Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.036 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  3. Hvala says:
    13. decembra, 2021 at 19:02

    ĆUDEŽI SO REZULTAT SODELOVANJA. TO NAM SVETO PISMO JASNO PREDSTAVI. ĆE ŽELIŠ ČUDEŽ V SVOJEM ŽIVLJENJU, SODELUJ Z BOGOM!

    https://drive.google.com/file/d/18vMDDPdtEwU4stn-CVt9oHd7c8wjljRO/view

    Odgovori
  4. Hvala says:
    13. decembra, 2021 at 18:54

    NUJEN POZIV
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    Napisala: Marina Zajec
    Predrage sestre in bratje! Kličem kakor »glas vpijočega v puščavi«.
    Hudobni duhovi imajo korist od naše razdeljenosti
    na cepljene in necepljene.
    Oni se veselijo, da so z razpolovitvijo Katoliške karizmatične (Prenova december 2021)

    https://drive.google.com/file/d/18vMDDPdtEwU4stn-CVt9oHd7c8wjljRO/view

    prenove ZMANJŠALI MOČ SVOJIH SOVRAŽNIKOV!
    Zato kličem VSEM, cepljenim in necepljenim:
    MOLIMO DRUG ZA DRUGEGA!
    Nehajmo si dokazovati, kdo ima prav!
    Prepričanega nihče ne bo prepričal o nasprotnem!
    Tisti, ki ste prepričani, da se človek s cepljenjem podredi
    hudobnim duhovom in jim dopusti, da imajo vpliv nad njim,
    MOLITE ZA ZVELIČANJE TEH DUŠ!
    Nekaj pa lahko storite njim v dokaz svoje ljubezni: nadenite si
    maske, kadar ste med njimi, da jih ne spravljate v stisko.
    Tisti, ki ste prepričani, da je cepljenje nujen ukrep za zajezitev
    epidemije – MOLITE ZA BRATE, KI SO DRUGAČNEGA
    PREPRIČANJA!
    Kajti zavedajmo se:
    OD NAŠE RAZDELJENOSTI
    IMA KORIST SAMO HUDI DUH!
    On je z našo razdeljenostjo zmanjšal našo moč nad seboj!
    Nam je naročeno, naj ostanemo v edinosti!
    Ne v edinosti glede tega, ali bi se cepili ali ne, temveč v skupni ljubezni
    drug do drugega, v skupni skrbi za zveličanje in za širjenje
    Božjega kraljestva.
    Če pa je hiša razdeljena sama v sebi, bo propadla.
    In to je satanova želja!
    Ne skačimo si v lase! Goreče molimo drug za drugega,
    da bi bili VSI zveličani!!

    Odgovori
  5. Hvala says:
    13. decembra, 2021 at 18:29

    ZAKAJ TRPLJENJE

    TRPLJENJE JE MILOST, NAJ SE SLIŠI ŠE TAKO NENAVADNO

    V TRPLJENJU TE VČASIH ZAPUSTI CELO BOG. ZAPUSTI KOT SVETOPISEMSKEGA PRAVIČNIKA JOBA

    …………………………………
    Nenadoma, povsem nepričakovano, se zažre vate. Kot rak. S svojimi vztrajnimi pohlepnimi lovkami ti sesa telesne moči, se ti prilepi na dušo kot težak, neznosno lepljiv in boleč predmet. Tujek tvojemu telesu. In vendar nagonsko čutiš, da ga ne moreš kar odtrgati od sebe; da postaja počasi del tebe, da te vsrkava vase, se spaja s tabo v eno samo bolečo kljujočo točko.

    Vedno huje je, vedno bolj drgetaš v njegovem stiskajočem objemu, vedno raje bi mu ušel, hkrati pa čutiš, da postaja vedno bolj tvoj gospodar, da te ima skoraj vsega v oblasti. Skoraj vsega pravim, kajti če hočeš, da se ga rešiš, ne boš uspel s silo, ampak le s potrpežljivim čakanjem in prenašanjem njegove peze. Čutiš, da se moraš tako globoko potopiti vanj, dokler ne dosežeš dna njegovega vrtinca in se odženeš, pogumni plavalec, spet nazaj proti svetlikajočim se vodnim višinam. Veš, da ga moraš enostavno vsesati vase, ga dodobra pregnesti in ono tebe, nato ga boš lahko nadkrilil.

    Vsakdo mora na svoj način preživljati in reševati najtežje osebne trenutke.

    Takrat si čisto sam, kot Job ali kot Kajn, odvisno od tega, kaj imaš nad sabo. Ne pomaga ti noben nasvet. Mogoče še najbolj razumevajoč pogled brez besed, prijazen pozdrav, krepak stisk roke. Beseda poguma: Drži se! Vse ostalo je le besedni balast, kajti trpljenje je sestavni del našega zemeljskega bivanja, saj smo vsi zaznamovani s kajnovsko krvjo. Truditi pa se moramo, da bi bili Abeli. Odpuščajoči, razumevajoči, pohlevni, pripravljeni celo nastaviti glavo na žrtvenik lastnih upanj in ciljev, če Bog hoče tako.
    V trpljenju te včasih zapusti celo Bog. Zapusti kot svetopisemskega pravičnika Joba. Da se potopiš v mrk duše, v leglo lastne nemoči, v razbesnelo reko strasti, ki te hoče zmleti med hudourniškimi kamni. Misliš si: sedaj je konec z menoj, sedaj so se za mano zaprla še zadnja vrata Božje milosti, ki mi je vedno svetila. Pa ni tako. Preveč si črnogled, prehitro sklepaš in prekmalu obupuješ. Ne veš, da za mračnimi bliskajočimi se nočmi vedno znova prisije svetlo sonce upanja. Pozabljaš na to. Pozabljaš, ker si sebičen v svoji omejeni človeški misli.

    Trgati hočeš le cvetlice sreče, rad bi se izognil bolečim osatom in trnju, ki se ti zapleta pod noge, ti rani roko pri hoji skozi gosti gozd, podrast. Ne moreš vedno stopati po gozdnih čistinah, po čudovito skladnem rastju smrek, borov, kostanjev, bukev, ampak moraš zagaziti tudi v nenadne pregraje goščavja, če hočeš doseči cilj – gorsko točko. Hoja po markiranih poteh je sicer udobnejša, a ljudje smo že taki, da trmoglavimo po svoje. Potem je potrebno veliko truda, da se znajdemo na poteh z Božjimi markacijami.

    Če ne bi bilo trpljenja, človek ne bi vedel, kaj je sreča, zadovoljen in nasmejan obraz. Če ne bi bilo tihih bridkih ur, ko se soočaš sam s seboj, ne bi občutil, kako nebogljen si brez Božje milosti in kako hitro lahko grešiš. Če ne bi bilo ponižanj, bi preveč ponosno dvigal glavo v ošabnem samozavedanju in samopoveličevanju. Tako pa te vsak dan Bog večkrat dobrohotno opozori na tvojo majhnost, ranljivost, krhkost, grešnost, nesposobnosti. Da se ne bi kajnovsko poviševal in živel v prividih.

    Od časa do časa ti nameni težko preizkušnjo, hud življenjski udarec, ki te skoraj podre. Tako najprej misliš, a ga vseeno preboliš in, če se opreš z vsem zaupanjem na Boga, preboliš tudi najgrenkejše trenutke osame in zapuščenosti ter življenjskih preizkušenj. Takrat šele začutiš, koliko dobrote in Božje previdnosti ti je namenil Stvarnik.

    Hvaležen spoznavaš: prerastel sem lastno bolečino, da bi z njo za korak prerastel svojo človeško majhnost in postal bolj človeški in bolj Božji.

    Trpljenje je studenec prečiščevanja za vsakogar izmed nas. Da bi bili bliže Bogu in hkrati vedno bolj oddaljeni od Zemlje, od vsega priklepajočega in obvezujočega. Od vsega, kar nas bremeni kot ljudi.

    Trpljenje je milost, naj se sliši še tako nenavadno.

    Foto: Jožef Pavlič

    https://www.druzina.si/clanek/zakaj-trpljenje

    Odgovori
  6. Miro says:
    13. decembra, 2021 at 18:02

    DVE DRŽI KRISTJANOV STA ZELO NEVARNI: DA »STISNEMO BOGA V KOT IN SI UMIJEMO ROKE« – POGLEJMO, ČE JE V NAS KAJ PODOBNEGA IN IZŽENIMO VEN TI DRŽI, DA NAPRAVIMO PROSTOR GOSPODU, KI PRIHAJA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 21,23-27)

    Prišel je v tempelj, in medtem ko je učil, so stopili k njemu véliki duhovniki in starešine ljudstva ter rekli: »S kakšno oblastjo to delaš? Kdo ti je dal to oblast?« Jezus je odgovoril in jim rekel: »Tudi jaz vas bom vprašal neko stvar. Če mi to poveste, vam bom tudi jaz povedal, s kakšno oblastjo to delam. Od kod je bil Janezov krst? Iz nebes ali od ljudi?« Ti pa so premišljevali sami pri sebi in govorili: »Če rečemo: ›Iz nebes,‹ nam bo rekel: ›Zakaj mu torej niste verjeli?‹ Če pa rečemo: ›Od ljudi,‹ se bojimo množice, kajti Janeza imajo vsi za preroka.« Zato so odgovorili Jezusu: »Ne vemo.« In on jim je rekel: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+21%2C23-27&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

    Dve drži kristjanov sta zelo nevarni in to, da ‘stisnemo Boga v kot in si umijemo roke’. Na ta dva načina zelo izzivamo Boga.

    Jezus je spodbujal ljudi, jih zdravil, učil in delal čudeže ter s tem razburil velike duhovnike, saj je s svojo nežnostjo in posvetitvijo pritegoval ljudi k sebi. Medtem ko so njih, funkcionarje, ljudje spoštovali, a se jim niso približevali, saj niso imeli zaupanja vanje. Dogovorili so se torej, da so Jezusa stisnili v kot in ga vprašali ‘S kakšno oblastjo to delaš?’, saj nisi duhovnik, ne učitelj postave, nisi študiral na naših univerzah. Nič nisi!

    Jezus pa je razumno odgovoril tako, da je postavil vprašanje in jih s tem stisnil v kot, ko jih je vprašal, če je Janez Krstnik krščeval z oblastjo, ki je prihajala iz nebes, torej od Boga ali od ljudi. Matej je opisal njihovo razmišljanje. ‘Če rečemo: ”Iz nebes”, nam bo rekel: ”Zakaj mu torej niste verjeli?” Če pa rečemo: ”Od ljudi, se bojimo množice”’. In so si umili roke rekoč: ‘Ne vemo’. To je drža povprečnežev, lažnivcev vere. Ni si samo Pilat umil rok, tudi ti so si jih umili: ‘Ne vemo’. Ne vstopiti v zgodovino ljudi, ne vključiti se v reševanje problemov, ne bojevati se za delovanje dobrega, ne bojevati se za ozdravljenje tolikih ljudi, ki to potrebujejo. Boljše da ne, da se ne umažemo.

    Jezus je odgovoril s isto melodijo: ‘Potem vam tudi jaz ne povem, s kakšno oblastjo to delam’. To sta dve drži kristjanov, ki so kot mlačna voda, kristjanov brez trdnosti. Ena drža je, stisniti Boga v kot: ‘Ali mi boš to naredil ali pa ne grem več v cerkev’. In kaj bi odgovoril Jezus? ‘Pojdi, pojdi. Sam se znajdi.’

    Naslednja drža mlačnih kristjanov pa je, da si umijejo roke, kakor sta to storila emavška učenca na vstajenjsko jutro. Videla sta žene vse vesele, ker so videle Gospoda, a jim nista zaupala, ker imajo žene preveliko domišljijo in sta si ‘umila roke’. Tako sta vstopila v ‘bratovščino sv. Pilata’.

    Mnogi kristjani si ‘umivajo roke’ pred izzivi kulture, izzivi zgodovine, izzivi oseb našega časa, tudi pred najmanjšimi izzivi. Kolikokrat slišimo skopega kristjana pred osebo, ki prosi miloščino in je ne da: ‘Ne, ne, jaz ne dam, ker se potem napijejo’. Tako si umijejo roke. ‘Kaj mi mar, jaz nočem, da se napije.’ To velikokrat, velikokrat slišimo. Vendar pa sta, stisniti Boga v kot in si umiti roke, nevarni drži, saj sta, kot bi z njima izzivali Boga. Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi nas Gospod stisnil v kot. Nikoli ne bi prišli v raj. In kaj bi se zgodilo, če bi si Gospod nad nami umil roke? Revčki mi!

    To sta dve hinavski drži lepo vzgojenih. ‘Ne, to pa ne. Ne bom se vmešaval, ljudi bom postavil v kot, saj so umazanci. Glede tega si bom umil roke, saj je njihova stvar.’ Poglejmo, če je v nas kaj podobnega in izženimo ven ti drži, da napravimo prostor Gospodu, ki prihaja.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  7. Hvala says:
    13. decembra, 2021 at 17:56

    COVID-19 – KAZEN ZA GREH?
    ……………………………………………

    Težko je to reči, a bo že držalo, da je pandemija covid-19 tudi Božja kazen za greh. Kot so bile strupene kače, o katerih govori danes Božja beseda, za Izraelce, ko so se odvrnili od Boga, niso hoteli več jesti mane, ki jim jo je Bog podaril za preživetje, ampak se jim je tožilo po polnih egiptovskih loncih hrane, čeprav so bili pri Egipčanih v sužnosti. Zaradi tega je Jahve poslal nanje strupene kače, ki so jih pikale, so mnogi umrli. Rešeni so bili, ko so se spokorili, ob pogledu na visečo bronasto kačo, simbol njihovega greha, ki jim ga je po spokoritvi odpustil in odvzel Bog; v Novi zavezi pa predpodobo samega križanega Jezusa, ko je vzel nase grehe vsega sveta.

    Težko razumljivo skrivnost, je priznal sam papež Frančišek v današnjem nagovoru po prebrani Božji besedi pri maši v Domu sv. Marte v Rimu. A po svoje lahko: Jezus Kristus je moral priti na svet, da je vzel nase grehe človeštva, da bi nas odrešil, nam dal to možnost, odprl pot v raj. Tudi grehe sodobnega človeka, že prejšnjih civilizacij.

    Dr. Zvonka Zupanič Slavec je v nedeljskem pogovoru z dr. Jožetom Možino omenila, da sta tako grška kot rimska civilizacija propadli tudi zaradi epidemij. Za obe je znano, da zaradi nemoralnega življenja. Kakšnega, dobro veste …

    Podobno lahko rečemo za spolni razvrat, ki ga je deloma zaustavil aids. Ko ni bila nobena stvar v spolnosti več tabu, si je človek mislil: meni je vse dovoljeno, kdo me more ustaviti, mi kaj preprečiti, odvzeti?

    Ko sem te dni malce »pobrskal« po internetu, sem se najprej zgrozil, kaj vse ta prinaša (nič čudnega, da Cerkev in šolniki svarijo starše, naj bodo pozorni na to, kar gledajo njihovi otroci s pomočjo računalnika), ponuja kot »biznis«, je mogoče tržiti. Praktično vse. Celo duhovnost. Pravo in lažno.

    Prav šokirala me je novica, da se je kazahstanski športni bodibilder Jurij Toločko zaradi karantene (covid-19) 28. marca odpovedal načrtovani poroki s plastično lutko Margo.

    Dalje: da so v Sežani odprli prvi bordel z lutkami za seks pri nas v Sloveniji;

    da se Kitajci zabavajo s seks-lutkami z umetno inteligenco;

    da je Hrvaška »vzhajajoča destinacija za seksualni turizem«, Hrvatice pa pripravljene na vse;

    da vlada »globalno pomanjkanje kondomov«, ker je njihov največji proizvajalec na svetu malezijsko podjetje Karex Bhd zaradi epidemije ustavilo njihovo proizvodnjo;

    da so v mehiškem zasebnem živalskem vrtu novega tigrovega mladiča poimenovali po novi epidemiji;

    da …

    Zaradi tega oz. kot posledica le-tega pa nadvse »modra« ugotovitev: Sedaj ni čas za otroke!!!

    Res ni, sem se strinjal, ko sem to prebiral široko odprtih oči in ust, da je mogoče vse to. Kateri čas pa je potem? sem se vprašal. Čas komunizma ni bil, vojne za Slovenijo že tako ne, čas po njem tudi ne, ko so dekletom delodajalci ob prijavi na razpisano delovno mesto kar naročili, da toliko in toliko časa ne smejo imeti otrok, sicer adio služba!

    Ničesar ne bi rad predvideval, še manj pretil ali grozil, vendar sem se resno vprašal, ugotavljal: Ljubi Bog, nič čudnega, da si posegel vmes, da bi nas spametoval, odvrnil od lažnih malikov, vsega, kar ni vredno človeka. Omenjeni primeri so res le primeri, a dobro ilustrirajo, kaj vse si za užitek in čehljanje ušes lahko izmisli sodobni človek, ko sam misli, postane samopašni »bog«. Vidi le sebe, svoj prav, svojo neomejenost, »pravila«, ki si jih piše sam, za nič in pred nikomer ne odgovarja. Zato je morala priti preizkušnja na ta svet. Nekateri celo domnevajo, da hujša od vojne.

    Jožef Pavlič

    https://www.druzina.si/clanek/knjiga-crtic-radostnice

    Odgovori
  8. Miro says:
    13. decembra, 2021 at 15:29

    PREMAGAL JE RAKA, ČEPRAV SO MU DALI LE 15 ODSTOTKOV MOŽNOSTI ZA PREŽIVETJE – STARŠI NE DVOMIJO, DA JE TO, KAR SE JE ZGODILO, ČUDEŽ – UPAJO, DA SE BOLEZEN NE BO VRNILA NIKOLI VEČ – ZDAJ ŽELIJO UŽIVATI V SKUPNIH TRENUTKIH IN SI ODDAHNITI OD VSEGA, KAR SO PRESTALI (Aleteia)

    Wojtus Bak iz Poljske ima šele tri leta, pa ima za seboj že dolgotrajen boj z rakom. Vse se je začelo, ko je dopolnil štiri mesece.

    Tri leta negotovosti, bolečine, iskanja rešitev, izgube in vnovičnega upanja, obiskov na intenzivni negi, molitev mnogih src. Mašo za njegovo ozdravitev je naročil celo popolni neznanec, ki je Wojtusovo zgodbo zasledil na internetu, kjer je njegova družina na Facebooku odprla profil z naslovom: Wojtus Bak, mali bojevnik, ki se bori za svoje življenje.

    »Nikoli ne bom pozabila dneva, ko smo prejeli potrditev diagnoze,« se spominja njegova mama. Wojtusa so diagnosticirali z nevroplastom, malignim tumorjem četrte stopnje leve nadledvične žleze z metastazami na jetrih, bezgavkah in mozgu. Napovedali so mu le 15 odstotkov možnosti za okrevanje.

    Wojtus (poljsko ime Wojciech, ljubkovalno Wojtus, pomeni srečen bojevnik) je prestal tri težke operacije, ki sta jim sledili izčrpavajoča kemo- in imunoterapija. Nazadnje pa se mu je le uspelo postaviti na noge.

    Več o tej navdihujoči zgodbi na:
    https://si.aleteia.org/2021/12/13/premagal-je-raka-ceprav-so-mu-dali-le-15-odstotkov-moznosti-za-prezivetje/

    Božje usmiljenje, neizčrpni vir čudežev, zaupamo vate!

    Odgovori
  9. Miro says:
    13. decembra, 2021 at 11:53

    IZ VATIKANA ZELENA LUČ ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA BEATIFIKACIJO IN KANONIZACIJO MAGDALENE GORNIK

    Apostolska nunciatura v Sloveniji je ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta seznanila, da je Kongregacija za svetnike 23. novembra izdala dovoljenje, s katerim lahko nadškofija začne uradni postopek za beatifikacijo in kanonizacijo Božje služabnice Magdalene Gornik.

    V prihodnjih tednih se bo lahko v skladu s cerkvenimi predpisi začel postopek za beatifikacijo. V pripravljalnem obdobju zanj je moral postulator duhovnik Franci Petrič zbrati vso dokumentacijo, stališča in mnenja o Magdaleni Gornik ter posebej predstaviti kongregaciji za svetnike njen današnji sloves svetosti.

    »Vesela novica za tretjo adventno nedeljo, nedeljo veselja: Z dovoljenjem Kongregacije za svetnike z dne 23. novembra 2021 bomo v nadškofiji Ljubljana lahko v prihodnjih dneh začeli uradni postopek za beatifikacijo in kanonizacijo Magdalene Gornik v skladu s cerkvenimi predpisi! Uresničuje se njena napoved, da bo čez šest rodov delila milosti. Zato se ji radi priporočajmo in uslišanja tudi sporočimo na nadškofijo. Ter romajmo na njen grob in v njej ljubo cerkev Marije Snežne na Gori.

    “Vsemogočni Bog, Oče luči, od tebe prihaja vsak dober dar. Svojo služabnico Magdaleno Gornik si obdaril s čudovitimi darovi mističnih milosti in bogoljubnega življenja. Usliši naše molitve in poveličaj jo, da bo pred vesoljno Cerkvijo prišteta k zveličanim. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.”,« je na Facebooku zapisal Franci Petrič.

    https://radio.ognjisce.si/sl/245/novice/34154/iz-vatikana-zelena-luc-za-zacetek-postopka-za-beatifikacijo-in-kanonizacijo-magdalene-gornik.htm

    Odgovori
  10. Miro says:
    13. decembra, 2021 at 9:35

    PAPEŽ FRANČIŠEK: KAJ NAJ KONKRETNO STORIMO V PRIPRAVI NA BOŽIČ

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! EVANGELIJ DANAŠNJEGA BOGOSLUŽJA TRETJE ADVENTNE NEDELJE, NAM PREDSTAVI RAZLIČNE SKUPINE LJUDI, – MNOŽICO, CESTNINARJE IN VOJAKE – KI SE JIH JE DOTAKNILO PRIDIGANJE JANEZA KRSTNIKA IN ZATO SO GA VPRAŠALI: »KAJ NAJ TOREJ STORIMO?« (Lk 3,10).

    S temi besedami je papež Frančišek na včerajšnjo 3. adventno nedeljo začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

    »Kaj naj torej storimo?« To je vprašanje, ki mu ga zastavijo. Zaustavimo se pri tem vprašanju. To ne izhaja iz čuta za dolžnost. Ampak zato, ker se je srca dotaknil Gospod. Navdušenje nad njegovim prihodom sili reči: kaj naj torej storimo? Janez pravi, da je Gospod blizu: kaj naj torej storimo? Napravimo en primer. Pomislimo, da prihaja na obisk k nam zelo draga oseba. Pričakujemo jo z veseljem in nestrpnostjo. Da bi jo sprejeli kot se gre, bomo očistili hišo, pripravili najboljše kosilo, morda tudi darilo… Skratka, lotili se bomo priprav. Tako je z Gospodom. Veselje nad njegovim prihodom v nas govori: kaj naj torej storimo? Bog pa to vprašanje povzdigne na višji nivo: kaj naj storim s svojim življenjem? K čemu sem poklican? Kaj me bo uresničilo?

    ODKRIJ, KDO SI IN LOTI SE URESNIČEVANJA SANJ

    S tem ko nam predlaga to vprašanje, nas evangelij spomni na pomembno stvar. Življenje ima za nas neko nalogo. Življenje ni brez smisla. Ni nam bilo zaupano kar tako. Ne! Gre za dar, ki nam ga Gospod izroča rekoč: odkrij, kdo si in loti se uresničevanja sanj, kar je tvoje življenje! Vsakdo med nami je poslanstvo, ki ga je treba uresničiti. Tako se ne bojimo vprašati Gospoda: kaj naj torej storim? Pogosto mu ponovimo to vprašanje. To se ponovi tudi v Svetem pismu. V Apostolskih delih je nekatere osebe, potem ko so poslušale Petra, ki je oznanjal Jezusovo vstajenje, do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Kaj naj storimo?« (Apd 2,37). Vprašajmo se tudi mi: kaj je dobro, da storim zase in za brate? Kako lahko prispevam k dobremu Cerkve, družbe? Adventni čas je ravno za to, da se ustavimo in se vprašamo, kako naj se pripravimo za Božič. Prezaposleni smo s številnimi pripravami, z darili in stvarmi, ki minejo, a kljub temu se vprašajmo, kaj naj storimo za Jezusa ter za druge? Kaj moramo storiti?

    VERA SE UDEJANJA V KONKRETNEM ŽIVLJENJU

    Vprašanju: »Kaj naj torej storimo?«, sledijo v evangeliju odgovori Janeza Krstnika, ki so različni glede na skupino. Janez namreč priporoča tistemu, ki ima dve suknji, naj eno da tistemu, ki nima nobene. Cestninarjem, ki pobirajo davke, pravi: »Ne terjajte nič več, kakor vam je določeno« (Lk 3,13) in vojakom: »Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte« (v. 14). Vsakemu je namenjena točno določena beseda, ki se tiče realnega stanja njegovega življenja. To nam torej ponuja dragocen poduk: vera se udejanja v konkretnem življenju. Ni neka odmišljena teorija, neka posplošena teorija, ne! Vera se dotakne mesa in spremeni življenje vsakega. Pomislimo na konkretnost svoje vere. Moja vera je nekaj abstraktnega ali je konkretna? Z njo grem naprej v služenju drugim, njihovi pomoči?

    LOTIMO SE KONKRETNE, ČETUDI MAJHNE NALOGE

    In za zaključek se vprašajmo: kaj konkretnega lahko storim? V teh dneh, ko se približujemo Božiču, kako naj napravim svoj delež? Lotimo se konkretne, četudi majhne naloge, ki je prilagojena naši situaciji življenja in jo nadaljujmo, da se tako pripravimo na letošnji Božič. Na primer: lahko telefoniram tisti osebi, ki je sama, obiščem tistega ostarelega ali onega bolnika, naredim nekaj, da postrežem revnemu ali pomoči potrebnemu. In še: morda je kakšno odpuščanje, ki ga moram prositi ali pa podeliti, kakšno situacijo razčistiti, dolg poravnati. Morda sem zanemarjal molitev in po dolgem obdobju je čas, da se približam Gospodovemu odpuščanju, je v nagovoru še poudaril sveti oče.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-12/papez-francisek-kaj-naj-konkretno-storimo-v-pripravi-na-bozic.html

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja