Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

6.038 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    ČLOVEK JE DOBROTA SAMO PO DUHOVNI STRANI, PO TELESNI SAMO TOLIKO, KOLIKOR JE TELO DELEŽNO DUHOVNEGA ŽIVLJENJA

    – Ni dneva ne dogajanja brez čudežev, samo notranjo anteno moramo nastaviti za sprejemanje, česar vsakdanje oko ne vidi in uho ne sliši. Pravimo, da mora vse to dojemati srce.

    – Nekoč je imel človek neprimerno manj stika z ljudmi kot danes. Toda vsak osebni stik je bil res “oseben”. Danes pa je obratno: več ko poznamo ljudi, manj imamo osebnega poznanstva.

    – Mnogo premalo mislimo, kako blizu smo Bogu, če smo dobri. S Pavlom bi rekli, “če imamo ljubezen, ki nikoli ne mine”.

    – Človek more živeti srečno življenje in na koncu vzklikati: “Dobro je biti človek!” samo tedaj, če živi iz vrednot, ki “teko v večno življenje”.

    – Trpljenje traja; če ne traja, ni trpljenje, je morebiti samo bolečina. Zato pa je trpljenje zorenje.

    – Človek je dobrota samo po duhovni strani, po telesni samo toliko, kolikor je telo deležno duhovnega življenja.

    – Otrok se ne prehladi zaradi prepiha, marveč zaradi hladne matere.

    Misli Antona Trstenjaka, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  2. Hvala says:

    [INTERVJU] DEKLE Z IZKUŠNJO SATANIZMA: »Dnevi okrog vseh svetih so najbolj milostni za duše v vicah, mi pa jih zapravljamo s čaščenjem čarovnic«

    Satanizem se sliši kot nekaj groznega. Zakaj bi si kdorkoli želel postati satanist?

    https://www.iskreni.net/intervju-dekle-z-izkusnjo-satanizma-dnevi-okrog-vseh-svetih-so-najbolj-milostni-za-duse-v-vicah-mi-pa-jih-zapravljamo-s-cascenjem-carovnic/

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    PRETRESLJIVA ZGODBA MLADEGA DEKLETA!

  3. Hvala says:

    DUHOVNO DELO USMILJENJA
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Cerkev nas uči, da je molitev za duše vernih rajnih duhovno delo usmiljenja, saj v njej Boga prosimo, naj očisti duše pokojnih “z ognjem svoje ljubezni” in naj jih končno odvede v nebesa.

    Med enim svojih videnj je Gertruda od Jezusa prejela molitev za duše v vicah. Verniki pobožno verjamemo, da sme ob srčnem izgovarjanju te molitve vice zapustiti kar tisoč duš.

    Tu objavljamo to močno molitev, ki zaupa v neizmerno Božje usmiljenje, kakršno se je razlilo na nas na Kalvariji:

    Večni Oče, darujem ti predragoceno Kri tvojega Sina Jezusa, združeno z vsemi svetimi mašami, ki jih danes darujejo po vsem svetu, za uboge duše v vicah, za vse grešnike po svetu, za vse grešnike v vesoljni Cerkvi ter tiste v moji hiši in v moji družini. Amen.

    https://si.aleteia.org/2020/11/01/srcno-molite-to-mocno-molitev-sv-gertrude-za-duse-v-vicah/

  4. Miro says:

    UČENCI SE BOJIJO VPRAŠATI JEZUSA O TRPLJENJU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 9,44-45)

    »Dobro prisluhnite tem besedam. Sin človekov bo namreč izročen v človeške roke.« Oni pa niso razumeli te besede; bila jim je prikrita, da je niso zaznali, vendar so se ga o tej besedi bali vprašati.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C44-45&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Te Jezusove besede zmrazijo učence, ki so premišljevali o zmagovitem pohodu. So besede, ki so zanje bile tako skrivnostne, da niso doumeli smisla, a so se ga bali karkoli vprašati. Zanje je bilo »bolje ne govoriti«, bilo je »bolje ne razumeti kot razumeti resnico«, o kateri je govoril Jezus.

    Strah jih je bilo križa. Ko je Jezus ob neki drugi priložnosti prav tako govoril o svojem trpljenju, ga je Peter vzel k sebi in temu nasprotoval, Jezus pa ga ja nato oštel. Ne samo učenci in ne samo Peter, tudi Jezus se je bal križa. Ni mogel varati samega sebe, vedel je. Jezusov strah je bil tako velik, da je tisti četrtkov večer potil krvavi pot. Jezusov strah je bil tako velik, da je skoraj povedal enako kot Peter: Oče, vzemi ta kelih od mene. A zgodi naj se tvoja volja. V tem je bila razlika.

    Križ nam vliva strah toda tudi tukaj obstaja pravilo, da učenec ni večji od Učitelja. Pravilo je, da ni odrešenja brez prelitja krvi, ni rodovitnega apostolskega dela brez križa. Morda si mislimo, kaj pa bo mene doletelo, kaj bo moj križ. Tega ne vemo, a križ bo.

    Moramo prositi milost, da ne bi pobegnili s križa, ko bo prišel. Tega nas je namreč strah. A hoja za Jezusom se konča tam. Spomnimo se na zadnje Jezusove besede, izrečene Petru: Me ljubiš? Me ljubiš? Zadnje besede pa so bile: Odvedli te bodo, kamor nočeš. To je bila obljuba križa.

    Najbližja Jezusu na križu je bila njegova mati, njegova mama. Morda bi bilo prav, da danes, ko k njej molimo, prosimo za milost, naj nam odvzame, ne bojazni, kajti bojazen križa mora priti, ampak milost, da se ne bi prestrašili in pobegnili pred križem. Ona je ostala tam in ve, kako je treba biti blizu križa.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  5. Miro says:

    POZOR, TUDI HUDIČ LAHKO NUDI OZDRAVLJENJA! SE ZAVEDAMO POSLEDIC “DOBREGA” OKULTIZMA? (Blagovest)

    VSI, KI PRAKTICIRAJO RAZLIČNE OBLIKE OKULTIZMA, SE PROSTOVOLJNO PODAJAJO V ZASUŽNJENOST ZLIM DUHOVOM. ŠE POSEBEJ JE ZELO NEVARNO, DA SPREJEMAMO RAZLIČNE USLUGE BIOENERGOTERAPEVTOV, ZDRAVILCEV, KOT TUDI DRUGIH OBLIK PARANORMALNEGA ZDRAVLJENJA.

    Zakaj? Prav različne vrste tehnik, raznih vaj in vzhodnjaških meditacij povečujejo energijo kundalini, kar omogoča odpiranje t. i. čaker v človeku. S tem vzpostavljamo stik z energijami, ki izvirajo od zla. Čakre so energijska središča. Po njih se človek odpira vodstvu zle duhovne moči, ki jo lahko uporablja pri raznovrstnih okultnih dejavnostih.

    Joseph Marija Verlinde je bil rojen v Belgiji. Ko je dopolnil sedemnajst let, je zavrgel Kristusa in vse zakramente ter običaje verskega življenja. Ko je zaključil študije in napravil doktorat iz nuklearne kemije, je odpotoval v Indijo. Tam je bil štiri leta. V hinduističnih ašramih je podnevi in ponoči prakticiral različne tehnike meditacij, vadil je jogo, recitiral mantre. In vse to je počel z namero, da doseže spoznanje Boga. Vendar tam vseeno ni našel tega, kar je iskal.

    Tega se Joseph Marija takole spominja: “V času dolgih meditacij, se je velikokrat zgodilo, da sem videl neko specifično notranjo podobo preden bi »izstopil« iz tega meditativnega stanja. Videl sem podobo zelo žalostne žene, ki pa je bila nadvse lepa in je gledala vame z neizmerno nežnostjo. Vsakokrat sem bil zelo začuden in sem jo vprašal: »Kdo si ti?« Kadarkoli sem ji postavil to vprašanje, so ji tekle solze po licu in je počasi izginila. Ko sem se kasneje spreobrnil, sem doumel, da je bila to Brezmadežna Devica Marija, ki mi je poizkušala dati znamenje. Znamenje trpeče Matere, ki vidi in ve, da njen otrok »odhaja«, da se izgublja. Ona spoštuje njegovo svobodo in mu lahko da samo svoje solze. In zato mu lahko podari le svoje solze. Ko sem že kot duhovnik prvič prispel na Poljsko 1995 leta, sem se več časa zadržal v svetišču Mater Božje v Czestohowi. Kako zelo sem se začudil, ko sem se po češčenju Najsvetejšega takoj znašel pred milostno podobo Matere Božje.. In takoj sem spoznal to »zelo lepo ženo«, ki je prihajala k meni »na obisk«, ko sem bil daleč od Gospoda, v Indiji.” (J. M. Verlinde, Bog me je iztrgal iz teme, str. 6).

    Več o njegovem pričevanju na:
    https://blagovest.si/aktualno/pozor-tudi-hudic-lahko-nudi-ozdravljenja-se-zavedamo-posledic-dobrega-okultizma/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  6. Miro says:

    NAJUSODNEJŠI GREH JE VSEKAKOR OBUP – NAJBOLJ DOZOREL IN NAJBOLJ STRUPEN GREH JE SOVRAŠTVO DO BOGA IN SOVRAŠTVO DO LJUDI (Bernhard Haring)

    – Če razmišljam o vseh nevarnostih med drugo svetovno vojno, se ne čudim samo, da sem ostal živ, marveč tudi, kako je vse to bila zame šola, da sem lahko svoje življenje strastno posvetil služenju zdravilnemu, osvobajajočemu nenasilju, konstruktivnemu boju proti vojni in za mir, za spravo ter razumevanje med narodi.

    – Vprašanje je, kako gledam na Jezusa iz Nazareta? Zame je Sin človekov, to pomeni predvsem eden izmed nas, Božji sin, neprekosljivo razodetje in obljuba Očeta nam vsem, prerok, nenasilni, a mogočni razkrinkovalec vseh lažnih predstav o Bogu, vsakršnega potvarjanja religije, popolni molivec, ki časti Boga v duhu in resnici.

    – Najusodnejši greh je vsekakor obup. Najbolj dozorel in najbolj strupen greh je sovraštvo do Boga in sovraštvo do ljudi.

    – Rast v pravi ljubezni do Boga in do soljudi, predvsem do tistih, ki nam ne morejo poplačati, je kraljevska pot do vedno globljega spoznanja Boga in kraljevska pot do večnega praznika ljubezni.

    Misli Bernharda Haringa, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!

  7. Miro says:

    OBHAJAMO GOD »NAŠEGA« ANTONA MARTINA SLOMŠKA – BLAŽENI ANTON MARTIN SLOMŠEK, PROSI ZA NAS!

    Slomšek si je kot duhovnik in pozneje kot škof močno prizadeval za ohranjanje in rast slovenske kulture, jezika in šolstva (zbornik Drobtinice, ustanovitev Mohorjeve družbe, priročnik Blaže in Nežica v nedeljski šoli …), znal je ceniti lepote in darove stvarstva, prizadeval si je za socialno enakost vseh ljudi in za edinost med kristjani (Bratovščina sv. Cirila in Metoda za cerkveno zedinjenje) – a ob vsem tem je imel pogled vedno usmerjen k Bogu: »V nebesih sem doma: to meni pravita zemlja ino nebo in vsaka stvar lepo. V nebesih sem doma, nisem tega sveta, nebes se veselim, v nebesa prit’ želim.«

    https://www.druzina.si/clanek/blazeni-anton-martin-slomsek-prosi-za-nas

    Blaženi Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

  8. Miro says:

    ODREŠUJE NAS ŽIVA BOŽJA BESEDA: »RAZVESELJUJ SE V GOSPODU, PA TI BO DAL, KAR ŽELI TVOJE SRCE.« (Ps 37,4)

    KAJ JE VEČJE: DAROVALEC ALI DAR?

    Vsakodnevno veselje v Gospodu – ne glede na to, ali je trenutno v našem življenju »oblačno« ali »sončno« – v srcu zanesljivo odpira okna Božjega usmiljenja. Gospoda Jezusa v stiskah prosimo za to ali ono stvar in če nismo uslišani, smo razočarani. Kje je največja težava v našem odnosu do Gospoda? V slabotni veri ali celo neveri, ki v globini človekovega srca botruje pomanjkanju duha veselja in zahvaljevanja. Velikokrat pozabljamo na najpomembnejše: NA VESELJE V GOSPODU! In če so okna našega srca zaprta, kako naj prejmemo Gospodovo milost? Zato se najprej priporočimo Svetemu Duhu, naj nas vzame v evangeljsko šolo, v kateri se bomo naučili, kaj pomeni: VESELITI SE V GOSPODU! In kar smo v najbolj potrebni življenjski šoli prejeli po Njegovi milosti, začnimo tudi dejansko prakticirati. Veselimo in radujmo se, ker se nam v SVETI EVHARISTIJI za naše odrešenje podarja sam GOSPOD JEZUS KRISTUS! Ta živi DAR močno presega vse prejete darove. Premalo se zavedamo, da darovi ne morejo biti večji kot je njihov Darovalec. Velikokrat iščemo darove, pozabljamo pa na Darovalca. Ko se bomo začeli resnično veseliti v Gospodu, nadaljujmo z veseljem in zahvaljevanjem Bogu za stotine drugih dušnih in telesnih darov, katere smemo po Njegovi milosti uživati v vsakem trenutku našega življenja.

    Pridi, pridi Sveti Duh!

  9. Miro says:

    ISKRIVI MARTIN O PODOBNOSTI MED VOŽNJO IN ŽIVLJENJEM

    Župnik Martin Golob: »Zelo rad grem na pot, zelo rad vozim avto, saj veste, kajne? 😉 V prometu pa obstajajo pravila, da lahko sodelujemo, se razumemo, sobivamo. Na cesti je treba biti trezen in privezan. Življenje je preveč kratko, da bi ga preživel nezdravo. Preveč dragoceno, da bi se z njim igral, ne da bi bil z njim privezan na varne stvari. V avtu je to na primer varnostni pas, v življenju pa?«

    O tem več v njegovem 71. vlogu, objavljenem na:
    https://si.aleteia.org/2021/09/24/medtem-ko-se-vozim-po-zupniji-bi-vam-rad-se-nekaj-zaupal/

    Kaj se lahko naučimo iz spodbudnih Martinovih duhovnih iskric? Sam bi takole zapisal: Bistveno je, da nikoli ne vozimo sami, ampak vedno v moči Svetega Duha! V življenju vedno vozimo tako, da bomo živeli varno in da se bodo ob nas tudi drugi varno in srečno počutili. Vožnja pa ni namenjena sama sebi, ampak predvsem temu, da se bomo z Božjo pomočjo varno pripeljali na cilj!

  10. Miro says:

    V DANAŠNJEM EVANGELIJU EVANGELIST PRIPOVEDUJE O HERODOVEM ODZIVU NA JEZUSOVO OZNANJEVANJE – OČITEK VESTI NI SAMO NEKAJ, ČESAR SE SPOMNIMO, AMPAK JE RANA, KI NAS BOLI, KO SMO V ŽIVLJENJU NAREDILI SLABE STVARI – GOSPOD, USMILI SE ME, GREŠNIKA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 9,7-9)

    Herod, četrtni oblastnik, je slišal, kaj vse se je zgodilo, in je bil zbegan, kajti nekateri so govorili: »Janez je bil obujen od mrtvih;« drugi: »Elija se je pojavil;« in spet drugi: »Eden od starodavnih prerokov je vstal.« Herod je rekel: »Janeza sem jaz dal obglaviti; kdo pa je ta, o katerem slišim take reči?« In prizadeval si je, da bi ga videl.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C7-9&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    V današnjem evangeliju evangelist pripoveduje o Herodovem odzivu na Jezusovo oznanjevanje. Nekateri so Jezusa povezovali z Janezom Krstnikom in Elijo, spet drugi so govorili, da je prerok. Herod pa ni vedel, kaj naj si misli. V sebi je čutil nekaj, kar ni bila radovednost. Bil je to očitek vesti v duši, v srcu. Jezusa je iskal, da bi se pomiril. Hotel je videti čudeže, ki bi jih storil Kristus. A Jezus pred njim ni hotel narediti cirkusa, zato ga je Herod izročil Pilatu. Jezus je plačal s smrtjo. Herod je torej en zločin prekril z drugim zločinom, kakor nekdo, ki ubije iz strahu. Očitek vesti ni samo nekaj, česar se spomnimo, ampak je rana.

    Rana, ki nas boli, ko smo v življenju naredili slabe stvari. Vendar pa je skrita rana, ne vidi se. Niti sam je ne vidim, saj sem se jo navadil imeti, omrtvičena je. Rana je tam, je notri, nekateri se je dotaknejo. In ko tista rana boli, čutimo očitek. Ne samo, da se zavedam slabega, ki sem ga storil, ampak to čutim: čutim v srcu, čutim v telesu, v duši, čutim v življenju. In od tam skušnjava, da bi vse to zakril, da več ne bi čutil.

    Torej je milost čutiti vest, ki nas obtožuje, ki nam nekaj govori. Po drugi strani pa nihče med nami ni svetnik. Vsi gledamo grehe drugih in ne naših, morda sočustvujemo z nekom, ki trpi zaradi vojne ali zaradi nasilnežev, ki ubijajo ljudi.

    Mi moramo ‘krstiti’ rano, ji torej dati ime. Treba je vedeti, kje je rana in jo izvleči na dan. Predvsem pa moli: ‘Gospod, usmili se me, grešnika!’ Gospod posluša tvojo molitev. Zatem pretresi svoje življenje. ‘Če ne vidim, kakšna in kje je tista bolečina, od kje prihaja, da je znamenje, kaj naj storim?’ Prosi za pomoč nekoga, ki ti lahko pomaga, da bo rana prišla na površje. Potem ji daj ime. ‘Ta očitek vesti imam, ker sem storil tole’ – konkretno. Konkretnost! To je resnična ponižnost pred Bogom. In Bog bo ganjen pred konkretnostjo.

    To konkretnost izražajo pri spovedi otroci. Gre za konkretnost, da se pove to, kar se je storilo, da bi prišla na površje resnica. Tako se ozdravi. Naučiti se moram znanosti, modrosti obtoževanja samega sebe. Jaz obtožim samega sebe, čutim bolečino rane, naredim vse, da bi vedel, od kod prihaja ta simptom, in zatem obtožim samega sebe. Ne boj se očitkov vesti – so simptomi odrešenja. Boj se, da bi jih zakrival, jih zamaskiral, jih zmanjšal, jih skrival… To ja, biti jasen. In tako nas Gospod ozdravi.

    Naj nam Gospod da milost, da bi imeli pogum za obtožitev samih sebe ter tako hodili po poti odpuščanja.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

  11. Hvala says:

    KRISTJANI SMO ŠE VEDNO RAJE SUŽNJI PRAVIL, ZAPOVEDI IN PREPOVEDI, KOT SVOBODNI BOŽJI OTROCI

    SUŽENJ NE MORE BITI HVALEŽEN BOGU, HVALEŽNO SMO LAHKO LE, ČE SE ČUTIMO SVOBODNE IN OBDARJENE

    VSE JE DAR IN IZ TEGA IZVIRA SVOBODNO VESELJE IN HVALEŽNOST

    ŽIVLJENJE RAZUMEMO KOT DAR NA TREH RAVNEH: NA TELESNI, DUŠEVNI IN NA DUHOVNI
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Suženj ne more biti hvaležen, hvaležni smo lahko le, če se čutimo svobodne in obdarjene. Sprašujem se, zakaj se otrok pogosto tako težko zahvali? Ker ima občutek, da mu vse pripada oz. da je krivica, če nima vsega. Zakaj tako? Ker se giblje znotraj dolžnosti, prepovedi in zapovedi, ne pa znotraj svobodne obdarjenosti. Bog nam je vse podaril. Vse je dar, je brezmejna božja svoboda in ljubezen do nas. Vsakega je svobodno poklical v življenje, se ga veseli, vanj verjame in nanj stavi. In mi?

    se je dar na telesni ravni. Bog želi, da se veselimo tega, kar smo telesno. Da čutimo lepoto, ki jo zaznavamo s svojimi čuti: vid, sluh, okus in tip. Jezus sam se je veselil življenja, občudoval naravo in jo doživljal scela. Želi, da pojemo hvalnico stvarstvu s Frančiškom Asiškim. Da se veselimo, tega, kar lahko slišimo in kar lahko izgovarjamo in pojemo. Bog želi, da se veselimo tega, kar okušamo. Veseli se, da lahko otipljemo in z nežnostjo pokažemo veselje nad stvarstvom okrog nas. Vse to nam je podarjeno in vse to smo povabljeni podarjati – služiti, ne pa se napihovati in postavljati nad druge.

    Vse je dar na ravni našega doživljanja. Jezus je polno doživljal svoj notranji svet: se vselil in jokal. Bog nam podarja svet slikovitega doživljanja: veselja in žalosti, hvaležnosti in jeze, navdušenja in obupovanja, ljubezni in sovraštva, sočutja in prezira. Bog želi, da vanj vstopamo svobodno, se med njim svobodno sprehajamo in svobodno odločamo za dobro. Svobodni smo da ljubimo ali sovražimo. Bog nas vabi k izbiri tistega, kar prinaša resnično veselje.

    Vse je dar na ravni mišljenja. Jezus nas vabi, da odprto razmišljamo ob njegovih prilikah. Sogovornikom pogosto ne daje jasnih odgovorov, ampak jih vabi na pot razmišljanja – kdo je moj bližnji, kaj je največja zapoved, kako je z večnim življenjem itd. Odpira nam pogled, vabi nas k ustvarjalnemu razmišljanju in želi, da se svobodno odločamo za dobro.

    Danes je zahvalna nedelja. Vabim vas, da se Bogu iz srca zahvalimo, da verjame v nas kot svoje otroke, da nam daje sebe in svet v roke, da svobodno z vsem upravljamo. Pogosto imamo vsega v obilju, le svobode se bojimo. Naj vadimo v svobodi in hvaležnosti.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/en/node/5383

  12. Miro says:

    SV. PATER PIJ – 25. maj 1887, Pietrelcina, Italija; † 23. september 1968, San Giovanni Rotondo, Italija (Ognjišče)

    NA SODBO NEKEGA PROFESORJA, DA JE PATER PIJ DOBIL RANE SAMO ZATO, KER SE JE TAKO MOČNO POGLABLJAL V KRISTUSOVO TRPLJENJE, JE SAM PATER HUDOMUŠNO ODGOVORIL: “KO BOŠ VIDEL TISTEGA PROFESORJA, MU RECI, NAJ NA VSO MOČ MISLI, DA JE VOL. BOMO VIDELI, ČE MU BODO ZRASLI ROGOVI!”

    OD ZIBELKE ZA TA SVET DO LESTEV ZA NEBESA

    Pietrelcina, ki je povezana z imenom patra Pija, je njegov rojstni kraj, nedaleč od mesta Benevento v italijanski pokrajini Kampanji. Tam je zagledal luč sveta 25. maja 1887 ob petih popoldne. Bil je četrti od sedmih otrok, ki sta jim posredovala življenje zakonca Grazio Forgione in Maria Giuseppa De Nunzio. Krščen je bil že naslednji dan na ime Francesco … Pri enajstih letih je prejel prvo sveto obhajilo in birmo. Ko je petnajstleten razmišljal, da se popolnoma posveti Bogu, je imel videnje, ki mu je pokazalo, da bo vse njegovo življenje nenehen boj proti satanu. 6. januarja 1903 je Francesco Forgione prišel v kapucinski samostan v kraju Morcone, kjer je opravil noviciat in 22. januarja 1904 izrekel začasne redovne zaobljube ter dobil ime Pij iz Pietrelcine, po katerem ga zdaj pozna ves svet. Od tam se je preselil v samostan v kraju Pianisi, kjer je nadaljeval študije. Leta 1907 je izrekel večne redovne zaobljube. Pogosto ga je mučila neka skrivnostna bolezen in bali so se, da ne bi umrl pred mašniškim posvečenjem, zato je bil s posebnim dovoljenjem iz Rima 10. avgusta 1910 v stolnici v Beneventu posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 14. avgusta v svojem rojstnem kraju. 8. septembra je na pristavi Piana Romana, nedaleč od doma, kjer je kot otrok pasel, prejel nevidna, toda boleča znamenja Kristusovih ran. Poslali so ga v samostan v kraju Venafro, kjer pa je ostal le dobra dva meseca. Zaradi bolezni se je moral vrniti v domači kraj, kjer je ostal do februarja 1916, ko so ga predstojniki poslali v samostan Svete Ane v mestu Foggia. Tudi tukaj je ostal prav malo časa, kajti sredi leta 1917 je bil prestavljen v San Giovanni Rotondo, kjer so tedaj kapucini imeli zelo skromen samostan, in tam je ostal do konca svojega zemeljskega bivanja, ki se je izteklo 23. septembra 1968.

    “GLEJTE JEZUSA, NE MENE!”

    San Giovanni Rotondo je kmalu po prihodu patra Pija začel privabljati romarje od vsepovsod, potem ko se je razvedelo, da tam živi pater s stigmami – vidnimi znamenji Kristusovih ran. Te rane je prejel 20. septembra 1918 dopoldne med molitvijo v samostanskem koru. Prikazalo se mu je skrivnostno Bitje (trpeči Kristus), ko je bilo videnja konec, je pater Pij opazil, da so njegove roke, noge in prsna stran prebodene in da iz njih kaplja kri. “Zamislite si mojo grozo, pa tudi bolečine, ki sem jih takrat občutil, in jih čutim nenehoma vsak dan.” Nekaj dni po tem dogodku je v pismu eni od žena, ki jim je bil duhovni voditelj, napovedal: “Ta križ, ki mi je bil poslan od Boga, me bo spremljal vse do konca mojega potovanja.” In res je bilo tako. Kljub vsem poskusom zdravnikov, da bi jih zacelili, so rane ostale sveže celih petdeset let, nikoli pa se niso ognojile. Pater Pij je vedno nosil rokavice, ki jih je sam pral. Med zadnjo mašo, ki jo je daroval 22. septembra 1968, en dan pred smrtjo, je rokavice snel in vsi so lahko videli, da so rane izginile. Številne zdravniške preiskave so potrdile, da pater Pij – prvi duhovnik v zgodovini s stigmami – teh ran ni dobil po naravni poti. Na sodbo nekega profesorja, da je pater Pij dobil rane samo zato, ker se je tako močno poglabljal v Kristusovo trpljenje, je sam pater hudomušno odgovoril: “Ko boš videl tistega profesorja, mu reci, naj na vso moč misli, da je vol. Bomo videli, če mu bodo zrasli rogovi!” Veliko je pretrpel zaradi sumničenj raznih visokih predstavnikov Cerkve, a njegov odgovor je bil: “Cerkev je naša mati; tudi kadar nas tepe, nam želi dobro.” Ljudem, ki so strmeli vanj, ko je molil, je dejal: “Kaj gledate mene, glejte Jezusa!”

    Več o življenju sv. patra Pija na:
    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/priloga/1905-sveti-pater-pij

    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!
    Sv. pater Pij, prosi za nas!

    • Miro says:

      MOLITEV SV. PIJA, KO JE MOLIL ZA DRUGEGA

      O moj Jezus, rekel si: »Resnično, resnično povem vam, prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.« Glej, trkam in prosim za milost … (tu navedite svojo prošnjo). Očenaš … Zdravamarija … Slava Očetu … Presveto Srce Jezusovo, Vate zaupam.

      O moj Jezus, rekel si: »Resnično, resnično povem vam, Oče vam bo dal, karkoli ga boste prosili v mojem imenu.« Glej, v Tvojem imenu Očeta prosim za milost … (tu navedite svojo prošnjo). Očenaš … Zdravamarija … Slava Očetu … Presveto Srce Jezusovo, Vate zaupam.

      O moj Jezus, rekel si: »Resnično, resnično povem vam, nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« Ob spodbudi Tvojih nezmotljivih besed Te zdaj prosim za milost … (tu navedite svojo prošnjo). Očenaš … Zdravamarija … Slava Očetu … Presveto Srce Jezusovo, Vate zaupam.

      O presveto Srce Jezusovo, ki si usmiljeno do vseh trpečih, usmili se nas ubogih grešnikov in nam nakloni milost, za katero Te prosimo, na priprošnjo Žalostnega in Brezmadežnega Srca Marijinega, ki je Tvoja in naša milostna Mati.

      Vzkliknite Zdrava, Presveta Kraljica, in dodajte: sveti Jožef, Jezusov rednik, prosi za nas. (molitev povzeta po: aleteia.si)

      Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

      • Miro says:

        Dodal bi še, da sv. pater Pij za ozdravljenje in odrešenje ljudi ni samo molil, ampak je v ta namen v svojem življenju tudi ogromno pretrpel po zgledu trpečega Jezusa Kristusa, ki se je za nas daroval na križu. Ob tem bi omenil še misel sv. patra Leopolda Mandiča, da čudeži ogromno stanejo. Prav svetniki so zgled junaškega darovanja trpljenja za odrešenje ljudi. Daleč najvišjo ceno, nepredstavljivo visoko, pa je za naše odrešenje s svojim neizmernim trpljenjem na križu plačal naš Odrešenik Jezus Kristus.

        Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

  13. Miro says:

    DANAŠNJI EVANGELIJ PRIPOVEDUJE O TRENUTKU, KO JEZUS POŠILJA DVANAJSTERE V POSLANSTVO – TA EVANGELJSKI DOGODEK SE TIČE TUDI NAS, IN TO NE SAMO DUHOVNIKOV, TEMVEČ VSEH KRŠČENIH, KI SMO POKLICANI PRIČEVATI V RAZLIČNIH ŽIVLJENJSKIH PODROČJIH KRISTUSOV EVANGELIJ!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 9,1-6)

    Poklical je k sebi dvanajstere ter jim dal moč in oblast nad vsemi demoni in za ozdravljanje bolezni. Poslal jih je oznanjat Božje kraljestvo in ozdravljat bolnike. Rekel jim je: »Ničesar ne jemljite na pot, ne palice ne torbe ne kruha ne denarja; tudi ne imejte dveh oblek. V katero koli hišo stopite, ostanite tam in od tam pojdite dalje. In kjer vas ne sprejmejo, si otresite prah z nog, ko odidete iz tistega kraja, v pričevanje proti njim.« Razšli so se in hodili od vasi do vasi ter povsod oznanjali evangelij in ozdravljali.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C1-6&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Današnji evangelij pripoveduje o trenutku, ko Jezus pošilja dvanajstere v poslanstvo. Potem ko jih je enega po enega poklical po imenu, da ‘bi bili z njim’, poslušali njegove besede ter opazovali njegove čudeže ozdravljanja, jih sedaj ponovno zbere, da bi jih ‘poslal po dva in dva’ v vasi, kamor se je namenil iti. To je neke vrste ‘pripravništvo’ za to, kar bodo poklicani delati po vstajenju z močjo Svetega Duha. Evangeljski odlomek se zaustavi ob misijonarskem stilu, ki ga lahko povzamemo v dveh točkah: poslanstvo ima središče in poslanstvo ima obličje.

    Učenec, misijonar ima predvsem svoje središče sklicevanja, ki je Jezus. Pripoved to nakaže s tem, da uporabi stavke kot ‘poklical je k sebi (Jezus)’, ‘jih začel pošiljati’, ‘dajal jim je oblast’, ‘naročil jim je’, ‘govoril jim je’. S tem je odhod in delovanje apostolov prikazano kot razširjanje iz enega središča, torej kot predlaganje Jezusove navzočnosti in delovanja v njihovem misijonskem delovanju. To razodeva, kako apostoli nimajo nič svojega oznanjati, niti pokazati svojih sposobnosti, temveč govorijo in delujejo kot poslani, kot Jezusovi glasniki.

    Ta evangeljski dogodek se tiče tudi nas, in to ne samo duhovnikov, temveč vseh krščenih, ki smo poklicani pričevati v različnih življenjskih področjih Kristusov evangelij. Prav tako pa je tudi za nas to poslanstvo pristno samo, če izhaja iz nespremenljivega središča, ki je Jezus. To ni pobuda posameznih vernikov, niti skupin, še manj velikih združenj, ampak je to poslanstvo Cerkve neločljivo povezano z njenim Gospodom. Noben kristjan ne oznanja evangelij iz sebe, temveč poslan po Cerkvi, ki je od Kristusa prejela to poslanstvo. Ravno s krstom postanemo misijonarji. Krščeni, ki ne čuti, da bi oznanjal evangelij, oznanjal Jezusa, ni dober kristjan.

    Druga značilnost misijonarskega stila je, če tako rečemo, ‘obličje’, ki temelji na skromnosti sredstev. Njegova oprema namreč odgovarja kriteriju skromnosti. Dvanajsteri imajo namreč naročilo ‘naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu’. Učitelj želi, da so svobodni in gibčni, brez podpore in brez uslug, z gotovostjo samo do ljubezni Njega, ki jih pošilja, okrepljeni samo z njegovo besedo, ki jo gredo oznanjat. Palica in sandali so oprava romarjev, kajti ti so glasniki Božjega kraljestva in ne vsemogočni menedžerji, ne neodstavljivi funkcionarji in tudi ne zvezdniki na turneji.

    Imeli so to ‘obličje’. In k temu ‘obličju’ pripada tudi način, s katerim je sprejeto sporočilo, saj se lahko zgodi, da niso sprejeti ali poslušani. Tudi to je uboštvo, torej izkušnja polomije. Dogodek z Jezusom, ki je bil zavržen in križan, vnaprej naznanja usodo njegovega glasnika. Samo če smo povezani z Njim, ki je umrl in vstal, uspemo najti pogum za evangeliziranje.

    Devica Marija, prva učenka in misijonarka Božje Besede, naj nam pomaga prinašati svetu sporočilo evangelija v ponižnem in žarečem veselju, kljub zavračanju, nerazumevanju ali preganjanju.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  14. Hvala says:

    ALI JE KRISTJAN LAHKO OSAMLJEN?

    NAMESTO, DA BOLESTNO IŠČETE ČLOVEKA, KATEREMU BI LAHKO ZAUPALI, SE OSREDOTOČITE POPOLNOMA NA BOGA

    EDINI ON JE VREDEN VAŠEGA POPOLNEGA ZAUPANJA
    KO TO POČNETE, NEHATE V SEBI ZAHTEVATI OD LJUDI, DA BI SE DRUŽILI Z VAMI
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Osamljenost je dandanes eden največjih
    problemov, s katerim se sooča posame-
    znik. Teoretično sicer nikoli nismo sami,
    ker je Jezus Kristus, naš prijatelj nad vsemi
    prijatelji, rekel: »Nikoli vas ne bom zapus-
    til.. (Heb 13:5). On živi znotraj nas in mi
    imamo za to razloge, o katerih nekristjani
    ne vedo ničesar.

    Kljub temu se kristjani še vedno borijo z občutkom
    osamljenosti. To je čisto človeško. V iskanju, kako
    se izognemo osamljenosti, se navadimo upoštevati
    nekaj pomembnih pravil:

    • Namesto da bolestno iščete človeka, kateremu
    bi lahko zaupali, se osredotočite popolnoma
    na Boga. Edini On je vreden vašega popolnega
    zaupanja. Ko to počnete, nehate v sebi zahtevati
    od ljudi, da se bodo družili z vami.
    • Vzemite si čas v dnevu, da ste sami z Bogom,
    ne glede na urnik in pritiske. Molite glede
    slehernega problema, naj bo velik ali majhen.
    Sveto pismo pravi: »Ne skrbite za ničesar;
    namesto tega molite za vsako stvar; povejte
    Gospodu svoje potrebe in ne pozabite se
    Mu zahvaliti za Njegove odgovore. Če tako
    počenjate, boste izkusili Božji mir, ki je mnogo
    čudovitejši kot si človeški um lahko predstavlja.
    Njegov mir bo držal vaše misli in srce tiho in
    v počitku, medtem ko boste zaupali v Jezusa
    Kristusa« (Flp 4:6-7).

    • Naučite se reči: ne! Če ste »deloholik« (pomeni,
    da je edino vaše veselje v življenju vaše delo) se
    morate s tem soočiti. Odstranite vaše nesmisel-
    ne aktivnosti, ki vas usužnjujejo stran od Boga,
    od družine, od sodelovanja v Cerkvi in od
    potrebne rekreacije ter počitka.

    • Namesto stalnega ukvarjanja z lastnimi proble-
    mi, stopite ven do nekoga drugega in preprosto
    začnite klepetati v medčloveškem prijateljstvu.
    Prejmete lahko nesorazmerno več kot dajete.
    Če se boste potem še vedno počutili osamljene,
    se zavedajte, da je Jezus vir vseh vaših potreb (Andrej Justinek-Revija Prenova v Duhu-september 2021)

    https://drive.google.com/file/d/1vpu8BNCnIh7O5Vi0Frp6pjmFt-h6DwF9/view
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Res je, Jezus je vir vseh naših potreb. Zakaj bi bolestno iskali človeka za tolažbo, tolažbo daje Jezus, to je prava Božja tolažba. Vemo kako izgleda človeška tolažba, ki je lahko pristna ali pa ne, to se se zelo hitro spozna.

    BOG BO POSKRBEL ZA VSE.

    40 Let je skrbel za Izraelce, ko jih je peljal iz sužnosti, pa so venomer godrnjali. Niso bili zadovojlnji z Njegovo pomočjo, z Njegovimi čudeži, hoteli so po svojem udobju živeti.

    KAJ JE ČLOVEŠKA TOLAŽBA, KI JE MINLJIVA? ZAKAJ SE NE ŽELIMO SOOČATI Z TEM IZZIVOM? ZARADI PADLE ČLOVEŠKE NARAVE, KI ZAHTEVA VSE PO ČLOVEŠKI MISELNOSTI, ZANEMARJA PA VRELEC ŽIVE VODE, BOGA, KI DAJE PRAVO ŽIVLJENJE!

  15. Hvala says:

    ODLOČITI SE MORAMO, ALI BOMO ŽIVELI ZA LASTNE CILJE, UDOBJE IN ZADOVOLJSTVO ALI PA BOMO S POMOČJO BOŽJE SLAVE STREMELI K OBLJUBLJENI NAGRADI V NEBESIH. PRAVZAPRAV JE LE TO ŽIVLJENJE, VSE DRUGO PA ŽIVOTARJENJE

    “Vsakega, ki ima ime po meni, sem sebi v slavo ustvaril, upodobil in naredil,” pravi Bog
    Največji dosežek, ki ga lahko dosežemo v življenju, je živeti za Božjo slavo, piše Rick Warren, avtor knjige Življenje z namenom. S tem ko izpolnjujemo svoj namen na zemlji, častimo Boga. Ptice ga slavijo z letanjem in čivkanjem. Celo drobna mravljica slavi Boga, ko izpolnjuje namen, s katerim je bila ustvarjena. Kaj pa mi?

    Boga lahko slavimo na naslednjih pet načinov:

    https://si.aleteia.org/2020/03/14/nekaj-nacinov-s-katerimi-lahko-vsak-dan-slavimo-boga/

  16. Miro says:

    KATEHEZA PAPEŽA FRANČIŠKA O POTOVANJU V BUDIMPEŠTO IN NA SLOVAŠKO: ROMANJE MOLITVE IN UPANJA

    Romanje molitve, romanje h koreninam in romanje k upanju. To so bili trije vidiki papeževega apostolskega potovanja v Budimpešto in na Slovaško, o katerem je sveti oče danes govoril pri splošni avdienci.

    Več o tej katehezi na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-09/kateheza-potovanje-v-budimpesto-in-na-slovasko.html

  17. Hvala says:

    RAZMIŠLJANJE…

    Res je in potrebno je upoštevati kot naroča g. Miro še posebej glede ZAHVALJEVANJA BOGU.

    BOGU SE JE POTREBNO VEDNO ZAHVALJEVATI ZA VSE NAM DANO, TUDI TAKRAT, KO NE RAZUMEMO NJEGOVIH POSEGOV IN KO PRETAKAMO SOLZE.

    Zavedati se je potrebno, DA BOG VE KAJ DELA IN NE BO NIČESAR DOPUSTIL, KAR NAM NE BI BILO V KORIST ŽE NA TEM SVETU IN ZA ZVELIČANJE. KO BOMO DOJELI TO VELIČINO, TO NJEGOVO MODROST , NE BO VEČ PROBLEMA Z PETJEM HVALNIC IN SLAVILNIH MOLITEV GOSPODU.

    Zakaj nekateri ljudje tako težko izgovorijo zahvalo Bogu in pa tudi človeku?

    Po mojem razmišljanju je najprej to, da človek oceni po svoji človeški logiki, da se mu godi krivica, oceni, da preveč trpi, se samopomiluje itd,,,,,gleda vse negativno in nepotrebno dogajanje v njegovem življenju.

    Drugič je to, da se človeku zdi vse samoumevno, da mu vse dobrine pripadajo itd….Včasih koga slišimo ko pravi- ZAKAJ BI PROSIL BOGA IN ZAKAJ BI SE ZAHVALJEVAL, SAM SEM NAREDIL, NOBEDEN MI NI DAL.

    Vidite tako govorjenje je res mimo Boga, oz. se ima tak človek sam za boga.

    ČE BI POSLUŠALI JEZUSOVE BESEDE, PA NE SAMO POSLUŠALI, ČE BI JIM RES VERJELI, NE BI BILO TEŽAV S SLAVLJENJEM IN ZAHVALJEVANJEM BOGU.

    Celoto sestavljata dve polovici. Če mi ljudje gledamo s človeškimi očmi, bi TA CELOTA NAJ BILA VEDNO SONČNA, POPOLNA, VESELA , BREZ TRPLJENJA itd…

    NAJVEČJA POANTA TEGA NAŠEGA ZEMELJSKEGA ROMANJA PROTI VEČNOSTI JE, DA VERUJEŠ V BOGA, MU ZAUPAŠ, KER SAM POPOLNOMA NIČESAR NE MOREŠ BREZ GOSPODOVIH MILOSTI, DA SE PREPUSTIŠ NJEGOVEMU VODSTVU IN NJEGOVI VZGOJI IN SE ZAHVALJUJEŠ ZA CELOTO, TO POMENI ZA VSE, KAR TI PRINAŠA VSAK DAN POSEBEJ, DA SE NE OTEPAŠ TRPLJENJA, KI PRIDE.

    Zelo pogosto vidimo, kako se neradi soočamo s trpljenjem, z Resnico, ne sprejemamo in ne poslušamo nasprotnika, kaj želi povedati, ampak želimo slišati samo tisto, kar nam “paše”. To se dogaja vsakodnevno!

    NAJBOLJ ŽALOSTNO OD VSEGA PA JE TO, DA JEZUSOVIH BESED NE JEMLJEMO RESNO, NE VERUJEMO NJEGOVIM OBLJUBAM ALI PA JIH JEMLJEMO S ČLOVEŠKEGA VIDIKA! Bo že, če bo…………………….itd…

    ČLOVEK, KI NE VERJAME V JEZUSOVE BESEDE IN MISLI, DA MORA VSE TAKOJ IMETI IN DOBITI JE PAČ sam sebi bog.

    ČE BI Z VSO MOČJO VEROVALI, KAR JE JEZUS POVEDAL, BI NJEMU PREPUSTILI VSA SVOJA NAČRTOVANJA IN ODLOČANJA IN BI HODILI SKUPAJ Z NJIM Z ROKO V ROKI, PO TAKEM ŽIVLJENJU BI BILO STANJE DRUGAČNO V DRUŽINI, KI JE OSNOVNA CELICA DRUŽBE IN V CELOTNEM SVETU, TUDI KO NASTOPI ŽIVLJENJSKI VIHAR.

    ČE NE ZAUPAŠ BOGU, KOMU ZAUPAŠ? KDO JE ZA TEBE ALFA IN OMEGA IN KOMU SE ZAHVALJUJEŠ IN KOGA SLAVIŠ?
    Razmislimo o tem!

    ZAHVALJEVATI SE GOSPODU IN GA SLAVITI PA MOLITI ZA LJUBEZEN NAJ NAM JO PODELI.

    Vsako družino naj preplavi Božja Ljubezen, le tako bomo lahko živeli in preživeli na tem romanju na zemlji.

    • Miro says:

      Spodbudno razmišljanje o pomenu zahvaljevanja slavljenja Boga. Potrjujejo ga pričevanja številnih ljudi po vsem svetu! O tem si lahko več preberemo v knjigah Prenove v duhu; med njimi je tudi knjiga Merlina R. Carothersa z naslovom “Iz ječe v slavljenje in Moč slavljenja”. Gre za pretresljive življenjske zgodbe ljudi, ko dostikrat na njihovi trnjevi poti, po človeško gledano, ni bilo nobenega upanja, pa so bili pri Bogu deležni uslišanja. Še pomembnejše pa je, da se jim je v moči Svetega Duha “odprlo” tisto najlepše, po čemer je globoko v njihovi notranjosti hrepenelo njihovo srce in je Bog za njih predvidel v Odrešenjskem načrtu. Ko so ljudje stopili na pot vsakodnevnega zahvaljevanja in slavljenja Boga, so bili deležni čudovitih milosti – v osebnem, zakonskem in družinskem življenju, pa tudi na drugih področjih našega sobivanja.

      Usmiljeni Jezus, hvala Ti za vse, kar nam vsak dan podarjaš na priprošnjo Preblažene Device Marije. Slava Tebi, Jezus, zdaj in vekomaj. Amen.

  18. Miro says:

    NIKOLI NE SMEMO POZABITI, DA JE SATAN SOVRAŽNIK LJUBEZNI IN EDINOSTI. SOVRAŽI SKUPNOST, KJER LJUDJE RASTEJO V LJUBEZNI IN POZNAVANJU JEZUSA (Jean Vanier)

    – Dokler bodo v človeškem srcu strahovi in predsodki, bodo na svetu vojne in krivice. Šele ko bodo srca ozdravljena, ko se bodo odprla in postala ljubeča, bodo rešeni veliki politični problemi.

    – Trpljenje vsakogar izmed nas ohranja majhnega in ponižnega; sili nas, da v molitvi kličemo k Bogu in da si prizadevamo razumeti in ljubiti resnico, bolj kot svoje ideje.

    – Nikoli ne smemo pozabiti, da je satan sovražnik ljubezni in edinosti. Sovraži skupnost, kjer ljudje rastejo v ljubezni in poznavanju Jezusa.

    – Zakon ni le medeni mesec, je tudi čas izgubljanja. Vsakdo izgubi svojo osebno neodvisnost. Vsak žrtvuje svoj sebični jaz zaradi odnosa, v katerem mož in žena postaneta eno.

    – Mi smo obraz Jezusa Kristusa, mi smo njegove roke, mi smo njegove besede, mi smo zdaj njegova ljubezen. Zato je vsakdo od nas prejel njegovega Duha, da bi njegovo veselo oznanilo lahko oznanjali ubogim, da bi lahko podirali pregrade, ki nas med seboj ločujejo, da bi postali ustvarjalci miru med seboj.

    – V vsakem od nas je nekaj zlaganega. Bistvena lastnost zlaganega pa je, da ne želimo gledati tega, kar je v nas slabega. Potreben je čas, da vstopimo v svojo notranjost in da odkrijemo svoje rane.

    Jean Vanier, izbor misli, Ognjišče

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  19. Miro says:

    DANES PRAZNUJEMO SPREOBRNJENJE SV. MATEJA. ON SAM NAM V EVANGELIJU PRIPOVEDUJE O SREČANJU, KI JE ZAZNAMOVALO NJEGOVO ŽIVLJENJE – VSAK MED NAMI LAHKO REČE: TUDI JAZ SEM GREŠNIK, KI GA JE JEZUS POGLEDAL. NJEGOVA LJUBEZEN JE PRED NAMI, NJEGOV POGLED PREHITEVA NAŠE POTREBE. ON ZNA VIDETI ONKRAJ VIDEZA, GREHA, NEUSPEHA ALI NEVREDNOSTI!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 9,9-13)

    Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+9%2C9-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Danes praznujemo spreobrnjenje svetega Mateja. On sam nam v evangeliju pripoveduje o srečanju, ki je zaznamovalo njegovo življenje. Vpelje nas v igro pogledov, ki lahko spremeni zgodovino. Nekega dne, ko je sedel za mizo, kjer je pobiral davke, je mimo šel Jezus, ga videl, se mu približal in mu rekel: ‘Hodi za menoj.’ In Matej je vstal, in šel za njim.

    Jezus ga je pogledal. Kakšno moč ljubezni je imel Jezusov pogled, da je tako premaknil Mateja! Kakšno moč so morale imeti tiste oči, da je vstal!

    Jezus se je pri Mateju zaustavil; ni šel hitro mimo njega, brez naglice in mirno ga je pogledal. Pogledal ga je z očmi usmiljenja; pogledal ga je, kot ga prej ni pogledal še nihče. In ta pogled je odprl njegovo srce, ga osvobodil, ga ozdravil, dal mu je upanje, novo življenje. Četudi si mi ne upamo dvigniti pogleda h Gospodu, on nas prvi gleda.

    To je tudi naša osebna zgodba. Vsak med nami lahko reče: Tudi jaz sem grešnik, ki ga je Jezus pogledal.

    Njegova ljubezen je pred nami, njegov pogled prehiteva naše potrebe. On zna videti onkraj videza, greha, neuspeha ali nevrednosti. Zna videti onkraj družbene kategorije, kateri pripadamo. On je prišel iskat ravno vse tiste, ki se čutijo nevredni Boga, nevredni drugih. Pustimo se gledati Jezusu, pustimo, da njegov pogled prehodi naše poti, pustimo, da nam njegov pogled prinese veselje in upanje.

    Potem, ko ga je pogledal z usmiljenjem, je Gospod rekel Mateju: ‘Hodi za menoj.’ In on je vstal in šel za njim. Po pogledu – Jezusova beseda. Po ljubezni – poslanstvo. Matej ni več isti, notranje se je spremenil. Srečanje z Jezusom, z njegovim usmiljenim pogledom, ga je spremenilo. Za sabo pusti mizo z denarjem, pusti svojo izključenost. Prej je sedel, da bi jemal od drugih; zdaj, z Jezusom, pa mora vstati in iti, da bi dajal, dajal drugim. Jezus ga je pogledal in Matej je našel veselje v služenju. Jezusov pogled rodi misijonarsko dejavnost, služenje, predanost.

    Jezus gre naprej, je pred nami, odpira pot in nas vabi, da mu sledimo. Vabi nas, da hodimo počasi in presegamo svoje predsodke. Bog je Oče, ki želi zveličanje vseh svojih otrok.

    Pustimo se gledati Gospodu v molitvi, evharistiji, spovedi, v naših bratih, predvsem tistih, ki se čutijo zapuščene in same. Učimo se gledati kakor On gleda nas. Delimo njegovo nežnost in njegovo usmiljenje z drugimi. Poklicani smo, da se učimo od Jezusa, ki vidi vedno tisto, kar je najpristnejše v vsakem človeku.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  20. Miro says:

    KRIŽ JE RESNIČNO V SREDIŠČU NAŠE VERE. VENDAR PA SAMO TAK KRIŽ, KI JE ŽE OBSIJAN Z ZARJO VELIKONOČNEGA JUTRA, Z ZMAGOSLAVJEM KRISTUSOVEGA VSTAJENJA

    – Če priznavam osebnega Boga, potem prosilne molitve sploh ne bom mogel imeti za nekaj nesmiselnega. Samo da nas takšna molitev niti malo ne odvezuje od lastnih prizadevanj.

    – Zaradi delovanja Svetega Duha v našem srcu božja beseda ne udarja le ob naša ušesa, ampak se obrača na naš razum in naše srce.

    – Kristjani se ravno zaradi tega imenujejo kristjani, ker so ljudje, ki živijo v Kristusu in v katerih živi Kristus.

    – Križ je resnično v središču naše vere. Vendar pa samo tak križ, ki je že obsijan z zarjo velikonočnega jutra, z zmagoslavjem Kristusovega vstajenja.

    – Le čisto srce se more v Bogu resnično veseliti s tistim veseljem, ki nam ga nihče ne more vzeti.

    – Verska resnica o Sveti Trojici je neločljivo povezana s skrivnostjo veličastnega odrešenja, v katerem skrivnostni “Bog nad nami” (Oče) postane “Bog z nami” (učlovečeni Sin) in “Bog v nas” (Sveti Duh).

    Misli Antona Strleta, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  21. Miro says:

    “NAJPREJ ŽELIM BITI PRIČA OBČESTVA BOGA S ČLOVEKOM” (celjski škof Maksimilijan Matjaž)

    V prvem intervjuju za Družino je celjski škof Maksimilijan Matjaž, ki je škofovsko posvečenje prejel 30. maja, nakazal temeljne poudarke svoje škofovske službe. Med drugim je izpostavil tudi naslednje misli:

    – »Ključno, kar se zdaj spreminja, pa je gotovo to, da moram od profesorja in učitelja postajati vedno bolj oče duhovnikom in vernikom. Oče pozna vsakega osebno, ga spremlja, vodi, ustvarja prostor srečevanja in razločevanja, sprejema odločitve in ščiti.«

    – »Pričevanje, ki bo tudi danes pritegnilo, je pričevanje odrešenega in svobodnega življenja. To mora biti prva in glavna slika Cerkve in njenih duhovnikov.«

    – »Prva lekcija za poklic življenja v Bogu pa je, da sprejmeš Dar, ki že ustvarja novo življenje, da se mu poskušaš zgolj priključiti.«

    – »Kako naj mlad človek živi celibat v okolju, kjer se niti “verni” ne upajo v javnosti ali po domačih družinah postaviti za evangeljske vrednote in jih izpolnjeno živeti, če vse svoje želje po “svetosti” prelagajo na duhovnika, češ ti pa moraš tako živeti, saj te za to vzdržujemo … V taka okolja Bog ne more pošiljati niti si jih ta ne zaslužijo.«

    Več o pogledih celjskega škofa Maksimiljana Matjaža v intervjuju na:
    https://si.aleteia.org/2021/09/19/najprej-zelim-biti-prica-obcestva-boga-s-clovekom/

  22. Miro says:

    KRISTJAN MORA BITI V SVOJI OSNOVNI USMERITVI ČLOVEK UPANJA IN ZAUPANJA, V ZAVESTI, DA IMA KONČNO VSE SVOJ SMISEL, TUDI ČE GA TRENUTNO TAKOJ NE UVIDI (nadškof Alojzij Šuštar)

    – Srečeval sem vesele, srečne, dobre duhovnike, pa sem mislil, da bom tudi sam zmogel. Privlačilo me je, da bi za ljudi kaj dobrega naredil.

    – Človek si ne oblikuje vesti z učenjem na pamet, ampak predvsem ob dejanjih … Dobro človek odkrije, če ga dela. Življenje po vesti je najboljša pot do razvite in zrele vesti.

    – Odgovornost iz ljubezni je najgloblja in najmočnejša in ne potrebuje nobenih drugih predpisov ali sankcij.

    – Kristjan mora biti v svoji osnovni usmeritvi človek upanja in zaupanja, v zavesti, da ima končno vse svoj smisel, tudi če ga trenutno takoj ne uvidi.

    – Marija je tolažnica žalostnih in pomoč kristjanov le, ker je začetek našega veselja. To pa je zato, ker nam je dala Kristusa.

    – Dostojanstvo in veličina človeka je v tem, da s svojim razumom spozna različne možnosti, jih presodi in se svobodno odloči za to, kar se mu zdi prav.

    – V nekem smislu je vsak človek zvezna in ojačevalna oddajna postaja za svojega bližnjega. Vprašanje je le, ali je v zvezi s prvo oddajno postajo, ki je Bog.

    Misli nadškofa Alojzija Šuštarja, izbor iz Ognjišča

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  23. Hvala says:

    KRITIČNOST – MERILA DOBREGA

    ZAKAJ JE TAKO TEŽKO BRATI ZNAMENJA?

    KAJ USTVARITI, KO STOPAMO NA SVOJO POT, SI USTVARJAMO SVOJO DRUŽINO? ČE ŽELI ITI OTROK IZ DRUŽINE NAPREJ, MORA PRETRGATI Z DRUŽINO, MORA PRERAST STARI OKVIR IN USTVARITI NOVO OKOLJE, DRUGAČE DEJANSKO VEDNO OSTAJA SUŽENJ SVOJEGA IZVORNEGA OKOLJA.

    S STARŠI POVEZANI, NE NAVEZANI IN NE ZVEZANI
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    V smislu pogleda na svet. Kakšen je pogled na svet v mojem domu? Kaj so kriteriji nekega ocenjevanja? Kaj je merilo dobrega v našem domu?

    Primeri:

    samo, da je mir

    nič spreminjati-tako je zmeraj bilo in bo še naprej (rutina, tradicija)

    pri nas problemov ni

    varnost

    udobje, lagodje

    všečnost

    kaj pravijo drugi

    blagostanje

    nevpadljivost

    videz, dobro ime

    hvaležnost

    držimo skupaj

    delavnost

    status

    Kaj pa Marija?

    Za Marijo ni več pomembno dobro ime, niti videz, niti kaj bodo rekli drugi ampak le, da je zvesta Bogu. Niti videz, niti dobro ime ne štejeta nič – to bi moralo biti merilo! Pomembna je le zvestoba Bogu. Dobro ime Mariji odpade-zaradi spočetja pred poroko je njeno ime umazano.

    Mir. Kaj je z Marijinim mirom? Tveganje, gibanje. Neprestano gibanje kot odziv na poslanstvo. Biti Božja Mati – biti neprestano zvesta Bogu, biti neprestano na poti. Mir tudi odpade-mora iti k Elizabeti, mora iti v Betlehem, mora iskati prenočišče, mora v Egipt, iz Egipta spet nazaj-skratka, neprestano je nekaj narobe.

    Nevpadljivost. Nevpadljivost da, ko gre za to, da se ne dela pomembno; ko pa gre za njeno enkratnost pa zopet tvega, se izpostavi. V Kani se izpostavi in Jezus jo zavrne, pod križem se izpostavi kot mati, nevpadljivo, kljub temu, da ji nebi bilo potrebno biti tam. Pride pod križ, ga spremlja na križevem potu, neprestano je zraven. Nevpadljivost ni njena vrlina-njena vrlina je zvestoba. Neprestana zvestoba Božjemu klicu, izpolnitev svojega poslanstva, ne glede na to kako bo izpadla. Odpoved vsemu zaradi poslanstva-ne zaradi stereotipov.

    Rutine absolutno ni. Ni nikakršnih zakonov-razen ljubezni. Merilo je človekovo dostojanstvo, dostojanstvo pa je Bog.

    Hvaležnost je-vendar ne takšna, kakršne smo vajeni mi. Jezus se v Kani na svatbi Mariji ne zahvali (Ja, pa res, hvala, da si me spomnila, mama saj bom priden. Hvala, hvala.), temveč le reče: ‘Kaj ti je žena, moja ura še ni prišla.’ Ni navidezne hvaležnosti, je pa izredna odgovornost. Mati ve, da je sin odgovoren, da ji je hvaležen-globoko, notranje, za to, da je zanj zastavila življenje ampak tega ne bo plačal On, to bo plačal Bog, Oče.

    itd……………..

    ZAKAJ JE TAKO TEŽKO BRATI ZNAMENJA?

    Zakaj je Marija težko prebrala znamenje? Poskušajmo se vživeti – Marija je slišala, da bo/je to Božji sin. Kakšen bi bil ta Božji sin? Priden otrok, izjemno. Potem pa naenkrat ta otrok začne nasprotovati. Pa si misli: ‘Ja, to je pa zdaj nekaj čudnega? Božji sin? Nagaja, se skriva, potem se pa še pametnega dela. Hm, hm, Božji sin, Božji sin? Kaj mi je že rekel angel? Ti boš mati Božja. Kaj je to? Kaj je to?’ Živela je s svojimi predstavami in prosila Boga, naj ji pomaga, da bi razumela, da bo popolna mati. Da se bo trudila, da bo res vse prav in da bo naredila vse, da bo ta Božji sin res priden otrok. Stalno je težila k temu, da bo vse prav, da bo pridna. Jezus pa jo meče s tečajev.

    In potem reče, če je pač Božji sin, mora že biti tako (kot reče) prav, razumem pa nič! Zakaj mora biti trd? Zakaj mora delati po svoje? Zakaj ne dela nič od tega, kar imam jaz v glavi? Predstave. Znamenja.

    Saj je želela videti znamenja, pa jih ni mogla zaradi predstav v glavi. Kar je logično. Bil je Božji sin in je imel Božjo ne človeško logiko. In iz te človeške logike je morala skakati tudi Marija. Čudežno spočetje in naprej – kdo pa si ti, tisti, ki me poslušajo so moja mati, moji bratje. Mama je rekla, vedno hujši je ta Božji sin! Ko bi šel vsaj približno po mojih stopinjah, gre pa čisto po svojih. Marija znamenj ni razumela, a jih tudi ni nekam poslala. Razmišljala je in prosila, da bi razumela. Ravno to dolgo iskanje, ta dolga pot kaže, da je sprejemala to negotovost. Da je vedno znala sprejeti to negotovost.

    ITD………………..

    http://arhiv.mirenski-grad.si/duhovne-vaje-za-prostovoljce-bozicna-zgodba

  24. Hvala says:

    V BOŽJI LUČI JE TUDI ZLO DOBRO, ZARADI DOSEGA SVETOSTI

    Sam zadnje čase razmišljam še bolj radikalno, glede tega ali Bog zlo dopušča ali ga stori. Zdi se mi, da smo z logiko dopuščanja prešli v stanje, ko pozabimo, da je Bog gospodar vsega, tudi nad Satanom. Torej, če dopusti, je to zlo na nek način v njegovem načrtu. Nam pa se zdi, da mu je to ušlo iz rok. Prepričan sem, da Bog zlo dopusti – če ga lahko prepreči in v to verjamem, da ga lahko, pomeni skoraj isto, kot da ga stori, – vedno ZA DOBRO! Kot npr. pri Niku Vujičiču (intervju, ki ga je dodala Urška), zlo ‘stori’ da se iz povprečnega človeka razvije čudovit pričevalec, prava božja podoba.

    Zlo torej Bog vedno lahko prepreči, a ga ne, torej je skoraj enako kot da ga stori. A to zlo v nobenem primeru ni za pogubljenje, za samo trpljenje, ampak za bolj polno življenje, vstajenje iz povprečja v svetost. Če pomislim na trpljenje v koncentracijskih taboriščih nacistov. Mar ni Bog sam dovolil, da npr. atentati na Hitlerja niso uspeli, mar ne bi mogel brez da bi vzel svobodno voljo človeku, doseči smrt diktatorja?! Saj bi lahko umrl tako ali drugače. Mar ni življenje v božjih rokah. Torej je v božji luči tudi zlo dobro. Dobro zaradi dosege svetosti, tistega več. Zlato se prečiščuje v ognju, ljubezen v trpljenju, svetost raste, ko raste zaupanje v Boga – kdaj, če ne v trpljenju.

    Vsekakor kruta božja logika, a verjamem, da se ne moti. Težko pa si stvari oprijemljivo razlagam drugače, kot sem napisal. Verjetno me do smrti čaka še kaj hujšega, kar sem že preživel. Upam, da bom v trpljenju zaupal, da ima Bog vedno prav, da mu bom lahko rekel: “Hvala!”, tudi ko bo videti vse narobe (Mirenski grad).

    http://arhiv.mirenski-grad.si/n32-bogu-hvala-tudi-ko-gre-vse-narobe

  25. Miro says:

    40. STIČNA MLADIH – V CISTERCIJANSKEM SAMOSTANU V STIČNI JE 18. SEPTEMBRA 2021 POTEKALO TRADICIONALNO SREČANJE KATOLIŠKE MLADINE STIČNA MLADIH

    Dopoldanski del je minil v znamenju svete maše, ki jo je daroval predsednik Urada za mlade pri SŠK in mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl, poleg njega pa sta zbrane nagovorila tudi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Jean-Marie Speich in predsednik republike Borut Pahor. Popoldanski del Stične je minil v znamenju delavnic, dogajanje pa se je sklenilo z večernim koncertom.

    Več na https://katoliska-cerkev.si/v-sticni-potekala-40-sticna-mladih

    Prosimo sv. Janeza Boska, naj bo mladim vodnik na poti prijateljstva z Jezusom.

    MOLITEV K SV. JANEZU BOSKU

    Sveti Janez Bosko,
    oče in učitelj mladine!
    Sprejemljiv za darove Svetega Duha
    in odprt za razmere svojega časa,
    si bil za mlade, zlasti male in uboge,
    znamenje prednostne Božje ljubezni.

    Bodi naš vodnik
    na poti prijateljstva z Jezusom,
    da bomo v njem in njegovem evangeliju
    našli smisel svojega življenja
    in izvir prave sreče.

    Pomagaj nam,
    da bomo velikodušno opravljali poklic,
    ki smo ga prejeli od Boga,
    da bomo v vsakdanjem življenju
    ustvarjali občestvo
    in v povezanosti z vso Cerkvijo
    navdušeno sodelovali
    pri graditvi civilizacije ljubezni.

    Izprosi nam milost vztrajnosti,
    da bomo v duhu blagrov
    živeli dosledno krščansko življenje.
    Daj, da se bomo
    pod vodstvom Marije Pomočnice
    nekoč mogli srečati s teboj
    v veliki nebeški družini. Amen.

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
    Sv. Janez Bosko, prosi za nas!

  26. Miro says:

    JEZUS JE BESEDA, KI SE NE BO VRNILA, DOKLER NE OPRAVI, KAR JE OČE HOTEL IN ZA KAR JO JE POSLAL. ON JE SEJALEC, KI JE ŠEL SEJAT IN ON – UČLOVEČENA BESEDA JE HKRATI SEME, KI JE POSEJANO NA POTA, MED TRNJE IN V BRAZDE SVETA – TUDI V MOJE SRCE …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 8,4-15)

    Ko se je zbirala velika množica in so ljudje iz raznih mest prihajali k njemu, je spregovoril v priliki: »Sejalec je šel sejat svoje seme. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Pohodili so ga in ptice neba so ga pozobale. Drugo je padlo na skalo, in ko je pognalo, se je posušilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo med trnje, in trnje, ki je zrastlo z njim, ga je zadušilo. In spet drugo je padlo v dobro zemljo in pognalo ter obrodilo stoteren sad.« Ko je to povedal, je zaklical: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«

    Njegovi učenci so ga spraševali, kaj pomeni ta prilika. Rekel jim je: »Vam je dano spoznati skrivnosti Božjega kraljestva, drugim pa je to dano v prilikah, da gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne doumejo.«

    »Prilika pa pomeni tole: Seme je Božja beseda. Ob poti so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in jim vzame besedo iz njihovih src, da ne bi verovali in ne bi bili rešeni. Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo. Seme, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, vendar se zaradi skrbi, bogastva in naslad življenja na svoji poti zadušijo, tako da ne obrodijo sadov. Seme v dobri zemlji pa so tisti, ki z lepim in dobrim srcem besedo slišijo in jo ohranijo ter v stanovitnosti obrodijo sad.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+8%2C4-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Jezus, učlovečena Božja Beseda, prihaja iz Očetove hiše prav k nam, k našim vsakdanjim opravilom. Stopi v čoln, s katerim vsak dan lovimo, večkrat z veliko napora in brez uspeha. Prav tu notri sede in začne oznanjati – v prilikah, ki so vzete iz našega vsakdanjega življenja. Zato je prišel. On je Beseda, ki se ne bo vrnila, dokler ne opravi, kar je Oče hotel in za kar jo je poslal. On je Sejalec, ki je šel sejat in on – učlovečena Beseda je hkrati seme, ki je posejano na pota, med trnje in v brazde sveta – tudi v moje srce … In ptice neba? Kdo so te ptice, ki med setvijo neprestano preletavajo teren? Naše misli. Vse polno jih je, precej nadležnih, ki se jih nalezemo kar tako s klepetanjem, druge so sad spominov, fantazij, skrbi …, največ pa je povezanih z odnosi. Te misli nas tako zaposlujejo, da »pozobljejo« vsa semena Božje besede… V nas je polno sodb o drugih – te še zlasti spreminjajo zemljo našega srca v trdo in trnjevo pot, kjer nič ne vzklije …

    Da Besedo poslušam in se jo potrudim razumeti, je najprej potreben odnos – živ in dobrohoten odnos s Tistim, ki seje Besedo. Jezus pravi: »Vam je dano razumeti.« Beseda mi je dana, na meni pa je, da to seme sprejmem in Besedo v sebi varujem. Ko je enkrat sprejeta v zemljo mojega srca, ji ptice ne morejo več blizu. Lahko še naprej preletavajo teren, Besede pa ne ogrožajo več, ker je globlje – je že pognala korenine in bo ob svojem času rodila sad …

    Prilika o sejalcu nam govori, da je od nas odvisno, kaj bomo naredili iz tega, kar nam Bog podarja.

    A prilika ima še drugo sliko – sejalca, ki predstavlja Boga. Tudi to je podoba, ki naj bi jo vzeli za res. Bog je strašansko radodaren. Ko seje ni preračunljiv, ne skopari s semenom. Verjame v še tako slabo zemljo, želi ji dati priložnost, naj enkrat obrodi.

    Tako gleda Bog na nas. Saj pravi: Kdor ima ušesa naj posluša. Ne vpraša najprej, kdo hoče poslušati, ampak najprej pove, da priložnost vsakemu, da sliši. Potem pa pravi, če hočeš, vzemi za dobro, če nočeš pusti.

    Tako se pri sv. maši daruje za vse. Ne vpraša, ali smo vsi pripravljeni. Najprej pravi: to je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. Kako nora, nepreračunljiva, velikodušna ljubezen.

    Nepreračunljivost, velikodušnost, darežljivost. Vera v človeka! Bog upa do zadnjega, da bo dobra beseda, ljubeznivost, dobrota padla na rodovitno zemljo in obrodila stoteren sad. Videti možnost v drugem, nikoli obupati, vztrajno deliti dobroto – to je Božja logika. To ni logika preračunljivega kapitala. To je logika Božje ljubezni. Skušajmo povabilo vzeti bolj za res. To je nespamet križa. Za eno ovco v trnju, se Jezusu splača iti na pot v puščavo. Želi si, da bi imeli več te nore ljubezni. Svet bi bil zagotovo drugačen!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  27. Miro says:

    ČE NAM JE KRISTUSOVA MATI MARIJA KOLIČKAJ DRAGA, NE BOMO OPUSTILI NOBENE PRILIKE, DA BI JI DALI ČAST IN SE VSE TESNEJE POVEZALI Z NJO, KI JE TUDI NAŠA DUHOVNA MATI IN SREDNICA VSEH MILOSTI (Stanko Janežič)

    – Obup je tam, kjer ni bratstva, kjer je doma sovraštvo, samoljubje, nasilje. A v srcih, v katerih Bog kraljuje, tam v ljubezni upanje zmaguje, tam se že tu na zemlji začenja raj.

    – Kristjan je zavezan spoznanju, da je vsak človek poklican k življenju in ljubezni, življenjski vedrini in prepričanju, da nas Bog spremlja na vsakem koraku, da se nam razodeva po vsem stvarstvu.

    – Če nam je Kristusova mati Marija količkaj draga, ne bomo opustili nobene prilike, da bi ji dali čast in se vse tesneje povezali z njo, ki je tudi naša duhovna Mati in srednica vseh milosti.

    – Resnica vodi do pravice. Z ljubeznijo do resnice in pravice mora biti povezana srčna dobrota. Dobrota, plemenitost, usmiljenje – to bo reševalo človeštvo.

    – Vstali Zveličar / hodi pred nami / in mi za njim, / božje ljudstvo / veselih obrazov, / otroških src, / zmagoslavno pesem / pojoč / v mlado jutro.

    – Kakor mislimo, tako moramo govoriti in tako tudi delati. Naša dejanja morajo biti iskren izraz našega mišljenja in govorjenja.

    – Slovenski verniki so molitev rožnega venca vzljubili in se z njo skozi stoletja borili ne le proti osebnim nevarnostim, temveč tudi proti skupnim.

    – Kaj pomaga poznati vesolje in na luno meriti poti, če zanemarjamo, kar je najvažnejše – Stvarnika vsega vesolja?

    – Naši krščanski predniki so se zavedali, da je bistvo krščanstva sotrpljenje s Kristusom. Zato niso bežali pred križem.

    – V naših srcih luč prižigaj, / ti, ki si življenja Pot, / k vsemu dobremu nas dvigaj / in obvaruj nas zablod.

    (Stanko Janežič, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  28. Miro says:

    JEZUS JE NA VRHUNCU SVOJE DEJAVNOSTI. UČENCI SO OB NJEM. SPREMLJAJO GA TUDI NEKATERE ŽENE, KI JIH JE OZDRAVIL IN MU OD TAKRAT POMAGAJO. SKUPAJ Z ŽENAMI SE BOM ZAVEDAL, DA JEZUS POVSOD PRINAŠA OSVOBODITEV OD GREHA IN ZLA, DA NASTAJAJO OB NJEM NOVI ODNOSI OSVOBAJANJA IN SLUŽENJA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 8,1-3)

    Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žená, ki jih je ozdravil zlih duhov in bolezni: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem demonov, Ivana, žena Herodovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle iz svojega premoženja.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+8%2C1-3&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    V evangelijih je največkrat rečeno kaj Jezus dela za ljudi: pridiga, zdravi, izganja demone. V tem odlomku pa vidimo ljudi, ki skrbijo za Jezusa iz svojega premoženja.

    Jezus je na vrhuncu svoje dejavnosti. Učenci so ob njem. Spremljajo ga tudi nekatere žene, ki jih je ozdravil in mu od takrat pomagajo.

    Skupaj z ženami se bom zavedal, da Jezus povsod prinaša osvoboditev od greha in zla, da nastajajo ob njem novi odnosi osvobajanja in služenja.

    Kaj jaz lahko dam Jezusu? Ali si želim, da bi mu kaj podaril ali je v meni odpor in nezaupanje?

    Žene iz odlomka skrbijo zanj iz hvaležnosti za to, kar je on storil zanje. Premislim, kaj vse je Gospod storil zame. Morda mu bom potem lažje odgovoril s svojim »premoženjem« (to kar sem in imam) v odnosu do bližnjih. Ljubim ga namreč lahko le tako, da ljubim tiste ljudi, ki so z menoj na življenjski poti, danes in tukaj. Ne včeraj ne jutri.

    Žene so mu čudežno ozdravitev vračale z ljubeznijo in nesebično zvestobo ter ga skupaj z drugimi spremljale, skrbele zanj in njegove učence. Niso pa samo skrbele za hrano in jim stregle, pač pa so bile tudi one deležne njegovega nauka, saj se Jezus ni prav nič oziral na predsodke tedanjega časa, da so žene manjvredna bitja. Nasprotno, vedno se je zavzemal zanje in branil njihovo dostojanstvo. Svojo predanost in zvestobo so mu na najlepši način pokazale prav v urah trpljenja in smrti, saj so ostale z njim do konca, tudi potem, ko so se učenci prestrašeni razbežali. Evangelisti med njimi vedno na prvem mestu omenjajo prav Marijo Magdaleno. Jezus ji je to njeno zvestobo poplačal na najlepši način: v velikonočnem jutru, ko je s tovarišicami zaskrbljena pohitela h grobu in tam jokala, se ji je prvi prikazal in razodel kot vstali Zveličar. Še več: naredil jo je za prvo pričo vstajenja in ji naročil, naj veselo novico sporoči učencem. Kar vidimo jo, kako je žarečega obraza, sijočih oči in urnih nog stekla v dvorano zadnje večerje, butnila v zaprta in zaklenjena vrata, jih odprla na stežaj in iz vsega grla vpila, prepevala to veselo novico vseh novic.

    Gospod, reši me vsega, kar me ovira v tvoji službi. Prosim te za dar pozornosti, da bom pomagal ljudem.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  29. Hvala says:

    Z UČITELJEM CERKVE: msgr. PETER ŠTUMPF-KDO STORI SMRTNI GREH?

    Nekaj povzetka iz poučevanja: Gospod škof pravi, da po njegovo je NAJVEČJI GREH-VERSKA BREZBRIŽNOST, GREH PROTI ŽIVLJENJU, GREHI NEPOŠTENOSTI, NEPRAVIČNOSTI….

    KORONAVIRUS JE TUDI ZNAMENJE ČASA, TUDI KUGA JE BILA ZNAMENJE ČASA.

    https://www.youtube.com/watch?v=GEOm70Hen30

    JEZUS JE REKEL, DA ZNAMO PRESOJATI VREMENA , OBLAKE, NE ZNAMO PA PRESOJATI ZNAMNJA ČASA, TO JE RES GROZA.

    VSE KUGE, TUDI KORONAVIRUS JE POSLEDICA BEŽANJA DRUG PRED DRUGIM. DRUG PRED DRUGIM PA BEŽIMO ZATO, KER BEŽIMO PRED BOGOM. KO PA BEŽIMO PRED BOGOM, HOČEMO PREŽIVETI V SVOJIH SKRIVALIŠČIH. KO PA ČLOVEK HOČE PREŽIVETI SAM, PA POSTANE ZELO EGOISTIČEN.

    SOVRAŠTVO JE KUGA, KI POVZROČA ŠE NOVE OBLIKE , BOLEZNI, TEGOBE, VIRUSE………….

    MOLIMO KRIŽEV POT ZA OZDRAVITEV VIRUSOV, TUDI CORONAVIRUSA….

  30. Hvala says:

    Z UČITELJEM CERKVE: msgr. PETER ŠTUMPF -ALI SO VSI GREHI ENAKI?
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Priloženo si lahko ogledate in poslušate poučevanje msgr. Petra Štumpfa, Prekmurskega škofa o GREHIH.

    Nekaj malega o tem predavanju povzemam:

    Smerokaz za v Nebesa so Zapovedi. Če eno oh Zapovedi ukinemo, padejo vse. Tako je nekako tako , kot bi ukinili STOP ZNAK, OSTALE ZNAKE PA OBDRŽALI, posledično pride do KATASTROFE.

    MORALNI ZAKON JE ABSOLUTEN. VEST VSAKEGA ČLOVEKA JE DOLŽNA, DA MORALNI ZAKON SPOZNAVA IN SE PO NJEM RAVNA.

    KDAJ IMA VEST SVOJE DOSTOJANSTVO? TO JE TAKRAT, KADAR SPOZNA SVOJO DOLŽNOST!

    Če je vest normalna in zdrava, začuti, DA V NEIZPOLNJEVANJU VESTI PRIDE DO HUDEGA GREHA.

    V NEIZPOLNJEVANJU MORALNEGA ZAKONA PRIDE DO SLABE VESTI IN DO HUDEGA , TEŽKEGA GREHA.

    NISO VSI GREHI ENAKI, TUDI SMRTNI NE! IMAMO VNEBOVPIJOČE GREHE-TO SO SODOMSKI GREH, POTEM KAJNOV GREH, …….VSI SMRTNI GREHI VODIJO V PEKEL, ČE UMREMO NESKESANI, ZAKRKNJENI V SVOJI VOLJI, V SVOJEM SPOZNANJU, V SVOJI VESTI.

    TO SO GREHI POGUBLJENJA:
    -OŠABNOST,
    -NEVOŠČLJIVOST, –
    -NEČIMERNOST,
    -JEZA,
    – NEČISTOST,
    -POŽREŠNOST,
    -LENOBA

    Potem g. Peter Štumpf poučuje še o drugih zadevah- (UMETNE OPLODITVE, IZVENZAKONSKA SKUPNOST ,itd..)

    IZVENZAKONSKA SKUPNOST JE TEŽAK GREH. IZVENZAKONSKA SKUPNOST KRŠI ZAPOVED LJUBEZNI ŽENE DO MOŽA IN MOŽA DO ŽENE V MOČI ZAKRAMENTA SVETEGA ZAKONA, KI GA JE JEZUS POSTAVIL. JEZUS JE REKEL, DA BO ZARADI ŽENE MOŽ ZAPUSTIL SVOJEGA OČETA IN MATER, DA BOSTA POSTALA OBA ENO TELO. TO NE POMENI SAMO ZDRUŽITVE V SMISLU SPOLNOSTI, AMPAK GRE ZA ZDRUŽITEV OSEB V ENO OSEBO-DUHOVNO ZDRUŽITEV.

    SVETI PAVEL JE REKEL, DA VERNA ŽENA POSVEČUJE NEVERNEGA MOŽA. MOŽ IN ŽENA BOSTA V NEBESIH SKUPAJ.

    KDOR KRŠI TO ZAPOVED, KRŠI TUDI NARAVNI RED, KI GA JE BOG POLOŽIL V ČLOVEKA. ZATO JE ZAPOVED, NE DA SAMO ŽIVI S SVOJIM PARTNERJEM ALI PARNERICO, DA TA NARAVNI RED TUDI POSVETI Z ZAKRAMENTOM SVETEGA ZAKONA.

    ZATO JE ZA KRŠČENE OSEBE DOLŽNOST, DA SI ZAKRAMENT SVETEGA ZAKONA PODELIJO DRUG DRUGEMO V PRIČO CERKVE, OZ DUHOVNIKA, ŠKOFA…

    IMAMO PA TUDI NARAVNI ZAKON DVEH OSEB, KI NISTA KRŠČENI, VENDAR TUDI NJIJU VEŽE DOLŽNOST PO TEM, DA OSTANETA DRUG Z DRUGIM. V NARAVNEM ZAKONU, KI JE NERAZVEZLJIV IN SKUPAJ IŠČETA POT DO SVOJE VERE , DO BOGA IN DO ZAKRAMENTA SVETEGA ZAKONA.

    LJUDJE, KI ŽIVIJO V IZVENZAKONSKI SKUPNOSTI TVEGAJO VEČNO POGUBLJENJE , pravi dr. Peter-škof.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
    ZLASTI TISTI, KI SO BILI POUČENI, KRŠČENI, KI SO DALI SKOZI OSEM ALI DEVET LET VEROUKA, KI HODIJO CELO K MAŠI , PA VENDAR VZTRAJAJO V TAKI IZVENZAKONSKI SKUPNOSTI SO V NEVARNOSTI POGUBLJENJA.

    Škof dr. Peter opozarja, na veliko odgovornost, ki jo bomo dajali Bogu vsi, tako laiki in duhovniki o tem, koliko smo ljudi opozorili, jih poučili , KAJTI NEVEDNOST JE VELIKA.

    https://www.youtube.com/watch?v=KrdOkc4fEuw

  31. Miro says:

    Ne samo v postnem času, ampak tudi ob petkih se spominjamo Jezusovega prebridkega trpljenja in njegove smrti na križu. Ko o tem zbrano premišljujemo in molimo, tudi naša človeška bolečina ni več tako težka.

    KRIŽEV POT NAŠIH ODNOSOV (p. Andraž Arko OFM)

    X. POSTAJA: JEZUSA SLEČEJO

    Tako rad govorim o svojih bližnjih. Ja, je pač lažje kot o sebi. Zakaj bi govoril o sebi, o svojih težavah, problemih, o svojih napakah, ko pa jih imajo drugi toliko več in njihove so toliko bolj sočne in vidne. Pa še nekaj: prav dobro je komu povedati kakšno sočno novico, da oni kar pisano pogleda. Ja, včasih res uživam, ko koga prav podrobno seciram, tudi njegove najmanjše napake in slabosti. V resnici pa sem sam velik bednik, ki si ne upa biti to, kar je. Ne upam si govoriti o sebi, o svojih stiskah, svojih problemih, o svojem počutju in doživljanju. Namesto da bi odpiral svoje srce, da bi bližnjim odkrival sebe, rajši slačim druge.

    Gospod, daj, da se bom ugriznil v jezik, ko bom hotel z besedami slačiti bližnjega in daj mi moči in poguma, da se bom zmogel razkrivati bližnjim v svojih potrebah, željah, občutkih in v vsem, kar sem.

    Celoten Križev pot naših odnosov na:
    https://www.nm-kloster.si/wp-content/uploads/KP-na%C5%A1ih-odonsov-Andra%C5%BE-Arko-OFM.pdf

    Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

  32. Miro says:

    RAJE SE OTRESIMO ČEZMERNEGA GOVORJENJA! NAJ SVETI NAŠA LUČ PRED LJUDMI PO NAŠIH DOBRIH DELIH! (John Henry Newman)

    – O moj učlovečeni Bog, ti si vsemogočnost, ki se je hkrati dala poviti v plenice nemoči, ujetnik človeka, katerega si sam ustvaril.

    – Čim bolj človek razumeva svoje lastno srce, tem bolj razumeva tudi evangeljske nauke.

    – Raje se otresimo čezmernega govorjenja! Naj sveti naša luč pred ljudmi po naših dobrih delih!

    – Vsak človek beži pred polnostjo, ker se je boji, in bi rad užival nad praznoto v sebi, če bi mogel.

    – Bogu služimo na plemenit način, če delamo dobro, ne da bi mislili na to, brez računov in pretehtavanja, iz ljubezni do dobrega in sovraštva do zla.

    – Kristus nas ne kliče le enkrat, ampak večkrat, skoz vse življenje. Prvič nas kliče pri krstu, pozneje pa prav tako. Najsi poslušamo Njegov glas ali ne: spet in spet nas ljubeznivo kliče.

    – Verujem, da sem nesmrten; toda ta vera, ta grozljivi pogled v neskončnost bi me strl, če ne bi zaupal in molil v neomajnem upanju, da bo ta večnost napolnjena z Bogom, da bom večno v navzočnosti troedinega Boga.

    John Henry Newman, izbor misli, Ognjišče

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  33. Miro says:

    PROSIMO ŽALOSTNO MATI BOŽJO, DA BI ZMOGLI VZTRAJATI V TEŽKIH TRENUTKIH Z MISLIJO NA ‘BLAGRE ŽALOSTI’, Z VERO V LEPO, KI PRIDE ZA PRESTANIM TRPLJENJEM. DA BOMO LAHKO VSAK DAN Z NJO PREPEVALI: MOJA DUŠA POVELIČUJE GOSPODA …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 19,25-27)

    Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+19%2C25-27&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Natanko mesec pred praznikom Žalostne Matere Božje smo obhajali praznik Marijinega vnebovzetja. Marijino vnebovzetje je praznik njenega slavja in veselja v nebeški sreči, praznik Žalostne Matere Božje pa je, kakorkoli že obračamo, praznik njene žalosti, njenih temnih trenutkov življenja. Je praznik Marije s sedmimi bolečinami, Marije, ki jo je življenje trdo preizkušalo. Poglejmo, katere žalosti je ljudstvo posebej opazilo pri Mariji.

    1. napoved starca Simeona,
    2. beg pred Herodom,
    3. tridnevna izgubitev Jezusa v templju,
    4. srečanje z Jezusom na križevem potu,
    5. križanje,
    6. položitev Jezusa, snetega s križa, v Marijino naročje,
    7. položitev v grob.

    Pa se vrnimo k prvi misli. Na eni strani slavimo Marijo vnebovzeto, v nebeški slavi in sreči, danes pa Žalostno Mati božjo. Kako naj praznujemo žalost?

    Poglejmo, kako je Marija vztrajala v žalosti.

    – napoved starca Simeona,

    Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Kljub zavesti o trpljenju, ki pride, se veseli: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu mojem zveličarju. Majhnost, ponižnost in izreden pogum za vse napore, ker zaupa, da je Bog vse. Glej dekla sem Gospodova, naj se zgodi po tvoji Besedi!

    – beg pred Herodom,

    Mariji beg ni krivica, ampak veselje, da lahko zavaruje Novorojenega kralja. Veseli se, da bo nekega dne ta kralj zavladal in prinesel svetu oznanilo pravičnosti in miru.

    – tridnevna izgubitev Jezusa v templju,

    Na ostro zavrnitev sina: Kaj sta me iskala? Marija kot ponižna Gospodova služabnica išče odgovor v premišljevanju in molitvi. Marija se kot mati uči od svojem sinu. Kakšna ponižnost in majhnost, priznanje svoje ne moči in uboštva. Ne obup, ampak vedno novo zaupanje, da ji bo Bog razodeval odgovore, ko bo to potrebno.

    – srečanje z Jezusom na križevem potu,

    – križanje,

    – položitev Jezusa, snetega s križa, v Marijino naročje,

    – položitev v grob.

    Pravičnost, resnica, zvestoba Bogu bodo vedno naleteli na nasprotovanje. Marija bi lahko Jezusa odvračala od navidezne samovolje, ko je ostal v templju, lahko bi ga svarila, naj ne ozdravlja v soboto; lahko bi ga zapustila, ko je potem ne bi poslušal. A zvestoba pravičnosti, jo je pripeljala do preganjanja. To ni nesreča, to je veselje, da je uspela vztrajati. Kajti ve, da jo čaka krona pravice oni dan.

    Prosimo žalostno Mati božjo, da bi zmogli vztrajati v težkih trenutkih z mislijo na ‘blagre žalosti’, z vero v lepo, ki pride za prestanim trpljenjem. Da bomo lahko vsak dan z njo prepevali: Moja duša poveličuje Gospoda …

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič,

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  34. Miro says:

    JEZUSOVO TRPLJENJE – »KO SEM UMIRAL NA KRIŽU, NISEM MISLIL NA SEBE, AMPAK NA UBOGE GREŠNIKE IN ZANJE SEM MOLIL K OČETU« (Dn 324)

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, nagovarjajo tudi nas:

    – Želim, da globlje spoznaš mojo ljubezen, s katero je moje Srce razvneto do duš. To boš razumela, ko boš premišljevala moje trpljenje (186).

    – Velik delež sprejemaš pri mojem trpljenju, zato ti podarjam velik delež pri svoji slavi in svoji radosti (205).

    – Ne čudi se, da te včasih po nedolžnem sumničijo. Iz ljubezni do tebe sem jaz prvi pil kelih trpljenja nedolžnih (289).

    – Dajem ti delež pri odrešenju človeškega rodu. Ti si mi olajšanje v trenutku mojega umiranja (310).

    – Ko sem umiral na križu, nisem mislil na sebe, ampak na uboge grešnike in zanje sem molil k Očetu. Hočem, da bi bili tvoji poslednji trenutki popolnoma podobni mojim na križu (324).

    – Čakal sem te, da bi s teboj delil trpljenje, kajti kdo more bolj razumeti moje trpljenje kakor moja nevesta (348).

    Jezusove besede iz Dnevnika sv. Favstine Kowalske (izbor iz knjižice: Besede življenja)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

  35. Miro says:

    “VIDEL SEM LUČ.” MLADENIČ SE JE PO IZKUŠNJI SKORAJŠNJE SMRTI SPREOBRNIL IN POSTAL DUHOVNIK (Aleteia)

    Poročanje o nenavadni svetlobi je pogosto vsebina pričevanja ljudi, ki niso bili le na robu smrti, ampak že “malo čez rob”. Nekateri celo trdijo, da so se počutili, kot da bi “lebdeli”, kot da bi se znašli “zunaj svojega telesa” in celo da so svoje telo videli “od zgoraj”, hkrati pa so zagledali močno svetlobo v nekakšnem “tunelu”, ki se je odprl pred njimi. Vendar so se iz nekega skrivnostnega razloga vrnili v svoja telesa in tako “preložili” svoj odhod s tega sveta. Obstajajo celo nevroznanstvene študije, ki poskušajo razložiti, kakšen pojav je tako imenovana “izkušnja skorajšnje smrti”.

    Oče Vincent Lafargue, ki živi v Švici, pripoveduje o takšni izkušnji: “Videl sem tisto znamenito luč.”

    https://si.aleteia.org/2021/09/15/videl-sem-luc-mladenic-se-je-po-izkusnji-skorajsnje-smrti-spreobrnil-in-postal-duhovnik/

    Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

  36. Miro says:

    POVIŠANJE SVETEGA KRIŽA – PRAZNIK BOŽJE LJUBEZNI (Družina)

    Za praznik Povišanja Svetega Križa 14. september ni bil slučajno izbran. Na ta dan so bile namreč davnega leta 334 prvič v javno češčenje izpostavljene relikvije Jezusovega križa, ki ga je po nekaterih takratnih poročilih našla cesarica sv. Helena, mati cesarja Konstantina.

    Češčenje je bilo v novozgrajeni cerkvi Božjega groba v Jeruzalemu in od takrat naprej se na ta dan vsako leto obhaja praznik Povišanja Svetega Križa. Praznik sloni tudi na Jezusovih besedah iz Janezovega evangelija: »Ko bom povzdignjen (povišan) z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32).

    Celoten članek o Povišanju Svetega Križa na:
    https://www.druzina.si/clanek/povisanje-svetega-kriza-praznik-bozje-ljubezni

    Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

  37. Miro says:

    BOG TEDAJ, KO NEHAMO VEROVATI VANJ, NE UMRJE. MI PA UMREMO TISTI TRENUTEK, KO NAŠE BITJE NI VEČ PREŽETO Z NJEGOVO SVETLOBO (Dag Hammarskjoeld)

    – Ohrani me v svoji ljubezni, kakor hočeš, da bi tudi drugi ostali v moji ljubezni. O, da bi bilo vse v tem mojem bitju tebi v čast. O, da ne bi nikdar obupoval! Kajti v tvoji roki sem in vsa moč in dobrota sta v tebi.

    – Kaj je katera koli zemeljska sreča v primerjavi z Jezusovo obljubo: “Da boste tudi vi tam, kjer sem jaz”?

    – Ne sanjaj o prihodnosti: ne bo ti povrnila preteklosti, tudi ti ne bo uresničila drugih sanj po sreči! Tvoja dolžnost, tvoja nagrada in tvoja usoda so tukaj in zdaj!

    – Bog tedaj, ko nehamo verovati vanj, ne umrje. Mi pa umremo tisti trenutek, ko naše bitje ni več prežeto z njegovo svetlobo.

    – Vsak dan je kot celo življenje. Vsako jutro moramo povzdigniti skodelico svojega življenja, da prosimo, da sprejemamo, da dajemo nazaj.

    – Za minulo: hvala! Za prihajajoče: da!

    (Dag Hammarskjoeld, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  38. Miro says:

    TADEJ IN NJEGOVI TRIJE ČUDEŽI: »ZDAJ VEM, DA JE VSAK KORAK, KI GA NAREDIM, DAR« – »NI SAMOUMEVNO, DA SE LAHKO GIBAMO. TEGA SE ZDAJ ZELO MOČNO ZAVEDAM.« ZAKAJ, POJASNJUJE TADEJ (Aleteia)

    Tadej Zalar, študent ekonomije, je za Aleteio spregovoril o izzivih, ki ga čakajo na 40. Stično mladih, ter tudi o bolezni, ki ga je doletela in marsikaj naučila. Začelo se je lanskega junija, ko se je s prijatelji odpravil na sprehod. Ob vrnitvi domov je ugotovil, da nima le enega, ampak več klopov. Vse z izjemo enega je odstranil, ampak tega ni vedel, dokler se na tistem mestu ni pojavila srbečica.

    Kake tri tedne se ni zgodilo nič, nato pa sta se z bratom Mitjo odpravila ozvočit koncert Mengeške godbe. Tadeja je mučil glavobol, a je mislil, da je od vročine. Tudi voda ni pomagala, glavobol pa je kmalu dobil družbo slabosti, zato je še pred koncem prireditve moral oditi spat v avto …

    Več o navdihujoči zgodbi na:
    https://si.aleteia.org/2021/09/11/tadej-in-njegovi-trije-cudezi-zdaj-vem-da-je-vsak-korak-ki-ga-naredim-dar/

  39. Miro says:

    KRŠČANSTVO JE V BISTVU DAROVANJSKO. IZVIRA NAMREČ IZ BOGA, KI SE DARUJE, ČLOVEKU PA POSTAVLJA KOT PRVO IN OSNOVNO ZAHTEVO DAROVANJE ZA DRUGE (kardinal Franc Rode)

    – V Jezusu Kristusu Bog sprejema svet in mu pritrjuje. Sprejema človeka in mu pritrjuje. Pritrjuje njegovi želji po svobodi, po pravičnosti, po dostojanstvu, po ljubezni, po radosti in lepoti.

    – Po Kristusovi smrti in vstajenju je smrt nehala biti nesmiselna. Ni se spremenila njena oblika, saj ostane trpka in grenka do kraja. Spremenil se je njen smisel.

    – Človek je sposoben ljubezni in to je najplemenitejši sad njegove odprtosti v neskončnost.

    – Marija je edina od svetih žena, ki na velikonočno jutro ni šla h grobu. Verovala je brez prikazovanj.

    – Marijina nebeška slava nam zagotavlja, da zadnji cilj našega telesa ni strohnitev, temveč polnost veselja pri Bogu.

    – Krščanstvo je v bistvu darovanjsko. Izvira namreč iz Boga, ki se daruje, človeku pa postavlja kot prvo in osnovno zahtevo darovanje za druge.

    – Ljubezen se razdaja, ker je ljubezen. Ljubezen se ne more vsiliti. S tem je sleherno vsiljevanje krščanstva izključeno.

    (kardinal Franc Rode, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuje z milostjo, zaupamo vate!

  40. Hvala says:

    “PRVIČ V ZGODOVINI LAHKO VIDIMO SVETNIKA , OBLEČENEGA V JEANS IN SUPERGE”-CARLO ACUTIS

    Papež Frančišek ga je postavil , kako uporabljati medije v dobro vseh
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Carlo Acutis, ki je leta 2006 umrl za levkemijo, bo 10. oktobra razglašen za blaženega

    Italijan Carlo Acutis, ki se je rodil leta 1991, je bil po eni strani običajen najstnik, ki pa je, ko je zbolel za levkemijo, dejal, da noče iti v vice, ampak neposredno v nebesa. Temu primerno je tudi živel – vera je bila zanj način življenja, neizmerno rad je imel sveto obhajilo, svojim vrstnikom je posredoval veselo novico in jim razlagal skrivnosti vere.

    RAČUNALNIŠKI GENIJ

    Bil pa je tudi navdušenec nad tehnologijo, ki jo je uporabljal kot orodje za širjenje vere. Nekateri ga imenujejo kar računalniški genij. Med drugim je ustvaril spletno stran, kjer je zbiral podatke o evharističnih čudežih po vsem svetu. Papež Frančišek ga je postavil za zgled, kako uporabljati medije v dobro vseh.

    Carlo je umrl 12. oktobra 2006, star komaj 15 let. Potem ko je bil v Braziliji priznan čudež, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo, je bil leta 2018 razglašen za Božjega služabnika. Njegove posmrtne ostanke so iz Monze prenesli v Assisi.

    Carlo Acutis, un geek au paradis

    Preberite še:
    Obhajilo – avtocesta v nebesa

    Telo rekonstruirali, organi nedotaknjeni
    Papež Frančišek je po še enem priznanem čudežu odločil, da bo Carlo 10. oktobra razglašen za blaženega. Pred tem dogodkom so njegov grob v Assisiju 1. oktobra odprli za javnost. Odgovorni so povedali, da njegovo telo, ko so grob odprli, sicer ni bilo strohnjeno, a tudi ni bilo nedotaknjeno.

    Ker od smrti še ni tako dolgo, so Carlovo telo so s posebnimi postopki ter “z občutkom in ljubeznijo” lahko rekonstruirali tako, da se zdi, da mladenič spi. Njegovi organi pa naj bi bili nedotaknjeni. Njegovo srce bo med slovesnostjo razglasitve za blaženega razstavljeno v baziliki.

    Spodaj si oglejte fotografije groba.

    Vidimo umrljivo telo, ki je podvrženo procesu propadanja, kar je dediščina greha, ki je človeka odvrnila od Boga. To telo čaka vstajenja, je ob odprtju groba dejal asiški nadškof.

    Svetnik v jeansu
    “Prvič v zgodovini lahko vidimo svetnika, oblečenega v jeans, superge in jopo,” pravi rektor svetišča, v katerem je Carlov grob. “To je odlično sporočilo za nas. Svetost lahko občutimo ne kot neko oddaljeno stvar, ampak kot nekaj, kar lahko doseže vsak, saj je Jezus Gospod nas vseh.”

    Carlo Acutis je torej dokaz, da svetništvo ni nekaj iz srednjega veka, ampak je stvar odločitve vsakogar od nas, da želi živeti kar se da blizu Bogu.

    https://si.aleteia.org/2020/10/02/prvic-v-zgodovini-lahko-vidimo-svetnika-oblecenega-v-jeans-in-superge/

    Priloženo si lahko ogledate fotografije trupla

  41. Hvala says:

    CARLO ACUTIS

    Vsi se rodimo kot originali, ampak
    mnogi umrejo kot kopije.« Carlo je ostal
    – ali bolje rečeno – zares postal original,
    Božji original, ker je uresničil, kar si je
    zanj zamislil Bog.

    https://www.franciskani.si/zbf/revija_BF/BF-4-2019.pdf

  42. Hvala says:

    MOLITEV

    ANTON STRLE JE ZAPISAL O SVOJEM MOLITVENEM ŽIVLJENJU, KI JE LAHKO ZGLED TUDI NAM :NA PRVEM MESTU SVETA MAŠA

    Če sem odkritosrčen, moram reči, da
    v središču mojega molitvenega življenja,
    ki naj bi prešinjalo vse ostalo življenje, ni
    rožni venec, marveč sveta maša (pravim
    ‘sveta’, čeprav danes že kar težko izrečemo to besedo).
    Tudi na drugo mesto še ne pride. To
    mesto zavzema zame že skoraj 50 let
    vsakdanja premišljevalna molitev (ne
    ‘transcendentalna meditacija’!), v kateri
    se mi ob božji besedi in ob živi navzočnosti troedinega Boga samega v občutju
    popolne svobodnosti ‘srce navriska in
    izjoče’ ter ogreje in razsvetli za vse, kar
    me bridkega in prijetnega čaka vsak dan,
    ogreje tudi za ‘Središče’ (Evharistijo), da
    bi moglo s svojo težnostno močjo navdihovati in prežemati celotno življenje.
    Na tretje mesto pride rožni venec:
    vsaj en del prav vsak dan že gotovo
    nad 50 let (kvečjemu za kak mesec zelo
    hudih bolezni je moral odpasti). Zdi se
    mi nepogrešljiv. Nekaj nepogrešljivega
    bi manjkalo brez njega. Kakor če hiša s
    svojim ‘Središčem’ ne bi imela okoli sebe
    lepega in bogatega vrta z varujočo ograjo! Ta vrt – rožni venec – nikoli ne zastari;
    vedno je svež in nov. Naj me prežema
    občutje veselja, bridkosti ali zmagovitosti – vedno grem rad na sprehod po tem
    vrtu, da se spet osvežim in okrepim: da
    mi veselje ne utone v valovih bridkosti, da
    se mi žalost in zaskrbljenost ne spremeni
    v brezupnost. Devica Marija me vodi h
    Kristusu, ob katerem ves svet postane luč,
    pa naj se na zunaj kaže še tako temnega.
    In ker je Kristusova stvar tudi moja stvar,
    zato sem glede nje popolnoma gotov.
    Kajti Kristusova stvar bo zmagala, prej
    ali slej, za časa mojega življenja ali pa po
    moji smrti: kakor Bog hoče

    https://www.franciskani.si/zbf/revija_BF/BF-4-2019.pdf

  43. Hvala says:

    DIALOG IN DRUŽBENO PRIJATELJSTVO
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    PAPEŽ SE ZAVEDA, DA KLJUB OBČUTKU, DA NA VELIKO KOMUNICIRAMO, V RESNICI POGOSTO GRE
    LE ZA PRIKRITE MONOLOGE IN VSILJEVANJE LASTNIH MNENJ IN STALIŠČ, KI JIH DRUŽBENA OMREŽJA
    OMOGOČAJO. ZA RAZLIKO OD TEGA, SE ZA PRAVIM DIALOGOM SKRIVA ZANIMANJE ZA DRUGEGA SOGOVORNIKA
    KI NAM OMOGOČA ODKRIVANJE NJEGOVEGA POGLEDA NA DOLOČENO STVAR IN ISKANJE SKUPNIH TOČK Z NJIM

    Ko torej zasledujemo odgovor na
    vprašanje naše prihodnosti, je dialog
    prepoznan kot metoda, s katerim lahko
    gradimo boljše odnose. Pri tem papež
    razume dialog kot sredstvo, s katerim omogočamo spoštovanje stališč
    drugega, njegove legitimne interese,
    predvsem pa resnico človekovega dostojanstva.

    V okrožnici je dialog tako povezan
    s pojmi kot so zbliževanje, srečanje,
    izražanje in poslušanje, sprejemanje,
    gledanje, spoznavanje, razumevanje,
    iskanje skupnih točk, iskanje rešitev s
    sodelovanjem. Ko se v družbi pojavijo
    rušilna nasprotja, se pogosto ustvarita
    dve skrajnosti, ena je brezbrižnost, druga napadalnost. Prava pot je v dialogu
    med nasprotnimi stranmi, pravi papež,
    ki s tem nadaljuje misel, ki jo je izrazil
    kmalu po svoji izvolitvi, ko je povabil
    vse h »gradnji mostov« in vzpostavljanju rodovitnih odnosov med vsemi
    ljudmi sveta.
    S pomočjo svetovnega spleta in medijev množičnega komuniciranja se zdi,
    da naloga ne bi smela biti preveč težka.
    Vendar se papež seveda zaveda, da kljub
    občutku, da na veliko komuniciramo,
    v resnici pogosto gre le za prikrite monologe in vsiljevanje lastnih mnenj in
    stališč, ki jih družbena omrežja omogočajo. Za razliko od tega, se za pravim
    dialogom skriva zanimanje za drugega
    – sogovornika, ki nam omogoča odkrivanje njegovega pogleda na določeno
    stvar in iskanje skupnih točk z njim.

    Zavedati pa se je treba, da obstajajo
    posamezne vrednote, ki se jim ni mogoče odreči, če smo kristjani in da relativizem –splošna resnica (oz. vrednote)
    ne obstaja – ni rešitev.
    V poglavju se dotakne tudi posebne
    vloge, ki jo imajo mediji, ki morajo
    predvsem spodbujati bližino in čut
    za človeško družino (205). Papež tu- kaj pomenljivo spregovori o »čudežu
    prijaznosti«. »Prijazen človek ustvarja
    zdravo sožitje in odpira poti tja, kjer
    ogorčenost podira mostove« pravi v
    oddelku med členoma 222 in 224.
    Kot sestre in bratje, ki nam je blizu
    karizma svetega Frančiška, smo že vključeni v takšen dialog na različnih krajih
    in na različne načine. Gojimo ga (lahko)
    po svojih bratstvih, na delovnem mestu,
    v lastnih družinah, ostalih skupnostih, ki
    jim pripadamo. Kljub temu pa se lahko
    ob encikliki vprašamo, kako naj povečamo možnosti za dialog in srečanja z vse- mi, koliko v resnici komuniciramo, kako
    se odzovemo, ko nas nekdo verbalno
    napade, ali smo sami raje v vlogi poslušalca ali tistega, ki podaja novice. In kje
    v družbi lahko prepoznamo ljudi dialoga
    ter v čem smo jim sami podobni?
    Čeprav je iskanje in dajanje receptov
    vedno malo tvegano, pa lahko v zgledu
    tako svetega Frančiška kot tudi papeža
    Frančiška najdemo nekaj predlogov,
    kako izboljšati svoje dialog;
    Frančiškovi pozdravi: »Gospod naj ti
    da mir!« (prim. Oporoka 23), »Dober
    dan dobri ljudje!« »Mir in vse dobro!«
    so lahko primeri, s katerimi lahko dialog
    začnemo.
    Odnos do drugih (sveti Frančišek je
    vsakega klica brat, saj se je zavedal, da v
    Božjem srcu ni drugorazrednih otrok!)
    je lahko odgovor na vprašanje S kom
    lahko vodimo dialog.
    Uporaba izrazov »Prosim«, »Oprosti« in »Hvala«. Gre za tri besede, ki jih
    sedanji papež pogosto poudarja in ne
    smejo manjkati v našem besednjaku.
    Tako bomo lahko gradili kulturo srečevanja, ki je predstavljena v naslednjem
    poglavju.

    Fani Pečar OFS- Revija Brat Frančišek 5

    https://www.franciskani.si/zbf/revija_BF/BF-5-2021.pdf

  44. Miro says:

    KAJ SE ZGODI, KO ZMOLIMO ZDRAVAMARIJO – ENA ZDRAVAMARIJA, KI JO MOLIMO PREMIŠLJENO, PRINESE VEČ MILOSTI KOT NA TISOČE ZDRDRANIH! (Aleteia)

    Milijoni katoličanov pogosto molijo zdravamarijo. Včasih hitro, ne da bi sploh mislili na besede, ki jih izgovarjajo. Ta članek nam lahko pomaga moliti to molitev bolj goreče in z večjim zavedanjem, kako globoka je.

    Dobro moljena zdravamarija napolni Marijino srce z veseljem in nam izprosi velike milosti. Ena sama zdravamarija, ki jo molimo premišljeno, prinese več milosti kot tisoč zdrdranih.

    Zdravamarija je zlata jama, iz katere lahko vedno jemljemo in se nikoli ne izprazni. Mislite, da jo je težko moliti? Vse, kar moramo narediti, je, da se zavedamo njene vrednosti in da razumemo njen pomen.

    SVETI HIERONIM pravi, da so “resnice, ki so zaobjete v zdravamariji, tako veličastne in tako čudovite, da jih noben človek ali angel ne more v celoti dojeti”.

    SVETI TOMAŽ AKVINSKI, princ med teologi, “najmodrejši med svetniki in najbolj svet med modrimi”, kot ga je imenoval papež Leon XIII, je v Rimu 40 dni pridigal o zdravamariji in polnil srca navzočih z navdušenjem.

    Učeni jezuit P. SUÁREZ je rekel, da bi ob svoji smrti z veseljem zamenjal vse svoje knjige, ki jih je napisal, in vse svoje delo, ki ga je opravil, v zameno za eno pobožno izmoljeno zdravamarijo.

    SVETA MATILDA, ki je mater Marijo močno ljubila, se je nekega dne trudila, da bi sestavila lepo molitev njej v čast. Mati Marija se ji je prikazala, na prsih je imela z zlatimi črkami napisano “Zdrava, Marija, milosti polna”, in ji rekla: “Hčerka moja, nobena molitev, ki bi jo ti lahko sestavila, me ne bi mogla tako razveseliti kot ena sama zdravamarija.”

    Nekoč je GOSPOD JEZUS prosil SV. FRANČIŠKA, da bi mu nekaj dal. Svetnik je odgovoril: “Gospod, ne morem ti dati ničesar, česar ti ne bi že dal: imaš vso mojo ljubezen.” Jezus se je nasmehnil in rekel: “Frančišek, znova mi spet vse daj; znova in spet me boš enako razveselil.” Na enak način naša draga mati Marija vsako zdravamarijo, ki jo molimo, sprejme z enakim veseljem, kot je ob Gospodovem oznanjenju, ko je postala mati Božjega Sina, sprejela pozdrav iz ust angela Gabrijela.

    SVETI BERNARD in številni drugi svetniki so poudarjali, da se Marija še nikoli ni odvrnila od poslušanja molitev svojih otrok na Zemlji. Zakaj se torej, vsaj občasno, ne oklenemo te tolažeče resnice? Zakaj zavračamo ljubezen in tolažbo, ki nam ju ponuja mila Božja mati?

    HUGH LAMMER je bil zavzet protestant, ki je z vso svojo močjo pridigal proti Katoliški cerkvi. Nekega dne je našel razlago zdravamarije in je postal tako navdušen, da jo je začel moliti vsak dan. Vsa njegova protikatoliška nastrojenost je počasi izginjala. Ne le, da se je spreobrnil: postal je duhovnik in profesor teologije.

    Veliko je podobnih zgodb, kot je ta: duhovnik stoji ob postelji ob človeku, ki umira v agoniji zaradi svojih grehov in pomanjkanja vere. Človek zavrne spoved. Kot zadnjo rešilno bilko mu duhovnik pomaga zmoliti vsaj zdravamarijo. Malo za tem se človek iskreno spove in umre v Božjem miru.

    SVETA GETRUDA nam v svoji knjigi Razodetja pripoveduje, da po tem, ko se zahvalimo za milosti, ki jih je dal kateremu koli svetniku, postanemo soudeleženi pri teh istih milostih. Kakšne milosti torej prejmemo, če molimo zdravamarijo in se Bogu zahvaljujemo za vse izredne milosti, ki jih je On podelil svoji sveti materi?

    Ena zdravamarija, ki jo človek moli v obdobju suše – četudi brez velike gorečnosti, vendar s čisto željo – ima po mnenju italijanske redovnice sestre BENIGNE CONSOLATE FERRERO večjo vrednost kot ves rožni venec, ki ga oseba zmoli v času tolažbe.

    Povzeto po:
    https://si.aleteia.org/2018/04/10/kaj-se-zgodi-ko-zmolimo-zdravamarijo/

    Presveta Devica Marija, prosi za nas!

  45. Miro says:

    DANAŠNJI EVANGELJSKI ODLOMEK NAM PREDSTAVLJA JEZUSA, KI NA POTI PROTI CEZAREJI FILIPOVI SPRAŠUJE SVOJE UČENCE: ‘KAJ PRAVIJO LJUDJE, KDO SEM?’ – PODATI SE ZA JEZUSOM, POMENI, VZETI SVOJ KRIŽ IN GA SPREMLJATI NA NJEGOVI POTI, NA NE RAVNO PRIJETNI POTI, SAJ NI POT USPEHA IN MINLJIVE SLAVE, TEMVEČ TISTA, KI VODI K RESNIČNI SVOBODI, OSVOBOJENI SEBIČNOSTI IN GREHA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 8,27-35)

    Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali.

    In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+8%2C27-35&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Današnji evangelij nam predstavlja Jezusa, ki na poti proti Cezareji Filipovi sprašuje svoje učence: ‘Kaj pravijo ljudje, kdo sem?’ Odgovorijo mu to, kar so ljudje rekli, da ga nekateri imajo za ponovno oživelega Janeza Krstnika, drugi za Elija ali enega od velikih prerokov. Ljudje so cenili Jezusa, imeli so ga za ‘poslanega od Boga’, a ga še niso uspeli prepoznati kot napovedanega in pričakovanega Mesija. Jezus je pogledal apostole in jih vprašal: ‘Kaj pa vi pravite, kdo sem?’ S tem najpomembnejšim vprašanjem se je Jezus obrnil naravnost na tiste, ki so hodili za njim, da bi preveril njihovo vero. Peter je v imenu vseh odkritosrčno vzkliknil: ‘Ti si Kristus’. Petrova izpoved vere je na Jezusa naredila globok vtis in jo je imel za sad milosti, posebne milosti Boga Očeta. Tedaj je svojim učencem odkrito razodel to, kar ga čaka v Jeruzalemu, to je, kot pravi: ‘da mora Sin človekov veliko pretrpeti …, biti umorjen in po treh dneh vstati’.

    Tudi Petra samega, ki je to slišal in je pravkar izpovedal svojo vero v Jezusa kot Mesija, so te besede pohujšale. Potegnil ga je vstran in ga začel grajati. In kako se je na to odzval Jezus? Z zelo strogimi besedami je pograjal Petra: ‘Postavi se zadaj, za mano, Satan!’ Rekel mu je Satan. ‘Ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!’ Jezus je namreč opazil, da v Petru, kakor tudi v drugih učencih in tudi v vsakemu od nas, Očetovi milosti nasprotuje skušnjava hudiča, ki nas hoče odvrniti od Božje volje. Jezus je z napovedjo, da bo moral trpeti, biti umorjen in bo zatem vstal, hotel dati razumeti tistim, ki hodijo za Njim, da je On ponižen Mesija, ki streže, da je pokoren Služabnik Očetovi volji vse do popolnega žrtvovanja svojega življenja. Zaradi tega se je zatem obrnil na vso množico in ji razglasil, da mora vsak, ki hoče biti njegov učenec, sprejeti, da je služabnik, kakor je to postal On. Dejal jim je: ‘Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.

    Podati se za Jezusom, pomeni, vzeti svoj križ – vsi jih imamo, in ga spremljati na njegovi poti, na ne ravno prijetni poti, saj ni pot uspeha in minljive slave, temveč tista, ki vodi k resnični svobodi, osvobojeni sebičnosti in greha. Potrebno je torej delovati tako, da zavrnemo posvetno miselnost, ki postavlja lastni ‘jaz’ ter lastne interese v središče življenja. To ni to, kar Jezus želi od nas. Jezus nas vabi, da izgubimo življenje za Kristusa in evangelij, da prejmemo uresničeno, prenovljeno in pristno življenje. Zaradi Jezusa smo gotovi, da ta pot vodi v vstajenje, v polno in dokončno življenje z Bogom. Odločitev hoditi za Njim, našim Učiteljem in Gospodom, ki je postal Služabnik vsem, pa zahteva, hoditi za Njim pozorno in vztrajno poslušati njegovo Besedo – ne pozabite brati vsak dan en odlomek evangelija, ter biti z Njim v zakramentih.

    Samo vprašal vas bom: Ste začutili željo hoditi bolj od blizu za Jezusom? Premišljujte o tem, molite in pustite, da vam Gospod govori.

    Ista vprašanja so danes postavljena tudi vsakemu od nas: Kdo je Jezus za ljudi našega časa? Drugo je še bolj pomembno: Kdo je Jezus za vsakega od nas? Zame, zate, zate, za tebe … Kdo je Jezus za vsakega od nas? Poklicani smo k temu, da Petrov odgovor postane naš odgovor in tako z veseljem izpovemo, da je Jezus Božji Sin, večna Očetova Beseda, ki je postala človek, da bi odrešila človeštvo ter izlila nanj obilje božanskega usmiljenja. Svet bolj kot kdaj koli potrebuje Kristusa, njegovo zveličanje, njegovo usmiljeno ljubezen. Številni opažajo okoli sebe in v sebi praznino, morda kdaj tudi mi, drugi živijo v nemiru in negotovosti zaradi nestalnosti in sporov. Vsi potrebujemo ustrezne odgovore za naša najgloblja konkretna vprašanja. V Kristusu, samo v njem, je moč najti resničen mir ter izpolnitev kakršnega koli človeškega teženja. Jezus bolj kot kdor koli pozna človekovo srce. Zaradi tega ga lahko ozdravi, mu da življenje in tolažbo.

    Jezus se je potem, ko je končal pogovor z apostoli, obrnil na vse rekoč: ‘Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj’. Ne gre za nek okrasen ali ideološki križ, temveč gre za križ življenju lastne dolžnosti, da se z ljubeznijo žrtvujemo za druge, da smo pripravljeni biti solidarni z revnimi, da si prizadevamo za pravičnost in mir. Ko prevzamemo to držo, ta križ, se vedno nekaj izgubi, vendar ne smemo nikoli pozabiti, da ‘kdor izgubi svoje življenje zaradi (Kristusa), ga bo rešil’, nekaj izgubimo, da to pridobimo. Spomnimo se tudi vseh naših bratov in sester, ki tudi dandanes uresničujejo te Jezusove besede tako, da mu ponudijo čas, delo, napor in celo življenje, da nikakor ne bi zanikali svoje vere v Kristusa. On nam po svojem Svetem Duhu daje moč, da bomo šli naprej po poti vere in pričevanja, delati to, kar verujemo. Na tej poti pa nam je Marija vedno blizu ter hodi pred nami. Pustimo ji, da nas prime za roko, ko bomo šli skozi najbolj temne in težke trenutke.

    V tem odlomku je pripoved o dogodku, ki je temeljnega pomena za našo pot vere.

    Na veri, ki jo je sveti Pavel VI., ko je bil še milanski nadškof, izrazil s to čudovito molitvijo:

    ‘O Kristus, naš edini posrednik, potrebujemo Te:
    da bi živeli v občestvu z Bogom Očetom;
    da bi postali s teboj, ki si edini Sin in naš Gospod, njegovi posinovljeni otroci;
    da bi bili prerojeni v Svetem Duhu.’

    Devica Marija, ki je šla za Jezusom vse do Kalvarije, naj nam pomaga očistiti našo vero lažnih podob Boga, da bi se v polnosti oprijeli Kristusa in njegovega evangelija.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  46. Hvala says:

    KDOR OMEJITEV NE SPREJME, NE MORE LJUBITI. ČE ŽELIM NEKOGA LJUBITI, GA MORAM SPREJETI TAKŠNEGA, KAKRŠEN JE, Z VSEMI OMEJITVAMI IN NAPAKAMI! (Fabio Rosini).

    ČEMU IŠČEMO JEZUSA?

    ČEMU JAZ IŠČEM GOSPODA?

    ALI IŠČEM ZADOVOLJITEV LASTNIH POTREB TUDI PRI LJUDEH?

    UPORABITI LJUDI IN JIH POTEM POZABITI

    KAJ NAJ STORIMO, DA BOMO DELALI BOŽJA DELA?

    BOŽJE DELO JE SPREJETI JEZUSA SAMEGA

    Jezus nakaže pot, ko odgovori, da je Božje delo sprejeti Njega, ki ga je Oče poslal, torej sprejeti njega samega, Jezusa. Ni potrebno dodajati verskih vaj ali spolnjevati posebne zapovedi, ampak sprejeti Jezusa v življenje, živeti zgodbo ljubezni z Njim. On bo tisti, ki bo očistil našo vero. Sami je nismo sposobni. Gospod namreč želi z nami imeti odnos ljubezni, saj je pred stvarmi, ki jih prejemamo ali delamo, On, ki ga je potrebno ljubiti. Obstaja odnos z Njim, ki gre onkraj logike koristi in interesov.

    To velja tako glede Boga, kakor za naše človeške in družbene odnose. Ko predvsem iščemo zadovoljitev lastnih potreb, tvegamo, da pri tem izrabljamo osebe in instrumentaliziramo situacije za naše namene. Kolikokrat smo od koga slišali: ‘Ta uporabi ljudi in potem jih pozabi’. Uporabiti osebe za lastno korist je zelo grdo. Družba, ki postavlja v središče koristi in ne osebe, je družba, ki ne poraja življenja. Povabilo evangelija je v tem, bolj kot da smo zaskrbljeni za fizični kruh, ki ne nasiti, sprejmimo Jezusa kot Kruh življenja in izhajajoč iz našega prijateljstva z njim, se bomo naučili ljubiti se med seboj. Zastonjsko in brez interesov. Zastonjska ljubezen je brez interesov in ne uporablja ljudi. Z zastonjskostjo, s plemenitostjo, z velikodušnostjo (Mirenski grad)

    https://mirenski-grad.si/sl/duhovna-ponudba/papezevi-nagovori-in-spodbude/zastonjska-ljubezen-je-brez-interesov-in-ne-uporablja-ljudi/

    LJUBEZEN (1 Kor 13, 1-13)

    1 Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2 In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. 3 In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.
    4 Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.
    8 Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, 9 kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. 10 Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. 11 Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. 12 Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.
    13 Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Dodala bi naslednje:

    Toliko govora je o ljubezni, razlag, filmov itd, vendar razmišljam, KOLIKO JE SPLOH PRAVE LJUBEZNI DO BOGA IN ČLOVEKA.

    V prvem Pismu Korinčanom beremo, kaj je sveti Pavel povedal O PRAVI LJUBEZNI, KAJ JE PRAVA LJUBEZEN?

    Da človek doseže PRAVO LJUBEZEN DO SOČLOVEKA, MORA IMETI TUDI PRAVO LJUBEZEN DO BOGA. BREZ TEGA NE GRE.

    Ne more se ljubiti nekoga, da bi v zameno prijeli kakšno uslugo. To je interes in večkrat v življenju smo zainteresirani. Prav tako je lahko napačen interes do Boga. ISKATI BOGA SAMO ZARADI SVOJEGA INTERESA, NI LJUBEZEN.

    NE MORE SE LJUBITI NEKOGA, DA BI V ZAMENO PREJELI KAKŠNO USLUGO. TO JE INTERES IN VEČKRAT V ŽIVLJENJU SMO ZAINTERESIRANI! VIDIMO SVOJE KORISTI.

    PRAVA LJUBEZEN DO ČLOVEKA SE RAZVIJE, ČE JE ODNOS Z BOGOM PRISTEN, ČE IMA ČLOVEK OSEBNI ODNOS Z BOGOM, ČE DIHA Z NJIM, SKRATKA ŽIVI Z NJIM 24 UR NA DAN.
    PO TEM PRIHAJA TUDI DO PRAVE LJUBEZNI DO ČLOVEKA.

    KADAR NEKA OSEBA TRPI, SE POKAŽE PRAVA LJUBEZEN DO TE OSEBE TAKO, DA ČLOVEK OB NJEM RAVNO TAKO TRPI KOT PRIZADETI-TEMU BI REKL, DA IMA GLOBOKO SOČUTJE. SRCE JOČE OB NESREČI DRUGEGA! SOČUTNO SRCE ŽELI NAREDITI VSE ZA SOČLOVEKA, ČE JE POTREBNO DA DA ŽIVLJENJE ZANJ, TAKO KOT JE TO NAREDIL JEZUS ZA NAS.

    SOČUTNO SRCE POMAGA ČLOVEKU V ŽIVLJENJUE IN PO NJEGOVO SMRTI. NE PRENEHA LJUBITI IN POMAGATI. .

    Vse ostale oblike ljubezni, ki se izkazujejo ali prikazujejo SO DOMIŠLJANJA, ISKANJE INTERESOV, ZABLOJENOST POGLEDA NA RESNIČNO LJUBEZEN ZARADI GREHOV IN ODKLANJANJE SPRAVE Z BOGOM IN LJUDMI.

    • Hvala says:

      PRIPIS-poanta življenja: KAJ STORIMO, DA BOMO DELALI BOŽJA DELA, DOBRA DELA?

      SPREJETI JEZUSA V ŽIVLJENJE, ŽIVETI ZGODBO LJUBEZNI Z NJIM. On bo tisti, ki bo očistil našo vero. Sami je nismo sposobni.

      Vsak dan poslušamo naročila o delanju dobrih del. ALI SE SPLOH ZAVEDAMO, DA BREZ TESNEGA ZAUPNEGA ODNOSA Z BOGOM NE MOREMO NIČESAR, NITI DOBRIH DEL DELATI, ČEPRAV BI JIH ŽELELI?

      Vse v nasprotju z Božjo Ljubeznijo je samo človeško blebetanje.

  47. Miro says:

    UGANETE, OD KOD SE JAVLJA MARTIN? – VLOG, KI JE IZVIDNICA NA PRIZORIŠČU PRIHODNJEGA DOGAJANJA (Aleteia)

    »Zelo rad obiskujem Stično mladih. To sem počel že kot dijak, študent in počnem še zdaj kot duhovnik. Letos nas čaka že 40. izvedba! Kako lepo je, ko vidimo, da v svoji veri nismo osamljeni, ampak se podobno mislečih in čutečih zbere na tisoče,« pravi župnik Martin Golob.

    Več v Martinovem novem, že 70. vlogu:

    https://si.aleteia.org/2021/09/10/zakaj-imam-rad-sticno-mladih/

  48. Miro says:

    DREVO SPOZNAMO PO SADU – HIŠA NA SKALI – KRŠČANSKA BESEDA, KI NIMA SVOJIH VITALNIH KORENIN V ŽIVLJENJU JEZUSA KRISTUSA, JE KRŠČANSKA BESEDA BREZ KRISTUSA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,43-49)

    »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«

    »Kaj me kličete: ›Gospod, Gospod‹ in ne delate tega, kar pravim? Pokazal vam bom, komu je podoben človek, ki pride k meni in posluša moje besede ter jih uresničuje; podoben je človeku, ki je zidal hišo, globoko kopal in postavil temelj na skalo. Ko je nastala povodenj, se je vodovje ulilo proti tej hiši, a je ni moglo omajati, ker je bila trdno sezidana. Kdor pa jih sliši in ne uresničuje, je podoben človeku, ki je zidal hišo na zemljo brez temelja. Vodovje se je ulilo proti njej in se je takoj zrušila in podrtija te hiše je velika.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+6%2C43-49&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Poslušati in udejanjati besede Gospoda je kot graditi hišo na skali. Jezus je farizeje grajal, da sicer poznajo zapovedi, vendar pa jih ne uresničujejo v svojih življenjih. So le lepe besede, ki brez udejanjanja ne le, da ničemur ne služijo, ampak tudi škodijo. Te besede nas ogoljufajo. Zaradi njih verjamemo, da je naša hiša lepa, a v resnici nima temeljev. Taka hiša ni zgrajena na skali.

    Ta podoba skale se nanaša na Gospoda. To nam pove Izaija: ‘Zaupajte v Gospoda za vedno! Kajti Gospod je večna skala!’ Skala je Jezus Kristus! Skala je Gospod! Beseda je učinkovita, daje življenje, lahko gre dalje, lahko prenaša vse napade, če ima ta beseda korenine v Jezusu Kristusu. Krščanska beseda, ki nima svojih vitalnih korenin v življenju Jezusa Kristusa, je krščanska beseda brez Kristusa! Neki angleški pisatelj je zatrjeval, da je herezija ‘resnica, beseda, ki je postala nora’. Kadar so torej krščanske besede brez Kristusa, začenjajo hoditi po poti norosti.

    Zaradi te norosti človek postane nadut: Krščanska beseda brez Kristusa te pripelje do nečimrnosti, do gotovosti o samem sebi, nadutosti. Gospod takega človeka potolče. To je stalnica v zgodovini odrešenja. O tem nam govorita Ana, Samuelova mati, in Marija v Magnifikatu: Gospod potolče nečimrnost, nadutost tistih oseb, ki se imajo za skalo. Te osebe sledijo le neki besedi, ne Jezusu Kristusu. Lahko je to res krščanska beseda, a brez odnosa z Jezusom, brez molitve z Jezusom, brez služenja Jezusu, brez ljubezni do Jezusa. Danes nam Gospod torej govori, naj naše življenje gradimo na skali, na skali, ki je On sam.

    Izprašajmo si vest, da bi razumeli, kakšne so naše besede. Ali so to besede, ki se imajo za močne in sposobne, da nam podarijo zveličanje? Ali pa so besede z Jezusom Kristusom? Kadar v krščanskih besedah ni Jezusa Kristusa, nas le-to med seboj ločuje in povzroča spore v Cerkvi. Zato prosimo Gospoda za milost, da bi nam pomagal v tej ponižnosti, ki jo moramo vedno imeti, da ne bi govorili krščanskih besed brez Jezusa Kristusa. S to ponižnostjo, ne moremo iti naprej z besedami, ki se imajo za močne in ki končajo v norosti nečimrnosti, v norosti nadutosti. Naj nam Gospod da to milost ponižnosti, da bi govorili besede z Jezusom Kristusom, utemeljene na Jezusu Kristusu!«

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

  49. Hvala says:

    POSVETNOST, ODPSDNIŠTVO, PREGSNJSNJE

    POSVETNOST VODI V ENOUMJE IN V ODPADNIŠTVO

    RAZLIKE NISO DOVOLJENJE, VSI MORAJO BITI ENAKI

    KAKŠNA JE MOJA IDENTITETA?

    »Današnje bogoslužno berilo iz 1. knjige Makabejcev pripoveduje o grešni korenini, ki je pognala v dneh grškega kralja Antioha Epifana. Ta je uvedel navade nevernikov v Izrael, torej med izvoljeno ljudstvo, v Cerkev tistega časa. Korenina je pod zemljo. Fenomenologija korenine pomeni naslednje: ne vidi se, zdi se, da ne škoduje, a potem zraste in pokaže svojo dejansko resničnost. Bila je pametna korenina, saj je nekatere Izraelce spodbudila, da so se zaradi varnosti povezali z bližnjimi ljudstvi. ‘Zakaj bi namreč imeli razlike? Ko smo se ločili od njih, nas je doletelo veliko hudega. Pojdimo k njim, bodimo enaki’.

    Posvetnost, odpadništvo. Posvetnost pomeni delati to, kar dela svet. Pomeni reči: ‘Dajmo na dražbo svojo osebno izkaznico. Vsi smo enaki.’ Tako so mnogi Izraelci zanikali vero in se oddaljili od svete zaveze. Kar se je zdelo zelo pametno – ‘bodimo kot vsi ostali, bodimo normalni’ – bo postalo uničenje.

    Posvetnost vodi v enoumje in v odpadništvo
    ‘Zatem je kralj odločil, da bodo vsi v njegovem kraljestvu en sam narod’, kar je enoumje, posvetnost. Vsak je zavrgel svoje običaje. Vsa ljudstva so se vdala kraljevim ukazom. Tudi mnogi Izraelci so sprejeli njegovo bogočastje, darovali so malikom in skrunili soboto. Apostazija, odpadništvo. Posvetnost te pripelje do enoumja in do odpadništva. Razlike niso dovoljene, vsi morajo biti enaki. To smo videli tudi v zgodovini, ko se je verskim praznikom spremenilo imena, da bi se tako odstranilo identiteto, npr. da ima Gospodovo rojstvo neko drugo ime.

    Kakšna je moja identiteta?
    V Izraelu so zažigali knjige postave. Če se kdo ni pokoril zakonu, ga je kraljev ukaz obsodil na smrt. In tu imamo preganjanje, ki se je začelo z grešno korenino. Med zadnjo večerjo je Gospod z dolgo molitvijo molil za edinost svojih in Očeta prosil, da jih osvobodi vsake posvetnosti, kajti posvetnost uničuje identiteto. Posvetnost vodi v enoumje.

    Začne se pri korenini, ki je majhna, a konča se z gnusnim opustošenjem, preganjanjem. To je prevara posvetnosti. Zato je Jezus prosil Očeta med tisto večerjo: ‘Oče, ne prosim te, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ pred svetom,’ pred to miselnostjo, pred tem humanizmom, ki hoče vzeti prostor pravemu človeku, Jezusu Kristusu; pred humanizmom, ki prihaja, da bi nam vzel krščansko identiteto in nas vodi v eno miselnost – vsi delajo tako, zakaj ne bi tudi mi? Vprašati se moramo, kako pa je z mojo identiteto. Je krščanska ali je posvetna? Si pravim kristjan, ker sem kot otrok bil krščen ali ker sem rojen v krščanski državi, kjer so vsi kristjani? Posvetnost, ki vstopi počasi, raste, upravičuje, okuži … raste kot tista korenina: Storimo kakor vsi ljudje, nismo tako zelo drugačni; vedno išče upravičenost, na koncu okuži in od tam pride mnogo hudega.

    Da bi ohranili in varovali svojo krščansko identiteto
    Bogoslužje teh zadnjih dni liturgičnega leta nas poziva, naj smo pozorni na grešne korenine, ki vodijo stran od Gospoda. Prosimo Gospoda za Cerkev, naj jo Gospod varuje pred vsako obliko posvetnosti. Da bi Cerkev vedno imela identiteto, ki jo je postavil Jezus Kristus. Da bi vsi mi imeli identiteto, ki smo jo prejeli s krstom, in da se te identitete ne bi zavrglo zato, ker bi hoteli biti kakor drugi, zaradi ‘normalnosti’. Naj nam Gospod da milost, da bomo ohranili in varovali svojo krščansko identiteto pred posvetnim duhom,

    http://arhiv.mirenski-grad.si/posvetnost-odpadnistvo-preganjanje
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Dodala bi, da je navedena zelo primerna in zanimiva tema, ki resnično sovpada z današnjim načinom življenja.

    Stavek-RAZLIKE NISO DOVOLJENJE, VSI MORAJO BITI ENAKI, nam veliko pove. Razmišljajmo, kaj je Jezus naročil:
    Zato je Jezus prosil Očeta med tisto večerjo: ‘Oče, ne prosim te, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ pred svetom,’ pred to miselnostjo, pred tem humanizmom, ki hoče vzeti prostor pravemu človeku, Jezusu Kristusu; pred humanizmom, ki prihaja, da bi nam vzel krščansko identiteto in nas vodi v eno miselnost – vsi delajo tako, zakaj ne bi tudi mi?

    STRUPENA KORENINA SE BO RAZBOHOTILA, ČE BOMO RAZMIŠLJALI IN POČELI TAKO: “STORIMO KAKOR VSI LJUDJE, NISMO TAKO ZELO DRUGAČNI”; TO VEDNO IŠČE UPRAVIČENOST, NA KONCU OKUŽI IN OD TAM PRIDE MNOGO HUDEGA. IZOGIBAJMO SE TEGA STRUPA IN ZLA.

    GOSPOD NAS JE USTVARIL UNIKATE, NE PA KOPIJE!

  50. Miro says:

    LJUBEZEN MED JEZUSOM IN SV. FAVSTINO – JEZUS: »PREDEN SEM USTVARIL SVET, SEM TE LJUBIL Z LJUBEZNIJO, KI JO TVOJE SRCE DANES OKUŠA; VSO VEČNOST SE MOJA LJUBEZEN NE BO SPREMENILA« (Dnevnik sv. Favstine Kowalske)

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, nagovarjajo tudi nas:

    -Napajam se s tvojo ljubeznijo; tvoja iskrena ljubezen je tako prijetna mojemu Srcu kakor vonj popka vrtnice v zgodnjem jutru, ko sonce še ni popilo rose z njega. Svežina tvojega srca me navdušuje, zato se družim s teboj tako prisrčno kot z nobenim zemeljskim bitjem (1546).

    -Vedi, moja hči, da je med menoj in teboj neskončen prepad, ki ločuje Stvarnika od ustvarjenega bitja. A ta prepad izravnava moje usmiljenje (1576).

    -Ti si moja najljubša hči (1681).

    -Moj najljubši otrok, vsak tvoj gib se zrcali v mojem Srcu; moj pogled ljubeznivo počiva na tebi pred drugimi ustvarjenimi bitji (1700).

    Ne jokaj, je še veliko število oseb, ki me zelo ljubijo, toda moje Srce želi biti ljubljeno od vseh. Ker pa je moja ljubezen velika, jim grozim in jih kaznujem (1703).

    -Preden sem ustvaril svet, sem te ljubil z ljubeznijo, ki jo tvoje srce danes okuša; vso večnost se moja ljubezen ne bo spremenila (1754).

    -Vidiš, zapustil sem nebeški prestol, da bi se združil s teboj. To, kar vidiš, je šele kanček in tvoja duša od ljubezni že omedleva, toda kako se bo začudilo tvoje srce, ko me boš zagledala v vsej slavi! Toda hočem ti reči, da se mora to večno življenje začeti že tu na zemlji. Vsako sveto obhajilo te vedno bolj usposablja za večno združenje z Bogom (1810).

    -Tvoja ljubezen mi je nagrada za mlačnost mnogih duš (1816).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  51. Miro says:

    POBOŽNOST KRIŽEVEGA POTA JE ZA ČLOVEKOVO DUŠO IN TELO IZJEMNO ZDRAVILNA IN ODREŠUJOČA. OB PETKIH, KO SE SPOMINJAMO JEZUSOVEGA TRPLJENJA IN SMRTI NA KRIŽU, SE LAHKO S POMOČJO ŠTIRINAJSTIH POSTAJ KRIŽEVEGA POTA POGLABLJAMO V GOSPODOVO PREBRIDKO TRPLJENJE, KI GA JE PRESTAL ZA NAŠE ODREŠENJE. PRI TEM NAM LAHKO POMAGA TUDI KRIŽEV POT, KI OSVETLJUJE TEŽAVE NAŠIH ODNOSOV.

    KRIŽEV POT NAŠIH ODNOSOV (p. Andraž Arko OFM)

    IX. POSTAJA: JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

    Vse je brez smisla … Ne grem se več. Sem kot hinavec, kot pravi farizej. Moj zunanji videz kristjana je nališpan samo še z lepim nasmeškom in rutinsko tradicijo. Vse ostalo je izginilo: molim skorajda nič, če pa že, je to samo še brbljanje in blebetajoče ponavljanje enih in istih besed, ki mi nič več ne pomenijo.
    Iščem samo še priložnosti, kjer bom najlažje prišel skozi, kjer bom potegnil največ lastnega užitka. Živim v zaprtosti lastnega individualizma, ker je tako najlažje, vendar pri tem postajam vse bolj zaprt, osamljen in zagrenjen. Ne upam in ne želim si biti v kakšnem posebno tesnem odnosu s komerkoli. Najbolj varni so bežni, hitri in nezavezujoči odnosi z ljudmi, ki sploh ne vedo, kdo sem v resnici. Tako preprosto ne gre naprej. Bom vse življenje tak hinavec pred seboj, pred ljudmi in pred Bogom?

    Gospod, ne morem več. Ta križ je zame pretežek. Rad bi se prepustil lagodnemu življenju … pa vendar nekje globoko v srcu vem, da me ti kličeš, naj hodim za teboj. Pomagaj!

    Celoten Križev pot naših odnosov na:
    https://www.nm-kloster.si/wp-content/uploads/KP-na%C5%A1ih-odonsov-Andra%C5%BE-Arko-OFM.pdf

    Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

  52. Hvala says:

    NAUK O ODPUSTKIH (10. točka)

    NAŠ GREH JE PREPREČIL DELOVANJE DUHA V SRCIH ŠTEVILNIH LJUDI
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    NAUK O ODPUSTKIH NAS UČI, KAKO HUDO IN BRIDKO JE ZAPUSTITI GOSPODA BOGA (prim. Jer 2,19). KO NAMREČ VERNIKI PREJEMAJO ODPUSTKE, PRIHAJAJO DO SPOZNANJA, DA NE MOREJO S SVOJIMI LASTNIMI MOČMI POPRAVITI ZLA, KI SO GA Z GREHI PRIZADEJALI SEBI IN TUDI VSEJ DRUŽBI. TAKO DOBIJO SPODBUDO ZA ZVELIČAVNO PONIŽNOST.

    TUDI RESNICA O OBČESTVU SVETIH, KI ZDRUŽUJE VERUJOČE S KRISTUSOM IN MED SEBOJ, NAS UČI, DA MORE VSAK POMAGATI DRUGIM, ŽIVIM IN MRTVIM, DA BI BILI VEDNO BOLJ NOTRANJE POVEZANI Z NEBEŠKIM OČETOM

    10. Greh, ki je žalitev božje svetosti in pravičnosti, prav tako 10.
    tudi zavračanje prijateljstva, ki ga Bog goji do človeka, ima dvojno posledico. Najprej, če gre za smrtni greh, človeka oropa občestva z Bogom in ga izključi od udeležbe na večnem življenju.
    Vendar pa Bog v svojem usmiljenju podarja skesanemu grešniku odpuščanje smrtnega greha in oprostitev »večne kazni«,
    ki naj bi temu sledila.
    In drugič: »vsakteri greh, tudi mali, ima za posledico nezdravo navezanost na stvari, navezanost, ki potrebuje očiščenja
    bodisi na tem svetu bodisi po smrti, v stanju, ki ga imenujemo
    vice. To očiščevanje osvobodi od tega, kar imenujemo »časna
    kazen« za greh«,17 ki s tem, da nam je odpuščena, izbriše to,
    kar nasprotuje polnemu občestvu z Bogom in brati.
    Sicer pa razodetje uči, da kristjan na poti spreobrnjenja ni
    sam. Njegovo življenje je v Kristusu in po Kristusu s skrivnostno vezjo pridruženo življenju vseh kristjanov v nadnaravni
    edinosti s skrivnostnim telesom. Tako se med verniki obnavlja čudovita izmenjava duhovnih dobrin, v moči te izmenjave pa
    svetost enega podpira svetost drugih, celo prek škode, ki jo je
    greh enega povzročil drugim. Nekatere osebe pustijo za seboj
    nekak presežek ljubezni, prestanega trpljenja, čistosti in resnice, ki zadolžuje in podpira druge. Gre za resničnost »namestništva«, na katerem je utemeljena celotna Kristusova skrivnost.
    Njegova preobilna milost odrešuje vse ljudi. Nič manjši ni delež
    neskončne Kristusove ljubezni, ki ne dovoljuje, da bi bili je pasivni sprejemalci, marveč nas vključuje v svoje odrešilno
    delo, zlasti v svoje trpljenje. Tako trdi znano besedilo iz pisma
    Kološanom: »S svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar
    primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu
    telesu, ki je Cerkev« (1, 24).
    Ta globoka resničnost je čudovito izražena tudi v odlomku
    Razodetja, v katerem je Cerkev opisana kot nevesta, oblečena
    v preprosto oblačilo iz belega platna, v bleščečo tančico. Sv.
    Janez pravi: »Tančica namreč pomeni pravična dela svetih«
    (Apd 19, 8). V življenju svetnikov je namreč bleščeča tančica –
    obleka večnosti.
    Ker pripadamo Kristusu, njemu, od katerega vse prihaja,
    tudi to, kar je naše, postane njegovo in prevzema moč, ki ozdravlja. To torej pomenijo besede, ko govorimo o »zakladu Cerkve«, dobrih delih svetih. Molitev za dosego odpustka je v tem,
    da vstopimo v to duhovno občestvo in se popolnoma odpremo drugim. Tudi v duhovnem območju nihče ne živi samemu
    sebi. Zdravilna skrb za zveličanje lastne duše je osvobojena
    strahu in sebičnosti le tedaj, ko postane tudi skrb za zveličanje
    drugih. Gre za resničnost občestva svetih, za skrivnost »namestniške stvarnosti«, za molitev, ki je pot k edinosti s Kristusom
    in s svetimi. On, Kristus, nas jemlje s seboj, da bi z njim tkali
    belo oblačilo novega človeštva, oblačilo bleščeče tančice Kristusove neveste.

    https://nadskofija-ljubljana.si/wp-content/uploads/CD79.pdf
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Dodala bi, da bi se vsak posebej zamislil nad stavkom: NAŠ GREH JE PREPREČIL DELOVANJE DUHA V SRCIH ŠTEVILNIH LJUDI.

    KAJ POMENI TA STAVEK?

    Ko grešimo, delamo grehe ni to samo naša idividualna zadeva, kajti GREH POSAMEZNIKA VPLIVA NA CELOTO, NA VSO DRUŽBO.

    Včasih tarnamo in stokamo nad domačimi ali pa ostalimi sorodniki ali pa tujimi ljudmi in jih gledamo v luči grešnikov , ki ne ubogajo in ne poslušajo , ko jih učimo ali prosimo, da bodo drugačni.

    VENDAR SE ZELO MOTIMO. DA SE ONI OBNAŠAJO DO NAS TAKO KOT NE ŽELIMO, SE PRAVI, DA GREŠIMO, SMO VZROK MI, KER SMO S SVOJIMI GREHI PREPREČILI DELOVANJE DUHA V NJIH.

    • Hvala says:

      Popravek: pravilno: DA SE ONI OBNAŠAJO DO NAS TAKO KOT NE ŽELIMO, SE PRAVI, DA GREŠIJO, SMO VZROK TUDI MI, KER SMO S SVOJIMI GREHI PREPREČILI DELOVANJE DUHA V NJIH.

  53. Hvala says:

    JEZUS ZAHTEVA POPOLNO IZROČITEV (Misli Matere Terezije)

    Jezus zahteva od mene le, da se naslonim nanj; da le njemu popol­noma zaupam; da se mu brez pridržkov izročim. Potrebno je le, da se pri svojem izpopolnjevanju odrečem lastnim željam. Tudi kadar se počutim kakor ladja brez kompasa, se mu moram popolnoma izročiti. Ne smem poskušati, da bi nadzorovala božja dejanja. Ne smem si želeti jasne zaznave o svoji hoji ob poti, niti natančnega poznavanja mesta, kjer sem na poti svetosti.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/taxonomy/term/44/0?page=29

  54. Miro says:

    SRCE IMA SVOJE RAZLOGE, KI JIH RAZUM NE RAZUME. TO SE KAŽE V TISOČ STVAREH (Blaise Pascal)

    – Skušnja nam kaže, da je ogromna razlika med pobožnostjo in dobroto.

    – Le dve vrsti ljudi sta: pravični, ki se imajo za grešnike, in grešniki, ki se imajo za pravične.

    – Jezusu Kristusu je lastno, da je vesoljen; Cerkev daruje daritev le za vernike, Jezus Kristus pa se je na križu daroval za vse.

    – »Molite, da ne padete v skušnjavo.« Nevarno je biti skušan; tisti, ki so, so zato, ker ne molijo.

    – Človekova narava ni taka, da bi neprestano napredovala: pozna napredovanja in nazadovanja.

    – Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne razume. To se kaže v tisoč stvareh.

    – Narava ima popolnosti, da pokaže, da je božja podoba, in pomanjkljivosti, ki kažejo, da je samo podoba.

    – Vera dobro pove, česar čuti ne povedo, a to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim.

    (Blaise Pascal, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  55. Miro says:

    ROJSTVO DEVICE MARIJE – ”BOG JE MOGEL USTVARITI LEPŠO ZEMLJO IN LEPŠE NEBO, TODA VZVIŠENEJŠE STVARI, KOT JE MARIJA, NI MOGEL USTVARITI” (sv. Bernard)

    Praznik rojstva blažene Device Marije, ki ga danes obhajamo, nas vabi, naj v zedinjenju z Marijo doživljamo Kristusove skrivnosti. Priznajmo pa, da njen zgled v odnosu do Kristusa premalo posnemamo in obenem to in vse druge naše slabosti obžalujmo, da bomo svete skrivnosti vredno obhajali.

    Ena izmed Marijinih pesmi pravi: ”Cvete cvetica ena in večno zeleni. Ta čudežna cvetica prečista je Devica, Marija se glasi”. K njej smo prihiteli tudi danes, na praznik njenega rojstva, torej na dan, ko je ta čudežna cvetica vzcvetela in zagledala luč sveta. Bogoslužje tega praznika v poobhajilni molitvi Marijo kratko imenuje upanje za ves svet in zarjo odrešenja. To upanje je upanje v končno zmago dobrega nad zlom, resnice nad lažjo, ljubezni nad sovraštvom, življenja nad smrtjo in milosti nad grehom, torej upanje v odrešenje, ki ga naznanja Marijin prihod, še bolj pa prihod njenega Sina, našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Zato pa o tem prazniku sveti Peter Damiani vzklika: ”Vsa srca na zemlji naj vriskajo od veselja! Dete, ki se nam je rodilo, je kraljica sveta, rajska vrata, šotor božji, morska zvezda in nebeška lestev, po kateri bo najvišji Kralj v ponižnosti prišel v zemeljsko dolino solz.” Sedaj lahko še bolj razumemo, zakaj je sveti Bernard dejal: ”Bog je mogel ustvariti lepšo zemljo in lepše nebo, toda vzvišenejše stvari, kot je Marija, ni mogel ustvariti.” Torej: vsa čast Bogu in Mariji!

    Povzeto po: Kristusove priče, Stanko Lorber

    ZDRAVA, MORSKA ZVEZDA
    Zdrava, Morska zvezda,
    ljuba Božja Mati,
    vseh devic Devica
    in Nebeška vrata.
    Ave – te pozdravlja
    Gabriel, nadangel,
    srečno drugo Evo,
    ki nam mir prinašaš.
    Ti jetnike reši,
    slepim vid povrni,
    zlo od nas odvrni,
    z dobrim nas obdari.
    Mater se izkaži,
    tvoje Božje dete
    naj po tebi usliši
    naše srčne želje.
    O, Devica sveta,
    blaga vsa in čista,
    vseh nas grehov reši,
    čistost v nas obnovi.
    Naj kot ti živimo,
    varno pot nam kaži,
    da se s tvojim Sinom
    v raju veselimo.
    Čast Bogu Očetu,
    Kristusu Gospodu
    in enako Duhu
    Svetemu na veke.
    Amen.

    O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

  56. Miro says:

    IZ DANAŠNJEGA EVANGELIJA RAZBEREMO TRI ELEMENTE JEZUSOVEGA ŽIVLJENJA: MOLITEV, IZBIRA UČENCEV, BLIŽINA LJUDEM – TO NAM VLIVA ZAUPANJE VANJ. ZANESIMO SE NANJ, KAJTI ON MOLI ZA NAS, IZBRAL NAS JE IN NAM JE BLIZU!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,12-19)

    Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu. Ko se je zdanilo, je poklical k sebi svoje učence in si jih je izmed njih izbral dvanajst, katere je imenoval tudi apostole: Simona, ki ga je imenoval tudi Peter, njegovega brata Andreja, Jakoba, Janeza, Filipa, Bartolomeja, Mateja, Tomaža, Jakoba, Alfejevega sina, Simona s priimkom Gorečnik, Juda, Jakobovega sina, in Juda Iškarijota, ki je postal izdajalec.

    Potem je šel z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Prišli so, da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni. Tudi tiste, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, je ozdravljal. Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+6%2C12-19&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Iz današnjega evangelija razberemo tri elemente Jezusovega življenja: molitev, izbira učencev, bližina ljudem.

    Prvi element je molitev. Kot beremo v evangeliju, je Jezus ‘noč prečul v molitvi k Bogu’. Jezus moli za nas. Zdi se nekoliko nenavadno, da On, ki je prišel, da bi nam dal zveličanje, ki ima oblast, moli k Očetu. In to počne pogosto. Jezus je veliki priprošnjik. On je pred Očetom v tem trenutku in moli za nas. In to nam mora dati pogum, da bomo v težkih trenutkih ali v stiski, med mnogimi stvarmi, pomislili: ‘Ti vendar moliš zame’. On moli zame. Jezus Očeta prosi zame! To je Jezusovo delo danes, da moli za nas, za svojo Cerkev. Mi to pogosto pozabimo. To je naša moč. Jezus od prvega trenutka moli! Molil je, ko je bil na zemlji, in tudi sedaj moli za vsakega od nas, za vso Cerkev.

    Po molitvi, Jezus izbere dvanajst apostolov. Jasno pravi: ‘Niste vi mene izbrali, jaz sem izbral vas.’ To je drugi element, ki nam vliva pogum: Jaz sem izbran – jaz sem izbrana od Gospoda! Na dan krsta me je On izbral. Pavel je o tem rekel: ‘Izbral me je v telesu moje matere.’ Mi, kristjani, smo torej bili izbrani. To je stvar ljubezni! Ljubezen ne vidi, če ima kdo grd ali lep obraz, ampak ljubi. In Jezus dela enako: ljubi in izbere z ljubeznijo. In izbere vse! Na Jezusovem seznamu ni nobenega pomembneža glede na kriterije tega sveta. So samo navadni ljudje, ki pa imajo nekaj skupnega, namreč to, da so grešniki. Jezus je izbral grešnike. Izbere grešnike. In ravno to mu očitajo pismouki. A Jezus kliče vse. Jezus je izbral vse! Izbral je tudi Juda Iškarjota, ki je nato postal izdajalec, velik grešnik, a izbral ga je Jezus.

    In tretji element: bližina ljudem. Mnogi prihajajo, da bi ga slišali in bili ozdravljeni bolezni. Vsa množica se ga hoče dotakniti, kajti od njega prihaja moč, ki vse ozdravlja. Jezus je sredi med svojim ljudstvom. Ni profesor, predavatelj, mistik, ki se oddalji od ljudi in govori izza katedra. Ne, je med ljudstvom. Pusti, da se ga dotikajo, da ga ljudje prosijo. Takšen je Jezus: blizu ljudem. A ta njegova bližina ni nekaj novega, vidna je v celotnem njegovem delovanju ter izhaja iz prve Božje izbire njegovega ljudstva. Bog pravi svojemu ljudstvu: ‘Pomislite, katero ljudstvo ima Boga, ki bi bil tako blizu, kot sem jaz blizu vam?’ Božja bližina njegovemu ljudstvu je Jezusova bližina ljudem. To je naš Učitelj, naš Gospod: moli, izbere ljudstvo in se ne sramuje biti blizu ljudem. To nam vliva zaupanje vanj. Zanesimo se Nanj, kajti On moli za nas, izbral nas je in nam je blizu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  57. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »DUŠA, KI ME ZELO LJUBI, MORA IN JE DOLŽNA ŽIVETI PO MOJI VOLJI« – LJUBEZEN MED JEZUSOM IN SV. FAVSTINO

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, nagovarjajo pa tudi nas:

    – Želim, da bi se vsa spremenila v ljubezen in gorela s plamenom kot čista žrtev ljubezni (726).

    – Iz ljubezni do tebe sem stopil iz nebes, zate sem živel, zate sem umrl in zate sem ustvaril nebesa (853).

    – Moj otrok, odpočij se na mojem Srcu, vidim, da si utrujena od dela v mojem vinogradu (945).

    – Duša, ki me zelo ljubi, mora in je dolžna živeti po moji volji. Poznam tvoje srce; vem, da ni z ničemer zadovoljno, samo z mojo ljubeznijo (1023).

    – Nate sem mislil, še preden sem te poklical v bivanje (1292).

    – Nisi mi darovala tega, kar je resnično tvoje. Hči, izroči mi svojo bedo, ker je to izključno tvoja last (1318).

    – Želim, da bi bil pogled tvoje duše vedno uprt v mojo sveto voljo, saj si mi tako najbolj všeč. Nobena žrtev se ne more primerjati s tem (1327).

    – Tudi med sosestrami se boš počutila osamljeno, a tedaj vedi, da želim, da bi se zaupno družila z menoj. Meni gre za vsak utrip tvojega srca; vsak trepet tvoje ljubezni odmeva v mojem Srcu, hrepenim po tvoji ljubezni (1542).

    Izbrane Jezusove besede iz Dnevnika sv. Favstine Kowalske (po izboru iz knjižice: Besede življenja)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  58. Miro says:

    NEMARNOST, DA BI SE BOJEVALI ZOPER SILE, KI RAZDIRAJO PAMET IN DUŠO, JE GLAVNI KRIVEC, DA ŽIVIMO V SVETU, POLNEM ZUNANJIH VOJN (Fulton Sheen)

    – Mož je varuh narave, žena je varuhinja življenja. Izvrševanje te varovanjske, stvariteljske in vzvišene življenjske naloge je vir njene moči.

    – Naš sosed je morda reven, morda se ne zna lepo izražati, morda smrdi po česnu, morda je zoprn, toda njegova notranjost in njegova duša sta morda Bogu veliko ljubša kot naša. Mi vemo edino to, kaj v nas ni prav, kako je pri drugih, lahko le slutimo.

    – Nemarnost, da bi se bojevali zoper sile, ki razdirajo pamet in dušo, je glavni krivec, da živimo v svetu, polnem zunanjih vojn. Kdor ne najde nobenega sovražnika v svoji notranjosti, ga bo našel zunaj. Karkoli se dogaja v duši, se dogaja tudi v svetu. Če duša živi v nepravičnosti, bo tudi svet raztrgan.

    – Devištvo ni v nasprotju z ljubeznijo, kakor tudi bogastvo ni v nasprotju s siromaštvom. Devištvo je višek ljubezni.

    – Cerkev ljubi smrt, ker gleda nanjo kot na pogoj za rojstvo. Zanjo kot za Kristusa ni možno velikonočno jutro, če ni prej velikega petka. Če ni trnove krone, ne more biti svetniškega venca. Če ni križa, ne more biti praznega groba.

    (Fulton Sheen, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, ki si nas iz nič poklicalo v življenje, zaupamo vate!

  59. Hvala says:

    TEMELJITA
    ŽIVLJENJSKA
    SPOVED

    ŠEST GREHOV PROTI SVETEMU DUHU

    1. Prevzetno zaupati v Božje usmiljenje.
    2. Obupati nad Božjim usmiljenjem. Molim
    iskreno in redno, ali samo zahtevam, da
    mi Bog izpolni želje, morda tudi sebične.
    3. Upirati se priznani resnici krščanske
    vere.
    4. Zavidati bližnjemu Božje darove.
    5. Vztrajno zavračati rešilne opomine.
    6. Hote vztrajati v nepokorščini.

    SPRAVA Z BOGOM-SVETA SPOVED

    Po milosti, ki smo jo prejeli pri krstu,
    smo postali Božji otroci, Kristusovi bratje in
    sestre ter člani Cerkve in bi morali živeti po
    njegovemu Evangeliju. Vendar se na žalost
    dogaja nasprotno: s svojo voljo postajamo
    neposlušni Bogu in s tem delamo zlo, ki ga
    imenujemo greh. Greh naredimo ne le
    tedaj, ko delamo zlo, temveč tudi takrat,
    kadar ne delamo dobrega, ki bi ga lahko in
    bi ga morali storiti.
    Greh nam uničuje dušo in telo, uničuje
    nas in naše družine, ker smo se po grehu
    oddaljili od Boga, ki nam želi dobro in
    prebiva le v čisti duši, prepustili pa smo se
    hudiču, da mrcvari nas in naše otroke. Zato
    prekinimo to zlo in dopustimo, da Bog
    vstopi v naša srca. To lahko storimo s
    temeljito življenjsko spovedjo.
    Sam Gospod Jezus nam je rekel:
    “Pogosto perite svoja oblačila!” Kako dobro
    in pogosto pa jih peremo mi? Pomislite, da
    leta nosimo eno obleko in je nikoli ne
    operemo; na njej bi se nabralo toliko
    umazanije, da bi razpadla.
    Tako tudi naša nežna duša, ki nenehno
    hrepeni po Bogu in joče v nas, vsak dan
    postaja vse bolj umazana in črna. Operimo
    svojo dušo, vrnimo ji lepoto, ki jo je prejela
    pri krstu in dovolimo našemu dragemu
    Jezusu, da lahko deluje v našem življenju in
    da nas duhovno in telesno ozdravi.
    Vsi smo grešniki. “Če rečemo, da smo
    brez greha, sami sebe varamo in resnice ni
    v nas” (1 Jn 1,8).
    To je samo opomnik, da dobimo
    spoznanje, kaj vse je greh, s čim in kako
    grešimo. Torej, če smo se odločili pokesati
    se, popraviti zlo in krivico, ki je z grehom
    storjena, skrušeno in na kolenih zaprosimo
    Gospoda, da nam oprosti. Vzemimo
    svinčnik in papir in po spominu napišimo
    vsak, tudi najmanjši greh, ki smo ga
    naredili v celem življenju, od
    najzgodnejšega otroštva do trenutka
    spovedi. Ne smemo zatajiti niti enega
    greha. Ko smo vse zapisali na papir,
    poiščimo
    duhovnika in se
    dogovorimo,
    kdaj nas lahko
    sprejme. Za
    tako dolge
    spovedi je
    potrebna ura,
    dve, tri, ker
    pripovedujemo
    celo svoje
    življenje.
    Povejmo iskreno vse grehe, pa tudi
    tiste (če jih imamo), ki tu niso napisani.
    Da bi se lažje odločili in pokesali, je
    dobro, da pomislimo na tri križe:
    Pomislimo najprej na križ, na katerem
    je naš Gospod visel ure pribit, da zadosti
    Božji pravičnosti za naše grehe. Glej, kako
    nas je ljubil! Kako pa sem mu jaz vračal
    ljubezen in koliko sem ga žalil?
    Zatem pomislimo na leseni križ na
    našem lastnem grobu, pod katerim bo naše
    razpadlo telo. In nesmrtna duša, kje bo? Ali
    v nebesih, ali v ognju vic, ali v peklu, kjer
    bolečina ne preneha in ogenj ne ugasne?
    In na koncu, pomislimo na križ, ki se
    bo pojavil na nebu, ko se bo Božji Sin
    pojavil v sijaju slave, da sodi žive in mrtve.
    Tudi jaz se bom tedaj pojavil pred njim v
    svojem vstalem telesu. Ali bom tedaj
    “zajokal od veselja”, ali od obupa in groze,
    čakajoč končno obsodbo na drugo smrt v
    večnem peklu?
    Brat in sestra,
    Jezus te z ljubeznijo in potrpežljivo
    čaka, tako ti je blizu, če ga pokličeš, ali pa ti
    je daleč, če ti tako želiš. Če ga spustiš v
    svoje srce, ti bo dal nadnaravno moč, da se
    upreš grehu in skušnjavam. Ponižno
    priznaj svoje grehe, sprejmi Jezusa Kristusa
    kot svojega odrešenika, dopusti mu, da te
    očisti in naredi iz tebe novega človeka.

    http://www.zupnija-zetale.si/oznanila/2394TEMELJITA-%C5%BDIVLJENJSKA-SPOVED.pdf

  60. Miro says:

    Nedelja je dan SVETE EVHARISTIJE. Je dan, ko se lahko vprašamo za kom v življenju tekamo, za čim se poganjamo … Na žalost se v življenju pogostokrat vrtimo “v krogu”, vrtimo se okoli vabljivih, mnogo obetajočih “studencev”, ki pa ne prinašajo notranjega veselja, sreče, zadovoljstva, še manj večno srečo v Bogu. Pa vendar, GOSPOD JEZUS je tukaj, v tem trenutku – zate in zame, za nas! Nehehno nas vabi k resničnemu STUDENCU ODREŠENJA, ki resnične človekove vere, izvirajoče iz Boga, iz globine srca, nikoli ne razočara. Gospod, pomnoži nam vero v sveto Evharistijo!

    SVETO OBHAJILO

    Dober dan, prijatelj!
    V svetem obhajilu
    sem tvoj sodobnik, človek tvojega časa,
    tvoj sopotnik v vsakdanjem življenju.
    Tam sem, pri tebi sem, tako resničen in tako živ
    kakor tvoji domači, tvoji otroci, tvoji sorodniki.

    Pomisli malo … Nisem neka mrtva stvar,
    niti neka sveta, častitljiva stvar,
    nekaj, kar je treba v svetem strahu spoštovati.
    Če bi bil v evharistiji samo kaj takega,
    bi imel do neke mere prav,
    da hodiš brezbrižno mimo mene.

    Poživi nekoliko svojo vero. Tukaj te čakam jaz.
    Jaz, ki sem Mir, Moč, Svoboda, Življenje.
    Jaz, ki sem človek kakor ti,
    s telesom in s srcem, ki zna ljubiti.

    Oseba sem in ne stvar. Jaz sem dejal Tomažu:
    »Potipaj moje roke in mojo stran, poglej moje rane!«
    Si me prišel pogledat, si prišel potipat mojo stran?
    Si prišel, da prisluhneš bitju mojega srca?
    Si prišel, da mi poveš, kaj te skrbi?

    Prišel si k obhajilu, praviš,
    prišel si, ker je »bila prilika«,
    prišel si, da me prejmeš kakor vsi …
    Mislim, da si prejel samo neko stvar!
    Si pomislil, si razmišljal, da si prejel svojega Boga,
    svojega Brata, Prijatelja in Odrešenika?

    Nikar ne reci: »Ne čutim potrebe … Morda kasneje …
    To je samo za duhovnike in nune …
    K obhajilu grem za veliko noč, to je zame dovolj!«

    »Če ne boš jedel mesa Sinu človekovega,
    če ne boš pil njegove krvi,
    ne boš imel življenja v sebi.«
    Kako hočeš potem živeti?
    Kako hočeš biti srečen,
    kako hočeš upati v večno življenje?

    Pridi o tem razmišljat k meni.
    Pozdravljen! Tvoj Gospod.

    (Jean-Bernard Doyon)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  61. Hvala says:

    STRAH

    Kaj vse človek naredi v strahu pred nekom, sem že večkrat pisala. Zadnjič sem to opisala v medsebojnih družinskih odnosih. kaj vse lahko otrok naredi NAROBE ZA CELO ŽIVLJENJE ZARADI STRAHU PRED STARŠI: TAM KJER JE STRAH NI NOBENE LJUBEZNI-NE DO ČLOVEKA-NE DO BOGA.

    V zgodbah, ki sem jih priložila je lepo napisala punca-STRAH PRED ATIJEM.

    MNOGO PUNC IN ŽENA SE JE ODLOČILO ZA SPLAV NEROJENEGA OTROKA SAMO ZARADI STARŠEV ALI MOŽA ALI PA DRUŽBE-KAJ PA BODO REKLI. TA STAVEK JE ODNESEL ŽE MARSIKATERO ŽIVLJENJE. ZATO PONOVNO DOBRONAMERNO OPOZARJAM, PROSITE GOSPODA, DA BOSTE GOVORILI TISTO KAR MORATE POVEDATI, MOLČALI KADAR MORATE MOLČATI- GOSPOD BO POVEDAL KAJ JE PRAV.

    Punca je napisala: STRAH PRED ATIJEM. Vedno me je bilo strah, da bo jezen name. Hotela sem biti bolj kot ne popolna hčerka. Da bi bila pridna in bi bilo vse prav……..Vidite kaj dela strah ……

  62. Hvala says:

    RAZMIŠLJANJE…

    ŽIVLJENJE JE USKLAJENO IN POTEKA V HARMONIJI, ČE PREPUSTIMO, DA GOSPOD ODLOČA IN DELA KAR JE V NJEGOVI PRISTOJNOSTI. TUDI KADAR PRIDE ŽIVLJENSKA STISKA JE HARMONIJA, KI JO DAJE BOG, ČE MU PREPUSTIMO ODLOČANJE IN MU ZAUPAMO.

    ČE ČLOVEK NE VERUJE V BOGA IN MU NEZAUPA, TO MSE PRAVI MU NE SLUŽI, BO SLUŽIL NEKOMU DRUGEMU……DVEMA GOSPODARJEMA SE NE DA SLUŽITI.

    LJUDJE SI LASTIMO PRAVICO DO ODLOČANJA IN DELA, KI NI V NAŠIH ROKAH , AMPAK V BOŽJIH. TO JE POTREBNO DOBRO RAZMISLITI IN LOČEVATI.

    V naši pristojnosti je delati, moliti in sodelovati z Bogom, da pokaže, kaj moramo mi storiti.

    Ker je človek slaboten, je tudi neučakan, ne more potrpeti in počakati Gospodovih rešitev, zato si sam koplje jamo in tudi pade vanjo.

    RES HUDO JE SAMO POMISLITI, DA BI SI LASTILI DELA, KI SO V BOŽJI PRISTOJNOSTI, DA BI JEMALI PRAVICO V SVOJE ROKE.

    ČE NEKDO NE RAZUME IN NE DOJEMA KAJ JE V BOŽJI PRISTOJNOSTI, KAJ PA V ČLOVEŠKI, NAJ GOSPODA PROSI ZA POMOČ , NAJ GOSPODA PROSI ZA SVETEGA DUHA, KI GA BO RAZSVETLJEVAL.

    ALI JE MOGOČE JEZUS REKEL, DA KDOR PROSI ZA SVETEGA DUHA, DA MU GA NE BO DAL? NI TEGA REKEL, AMPAK JE REKEL” KDOR PROSI , TA PREJME. ”

    Velikokrat stokamo in jokamo, joj kako je hudo, zakaj toliko trpim itd…da bi pa pogledali sami v sebe, da smo mi ljudje tisti rušilci harmonije življenja itd…pa ne dojemamo.

    Vse bi radi sami reševali. Krivico, ki nam jo nekdo dela-takoj vzeti v svoje roke narediti obračun. Vidite, tako ne gre!

    S TAKIM POČETJEM SI KOPLJEMO SAMI SEBI JAMO IN PADEMO VANJO, PREDEN SE ZAVEMO, KAJ POČENJAMO!.

    Kako lepo svetniki svetujejo in učijo. Daj izroči Gospodu svoje življenje, reci mu, naj SE ZGODI NJEGOVA VOLJA, NE NAŠA ČLOVEŠKA!.

    BLAGOR ČLOVEKU, KI ZAUPA V GOSPODA!

  63. Miro says:

    EFATÁ! – TO JE »ODPRI SE!« – JE JEZUSOV KLIC, KI JE NAMENJEN VSAKEMU ČLOVEKU (NE LE GLUHEMU) IN VSEMU ČLOVEKU. TO JE POVABILO, DA SE NE BI ZAPRL SAM VASE IN BIL NEOBČUTLJIV ZA POTREBE DRUGIH; V POZITIVNI NARAVNANOSTI BI TO POMENILO, DA SE ČLOVEK URESNIČI V VZPOSTAVLJANJU SVOBODNIH, LEPIH IN KONSTRUKTIVNIH ODNOSOV Z LJUDMI, KI JIM PODARJA IN OD NJIH TUDI PREJEMA. ČE TO NAOBRNEMO NA NAŠE ODNOSE Z BOGOM, JE »ODPRI SE!« POVABILO, DA BI POSLUŠALI BOŽJO BESEDO, KI NAM JO POSREDUJE CERKEV, IN DOPUSTILI BOGU, DA VSTOPI V NAŠE ŽIVLJENJE!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 7, 31-37)

    Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+7%2C+31-37&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Gluhemu človeku se znamo posmehovati, Jezus pa občuti solidarnost in sočutje. Že v tem najdemo prvi nauk. Ni v naši moči, da bi rekli gluhim, s katerimi živimo ali jih srečamo: »Efatá – odpri se!« in jim čudežno vrnili sluh; je pa nekaj, kar lahko storimo tudi mi in jim tako lajšamo trpljenje: vzgajajmo se k spoštovanju, k rahločutnosti do tistih, ki jih je prizadela ta telesna motnja.

    Neka gluha redovnica je dejala: »Gluhi človek pravzaprav ne zbuja sočutja, ampak je celo v nadlego, gre na živce, ker hoče, da večkrat ponovimo iste stvari. Tako se ustvarja oddaljenost, obrobnost in tisti strašni ‘Si razumel ali ne?’, ki nas tako zelo prestraši. Gluh človek je izoliran iz sveta ljudi.«

    Ni potrebno, da bi študirali psihologijo, če bi hoteli razumeti, kaj gluhemu človeku ugaja in kaj ga moti. Najbolj osnovno je, da se zavedamo, da moramo govoriti jasneje, glasneje, tako, da lahko vidi premikanje naših ustnic in kretnje; vse to zelo pomaga človeku, ki slabše sliši. Če je potrebno ponoviti, storimo to blago, ne da bi kazali znamenja naveličanosti, in še zmerneje, kot smo to storili prvič. Izogibajmo se polglasnega govorjenja z drugimi v navzočnosti gluhega ali pa namigovanja za hrbtom. Gluhost že po naravi sili človeka k sumničenju, da ljudje o njem govorijo slabo in da ga imajo za norca. Ko zaradi tega, ker človek ne sliši, pride med pogovorom do nesporazuma, tega ne izpostavljajmo, da ne bi povzročili posmehovanja, s čimer bi ga še bolj ponižali. To je človeška in krščanska obzirnost, ki je še kako aktualna. Kdo nima v krogu svoje družine ali znancev človeka, ki je bolj ali manj prizadet zaradi tovrstne nezmožnosti, še posebno, ko gre za starejše ljudi?

    Efatá. Odpri se! – je torej klic, ki je namenjen vsakemu človeku (ne le gluhemu) in vsemu človeku. To je povabilo, da se ne bi zaprl sam vase in bil neobčutljiv za potrebe drugih; v pozitivni naravnanosti bi to pomenilo, da se človek uresniči v vzpostavljanju svobodnih, lepih in konstruktivnih odnosov z ljudmi, ki jim podarja in od njih tudi prejema. Če to naobrnemo na naše odnose z Bogom, je »odpri se!« povabilo, da bi poslušali Božjo besedo, ki nam jo posreduje Cerkev, in dopustili Bogu, da vstopi v naše življenje. V tem smislu je bil močan odmev Jezusovega Efatá beseda papeža Janeza Pavla II., ki jo je izrekel ob nastopu svoje papeške službe: »Odprite vrata Kristusu!«

    Sv. Pavel pravi, da »je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi«. Vera sploh ni mogoča brez tega globokega poslušanja srca. Številni opravičujejo svojo nevero rekoč, da je vera dar, ki ga oni pač niso prejeli. To bo držalo, toda preden smo gotovi, da gre prav za to, se je potrebno vprašati, ali smo sploh kdaj Bogu dali resnično priložnost, da bi nam spregovoril.

    Včasih velja zapreti telesna ušesa, da bi bolje odprli ušesa duše. Toda ni rečeno, da je treba nujno iti skozi telesno gluhost, da bi odkrili ta drugi svet. Gluhoto lahko tudi izberemo. Izbrana gluhota pomeni, da se sami odločimo, kaj bomo in česa ne bomo poslušali. Mučenec davnih časov sv. Ignacij Antiohijski je priporočal svojim vernikom: »Bodite gluhi, ko vam kdo govori slabo o Jezusu Kristusu.« Mi lahko dodamo: bodite gluhi, ko vam kdo govori slabo o bližnjem. Bodite gluhi, ko se vam kdo prilizuje ali vas skuša podkupiti z obljubami nepoštenega zaslužka. Bodite gluhi, ko vam radio ali kakšen drug predvajalnik ponuja nespodobne ali bogokletne pesmi, prostaško ali žaljivo govorjenje.

    Včasih moramo biti gluhi tudi, ko nas kdo užali ali pa govori slabo o nas; pustimo, da te besede padejo v prazno, namesto da bi vedno vračali udarec za udarec. Koliko zla se lahko izognemo, posebno v družinah, preprosto tako, da pustimo besedam, ki so bile izrečene v trenutku jeze, da padejo v praznino, kakor da jih sploh ne bi slišali!

    V čudežnem dogodku v današnjem evangeliju pa lahko vidimo tudi, kako Jezus ponovno vzpostavi popolno komunikacijo človeka z Bogom in drugimi ljudmi. Čudež je postavljen v pokrajino Deseteromestij, ki je v celoti pogansko ozemlje. In zato postane gluhonemi, ki ga pripeljejo k Jezusu, simbol nevernika, ki naredi pot k veri. Njegova gluhota namreč izraža ravno nezmožnost poslušati in razumeti, ne samo človeških besed, ampak prav tako Božjo besedo. Sveti Pavel nas spominja, da se vera rodi iz poslušanja oznanjevanja.

    Prva stvar, ki jo naredi Jezus, je, da gluhonemega odpelje stran od množice. Dejanju, ki ga bo storil, ne želi delati reklame, prav tako ne želi, da bi njegovo besedo preglasil hrušč glasov in govorjenja iz okolice. Božja beseda, ki nam jo posreduje Kristus, potrebuje tišino, da bi lahko bila sprejeta kot Beseda, ki ozdravlja, ki spravlja in ponovno vzpostavlja komunikacijo.

    Bodimo pozorni na dve Jezusovi gesti. Jezus se dotakne ušes in jezika gluhonemega. Da bi obnovil odnos s človekom, ki je ‘blokiran’ v komunikaciji, najprej poskuša ponovno vzpostaviti kontakt. A čudež je dar od zgoraj, ki ga Jezus izprosi od Očeta. Zato dvigne oči proti nebu in zapove ‘Odpri se’. Ušesa gluhonemega se odprejo, razveže se vozel njegovega jezika in začne pravilno govoriti.

    Nauk, ki ga lahko izluščimo iz tega prizora, je to, da Bog ni zaprt vase, ampak se odpira in vstopa v komunikacijo s človeštvom. V svojem neizmernem usmiljenju preseže brezno neskončne razlike med sabo in nami in nam prihaja naproti, vstopa v srečanje. Da bi uresničil to komunikacijo s človekom, Bog postane človek.

    A evangelij govori tudi o nas. Pogosto smo upognjeni vase in zaprti, ustvarjamo mnoge nedostopne in negostoljubne otoke. Včasih celo najosnovnejši človeški odnosi ustvarjajo stvarnosti, ki so nezmožne vzajemne odprtosti: zaprt par, zaprta družina, zaprta skupina, zaprta župnija, zaprta domovina … To ni od Boga. To je od nas. To je naš greh.

    Na začetku našega krščanskega življenja, pri krstu, pa je ravno tista Jezusova gesta in so ravno tiste njegove besede: ‘Efatá! Odpri se!’ Čudež je bil narejen: ozdravljeni smo bili gluhote egoizma, neme zaprtosti in greha, postavljeni smo bili v družino Cerkve. Moremo poslušati Boga, ki nam govori in sporoča svojo Besedo vsem, ki je niso nikoli slišali, ali tistemu, ki jo je pozabil in pokopal pod bodičevje skrbi in prevare sveta.

    Prosimo sveto Devico, ženo poslušanja in veselega pričevanja, naj nas podpira v prizadevanju, da bi izpovedali svojo vero in govorili o čudovitih Gospodovih delih vsem, ki jih srečujemo na naši poti.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  64. Hvala says:

    PRILOŽENO LAHKO BERETE PRIČEVANJE MAMIC, KI SO NAREDILE SPLAV- kakšno strahotno trpljenje se pojavlja po splavu, resnično se človeku srce trga od bolečin, ko samo bere to. ponavljam: ZAUPANJE V JEZUSA REŠI VSE!
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    PISMO MOJEMU OTROKU

    Moj najdražji otrok, včeraj je bilo leto in pol, ko sem te še nosila pod srcem. Danes pa je leto in pol, odkar se je tvoje srce ustavilo. Tvoja mami sem. Dala sem ti življenje in ti ga tudi vzela. Leto in pol je minilo, pa še vedno me zmrazi in lovim sapo, ko slišim besedo splav. V meni je praznina, ki je ni moč zapolniti, hlad, ki se ne ogreje, žalovanje, ki se ne konča. Zame za vedno ostajaš nedokončana pesem, cvet ki ni zacvetel, sončni zahod zastrnjen z oblaki. Celo v zadnjih trenutkih tvojega življenja sem se spreševala: ALI BO FANTEK ALI PUNČKA?

    Vprašanje je odmevalo, jaz pa sem poskušala pozabiti odvraten zvok medicinskih sester, ki so te s tabletami ubile iz mojega življenja. Neustavljivo si želim izvedeti ali bi imela sina ali hčerko. Zdravnika, ki se je smejal nad mano, o tem kar nekako nisem mogla vprašati. Samo pokimala sem in premagovala žalost, ko me je človek v beli halji potrepljal po rami in rekel: “No pa je konec, a ne.”

    Ko sem tako ležala tam in se utapljala v solzah, potu in krvi sem slišala sestre, ki so se pogovarjale o sodelavcu, novem avtu in oblekah. Zanje je bila prekinitev tvojega življenja samo služba, s tem se preživljajo. Za ljudi, ki so bili pred letom in pol v tisti svetli sobi na Jesenicah je bil to le navaden dan. Zame je bil dan najglobje teme. Splav je najbolj grozna izkušnja, ki mi je pri 15-ih letih iztrgala srce in prav gotovo najbolj boleča zate, v tvojih treh mesecih življenja. Vse te mesece prebolevam. Ko v solzah to pišem, ugotavljam, da ne bom nikoli prebolela tistega usodnega julijskega dne. Kljub vsej zmedi sem takrat vedela, da imam druge možnosti, a me je bilo preveč strah, da bi o njih lahko razmislila. Kljub temu, da sem bila otrok, sem bila pripravljena na materinstvo. Zavedala sem se, da sem že mamica. Moj otrok si postal ob spočetju in že od začetka sem te ljubila. Čeprav se je tvoje življenje končalo, moja ljubezen ostaja. Tvoj nemi krik me je v letu in pol večkrat prebudil. V temi sem ležala in žalovala za otrokom, ki sem ga ubila. Razmišljala sem celo, da bi se ubila, ker sem to storila tudi s tabo. Sebe sem krivila, čeprav me je druga oseba v to prisilila. Leto in pol je minilo pa si še vedno nisem odpustila. SI MI ODPUSTIL TI?

    Mi je Bog odpustil, ker sem uničila bitje, ki ga je on ustvaril? Mesece so me mučile nočne more, slike malega zarodka v smeteh so trkale na mojo vest. Trgala me je bolečina tistega dne, da sem se zbudila čisto prepotena. Spomnim se močne bolečine v trebuhu, ampak tistih 10 minut se ne da primerjati s tem, kar doživljam že leto in pol. Moje srce ti že mesece želi napisati to pismo, toda vsakič ko želim čustva preliti na papir se… Mogoče moram to pismo napisati v pomoč drugim, da bi se izognili trpljenju skozi katerega sem šla. Če bo vsaj eni punci pomagalo zavrniti splav, bo imelo nek smisel. Toda otrok moj, to pismo ti pošiljam zato, da boš vedel, da te imam rada. Karkoli že si. In da te obožujem… Da sem to storila s teboj, nisem jaz kriva… In zdaj ko te ni, me vsi obtožujejo za tvojo smrt. Upam pa samo, da mi verjameš in da se zavedaš, da te imam rada.

    Z ljubeznijo tvoja

    MAMICA!

    Ko si naiven
    Naj z vami podelim svojo izkušnjo …

    Rodila sem se kot prva hči, 6 let za mano je prišel še bratec in 15 let za mano je prišla sestrica. Kakšna je bila moja družina? Na začetku je bilo vse lepo in krasno. Potem je pa prišel brat in sem bila za vse stvari kriva jaz. Ati me je tudi večkrat udaril, ker sem naredila kakšno traparijo. Vendar je bilo včasih kar hudo in sem imela modrice, dokler nisem rekla, da je tega dovolj.

    Mami se je velikokrat potegnila zame, ker je bil ati takrat kar pogosto razburjen. Bil je zelo hitre jeze. Če nisem pomila posode, je bilo potem vse narobe. Ali pa sem jo šla pomivat, ker me prej ni bilo doma, in to ravno pol ure pred maminim prihodom in je ati rekel: »Ne, zdaj je pa ne boš.« In se je skregal z mano. Živčen je bil. Ne vem, zakaj je bil tak. Mami me je vedno ščitila, ampak sva se tudi veliko kregali. To je bilo moje otroštvo.

    Prve tri besede, ko pomislim na otroštvo, so strah, veselje in jeza.

    STRAH

    Strah pred atijem. Vedno me je bilo strah, da bo jezen name. Hotela sem biti bolj kot ne popolna hčerka. Da bi bila pridna in bi bilo vse prav.

    VESELJE

    Veselje nad družino. Eno zavetje in streho nad glavo, hrano, v šolo sem normalno hodila. Imela sem tudi eno prijateljico, s katero sva bili zelo dolgo v dobrih odnosih. To mi je zelo ostalo v spominu. Velikokrat sem bila pri njej. Večkrat sem tudi spala pri njej, kadar sem imela težave, sem šla k njej.

    JEZA

    Jezna sem bila najbolj na atija. Malo sem se ga bala, da ne bi kaj takega zagrešila, po drugi strani pa sem bila jezna nanj in še sama nase, ker sem se spraševala, kaj delam, zakaj hočem biti popolna hčerkica, ker tako ali tako ne bom.

    Prva ljubezen

    Spoznala sva se na pripravi na oratorij. Takrat so se tudi odnosi pri nas doma že izboljšali, hodili smo tudi na družinske terapije. Stara sem bila 15 let. Damjan se je postavljal pred drugimi. Jaz sem ga spoznala prek prijateljice. Vprašala me je, če bi bila animatorka na oratoriju in sem bila zelo navdušena. Prijateljica je bila 7 let starejša od mene in se je dobro razumela z Damjanom, pravzaprav je bila edina, ki se je z njim razumela. Nekako se je izšlo tako, da sva bila z Damjanom skupaj v skupini in dodal me je za prijateljico na facebook-u in dobil še mojo številko, ker jo je potreboval zaradi oratorija. Še pred začetkom oratorija mi je začel pisati. Pošiljal mi je lepe sms-e. Zelo je bil razumevajoč. Ko sem prišla z morja, sva se prvič dobila. Mislim, da sva šla takrat v kino. Bil je tri leta starejši od mene, ravno je naredil izpit za avto.

    Ko sva bila skupaj, se mi je zdelo lepo, povsod sva šla skupaj in moji starši so mu zaupali. On je vse plačal, bil je pravi kavalir, odnos je bil super. Potem sem ga pa enkrat dobila na laži in je takoj rekel: »Ne bom več, ne bom več,« in sem mu verjela.

    Po novem letu mi je mami rekla, da se ji zdi Damjan zelo čuden, da ji ni več všeč. Vprašala sem jo, zakaj ne, a mi ni znala razložiti. Kasneje sem izvedela, da je imel tudi neko vezo s prijateljico, ki naju je predstavila, in obljubil mi je, da je ne bo več videval. Ponovno sem mu verjela. Bil je zelo pozoren, ampak se je rad tudi bahal in postavljal.

    Na začetku ni bilo nobenih posebnih občutkov

    Skupaj sva bila devet mesecev in po pol leta sva imela prvi spolni odnos. Občutek sem imela, da mi je spolnost v bistvu »podtaknil«. Najprej sem rekla, da bom počakala do poroke, nato sem rekla, da bom imela spolne odnose s tistim, ki me bo imel zelo rad. Ampak bila sem tako zaljubljena vanj, bila je tista najstniška ljubezen in mislila sem, da se bom poročila z njim, zato sem privolila v spolne odnose. Konec januarja sva imela prvi spolni odnos in mislim, da sem takrat tudi zanosila. Petega marca pa je bil splav in otrok je bil takrat star osem tednov.

    Ko sem zanosila, na začetku ni bilo nobenih posebnih občutkov. Potem bi pa morala dobiti menstruacijo v začetku februarja. Z eno sošolko sva imeli bolj ali manj iste datume menstrualnih dni. Ona jo je dobila, jaz je nisem. Tole pa zdaj nekaj ne bo v redu, sem si rekla. Damjan je predlagal, da greva po test nosečnosti. In sva šla. Test sem naredila eno nedeljo zjutraj. Ura je bila sedem. Test je bil pozitiven in to me je šokiralo. Poklicala sem Damjana in mu povedala. Najprej je bil presenečen, potem je pa rekel: »Aha, bomo uredili.« Vse se je zmenil s svojo mamo. Ko je popoldan prišel pome, mi je povedal, da bomo šli h ginekologu, da se bo mami zmenila za pregled pri njenem ginekologu, ki ji je zelo pomagal, ko je rodila hčerko. Takrat mi je rekel: »Bomo mi to uredili. Bomo mi to naredili.« Potem smo šli v sredo na pregled. Ginekolog je potrdil nosečnost. Želela sem videti otroka na ultrazvoku, a sta bila Damjan in njegova mama proti. Prosila sem, da bi potem vzela slikico, če je že tako. Nista mi hotela ničesar pokazati, slike nisem dobila. Ginekolog je le vprašal, kdaj lahko pridem na splav. Dali so mi datum: sobota, 5. marec.

    Dan, ko sem šla na splav … Dobro se ga spomnim. To je bila pustna sobota. Zato res ne maram pusta. V soboto zjutraj je prišel pome. Ne spomnim se dobro kdaj. Mislim, da sva bila že zjutraj ob osmih naročena. Potem sem šla nekam v Ljubljano, ne vem točno kam, bila je zasebna ambulanta. Nisem šla prav v bolnico. Ko sva se peljala na splav sem razmišljala: »Kako sem nora, da mu rečem DA za tako stvar.« Vem, da sem ga vprašala še, kaj pa, če ne bi naredila splava, in je rekel: »Ne, ne, bova kar naredila to.« In sem privolila. Pred splavom sploh nisem kaj dosti razmišljala, ker se je tako hitro zgodilo. Takrat sem bila še vodljiva, zdaj nisem več.

    Prej nisem hodila h ginekologu. Bila sem pred dvemi leti pri eni ginekologinji v Ljubljani, ker mi je primanjkovalo železa in magnezija. Takrat sem bila dvakrat pri njej, ampak potem nisem šla več. To je bil ginekolog njegove mami. Splav mi je opravil na črno. Plačal je Damjan, mislim, da 100 evrov, ampak potem je dal še 20 evrov zraven, za kavo ali za otroke, da jim nekaj kupi. V ambulanto sem šla za približno 10 minut, dal mi je injekcije.

    Mislim, da je ginekolog to naredil z eno cevko. Kot bi posesal.

    In potem sem šla.

    Po splavu sem šla še enkrat v lekarno po test nosečnosti in nato domov. Potem se je pa začelo zame tisto. Začelo me je zelo boleti, kosi so iz mene leteli. To je bilo takrat noro … Tako grozno. Zvečer sem imela še pevsko revijo in sem se »nafilala« s tableti, da sem sploh lahko šla tja in da sem lahko tam stala.

    Enkrat aprila, kmalu po mojem splavu, sem Damjanu rekla, da ga bom pustila. Vprašala sem ga, kaj bo naredil, če ga bom pustila, in je rekel: »Haha, itak me imaš tako rada, da vem, da me ne boš.« 14 dni po tistem sem dobila sporočilo preko facebook-a ene izmed prijateljic, da ji Damjan piše »zanimiva« sporočila. Imela sem občutek, da me je Damjan izkoristil. Spraševala sem se, če je imel mene vmes samo za afero. O tem sem veliko razmišljala. Potem sem si rekla, da nima smisla vztrajati z njim, vedela sem namreč, da bo to počel celo življenje. Tako sem ga pustila v solzah, vem pa, da je bilo to zame dobro. Na začetku mi je bilo še zelo težko in sem se še velikokrat spomnila nanj, zdaj pa imam drugega fanta, Mateja. Saj je tudi z Matejem veliko težav, vendar imava normalno zvezo. Težave so, so pa tudi lepi trenutki.

    Malo po tistem, ko sva šla z Damjanom narazen, je začel hoditi s prijateljico, ki naju je predstavila na pripravi na oratorij.

    Z Damjanom sva kasneje še govorila o splavu, ampak je bilo čudno. Imela sem rojstni dan in pregled pri ginekologu v Ljubljani, da bi preveril, če je z mano vse v redu. Mislim, da je bil pregled plačljiv in je on potem plačal. Že na poti tja sva bila bolj kot ne tiho. Rekla sem mu: »A tebi ni nič hudo, da imaš zdaj enega otroka v nebesih?« Pa je rekel: »Jaz ne verjamem več tem tvojim verskim “foram”.« Pregled sem opravila, z menoj je bilo vse v redu, ampak celo pot nazaj sva se kregala.

    Mislim, da mu je precej vseeno in zelo mi gre na živce, ker me njegova mama niti pozdravi ne. Kar mimo gre. On pa me pozdravi. Nisem jezna nanje. Malo sem razočarana. Po eni strani zato, ker mi ni stal ob strani, ko sem ga potrebovala, saj je bil starejši in sem več od njega pričakovala, po drugi strani pa sem si res želela, da bi se še enkrat pogovorila. Da bi vsaj videla, ali mu je res vseeno. Nikoli več pa ne mislim, da se bom z njim usedla in poklepetala. Sama sem se naučila s tem živeti, on pa, Bog ve, kako živi.

    Sedaj, ko gledam nazaj, bi sigurno kaj spremenila. Najbrž bi ga že prej pustila. Zato ker imam sedaj precej drugačne ambicije in drugačne poglede na svet in drugačne poglede na fanta. S tem, kar se mi je zgodilo, sem zelo odrastla. Prej sem bila tipična najstnica. Zdaj je pa tako, da me imajo vsi za psihično zrelo. Pa saj res nimam prijateljice, ki je toliko stara kot jaz, družim se s precej starejšimi ženskami. Ne s takimi, ki so eno leto mlajše ali starejše od mene, razumem se s takimi, s katerimi se lahko kaj globljega pogovarjam.

    Življenje po splavu

    Takoj po splavu se ne spomnim dobro, kako je bilo, mislim, da sem bila utrujena in nejevoljna. Mislim, da nisem bila prav vesela. Bila sem nekako izčrpana. Ne spomnim se točno, kako sem se počutila, mislim pa, da sem bila v nekem transu. Ali pa v tej naivni ljubezni. Splav sem naredila, morala sem sama predelati in iti naprej.

    Svojim staršem nisem povedala za nosečnost. Če bi ati to vedel, bi me najbrž na cesto postavil, saj mi je enkrat rekel, da bi me vrgel na cesto skupaj z mojo mamo, če bi zanosila z Damjanom: »Če bi bila noseča, najprej »nabašem« tebe, potem pa še mami. Pojdita kamor hočeta!« Mami pa ne vem, kaj bi naredila. Mami mislim, da bi bila za to, da bi otroka obdržali.

    Tri mesece po splavu pa sem povedala mami, pred njo sem bila zelo težko tiho. Vedno sva se pogovarjali, ona me je spraševala in jaz sem ji odgovarjala. Ko sem ji povedala za splav je bila čisto iz sebe. Rekla je, da bom imela hude psihične posledice. Takrat mi še ni bilo jasno, o čem govori. Kasneje pa sem razumela … Spremenila sem se, splav me je res spremenil. V šoli je šlo vedno slabše. Prej sem bila dobra učenka, tudi potem nisem bila čisto zanič, ampak uspeh mi je padal. Sploh ni bilo več štiric in petic, kar me je zelo jezilo. Ko sem naredila splav sem bila stara 16, bila sem v prvem letniku srednje šole. Potem sem pisala maturo; tri predmete sem naredila, dveh pa ne. Trikrat sem jo delala. Najprej popravnega, potem še avgusta in potem še spomladi in spet avgusta. Nato sem rekla, da imam dovolj. Zdaj delam prekvalifikacijo. Trije izpiti mi še manjkajo od dvanajstih. Ne vem, ali je neuspeh povezan s splavom ali ne, ampak meni je bilo zelo čudno, ker sem se veliko učila, v glavo mi je šlo pa zelo malo.

    Po splavu me je bilo tudi marsičesa strah. Prej sem bila pogumna, odprta, potem pa me je bilo res vsega zelo strah. Še zdaj me je strah kakšnih stvari, ampak manj. Bala sem se, da bom umrla, ampak zdaj, ko na to mislim, kaj zmolim in je potem sem boljše. Zelo sem se tudi bala, da bo kdo prišel in mi kaj naredil. Zvečer pred spanjem sem dala stojalo in stol pred vrata v predsobi. Pri Mateju se še zdaj zakleneva v sobo. Jaz raje vidim, da se zakleneva.

    Pred splavom sem redno hodila v cerkev, hodila sem na duhovne vaje, bila sem animatorka na duhovnih vajah in oratorijih, potem pa sem bila z Bogom kar nekoliko skregana. Sicer sem za maturo toliko premolila, kot še v življenju nisem, ampak potem, ko mi ni uspelo, sem bila spet jezna. Duhovne vaje sem potem opustila, kljub temu pa poskusim iti čim večkrat k maši in tudi pogosteje molim. Še vedno pomagam na oratorijih, jih tudi organiziram in vodim in to mi je v veselje.

    Moj oče še ne ve, da sem naredila splav in ne vem, če mu bom povedala. Z mami se redko pogovarjava o tem. Mi pa včasih reče, da ne ve, kaj me pokonci drži. Sama vem, da so to mnoge aktivnosti, ki se jih udeležujem. Zdi se mi pomembno, da ostanem aktivna in optimistična.

    Splav me je preoblikoval. Malo prehitro sem morala sprejeti to, kar se je z mano dogajalo. Prej marsičesa nisem vedela. Mislila sem, da se bom poročila, imela veliko hišo, veliko družino pa lep avto (smeh). Ampak zdaj vem, da če bo Bog dal, se bom poročila. Po splavu se sploh nisem več hotela poročiti, vendar zdaj si mislim, da se bom najbrž poročila in upam, da kmalu.

    Potrebovala sem pomoč

    Po enem letu mi je pomoč poiskala mami pri Zavodu ŽIV!M. Srečali sva se s Katarino in se pogovarjali več kot eno uro. Takrat so se mi odprle oči. Doma sem morala to še sama potem predelati, razmišljati o tem. Takrat sem bila že z Matejem. Njemu sem vse povedala in je vse tudi zelo razumel. Potem sem začela hoditi na skupino za starše po umetni prekinitvi nosečnosti in je bilo bolje.

    Svojemu splavljenemu otročku sem dala ime Ana. Lansko leto prvega novembra sva šla z Matejem v Tržič, kjer imajo pokopališče. Matej je kupil belo svečko in sva jo prižgala tam pred križem, pred Jezusom. Zmolila sva in to je bilo meni »top«. Prav vesela sem bila. Marsikdaj se obrnem na Ano in zvečer rečem: »Ana, nočko.« Splav je nekaj, kar gre z mano, z mojim življenjem, ampak me ne obremenjuje več tako, kot me je prej.

    Na življenje gledam kot na dar. To je nekaj, česar se mnogi sploh ne zavedajo. Ko sem pisala enemu dekletu, ki je že naredilo splav, sem ji rekla, naj ima rada svoje življenje pa tudi življenje nasploh. Če imaš otroka, to ni tako huda stvar. Bolj je huda stvar, če narediš splav. Takrat je groza. Drugače je pa bi rekla dekletom, ki razmišlajo o splavu, naj imajo rade življenje, svoje in tuje. Pa fantje naj jih podpirajo. Če ne, naj pa fanta pustijo. Ne gre drugače. Prva najstniška ljubezen je tista, ko si naiven. Pomembno je, da najstnicam povemo resnico, čeprav jo včasih težko sprejmejo. A vseeno vidim, da moja zgodba spreminja ljudi okrog mene, tudi moje sorodnike. Nihče me nima pravice obsojati, lahko pa se iz moje zgodbe marsikaj nauči, da bo v svojem življenju ravnal-a drugače.

    Mlada mamica po umetnem splavu

    Zgodba je zapisana v knjigi Novo upanje po splavu, kjer lahko najdete še več osebnih slovenskih zgodb o izkušnji z umetnim splavom.

    https://www.zavod-zivim.si/splav-2/osebne-zgodbe/

    • Miro says:

      Hvala za vsa posredovana pričevanja. So res zelo izjemno pretresljiva, nam izjemno veliko povedo in človeka, ustvarjenega po Božji podobi silijo h globokemu razmišljanju, k ravnanju po Božji volji in k ljubezni do vsakega življenja, še zlasti komaj začetega. Kaj je po vsem tem naše upanje? Najbolj zanesljiv odgovor: Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, zaupamo vate! Ali slišimo Gospodov klic po življenju v Njegovi moči?

  65. Hvala says:

    NEMI KRIK- DOKUMENTARNI FILM, KI BI GA MORALA VIDETI VSAKA ŽENSKA, PREDEN SE ODLOČI ZA DETOMOR OTROKA V SVOJEM TELESU

    Nemi krik – dokumentarni film, ki bi ga morala videti vsaka ženska, preden se odloči za detomor otroka v svojem telesu

    Nemi krik je ameriški dokumentarni film, ki prikazuje detomor nerojenega otroka. Prikazuje postopek smrti 12 tednov starega otroka v maternici. Otrok ob tem čuti nelagodje in bolečino, ki bi jo mnogi radi zanikali.

    Avtor filma je ameriški zdravnik Bernard Nathanson, nekdanji direktor največje abortivne klinike na svetu in soustanovitelj organizacije NARAL (National Abortion Abolition Association), ki je bila ustanovljena zato, da bi razširila proabortivno miselnost, torej miselnost, ki podpira detomor otrok v materinem telesu. Njihova strategija je bila zavesti ameriško javnost in sodišča glede resnice, ki so jo dobro poznali. Ta resnica pa je dejstvo, da je detomor otroka v maminem telesu umor razvijajočega se človeškega bitja. Dr. Nathanson je bil vrsto let vodilni aktivist za legalizacijo takega detomora. Ko pa si je ultrazvok utrl pot v prenatalni medicini, je postal zagovornik življenja nerojenih otrok.

    Dr. Bernard Nathanson: »Osebno sem odgovoren za več kot 75.000 smrti otrok v maminem telesu. To je največja napaka v mojem življenju, uzakonitev tega detomora pa največja napaka v zgodovini naroda.«

    Več na: https://www.youtube.com/watch?v=fGSowT1Yjso&t=404s

    I. N. P.

  66. Hvala says:

    ČLOVEK OD PADCA V GREH OBČUTI V SEBI PRAZNINO, KI JO IZPOLNI LE JEZUSOVA NAVZOČNOST (Vrtnice JMS)

    V moji bližini si varna. Ko se mi v moji navzočnosti vsa izročaš, se napolnjuješ z močjo. Mojo bližino lahko okusiš povsod, kjer koli si na tem svetu, ker pripadaš meni.

    Človek od padca v greh občuti v sebi praznino, ki jo lahko izpolni le moja navzočnost. Ustvaril sem te, da bi bila v tesnem odnosu s svojim stvarnikom. V kakšno veselje mi je bilo sprehajati se po vrtu z Adamom in Evo, preden ju je hudič ujel v zanko!

    Kadar se družiš z menoj v vrtu svojega srca, sva blagoslovljena oba, ti in jaz. Tako živim v svetu – po tebi! Skupaj bova pregnala temo, kajti jaz sem luč sveta.

    Psalm 32,7; Prva Mojzesova knjiga 3,8–9; Evangelij po Janezu 8,12

  67. Miro says:

    -»SPLAV JE NAJVEČJI UNIČEVALEC LJUBEZNI IN MIRU … OTROK JE NAJLEPŠI BOŽJI DAR DRUŽINI, NARODU. NIKDAR NE ZAVRNIMO TEGA BOŽJEGA DARU!« (sv. mati Terezija iz Kalkute)

    – »Vsak otrok, ki nastane v telesu
    ženske, je dar, ki spremeni
    zgodovino družine – očeta in
    matere, starih staršev ter bratov
    in sester. In tega otroka je treba
    sprejeti, ljubiti in zanj skrbeti.
    Vedno!«
    (papež Frančišek)

    – »Splav je največji uničevalec
    ljubezni in miru … Otrok je
    najlepši Božji dar družini, narodu.
    Nikdar ne zavrnimo tega Božjega
    daru. Za vsakogar od vas molim,
    da bi vedno imeli vero in bi videli
    in ljubili Boga v vsaki osebi,
    vključno nerojeni.«
    (sv. mati Terezija iz Kalkute)

    – »Bog … za vsak greh, tudi za
    greh uboja nerojenega življenja,
    objame človeka, ki pred Njega
    prinese bolečino tega greha,
    bolečino svoje notranjosti in prosi
    odpuščanja.«
    (ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore)

    MOLITEV ZA NEROJENE OTROKE

    Nebeški Oče!
    Hvala ti za dar življenja in vere.
    Prosimo te za milost,
    da bomo vedno spoštovali življenje
    vsakega človeka.
    Napolni nas s ponosom in pogumom,
    da si bomo v svojih družinah in
    naši domovini
    z besedo in dejanji prizadevali tudi
    za zaščito življenja nerojenih otrok.
    Obdari starše z ljubeznijo in
    velikodušnostjo,
    da se bodo vsi otroci rodili in
    bodo s svojimi talenti
    ter svetim življenjem med nami širili
    Tvojo ljubezen.
    To Te prosimo po Kristusu, našem
    Gospodu. Amen.

    Marija, kraljica družine – prosi za nas.
    Sv. Jožef, varuh in steber družin – prosi za nas.
    Sv. mati Terezija iz Kalkute – prosi za nas.

    (SŠK je molitev potrdila 12. maja 2021)

    Božje usmiljenje, ki si nas iz niča poklicalo v življenje, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      Ja, splav je res največji uničevalec ljubezni in miru.

      Kadar ženska ostane v stiski, mogoče je ostala brez podpore ljudi, brez razumevanja, brez denarja, naj ne skrbi zaradi tega, KAJTI PRI BOGU JE REŠITEV.

      Trenutna situacija , ki ji daje samo črn pogled, da ne vidi nobenega izhoda, nima ničesar -naj se zaveda, da je to samo zunanje stanje, človeško gledanje. PRI BOGU JE REŠITEV. VSAK , KI JE GOSPODA PROSIL POMOČI, GA GOSPOD NI ZAPUSTIL.

      Če damo roko na srce in se zamislimo, kaj počnemo . VSE OVIRE, KI PRIDEJO V ŽIVLJENJU , VSE STISKE IN BOLEČA STANJA HOČEMO REŠEVATI S SVOJIMI ROKAMI IN MISLIMI, BREZ SODELOVANJA Z BOGOM. TO JE PA PROPAD.

      V Očenašu molimo in prosimo Gospoda-DAJ NAM DANES NAS VSAKDANJI KRUH -potem pa pozabimo, DA JE BOG TISTI, KI SKRBI ZA KRUH IN SE SAMI ODLOČAMO , kajti če nimam kruha, ne morem še preskrbeti otroka. TO PA NI RES. KRUH ZA ŽIVLJENJE OTROKA, KI GA JE BOG POSLAL NA SVET, BO ON PRESKRBEL. MI MORAMO SODELOVATI, DELATI IN SE TRUDITI NA VSEH PODROČJIH. BOG VEDNO POŠLJE REŠITEV, POTREBNO JE ZAUPATI V NJEGA.

      Svetnica Favstina Kowalska je napisala v Dnevnik, kaj ji je Jezus povedal o nezaupanju človeka. POVEDAL JI JE KAKO HUDO GA BOLI NEZAUPANJE ČLOVEKA. ON , KI JE DAL ŽIVLJENJE ZA VSE NAS, MI LJUDJE PA MU NE ZAUPAMO IN RAJŠI ODLOČAMO PO SVOJEM TRENUTNEM GLEDANJU NA TA MINLJIVI SVET.

      NOBENEGA PROBLEMA IN STISKE NA SVETU NI, KI JE GOSPOD NE BI MOGEL REŠITI.

      Propad človeka, to se pravi, da v življenju vegetira namesto da prejme življenju v obilju pa JE POSLEDICA ČLOVEKOVE ODLOČITVE -NEZAUPANJE V BOGA, ODLOČI SE, DA BO STVARI IN DOGODKE VZEL V SVOJE ROKE.

      Človek, ki ima bogastvo, urejeno službo, skratka , ki mu gre vse po načrtu, NI SREČEN V SRCU, NE MORE BITI SREČEN, VEGETIRA. ČE MLADIKA NI POVEZANA S TRTO , SE POSUŠI, ODPADE IN NE RODI SADU.

  68. Hvala says:

    NAŠA ODLOČITEV ALI BOŽJA VOLJA

    TISTEGA ČLOVEKA, KI NI DOZOREL SKOZI PREIZKUŠNJE, SE LOTEVAJO STRAH, PANIKA, SEBIČNOST, OPIRANJE NA LASTNE NAČINE REŠITVE

    Večina med nami moli
    Očenaš že od malih nog. Zmolili smo ga že nešte-
    tokrat. In ena izmed glavnih prošenj, ki jih molimo
    v tej molitvi, je: »… daj nam danes naš vsakdanji
    kruh.« Sprašujemo se, kako to, da neprestano izre-
    kamo to prošnjo, izražamo to hrepenenje, čeprav le
    redkokdo med nami res pričakuje s srcem, da nam
    bo Bog dal kruha za življenje.

    Iz vsakdanjega življe-
    nja vidimo, da smo v svojem ravnanju ločili potrebo
    po kruhu od Boga in ves postopek za pridobivanje
    kruha vzeli v svoje roke.

    https://drive.google.com/file/d/1jkqrYDCPA4vKfWTpObsTScSKqa5I8Ic-/view

  69. Miro says:

    UČENCI V SOBOTO SMUKAJO KLASJE – JEZUS PRINAŠA V NAŠE RAZMIŠLJANJE NOVOST. NE MOTI GA SOBOTNI POČITEK. MOTI GA, DA LJUDJE POSTAJAMO SUŽNJI PRAVIL. JEZUS PREPROSTO ŽELI, DA NISMO NA ZEMLJI SUŽNJI NIČESAR. NITI DOBRIH PRAVIL NE. PRIŠEL JE, DA BI BILI SVOBODNI. PRIŠEL JE, DA BI IMELI ŽIVLJENJE IN GA IMELI V IZOBILJU!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,1-5)

    Bila je sobota, ko je šel skozi žitna polja. Njegovi učenci so smukali klasje, ga meli z rokami in jedli. Nekaj farizejev je reklo: »Zakaj delate, kar v soboto ni dovoljeno?« Jezus jim je odgovoril: »Mar niste brali tega, kaj je storil David, ko je postal lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je stopil v Božjo hišo in vzel položene hlebe, jih jedel in jih dal tudi spremljevalcem, čeprav bi jih smeli jesti samo duhovniki?« In rekel jim je: »Sin človekov je gospodar sobote.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+6%2C1-5&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    V kako neroden položaj Jezus tišči s svojimi dejanji. Učenci smukajo klasje v soboto in jedo zrna, on pa jih ne opomni. Zna se postiti, ve, da kako pomembna je odpoved, v tem primeru pa se zdi, da na vse to pozabi. Tega seveda ne spregledajo farizeji, ki se vestno držijo sobotnega počitka oz. skrbijo, da bi se ga drugi držali. Mar ni očitek, zakaj kršijo sobotni počitek upravičen?! Saj bi lahko Jezus učence spodbudil, naj se malo potrudijo in naredijo iz te lakote odpoved, ki jim bo koristila za osebno rast. Pa ne. Da se v zobe in ruši ustaljeni red. Zakaj?

    Danes imamo dva običajna odgovora na takšno dilemo. Enim sobotni, npr. nedeljski počitek in kakršno koli drugo pravilo nič ne pomeni, drugi pa se ga držijo kot pijanec plota. Jezus prinaša v naše razmišljanje novost. Ne moti ga sobotni počitek. Moti ga, da ljudje postajamo sužnji pravil. Jezus preprosto želi, da nismo na zemlji sužnji ničesar. Niti dobrih pravil ne. Prišel je, da bi bili svobodni. Prišel je, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Živeti polno pa ni mogoče, če smo izvajalci pravil. Izvajalec je robot, je mrtev človek. Le če smo v polnosti svobodni, smo sposobni zaznavati svoja doživljanja, resnična hrepenenja, potrebe in želje drugega ipd. Takoj ko pravila prevladujejo, je pravzaprav konec ljubezni. Ljubezni do sebe, do bližnjega in do Boga. Če je npr. doma navada, da eden dela to, drugi ono, pa ne uspemo iti prek tega, pademo v rutino samoumevnosti in pozabimo na hvaležnost, na odgovornost za drugega, na ljubezen. Vse postane izvajanje pravil, odnosa in ljubezni ni.

    Prav o tem govori nadaljevanje evangelija. Sobotni počitek, kakorkoli je že bil upravičen in dober, je lahko služil kot opravičilo za brezbrižnost do reveža. Če se v soboto ne dela, naj bo revež kjer koli, smo izpolnili božjo postavo in v miru lahko odidemo na svoje domove. Tako nas danes lahko nedeljska maša, zakonska skupina, dar za uboge ipd. opravičijo za vse neumnosti, ki jih počnemo v naših odnosih. Nekaj molitvic, maša, dar pa smo naredili vse.

    Današnji evangelij gledam v luči Jezusove temeljne življenjske usmerjenosti. Prišel je med nas in razmišljal samo eno: kako ljudem prinesti polno življenje. Želel je videti človeka, mu pomagati, pomagati, da bo osebno rastel in da bo videl drugega. Zato ne razmišlja drugega kot, kako človeka prebuditi v življenje. Ko vidi lačne jih želi nahraniti, ko vidi bolne, jim želi prinesti zdravje, ko vidi ujete v pravila, zapovedi in prepovedi jih želi osvoboditi. Logično, bi rekli, a žal se v nekih okoliščinah tako zdrava logika, tako samoumevna dejanja ljubezni lahko obrnejo proti človeku. Tako je bil Jezus označen za upornika in sebičneža, za prevaranta itd. Nagrada za njegovo ljubezen je bila križ.

    Če se ob tem evangeliju ustavim ob svoji duhovniški poti lahko rečem, da se sam vedno sprašujem, kdaj križam Jezusa. Tega ne želim, zato mi je prva in najpomembnejša stvar v mojem življenju in duhovništvu: Resnica. Slediti resnici, ki osvobaja, je moje prvo vodilo. Ne pravila in stereotipi ampak resnica. Drugo je: Izpolniti božjo voljo. Delati to, kar od mene pričakuje Bog, ne to, kar mi paše ali se zdi primerno znotraj mojih predstav. Verjamem, da me to osrečuje in izpolnjuje. Tretje vodilo, pa je: Ljubiti. Samo ljubezen izpolni človeka.

    Rad živim polno in se resnično veselim hoditi za Jezusom in verjamem v lepoto življenja v živem občestvu Cerkve. Bogu sem hvaležen za dar duhovništva, da mu lahko služim.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    • Hvala says:

      Res je, človek je ujet v razna suženjstva danes, Jezus nas želi OSVOBODITI, DA BI ŽIVELI V NJEGOVI SVOBODI.

      Velikokrat je že g. G. Ervin uporabil BESEDO-“PAŠE”- Delati to, kar od mene pričakuje Bog, ne to, kar mi paše ali se zdi primerno znotraj mojih predstav.

      Tudi poslušati RESNICO, ne pa pričakovati od drugih, da bodo govorili samo tisto-KAR NEKOMU TRENUTNO “PAŠE” , DA BI POSLUŠAL.

  70. Miro says:

    VSAK KRISTJAN MORA BITI PREPRIČAN, DA JE NJEGOVA TEMELJNA IN PRVA DOLŽNOST BITI PRIČEVALEC RESNICE, V KATERO VERUJE, IN LJUBEZNI, KI GA JE PRERODILA (sv. Janez XXIII.)

    – Preprostost nima ničesar, kar bi nasprotovalo preudarnosti, ne nasprotno. Preprostost je ljubezen, preudarnost je razumnost.

    – Tiste, ki v boju za svoje pravice čisto pozabljajo svoje dolžnosti ali pa jih izvršujejo le površno, lahko primerjamo ljudem, ki z eno roko podirajo, kar z drugo zidajo.

    – Mir je dom, dom vseh. Ta ne bo mogel zavladati na svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu.

    – Pomanjkljiva iskrenost, tudi do samega sebe, je višek brezvestnosti.

    – Ljubite družino! Vaše veselje, vaša sveta želja naj bo, da imate zdravo, pošteno, delavno družino, na kateri se lahko spočije Božje oko.

    – Vsak kristjan mora biti prepričan, da je njegova temeljna in prva dolžnost biti pričevalec resnice, v katero veruje, in ljubezni, ki ga je prerodila.

    (sv. Janez XXIII., izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ zaupamo vate!

  71. Hvala says:

    OBLAČILO JEZUSOVIH SRAMOTENJ
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    PRILOŽENO PREBERITE SRAMOTENJA, PONIŽEVANJA IN ZASRAMOVANJA IN ZANIČEVANJA JE DOŽIVLJALA SESTRA-SVETNICA FANSTINA KOWALSKA. S PONIŽANJI ČLOVEK POSTAJA PONIŽEN.

    V času v katerem živimo, se od človeka pričakuje, da bo govoril samo tisto, kar mu “paše oz “želi slišati”. Tako ponašanja-poslušati samo tisto, kar želimo slišati in SADOVE OBIRATI BREZ PROBLEMOV- PO RAVNINI- kot je omenil že g. Miro , ne bo šlo. dobro.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Oče Sopoćko je nekoč dejal sestri Favstini: »Če te reči, o katerih govoriš, res izhajajo od Boga, potem se pripravi na veliko trpljenje. Naletela boš na nepriznavanje in preganjanje. Imeli te bodo za histerično, čudaško, toda Bog ne bo skoparil s svojimi milostmi. Prava Božja dela vedno zadevajo na težave in so zaznamovana s trpljenjem. Če ima Bog namen kaj izpeljati, bo kljub vsem težavam prej ali slej to tudi uresničil, ti pa se medtem oboroži z veliko potrpežljivostjo.«
    Pisanje Dnevnika je med sestrami povzročilo nov val obrekovanj. Kljub temu, da se je Favstina umikala na samo, so sestre kmalu opazile, da se nekaj dogaja. Tu in tam so jo zalotile, da si na skrivnem nekaj zapisuje. Iz radovednosti so želele, naj jim svoje zapiske pokaže. Sestra Favstina pa jim je dala jasno vedeti, da ne bo tega kazala nikomur, razen spovedniku. To je seveda pri sestrah zbudilo še večjo radovednost in jezo. V skupnosti je bilo najmanj pet sester, ki so se med seboj povezale v prepričanju, da je Favstino potrebno oklestiti v njeni nadutosti. Na skrivaj so ji sledile, da bi jo zasačile pri pisanju. Posmehljivo so jo spraševale, ali morda piše življenjepis. Nekoč so ji med rekreacijo izmaknile zvezek in jo pred vsemi dražile z njim. Ves čas so jo zasledovale in opazovale, kadar pa se jim je zdelo, da je naredila kakšno napako, so jo ozmerjale: »Sestra, vi pravite, da imate razodetja, pa delate takšne napake!« Sestra Favstina jim ni zamerila, čeprav jo je njihovo vedenje bolelo. Še naprej jim je izkazovala ljubezen. Sramotenja pa so se še stopnjevala. Nekoč jo je neka sestra zaradi neresnične obtožbe prisila, da je svoje kosilo pojedla s tal namesto iz krožnika. Sestra Favstino je tiho sprejela tudi to ponižanje.
    Ostale sestre se temu niso mogle načuditi. Razmišljale so: »Sestra Favstina je ali neumna ali pa sveta, ker povprečen človek gotovo ne bi prenesel, da bi mu nekdo stalno tako kljuboval.« Njena drugačnost jih je pritegnila. Vedno pogosteje so se v svojih težavah zatekale k njej in jo prosile, naj jim svetuje ter moli zanje. Med prostim časom so se večkrat zbrale ob njej. Rade so ji prisluhnile, kako jim je na preprost način in goreče pripovedovala o Božji dobroti. To pa so seveda opazile tudi njene nasprotnice. Še bolj so pritisnile nanjo. Zmerjale so jo, češ da se ima za duhovno voditeljico in nekakšno princeso. »Seveda sem princesa, saj se v mojih žilah pretaka Kristusova kraljevska kri,« jim je nekoč odgovorila. To pa je le še bolj podžgalo njihovo jezo.
    Sestra Favstina se je ob napadih in pritiskih sester na zunaj povsem obvladovala. V notranjosti pa je zelo trpela. Nekoč ji je neka sestra izrekla naslednje besede: »Ti čudakinja, histerična ženska, vidkinja, izgini iz sobe, naj te več ne vidim.« V navalu jeze je grabila stvari okrog sebe in jih pričela metati Favstini v obraz, dokler ta ni stekla iz sobe. V svoji celici je Favstina pokleknila pod križ. Čutila je, kako je satan izkoristil trenutek njene slabosti in obhajati so jo začele misli: »No, zdaj pa imaš svoje plačilo, za zvestobo in iskrenost. Je mogoče biti iskren ob takšnem nerazumevanju. Jezus, Jezus, ne morem več,« je jokala. Čez čas je v sebi slišala Jezusovo tolažbo: »Ne boj se, jaz sem s teboj.«
    Prijateljstvo z Jezusom ji je tako pomagalo, da je sramotenje prenašala tiho in krotko. V svoj Dnevnik je zapisala: »Ponižanje je vsakdanja hrana. Razumem, da nevesta sprejema vse, kar zadeva njenega ženina; torej me mora ogrniti tudi oblačilo njegovih sramotenj. Veliko trpim. Prizadevam si molčati, ker ne zaupam jeziku, ki je pripravljen v takih trenutkih govoriti o sebi; a prav on mi mora služiti, da slavim Boga.«

    *
    Kot Jezusov prijatelj boš tudi sam kdaj doživel, da te bodo imeli za čudnega. Ne ustraši se. Naj te to, kar o tebi mislijo drugi, ne vznemirja. Pogumno se zavzemaj za dobro.

    Naloga:
    V družini se pogovorite, ali ste kdaj doživeli, da so vas drugi imeli za čudne, ker ste sledili temu, kar uči Jezus. Prosite Jezusa za pogum, da boste vztrajali v dobrem, ne glede na to, kaj bodo o vas mislili drugi. Zmolite desetko rožnega venca s skrivnostjo »ki je za nas s trnjem kronan bil«.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/20-dan-oblacilo-jezusovih-sramotenj

    • Hvala says:

      Jezusove prijatelje ljudje ne marajo. Ne razumejo jih, tako kot niso razumeli Jezusa in so Ga zaničevali, bežali od njega in nazadnje ubili.

      Delček zapisanega trpljenja in ponižanja v prispevku nam jasno pove, da oseba, ki molče prenaša dan za dnem zaničevanje, posmehovanje, krive obtožbe, opravljanje, za kazen uživanje hrane s tal namesto s krožnika itd..kaže da tako osebo Jezus pelje po poti svetosti-DO SVETNIŠKEGA SIJAJA.

  72. Miro says:

    »ROŽNI VENEC IN MEDŽUGORJE STA REŠILA NAJIN ZAKON IN NAJINO ŽIVLJENJE« (Aleteia)

    NANCY IN PATRICK STA KANADSKA ZAKONCA, KI ŽE VRSTO LET ŽIVITA V MEDŽUGORJU. PATRICK PO SVOJEM SPREOBRNJENJU NI IMEL DVOMOV – ZA SOSEDO JE ŽELEL IMETI MARIJO, KI JE REŠILA NJEGOVO ŽIVLJENJE IN ZAKON

    V Medžugorju, v bližini hriba prikazovanj, ena izmed tamkajšnjih stavb izstopa na poseben način. Vsi jo imenujejo grad, ker spominja na srednjeveško utrdbo iz kamenja. Lastnika hiše sta kanadska zakonca Nancy in Patrick, ki sta se pred leti odločila za selitev v Medžugorje. Za sabo sta pustila kariero v uspešni pisarni (Nancy) in noro visoke zaslužke pri prodaji luksuznih avtomobilov za enega izmed največjih trgovcev v Kanadi (Patrick).

    Nista več najmlajša, toda ko se pogovarjata, objemata neznance in predvsem ljubita drug drugega, se zdita kot par mladih ljudi, ki je šele začel svoje pravo življenje. In na nek način se jima je to tudi zgodilo. Njuna zgodba je dokaz, da ne obstaja življenje, ki ga Bog ne bi mogel popolnoma obnoviti.

    Več o tem na:
    https://si.aleteia.org/2021/09/01/rozni-venec-in-medzugorje-sta-resila-najin-zakon-in-najino-zivljenje/

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    • Miro says:

      Eden od najpomembnejših poudarkov v pričujoči zgodbi kanadskih zakoncev:

      »ČE SE NE SPOVESTE, SE POT VAŠE SPREOBRNITVE NE MORE ZAČETI!«

      Naj Sveti Duh razsvetli naša srca, da bomo z Njegovo pomočjo dojeli, kako resnične so te besede.

      Molimo:

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      Zame osebno je sveta spoved eden največjih darov, ki mi ga podarja mati Cerkev. Brez tega daru Božje ljubezni si sploh ne morem predstavljati duhovnega življenja. Kako naj človekovo telo živi brez vode, mila, rednega umivanja oz. tuširanja, kaj šele duša brez božanske kopeli svete spovedi.

      Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

      • Hvala says:

        Res je, Sveta spoved je eden od največjih darov. Ko človek iskreno pove svoje zablode in grehe, GOSPOD SPREGOVORI PO USTIH DUHOVNIKA, TO SEM ZAZNALA IN MOČNO DOŽIVELA-SE ME JE DOTAKNILO!

        POZORNO POSLUŠAJTE, KAJ VAM BO GOSPOD POVEDAL PREKO DUHOVNIKA!

  73. Miro says:

    KRIŽEV POT je bil vedno v zgodovini Cerkve ena glavnih pobožnosti. Verniki so jo molili v postnem času, pa tudi ob petkih in drugih priložnostih.

    KRIŽEV POT NAŠIH ODNOSOV (p. Andraž Arko OFM)

    VIII. POSTAJA: JEZUS TOLAŽI JERUZALEMSKE ŽENE

    Včasih se komaj vlečem pod težo lastnih problemov, notranjih stisk in pritiskov. Komaj se še držim na nogah, toliko, da ne padem: imam duhovno sušo, sem v napetih odnosih z bližnjimi in poln sem lastnih težav in stisk. In takrat se kot zanalašč vedno najde nekdo, ki pri meni išče pomoč in tolažbo. Prav v trenutku, ko bi sam najbolj potreboval tolažbo, ko bi si želel, da me nekdo sliši, posluša, da je z mano, da me razume, bodri, podpira in opogumlja, prav takrat moram biti jaz sam tisti, ki se moram tem lastnim potrebam odpovedati, iti preko sebe in biti za drugega, za tistega drugega, ki je prišel k meni, da bo slišan, sprejet, ljubljen.

    Gospod, daj mi vedno moči, da bom zmogel iti preko sebe, da bom počel to pristno, brez hinavščine, v ljubezni do drugega in popolni predanosti tebi.

    Celoten Križev pot naših odnosov na:
    https://www.nm-kloster.si/wp-content/uploads/KP-na%C5%A1ih-odonsov-Andra%C5%BE-Arko-OFM.pdf

    Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

  74. Miro says:

    TAKO BOGATA JE LJUBEZEN, TAKO PREPOLNA, DA BOLESTNO IN NEMIRNO IŠČE STRUGE, KAMOR BI SE IZLILA … (Ivan Cankar)

    – Poglej se v ogledalo, pa povesiš oči! Zatajil si lepoto in resnico v svojem srcu, zato ker si bil preslab in prebojazljiv, da bi po strmem potu dosegel to lepoto in resnico! Ostal si v dolini, ker si nisi upal na goro, pa se v svoji tenkonogi strahopetnosti posmehuješ mladim popotnikom.

    – Šele ob žaru ljubezni zagleda človek vse mnogoštevilne črne pege na svoji duši. Nobena ne ostane skrita, nobena ni pozabljena, niti ena se ne da za zmerom izbrisati. Spovednik odpušča grehe in daje odvezo, srce samo pa ne odpusti nikoli in ničesar.

    – Tako bogata je ljubezen, tako prepolna, da bolestno in nemirno išče struge, kamor bi se izlila. Zahvale noče ne odgovora – odprtih rok išče, da bi jih oblagodarila, odprtih src, da bi jih napolnila s svetlobo.

    – Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno.

    – Resnice krščanskega nauka spoznava človek, kadar je prepozno. Ko sem bil še otrok, nisem razumel, kaj so »nestorjena dobra dela«. Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori. Iz živalske sebičnosti se je rodila strahopetnost.

    (Ivan Cankar, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  75. Miro says:

    MOLITEV ZA DUHOVNE POKLICE

    Gospod Jezus Kristus,
    veliki in večni Duhovnik,
    žalostno je tvoje srce,
    ko gledaš ovce brez pastirja.
    Zato v tvojem imenu in po tebi
    prosimo nebeškega Očeta,
    naj pošlje delavcev na svojo žetev.

    Jezus, ljubitelj čistosti,
    pomagaj krščanskim staršem vzgajati
    njihove otroke v duhu požrtvovalnosti.
    Daj, da bodo velikodušno darovali
    za tvojo službo tiste, ki jih ti kličeš.

    Učitelj apostolov,
    izberi med našo mladino tiste,
    ki nam bodo darovali daritev svete maše,
    delili svete zakramente,
    molili in se za nas žrtvovali.

    Dobri pastir, varuj jih pred
    zunanjimi in notranjimi nevarnostmi.
    Daj jim stanovitnost v svetem poklicu,
    da postanejo duhovniki po tvojem srcu.
    Naj polni vere in ljubezni do tebe
    in tvoje svete Cerkve
    nesebično posvetijo vse svoje moči
    ohranjanju in širjenju tvojega kraljestva
    v neumrljivih dušah.

    Mati Marija, varuj naša semenišča,
    da pride iz njih mnogo svetih duhovnikov,
    ki bodo ohranili našemu narodu zaklad svete vere.
    Amen.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  76. Miro says:

    KO JE PETER VIDEL, DA SO SE MREŽE TRGALE ZARADI VELIKE KOLIČINE RIB, JE PADEL K JEZUSOVIM NOGAM IN REKEL: ‘GOSPOD, POJDI OD MENE, KER SEM GREŠEN ČLOVEK – VSI NAMREČ VEMO, DA SMO GREŠNIKI, VENDAR PA NI LAHKO OBTOŽITI SAMIH SEBE, DA SMO KONKRETNO GREŠNIKI. NAVAJENI SMO REČI ‘SEM GREŠNIK’, VENDAR NA ISTI NAČIN KOT REČEMO ‘SEM ČLOVEK’. OBTOŽITI SEBE POMENI OBČUTITI LASTNO BEDO: ČUTITI SE BEDNI, UBOGI PRED GOSPODOM!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 5,1-11)

    Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+5%2C1-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    V odlomku evangelija Jezus Petra prosi, da bi vstopil v njegov čoln in od tam učil množice. Ko jim je nehal govoriti, ga je povabil, naj vrže mreže in zgodil se je čudežen ulov. Ta dogodek nas spominja na drug čudežen ulov, in sicer po vstajenju, ko Jezus učence vpraša, če imajo kaj jesti. V obeh primerih gre za ‘Petrovo maziljenje’: najprej kot ribiča ljudi in potem kot pastirja. Poleg tega je Jezus spremenil njegovo ime iz Simona v Petra in kot dober Izraelec je Peter vedel, da sprememba imena pomeni spremembo poslanstva. Peter je bil ponosen, ker je resnično ljubil Jezusa in ta čudežni ulov predstavlja korak naprej v njegovem življenju.

    Ko je videl, da so se mreže trgale zaradi velike količine rib, je Peter padel k Jezusovim nogam in rekel: ‘Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.’ To je prvi Petrov odločilni korak na poti učenca, Jezusovega učenca, obtožiti sebe: ‘Sem grešnik.’ To je prvi Petrov korak, pa tudi prvi korak vsakega izmed nas, če želimo napredovati v duhovnem življenju; če želimo služiti in slediti Jezusu, moramo obtožiti same sebe: brez tega ne moremo hoditi v krščanskem življenju.

    A obstaja tveganje. Vsi namreč vemo, da smo grešniki, vendar pa ni lahko obtožiti samih sebe, da smo konkretno grešniki. Navajeni smo reči ‘sem grešnik’, vendar na isti način kot rečemo ‘sem človek’. Obtožiti sebe pomeni občutiti lastno bedo: Čutiti se bedni, ubogi pred Gospodom. Gre za to, da občutimo sram. In gre za nekaj, kar se ne stori z besedami, ampak s srcem; gre za konkretno izkušnjo, kot takrat, ko Peter reče Jezusu, naj gre od njega, ker je grešen človek. Resnično je čutil, da je grešnik in potem je čutil, da je rešen. Zveličanje, ki nam ga prinaša Jezus, potrebuje to iskreno priznanje, saj ne gre za neko kozmetično stvar, ki ti malo spremeni obraz z dvema potezama: res je, da spreminja, vendar pa mu je za to, da bi vstopilo, potrebno narediti prostor z iskrenim priznanjem lastnih grehov; na ta način se izkusi Petrovo osuplost.

    Prvi korak na poti spreobrnjenja je torej ta, da sami sebe obtožimo, se sramujemo in osupnemo, ko čutimo, da smo rešeni. Moramo se spreobrniti, moramo se spokoriti. Povabim vas k razmisleku o skušnjavi, da bi obtoževali druge. Obstajajo ljudje, ki obrekujejo druge, jih obtožujejo in nikoli ne pomislijo nase. In ko grem k spovedi, kako se spovem? Kot papagaji? ‘Bla, bla, bla … Storil sem to in to…’ Vendar pa ali se to, kar si storil, dotakne tvojega srca? Mnogokrat ne.

    Prosimo danes Gospoda za milost, da bi se mogli znajti pred njim s to osuplostjo, ki jo daje njegova prisotnost, ter za milost, da bi se čutili grešniki, vendar konkretni, in bi kakor Peter rekli: ‘Pojdi od mene, ker sem grešen človek.’«

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  77. Hvala says:

    OPRAVLJANJE, OBREKOVANJE oz. SEJANJE STRUPA Z JEZIKOM

    POJDITE NA VISOKO GORO, S SABO PA VZEMITE VZGLAVNIK, KI JE POLN PERJA. VZEMITE ŠKARJE IN GA RAZREŽITE IN SPUSTITE PERJE. VETER GA BO ODNESEL PO CEKEM SVETU. NIKOLI VEČ GA NE BOSTE MOGLI POBRATI.

    TAKOJE TUDI Z OPRAVLJANJEM, OBREKOVANJEM….ŠKODO NE MOREMO VEČ POPRAVITI, TAKO KOT NE POBRATI PERJA, KI GA JE VETER RAZNESEL. ČLOVEK JE NE MORE POPRAVITI, SAMO BOG, KI JE VSEMOGOČNI LAHKO DELA , KAR JE NEMOGOČE PRI ČLOVEKU.

    • Miro says:

      Ja, ljudje se premalo zavedamo, kakšno rušilno moč imajo v naših odnosih strupene besede. Za naše odrešenje in večno srečo so bistveno bolj nevarne kot je za naše zemeljsko življenje nevarna še tako uničujoča atomska bomba. Besede lahko zdravijo, tolažijo, spodbujajo rešujejo …, lahko pa razdirajo, uničujejo … ODREŠUJE NAS SAMO BOŽJA BESEDA! K temu pa veliko prispeva vse, kar je skladno z Božjo voljo, tudi spodbudne besede na tej spletni strani. Ga. Hvala veseli smo vaših besed, ki nas dvigajo iz vsakodnevne sivine; hvala za vaš “šesti čut”, razvit v moči Svetega Duha, če se lahko tako izrazim. Bogu hvala za vse, kar nenehno dela v nas, med nami in za nas – po Njegovi nedoumljivi dobroti!

  78. Miro says:

    NE PRIČAKUJMO, DA NAM BODO SADEŽI UDOBNO PADALI V NAROČJE, AMPAK ZAČNIMO Z BOŽJO POMOČJO PLEZATI PO DREVESU ŽIVLJENJA!

    Med molitvijo sem prejel podobo človeka, ki stoji pod čudovitim drevesom življenja in se že dolgo časa steguje za čudovitimi sadeži Božje milosti, katerih pa ne more doseči. Verni ljudje velikokrat molimo in Gospoda prosimo, da bi nam na življenjski poti sadeži udobno padali v naročje. Vendar to zagotovo ni pot, ki jo je za nas predvidel Odrešenik Jezus Kristus, v skladu z Njegovim načrtom odrešenja. Treba je moliti predvsem za luč in moč, da bi z Njegovo pomočjo začeli plezati po drevesu življenja (beri: križ) in se tako dokopali do sadov večnega življenja.

    Slava tebi, Jezus, Ti si naš odrešenik!

  79. Miro says:

    NEULOVLJIVO

    Igrivi petletni fantič je gledal svojega očeta, kako puha kolobarčke dima. Nagajivo je tekal do očeta, zajel v roke nekaj dima in tekel z njim v drugi kot sobe, kot bi nesel zaklad. Odprl je dlani in začudeno ugotovil, da dima ni nikjer več. Takoj je spet tekel k očetu in med dlani zajel še več dima ter se počasi premikal proti kotu; previdno, kakor da bi nesel jajca. A dima spet ni bilo, ko je odprl dlan. Za trenutek je zmedeno pogledal okoli sebe in začel z drugo igro.

    So stvari v našem življenju, ki jih ne bomo nikoli popolnoma spoznali ali razumeli. Tudi nimamo nad vsem nadzora. Nekatere stvari bomo morali preprosto sprejeti. In za nas bo bolje, da se s tem sprijaznimo.

    Povzeto po: Drobne zgodbe za dušo, Božo Rustja

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  80. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »KO BI VEDELA, KAKO VELIKO ZASLUŽENJE IN PLAČILO IMA VSAKO ČISTO DEJANJE LJUBEZNI DO MENE, BI UMRLA OD VESELJA.« – LJUBEZEN MED JEZUSOM IN SV. FAVSTINO

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, nagovarjajo pa tudi nas:

    – Tvoja ljubezen in tvoja ponižnost povzročata, da zapuščam nebeški prestol in se združujem s teboj. Ljubezen izravnava prepad, ki je med mojo veličino in tvojo ničnostjo (512).

    – Moje veselje je družiti se s teboj (570).

    – Vedno sem v tvojem srcu, ne samo takrat, ko me prejmeš v svetem obhajilu, ampak vedno (575).

    – Moja hči, priklicala me je ljubezen, ljubezen me zadržuje. Ko bi vedela, kako veliko zasluženje in plačilo ima vsako čisto dejanje ljubezni do mene, bi umrla od veselja. To govorim zato, da bi se po ljubezni neprestano združevala z menoj, ker je to življenjski cilj tvoje duše! To dejanje temelji na delovanju volje (576).

    – Z nobenim človekom se tako tesno in na tak način ne združujem kakor s teboj, a to zaradi tvoje globoke ponižnosti in goreče ljubezni, ki jo imaš do mene (587).

    – Vem za vsak vzgib tvojega srca; vedi, moja hči, da bi me en sam tvoj pogled na koga drugega ranil bolj kakor mnogi grehi, ki jih je storil kdo drug (588).

    – Zdaj vem, da me ne ljubiš zaradi milosti in darov, ampak ti je moja volja dragocenejša kakor življenje; zato se združujem s teboj tako tesno kakor z nobenim ustvarjenim bitjem (707).

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  81. Miro says:

    Danes se posebej spominjamo sv. Jožefa, ženina Device Marije, ter varuha svete Družine in Cerkve. Molimo za sveto Cerkev, za duhovnike, redovnike, zakonce, starše, družine, otroke, za dušno in telesno zdravje …, pa tudi po prošnjah in namenih v rubriki Prosim za molitev.

    MOLITEV K SVETEMU JOŽEFU

    K tebi o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah,
    in ko smo na pomoč poklicali tvojo presveto nevesto,
    prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva.
    Pri ljubezni, ki te je vezala z brezmadežno Devico,
    Božjo Materjo, in pri očetovski ljubezni, s katero si
    objemal Dete Jezusa, te ponižno prosimo, ozri se
    milostno na delež, ki ga je pridobil Jezus s svojo krvjo,
    in pomagaj nam v naših potrebah s svojo močjo in
    priprošnjo. O preskrbni varuh Svete družine, varuj
    izvoljeno ljudstvo Jezusa Kristusa; odvrni od nas,
    ljubezni polni oče, vsako kugo zmot in greha.
    Podpiraj nas milostno iz nebes, o mogočni naš varuh,
    v tem boju zoper moči teme, in kakor si nekdaj otel
    Dete Jezusa iz smrtne nevarnosti, tako brani
    zdaj sveto Cerkev Božjo sovražnega zalezovanja
    in vsakega nasprotovanja. Varuj nas vsekdar, da
    bomo po tvojem zgledu in s tvojo pomočjo mogli
    sveto živeti, srečno umreti in doseči večno zveličanje
    v nebesih. Amen. (pp. Leon XIII.)

    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!

  82. Miro says:

    KATEHEZA: KAKO ŽIVIMO VERO? SVETOST PRIHAJA OD SVETEGA DUHA

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE MED KATEHEZO IZPOSTAVIL, DA NAM SVETOST DAJE SVETI DUH TER POSVARIL PRED TOGOSTJO PREDPISOV. POVABIL JE K VPRAŠANJU: ALI LJUBEZEN KRIŽANEGA IN VSTALEGA KRISTUSA OSTAJA V SREDIŠČU NAŠEGA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA KOT VIR ODREŠENJA ALI PA SMO ZADOVOLJNI S KAKŠNO VERSKO FORMALNOSTJO, DA BI SI S TEM POMIRILI VEST?

    Kako živimo vero? Smo navezani na lepoto Kristusove novosti ali pa imamo rajši nekaj, kar nas trenutno privlači, potem pa v nas pusti praznino? Tudi Pavel svari kristjane v Galiciji, da se ne bi pustili očarati glasu siren, ki jih želijo pripeljati v vernost, ki sloni izključno na skrupoloznem izpolnjevanju pravil.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Gal 3,1-2.5

    »O nespametni Galačani, le kdo vas je uročil, ko je bil prav vašim očem prikazan Jezus Kristus, in sicer križani? Rad bi izvedel od vas samo tole: ste prejeli Duha zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali? Mar ta, ki vam daje Duha in dela med vami čudeže, to dela zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali?«

    KATEHEZA: DELA POSTAVE IN BESEDA VERE

    Nadaljevali bomo z razlago pisma svetega Pavla Galačanom. Ta razlaga ni nova stvar, ni moja stvar. Kar se učimo, je to, kar pravi sveti Pavel v zelo resnem konfliktu z Galačani. Je prav tako Božja beseda, kajti postala je del Svetega pisma. Ne gre za stvari, ki bi si jih nekdo izmislil, ne. Gre za nekaj, kar se je zgodilo v tistem času in se lahko ponovi. In dejansko smo videli, da je to v zgodovini že ponovilo. To je enostavno kateheza o Božji besedi, izražena v Pavlovem Pismu Galačanom, nič drugega. Vedno imejmo to pred seboj.

    V prejšnjih katehezah smo videli, kako apostol Pavel prvim kristjanom v Galiciji pokaže, kako nevarno je zapustiti pot, po kateri so začeli hoditi, ko so sprejeli evangelij. Nevarnost je namreč ta, da bi zapadli v formalizem – kar je skušnjava, ki vodi v hinavščino, o čemer so govorili prejšnjikrat –, in zanikali novo dostojanstvo, ki so ga prejeli: dostojanstvo odrešenih po Kristusu. Odlomek, ki smo ga pravkar slišali, je začetek drugega dela pisma. Če imate čas, ga preberite. Do sem je Pavel govoril o svojem življenju in svoji poklicanosti: kako je Božja milost spremenila njegovo življenje ter ga v celoti postavila v službo evangelizacije. Na tej točki Galačanom neposredno zastavi vprašanje: postavi jih pred odločitve, ki so jih sprejeli, in pred njihovo trenutno stanje, ki bi lahko izničilo izkušnjo doživete milosti.

    Izrazi, s katerimi se apostol obrne na Galačane zagotovo niso vljudni, kar smo slišali V drugih pismih zlahka najdemo izraz »bratje« ali »predragi«, vendar ne tukaj, saj je jezen. Na splošno pravi »Galačani« in kar dvakrat jih imenuje »nespametni«. Tega ne naredi, ker ne bi bili pametni, ampak ker – ne da bi se tega zavedali – tvegajo izgubo vere v Kristusa, ki so jo sprejeli z velikim navdušenjem. Nespametni so, ker se ne zavedajo, da obstaja nevarnost izgubiti dragoceni zaklad, lepoto Kristusove novosti. Apostolova začudenost in žalost sta očitni. Ne brez grenkobe te kristjane spodbudi, naj se spomnijo njegovega prvega oznanila, s katerim jim je ponudil možnost pridobitve svobode, na katero do tedaj niso upali.

    Apostol Galačanom zastavi vprašanja, da bi tako pretresel njihovo vest – zato je tako močan. Gre za retorična vprašanja, saj Galačani zelo dobro vedo, da je njihova vera v Kristusa sad milosti, ki so jo prejeli po oznanjevanju evangelija. Pripelje jih na začetek njihove krščanske poklicanosti. Beseda, ki so jo slišali pri Pavlu, je bila osredotočena na Božjo ljubezen, ki se je v polnosti izrazila z Jezusovo smrtjo in vstajenjem. Pavel ne bi mogel najti bolj prepričljivega izraza od tistega, ki jim ga je med svojim pridiganjem najverjetneje večkrat ponovil: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe (Gal 2,20). Pavel ni hotel poznati drugega kot križanega Kristusa (prim. 1 Kor 2,2). Galačani morajo gledati na ta dogodek, ne da bi se pustili odvrniti drugim oznanilom. Skratka, Pavlov namen je postaviti kristjane v kot, da se ne bi pustili očarati glasu siren, ki jih želijo pripeljati v vernost, ki sloni izključno na skrupoloznem izpolnjevanju pravil. Kajti ti novi pridigarji, ki so prišli v Galicijo, so jih prepričali, da morajo iti nazaj in sprejeti tudi predpise, ki so jih prej izpolnjevali in so jih vodili k popolnosti že pred Kristusovim prihodom, ki pa je zastonjskost zveličanja.

    Galačani so po drugi strani zelo dobro razumeli, na kaj se je skliceval apostol. V skupnosti so zagotovo doživeli delovanje Svetega Duha: tako kot v drugih Cerkvah so se tudi med njimi pokazale dejavna ljubezen in različne druge karizme. Postavljeni v kot morajo odgovoriti, da je to, kar so doživeli, sad Duha. Na začetku njihove vere je bila torej pobuda Boga, ne ljudi. Sveti Duh je bil protagonist njihove izkušnje; postaviti ga sedaj na drugo mesto in dati prednost lastnim delom – to pomeni izpolnjevanju pravil postave –, bi bilo nespametno. Svetost pride od Svetega Duha in je zastonjskost Jezusovega odrešenja: to nas opravičuje.

    Sveti Pavel na ta način tudi nas vabi, naj razmislimo, kako živimo vero. Ali ljubezen križanega in vstalega Kristusa ostaja v središču našega vsakdanjega življenja kot vir odrešenja ali pa smo zadovoljni s kakšno versko formalnostjo, da bi si s tem pomirili vest? Kako živimo vero? Smo navezani na dragoceni zaklad, na lepoto Kristusove novosti ali pa imamo rajši nekaj, kar nas trenutno privlači, potem pa v nas pusti praznino? Minljivost pogosto trka na vrata naših dni, vendar je žalostna iluzija, zaradi katere pademo v površinskost in nam preprečuje razločevati, kaj je zares vredno živeti. Bratje in sestre, kljub temu ohranimo trdno gotovost, da tudi ko smo v skušnjavi, da bi se oddaljili, Bog še vedno podeljuje svoje darove. V zgodovini, tudi danes, se zgodijo stvari, ki so podobne tistim, ki so se zgodile Galačanom. Tudi danes kdo reče: »Ne, svetost je v teh pravilih, v teh stvareh, delati morate to in to.« In nas postavijo pred togo vernost, togost, ki nam jemlje svobodo Duha, ki nam jo daje Kristusovo odrešenje. Bodite previdni pred togostmi, ki vam jih predlagajo, bodite previdni. Kajti za vsako togostjo je kakšna slaba stvar, ni Božjega Duha. Zato nam bo to pismo pomagalo, da ne poslušamo predlogov, ki so nekoliko fundamentalistični, ki nas obračajo nazaj v našem duhovnem življenju. In pomagalo nam bo iti naprej pri Jezusovi velikonočni poklicanosti. To apostol poudarja Galačanom, ko jih spominja, da Oče »obilno daje Duha in dela med vami čudeže« (Gal 3,5). Govori v sedanjem času: ne pravi »Oče je dal Duha v izobilju«, ampak pravi »daje«; ne pravi »je delal«, ampak »dela«. Kajti kljub vsem težavam, ki jih lahko postavimo pred njegovo delovanje, kljub našim grehom, nas Bog ne zapušča, ampak ostane z nami s svojo usmiljeno ljubeznijo. Bog nam je vedno blizu s svojo dobroto. Je kakor oče, ki je vsak dan šel na teraso pogledat, ali se sin vrača. Očetova ljubezen se pri nas ne utrudi. Prosimo za modrost, da bi se vedno zavedali te stvarnosti in poslali stran fundamentaliste, ki nam ponujajo življenje površinskih askez, ki je daleč od Kristusovega vstajenja. Askeza je potrebna, a modra askeza, ne umetna, je v katehezi še poudaril papež Frančišek.

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-09/kateheza-kako-zivimo-vero-svetost-prihaja-od-svetega-duha.html

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  83. Miro says:

    APOSTOL PAVEL NAS OPOMINJA, NAJ ODSTRANIMO IZ SVOJEGA SRCA VSAKRŠNO UJEDLJIVOST, VSAKRŠNO BESNENJE, JEZO, ROHNENJE IN PREKLINJANJE Z VSAKRŠNO HUDOBIJO VRED. IN ZATEM NADALJUJE: BODITE DRUG DO DRUGEGA DOBROSRČNI IN USMILJENI TER DRUG DRUGEMU ODPUŠČAJTE, KAKOR JE TUDI VAM BOG MILOSTNO ODPUSTIL V KRISTUSU!

    »Zato opustite laž in govorite resnico vsak s svojim bližnjim, saj smo med seboj deli enega telesa. Jezite se, a nikar ne grešite; sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču. Kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi. Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Ef 4, 25-32)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Ef+4%2C+25-32&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    • Miro says:

      NE ZADOSTUJE NE DELATI HUDO, DA SMO DOBRI KRISTJANI. POTREBNO JE PRIPADATI DOBREMU IN DELATI DOBRO!

      Odlomek iz nagovora papeža Frančiška:

      Novo življenje, ki nam je bilo dano v krstu in ima kot svoj vir Svetega Duha, zavrača vedenje, ki ga obvladujejo čustva ločitve in nesoglasja. Zaradi tega apostol Pavel opominja naj odstranimo iz svojega srca vsakršno ujedljivost, vsakršno besnenje, jezo, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred« (v. 31). Teh šest elementov ali nagnjenj, ki kalijo veselje Svetega Duha, zastrupljajo srce in vodijo v kletev proti Bogu in proti bližnjemu.

      Vendar pa ne zadostuje ne delati hudo, da smo dobri kristjani. Potrebno je pripadati dobremu in delati dobro. Zato sv. Pavel nadaljuje: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu« (v. 32).

      Več o tem na https://www.zupnija-ivancnagorica.si/19-nedelja-med-letom-8-avgust-2021/

      Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  84. Miro says:

    ENA OD ZNAČILNOSTI BOŽJE BESEDE JE, DA URESNIČI TO, KAR PRAVI. BOŽJA BESEDA JE NAMREČ SKLADNA Z NJEGOVO VOLJO. MI PA NASPROTNO POGOSTO IZGOVARJAMO PRAZNE, NEUTEMELJENE ALI POVRŠNE BESEDE, BESEDE, KI NISO SKLADNE Z RESNICO – JEZUS, OD ZAČETKA SVOJEGA POSLANSTVA IZKAZUJE, KAKO JE TREBA UPORABLJATI DAR MOČI: NE DA BI GOSPODOVALI, TEMVEČ V OZDRAVLJAJOČEM SLUŽENJU!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 4,31-37)

    Prišel je v Kafarnáum, mesto v Galileji, in v soboto učil ljudi. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti njegova beseda je bila izrečena z oblastjo. V shodnici je bil človek, ki je imel duha nečistega demona. Z močnim glasom je zavpil: »Ej, kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Demon ga je vrgel na sredo in šel iz njega, ne da bi ga poškodoval. Vsi so osupnili in govorili med seboj: »Kakšna je ta beseda! Saj z oblastjo in močjo ukazuje nečistim duhovom in odhajajo.« In glas o njem se je širil po vseh okoliških krajih.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+4%2C31-37&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Kaj pomeni ‘z oblastjo’? Pomeni, da se je v Jezusovih človeških besedah čutila vsa moč Božje Besede, čutila se je oblast samega Boga. Ena od značilnosti Božje Besede je, da uresniči to, kar pravi. Božja Beseda je namreč skladna z njegovo voljo. Mi pa nasprotno pogosto izgovarjamo prazne, neutemeljene ali površne besede, besede, ki niso skladne z resnico. Božja Beseda pa je skladna z resnico ter povezana z njegovo voljo in stori to, kar pravi. In dejansko je Jezus potem, ko je pridigal, takoj pokazal svojo oblast tako, da je osvobodil moža navzočega v shodnici, ki je bil obseden z hudim duhom. Prav ta Kristusova božanska oblast je prebudila reakcijo satana, navzočega v tem človeku. Jezus je takoj prepoznal glas hudiča in mu je zapretil: »Umolkni in pojdi iz njega!« Jezus je samo z močjo svoje besede osvobodil človeka hudega duha. Ponovno so bili navzoči začudeni. Božja Beseda v nas prebudi čudenje. Da to moč ima, da se začudimo.

    Evangelij je beseda življenja, ki ne zatira ljudi, nasprotno, osvobaja tiste, ki so sužnji hudobnih duhov tega sveta, bodisi duha nečimrnosti, navezanosti na denar, ošabnosti, čutnosti… Evangelij spreminja srce. Evangelij spremeni življenje, preoblikuje nagnjenja k hudemu v dobre namene. Evangelij je sposoben spremeniti ljudi. Zaradi tega imajo kristjani nalogo, da odrešujočo moč razširjajo vsepovsod in s tem postanejo misijonarji ter glasniki Božje Besede. K temu nas spodbuja sam današnji odlomek, ki se konča z misijonarsko odprtostjo in pravi: »In glas o njem«, glas o Jezusu, »se je takoj razširil po vsej okolici Galileje«. Nov nauk, ki ga je Jezus učil z oblastjo, je to, kar Cerkev, skupaj z učinkovitimi znamenji njegove navzočnosti prinaša svetu. Učenje z oblastjo ter osvobajajoče delovanje Božjega Sina, postanejo besede zveličanja in dejanja ljubezni misijonarske Cerkve.

    Vedno si zapomnimo, da ima evangelij moč spremeniti življenje!

    Kdo je danes uspešen? Tisti, ki je močan. Seveda ne toliko fizično, kot notranje. Da zdrži pritiske in jih morda celo vzame kot izziv. Da ohrani divjanju življenja navkljub mir v sebi in potrpežljivo dela, kar je dobro in lepo.

    Kolikokrat smo žrtve nemoči, sploh naši odnosi. Ko nemo opazuješ drugega in si misliš, da dela narobe, da ti dela krivico, da bi moral vedeti, kaj hočeš, namesto, da bi spregovoril …

    Jezus pa je poln moči. Mirne moči. Avtoritete. Hudi duhovi in zle ideje bežijo stran. In to velja še vedno.

    Včasih lahko tudi jaz občutim, da me zlo vleče proč od Boga. Sveti Bog, ko me moč temnih sil zmoti in odvleče proč od tebe, bodi z mano in me pritegni bliže k sebi.

    Jezus, od začetka svojega poslanstva izkazuje, kako je treba uporabljati dar moči: ne da bi gospodovali, temveč v ozdravljajočem služenju.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  85. Hvala says:

    IZGUBITI SVOJE ŽIVLJENJE POMENI UMRETI LASTNEMU EGOIZMU IN ZAŽIVETI ZA DRUGE

    KAJ JE ŽIVLJENJE IN KAJ JE KRIŽ?

    KAJ NI KRIŽ?

    KAJ KONKRETNO POMENI SPREJETI KRIŽ?

    SPREJETI KRIŽ JE SPREJETI IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE KAR JE TEMELJNA NALOGA KRISTJNA

    Križ ni: bolezen, delo, zakonsko življenje, družinsko življenje, posvečeno življenje, biti samski, biti kristjan itd. To so le stanja, ki jih prinaša življenje, ki jih sprejemamo kot normalna in so seveda povezana tudi z določenimi napori. A ti napori, niso križi, o katerih govori Jezus. Jezus govori o križu, ki tem stanjem daje novo življenje. Križ o katerem govori Jezus, je križ odpovedovanja svoji volji, da bi sprejeli božjo. Če se vrnemo k današnjemu evangeliju, je življenje, ki se mu moramo odpovedati, življenje v naši samovolji, križ pa je sprejemanje božje volje. Sprejeti križ je sprejeti izpolnjevanje božje volje, kar je temeljna naloga kristjana. Po Jezusovem zgledu pelje pot križa, pot izpolnjevanja Očetove volje od jasli do križa.

    Kaj konkretno pomeni sprejeti križ, umreti življenju, da bi življenje prejeli?

    – otrokovo učenje, je njegova osnovna naloga, to ni križ, o katerem govori Jezus. Križ je v odpovedovanju temu, da bi počel, kar mu paše. Za otroka, ki mu v šoli gre dobro, je mogoče križ, o katerem Jezus govori, čas in energija, ki naj bi jo otrok porabil za pomoč sošolcem, ki jim gre slabše. Je križ zavzete ljubezni, da talente, ki jih je Bog dal, delijo z drugimi. Tisti pa, ki mu učenje ne gre, naj bi vztrajal v učenju, hkrati pa razvijal v sebi sočutje do bližnjih. Ne more jim pomagati pri učenju, lahko pa razume druge njihove stiske. Mar ne bi bilo to čudovito pričevanje božjih otrok!?

    – mladi si želijo življenja, ki bo lahko in prijetno, brez napora, polno uspehov in ugodja. To je strup za človekovo dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo je prav v tem, da človek ni zvezan z nagonom, ampak sam upravlja čustva in želje. Odpovedati se praznemu življenju, je nujno, da bi mogli sprejeti drugačno življenje. Križ za mlade, ki hočejo hoditi za Jezusom, je plavanje proti toku. Razvijanje pristnih vrednot in vztrajanje v hrepenenjih po pravi ljubezni. Križ je, da si čuden, ker si drugačen. A prav to je lepota pristne, žive in ustvarjalne mladosti.

    – zakonci razumete križ pogosto kot zvestoba vztrajanja v zakonu. To ni križ, o katerem Jezus govori. To je standard, ki ga zahteva samo pravo. Resničen križ je v vztrajanju v iskanju edinosti, v katero sta poklicana. Kako lepo bi bilo, da bi rekli za krščanske zakonce – poglejte to lepoto zakonskega življenja, lepoto vesele in svobodne ljubezni v darovanju.

    – in starši pogosto razumete vrhunec svojega življenja v tem, da spravite k samostojnosti svoje otroke. To zna tudi žival. Vzgojiti otroke, ki bodo sledili božji logiki, ki se bodo veselili božje podobe v sebi, božjega otroštva, pa je konkreten zalogaj. Je križ vsakodnevnega napora za tisto več. Je boj za resnično, dobro, lepo in eno, v vsakem trenutku.

    Živeti tisto več, je torej živeti božjo logiko. Logiko odpovedovanja sebičnosti, da bi postajali vedno bolj ljudje. Ljudje, ob katerih je prostor za bližnjega. Kjer se vsak počuti sprejet in ljubljen, in kjer ni prostora za pokvarjenost in razčlovečenje zaradi samovolje in sebičnosti.

    http://arhiv.mirenski-grad.si/n22-umreti-da-bi-ziveli

    • Miro says:

      Najlepša hvala tudi za posredovanje tega odličnega prispevka. Ja, BOŽJA LOGIKA ni naša logika, saj neizmerno presega človekovo pojmovanje rojstva, življenja, smisla, trpljenja, smrti, vstajenja … V molitvi prosimo Gospoda za luč in moč, da bi mogli sprejeti Gospodove besede in tudi živeti v njihovi moči.

      »ČE HOČE KDO ITI ZA MENOJ, NAJ SE ODPOVE SEBI IN VZAME VSAK DAN SVOJ KRIŽ TER HODI ZA MENOJ.« (Lk 9,23)

      Skrivnost te poti predvideva tri stopnje, kot v knjigi Pot upanja poudarja božji služabnik Frančišek Van Thuan:

      1. Odhod: »Odpovej se sebi«
      2. Dolžnost: »Vzemi vsak dan svoj križ«
      3. Vztrajnost: »Hodi za menoj« (Lk 9,23)

      »Če si še vedno privezan z zlato verigo, nisi pripravljen za to pot,« nas opominja Frančišek Van Thuan. »Ta pot se imenuje POT UPANJA, ker je lepa kakor upanje, ki jo razsvetljuje«.

      O sveti križ, življenja luč! O sveti križ, nebeški ključ! (iz znane pesmi)

  86. Hvala says:

    HVALNICA VESOLJA (Psalm 148)

    1 Aleluja!
    Hvalite Gospoda z nebes,
    hvalite ga na višavah!
    2 Hvalite ga, vsi njegovi angeli,
    hvalite ga, vse njegove vojske!
    3 Hvalita ga, sonce in luna,
    hvalite ga, vse svetle zvezde!
    4 Hvalite ga, nebes nebesa,
    ve vode, ki ste nad nebom!
    5 Naj hvalijo ime Gospodovo,
    zakaj on je ukazal, in bili so ustvarjeni.
    6 Postavil jih je za vselej, na veke,
    dal je zakon, ki ne preide.

    7 Hvalite Gospoda z zemlje,
    morske pošasti in vse globine;
    8 ogenj in toča, sneg in megla,
    viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo;
    9 gore in vsi griči,
    sadno drevje in vse cedre;
    10 zveri in vsa živina,
    laznina in krilate ptice;
    11 kralji zemlje in vsa ljudstva,
    knezi in vsi vladarji na zemlji;
    12 mladeniči in mladenke,
    starčki in dečki!

    13 Naj hvalijo ime Gospodovo,
    zakaj le njegovo ime je vzvišeno,
    njegovo veličastvo je nad zemljo in nebom.
    14 Vzdignil je rog svojemu ljudstvu,
    hvalnico za vse njegove zveste,
    za Izraelove sinove, za ljudstvo, ki mu je blizu.
    Aleluja!

  87. Hvala says:

    KO JE HAGARA POBEGNILA PRED SARO V PUŠČAVO JE SREČALA BOGA IN TO SREČANJE JI JE DALO MOČ , DA SE JE VRNILA K SVOJI GOSPODARICI, KI JO JE NAGNALA (pobeg od trpljenja). VRTNICE JMS

    Ni ga tako zapuščenega mesta, da me v njem ne bi mogla najti. Ko je Hagara pobegnila pred gospodarico Saro v puščavo, je mislila, da je čisto sama in zapuščena. A v tej puščavi je srečala mene. Tam me je imenovala za Tistega, ki vse vidi. To srečanje ji je dalo moč, da se je vrnila k svoji gospodarici.

    Noben splet okoliščin te ne more ločiti od moje ljubeče navzočnosti. Ne le da te vedno vidim, ampak te vidim kot odkupljeno in sveto v slavi moje pravičnosti. Zato se te tako veselim in vriskam nad teboj poln veselja.

    Prva Mojzesova knjiga 16,7–14; Psalm 139,7–10; Sofonija 3,17

  88. Miro says:

    DANES POGOSTO POZABLJAMO NA BESEDO »HVALA«. KRISTJAN, KI SE NE ZNA ZAHVALITI, JE POZABIL NA BOŽJI JEZIK. (papež Frančišek)

    Še kako držijo te in druge navdihujoče besede svetega očeta. Ljudje se, na primer, dostikrat ponašamo z znanjem tujih jezikov – z angleščino, nemščino, francoščino, italijanščino, španščino … Najbolj potreben jezik – Božji jezik, to je govorica ljubezni, slavljenja, zahvaljevanja, pa je za številne ljudi »španska vas«, celo med kristjani. Kako težko gre iz naših ust ena od najbolj prvinskih besed HVALA, da o drugih besedah iz zakladnice Božjega jezika sploh ne govorimo.

    Pridi, Sveti Duh …

  89. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »VEDNO BOM PRI TEBI, ČE OSTANEŠ KAKOR MAJHEN OTROK. NE BOJ SE NIČESAR …« – LJUBEZEN MED JEZUSOM IN SV. FAVSTINO

    Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, nagovarjajo pa tudi nas:

    -Nevesta mora biti podobna svojemu Ženinu. Moja hči, poglej, kaj je ljubezen do človeških duš naredila iz mene; v tvojem srcu najdem vse, kar mi odreka tako veliko število ljudi. Tvoje srce je moje prebivališče (268).

    -Vedno bom pri tebi, če ostaneš kakor majhen otrok. Ne boj se ničesar. Kakor sem bil tu tvoj začetek, tako bom tudi tvoj konec. Niti v najmanjših rečeh se ne opiraj na ustvarjena bitja, kajti to mi ni všeč. V tvoji duši hočem biti jaz sam. Tvojo dušo bom okrepil in razsvetlil. Iz ust mojega namestnika boš zvedela, da sem v tebi, in ves strah se bo razpršil kakor megla pred sončnimi žarki (295).

    -Tvoje srce je moje počivališče in moje zadovoljstvo. V njem najdem vse, kar mi odreka množica duš (339).

    Izbrane Jezusove besede iz Dnevnika sv. Favstine Kowalske (po izboru iz knjižice: Besede življenja)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

  90. Miro says:

    OD DESETIH OZDRAVLJENIH SE JE SAMO EDEN VRNIL IN SE JEZUSU ZAHVALJEVAL

    Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17, 11-19)

    VEREN ČLOVEK JE HVALEŽEN ČLOVEK – ZAKAJ JE HVALEŽNOST TAKO POMEMBNA (Aleteia)

    Vseh deset gobavcev iz evangelija je bilo očiščenih, vseh deset. Čeprav jih ni bilo nazaj, da bi se kot kulturni ljudje zahvalili, da bi se – kot so nas že majhne učili starši – znali zavedati obdarovanosti oziroma dobrote in ljubezni drugih ljudi do nas, se zaradi tega njihova gobavost še ni povrnila. Bog ni kakor ljudje, ki se maščujemo, če ne dobimo tega, kar pričakujemo od drugih.

    Vendar je pri tej zgodbi srečanja Jezusa in gobavcev res poglavitno dejstvo zapisano šele na samem koncu evangeljskega poročila. Res je, vseh deset bolnikov je bilo ozdravljenih, očiščenih, a samo eden od njih je bil tudi rešen: tisti, ki se je vrnil, tisti, ki je razumel, tisti, ki je v svoji ozdravitvi srečal Boga. Tisti, ki je bil sposoben hvaležnosti.

    Več o pomenu hvaležnosti na:
    https://si.aleteia.org/2019/10/20/hvaleznost-resuje/

    Usmiljeni Jezus, hvala Ti za vse milosti, katere nam podarjaš na priprošnjo Preblažene Device Marije!

  91. Miro says:

    JEZUS SE VRNE V NAZARET IN GRE V SINAGOGO. LJUDJE GA NAJPREJ GLEDAJO, SE ČUDIJO, SO ZADOVOLJNI. A NIKOLI NE MANJKA KAKŠEN KLEPETAVEC, KI ZAČNE GOVORITI … – CERKEV NAS VABI, NAJ SPREMENIMO NAČIN PREMIŠLJEVANJA, SLOG MIŠLJENJA. LAHKO ZDEKLAMIRAMO CELOTNO VEROIZPOVED IN TUDI VSE CERKVENE DOGME, A ČE SE NE NAREDI S KRŠČANSKIM DUHOM, TO NIČEMUR NE SLUŽI!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 4,16-30)

    Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano:

    Duh Gospodov je nad menoj,
    ker me je mazilil,
    da prinesem blagovest ubogim.
    Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost
    in slepim vid,
    da pustim zatirane na prostost,
    da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.

    Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. 30 On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+4%2C16-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Jezus se vrne v Nazaret in gre v sinagogo. Ljudje ga najprej gledajo, se čudijo, so zadovoljni. A nikoli ne manjka kakšen klepetavec, ki začne govoriti: ‘Ampak to je vendar tesarjev sin. Kaj nas uči? Na kateri univerzi je študiral?’ ‘Ja, Jožefov sin je.’ In tako se začnejo križati mnenja, drža ljudi se spremeni in hočejo ga ubiti. Od občudovanja in očaranosti k namenu, da se ga ubije. Hoteli so spektakel. ‘Naj naredi čudeže, tisto, kar je storil v Galileji, in verjeli bomo.’ Jezus pa razloži: ‘Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju.’ Mi se namreč upiramo, da bi nas lahko opomnil nekdo izmed nas. Priti mora nekdo s spektaklom, da nas popravi. Verovanje pa ni nek spektakel. Vera ni spektakel. Je Božja beseda, je Sveti Duh, ki deluje v srcih.

    Cerkev nas torej vabi, naj spremenimo način premišljevanja, slog mišljenja. Lahko zdeklamiramo celotno veroizpoved in tudi vse cerkvene dogme, a če se ne naredi s krščanskim duhom, to ničemur ne služi. Spreobrnitev misli. Ni običajno, da razmišljamo na ta način. Ni običajno. Tudi način razmišljanja, način verovanja je treba spreobrniti. Lahko zastavimo vprašanje: S kakšnim duhom razmišljam? Z Gospodovim duhom ali s svojim duhom? Z duhom skupnosti, kateri pripadam, ali z duhom skupinice ali družbenega razreda, ki mu pripadam? Ali z duhom politične stranke, ki ji pripadam? S kakšnim duhom mislim? Prizadevajmo si razmišljati z Božjim duhom in prosimo za milost razločevanja, kdaj razmišljam s posvetnim duhom in kdaj razmišljam z Božjim duhom. Prosimo za milost spreobrnitve misli.

    Ko je Jezus nastopil v shodnici v domačem kraju, mu domačini niso zaupali. Zaupati ali ne zaupati Bogu, verovati ali ne, je tudi danes vprašanje za vsakega od nas. Vedno je dovolj razlogov za nezaupanje in dovolj razlogov za zaupanje. Odločitev je naša! Danes bi vas rad spodbudil k resnični odločitvi za Boga.

    Bog se ne pokorava predsodkom. Potruditi se moramo, da odpremo srce in razum za sprejem božje resničnosti, ki nam prihaja naproti. Gre za to, da imamo vero. Pomanjkanje vere je ovira za Božjo milost. Številni krščeni živijo, kakor da bi Kristus ne obstajal. Ponavljajo geste in znamenja vere, a to ne odseva njihove resnične pripadnosti Jezusu in njegovemu evangeliju. Vsak kristjan, vsi mi, vsak od nas pa je nasprotno poklican poglobiti to temeljno pripadnost s tem, da jo skuša pričevati s temu skladnim življenjem, katerega osnovna nit je dejavna ljubezen.

    Prosimo Gospoda po priprošnji Device Marije, da raztopi trdoto srca in omejenost razuma, da bomo odprti za njegovo milost, za njegovo resnico in za njegovo poslanstvo dobrote in usmiljenja, ki je namenjeno vsem, brez kakršnega koli izključevanja.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  92. Miro says:

    USMILJENI JEZUS: »MOJA LJUBEZEN NIKOGAR NE VARA«

    BESEDE ŽIVLJENJA, KI JIH JE USMILJENI JEZUS ZAUPAL SV. FAVSTINI KOWALSKI, VELIKI GLASNICI BOŽJEGA USMILJENJA, NAMENJENE PA SO TUDI NAM, MENI IN TEBI:

    -Sprejmem te, v mojem Srcu si (14).

    -Moja ljubezen nikogar ne vara (29).

    -Ne boj se, moja hči, jaz sem s teboj (103).

    -Ti si radost mojega Srca. Od danes bo tudi najmanjše tvoje dejanje našlo naklonjenost v mojih očeh (137)

    -Moja nevesta, za večno sta združeni najini srci. Pomni, komu si se zaobljubila (239).

    – Ne jokaj. Jaz sem vedno s teboj (259).

    Izbrane Jezusove besede iz Dnevnika sv. Favstine Kowalske (po izboru iz knjižice: Besede življenja)

    Več o tem na http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  93. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: PROSIMO DANES GOSPODA, DA NAJ NAS OSVOBODI TEGA, DA BI VEDNO KRIVILI DRUGE. KOT OTROCI: »NISEM BIL JAZ. JE BIL DRUGI, JE BIL DRUGI …« V MOLITVI PROSIMO ZA MILOST, DA NE BI ZAPRAVLJALI ČAS IN S PRITOŽEVANJEM ONESNAŽEVALI SVET, KAJTI TO NI KRŠČANSKO. JEZUS NAS PREDVSEM VABI, DA GLEDAMO NA ŽIVLJENJE IN NA SVET ZAČENŠI PRI SVOJEM SRCU!

    »Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnjega bogoslužja predstavlja nekatere pismouke in farizeje, ki so bili začudeni nad Jezusovo držo. Pohujšani so, ker njegovi učenci jedo, ne da bi prej po izročilu opravili obredno umivanje. Med sabo so mislili: ‘Ta način početja je nasproten verski praksi’ (prim. Mr 7,2-5).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 22. nedeljo med letom.

    Tudi mi se lahko vprašamo, zakaj Jezus in njegovi učenci opuščajo ta izročila? V bistvu to niso slabe stvari, ampak dobre obredne navade, preprosto umivanje preden se začne jesti. Zakaj Jezusu niso mar? Kajti zanj je pomembno premakniti vero v njeno središče. V evangeliju nenehno vidimo to premakniti vero v središče in se izogniti tveganju, ki velja tako za tiste pismouke, kakor za nas, saj spoštovanje zunanjih formalnosti postavi v drugi plan bistvo vere. Tudi mi si večkrat ličimo dušo… Zunanja formalnost in ne bistvo vere je tveganje. Saj gre za tveganje za neko pozunanjeno vernost, da se kažemo navzven dobri, zanemarja pa se očiščevanje srca. Vedno je skušnjava »popravljanja Boga« s kakšno zunanjo pobožnostjo, toda Jezus ni zadovoljen s takšnim čaščenjem. Jezus noče zunanjosti, hoče vero, ki pride v srce.

    Dejansko je takoj zatem poklical množico, da bi ji povedal veliko resnico: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj« (v. 15). Ampak od »znotraj namreč, iz človekovega srca« se porodijo zle stvari. To so revolucionarne besede, saj so s tedanjo mentaliteto mislili, da jih nekatera jedila ali zunanji stik napravlja nečiste. Jezus obrne pogled. Ne naredi slabo to, kar pride od zunaj, ampak to, kar pride od znotraj.

    Dragi bratje in sestre, to se tiče tudi nas. Pogosto mislimo, da zlo prihaja predvsem od zunaj, iz obnašanja drugih, od tistega, ki misli slabo o nas, iz družbe. Kolikokrat krivimo druge, družbo, svet za vse to, kar se zgodi! Vedno so krivi drugi, krivi ljudje, tisti, ki nam vladajo, smola in tako naprej. Zdi se, da problemi vedno prihajajo od zunaj. Veliko časa preživimo v nalaganju krivd. Toda preživljati čas tako, da krivimo druge, je zapravljanje časa. Tako se postane jezen, zajedljiv in se drži Boga daleč od srca. Kakor tiste osebe iz evangelija, ki se pritožujejo, pohujšajo, polemizirajo in ne sprejmejo Jezusa. S stalnim pritoževanjem ni mogoče biti veren. Pritoževanje zastruplja, prinaša jezo, zamero in žalost srca, ki zapira vrata Bogu.

    Prosimo danes Gospoda, da naj nas osvobodi tega, da bi vedno krivili druge. Kot otroci: »Nisem bil jaz. Je bil drugi, je bil drugi… V molitvi prosimo za milost, da ne bi zapravljali čas in s pritoževanjem onesnaževali svet, kajti to ni krščansko. Jezus nas predvsem vabi, da gledamo na življenje in na svet začenši pri svojem srcu. Če se pogledamo znotraj, bomo našli skoraj vse tisto, kar sovražimo zunaj. In če bomo iskreno prosili Boga, naj nam očisti srce, tedaj bomo začeli napravljati svet bolj čist. Saj obstaja nezgrešljiv način za zmago nad zlom in sicer, da ga začnemo poraziti znotraj sebe. Ko so prve cerkvene očete, menihe spraševali: »Katera je pot svetosti? Kje moram začeti?« Prvi korak, so rekli, je obsoditi sebe: »Obsodi sebe.« Obsodba samih sebe. Kdo med nami je čez dan, v kakšnem trenutku dneva ali v kakšnem trenutku tedna sposoben v sebi obsoditi sebe? »Da, ta mi je storil to, oni drugi ono, ta neotesanosti…« Toda jaz… Jaz počnem isto ali jaz pa takole počnem, saj gre za modrost, da se naučimo obsoditi sebe. Poskušaj to narediti. Dobro ti bo delo. Meni dobro dene, ko uspem to narediti. Dobro dene, vsem bo dobro delo.

    Devica Marija, ki je spremenila zgodovino s čistostjo srca, naj nam pomaga očistiti naše (srce) in prerasti grešno navado, da krivimo druge in se pritožujemo nad vsem.

    Nagovor papeža Frančiška, nedelja, 29. avgust 2021

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-08/papez-francisek-prosimo-gospoda-naj-nas-osvobodi-tega-da-bi-ve.html

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  94. Hvala says:

    BESEDA IN NJENA MOČ

    NE RAZUMEM KAKŠNO VERO IMA PROSILEC , KI MOLI, DA NAJ BOG OZDRAVI “VSE” OBOLELE V TEJ EPIDEMIJI. JEZUS NI NIKOLI PRIŠEL PRED VAS IN REKEL NAJ BODO V TEJ VASI VSI OZDRAVLJENI, AMPAK SE JE POSVETIL VSAKEMU POSEBEJ, KI JE PRIŠEL K NJEMU , SAJ JE ŽE TO BIL ZNAK, DA JE V NJEM VSAJ KAL VERE (Marjan Dvornik, Revija Prenova julij 2021)

    Končno pa ima beseda to svojo prvotno moč tudi

    danes. Učenci so se spraševali, kako to, da po izreče-
    ni Jezusovi besedi bolni ozdravljajo, hudobni duhovi

    bežijo iz ljudi, Jezus pa jim je dejal: »Resnično, res-
    nično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mo-
    jem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar pro-
    sili v mojem imenu« (Jn 16,23–24). Tudi danes, ko

    poslušam, kako verniki molijo za to ali ono potrebo,
    imam vtis, da pozabljajo na to Jezusovo usmeritev: v
    veri moliti v Njegovem imenu. Ne razumem, kakšno
    vero ima prosilec, ki moli, da naj Bog ozdravi »vse«
    obolele v tej epidemiji. Jezus ni nikoli prišel pred vas
    in rekel, naj bodo v tej vasi vsi ozdravljeni, ampak se
    je posvetil vsakemu posebej, ki je prišel k njemu, saj
    je že to bil znak, da je v njem vsaj kal vere.

    življenju. Kadar je izrečena beseda odsev
    Božje besede, prinaša srečo, mir, veselje, …,
    kadar pa je odsev prišepetavanja demonov,
    pa povzroča bolečino, razdor, sovraštvo.
    Kakšen vpliv bo imela izrečena beseda,
    pa izbira govorec sam in je zanjo tudi
    odgovoren.

    https://drive.google.com/file/d/1jkqrYDCPA4vKfWTpObsTScSKqa5I8Ic-/view

  95. Miro says:

    »OD ZNOTRAJ NAMREČ, IZ ČLOVEKOVEGA SRCA, PRIHAJAJO HUDOBNE MISLI.« S TEMI BESEDAMI JEZUS ZANETI RESNIČNO IN PRAVO VERSKO REVOLUCIJO GLEDE NA PREVLADUJOČE MIŠLJENJE. SREDIŠČE POZORNOSTI PREUSMERJA OD ZUNANJEGA K NOTRANJEMU … – NA ZAPOVEDI, ZAKON IN NAUKE NI POTREBNO GLEDATI, KOT NA NEKAJ, KAR NAS SILI, PRISILJUJE, NAM DELA NEPRIJETEN OBČUTEK. BOŽJE ZAPOVEDI SO POPOLNO DARILO OD ZGORAJ, KI MU NI TREBA NIČESAR DODAJATI. BOG NAM JIH DAJE, NE ZATO, DA BI NAS OMEJEVAL ALI DELAL NESREČNE, RAVNO NASPROTNO: BOG ŽELI, DA BI BILI SREČNI, ZADOVOLJNI IN MIRNI!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 7,1-8.14-15.21-23)

    Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano:

    To ljudstvo me časti z ustnicami,
    a njihovo srce je daleč od mene.
    Toda zaman mi izkazujejo čast,
    ker kot nauke učijo človeške zapovedi.
    Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.«

    In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+7%2C1-8.14-15.21-23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli.«

    S temi besedami Jezus zaneti resnično in pravo versko revolucijo glede na prevladujoče mišljenje. Središče pozornosti preusmerja od zunanjega k notranjemu. S temi besedami Jezus udari v korenino teženja, ki je vedno na preži, posebno pri pobožnih in vernih ljudeh, da bi dali večji pomen zunanjim dejanjem in obredom kot pa razpoloženju, ki je v srcu. To je želja, da bi se pokazali dobre, boljše, kot so. Na kratko to imenujemo hinavščina, »farizejstvo«, formalizem.

    Izkrivljenost, ki jo Jezus razkriva pri nekaterih farizejih svojega časa, ki jim je zunanje umivanje pomembnejše kot čistost srca, se danes ponavlja na svetovni ravni. Ogromno skrbi namenjamo zunanjemu onesnaževanju zraka, vode, ozonski luknji; skoraj absoluten molk pa prekriva notranje in moralno onesnaževanje.

    Kaj je pomembnejše: da se bomo potrudili pred tabernakljem čimbolj pobožno in popolno poklekniti ali pa, da se bomo potrudili z iskrenim srcem polnim goreče ljubezni do Boga, počastiti Jezusa v presvetem zakramentu evharistije? Večkrat se pojavi ta problem, ki ga Jezus osvetljuje v evangeliju, da samo na zunaj izgledamo pobožni, sveti, trdni v veri, skoraj popolni, znotraj pa polni hudobnih mislih, ki ob prvi skušnjavi in prvi priložnosti pridejo iz nas in pokažejo naš pravi jaz.

    Iz srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh in nespamet. Ne omadežuje nas tisto, kar prihaja od zunaj, torej: niso krive pohujšljive slike in reklame zaradi katerih se lahko vznemirjamo, niso krivi politiki na katere se jezimo, ni kriv bogati sosed, da smo nevoščljivi, ni kriv ubogi nerojeni otrok, da bi napravili splav, ker časovno ali finančno ne bi zmogli imeti otroka. Taki in drugačni zunanji vplivi že res, da vzbujajo nezdrave strasti in poželenja v naših srcih. Toda to samo zato, ker nismo sprejeli Božje besede, temveč samo poslušali. Ker ne živimo Božje besede, temveč jo samo sprejemamo. Lahko tisočkrat pokleknemo v cerkvi, lahko se tisočkrat prekrižamo, lahko se postimo do onemoglosti, pa vendar, če iz našega srca prihajajo take neumnosti, da še hudič zardi, nismo prav nič opravili. Če Božjo zapoved opuščamo in se držimo samo nekih človeških izročil, potem Boga častimo samo z ustnicami a naša srca so daleč od njega. Najprej moramo izpolniti Božje zapovedi, nato šele pride vse ostalo.

    Doslednost v izpolnjevanju malih dolžnosti in obveznosti, nas bo pripeljalo do izpolnjevanja velikih. Namen Božjih zakonov in odlokov je, da bi živeli in prišli v obljubljeno deželo, to je Božje kraljestvo. Na Božje zakone in odloke lahko gledamo, kot na kažipote, ki nam kažejo najlažjo in najvarnejšo pot v nebesa. Sveto pismo je en sam velik garmin. Lahko sicer uporabljamo tudi bližnjice, nihče nam tega ne more prepovedati, zavedati pa se je treba, da so bližnjice večkrat nevarnejše in zahtevnejše od varnih, utečenih poti. Saj ni namen, da pridemo v obljubljeno deželo, ranjeni, pohabljeni in utrujeni, ni potrebno da zaradi bližnjic trpimo očiščevanje v vicah, temveč, da prideš skozi široko odprta vrata direktno v nebesa. Tu ni pomembno, da pridemo najhitreje in najceneje, saj ne gremo na razprodaje. Če bomo torej upoštevali »te kažipote«, bomo najboljša osebna izkaznica krščanstva in Katoliške Cerkve.

    Na zapovedi, zakon in nauke ni potrebno gledati, kot na nekaj, kar nas sili, prisiljuje, nam dela neprijeten občutek. Božje zapovedi so popolno darilo od zgoraj, ki mu ni treba ničesar dodajati. Bog nam jih daje, ne zato, da bi nas omejeval ali delal nesrečne, ravno nasprotno: Bog želi, da bi bili srečni, zadovoljni in mirni. Bog je ustvaril svet z besedo. In ta Beseda je meso postala in med nami prebivala. Naš Bog ni neki oddaljeni antični Bog, ki bi nas zasul z dolžnostmi do sebe in potem živel neko svoje privatno življenje v nebesih, ne meneč se za uboge ljudi tam doli na zemlji. Ampak nam razodeva svojo voljo preko Božje besede, živi z nami preko svete evharistije, se nas dotika preko zakramentov. Da ne omenjamo posebne povezave, ki je stokrat boljša od ne vem kakšnega kabla ali optične povezave, to je molitev. Božja beseda je živa in ni neka mrtva črka zakona v uradnem listu. Sprejmimo torej Božjo besedo in jo uresničimo v svojem življenju, saj ima moč, da reši naše duše.

    Zato smemo reči, da ni najboljša mera naše pobožnosti to, kaj delamo med sveto mašo, ampak to, kako smo in kako ravnamo po maši. Ali je vera, ki jo izražamo pri bogoslužju, tudi vodilo našega življenja? Ali je naše življenje zato, ker verujemo, drugačno od življenja tistih, katerih vrednote so zgolj materialne? Ali izžarevamo upanje in smo v bistvu ljudje, ki so polni optimizma? Ali ljubezen do Boga, ki jo izražamo med bogoslužjem, vodi in usmerja naše življenje v delih ljubezni do bližnjega, ker verujemo, da smo v Jezusu vsi bratje in sestre? Da, bogoslužje mora voditi v življenje in zunanji izrazi naše vere morajo odražati stanje našega, s Kristusom povezanega srca.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  96. Hvala says:

    PONIŽNEMU ČLOVEKU SO ODPRTE NEBEŠKE ZAPORNICE IN MORJE MILOSTI PRITEKA VANJ

    PONIŽNI OSEBI BOG NIČESAR NE ODREČE, TAKŠNA OSEBA JE VSEMOGOČNA IN VPLIVA NA USODO SVETA

    Sestra Favstina Kowalska je zapisala:

    O ponižnost, ti krasni cvet, vidim, kako malo ljudi te ima – ali zato ker si tako
    lepa in hkrati tako težko dosegljiva? Gotovo eno in drugo. Bogu samemu ugaja. Nad
    ponižnim človekom so odprte nebeške zapornice in morje milosti priteka vanj. O, kako lepa je
    ponižna oseba! Iz njenega srca se kot iz kadilnice dviga vsakršna nadvse prijetna vonjava in
    predira oblake ter dosega Boga in z radostjo napolnjuje njegovo najsvetejše Srce. Takšni
    osebi Bog ničesar ne odreče, takšna oseba je vsemogočna in vpliva na usodo vsega sveta. Bog
    jo dviga prav do svojega prestola in čim bolj se ona ponižuje, tem bolj se Bog sklanja k njej,
    jo prehiteva s svojimi milostmi in jo vsak trenutek spremlja s svojo vsemogočnostjo. Takšna
    oseba je najgloblje povezana z Bogom. O ponižnost, globoko se ukorenini v vsem mojem
    bitju. O najčistejša, a tudi najponižnejša Devica, pomagaj mi pridobiti globoko (51)
    ponižnost. Zdaj razumem, zakaj je tako malo svetnikov, saj je zelo malo globoko ponižnih
    duš (Dn 1306).

    • Miro says:

      Najlepša hvala za besede sv. Favstine Kowalske iz njenega Dnevnika. Nastavljajo nam “ogledalo”, da se lahko pogledamo vanj, vsak posebej, osebno … Tudi sam lahko v luči Božjega usmiljenja uzrem podobo, nad katero zardevam … In po vsem tem je zame najbolj upravičen zaključek, do katerega se nisem dokopal sam, ampak po Božji milosti:

      VSAK DAN ZAČNI ZNOVA Z BOŽJO POMOČJO – V SVOJEM SRCU, NE PRI DRUGIH!

      Te besede lahko neposredno izrekam samo sebi, posredno pa tudi drugim, kadar in kakor to hoče Sveti Duh. Pri tem se človek lahko hitro zmoti, zato je potrebno veliko moliti za dar razločevanja. Jezus, hvala Ti za to spoznanje! Da bo lahko resnično zaživelo v mojem srcu, še zlasti v odnosu do bližnjih, bo najbrž potrebna še dolga Božja vzgoja …

      Hvala tudi za enega od vaših prejšnjih zapisov. Res, nihče si ne more sam dati dovolj luči. Skušam sprejemati bratsko in sestrsko opominjanje ter sprejemati Gospodovo zelo grenko mazilo – ponižnost. To je ena najbolj zahtevnih in zdravilnih terapij, ki zahteva čas in zvesto sodelovanje z Njim, ki me/nas z Božjo besedo nenehno postavlja na trdna tla!

      • Hvala says:

        Zahvaljuje se vam g. Miro, lepo je, če skupaj sodelujemo, si svetujemo, molimo, pomagamo itd…Vsi smo ustvarjeni unikati. Gospod ne dela kopij. Zato je za mene največja poanta življenja: TAKO RAZLIČNI KOT SMO, DA JE RES POTREBEN ČUDEŽ DA SE USKLADIMO IN PRILAGODIMO DRUG DRUGEMU. Kako bi bilo v življenju, če bi imeli vsi enake lastnosti, želje, misli, itd…Večkrat dam primer-slon ne more biti mravlja, mravlja pa ne slon- a oba je ustvaril Bog, se dopolnjujeta in vsak od njiju ima določeno funkcijo na svetu.

  97. Hvala says:

    SVARILO

    APOSTOL JAKOB V SVOJEM PISMU SVARI PRED NEVARNOSTJO ZLAGANE VERNOSTI. KRISTJANOM PIŠE:”POSTANITE URESNIČEVALCI BESEDE IN NE LE POSLUŠALCI, KI SAMI SEBE VARAJO (Jak 1,22).

  98. Miro says:

    PREPROSTI LJUDJE MOLIJO DRUGAČE: IŠČEJO, KAKO BI POVEZALI Z BOGOM VSE, KAR JIM PRIDE NA MISEL (Tomáš Špidlik)

    – V molitvi beseda sama na sebi nima nobene moči. Moč ima samo, kolikor je »beseda, izrečena nekomu«.

    – Če telo zavlada nad dušo, zaduši »višje« interese in dejavnosti. In nasprotno, če zagospoduje duša, tudi telo napreduje v lepoti in zdravju.

    – Če smemo skriti pod obleko svoje telesne pomanjkljivosti, toliko bolj velja nekaj podobnega za duhovne.

    – So pomanjkljivosti, ki jih je moč popraviti v nekaj tednih, druge zahtevajo mesece. V temeljnih krepostih se vadimo vse življenje.

    – Ni greha, ki bi ne mogel biti odpuščen, ni takšnega grešnika, da bi ga Bog ne mogel preobraziti v svetnika.

    – Preprosti ljudje molijo drugače: iščejo, kako bi povezali z Bogom vse, kar jim pride na misel. Mislijo na sorodnike, na sadove polja, na zdravje.

    – Temeljne napake so notranje. Težko je zadržati svoj jezik, da ne bi koga žalili, če srce vedno obsoja.

    (Tomáš Špidlik, izbor misli, Ognjišče)

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

  99. Miro says:

    GREH POVZROČI, DA POSTANE GREH PRIVLAČEN; S PONAVLJANJEM ISTIH DEJANJ NASTANE GREŠLJIVOST, TJ. TRAJNA NAGNJENOST H GREHU ISTE VRSTE. POSLEDICA SO ZLA NAGNJENJA, KI ZAMRAČIJO VEST IN POKVARIJO KONKRETNO OCENJEVANJE DOBREGA IN ZLEGA …

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Katekizma katoliške Cerkve uvaja v skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Molimo:

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen

    MNOŽITEV GREHA

    1865 Greh povzroči, da postane greh privlačen; s ponavljanjem istih dejanj nastane grešljivost, tj. trajna nagnjenost h grehu iste vrste. Posledica so zla nagnjenja, ki zamračijo vest in pokvarijo konkretno ocenjevanje dobrega in zlega. Tako greh teži za tem, da bi se ponavljal in krepil, vendar pa ne more uničiti nravnega čuta prav do njegove korenine.

    1866 Grešljivosti (vitia) moremo razporediti po krepostih, ki jim te grešljivosti nasprotujejo, ali pa jih povezati z glavnimi grehi, ki jih je krščansko izročilo razločevalo po sledeh sv. Janeza Kasijana in sv. Gregorija Velikega (mor. 31, 45). Imenujejo se glavni, ker rojevajo druge grehe, druge grešljivosti (pregrehe). To so napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba ali acidia.

    1867 Katehetsko izročilo tudi opozarja, da obstajajo “vnebovpijoči grehi”. V nebo vpijejo: Abelova kri (prim. 1 Mz 4,10); sodomski greh (prim. 1 Mz 18,20; 19,13); vpitje zatiranega ljudstva v Egiptu (prim. 2 Mz 3,7-10); tožba tujca, vdove in sirote (prim. 2 Mz 22,20-22); krivičnost nasproti dninarju (prim. 5 Mz 24,14-15; Jak 5,4).

    Več o tem na:
    http://www.marija.si/gradivo/kkc/v-mnozitev-greha/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja