me.
    Da si Bog in Starnik, to priznam vsekdar;
    v hostiji te molim, moje duše žar.
    Trdno upam vate, ker si vir dobrot,
    kličem ti hvaležno, ljubim te , Gospod.
    Žal so mi vsi grehi, bridko me skele,
    vse, kar tebe žali, zame je gorje.
    Pridi, dobri Jezus, srečen bom s teboj,
    pridi in ostani vekomaj z menoj.
    Ko temne in polne preizkušenj v življenju moje so steze,
    pridi ljubi Jezus in varno po Poti k Tebi Vodi me.
    Amen.  

    Jezus se je ozrl po svojih učencih in govoril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Luka 6,20

    Odgovori