Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.019 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    30. avgusta, 2021 at 19:49

    JEZUS SE VRNE V NAZARET IN GRE V SINAGOGO. LJUDJE GA NAJPREJ GLEDAJO, SE ČUDIJO, SO ZADOVOLJNI. A NIKOLI NE MANJKA KAKŠEN KLEPETAVEC, KI ZAČNE GOVORITI … – CERKEV NAS VABI, NAJ SPREMENIMO NAČIN PREMIŠLJEVANJA, SLOG MIŠLJENJA. LAHKO ZDEKLAMIRAMO CELOTNO VEROIZPOVED IN TUDI VSE CERKVENE DOGME, A ČE SE NE NAREDI S KRŠČANSKIM DUHOM, TO NIČEMUR NE SLUŽI!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 4,16-30)

    Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:

    Duh Gospodov je nad menoj,
    ker me je mazilil,
    da prinesem blagovest ubogim.
    Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost
    in slepim vid,
    da pustim zatirane na prostost,
    da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.

    Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. 30 On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+4%2C16-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Jezus se vrne v Nazaret in gre v sinagogo. Ljudje ga najprej gledajo, se čudijo, so zadovoljni. A nikoli ne manjka kakšen klepetavec, ki začne govoriti: ‘Ampak to je vendar tesarjev sin. Kaj nas uči? Na kateri univerzi je študiral?’ ‘Ja, Jožefov sin je.’ In tako se začnejo križati mnenja, drža ljudi se spremeni in hočejo ga ubiti. Od občudovanja in očaranosti k namenu, da se ga ubije. Hoteli so spektakel. ‘Naj naredi čudeže, tisto, kar je storil v Galileji, in verjeli bomo.’ Jezus pa razloži: ‘Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju.’ Mi se namreč upiramo, da bi nas lahko opomnil nekdo izmed nas. Priti mora nekdo s spektaklom, da nas popravi. Verovanje pa ni nek spektakel. Vera ni spektakel. Je Božja beseda, je Sveti Duh, ki deluje v srcih.

    Cerkev nas torej vabi, naj spremenimo način premišljevanja, slog mišljenja. Lahko zdeklamiramo celotno veroizpoved in tudi vse cerkvene dogme, a če se ne naredi s krščanskim duhom, to ničemur ne služi. Spreobrnitev misli. Ni običajno, da razmišljamo na ta način. Ni običajno. Tudi način razmišljanja, način verovanja je treba spreobrniti. Lahko zastavimo vprašanje: S kakšnim duhom razmišljam? Z Gospodovim duhom ali s svojim duhom? Z duhom skupnosti, kateri pripadam, ali z duhom skupinice ali družbenega razreda, ki mu pripadam? Ali z duhom politične stranke, ki ji pripadam? S kakšnim duhom mislim? Prizadevajmo si razmišljati z Božjim duhom in prosimo za milost razločevanja, kdaj razmišljam s posvetnim duhom in kdaj razmišljam z Božjim duhom. Prosimo za milost spreobrnitve misli.

    Ko je Jezus nastopil v shodnici v domačem kraju, mu domačini niso zaupali. Zaupati ali ne zaupati Bogu, verovati ali ne, je tudi danes vprašanje za vsakega od nas. Vedno je dovolj razlogov za nezaupanje in dovolj razlogov za zaupanje. Odločitev je naša! Danes bi vas rad spodbudil k resnični odločitvi za Boga.

    Bog se ne pokorava predsodkom. Potruditi se moramo, da odpremo srce in razum za sprejem božje resničnosti, ki nam prihaja naproti. Gre za to, da imamo vero. Pomanjkanje vere je ovira za Božjo milost. Številni krščeni živijo, kakor da bi Kristus ne obstajal. Ponavljajo geste in znamenja vere, a to ne odseva njihove resnične pripadnosti Jezusu in njegovemu evangeliju. Vsak kristjan, vsi mi, vsak od nas pa je nasprotno poklican poglobiti to temeljno pripadnost s tem, da jo skuša pričevati s temu skladnim življenjem, katerega osnovna nit je dejavna ljubezen.

    Prosimo Gospoda po priprošnji Device Marije, da raztopi trdoto srca in omejenost razuma, da bomo odprti za njegovo milost, za njegovo resnico in za njegovo poslanstvo dobrote in usmiljenja, ki je namenjeno vsem, brez kakršnega koli izključevanja.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

    Odgovori
  2. Miro says:
    30. avgusta, 2021 at 8:29

    USMILJENI JEZUS: »MOJA LJUBEZEN NIKOGAR NE VARA«

    BESEDE ŽIVLJENJA, KI JIH JE USMILJENI JEZUS ZAUPAL SV. FAVSTINI KOWALSKI, VELIKI GLASNICI BOŽJEGA USMILJENJA, NAMENJENE PA SO TUDI NAM, MENI IN TEBI:

    -Sprejmem te, v mojem Srcu si (14).

    -Moja ljubezen nikogar ne vara (29).

    -Ne boj se, moja hči, jaz sem s teboj (103).

    -Ti si radost mojega Srca. Od danes bo tudi najmanjše tvoje dejanje našlo naklonjenost v mojih očeh (137)

    -Moja nevesta, za večno sta združeni najini srci. Pomni, komu si se zaobljubila (239).

    – Ne jokaj. Jaz sem vedno s teboj (259).

    Izbrane Jezusove besede iz Dnevnika sv. Favstine Kowalske (po izboru iz knjižice: Besede življenja)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

    Odgovori
  4. Miro says:
    29. avgusta, 2021 at 18:22

    PAPEŽ FRANČIŠEK: PROSIMO DANES GOSPODA, DA NAJ NAS OSVOBODI TEGA, DA BI VEDNO KRIVILI DRUGE. KOT OTROCI: »NISEM BIL JAZ. JE BIL DRUGI, JE BIL DRUGI …« V MOLITVI PROSIMO ZA MILOST, DA NE BI ZAPRAVLJALI ČAS IN S PRITOŽEVANJEM ONESNAŽEVALI SVET, KAJTI TO NI KRŠČANSKO. JEZUS NAS PREDVSEM VABI, DA GLEDAMO NA ŽIVLJENJE IN NA SVET ZAČENŠI PRI SVOJEM SRCU!

    »Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja predstavlja nekatere pismouke in farizeje, ki so bili začudeni nad Jezusovo držo. Pohujšani so, ker njegovi učenci jedo, ne da bi prej po izročilu opravili obredno umivanje. Med sabo so mislili: ‘Ta način početja je nasproten verski praksi’ (prim. Mr 7,2-5).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 22. nedeljo med letom.

    Tudi mi se lahko vprašamo, zakaj Jezus in njegovi učenci opuščajo ta izročila? V bistvu to niso slabe stvari, ampak dobre obredne navade, preprosto umivanje preden se začne jesti. Zakaj Jezusu niso mar? Kajti zanj je pomembno premakniti vero v njeno središče. V evangeliju nenehno vidimo to premakniti vero v središče in se izogniti tveganju, ki velja tako za tiste pismouke, kakor za nas, saj spoštovanje zunanjih formalnosti postavi v drugi plan bistvo vere. Tudi mi si večkrat ličimo dušo… Zunanja formalnost in ne bistvo vere je tveganje. Saj gre za tveganje za neko pozunanjeno vernost, da se kažemo navzven dobri, zanemarja pa se očiščevanje srca. Vedno je skušnjava »popravljanja Boga« s kakšno zunanjo pobožnostjo, toda Jezus ni zadovoljen s takšnim čaščenjem. Jezus noče zunanjosti, hoče vero, ki pride v srce.

    Dejansko je takoj zatem poklical množico, da bi ji povedal veliko resnico: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj« (v. 15). Ampak od »znotraj namreč, iz človekovega srca« se porodijo zle stvari. To so revolucionarne besede, saj so s tedanjo mentaliteto mislili, da jih nekatera jedila ali zunanji stik napravlja nečiste. Jezus obrne pogled. Ne naredi slabo to, kar pride od zunaj, ampak to, kar pride od znotraj.

    Dragi bratje in sestre, to se tiče tudi nas. Pogosto mislimo, da zlo prihaja predvsem od zunaj, iz obnašanja drugih, od tistega, ki misli slabo o nas, iz družbe. Kolikokrat krivimo druge, družbo, svet za vse to, kar se zgodi! Vedno so krivi drugi, krivi ljudje, tisti, ki nam vladajo, smola in tako naprej. Zdi se, da problemi vedno prihajajo od zunaj. Veliko časa preživimo v nalaganju krivd. Toda preživljati čas tako, da krivimo druge, je zapravljanje časa. Tako se postane jezen, zajedljiv in se drži Boga daleč od srca. Kakor tiste osebe iz evangelija, ki se pritožujejo, pohujšajo, polemizirajo in ne sprejmejo Jezusa. S stalnim pritoževanjem ni mogoče biti veren. Pritoževanje zastruplja, prinaša jezo, zamero in žalost srca, ki zapira vrata Bogu.

    Prosimo danes Gospoda, da naj nas osvobodi tega, da bi vedno krivili druge. Kot otroci: »Nisem bil jaz. Je bil drugi, je bil drugi… V molitvi prosimo za milost, da ne bi zapravljali čas in s pritoževanjem onesnaževali svet, kajti to ni krščansko. Jezus nas predvsem vabi, da gledamo na življenje in na svet začenši pri svojem srcu. Če se pogledamo znotraj, bomo našli skoraj vse tisto, kar sovražimo zunaj. In če bomo iskreno prosili Boga, naj nam očisti srce, tedaj bomo začeli napravljati svet bolj čist. Saj obstaja nezgrešljiv način za zmago nad zlom in sicer, da ga začnemo poraziti znotraj sebe. Ko so prve cerkvene očete, menihe spraševali: »Katera je pot svetosti? Kje moram začeti?« Prvi korak, so rekli, je obsoditi sebe: »Obsodi sebe.« Obsodba samih sebe. Kdo med nami je čez dan, v kakšnem trenutku dneva ali v kakšnem trenutku tedna sposoben v sebi obsoditi sebe? »Da, ta mi je storil to, oni drugi ono, ta neotesanosti…« Toda jaz… Jaz počnem isto ali jaz pa takole počnem, saj gre za modrost, da se naučimo obsoditi sebe. Poskušaj to narediti. Dobro ti bo delo. Meni dobro dene, ko uspem to narediti. Dobro dene, vsem bo dobro delo.

    Devica Marija, ki je spremenila zgodovino s čistostjo srca, naj nam pomaga očistiti naše (srce) in prerasti grešno navado, da krivimo druge in se pritožujemo nad vsem.

    Nagovor papeža Frančiška, nedelja, 29. avgust 2021

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-08/papez-francisek-prosimo-gospoda-naj-nas-osvobodi-tega-da-bi-ve.html

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    Odgovori
  5. Hvala says:
    29. avgusta, 2021 at 18:18

    BESEDA IN NJENA MOČ

    NE RAZUMEM KAKŠNO VERO IMA PROSILEC , KI MOLI, DA NAJ BOG OZDRAVI “VSE” OBOLELE V TEJ EPIDEMIJI. JEZUS NI NIKOLI PRIŠEL PRED VAS IN REKEL NAJ BODO V TEJ VASI VSI OZDRAVLJENI, AMPAK SE JE POSVETIL VSAKEMU POSEBEJ, KI JE PRIŠEL K NJEMU , SAJ JE ŽE TO BIL ZNAK, DA JE V NJEM VSAJ KAL VERE (Marjan Dvornik, Revija Prenova julij 2021)

    Končno pa ima beseda to svojo prvotno moč tudi

    danes. Učenci so se spraševali, kako to, da po izreče-
    ni Jezusovi besedi bolni ozdravljajo, hudobni duhovi

    bežijo iz ljudi, Jezus pa jim je dejal: »Resnično, res-
    nično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mo-
    jem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar pro-
    sili v mojem imenu« (Jn 16,23–24). Tudi danes, ko

    poslušam, kako verniki molijo za to ali ono potrebo,
    imam vtis, da pozabljajo na to Jezusovo usmeritev: v
    veri moliti v Njegovem imenu. Ne razumem, kakšno
    vero ima prosilec, ki moli, da naj Bog ozdravi »vse«
    obolele v tej epidemiji. Jezus ni nikoli prišel pred vas
    in rekel, naj bodo v tej vasi vsi ozdravljeni, ampak se
    je posvetil vsakemu posebej, ki je prišel k njemu, saj
    je že to bil znak, da je v njem vsaj kal vere.

    življenju. Kadar je izrečena beseda odsev
    Božje besede, prinaša srečo, mir, veselje, …,
    kadar pa je odsev prišepetavanja demonov,
    pa povzroča bolečino, razdor, sovraštvo.
    Kakšen vpliv bo imela izrečena beseda,
    pa izbira govorec sam in je zanjo tudi
    odgovoren.

    https://drive.google.com/file/d/1jkqrYDCPA4vKfWTpObsTScSKqa5I8Ic-/view

    Odgovori
  6. Miro says:
    29. avgusta, 2021 at 18:10

    »OD ZNOTRAJ NAMREČ, IZ ČLOVEKOVEGA SRCA, PRIHAJAJO HUDOBNE MISLI.« S TEMI BESEDAMI JEZUS ZANETI RESNIČNO IN PRAVO VERSKO REVOLUCIJO GLEDE NA PREVLADUJOČE MIŠLJENJE. SREDIŠČE POZORNOSTI PREUSMERJA OD ZUNANJEGA K NOTRANJEMU … – NA ZAPOVEDI, ZAKON IN NAUKE NI POTREBNO GLEDATI, KOT NA NEKAJ, KAR NAS SILI, PRISILJUJE, NAM DELA NEPRIJETEN OBČUTEK. BOŽJE ZAPOVEDI SO POPOLNO DARILO OD ZGORAJ, KI MU NI TREBA NIČESAR DODAJATI. BOG NAM JIH DAJE, NE ZATO, DA BI NAS OMEJEVAL ALI DELAL NESREČNE, RAVNO NASPROTNO: BOG ŽELI, DA BI BILI SREČNI, ZADOVOLJNI IN MIRNI!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 7,1-8.14-15.21-23)

    Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano:

    To ljudstvo me časti z ustnicami,
    a njihovo srce je daleč od mene.
    Toda zaman mi izkazujejo čast,
    ker kot nauke učijo človeške zapovedi.
    Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.«

    In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+7%2C1-8.14-15.21-23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli.«

    S temi besedami Jezus zaneti resnično in pravo versko revolucijo glede na prevladujoče mišljenje. Središče pozornosti preusmerja od zunanjega k notranjemu. S temi besedami Jezus udari v korenino teženja, ki je vedno na preži, posebno pri pobožnih in vernih ljudeh, da bi dali večji pomen zunanjim dejanjem in obredom kot pa razpoloženju, ki je v srcu. To je želja, da bi se pokazali dobre, boljše, kot so. Na kratko to imenujemo hinavščina, »farizejstvo«, formalizem.

    Izkrivljenost, ki jo Jezus razkriva pri nekaterih farizejih svojega časa, ki jim je zunanje umivanje pomembnejše kot čistost srca, se danes ponavlja na svetovni ravni. Ogromno skrbi namenjamo zunanjemu onesnaževanju zraka, vode, ozonski luknji; skoraj absoluten molk pa prekriva notranje in moralno onesnaževanje.

    Kaj je pomembnejše: da se bomo potrudili pred tabernakljem čimbolj pobožno in popolno poklekniti ali pa, da se bomo potrudili z iskrenim srcem polnim goreče ljubezni do Boga, počastiti Jezusa v presvetem zakramentu evharistije? Večkrat se pojavi ta problem, ki ga Jezus osvetljuje v evangeliju, da samo na zunaj izgledamo pobožni, sveti, trdni v veri, skoraj popolni, znotraj pa polni hudobnih mislih, ki ob prvi skušnjavi in prvi priložnosti pridejo iz nas in pokažejo naš pravi jaz.

    Iz srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh in nespamet. Ne omadežuje nas tisto, kar prihaja od zunaj, torej: niso krive pohujšljive slike in reklame zaradi katerih se lahko vznemirjamo, niso krivi politiki na katere se jezimo, ni kriv bogati sosed, da smo nevoščljivi, ni kriv ubogi nerojeni otrok, da bi napravili splav, ker časovno ali finančno ne bi zmogli imeti otroka. Taki in drugačni zunanji vplivi že res, da vzbujajo nezdrave strasti in poželenja v naših srcih. Toda to samo zato, ker nismo sprejeli Božje besede, temveč samo poslušali. Ker ne živimo Božje besede, temveč jo samo sprejemamo. Lahko tisočkrat pokleknemo v cerkvi, lahko se tisočkrat prekrižamo, lahko se postimo do onemoglosti, pa vendar, če iz našega srca prihajajo take neumnosti, da še hudič zardi, nismo prav nič opravili. Če Božjo zapoved opuščamo in se držimo samo nekih človeških izročil, potem Boga častimo samo z ustnicami a naša srca so daleč od njega. Najprej moramo izpolniti Božje zapovedi, nato šele pride vse ostalo.

    Doslednost v izpolnjevanju malih dolžnosti in obveznosti, nas bo pripeljalo do izpolnjevanja velikih. Namen Božjih zakonov in odlokov je, da bi živeli in prišli v obljubljeno deželo, to je Božje kraljestvo. Na Božje zakone in odloke lahko gledamo, kot na kažipote, ki nam kažejo najlažjo in najvarnejšo pot v nebesa. Sveto pismo je en sam velik garmin. Lahko sicer uporabljamo tudi bližnjice, nihče nam tega ne more prepovedati, zavedati pa se je treba, da so bližnjice večkrat nevarnejše in zahtevnejše od varnih, utečenih poti. Saj ni namen, da pridemo v obljubljeno deželo, ranjeni, pohabljeni in utrujeni, ni potrebno da zaradi bližnjic trpimo očiščevanje v vicah, temveč, da prideš skozi široko odprta vrata direktno v nebesa. Tu ni pomembno, da pridemo najhitreje in najceneje, saj ne gremo na razprodaje. Če bomo torej upoštevali »te kažipote«, bomo najboljša osebna izkaznica krščanstva in Katoliške Cerkve.

    Na zapovedi, zakon in nauke ni potrebno gledati, kot na nekaj, kar nas sili, prisiljuje, nam dela neprijeten občutek. Božje zapovedi so popolno darilo od zgoraj, ki mu ni treba ničesar dodajati. Bog nam jih daje, ne zato, da bi nas omejeval ali delal nesrečne, ravno nasprotno: Bog želi, da bi bili srečni, zadovoljni in mirni. Bog je ustvaril svet z besedo. In ta Beseda je meso postala in med nami prebivala. Naš Bog ni neki oddaljeni antični Bog, ki bi nas zasul z dolžnostmi do sebe in potem živel neko svoje privatno življenje v nebesih, ne meneč se za uboge ljudi tam doli na zemlji. Ampak nam razodeva svojo voljo preko Božje besede, živi z nami preko svete evharistije, se nas dotika preko zakramentov. Da ne omenjamo posebne povezave, ki je stokrat boljša od ne vem kakšnega kabla ali optične povezave, to je molitev. Božja beseda je živa in ni neka mrtva črka zakona v uradnem listu. Sprejmimo torej Božjo besedo in jo uresničimo v svojem življenju, saj ima moč, da reši naše duše.

    Zato smemo reči, da ni najboljša mera naše pobožnosti to, kaj delamo med sveto mašo, ampak to, kako smo in kako ravnamo po maši. Ali je vera, ki jo izražamo pri bogoslužju, tudi vodilo našega življenja? Ali je naše življenje zato, ker verujemo, drugačno od življenja tistih, katerih vrednote so zgolj materialne? Ali izžarevamo upanje in smo v bistvu ljudje, ki so polni optimizma? Ali ljubezen do Boga, ki jo izražamo med bogoslužjem, vodi in usmerja naše življenje v delih ljubezni do bližnjega, ker verujemo, da smo v Jezusu vsi bratje in sestre? Da, bogoslužje mora voditi v življenje in zunanji izrazi naše vere morajo odražati stanje našega, s Kristusom povezanega srca.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    Odgovori
  7. Hvala says:
    29. avgusta, 2021 at 18:02

    PONIŽNEMU ČLOVEKU SO ODPRTE NEBEŠKE ZAPORNICE IN MORJE MILOSTI PRITEKA VANJ

    PONIŽNI OSEBI BOG NIČESAR NE ODREČE, TAKŠNA OSEBA JE VSEMOGOČNA IN VPLIVA NA USODO SVETA

    Sestra Favstina Kowalska je zapisala:

    O ponižnost, ti krasni cvet, vidim, kako malo ljudi te ima – ali zato ker si tako
    lepa in hkrati tako težko dosegljiva? Gotovo eno in drugo. Bogu samemu ugaja. Nad
    ponižnim človekom so odprte nebeške zapornice in morje milosti priteka vanj. O, kako lepa je
    ponižna oseba! Iz njenega srca se kot iz kadilnice dviga vsakršna nadvse prijetna vonjava in
    predira oblake ter dosega Boga in z radostjo napolnjuje njegovo najsvetejše Srce. Takšni
    osebi Bog ničesar ne odreče, takšna oseba je vsemogočna in vpliva na usodo vsega sveta. Bog
    jo dviga prav do svojega prestola in čim bolj se ona ponižuje, tem bolj se Bog sklanja k njej,
    jo prehiteva s svojimi milostmi in jo vsak trenutek spremlja s svojo vsemogočnostjo. Takšna
    oseba je najgloblje povezana z Bogom. O ponižnost, globoko se ukorenini v vsem mojem
    bitju. O najčistejša, a tudi najponižnejša Devica, pomagaj mi pridobiti globoko (51)
    ponižnost. Zdaj razumem, zakaj je tako malo svetnikov, saj je zelo malo globoko ponižnih
    duš (Dn 1306).

    Odgovori
    • Miro says:
      29. avgusta, 2021 at 18:54

      Najlepša hvala za besede sv. Favstine Kowalske iz njenega Dnevnika. Nastavljajo nam “ogledalo”, da se lahko pogledamo vanj, vsak posebej, osebno … Tudi sam lahko v luči Božjega usmiljenja uzrem podobo, nad katero zardevam … In po vsem tem je zame najbolj upravičen zaključek, do katerega se nisem dokopal sam, ampak po Božji milosti:

      VSAK DAN ZAČNI ZNOVA Z BOŽJO POMOČJO – V SVOJEM SRCU, NE PRI DRUGIH!

      Te besede lahko neposredno izrekam samo sebi, posredno pa tudi drugim, kadar in kakor to hoče Sveti Duh. Pri tem se človek lahko hitro zmoti, zato je potrebno veliko moliti za dar razločevanja. Jezus, hvala Ti za to spoznanje! Da bo lahko resnično zaživelo v mojem srcu, še zlasti v odnosu do bližnjih, bo najbrž potrebna še dolga Božja vzgoja …

      Hvala tudi za enega od vaših prejšnjih zapisov. Res, nihče si ne more sam dati dovolj luči. Skušam sprejemati bratsko in sestrsko opominjanje ter sprejemati Gospodovo zelo grenko mazilo – ponižnost. To je ena najbolj zahtevnih in zdravilnih terapij, ki zahteva čas in zvesto sodelovanje z Njim, ki me/nas z Božjo besedo nenehno postavlja na trdna tla!

      Odgovori
      • Hvala says:
        29. avgusta, 2021 at 20:33

        Zahvaljuje se vam g. Miro, lepo je, če skupaj sodelujemo, si svetujemo, molimo, pomagamo itd…Vsi smo ustvarjeni unikati. Gospod ne dela kopij. Zato je za mene največja poanta življenja: TAKO RAZLIČNI KOT SMO, DA JE RES POTREBEN ČUDEŽ DA SE USKLADIMO IN PRILAGODIMO DRUG DRUGEMU. Kako bi bilo v življenju, če bi imeli vsi enake lastnosti, želje, misli, itd…Večkrat dam primer-slon ne more biti mravlja, mravlja pa ne slon- a oba je ustvaril Bog, se dopolnjujeta in vsak od njiju ima določeno funkcijo na svetu.

        Odgovori
  8. Hvala says:
    29. avgusta, 2021 at 17:52

    SVARILO

    APOSTOL JAKOB V SVOJEM PISMU SVARI PRED NEVARNOSTJO ZLAGANE VERNOSTI. KRISTJANOM PIŠE:”POSTANITE URESNIČEVALCI BESEDE IN NE LE POSLUŠALCI, KI SAMI SEBE VARAJO (Jak 1,22).

    Odgovori
  9. Miro says:
    29. avgusta, 2021 at 9:39

    PREPROSTI LJUDJE MOLIJO DRUGAČE: IŠČEJO, KAKO BI POVEZALI Z BOGOM VSE, KAR JIM PRIDE NA MISEL (Tomáš Špidlik)

    – V molitvi beseda sama na sebi nima nobene moči. Moč ima samo, kolikor je »beseda, izrečena nekomu«.

    – Če telo zavlada nad dušo, zaduši »višje« interese in dejavnosti. In nasprotno, če zagospoduje duša, tudi telo napreduje v lepoti in zdravju.

    – Če smemo skriti pod obleko svoje telesne pomanjkljivosti, toliko bolj velja nekaj podobnega za duhovne.

    – So pomanjkljivosti, ki jih je moč popraviti v nekaj tednih, druge zahtevajo mesece. V temeljnih krepostih se vadimo vse življenje.

    – Ni greha, ki bi ne mogel biti odpuščen, ni takšnega grešnika, da bi ga Bog ne mogel preobraziti v svetnika.

    – Preprosti ljudje molijo drugače: iščejo, kako bi povezali z Bogom vse, kar jim pride na misel. Mislijo na sorodnike, na sadove polja, na zdravje.

    – Temeljne napake so notranje. Težko je zadržati svoj jezik, da ne bi koga žalili, če srce vedno obsoja.

    (Tomáš Špidlik, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

    Odgovori
  10. Miro says:
    29. avgusta, 2021 at 9:25

    GREH POVZROČI, DA POSTANE GREH PRIVLAČEN; S PONAVLJANJEM ISTIH DEJANJ NASTANE GREŠLJIVOST, TJ. TRAJNA NAGNJENOST H GREHU ISTE VRSTE. POSLEDICA SO ZLA NAGNJENJA, KI ZAMRAČIJO VEST IN POKVARIJO KONKRETNO OCENJEVANJE DOBREGA IN ZLEGA …

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen

    MNOŽITEV GREHA

    1865 Greh povzroči, da postane greh privlačen; s ponavljanjem istih dejanj nastane grešljivost, tj. trajna nagnjenost h grehu iste vrste. Posledica so zla nagnjenja, ki zamračijo vest in pokvarijo konkretno ocenjevanje dobrega in zlega. Tako greh teži za tem, da bi se ponavljal in krepil, vendar pa ne more uničiti nravnega čuta prav do njegove korenine.

    1866 Grešljivosti (vitia) moremo razporediti po krepostih, ki jim te grešljivosti nasprotujejo, ali pa jih povezati z glavnimi grehi, ki jih je krščansko izročilo razločevalo po sledeh sv. Janeza Kasijana in sv. Gregorija Velikega (mor. 31, 45). Imenujejo se glavni, ker rojevajo druge grehe, druge grešljivosti (pregrehe). To so napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba ali acidia.

    1867 Katehetsko izročilo tudi opozarja, da obstajajo “vnebovpijoči grehi”. V nebo vpijejo: Abelova kri (prim. 1 Mz 4,10); sodomski greh (prim. 1 Mz 18,20; 19,13); vpitje zatiranega ljudstva v Egiptu (prim. 2 Mz 3,7-10); tožba tujca, vdove in sirote (prim. 2 Mz 22,20-22); krivičnost nasproti dninarju (prim. 5 Mz 24,14-15; Jak 5,4).

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/v-mnozitev-greha/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja