Članki za dušo

14.962 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   23. junija, 2021 at 11:43

   DUHOVNE MISLI EKSORCISTA GABRIELA AMORTHA
   Knjiga z naslovom BOG, LEPŠI OD HUDIČA je napisana v obliki intervjuja, ki opisuje dolgo pot življenja eksorcista, patra Gabriela Amortha. Knjigo je iz italijanskega jezika prevedel Franček Bertolini, izdala pa sta jo Ognjišče in Slomškova založba v Mariboru, leta 2016. Tukanj je nekaj poudarkov.

   Tukaj je nekaj citatov iz knjige:
   »Ne želim biti kritičen, toda dejstvo je, da kljub vsem dobrim željam glede Boga udarjamo mimo. Nekaterim prav gotovo uspe. Toda glede na to, kako svet živi, očitno še nismo dovolj srečali ljubečega Boga, kar ne pomeni, da ne obstaja.«
   Str. 30

   »Sveto pismo ne govori samo o življenju in o dobrih stvareh, temveč tudi o zlu, nasilju in hudiču, ki je njihov izvir in vzrok. Tako predstavlja celotno življensko izkušnjo, ki ni vedno samo plovba po mirnem toku. Svetopisemske podobe nasilja opozarjajo na iznakaženo zgodovino, ki je daleč od Boga in njegove dobrote. Tako človek še bolj zahrepeni po najvišjem Dobrem.«
   Str. 36

   »Resnično krščanstvo ni samo zdravilo, temveč tudi zaščita proti zlu. V krščanstvu imajo posebno mesto vrednote, ki varujejo osebo, dobro in življenje. V krščanstvu se uresničuje notranje življenje, dialog med znanostjo in vero, odprtost za presežno, ne kot beg, temveč kot možnost resničnega srečanja z Bogom.«
   Str. 90

   »Sam znani teolog Karl Rahner je v svoji razumskosti znal poudarjati, da glede hudiča ni nevarnosti, da bi pretiravali, kajti »pred resnostjo zgodovine odrešenja bi bilo neresno videti v hudiču neke vrste duhca, ki izgubljeno tava po svetu. Prav je videti v hudiču oblast, ki z vojnami in nasiljem gospoduje svetu, se upira Bogu in skuša človeka.« V bistvu se moramo bolj strinjati glede tega, kako se izogniti zlu in pospešiti dobro, brez lažnih predstav.«
   Str. 95-96

   »Najprej se je treba zavedati ranjenosti, ki je v nas. Izrazi se lahko skozi žalost, jezo, uporništvo, celo preklinjanje. Ne glejmo nase kot na hudobneže, temveč kot ranjence, ki potrebujemo in imamo pravico do zdravila.«
   Str. 107

   »Ni čudno, če se zlo trudi naseliti ravno v Cerkvi in v cerkvah, kjer je Jezus v evharistiji. Hudič želi ustvariti zmedo prav tam, kjer je izvir dobrega. Tam, kjer je naš Gospod in njegov namestnik na zemlji. Ne motijo ga niti papeževi sodelavci niti pokvarjeni kleriki niti mlačni kristjani. Teh je najbolj vesel. Satanova poguba so Kristusova telo in kri, evharistija in vsi, ki Jezusa častijo.«
   Str. 130

   »Obstajata dve enaki in nasprotni si napaki, ki ju lahko človek naredi glede hudiča. Prva je, da ne verjame v njegov obstoj. Druga je, da tako verjame, da se s tem preveč ukvarja in mu to škoduje. Hudič je obeh napak vesel ter podpira bodisi materialista, bodisi čarovnika.« Kdor se želi izogniti tema napakama, naj se izobražuje, naj spozna hudičeve nakane, skrite tistim, ki se za te stvari ne zanimajo in se s tem nočejo seznaniti.«
   Str. 130-131

   »Najboljši način, da se nas hudič naveliča, je, da se z vsem srcem oklenemo Božje lepote in dobrote. Božja lepota nas tako privlači, da nas odtrga od vezi, ki smo jih vzpostavili s hudičem, ko smo se pustili prevarati njegovi lepi preobleki. Odprimo srca za vrednote življenja, spoštovanja osebe, prijaznosti ter bežimo pred jezo, nasiljem in sebičnostjo, ki povzročajo toliko trpljenja.«
   Str. 108

   http://prenova.rkc.si/index.php/publikacije/duhovno-branje-2/35-duhovno-branje

   Odgovori
2. Janez says:

   23. junija, 2021 at 11:38

   Duhovna misel RTV SLO Prvi

   Dr. Daniel Brkič: Graditi moramo mostove, ne zidov med ljudmi
   Apostol Pavel je napisal: “Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.” (Kol 3,14) Ljubezen je življenjska kri vseh vrlin. Graditi moramo mostove, ne pa zidov. Kristjani moramo biti lepilo, ki povezuje. Družba sodobnega sveta se čedalje bolj polarizira, ker ne upošteva vezi popolnosti, ki je ljubezen. Na pohodu je sedem smrtnih grehov človeštva: bogastvo brez dela, užitek brez vesti, znanje brez značaja, ekonomija brez etike, znanost brez humanosti, čaščenje Boga brez ljubezni služenja in politika brez načel (Mahatma Gandi). V dvorani mestnega sveta v angleškem Leedsu je napisano: “Poštenost je najboljša politika.”

   Krščanstvo ni filozofija življenja, kot bi šlo le za religijo, ampak je način življenja. Še več, je odnos z Bogom. Teolog Charles R. Swindoll je pripovedoval pravljico o jablani, ki je rekla mladeniču: “Igrajva se, kot sva se igrala, ko si bil otrok, ko si plezal po krošnji, jedel jabolka in mirno spal v moji senci.” A mladenič ni imel časa. Zanimal ga je le še denar. Zato mu je jablana svetovala: “Naberi vsa moja jabolka in jih prodaj.” In mladenič jo je obral do zadnjega jabolka in obogatel, nanjo pa pozabil. Po dolgem času se je utrujen, nesrečen in naveličan vsega vrnil k njej. Jablana mu je želela pomagati in ga razveseliti. Rekla je: “Posekaj me in iz mojega debla naredi čoln, da boš lahko z njim plul okoli sveta ter užival.” Minilo je veliko poletij, a mladeniča spet ni bilo od nikoder. Zabaval se je in mislil, da je večen, čeprav se je neopazno staral. Ko je ostarel, se je razočaran, bolan in upognjen spomnil na svoje drevo. S počasnim korakom se je vrnil k skoraj pozabljeni jablani. Jablana mu je rekla: “Razumem tvojo bolečino, da si ostal sam in brez prijateljev. Vedno sem ti bila na voljo in sem te razumela. Vedno sem te čakala in te bila vesela. Dala sem ti vse. Od mene je ostal le še odsekan štor. Prosim te, sedi nanj in si odpočij. Hočem ti služiti. Vse ti odpuščam.” Starec je sedel na štor, se bridko zjokal in se skesal.

   Sprašujem se, ali sem tudi jaz komu takšna jablana? Ali sem bližnjim v stiski na voljo? Koliko požrtvovanja, sočutja, razumevanja in ljubezni je v meni? Ali sem pripravljen živeti tudi za druge? Ljubezen do Boga izražamo z ljubeznijo do bližnjega. Graditi moramo mostove, ne pa zidov, saj je ljubezen vez popolnosti.

   Dr. Danijel Brkič: Molitev je odnos z Bogom
   Molitev je več kot besede. Molitev je odnos z Bogom, ki je Oče, zato je vsaka molitev dar. Prava molitev spreminja mene, ne pa Božjih načrtov in sklepov Božje volje. Ni govor o Bogu, ampak je pogovor z Bogom. Cilj vsake molitve je Bog, ne pa odgovor na molitev. Kajti Boga ljubim zaradi njega samega, ne pa zaradi uslišanja molitve. Obstaja notranja molitev – naša želja po Bogu, zrenje Boga, naše poboženje. Ne gre za to, da se izenačimo z Bogom, ampak da nas povsem zapolni Božja svetloba. Kajti duša se želi osvoboditi vsega, kar ni Bog. Duša želi ljubiti vse, kar ljubi Bog. Če je naša želja po Bogu trajna, je trajna tudi naša molitev. Kdor si želi Boga, moli v srcu tudi takrat, ko je jezik tiho. Kdor pa si Boga ne želi, lahko vpije kolikor hoče, a je za Boga nem (Avguštin). Neprenehna molitev je izraz stalne odvisnosti od Boga. Je kot naše dihanje, ki je spontano, naravno in samodejno; tudi takrat, ko spimo. Moliti pomeni dihati zrak molitve.

   Krščanska molitev pozna tudi izkustvo tišine. Pred Bogom se moramo umiriti, kajti naša notranjost je podobna steklenici z motno vodo, polna skrbi, hrupa, vznemirjenosti in dvomov. Ko motna voda v steklenici nekaj časa stoji pri miru, se naredi usedlina, ostala voda pa se zbistri. Tako je tudi z našim srcem. Bog se razodeva v tišini, ker je prijatelj tišine. Zakaj takšna tišina ni mrtva? Zato, ker jo oplodi Božji Sveti Duh. Neki človek je verjel, da je molitev samo govorjenje. Končno je dojel, da je prava molitev poslušanje (Soren Kierkegaard). Kdor v molitvi vpije, misli, da je Bog daleč. Prava molitev raste tako, da prerašča v globino tišine, kajti manj ko imam za povedati Bogu, bolj mu prisluhnem. Bolj ko v meni raste Božja Beseda, bolj izginjajo in zmanjkujejo moje človeške besede (Avguštin). Tišina je Božji govor; vse drugo je slab, neustrezen in nezadosten prevod. Samo tišina v meni je sposobna ustvariti notranji prostor za Boga, da lahko v meni moli Sveti Duh, rekoč: Aba, Oče (Gal 4,6). Takrat se v meni nastani Božja ljubezen, kajti Sveti Duh je ljubezen ljubezni. Naučiti se moram, da je prava svetost notranja, ne pa zunanje moraliziranje.
   Ljudje smo lačni molitve. V bistvu smo molitvena bitja. Moliti se naučimo tako, da molimo. Za Boga je tudi kratka molitev dovolj dolga. Kajti pri molitvi je bolje imeti srce brez besed kot pa besede brez srca.

   Dr. Daniel Brkič: Najdragocenejši biser
   Grški filozof Platon je rekel, da je človek kot votel in preluknjan vrč; polniš ga, a se takoj izprazni. Evropski človek je nesrečen v globini svojega bitja. Naša velika mesta so polna praznih ljudi, ker so mesta ostala brez Boga. Verjeli smo, da bomo srečni tudi brez njega, zato so tovarniški dimniki prerasli zvonike katedral. Boga je namreč momogoče zanikati, nemogoče pa se ga je znebiti. Ironija je, da nas tisto, v kar upamo, na koncu razočara. Lagali so nam, da so se s prvo svetovno vojno končale vse vojne, a žal se to ni izpolnilo. Besede so bile močne, toda prazne. Človek lahko osvoji ves svet, a če izgubi razlog za življenje, smisel, nima ničesar.

   Zato poslušajmo prispodobo, v kateri je Jezus Kristus primerjal nebeško kraljestvo z dragocenim biserom: »Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13, 45–46) Kako modra odločitev! Trgovec je bil pripravljen prodati vse, kar je imel, ker je našel biser vrhunske vrednosti. Vse ostalo je bilo v primerjavi z njim manj vredno. Trgovec je imel veliko različnih biserov. Morda jih je kupil v upanju, da ga bodo osrečili in potešili, a je kljub temu vztrajno in neprekinjeno iskal nekaj posebnega in enkratnega. Ko je to našel, je bil pripravljen prodati vse drugo, samo da bi prišel do edinstvenega bisera. Naša sreča, užitki, uspehi, dosežki, prepričanja in verovanja so kot mali biseri. Nekaj časa se nam zdijo vredni in ponujajo izpolnitev. Pa vendar globoko v sebi vemo, da obstaja nekaj boljšega, lepšega, trajnejšega in srečnejšega. Ko je trgovec iz Jezusove prilike našel dragoceni biser, je bil pripravljen prodati vse bisere, ki jih je do takrat spravljal na kup. Končno je odkril tisto, kar je vredno imeti. Vse, kar si je priskrbel prej, ni bilo zaman, ampak je bila le priprava za končni nakup dragocenega bisera. Čim je opazil poseben biser, je spoznal, da ga mora imeti. V primerjavi z njim je bilo vse drugonbrez pravega sijaja. Šele dragoceni biser je prekašal sijaj drugih biserov, tako kot sonce s svojim sijajem preseže zvezde. Zame je vera v Boga, izražena z zaupanjem vanj, najdragocenejši biser, ki ga je vredno imeti in ohraniti, kajti človek, ki ima Boga, je vedno v večini.

   Božo Rustja: Viharji v življenju so vedno izziv
   Mlado drevo je moralo že skozi številne preizkušnje: močni vetrovi, hudo deževje, pozeba, slana, sneg. Vse to je udarjalo po njegovih nežnih vejah. Vedno, ko mu je bilo hudo, je spraševalo Gospodarja: »Zakaj dopuščaš, da v mojem življenju divja toliko neviht?« Gospodar mu je zašepetal: »Nekega dne boš razumel. Do takrat pa vzdrži. V življenjskih viharjih se boš oblikoval. Zapomni si: preizkušnje bodo prešle!« Drevo je nato dejalo svojemu Stvarniku: »Če grem še skozi eno zimo, bo sneg gotovo polomil moje veje. Če me še enkrat doleti močan veter, me bo gotovo izruval.« Stvarnik mu je zašepetal: »Bodi močen, močno poženi svoje korenine v zemljo. Nekega dne boš razumel.«

   Drevesce je poslušalo Stvarnika in ohranilo optimistično držo in tako preživelo tudi najhujše viharje. Tudi v najtežjih trenutkih, ko mu je grozilo, da ga bodo viharji zlomili, je našlo način, da je ostalo trdno. Ko je drevo postalo večje, je spoznalo, da so ga življenjski viharji naredili močnejšega. Življenje ni v tem, da čakamo na to, da minejo viharji, ampak v tem, da znamo plesati v dežju in vetru. Mirne vode ne naredijo izkušenega mornarja, pravi pregovor. Na poti življenja ni vprašanje ali bo prišel vihar, ampak kdaj bo prišel naslednji vihar. Še pomembnejše vprašanje pa je, kakšen bom jaz, ko bo divjal vihar.

   Markov evangelij (4,35-41) opisuje prizor, kako je Jezusove učence zajel vihar sredi Genezareškega jezera. Ko so videli, da ne poneha, so zbudili Jezusa. Čeprav so videli, da je z njimi, so bili izredno prestrašeni. Zato jim je Jezus dejal: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr4,40). Tudi v našem življenju divja veliko viharjev. Celo življenje je lahko viharno, nosi nas lahko veter nesreče, bolezni, žalosti in stiske … Zanimivo je, kako ravna orel v viharju. Ta mogočna ptica že prej sluti, kdaj se bliža nevihta. Ko ta nastopi, razširi krila, da ga veter dvigne nad nevihto. Ko se nevihta pomiri, iznajdljiva ptica leti nad območjem, kjer je divjala nevihta. Ne zbeži pred njo, ampak preprosto izkoristi naravne zakone, da se dvigne nad nevihto.

   Kadar se nad nas zagrinjajo viharji, se tudi mi lahko kakor orel vzdignemo nadnje, tako da svojega duha in svojo vero usmerimo proti nebesom. Če verujemo, nam bo vera pomagala, da vihar, ki ga povzročajo bolezni, neuspehi in razočaranja v našem življenju, ne bo tako težak. Vera nam bo dajala moč, da živimo z viharjem. »Tisti, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč,/ vzdigujejo trup kakor orli,/ tekajo, pa ne opešajo,/ hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,3), je to na pesniški način povedal prerok Izaija.

   Odgovori
3. Hvala says:

   23. junija, 2021 at 6:40

   VRTNICE JMS

   Zahvali se mi za tisto, kar te resnično vznemirja. Najraje bi se mi uprla, z dvignjeno pestjo zažugala proti meni. Ali pa se vsaj malo pritožila nad tem, kako ravnam s teboj. Toda ko prestopiš to mejo, te vihar besa in pomilovanja same sebe zlahka odnese. Pred tem se najlaže zavaruješ z zahvaljevanjem. Nemogoče je, da bi se mi sočasno zahvaljevala in me preklinjala.

   Zahvaljevanje za preizkušnje se ti bo na začetku morda zdelo hinavsko in izumetničeno. Toda če boš vztrajala, bodo besede zahvaljevanja, ki jih izgovoriš v veri, v tvoje srce nazadnje prinesle spremembo. Zahvaljevanje ti pomaga, da se zavedaš moje navzočnosti, ki zasenči vse tvoje težave.

   Psalm 116,17; Pismo Filipljanom 4,4−6

   Odgovori
4. Miro says:

   22. junija, 2021 at 20:43

   NE BRSKAJ PREVEČ PO PRETEKLOSTI IN NE SANJARI O PRIHODNOSTI, AMPAK TISTI ČAS, KI JE TVOJ – SEDANJOST – ZGRABI S SRCEM IN Z DUŠO (sv. Janez Bosko)

   – Biti kristjan, pa ne živeti krščansko, je navadna hinavščina.

   – Neobčutljiv sem tako za hvalo kot za grajo; če me hvalijo, pravijo, kakšen bi moral biti, če me grajajo, povejo, kakšen sem.

   – Revni in zapuščeni ljudje nimajo drugega premoženja kot vaše dobro srce. Če hočete postati bogati, dajte veliko ubogim.

   – Ura, pridobljena zjutraj, je zaklad zvečer. Vsaka minuta je dragocen zaklad, ki ima neskončno vrednost – kakor Bog sam.

   – Ne brskaj preveč po preteklosti in ne sanjari o prihodnosti, ampak tisti čas, ki je tvoj – sedanjost – zgrabi s srcem in z dušo.

   – Predvsem moramo delati tisto, kar dela mladini veselje. Potem bo tudi ona delala tisto, kar dela veselje nam.

   – Delajte dobro vsem, slabega nikomur. Ob koncu življenje bomo obrali sadove naše dobrote.

   (sv. Janez Bosko, izbor misli, Ognjišče)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Hvala says:

   22. junija, 2021 at 20:32

   LJUBEZNI BREZ ODPOVEDI, ŽRTVE, UMIRANJA, TOREJ BREZ TRPLJENJA, PREPROSTO NI
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   http://arhiv.mirenski-grad.si/it/node/488

   Odgovori
6. Hvala says:

   22. junija, 2021 at 20:27

   TIŠINA PRENAŠANJA KRIŽA NI ŽALOSTNA TIŠINA-KRISTJAN JE POKLICAN, DA PRENAŠA TRPLJENJE TAKO KOT JEZUS : BREZ PRITOŽEVANJA , V MIRU
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
   Ko pridejo težave, pridejo tudi mnoge skušnjave, na primer pritoževanje. Kristjan, ki se neprestano pritožuje, se oddaljuje od tega, da bi bil dober kristjan… Tišina prenašanja križa ni žalostna tišina. Je boleča, ni pa žalostna… Kristjan je torej poklican, da prenaša trpljenje tako kot Jezus: brez pritoževanja, v miru. Ta hoja v potrpežljivosti namreč obnavlja našo mladost, nas pomlajuje. Potrpežljiv človek je tisti, ki je dolgoročno gledano mlajši… K temu nas vabi Gospod: k obnovljeni velikonočni mladosti za hojo po poti ljubezni in potrpežljivosti, prenašanja stisk in tudi prenašanja drug drugega.« (Papež Frančišek med sv. mašo, 7. maja 2013)

   http://arhiv.mirenski-grad.si/sveti-duh-vrelec-bozjega-zivljenja-v-nas

   Odgovori
7. Hvala says:

   22. junija, 2021 at 20:22

   JEUS ZAHTEVA OD SVOJIH UĆENCEV , DA VZAMEJO Z VSO RESNOSTJO EVANGELIJSKE ZAHTEVE TUDI TEDAJ, KO TO ZAHTEVA ŽRTVE IN NAPOR.

   Prva težka zahteva, ki jo On namenja tistemu, ki hodi za njim, je ta, da postavi ljubezen do Njega nad družinsko ljubezen. Pravi: ‘Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, … sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden’ (v. 37). Jezus prav gotovo nima namena podcenjevati ljubezni do staršev in otrok, a dobro ve, da sorodstvene vezi, če so postavljene na prvo mesto, lahko preusmerijo od resničnega dobrega. To lahko vidimo, ko nekatere korupcije v vladah pridejo iz tega, ko je ljubezen do sorodnikov večja od ljubezni do domovine in začnejo zaposlovati sorodnike. Enako je pri Jezusu. Ko je ljubezen do kogar koli večja, kot do Njega, to ni v redu. Vsi lahko glede tega navedemo številne primere, ne da bi pri tem govorili o tistih situacijah, kjer se družinska čustva pomešajo z evangelijem nasprotnimi izbirami.

   Ko pa je ljubezen do staršev in otrok poživljena in očiščena z Gospodovo ljubeznijo, tedaj postane v polnosti rodovitna in rodi sadove dobrega tako v družini sami in tudi precej onkraj nje same. V tem smislu izgovori Jezus ta stavek. Prav tako se spomnimo, kako je Jezus grajal učitelje postave, ki so odtegovali potrebno staršem z izgovorom, da se da za daritev, da se da za Cerkev. Grajal jih je. Prava ljubezen do Jezusa zahteva pravo ljubezen do staršev, otrok, toda če naprej iščemo družinske interese, nas to zapelje na napačno pot.

   Za tem Jezus reče svojim učencem: ‘Kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden’ (v. 38). Gre za to, da hodimo po poti, ki jo je On sam prehodil, ne da bi iskal bližnjice. Prave ljubezni ni brez križa, brez tega, da bi osebno za to plačali ceno. To pravijo številne mame, številni očetje, ki se tako zelo žrtvujejo za otroke in s tem prenašajo prave žrtve, križe. Vse to zato, ker ljubijo.

   Nošenje križa z Jezusom ne prinaša strahu, saj je On ob nas, da nas podpira v uri najtežje preizkušnje in nam da moč ter pogum. Prav tako se ni potrebno s plašno in sebično držo vznemirjati, da bi ohranili lastno življenje. Jezus opozarja: ‘Kdor obdrži svoje življenje zase, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene’, – to je iz ljubezni, iz ljubezni do Jezusa, iz ljubezni do bližnjega, iz služenja drugim – ‘ga bo našel’ (v. 39). To je paradoks evangelija. Tudi glede tega imamo Bogu hvala, veliko zgledov! To vidimo v teh dneh, koliko ljudi, koliko ljudi prenaša križe drugih, da bi jim pomagali, se žrtvujejo za druge, ki potrebujejo v tej pandemiji pomoč… Toda vedno z Jezusom je to možno delati. Polnost življenja in veselje najdemo, ko se z odprtostjo, sprejemanjem in dobrohotnostjo darujemo za evangelij in za brate.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/prava-ljubezen-do-jezusa-vkljucuje-pravo-ljubezen-do-starsev

   Odgovori
8. Hvala says:

   22. junija, 2021 at 20:10

   KRŠČANSTVA BREZ KRIŽA NI
   SATANOVA LOGIKA-DELAM KAR JE LAŽJE, KAR MI UGAJA

   Tako Jezus opozarja tudi nas, da krščanstva brez križa ni. Biti kristjan in živeti po logiki: Delam, kar je lažje, kar mi ugaja, je popoln absurd. Je satanova logika. Jezus jasno pove, da je lahko njegov učenec le tisti, ki vsak dan sprejme križ in ga nosi za njim. Kakor je radikalna razlika med sprejeti križ ali iskati lažjo pot, tako radikalna je odločitev, tako radikalen je poziv k spreobrnjenju.

   Odgovori
9. Miro says:

   22. junija, 2021 at 17:09

   JEZUS VABI UČENCE K ISKRENI LJUBEZNI DO BOGA, DA SVETE REČI OSTANEJO SVETE, IN K UPOŠTEVANJU ZLATEGA PRAVILA MEDSEBOJNE LJUBEZNI

   Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 7,6.12-14)

   VARUJTE, KAR JE SVETO – »Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.«

   ZLATO PRAVILO – »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.«

   DVE POTI – »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+7%2C6.12-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Jezus vabi učence k iskreni ljubezni do Boga, da svete reči ostanejo svete, in k upoštevanju zlatega pravila medsebojne ljubezni. Pot z Jezusom je naporna, saj ni prostora za moralne kompromise in predajanje skušnjavam. Po kakšni poti hodim? Ali se borim proti lagodnosti, ohranjam notranjo disciplino? Gospod, osvobodi me popustljivosti, da bi se predal svetni miselnosti. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     22. junija, 2021 at 17:11

     O RAZLAGI BOŽJE BESEDE VEČ NA:

     https://portal.pridi.com/2021/06/18/torek-22-junij-svetega-ne-dajajte-psom/

     Odgovori
10. Hvala says:

    22. junija, 2021 at 15:45

    PRISTNA VERA SE IZRAŽA V DRŽI SLUŽENJA

    JEZUS HOĆE REČI, DA JE VEREN ČLOVEK TAKŠEN DO BOGA, DA SE TOREJ BREZ RAĆUNOV ALI ZAHTEV POPOLNOMA PREPUSTI NJEGOVI VOLJI
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej, če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava? To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. To stori s priliko, ki se na prvi pogled zdi malo čudna, saj predstavi lik gospodovalnega in brezčutnega gospodarja. Ampak ravno ta način gospodarjevega obnašanja izpostavi to, kar je pravo središče prilike, torej razpoložljiva drža služabnika. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.

    ‘Nekoristni služabniki smo’

    Ta drža do Boga se vidi tudi po načinu obnašanja v skupnosti. Vidi se v veselju služenja drug drugemu in da se že v tem najde svoje plačilo in ne v priznanjih ali zaslužkih, ki lahko iz tega pridejo. To je to, kar nas Jezus uči na koncu pripovedi: ‘Ko ste naredili vse, kar vam je bilo ukazano, recite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹’ (v. 10).

    Nekoristni služabniki, torej brez pričakovanj zahvale ali brez skritih zahtev. ‘Nekoristni služabniki smo’, je izraz ponižnosti in razpoložljivosti, ki tako zelo dobro dene Cerkvi in vabi k pravilni drži za delo v njej, torej ponižno služenje, o katerem nam je dal zgled sam Jezus, ko je umil noge učencem (prim. Jn 13,2-17).

    http://arhiv.mirenski-grad.si/pristna-vera-se-izraza-v-drzi-sluzenja

    Odgovori