Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. Janez says:

   23. julija, 2021 at 18:47

   NAŠA PRAVIČNOST NI TUDI PRAVA BOŽJA PRAVIČNOST

   Brez Tebe ne morem živeti in pošteno delati Bog moje pravičnosti in dobrote!
   Ti me ljubiš in me vodiš po svoji poti Odrešenja,
   da ne zaidem na stranpoti neresnice, nepoštenosti in greha.
   Bog, vnaprej si mi dal in povedal vse Božje zakone, postave in Evangelij,
   da dobro vem, kaj smem in česa ne smem storiti, reči ali misliti,
   da bom pravično ter pošteno živel in delal vse, kar je v veselje v Tvojih Očeh.
   Ko ljudje mislimo, sodimo, živimo in ravnamo po Božjih postavah v nas,
   tedaj zajemamo sad pravičnosti iz Tvoje Narave v nas in iz Tvojega Življenja, ki je popolno.
   Vsa presoja pravičnosti, ki izhaja iz človeških pravil in postav ni popolna,
   ker smo mi ljudje grešni in nepopolni in ne zasledujemo vedno resnice.
   Zato se moramo ljudje naučiti živeti in delati po Božjem Duhu
   in tudi biti vodeni po Božjem Duhu tako,
   da bomo pravični in delali tisto, kar je resnično in prav v Božjih Očeh.
   Tedaj ne bo krivic, neresnic, nepoštenih presoj in sodb ljudi
   na sodiščih, v službah, v podjetjih, v raznih ustanovah in drugod,
   tedaj bo med nami Resnica in Pravica,
   ki je Jezus naš Gospod.
   Zato človek potrebuje Boga, njegov blagoslov in vodstvo, sam ne zmore storiti nič.
   Kajti kar je prav v človeških očeh ni prav tudi v Božjih Očeh.
   Preveč je tistih opeharjenih in razočaranih, ki iščejo zaman pravico pri ljudeh,
   ki je ne zmorejo dati, saj smo vsi preveč kratkovidni, grešni in nepopolni ter
   zaradi lastnih koristi dostikrat tudi neresnicoljubni in nepošteni farizeji.
   Bog v njihovih srcih ni videl dobrote in pravičnosti,
   čeprav so farizeji dobro poznali vse preroke in postave.
   Vendar niso vsi taki licemerci: so tudi dobri, pošteni in pravični verni ljudje,
   ki so vodeni po Duhu in živijo po Duhu
   in delajo v strahu Božjem tisto, kar je prav v Božjih Očeh.
   To so vsebinsko v življenju in v srcu verni, dobri ljudje,
   pošteni in pravični in delajo vse v večjo Božjo Čast in Slavo ter so dobri in usmiljeni do ljudi.
   To so oni, ki resnično spolnjujejo Božjo Voljo in ki vedo, kaj je Ljubezen, Božji Mir in Pravičnost,
   ker vse to izpričujejo z Vero, molitvijo, pokoro, delom, služenjem ubogim in svojim življenjem.
   Zato bom ponižen in skromen, molil bom in delal, ne bom sodil in pametoval,
   ker vse kar se zgodi je Božja Volja.
   Vem, da boš slišal in uslišal naše goreče prošnje in molitve Gospod in nam pomagal,
   da boš od nas odvzel nevarnost širjenja koronavirusa in nas rešil obolevanja in bolezni.
   Tvoja Volja in ne naša človeška volja naj se zgodi naš Oče in naš Ljubeči in Usmiljeni Bog!

   Janez AKA Dichter Hansi

   Psalm 19,15: Naj ti bodo v veselje izreki mojih ust, premišljanje mojega srca pred tvojim obličjem, GOSPOD, moja skala, moj rešitelj.

   Vsi bi radi spremenili svet, nihče pa ne bi rad spremenil samega sebe.
   Lev Nikolajevič Tolstoj.

   Verjamem v Sonce, tudi kadar ne sije na nas.
   Verjamem v Ljubezen tudi kadar je ne občutim.
   In Verjamem v Boga tudi kadar molči.

   Kadar te kličem, mi odgovori, Bog moje pravičnosti !
   V stiski si mi odprl širjave,
   izkaži mi milost, usliši mojo molitev.
   Mnogi pravijo: “Kdo nam bo dal videti dobro ?”
   Dvigni, Gospod, nad nami svetlobo svojega obličja !
   Dal si več veselja v moje srce
   kakor v času, ko je obilje njihovega žita in vina.
   V miru bom hkrati legel in spal,
   saj ti sam, Gospod, me pustiš varno prebivati.
   (Ps 4,2.7¬–9)

   Odgovori
2. Miro says:

   23. julija, 2021 at 18:08

   ČIM BOLJ SE ODTEGNETE SAMI OD SEBE, TEM BOLJ BOSTE POVEZANI Z JEZUSOM!

   KAKO IZPRAZNJENI SMO?

   »Ni pomembno, koliko »imamo«, ampak koliko prostora smo pripravili v svoji notranjosti, da moremo v celoti sprejeti Jezusa v svoje življenje in mu dovoliti, da njegovo življenje živi v nas.«

   VEČ PROSTORA ZA BOGA

   »Čim bolj izpraznimo sami sebe, tem več prostora damo Bogu … Čim bolj pozabljate sami nase, tem bolj bo Jezus mislil na vas. Čim bolj se odtegnete sami od sebe, tem bolj boste povezani z Jezusom.«

   (misli sv. Matere Terezije)

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
   Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   23. julija, 2021 at 17:57

   KOMU STA NAMENJENA LUČ IN SOL? – DA BI MOGLI DATI OKUS ŽIVLJENJU DRUGEGA, SE MORAMO NAJPREJ VŽIVETI V DRUGEGA IN RAZMIŠLJATI, KAJ POTREBUJE – KAKOR JE S SOLJO, JE TUDI Z LUČJO: KO JE ČAS NAJ SVETI, KO JE DAN MOČAN, NAJ ODSTOPI PROSTOR SONCU!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,13-16)

   »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C13-16&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. Ob tej Jezusovi trditvi se mi pojavlja predvsem vprašanje: Komu je namenjena luč in komu sol? Eno je jasno, nikakor ne sama sebi. Luč ne sveti sebi in sol ne koristi sebi. Kakor je sol namenjena drugim in prav tako luč, tako tudi učinek ni namenjen soli in luči. Ne, Jezus pravi, ko bodo videli vašo luč in okušali vašo sol, bodo slavi vašega Očeta. Smo slišali: da bodo slavili Očeta, ne nas samih!

   Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. Sol daje okus, da so stvari dobre, luč osvetljuje stvari, da lahko živimo in delamo.

   Vi ste sol zemlje! Ob tem se lahko vprašamo najprej ali naša življenja dajejo okus življenju drugega? Brez soli je hrana neužitna. Kako naj bi dajali okus življenju drugega? Če delam, kar mi paše, razmišljam, kar mi paše, govorim, kar mi paše, komu dajem okus? Da bi mogli dati okus življenju drugega, se moramo najprej vživeti v drugega in razmišljati, kaj potrebuje. Sol se ne sme ponujati v preobilju, ne z ozirom na njene želje po pomembnosti. Sol je okusna samo, če je po meri tiste snovi, ki jo soli. Pomislimo, ali je naše življenje po meri bližnjega ali ga živimo po lastni meri, preprosto po tem, kar nam paše?! Ali poznamo drugega? Hočemo vedeti, kaj potrebuje? Poznamo mero ali vsaj razmišljamo o njej in jo iščemo? Kakor kuhar pokuša hrano, tako moramo mi preverjati odnose. Ni lahko najti pravo mero soli, pravo mero angažiranja in pravo mero umika.

   Pa še nekaj je pomembno pri soli. Ne solimo vsake hrane na začetku priprave. Nekatere solimo na sredi in tretje tik pred serviranjem. Kakor je pri hrani različno, kdaj se soli ali na začetku ali šele ko je pripravljena, je tudi z našimi odnosi. Včasih je potrebno pohiteti, drugič čakati. Včasih se pokvari brez soli na začetku, drugič pa če prehitevamo. Podobno kot je s hrano, podobno je z odnosi.

   Vi ste luč sveta! Žarnico, ki ne sveti, vržemo v koš za smeti. Kdo hrani pokvarjene žarnice? Luč ne sveti sama sebi, ampak drugim. Luč ne sveti, da bi bila pomembna, temveč glede na potrebe. Kakor je s soljo, je tudi z lučjo: Ko je čas naj sveti, ko je dan močan, naj odstopi prostor soncu. Ni vprašanje, kako pomembna bi bila rada luč! Vprašanje je, koliko in kje je koristna. Pa še nekaj je pri luči pomembno. Včasih sveti na temnih krajih, kjer ne sveti nobena druga luč, drugič sveti skupaj z drugimi. Včasih je v velikem lestencu le droben delček, drugič je svetilka v roki posameznika, spet drugič v temnem kotu, kjer hodijo mnogi. Vse je pomembno, da le resnično koristi. In kdo odloča o tem? Ne luč sama, ampak tisti, ki ureja svet: On ki ga je tudi ustvaril!

   Ali poznamo temine tega sveta? Poznamo potrebe po luči? Ali pripadamo občestvu, ki sveti in se zavedamo, da je v velikem lestencu pomembna prav vsaka lučka? Ali nam je odveč, če svetimo v na videz nepomembnem kotu, na temnem zakotnem stopnišču?

   Dvoje je torej pred nami: sol zemlje in luč sveta. Bodimo sol in luč v materialni in duhovni revščini tega sveta.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     23. julija, 2021 at 19:04

     LUČ SVETI . Neki duhovnik je dal lepo misel: ČE BOSTE LUČ V SVETU, SE BODO V VAS ZALETAVALI, VAS NE BODO PUSTILI PRI MIRU itd…KAJTI, KO ZASVETI ŽARNICA SE VANJO ZALETAVAJO-RAZNE MUHE, INSEKTI IN JO OBLETAVAJO Z VSEH STRANI.

     Odgovori
4. Janez says:

   23. julija, 2021 at 14:32

   Pravičnost: »Tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, bodo KRALJEVALI V ŽIVLJENJU po enem, Jezusu Kristusu. Rimljanom 5:17«.

   Evangelij po Mateju, Mt 5,20-26
   » Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.” Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu raká, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče norec, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.”
   Mt 5,20-26

   Človek skuša uveljaviti svoj prav. Človek ni hotel poslušati Boga in je bil uporniški v zgodovini. »Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot …« (Izaija 53,6). Človek si je »vzel pravico«, da določa svoj PRAV. »Marsikatera pot se zdi človeku prava, njen konec pa so poti smrti.« (Pregovori 14: 12).

   Velika Božja milost je, da Gospod nad uporniškim človekom ne obupa in ga ne pusti na njegovih poteh večne smrti! Božja roka milosti se nenehno steguje k njemu. »Dal sem se poiskati tistim, ki niso po meni spraševali, dal sem se najti tistim, ki niso po meni poizvedovali. Rekel sem: »Glejte, tu sem, glejte, tu sem!« narodu, ki ni klical mojega imena. Ves dan sem iztegoval svoje roke proti upornemu ljudstvu, kajti to hodi po poti, ki ni dobra, po svojih lastnih mislih …« (Izaija 65: 1-2).

   Človekova samopravičnost je poskus človeka da bi vpeljal neko svojo pravičnost po svoje.
   Jezus, ki je Resnica, je ljudem, ki so se naslanjali na postavo, da bi po njej dosegli pravičnost, razodel, da po postavi pravičnosti ne more doseči nihče. »Kajti povem vam (Jezus): Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« Matej 5,20.

   Ne glede na to, kako so se trudili izpolnjevati postavo, so se pismouki, farizeji in drugi naslanjali le na svoja dobra dela. Ta pa so pred Bogom kakor umazana cunja. Gospod namreč gleda na misli in hotenja srca, ta pa so bila v hudem. Zato je Gospod Jezus take imenoval pobeljeni grobovi, ki se lepšajo le od zunaj, znotraj pa so polni mrtvaških kosti – brez Božjega življenja. Postava v teh ljudeh ni storila to, za kar je bila dana. Ni jih pripeljala do spoznanja grešnosti, ampak so na njenih določilih gradili »lastno pravičnost«. Gospod Jezus jim je ob vsaki priložnosti skušal odkriti njihovo hinavščino. Samopravičniška drža človeku preprečuje, da bi sprejel Božji dar. Samo oseba, ki spozna svojo popolno nemoč in prodanost grehu, lahko v celoti ceni in sprejme Božji dar rešitve. Takšni so bili na primer cestninarji in prostitutke. Vedeli so, da so krivi in da nimajo nič, s čemer bi se lahko odkupili. »Vse ljudstvo, ki ga je slišalo, in tudi cestninarji so priznali Božjo pravičnost, kajti dali so se krstiti z Janezovim krstom.« (Luka 7,29).

   Postava ali zakon sta od človeka zahtevala pravična dejanja. A človek teh dejanj nima, saj je v njem grešna narava, ker je človek nepopoln. Postava je razkrila človekovo popolno nezmožnost, da bi bil pravičen ali da bi delal pravično iz svojih moči. Človek rabi Božjo milost! Božja pravičnost je zahtevala pravično življenje za odkupitev človeka. A takega med ljudmi ni. Če bi se s to sodbo končalo Božje dejanje, bi bili vsi ljudje popolnoma brez upanja. Večno zaklenjeni v smrt! Božja beseda odklene upanje: Plačilo za greh je namreč smrt. Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. (Rimljanom 6:23).

   Gospod Jezus, kralj pravičnosti, je začel svoje rešilno poslanstvo na zemlji z oznanilom, da je skupaj z Njim prišla vladavina Nebeškega kraljestva. To kraljestvo je neznansko močnejše od vladavine zla, ki je s padcem človeka v greh zajela ves svet. Božje kraljestvo je kraljestvo pravičnosti, ki vlada s pravico od znotraj navzven. Zato je Jezus vabil: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« Matej 6,33. Božji evangelij ali dobra novica kraljestva se glasi: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost (Tj. pravičnost, ki prihaja od Boga), iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere.« (Rimljanom 1: 16, 17)

   »Izrael pa, ki je iskal postavo pravičnosti, ni prišel do tega. Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del.« (Rimljanom 9: 31, 32). »Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti.« (Rimljanom 10,3). Nihče torej, ki misli, da bo sam dosegel pravičnost, je ne doseže.

   Sad Božje pravičnosti Božja beseda je popolnoma jasna, da Bog od nas ne pričakuje naše pravičnosti. Ljudje je v Božjih očeh nimamo in do nje sami ne moremo priti, ne glede na to, kako iskreno in goreče se trudimo. Tu vsaka religija poklekne. Še več, bolj ko se trudimo za lastno pravičnost, glasneje govorimo Bogu, da je Kristusova žrtev za nas zaman. Božja pravičnost se daruje zastonj vsakemu, ki veruje v Kristusovo delo rešitve in ga sprejme. Vsakemu, ki je rojen od zgoraj, iz Boga. Tu moramo poudariti, da je nanovo rojen naš duh. Naš novi človek, v Bogu ustvarjen v pravičnosti, je v duhu. »… in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.« (Efežanom 4,24). Naša duša (misli, razum in čustva) in telo nista prerojena. Zato se naša dejanja in nasploh življenje navzven avtomatično ne usklajujejo z Božjo popolno voljo (z Njegovim popolnim življenjem), če se ne naučimo živeti po Duhu oziroma biti vodeni po Duhu. »Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.« (Galačanom 5: 16-18).

   Božji Duh nas vodi in vzgaja, da živimo (mislimo, govorimo in ravnamo) v skladu z Božjo pravičnostjo, ki je v nas. Ko se odločamo po Božji naravi v nas, rojevamo sad Njegovega življenja v nas – torej sad pravičnosti. Pri Bogu je Ljubezen, Modrost in Pravičnost, ki jo s človeško pametjo ne razumemo in ne zmoremo izvajati v življenju. Z Božjo Pomočjo, pa je za ljudi mogoče vse.

   Amen. Janez

   Kadar te kličem, mi odgovori, Bog moje pravičnosti !
   V stiski si mi odprl širjave,
   izkaži mi milost, usliši mojo molitev.

   Predlagam , da tudi drugi prispevati kakšne prispevke o Bogu in Veri, da se bomo bolj podučili od strokovnjakov in več vedeli. To je naša verska pravica. Bodimo pa ponižni in skromni ter molimo k Svetemu Duhu, da bomo zajemali iz pravega izvira!

   Odgovori
   • Janez says:

     23. julija, 2021 at 14:38

     PRAVIČNOST KAJ JE TO? (dodatek)

     Pravičnost je družbeno in pravno postavljena umetna prisila zakonskih norm, ki močne veže na sprejeta zakonska pravila, slabotne pa varuje pred kršitvijo veljavnih pravil.
     FRAN definicija: Pravičen je človek, ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli ter upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli brez apriornih sodb in stališč.

     Na različnih področjih človeškega življenja je treba doseči neko družbeno pravičnost, po meri in pameti človeka. Vendar to je človeško gledanje in ne Božje. V gospodarskem ali finančnem smislu je to npr. pravična porazdelitev bogastva med člani družbe, zmernost cen in pravičnost v smislu pogodbe znana kot lastniški kapital, pravično sojenje glede na pravne norme in resnico, ki je podprta in dokazana z dokazi itd. Pomembno je tudi poudariti, da je na področju vere pogosto tudi uporaba koncepta, ki nas zadeva. Natančneje, v okviru katoliške cerkve je npr. uveljavljeno načelo pravičnosti, ki naj bi se nanašalo na uporabo Biblije kot Božjega zakona vernikom z jasnim ciljem, da lahko oseba reši svojo dušo, če dela in živi po Božjih postavah in Evangeliju in veruje v Boga.

     Poglejmo nekaj Božjih vrstic, ki govorijo o Božji pravičnosti

     »Kajti molj jih bo požrl kakor obleko, črv jih bo razjedel kakor volno, moja pravičnost pa ostaja na veke, moje odrešenje od roda do roda.« (Izaija 51,8) »Govoril nisem na skrivnem, v kakšnem temnem kotu zemlje. Nisem rekel Jakobovim potomcem: »Iščite me v zmešnjavi!« Jaz, GOSPOD, govorim pravičnost, oznanjam, kar je prav.« (Izaija 45,19) »Povzdignite svoje oči proti nebu, ozrite se navzdol na zemljo, kajti nebo bo izginilo kakor dim, zemlja bo razpadla kakor obleka in njeni prebivalci bodo preminili kakor mušice. Moje odrešenje pa ostaja na veke, moja pravičnost ne bo prenehala.« (Izaija 51,6) Bog ves čas hrepeni za odnosom pravičnosti s človekom. Hrepeni, da bi človek živel, kakor je prav, saj bi tako lahko živel v polnosti. Prisluhnite, kako goreče Bog želi človeku dobro: »O da bi bil pazil na moje zapovedi! Tedaj bi bil tvoj mir kakor reka, tvoja pravičnost kakor morski valovi.« (Izaija 48,18).

     Že objavljeno.

     Odgovori
5. Janez says:

   23. julija, 2021 at 14:03

   MILOST MEDSEBOJNEGA DIALOGA MED LJUDMI (Medmrežje fejstbog Jaro)
   Gospod Jezus, hvalimo te in slavimo za lepi dar, ki se mu pravi dialog.
   Je najdražji »otrok« Boga, ker je kakor tisti izmenični tok,
   ki neprestano utripa v osrčju Svete Trojice.
   Dialog razveže vozle, prežene nezaupanje, odpre vrata,
   ublaži spore, povzdigne osebo, je vez edinosti in »mati« bratstva.
   Jezus Kristus, jedro evangeljske skupnosti,
   daj nam razumeti, da je za naše nerazumevanje
   skoraj vedno krivo pomanjkanje dialoga.
   Daj nam razumeti, da dialog ni ne razpravljanje ne soočenje idej,
   temveč iskanje resnice med dvema ali več osebami.
   Daj nam razumeti, da potrebujemo drug drugega in se dopolnjujemo,
   ker imamo kaj dati in kaj prejeti;
   ker lahko vidim, česar drugi ne morejo,
   in oni morejo videti, česar jaz ne vidim.
   Gospod Jezus, ko se pojavi napetost, mi daj skromnost,
   da ne bom za vsako ceno vsiljeval svoje resnice
   in napadal resnico svojega brata;
   da bom znal v pravem trenutku molčati, da bom znal čakati,
   da bo drugi do konca razložil svojo resnico.
   Daj mi modrost, da bom razumel,
   kako nobeno človeško bitje ne more doumeti vse resnice
   in kako ni zmote ali napačnega mnenja,
   ki ne bi vsebovalo nekaj resnice.
   Daj mi zdravo pamet, naj uvidim možnost,
   da sem se morda zmotil glede kakšnega vidika resnice,
   da me bo tako obogatila resnica drugega.
   Daj mi naposled velikodušnost, da bom priznal,
   kako tudi drugi pošteno iščejo resnico;
   in da bom brez predsodkov in dobrohotno gledal na mnenja drugih.
   Gospod Jezus, daj nam milost dialoga.
   Pomagaj nam, da bi se obogatili tudi z drugačnim mnenjem in stališči drugih ljudi.
   Gospod Jezus, daj nam milost iskrenega dialoga brez napetosti in kreganja,
   da se bomo znali poslušati, slišati in biti sočutni in strpni med seboj.
   Različnost mnenj in pogledov naj nas bogati in poveže med seboj
   v Občestvo dobrih ljudi, ki Verjejo v Boga Odrešenika in tako tudi živijo.
   Amen.

   Božja Ljubezen, Usmiljenje in Dobrota vate zaupamo!

   Psalm, 72, 13: Sočutje bo imel do slabotnega in ubogega, odrešil bo duše ubogih.

   Job, 21,2: Poslušajte, kaj razodevajo moje besede, v tem naj bo vaše sočutje!

   Addendum:
   DIALOG JE LJUBEZEN
   Odnos z drugim človekom je vreden samo toliko, kolikor je v njem Dobrote, sočutja, strpnosti, iskrenosti, spoštovanja in zaupanja. Če lahko ti in jaz drugemu iskreno poveva, kdo sva, ali z drugimi besedami, kaj misliva, sodiva, čutiva, ceniva, ljubiva in spoštujeva, kaj sovraživa, česa se bojiva, kaj si želiva, kaj pričakujeva, v kaj verujeva, v kaj zaupava, TEDAJ IN LE TEDAJ LAHKO VSAK OD NAJU RASTE. Tedaj in samo tedaj je vsak od naju lahko to, kar v resnici je, lahko govori to, kar resnično misli, pove, kar resnično čuti, da izraz temu, kar resnično ljubi. Za to, da odprem sebe in svoj svet drugemu, je potreben pogum. To je treba spoštovati in čuvati za sebe, ko slišimo kaj zaupnega od sočloveka, ne pa deliti naukov. Potrebno je poslušanje, zaupanje, da sem tak kot sem dragocen, da se mi ni potrebno ničesar sramovati. Samo obojestransko zaupanje in globoko spoštovanje skrivnosti drugega lahko pripelje do resničnega srečanja – vira sreče. Prehitro mislimo da vse vemo in razumemo, kaj šele sodimo in svetujemo. Sodil bo Bog ne mi ljudje, ki smo grešni in ubogi v Božjih Očeh. Bog bo pomagal, ko ga bomo prosili! kako naj se zgodi Božja Volja, če mi delamo in govorimo s človeško pametjo ter ne prisluhnemo kaj hoče od nas Bog?!

   Odgovori
   • Janez says:

     23. julija, 2021 at 14:14

     IZHODIŠČA ZA USPEŠNO SPORAZUMEVANJE:
     1. Za sporazumevanje se moramo iskreno zavzemati, skromno in ponižno posliušati in čimmanj govoriti.
     2. Prepričani moramo biti, da smo dar, ki naj bi ga podarili, in da so drugi, ko se nam razkrivajo, dar, ki se nam ponuja.
     3. Odločiti se moramo, da bomo dobri, sočutni in iskreni do sebe ter do drugih, in pri tem vztrajati.
     4. Ko govorimo z drugimi o sebi, moramo vedno prevzemati nase vso odgovornost za svoja dejanja in za svoje reakcije. Zato bomo uporabljali »jaz« in ne«ti« trditve.
     5. Govoriti moramo le v svojem imenu. Ko se pogovarjamo, moramo jasno povedati, da govorimo le svojo resnico, in ne popolne resnice. Vprašajmo se predvsem, kaj hoče od nas Bog!
     6. S sogovorniki moramo deliti vse svoje pomembnejše občutke.
     7. Moramo biti tako pogumni, da drug z drugim delimo svojo ranljivost; zato tega ne povemo vsakomur!.
     8. Tistim, ki nas poslušajo, moramo izkazati iskrenost, hvaležnost ter biti sočutni in ponižni brez sodb.
     9. Moramo biti »prisotni« in »na razpolago« ljudem, ki se nam želijo zaupati.
     10. Ljudi moramo sprejemati, kjerkoli že so in take kot so; so Darilo Boga nam soljudem!.
     11. Pozorno moramo poslušati, zato da bomo spoznali notranjost drugih ljudi.
     12. Ne smemo se prepuščati branju misli, tako da presojamo namene in vzgibe drugih ljudi.
     13. Ko se nam ljudje zaupajo, morajo v naših reakcijah čutiti strpnost, empatijo in oporo.
     14. Sporočilo, ki ga sprejemamo, si moramo razjasniti in skušati pravilno razumeti, kaj je hotel povedati sogovornik; imamo dvoje ušes za to, da dvakrat več poslušamo kot enkrat govorimo z enimi usti!.
     15. V vlogi poslušalca moramo le predlagati, nikoli pa ne smemo dajati navodil.
     16. Kot poslušalci se moramo izogibati vsem oviram za sporazumevanje.
     17. Tistim, ki so se nam zaupali, se moramo izrecno zahvaliti.
     18. Uspešno sporazumevanje zahteva, da sogovornika preživita skupaj poseben čas ali čas posebnega pomena.
     19. Dotik je pomembna oblika sporazumevanja.
     20. Če hočemo postati pri sporazumevanju bolj učinkoviti, se moramo »iztegniti« preko meja svojih »območij ugodja«.
     21. Pripravljeni moramo biti, da se opravičimo, kadar je opravičilo primerno in koristno.
     22. Izogibati se moramo kopičenju napetosti.
     23. Ob krizah pri sporazumevanju bomo morali uporabljati posebne pristope; predvsem bodimo strpni.
     24.Naj govorimo ali poslušamo, vzgib dobrega sogovornika mora biti vedno ljubezen in dobrota.
     25. Moliti moramo k Svetemu Duhu za razsvetljenje in pogum, da bi se dobro sporazumevali in se spoštovali, si pomagali in se poslušali.

     Jaro Fejstbog, nekoliko razširjeno in dopolnjeno; dano v razmislek in uporabo za boljše sporazumevanje med nami!
     Duhovniki in terapevti naredijo bogoslovno in/ali medicinsko ali drugo fakulteto in se še dodatno izobražujejo. Zato se podučimo od njih, ker več vedo o tem.

     Gospod pomagaj nam, da se bomo bolje sporazumevali in se medsebojno ljubili ter spoštovali!

     Odgovori
6. Miro says:

   23. julija, 2021 at 13:35

   KO CERKEV BRANI SPOSOBNOST ČLOVEŠKEGA RAZUMA ZA SPOZNANJE BOGA, IZRAŽA SVOJE ZAUPANJE V MOŽNOST GOVORITI O BOGU VSEM LJUDEM IN Z VSEMI LJUDMI (KKC)

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   KAKO GOVORITI O BOGU?

   39 Ko Cerkev brani sposobnost človeškega razuma za spoznanje Boga, izraža svoje zaupanje v možnost govoriti o Bogu vsem ljudem in z vsemi ljudmi. To prepričanje je izhodišče njenega dialoga z vsemi drugimi religijami, s filozofijo in znanostmi, pa tudi z neverujočimi in ateisti.

   40 Ker je naše spoznanje o Bogu omejeno, je enako omejena naša govorica o Bogu. Toda Boga ne moremo imenovati drugače kakor izhajajoč iz ustvarjenih bitij in na naš omejeni človeški način spoznavanja in mišljenja.

   Več o tem na:
   http://www.marija.si/gradivo/kkc/IV-kako-govoriti-o-bogu/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Janez says:

   23. julija, 2021 at 12:57

   Jaro Fejstbog: Kako lep je ta naš svet! In kako lep, dober, velik in mogočen je potem Tisti, ki ga je ustvaril!

   Tako nekako bi lahko povzel 13. poglavje Knjige modrosti, ki nosi naslov Ustvarjene reči vodijo k Stvarniku. In čeprav ti tokrat ponujam v razmislek drug odlomek iz iste svetopisemske knjige – zakaj takšna izbira bom razložil kasneje – nikakor ne morem mimo besedila, ki govori o tem, kako je iz stvarstva možno spoznati Boga stvarnika. Tej trditvi, ki se nadaljuje v čudenje nad dejstvom, da tega nekateri ne vidijo, se pridružuje tudi apostol Pavel v 1. poglavju Pisma Rimljanom. Pravi: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost« (Rim 1,19-20).

   Svet okrog nas je za tiste, ki verujemo, ena sama velika knjiga o Stvarniku, pa čeprav nek rek pravi, da po stvarstvu Gospod zgolj šepeta (… po Svetem pismu govori in po trpečih kriči). Veliki slovenski katoličan akademik Alojz Rebula pravi, da »je obstoj Boga praktično vera človeštva od vseh časov do danes, do tehnično najnaprednejših ZDA. Obstoj Boga se normalni človeški pameti tako rekoč vsiljuje, saj kot pravijo nekateri, kjer je ura je tudi urar, kjer je Stvarstvo in Ustvarjeni Ljudje, Flora in Favna, tam je tudi Bog Stvarnik. Pa vendar so med nami tudi ljudje, ki občudujejo lepoto sveta okrog nas, pa kljub temu ostajajo »slepi« za Boga. V zadnjih dneh prelistavam knjigo Bog kot zabloda, ki jo je kot zagovor ateizma napisal Richard Dawkins. K temu me je spodbudil pogovor s skavtom, ki želi svojo vero utrditi tudi tako, da njeno trdnost preizkusi ob mislih ateistov. Priznati moram, da je takšno »srečevanje« z drugače mislečimi tudi meni izziv. A naj se končno ustavim še ob odlomku iz Knjige modrosti (ki sledi). Gre za – po mojem mnenju – enega najlepših starozaveznih odlomkov. V njem je zgoščeno, a čudovito predstavljena Božja veličina, ki se najbolj odraža v ljubezni do vsega ustvarjenega. Z usmiljenjem in prizanašanjem Gospod vodi vesoljni svet in nas ljudi kliče k spreobrnjenju. Kako dobro je prebrati, da je Bog, v katerega verujemo, Gospodar vsega in da je njegovo najgloblje bistvo to, da je ljubitelj življenja.

   Kako lep je ta naš svet! In kako dobro je vedeti, da je vse v ljubečih rokah usmiljenega Boga!
   Mdr 11,21-26
   Tvoja silna moč je namreč zmeraj pri tebi.
   Kdo se bo ustavljal moči tvoje roke?
   Kakor drobcena utež na tehtnici je pred teboj ves svet,
   kakor kaplja jutranje rose, ki se spusti na zemljo.
   Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse,
   ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.
   Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno,
   saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.
   In kako bi kaj moglo obstajati, ako ti ne bi hotel,
   in kako bi se moglo obdržati, česar ti ne bi poklical?
   Toda ti prizanašaš vsemu,
   ker je tvoje, Gospodar, ljubitelj življenja.

   http://www.fejstbog.si/index.php/da-bi-bil-svet-bolj-svet/391-kako-lep-je-ta-svet

   Odgovori
8. Janez says:

   23. julija, 2021 at 12:41

   Če se ne morete odločiti med 10 božjimi zapovedmi ali pa 12 pravili za življenje Jordana Petersona, je tu pet »Čušinovih floskul« – povzeto po medmrežju Aleteia

   Dramski igralec Gregor Čušin je kot osrednji govornik nastopil na slavnostni akademiji Zavoda sv. Stanislava z naslovom Mladost iz zrn sonca stkana in navdušil s svojim govorom o “petih življenjskih floskulah”. V nadaljevanju medmrežje Aleteia povzema, katere so.

   1. Nič ni nemogoče
   Mnogi ljudje si razbijajo zobe in glavo ter poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo nekoč dejal, da ni nič nemogoče, če se le dovolj potrudiš. Če podrediš vse enemu cilju, če ti le ne zmanjka volje, moči in poguma. Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče reči. Nemogoče je nemogoče prav zato, ker je nemogoče. Neverjetno pa ni nemogoče, je le neverjetno. A če ne zmorete verjeti, še ne pomeni, da ni res. Pri Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte, ko se z Bogom spustite v odnos, neverjetno. Ljudje verjamejo v marsikaj. V horoskope, v duhove, v palčke, Božička, Miklavža, Dedka Mraza in verjamejo v Boga. A to še ni vera. Verjeti v horoskope je bedarija, verjeti v duhove in palčke norija, verjeti v Božička otročarija, verjeti v Boga pa je predvsem stvar ponižnosti. Priznati, da je nad tabo nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. A to je šele religija. Stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu. To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost.

   2. Uresniči svoje sanje
   Kaj sploh so sanje? Si lahko želim, kaj bom sanjal? Kakšna verjetnost je, da se to res zgodi? Si res želim, da se mi vse sanje uresničijo? Nikakor. Še posebej, če pomislim, da so tudi vse more sanje. Ko govorimo o uresničenju sanj, govorimo o željah in načrtih. O željah, ki so tako velike, drzne in ambiciozne, da se nam zdijo neverjetne, neizvedljive in zato nemogoče. Zato jih spravimo v rubriko sanje. Pomembno je slediti tem sanjam, načrtom in željam. Treba jih je prepoznati, še preden jih pokvarijo svet, napuh ali naš strah. Treba je spoštovati te sanje, ki jih Bog že zelo zgodaj da človeku v srce. Na žalost pa vse premnogokrat strahovi ali ambicije – naše lastne ali naših staršev, okolja in družbe – povozijo te želje in načrte. Jih razblinijo. Uresničiti sanje torej pomeni izpolniti Božjo voljo. To pa ni več floskula. To je poslanstvo in poklic. Zato uresničite svoje sanje.

   3. Bodi to, kar si
   Bodi to, kar si, a zavedaj se, da včasih to ni dovolj. Da se vedno najde kdo, ki je boljši od tebe. Vedno se najde kdo, ki je boljši ti, kot si ti ti. Ampak samo ti si lahko ti. Lahko so ti drugi podobni. Lahko so boljši ali slabši, a nihče drug ne more biti ti namesto tebe. Le ti si ti. Enkraten in neponovljiv. Ustvarjen po Božji podobi. To pomeni, da nam Bog s t. i. bogopodobnostjo želi nekaj povedati. Če je moje telo Bogu podobno, potem je vse, kar je Bogu podobno, telo. In ker je Bog vsepovsod, je vse telo. Vsaka skupnost, firma, družina, par idr. Bodi to, kar si, torej pomeni biti v tem Bogu podobnem telesu. Živeti v tem telesu. Živeti to telo, ljubiti to telo in ljubiti s tem telesom. Ljubiti samega sebe in bližnjega. V telesu, ki je od Boga in Bogu podobno. To pomeni ljubiti tudi Boga. To pa ni več floskula. To je izpolnitev prve in največje zapovedi. Ljubi!

   4. Ko ti življenje ponudi limone, si naredi limonado
   Da, če vam je limonada všeč. Če pa ne marate ne limon ne limonade, se pa nikar ne mučite, ampak jih raje ponudite drugemu, ki jih mara. Naredite limonado in z njo razveselite koga, ki mu je limonada všeč. Zamenjajte limone za pomaranče. Prodajte limone in izkupiček podarite Karitasu. Super, boste rekli. To je pa zabavno, ni težko in ni komplicirano. Pa je težko in je komplicirano in prav nič zabavno. Da ni težko in komplicirano in prav nič zabavno, lahko reče samo nekdo, ki še ni gledal štiriletnika, kako si zavezuje čevlje. Da lahko dve vezalki povzročita toliko napora. Celo jeze in solza. Zato si otrok v trgovini raje izbere tiste čevlje na ježka. Ali pa mu jih celo vsilijo starši, da se revež ne bo preveč mučil. Res je, da so plesni čevlji večinoma brez vezalk. Salonarji in fini čevlji tudi. Ampak pravi pohodni čevlji, takšni, s katerimi osvajamo klance, strmine in hribe, so pa še vedno na vezalke. In hočete nočete se morate spopasti z dvema vrvicama. Ko ti življenje ponudi limone, si naredi limonado, to torej pomeni naučiti se zavezati čevlje. Odločitve so vaše. Ali boste vse življenje nosili čevlje na ježka ali pa boste ukrotili dve vrvici in boste sposobni tudi največjih vzponov.

   5. Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu
   Ko govorimo o prvem mestu, imamo običajno v mislih tisto, kar najprej zagledamo. Torej vidno mesto. Če bi se sprehodil po vaših stanovanjih, bi na vidnem mestu videl marsikaj. Najpomembnejšega pa ne bi videl. Ko gradimo hišo, je prva stvar, ki jo naredimo, temelj. Ta pa z gradnjo postane neviden.

   Postaviti Boga na prvo mesto ne pomeni zgolj obesiti križe na steno, rožne vence okoli vratu, obiskovati nedeljsko mašo in se javno opredeliti za kristjana. Pomeni postaviti Boga za temelj življenja. Graditi na njem svoje življenje. Manj govoriti, biri pravičen in skromen v življenju in več narediti vse v Božjo čast in Slavo!

   Povzeto po medmrežju Aleteia: Gregor Čušin dramski igralec

   Odgovori
9. Miro says:

   23. julija, 2021 at 12:14

   DRAGI PRIJATELJI V GOSPODU, KI SE SREČUJEMO S POMOČJO TE SPLETNE STRANI – KDO IMA UČINKOVITO ZDRAVILO ZA TEŽAVE, KI NAS SPREMLJAJO NA POTI? REŠITEV MI NI ZNANA. NA SREČO JO ZELO DOBRO POZNA MARIJA, KRALJICA PRESVETEGA ROŽNEGA VENCA. NAROČA NAM BISTVENO: MOLITE, MOLITE, MOLITE!

   Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    23. julija, 2021 at 12:00

    ZMAGUJOČA MOLITEV – ŽENA JE NA POTI NALETELA NA MENIHA, PREMIŠLJAJOČEGA O SKALI, KI MU JE ZAPRLA POT – SKALA JE POSTAJALA VSE VEČJA …

    Menih je šel po poljski poti. Bilo je še zgodaj zjutraj in odpravil se je na obisk k dobrim prijateljem, ki so živeli daleč od njega. Oblečen je bil v rjavo kuto, imel je obrito glavo, s sandali pa je udarjal po poti, da se je za njim dvigal oblak prahu.

    Okoli poldneva se je naveličal poti. Bil je čas za kosilo. Pozabil je s seboj vzeti kaj za pod zob. Upadel mu je pogum zaradi dolge poti, zaradi vročine in smiselnosti potovanja. Tedaj je prišel do skale. Niti opazil je ni, tako je bil zatopljen v črne misli. Ko pa je zadel vanjo in se ranil v prst na nogi, je postal zelo pozoren nanjo.

    Kaj dela ta skala tu? Misli je preusmeril popolnoma drugam. Zakaj je ta skala ravno na sredi poti, koder on hodi? Kakor bi jo nekdo nalašč postavil? (Skala je postala večja.) Tako je! Nekdo je postavil skalo na sredo ceste samo zato, da bi se spotaknil obnjo. (Skala je postala še večja.) Nekdo, ki ga sovraži, je to naredil. (Skala je sedaj postala tako velika, da je popolnoma zaprla pot.) Pomislil je na ljudi, ki so ga sovražili in mu želeli slabo.

    V tistem trenutku je skala postala visoka gora. Menih se je usedel na rob ceste v senco drevesa in se zamislil nad visoko goro, ki je vstala pred njim in mu preprečila, da bi uresničil svoje načrte.

    Po isti poti je prišla neka žena in zagledala vznemirjenega meniha. Stopila je k njemu in ga vprašala, kaj je narobe. Povedal ji je vso zgodbo o svojih željah in dobrih namenih ter o tem, kako mu je velika skala, ki jo je nekdo postavil na pot, preprečila, da bi šel naprej. Gospa je nekaj časa govorila z menihom, potem pa šla na sredo ceste, pobrala kamen in ga položila na rob poti.

    Menih je presenečen spoznal, da je bila gora navsezadnje samo skala, ki ni mogla biti tako velika, da bi mu preprečila pot in tega, da bi videl svoje prijatelje.

    Težave niso zato, da nas premagajo,
    ampak zato, da jih premagamo mi.

    »Molitev je moč teles
    in blagostanje doma,
    postavnost države in moč kraljestva,
    znak zmage v vojni
    in zagotovilo miru,
    sprava razdvojenih
    in stanovitnost složnih,
    molitev je pečat devištva
    zvestoba zakonu,
    orožje popotnikov,
    čuvar spečih, pogum bedečih,
    rodovitnost polj,
    rešitev pomorščakov. «

    Sv. Gregor iz Nise

    Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori