Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.001 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    MISEL O SVETI EVHARISTIJI

    EVHARISTIJA NAM NUDI BOŽJI PAŠNIK, KI JE TAKO UTRJEN, DA SVET, MESO IN
    HUDI DUH NE MOREJO NIČ ZOPER NAS. (sv. Albert Veliki)

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  2. Miro says:

    Nadaljevanje članka o EVHARISTIJI (tretji del), Ángel García Ibáñez

    POGOJI ZA PREJEM SVETEGA OBHAJILA

    PRIPRAVLJENOST DUŠE

    Da bi vredno prejeli obhajilo, je potrebno biti v stanju božje milosti. »Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa« (1 Kor 11,27-29). Zato, tudi če se zdi še tako skesan, ne sme nihče pristopiti k sveti evharistiji, če ima na vesti smrtni greh in ni najprej prejel zakramenta spovedi (prim. Katekizem, 1385).

    Da bi bilo obhajilo plodovito, je poleg stanja milosti potrebno tudi resno prizadevanje, da bi Gospoda prejeli s čim večjo možno pobožnostjo: priprava (bližnja in daljna); zbranost; dejanja ljubezni in zadoščevanja, češčenja, ponižnosti, zahvale itd.

    PRIPRAVLJENOST TELESA

    Notranja drža češčenja do svete evharistije se mora odsevati tudi v telesni pripravljenosti. Cerkev zapoveduje post. Za vernike latinskega obreda sestoji post v tem, da se eno uro pred obhajilom vzdržijo kakršnega koli uživanja hrane in pijače (razen vode in zdravil).[11] Poskrbeti je treba tudi za snažnost telesa, za primeren način oblačenja ter za kretnje in dejanja, ki izražajo spoštovanje in ljubezen do Gospoda, navzočega v najsvetejšem zakramentu (prim. Katekizem, 1387).

    Tradicionalni način prejemanja svetega obhajila v latinskem obredu — ki je sad vere, ljubezni in večstoletne pobožnosti Cerkve — je kleče in na usta. Razlogi, ki so privedli do te pobožne in starodavne navade, so še vedno popolnoma veljavni. Obhajilo se lahko prejme tudi stoje; v nekaterih škofijah sveta je dovoljeno — nikdar pa zapovedano — prejemati obhajilo na roko.[12]

    POTREBNA STAROST IN PRIPRAVA NA PREJEM OBHAJILA

    Zapoved prejemanja obhajila obvezuje vernike od dosežene dobe razsodnosti naprej. Prav je, da so otroci deležni zelo dobre priprave na prvo sveto obhajilo in da se s tem ne odlaša: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je božje kraljestvo« (Mr 10,14).[13]

    Da bi otrok lahko prejel prvo obhajilo, je potrebno, da glede na svoje zmožnosti pozna glavne skrivnosti vere in da zna razločevati med evharističnim Kruhom in navadim kruhom. »Zlasti starši in njihovi namestniki ter župniki so dolžni poskrbeti, da se bodo otroci, ko pridejo k pameti, na potreben način pripravili in čimprej po predhodni zakramentalni spovedi nahranili s to nebeško jedjo.«[14]

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-21-evharistija-3/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  3. Miro says:

    »PAZÍTE VENDAR, KAKO POSLUŠATE! KDOR NAMREČ IMA, SE MU BO DALO,
    IN KDOR NIMA, SE MU BO VZELO TUDI TO, KAR SE MU ZDI, DA IMA.« (Lk 8,18)

    DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  4. Miro says:

    SV. FAVSTINA KOWALSKA O BOŽJI VOLJI

    RAZUMELA SEM, DA VSAKRŠNO PRIZADEVANJE ZA POPOLNOST IN VSA SVETOST [TEMELJI] NA URESNIČEVANJU BOŽJE VOLJE. POPOLNO URESNIČEVANJE BOŽJE VOLJE JE DOZORELOST V SVETOSTI, TU NI PROSTORA ZA DVOM. PREJETI BOŽJE RAZSVETLJENJE, SPOZNATI, KAJ BOG OD NAS ZAHTEVA, A TEGA NE STORITI, TO JE …

    Več o tem v njenem Dnevniku (odlomek št. 666):
    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

  5. Miro says:

    BOŽJA BESEDA: KO BI GOVORIL ČLOVEŠKE IN ANGELSKE JEZIKE, LJUBEZNI PA BI NE IMEL,
    SEM POSTAL BRNEČ BRON ALI ZVENEČE CIMBALE. (1 Kor 13,1)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1438&t=5#Ljubezen

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  6. Miro says:

    BOG JE RES PONIŽEN

    V BOGU SE MI ZDITA DVE STVARI ČUDOVITI; NJEGOVA DOBROTA IN NJEGOVA PONIŽNOST. NJEGOVA LJUBEZEN IN NJEGOVA PONIŽNOST STA IZREDNI IN ZBUJATA POZORNOST. BOG JE RESNIČNO PONIŽEN; PRIHAJA Z NEBA IN UPORABLJA TAKO SLABOTNO IN NEPOPOLNO ORODJE; KAKOR SMO ME. PONIŽA SE IN MILOSTNO DELUJE PO NAS. ALI NI TO ČUDOVITO? (misel sv. Matere Terezije)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
    Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  7. janez says:

    SMISEL ŽIVLJENJA JE PRIHOD BOŽJEGA KRALJESTVA MED NAS

    Smisel življenja je v tem, da se ponovno med nami vsemi vzpostavi Božje kraljestvo Usmiljenja, Dobrote, Ljubezni, Sočutja in medsebojne Pomoči na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Bog prihaja med nas. Bog je prišel na svet zato, da nas odreši in da nam pomaga. Čeprav se morda zdi, da danes prevladuje nasilje v svetu, kjer divjajo vojne in so nemiri, je resnica ta, da bolj ko deluje in je močnejša sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni bolj učinkovita je, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča Božja Ljubezen in Milost za vse ljudi. Ker vsi potrebujemo Božji Mir in Božjo Ljubezen. To velja tudi za ateiste, ki pravijo da ne verujejo. Zakaj Bog Ljubi vse ljudi brez izjem, saj drugače ne more. Pomaga nam in nam odpušča, ko ga prosimo. Uči nas, da smo dobri in ljubeči med seboj. Da si pomagamo in služimo drug drugemu. Vabi nas vse, da pridemo k Njemu, ki je Naš Oče. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen. Božje kraljestvo je tam, kjer se ljudje ljubijo, si pomagajo in živijo po Evangeliju in spolnjujejo Božjo Voljo. Boga pa ni tam, kjer se ljudje sovražijo in delajo hudobijo med seboj. Sveti Duh, ti, ki si luč in Tolažnik, pridi in vodi mojo in našo današnjo molitev. Daj mi spoznati lepoto in globočino Božje ljubezni. V srce mi vlij Božji mir in mi ga pomagaj širiti okrog sebe. »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci.« (Mt 5,9) Pomagaj nam Gospod, da bomo vedno prinašali kot apostoli Luč Odrešitve, Ljubezni in Usmiljenja med ljudi in bili dobri ljudje in dobri kristjani ter prispevali k boljšemu svetu! Naj vedno spolnjujem Tvojo Voljo in ne svojo človeško voljo.

    Poglavitna dolžnost kristjana ni v tem, da je popoln, niti ni v tem, da reši vse probleme ali uspe v vsem, temveč da je v miru, spokojen, ampak da je dober, usmiljen, da rad zastonj daje drugim kar je zastonj prejel od Boga in da ima rad druge ljudi in da rad samaritansko pomaga. Ko pomagamo drugim pomagamo sebi in smo podobni Jezusu. »Pravzaprav je naša edina moralna dolžnost, da si spet izborimo prostranstvo notranjega miru in nenehno poglabljamo svoj mir, da bo lahko iz nas prehajal tudi na druge. Ko bo v ljudeh več sočutja, strpnosti, ljubeznivosti, dobrote in notranjega miru, bo začelo plahneti tudi razburjenje v zunanjem svetu.« Bolj kot je svet v krizi, bolj je pomembno, da je naše srce v miru«. Če je naše srce polno miru in zaupanja, se bomo naslonili na Gospoda in lahko bomo našli prave odgovore na svoje težave. Poiskali bom o odgtovore na naša iskanja in probleme, ki nas stiskajo. Na vprašanja, s katerimi bomo soočeni, bomo našli konstruktivne odgovore, naše odločitve bo vodila ljubezen in modrost, ki prihaja iz Boga. Ko prosimo in molimo, in je to v skladu z Božjo Voljo Ljubezni in Dobrote, nam bo Bog poslal Duha Tolažnika, da nam pomaga in nas navdihne in privzdigne, da bomo skupaj z Njim delovno in aktivno rešili probleme, preizkušnje in težave. Če pa pasivno in nemočno dopustimo, da v našem srcu ni Vere v Boga, da v srcu prevladata nemir in strah, egocentrizem in egoizem, močno tvegamo, da se bomo na dogodke, ki jih živimo, odzvali slabo: z begom, agresijo, zaprtostjo, nasiljem, z otopelostjo in brezvoljnostjo. Ničesar ne bomo želeli spremeniti in pokreniti zase ker bomo nemočno obtičali in ne bomo verjeli, da se nič ne da storiti, čeprav je Jezus pri nas in v nas. Če bomo prizadeti in impulzivni pa bomo brez Božjega Vodstva sprejeli prenagljene odločitve, ki ne bodo prinesle nikakršne rešitve, nasprotno, celo okrepile bodo slabo, namesto da bi ga ošibile. »V mirovanju in zaupanju v Boga ter v molitvi in pravičnem Življenju je vaša moč.« V Veri v Jezusa in v dejavni Molitvi in Prošnji za Pomoč in Usmiljenje je naša Rešitev in Odrešitev, ki nam bo pomagala, da se bo spet vse uredilo. Bog nam je dal pamet, talente, zmožnosti in moč, da z Božjim Vodstvom in Božjim Blagoslovom ukrepamo in naredimo tisto, kar je treba. Prosimo Boga za Poduk in Vodstvo! Brez Boga pa ne moremo sami storiti iz svojih človeških Moči NIČ. Še las nam ne zraste na glavi brez Boga. BOG nam je dal svobodno Voljo, vendar je prav, da spoznamo in iuresničujemo Božjo Voljo. V Bogu premoremo vse, ki nam daje MOČ. Ljubite Boga in Ljudi in se mu zahvaljujte, ker dejavna in nesebična Ljubezen je Najvišja Božja Zapoved!

    Molitev
    Izročimo se Mariji, Kraljici miru: Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj. Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen. Blagoslovi in varuje naj nas vsemogočni in usmiljeni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

    Emanuel, Jacques Phillipe

  8. Miro says:

    BOŽJA BESEDA: OTROCI, NE LJUBIMO Z BESEDO, TUDI NE Z JEZIKOM,
    AMPAK V DEJANJU IN RESNICI. (1 Jn 3,18)

    Več tovrstnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1438&t=5#Ljubezen

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    • Miro says:

      KRISTUSOVA PONIŽNOST

      ČUDOVITO JE GLEDATI KRISTUSOVO PONIŽNOST. TO PONIŽNOST LAHKO VIDIMO V JASLICAH, NA BEGU V EGIPT, V SKRITEM ŽIVLJENJU, V NEZMOŽNOSTI, KER NI MOGEL OMEHČATI LJUDI, DA BI GA RAZUMELI, V ZAPUŠČENOSTI OD SVOJIH APOSTOLOV, V MRŽNJI JUDOV, V STRAŠNIH MUKAH SVOJEGA TRPLJENJA, V SMRTI IN ZDAJ V NENEHNEM STANJU PONIŽNOSTI V TABERNAKLJU, KJER JE SAMEGA SEBE SKRČIL V TAKO MAJHEN KOŠČEK KRUHA, DA GA MORE DUHOVNIK DRŽATI Z DVEMA PRSTOMA. (misel sv. Matere Terezije)

      Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
      Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

  9. janez says:

    Razne plemenite misli dobrih ljudi o pomoči trpečim in ubogim

    Misijonarke Ljubezni Matere Terezije
    1) Srce, najgloblje jedro Misijonark ljubezni je: žeja Jezusovega Srca, ki se skriva v ubogem. To je vir vseh pogledov na življenje Misijonark ljubezni … Družbo lahko drži v življenju le Jezusova žeja; sposobnost poslušati jo, jo čutiti in ji odgovoriti z vsem svojim bitjem. Poslušajte Jezusovo žejo. Storite, da za vsakega od vas postane »Beseda življenja«, kot je napisal sveti oče v enem od svojih pisem. Moji ubogi v najnižjih slojih sveta so kakor trpeči Kristus. V njih Božji Sin živi in umira; po njih nam Bog odkriva svoj pravi obraz. Recite jim, da nismo tu za delo, ampak za Jezusa. Vse, kar delamo, je za Njega. Služimo Jezusu v ubogih: skrbimo Zanj, Ga hranimo, Ga oblačimo, Ga obiskujemo, Ga tolažimo v ubogih, zapuščenih, bolnih, v sirotah in umirajočih. Toda vse, kar delamo: naše molitve, naše delo, naše trpljenje – vse za Jezusa. Naše življenje ne pozna drugih razlogov, drugih utemeljitev. Tega večina ljudi ne uspe razumeti: jaz sem na uslugo Jezusu štiriindvajset ur na dan; karkoli delam, je zanj.
    (Mati Terezija)

    2) Potrebna je globoka vera, da vidimo Kristusa v strtem telesu in umazanih oblekah, pod katerimi je skrit najlepši med človeškimi sinovi. Potrebne so nam Kristusove roke, da se dotikamo teh teles, ranjenih z bolečino in trpljenjem. Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.
    (Mati Terezija)

    3) Prišel je trenutek, da se dotaknem najpomembnejše točke služenja, točke, ki zadeva vse v Cerkvi, duhovnike in laike: služenja ubogim. Janez evangelist piše v svojem prvem pismu: »Ljubezen spoznamo po tem, da je on dal življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,16-18). Jezus Kristus, čigar telo in kri se posvečujeta in ju sprejmemo in molimo kot navzoča v presvetem oltarnem zakramentu, je po cerkveni dogmi »pravi Bog in pravi človek«. Priznamo in razglašamo Jezusa za »pravega Boga« po evharističnem češčenju. Toda kako in s kakšno držo bomo konkretno pokazali našo vero v Jezusa kot »pravega človeka«? Prav s služenjem ubogim in trpečim. Tisti, ki je rekel nad kruhom: »To je moje telo«, je rekel iste besede tudi o ubogih. Izrekel jih je, ko je govoril o tem, da kar človek naredi za lačnega, žejnega, zapornika, golega, stori Njemu samemu. Ko se je povsem poistovetil z njimi, je rekel: » Jaz sem bil lačen, jaz sem bil žejen, jaz tujec, jaz nag, bolan, zaprt« (prim. Mt 25, 35 sl.). Vsakokrat, ko stojimo pred trpečo osebo, zlasti tisto, ki trpi določeno hudo preizkušnjo, bi morali slišati po ušesih vere v sebi Kristusov glas, ki nam ponavlja: »To je moje telo!«
    (brat Raniero Cantalamessa)

    4) Če te lačen človek vpraša: »Kje je Bog?«, mu daj kruha in mu reci: »Tukaj je!«
    (Mahatma Gandhi)


    5) Če hočeš kakemu človeku govoriti o Kristusu, ga moraš najprej sedemkrat nahraniti.
    (sveti Karel Boromejski)

    6) Revež je Božja beseda, je »kraj«, kjer žari Kristusov obraz!
    (brat Ignacio Laranaga)

    7) Lopov imenujemo tistega, ki nekomu odvzame del obleke. Ali ne zasluži tisti, ki ne obleče siromaka, pa bi ga lahko, prav tak naziv?
    (sv. Bazilij)

    8) Lačnemu lomi svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v svojo hišo, in to z dobro voljo. Kdor usmiljenje skazuje, naj ga z veseljem. Dokler imamo še čas, obiskujmo Kristusa, negujmo Kristusa, hranimo Kristusa, oblačimo Kristusa, sprejemajmo gostoljubno Kristusa, častimo Kristusa. Usmiljenje mu danes izkažimo po siromakih, ki se trudoma premikajo po zemlji, da nas sprejmejo v večna bivališča, ko bomo zapustili svet, v Kristusu našem Gospodu.
    (sv. Gregor Nazianški)

    9) Bodi sočuten!
    Stori vse, da bi razumel ljudi in jim pomagal. Poglobi se v njihovo trpljenje, v njihovo zapuščenost. Sestopi z griča svoje samozadostnosti v dolino, k ljudem, ki so sami in trpe, ki pogrešajo zaščito in zavetje. Ne bodi trdosrčen in neizprosen v svojih sodbah. Bodi blag in skušaj razumeti neizrekljivo hrepenenje človeka po sreči, ki se včasih kaže v norih poželenjih. Tedaj boš tudi sam srečen. Takrat boš tudi ti v svoji samoti in šibkosti doživel čudovite trenutke, ki te bodo dvignili iz utečenih kolesnic vsakdanjosti. Tvoje srce bo zmoglo sprejeti in objeti vse ljudi.
    (Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim.)

    BITI KAKOR TI GOSPOD JEZUS

    TI SVETI BOG, sonce sveta,
    rad bi bil kakor Ti,
    usmiljen in pravičen,
    nežen in močan,
    poln naklonjenosti in Resnice,
    poln ljubezni in prizanašanja.
    Zato Te prosim,
    zasveti v mojih očeh,
    razlij se čez moje ustnice,
    pokaži se v mojih dejanjih,
    zrcali se v mojih mislih,
    prikaži se v vsem mojem bitju.
    Naj bom danes sonce,
    v katerem Ti vzhajaš čez ves svet. Amen.

    Kapucin dr. Anton Rottzeter Molitve: Bog, ki mi daje dihati

  10. Miro says:

    Nadaljevanje članka o EVHARISTIJI (tretji del), Ángel García Ibáñez

    POTREBA PO SVETEM OBHAJILU

    Ko nam je Jezus obljubil evharistijo, je rekel, da ta hrana ni le koristna, temveč je potrebna: je pogoj za življenje za njegove učence. »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi« (Jn 6,53).

    Prehranjevanje je človekova potreba. In kakor naravna hrana ohranja človeka pri življenju in mu daje moči, da hodi po tem svetu, tako evharistija na podoben način ohranja v kristjanu življenje v Kristusu, ki ga je prejel pri krstu, in mu daje moči, da bi bil zvest Gospodu na zemlji, dokler ne dospe v Očetovo hišo. Cerkveni očetje so v kruhu in vodi, ki ju je angel ponudil preroku Eliju, videli prispodobo evharistije (prim. 1 Kr 19,1-8): potem ko prejme dar, izčrpani človek znova pridobi svojo moč in je zmožen izpolnjevati božje poslanstvo.

    Obhajilo zato ni nekakšen element, ki se lahko samovoljno dodaja krščanskemu življenju; ni potreben samo nekaterim vernikom, ki so posebej zavezani poslanstvu Cerkve, temveč je življenjska potreba za vse: le kdor se hrani s Kristusovim življenjem samim, lahko živi v Kristusu in širi njegov evangelij.

    Želja po prejemanju svetega obhajila mora biti vedno navzoča v kristjanih, tako kot mora stalno obstajati volja, da bi dosegli končni cilj našega življenja. Ta bolj ali manj izrecna želja po prejemu obhajila je potrebna za doseganje zveličanja.
    Poleg tega je dejanski prejem obhajila potreben zaradi cerkvene zapovedi za vse kristjane, ki so v stanju razsodnosti: »Cerkev obvezuje vernike, (…) da prejmejo evharistijo vsaj enkrat v letu, po možnosti v velikonočnem času, pripravljeni z zakramentom sprave« (Katekizem, 1389). Ta cerkvena zapoved je le minimalna zahteva, ki ni vedno zadostna za razvoj pristnega krščanskega življenja. Zaradi tega Cerkev sama »vernikom živo priporoča, da prejmejo sveto evharistijo ob nedeljah in praznikih, ali še bolj pogosto, celo vsak dan« (Katekizem, 1389).

    DELIVEC SVETEGA OBHAJILA

    Redni delivec svetega obhajila je škof, duhovnik in diakon.[7] Stalni izredni delivec je mašni strežnik (akolit).[8] Izredni delivci obhajila so lahko tudi drugi verniki, ki jih je krajevni škof pooblastil, da delijo sveto obhajilo, kadar je to potrebno iz pastoralnih razlogov in ni na razpolago duhovnik, diakon ali akolit.[9]

    »Verniki ne smejo jemati posvečenega kruha ali keliha, še manj si ga podajati iz rok v roke.«[10] V zvezi s tem predpisom je treba upoštevati, da ima obhajilo vrednost zakramentalnega znamenja; to znamenje mora nakazovati, da je evharistija božji dar človeku; zaradi tega je v običajnih okoliščinah pri deljenju evharistije treba razlikovati med delivcem, ki podeljuje Dar, ki nam ga izroča sam Kristus, in med prejemnikom, ki ga v veri in ljubezni hvaležno prejme.

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-21-evharistija-3/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja