Članki za dušo

14.958 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   24. aprila, 2020 at 17:44

   TOMAŽ KEMPČAN: »ČE MISLIŠ, DA MNOGO ZNAŠ IN DOBRO RAZUMEŠ, NE POZABI, DA JE ŠE VELIKO VEČ TEGA, ČESAR NE ZNAŠ!«

   Kolikor več in bolje znaš, toliko ostreje boš sojen, če ne boš toliko sveteje tudi živel. Nikar se torej ne prevzemaj, ako res kaj umeš in znaš, bodi marveč v strahu zaradi znanja, ki ti je dano. Če misliš, da mnogo znaš in dobro razumeš, ne pozabi, da je še veliko več tega, česar ne znaš. Ne prevzemaj se (Rim 11,20), ampak rajši priznavaj svojo nevednost. Zakaj bi se nad koga povzdigoval, ko jih je mnogo, ki so bolj učeni kakor ti, in bolj zvedeni v postavi? Če hočeš kaj koristnega znati in se učiti: se uči, da ti bo ljubo biti nepoznan in zaničevan.

   To je najvišja in najkoristnejša učenost: sebe prav poznati in prezirati. Sebe prezirati, o drugih pa vedno dobro in lepo misliti, to je velika modrost in popolnost. Ako bi tudi videl, da kdo drug očitno greši ali kaj prav hudega stori, vendar nikar ne misli, da si ti boljši, ker ne veš, kako dolgo boš dober ostal. Vsi smo slabi, a nikogar ne imej za slabšega kakor samega sebe.

   (iz knjige Hoja za Kristusom, Tomaž Kempčan)

   Odgovori
2. Janez says:

   24. aprila, 2020 at 17:14

   Kratki razmislek in nekateri predlogi za soočanje s težavami – povzeto iz medmrežja Aleteia
   1. Optimistična naravnanost in fleksibilnost spremenita vse
   Miselna fleksibilnost je sposobnost menjavanja sredstev oz. ciljev v ustreznem trenutku, da bi se izognili neuspehu, predvideli napako ali napako popravili. Skratka, gre za sposobnost uvajanja sprememb in soočenja z novostjo, kadar je ta potrebna. To ne pomeni, da se obračamo po vetru, niti da kompulzivno iščemo novosti, ampak da se spremenimo, ko začutimo, da je čas za spremembo, ko v življenju s čim nismo zadovoljni ali nam nekaj nenehno povzroča težave.

   2. Miselna fleksibilnost je odvisna od naše motivacije in čustvenega stanja
   Gre bolj za naravnanost kot za sposobnost. Najprej si je treba želeti spremeniti samega sebe, želeti si biti dovolj prožen, da bi rešili nek problem. Še bolj si je treba želeti razrešiti težavo. Uvideti, da to, da ne storimo ničesar, ali da delamo, kar smo doslej vedno delali, ni dobra rešitev. To, da poskusimo nekaj novega, pa zahteva pogum in drznost. Človek je težko fleksibilen, kadar je jezen, žalosten ali prestrašen. Vendar tudi v takšnih čustvenih stanjih lahko stremimo k fleksibilnosti in ne pustimo, da nas čustva popolnoma prevzamejo. Da bi bili fleksibilni, torej ne moremo čakati, da bomo srečni in prepričani sami vase. Ravno obratno. Ko skušamo biti fleksibilni, uživati v negotovosti in trenutkih preizkušnje, nas to vodi k odprtosti, večji gotovosti vase in k večjemu zadovoljstvu.

   3. Zdrav optimističen realizem
   Ni preprostega recepta za neizčrpen optimizem in pozitivna čustva, ki nam pomagajo, da se težav lotevamo ustvarjalno in izvirno. Hliniti optimizem ni dobra rešitev. Bolje je poskušati biti izviren, iskati drugačne odgovore na težave in vprašanja, biti pri tem ustvarjalen in s tem doseči določeno stopnjo optimizma.

   4. Moli, veruj v čudeže, zaupaj in prepusti se Njemu (dodana misel od dr. Marilyn Schlitz, predavateljice na Harvardu)
   Dovoli Bogu, da poskrbi za Tvoje življenje. Veruj v Boga in ne bodi Nejeverni Tomaž! Moli in prosi Boga za pomoč in spreobrnitev, saj brez Boga ne moremo storiti ničesar.

   Miselno fleksibilnost je pametno uporabiti le, kadar je to potrebno. Do nje nam pomagata optimizem in pogum, hkrati pa miselna fleksibilnost krepi in pomaga do optimizma in poguma za reševanje težav. V molitvah in spokoritvi prosimo Boga za Pomoč in Navdih, da bomo vedeli kaj je prav in kakšen je Božji Načrt za nas.

   https://si.aleteia.org/2018/05/25/recept-za-soocanje-s-tezavami/

   Odgovori
3. Hvala says:

   24. aprila, 2020 at 17:02

   BOŽJA BESEDA

   BOŽJA BESEDA JE :

   – OGLEDALO, KI TI POKAŽE TVOJO PRAVO NOTRANJO PODOBO

   – VSAKDANJI KRUH , KI TE NOTRANJE HRANI IN KREPI, DA NA POTI NE OMAGAŠ

   – STUDENEC ŽIVLJENJA, KI TE OČIŠČUJE IN IZVIR ŽIVE VODE, KI DAJE ŽIVLJENJE

   -SVETILKA ŽIVLJENJA, KI RAZSVETLJUJE TVOJE KORAKE, DA NA POTI NE ZABLODIŠ

   – TOLAŽBA IN POČITEK, KO OMAGUJEŠ

   – NEPRECENLJIVI ZAKLAD……………………….

   VSAKOKRAT TOREJ KO ODPREŠ SVETO PISMO ZA BRANJE IN HKRATI ODPREŠ BOŽJEMU DELOVANJU SVOJE SRCE IN SVOJ RAZUM, TI GOVORI SAM BOG IN SE TI DAJE NA RAZPOLAGO .
   BOŽJA BESEDA PA DELUJE, SE VCEPLJA V TVOJE SRCE IN GA USPOSABLJA, DA SVOBODNO ODGOVORIŠ NA BOŽJI KLIC.

   POTREBNA JE ZVESTOBA ČASU (BERI REDNO) KAKOR TUDI ZVESTOBA CILJU, KI GA ŽELIŠ DOSEČI: ISKATI BOGA IN NJEGOVO VOLJO V PISANI BESEDI.

   OSTAJAJ V DOMAČNOSTI Z GOSPODOM, BERI IN PONOVNO BERI, VZEMI SI ČAS, DA BOŽJO BESEDO NOTRANJE OSVOJIŠ (Nadškofija Maribor _Center za duhovne poklice -Skupina Samuel)

   Odgovori
   • Miro says:

     24. aprila, 2020 at 17:43

     Večkrat molimo, da bi duhovno lačni in žejni ljudje našli pot do izvira Božje besede, edinega studenca z Živo vodo, ki teče v večno življenje! O tem se je sv. Pavel izrazil z neprekosljivimi, večno zvenečimi besedami, za katere pričuje sam Sveti Duh:

     »BOŽJA BESEDA JE NAMREČ ŽIVA IN DEJAVNA, OSTREJŠA KAKOR VSAK DVOREZEN MEČ IN ZAREŽE DO LOČITVE DUŠE IN DUHA, SKLEPOV IN MOZGA TER PRESOJA VZGIBE IN MISLI SRCA« (Heb 4,12).

     Odgovori
4. Miro says:

   24. aprila, 2020 at 15:51

   V EVHARISTIJI JEZUS ŽIVI IZ LJUBEZNI DO
   NEBEŠKEGA OČETA IN DO LJUDI!

   V evharistiji vidiš samo kruh,
   toda tam je Jezus živ in resničen …
   To je velik nauk, ki te uči,
   da se ne boš nikoli ustavljal pri videzu,
   ampak boš vedno zrl bistvo stvari.
   (Pierre Duvalier)

   Evharistija je zavestno in resnično oklepanje
   Kristusa, je življenjska vključitev vanj in
   priličenje njegovi ljubezni, da bi tako
   preoblikovani in znova oživljeni
   mogli širiti ogenj ljubezni do vseh ljudi.
   (Gaetano Bonicelli)

   Jezus je prišel iz nebes, ker nas je imel rad.
   Iz ljubezni do nas se je dal krstiti. Postil
   se je, prenašal je skušnjave, trpljenje,
   žalitve in smrt. Pri zadnji večerji je dokazal
   to svojo čudovito ljubezen, ko je postavil
   presveti zakrament svojega telesa.
   (Karel Boromejski)

   Preko obhajila s Kristusovim telesom in
   krvjo človek sprejema vase ljubezen,
   s katero ga je Oče ljubil
   in mu dal križanega Sina,
   in postane deležen
   bratske ljubezni Jezusa,
   ki je dal svoje življenje.
   (Inos Biffi)

   Teologija si neprestano prizadeva za to,
   da bi razumela, kaj se je zgodilo med zadnjo
   večerjo, vendar imamo vtis, da ji prinaša ta
   del njenega prizadevanja najmanj sadov.
   Cerkev je pri sami maši, v srcu posvetitve,
   vključila klic: »Skrivnost vere.«
   (Romano Guardini)

   Zaradi evharistije
   je Cerkev znamenje in orodje
   najbolj notranje zedinjenosti z Bogom
   in edinosti celotnega človeškega rodu.
   (Dogmatična konstitucija o Cerkvi)

   Razlomljeni kruh
   je resnično in udejanjajoče
   znamenje telesa,
   visečega na lesu križa.
   Razdeljeno vino
   je resnično in udejanjajoče
   znamenje krvi,
   ki jo je on prelil za nas.
   (Giuseppe Betori)

   V evharistiji Jezus živi iz ljubezni
   do nebeškega Očeta in do ljudi.
   (Peter Julijan Eymard)

   Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   24. aprila, 2020 at 15:39

   Papeška akademija za življenje o izrednem stanju zaradi covid-19
   Nota papeške akademije za življenje o izrednem stanju zaradi covida-19 z naslovom: Pandemija in človeško bratstvo. V tem smislu Papeška akademija za življenje, ki v svojem institucionalnem poslanstvu spodbuja in podpira zavezništvo med znanostjo in etiko pri iskanju najboljšega možnega humanizma, želi prispevati svoje razmišljanje. Vnaprej zastavljen namen je postaviti nekatere značilne elemente tega položaja znotraj prenovljenega duha, ki mora gojiti družabnost in skrb za osebo.

   PANDEMIJA IN SVETOVNO BRATSTVO: Nota papeža o izrednem stanju zaradi covida-19 objavljena 30. marca 2020
   Celotno človeštvo je na preizkušnji. Pandemija covida-19 nas postavlja v dramatične težave brez primere in svetovnega obsega: dan za dnem raste njena moč destabilizacije našega življenjskega programa. Prodornost grožnje postavlja pod vprašaj očitnost dejstev, ki smo jih v našem sistemu imeli za samoumevna. Boleče doživljamo protislovje, ki si ga nikoli nismo predstavljali: da bi preživeli bolezen, se moramo osamiti drugi od drugih, a če se bomo morali naučiti živeti izolirani drug od drugega, bomo lahko ugotovili, kako bistveno je živeti z drugimi za naše življenje. Sredi naše tehnološke in menedžerske evforije smo se znašli družbeno in tehnično nepripravljeni na širjenje okužbe: s težavo smo prepoznali in sprejeli njen vpliv. In sedaj nas skrbi že samo to, kako zaustaviti njeno širjenje. Prav takšno nepripravljenost – da ne rečemo določen odpor – srečujemo v zvezi s priznavanjem naše fizične, kulturne in politične ranljivosti vpričo pojava, če upoštevamo bivanjsko destabilizacijo, ki jo povzroča. Ta destabilizacija je zunaj dosega znanosti in tehnike zdravstvenih naprav. Krivično bi bilo – in zmotno – če bi to odgovornost naprtili znanstvenikom in tehnikom. Istočasno pa je zanesljivo res, da sta globlji pogled in večja odgovornost za razmišljajoč prispevek k smislu in vrednotam humanizma enako nujna kot iskanje zdravila in cepiva. Ne samo to. Uresničevanje te globine in odgovornosti ustvarja okolje povezanosti in enotnosti, zavezništva in bratstva zaradi naše skupne človečnosti, kar nikakor ne izničuje prispevka mož in žena znanosti in vodenja, pač pa močno podpira in jasni njihovo nalogo. Njihova predanost – ki že sedaj zasluži upravičeno in čustveno hvaležnost vseh – mora iz vsega iziti okrepljena in ovrednotena. V tem smislu Papeška akademija za življenje, ki v svojem institucionalnem poslanstvu spodbuja in podpira zavezništvo med znanostjo in etiko pri iskanju najboljšega možnega humanizma, želi prispevati svoje razmišljanje. Vnaprej zastavljen namen je postaviti nekatere značilne elemente tega položaja znotraj prenovljenega duha, ki mora gojiti družabnost in skrb za osebo. Izredne okoliščine, ki danes izzivajo bratstvo humana communitas, se bodo morale na koncu spremeniti v priložnost, da bo ta duh humanizma mogel v rednih razmerah informirati institucionalno kulturo: znotraj posameznih ljudstev, v zbornosti vezi med ljudstvi.

   Solidarni v ranljivosti in omejenosti
   Pandemija najprej z nepričakovano ostrino osvetljuje negotovost, ki zaznamuje naše človeško stanje. V nekaterih predelih sveta je negotovost individualne in kolektivne eksistence vsakdanja izkušnja zaradi revščine, ki ne omogoča vsem dostopa do oskrbe, čeprav je na voljo, ali do zadostne količine hrane, ki je na svetovni ravni tudi ne manjka. V drugih predelih je napredek znanosti in tehnike področja negotovosti postopoma zmanjšal, dokler nam ni ustvaril utvare, da smo neranljivi ali da lahko za vse najdemo tehnično rešitev. Kljub vsem naporom pa pandemije, ki poteka, nismo mogli nadzorovati niti v gospodarsko in tehnološko bolj razvitih družbah, kjer je premagala zmožnosti laboratorijev in zdravstvenih ustanov. Naše optimistične napovedi o znanstveni in tehnološki moči, s katero razpolagamo, so nam morda ustvarile predstavo, da bomo sposobni preprečiti širjenje globalne epidemije teh razsežnosti, in jo spreminjale v vedno bolj oddaljeno predpostavko. Priznati moramo, da ni tako. Danes nas celo vodi misel, da se skupaj z izrednimi viri zaščite in oskrbe, ki jih kopiči naš napredek, razvijajo tudi stranski učinki krhkosti sistema, ki jih nismo dovolj nadzorovali. Vsekakor je travmatično razvidno, da nismo gospodarji svoje usode. Pa tudi znanost kaže svoje meje. Tega smo se že zavedali: njeni rezultati so vedno delni, bodisi zato, ker se – zaradi udobja ali zaradi notranjih razlogov – osredotoča na nekatere vidike resničnosti, druge pa pušča zunaj, bodisi zaradi samega statuta svojih teorij, ki pa so zasilne in začasne. V negotovosti, ki smo jo doživeli vpričo covid-19, smo z novo jasnostjo doumeli postopnost in zapletenost, ki se zahtevata od znanstvenega vedenja z zahtevami njegove metode in preverjanja. Tudi negotovost in meje našega znanja se kažejo globalne, stvarne in skupne: ni resničnih dokazov, ki bi podpirali domišljavost civilizacij in vladarstev, ki se imajo za boljša in so se sposobna izogniti preverjanju. Z roko lahko otipamo, kako tesno smo vsi povezani: še več, v svoji izpostavljenosti ranljivosti smo med seboj bolj odvisni kot v svojih učinkovitih napravah. Okužba se širi z veliko hitrostjo iz ene države v drugo; kar se zgodi enemu, postane odločilno za vse. Zaradi te povezanosti je še bolj neposredno očitno to, kar smo še vedeli, ne da bi za to ustrezno prevzeli odgovornost: tako v dobrem kot v slabem posledice naših dejanj vedno padejo tudi na druge. Nobenega posamičnega dejanja ni, ki bi ne imel družbenih posledic: velja za posamezne ljudi kakor za posamezne skupnosti, družbe in ljudstva. Nepremišljeno ali neprevidno obnašanje, ki na videz zadeva zgolj nas same, postane grožnja za vse, ki so bili izpostavljeni tveganju okužbe, morda celo ne da bi prizadel tistega, ki je to povzročil. Na ta način odkrijemo, kako je varnost enega odvisna od varnosti vseh.
   Izbruhi epidemij so gotovo stalnica v človeški zgodovini. Ne moremo pa si prikrivati značilnosti današnje grožnje, ki kaže, da zna zelo dobro prilagoditi svojo prodornost našemu današnjemu načinu življenja in obiti njegove zaščite. Upoštevati moramo učinke našega razvojnega modela, z izkoriščanjem gozdnih področij, ki so bila doslej nedotaknjena, kjer se nahajajo mikroorganizmi, ki so človeškemu imunskemu sistemu neznani, z mrežo povezav ter s hitrim in prostranim transportom. Verjetno bomo našli rešitev za to, kar nas napada sedaj. A to bomo morali storiti ob zavedanju, da ta vrsta grožnje dolgoročno zbira svojo sistemsko zmogljivost. Drugič, koristno bo, če se bomo s problemom spoprijeli z najboljšimi znanstvenimi in organizacijskimi viri, ki jih imamo: ogibati se bomo morali ideološkega poudarjanja nekega modela družbe, v katerem sovpadata rešitev in zdravje. Ne da bi ju imeli za poraz znanosti in tehnike – seveda nas bo moral vedno navduševati njun napredek, istočasno pa bomo morali ponižno živeti z njunimi omejitvami – sta bolezen in smrt globoka rana naših najdražjih in najglobljih čustev: kar pa nas ne sme prisiliti, da bi zapustili pravičnost teh čustev in prelomili te čustvene vezi. Celo kadar moramo sprejeti svojo nemoč, da bi dovršili ljubezen, ki jo nosita v sebi. Če je naše življenje vedno umrljivo, imamo upanje, da skrivnost ljubezni, v kateri prebiva, ni umrljiva.

   Od dejanske medsebojne povezanosti k hoteni solidarnosti in medsebojni pomoči
   Še nikdar nismo bili tako poklicani, da se začnemo zavedati te vzajemnosti in solidarnosti, ki je v temelju našega življenja. Zavedati se, da je vsako življenje skupno življenje, življenje drugi za druge in življenje prihaja od drugih. Viri neke skupnosti, ki človeškega življenja noče imeti samo za biološko dejstvo, so dragocena dobrina, ki odgovorno spremlja tudi vse potrebne dejavnosti za preskrbljenost. Morda smo nepremišljeno izničili to dediščino, katerega bogastvo se pokaže v trenutkih kakor je ta, ko smo hudo podcenjevali dobrine odnosov, ki jih je sposobna deliti in razdeliti v trenutkih, v katerih so čustvene vezi in skupnostni duh postavljeni na trdno preizkušnjo ravno zaradi temeljnih potreb zaščite biološkega življenja. Dva dokaj dvomljiva načina razmišljanja, ki pa sta vendarle postala zdrava pamet in oporni točki, kadar govorimo o svobodi in pravicah, sta danes postavljena pod vprašaj. Prvi je: »Moja svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega.« Pravilo, ki je že samo po sebi nevarno dvoumno in neprimerno za razumevanje resnične izkušnje in ni naključje, da ga uveljavljajo tisti, ki se dejansko nahajajo v položaju moči: naše svobode se stalno prepletajo in prekrivajo, v dobrem in v slabem. Namesto tega se bomo morali naučiti, da bomo sodelovali zaradi skupnega dobrega in premagovali težnje, ki jih lahko goji tudi epidemija: da bi v drugem videli »kužno« grožnjo, do katere je potrebno zavzeti razdaljo, in sovražnika, pred katerim se je treba zavarovati. Drugi: »Moje življenje je odvisno zgolj in izključno od mene.« Ni tako. Mi smo del človeštva in človeštvo je del nas: sprejeti moramo to odvisnost in ceniti odgovornost, ki nas napravlja udeležence in protagonisti. Nobene pravice ni, ki na drugi strani ne bi imela ustrezajoče dolžnosti: sožitje svobodnih in enakih je izborno etična tema, ne tehnična.

   Poklicani smo torej, da z novimi in globokimi čustvi priznamo, da smo zaupni drug drugemu. Kot nikdar prej se danes odnos skrbi za drugega predstavlja kot temeljni vzorec našega človeškega sobivanja. Sprememba dejanske odvisnosti v hoteno solidarnost ni avtomatska. Vendar pa že imamo različna znamenja tega prehoda k odgovornim dejanjem in bratskim obnašanjem. Posebno jasno to vidimo v predanosti zdravstvenih delavcev, ki velikodušno razdajajo vse svoje moči, včasih tudi ob tveganju za svoje zdravje in življenje, da bi ublažili trpljenje bolnih. Njihova strokovnost se širi daleč preko logike pogodbenih obveznosti. S tem izpričujejo, da je delo predvsem področje izražanja smisla in vrednot, ne pa damo »dejanj« ali »blaga« za izmenjavo za ceno. Toda to velja tudi za raziskovalce in znanstveniki, ki svoje sposobnosti stavijo v službo ljudi. Odločenost, da združijo moči in informacije, je omogočila hiter začetek sodelovanja med mrežami raziskovalnih središč na poskusnih protokolih, ki naj zagotovijo varnost in učinkovitost zdravil. Poleg njih ne smemo pozabiti na vse tiste žene in može, ki se vsak dan pozitivno in pogumno odločijo, da bodo varovali in gojili to bratstvo. To družinske matere in očetje, stari in mladi; to so ljudje, ki kljub objektivno težkim razmeram še naprej pošteno in vestno opravljajo svoje delo; to so tisoči prostovoljcev, ki niso prenehali svojega služenja; to so odgovorni v cerkvenih skupnostih, ki še naprej skrbijo za ljudi, ki so jim zaupani, tudi za ceno življenja, kakor kažejo zgodbe tolikih duhovnikov, ki so umrli zaradi covid-19.

   Na politični ravni nas sedanji položaj spodbuja k širšemu gledanju. V mednarodnih odnosih (pa tudi v odnosih med državami Evropske unije) je kratkovidna in iluzorna logika, ki skuša dati odgovore v smislu »nacionalnih interesov brez solidarnosti in medsebojne pomoči držav EU«. Brez dejanskega sodelovanja in učinkovitega usklajevanja, ki se odločno spoprimeta z neizogibnimi političnimi, trgovinskimi, ideološkimi in relacijskimi odpori, se virusi ne ustavijo. Seveda gre za zelo težke in mučne odločitve: potreben je odprt pogled in odločitve, ki ne sledijo vedno neposrednemu čutenju prebivalstva. A znotraj tako izrazito globalne dinamike odgovori, da bi bili učinkoviti, ne morejo biti omejeni znotraj lastnih ozemeljskih meja.

   Znanost, medicina in politika: socialna vez na preizkušnji
   Nedvomno bodo morale politične odločitve upoštevati znanstvena dejstva, vendar se ne bodo mogle zožiti samo na to raven. Če bi dovolili, da človeške pojave razlagamo samo na temelju kategorij empiričnih znanosti, bi to pomenilo, dajati odgovore samo na tehnični ravni. Končali bi v logiki, ki smatra biološke procese za odločilne dejavnike pri političnih odločitvah, v skladu z nevarno potjo, s katero nas je seznanila biopolitika. To tudi ni spoštljivo do razlik med kulturami, ki zdravje, bolezen, smrt in sisteme zdravljenja razlagajo tako, da jim pripisujejo pomene, ki v njihovi različnosti lahko predstavljajo bogastvo, ki ga ne smemo poenotiti po tehnično-znanstvenem razlagalnem ključu. Namesto tega je potrebna zaveza med znanostjo in humanizmom, ki ju je treba povezati in ne ločiti, še manj pa zoperstaviti. Nujne primere, kot je covid-19, premagamo predvsem s protitelesci solidarnosti. Tehnična in klinična sredstva omejevanja morajo biti vključena v obsežno in globoko iskanje skupnega dobrega, ki bo moralo nasprotovati težnjam k izbiri prednosti za privilegirane in ločevanje ranljivih glede na državljanstvo, dohodek, politiko ali starost.

   To velja sicer tudi za vse odločitve »politike zdravljenja«, vključno s tistimi, najbolj povezanimi s klinično prakso. Izredne razmere, v katerih so se znašle številne države, lahko privedejo do tega, da zdravnike prisilijo k dramatičnim in parajočim odločitvam racionalizacije omejenih virov, ki jih sočasno ni dovolj za vse. Potem ko je bilo narejeno vse, kar je mogoče na organizacijski ravni, da bi se izognili racionalizaciji, je treba na tej točki upoštevati, da odločitev ne more sloneti na različni vrednosti človeškega življenja in dostojanstva vsakega človeka, saj sta vedno enaka in neprecenljiva. Odločitev prej zadeva uporabo terapij na najboljši možni način na osnovi bolnikove potrebe, se pravi na osnovi resnosti bolezni in potrebe po zdravljenju, ter ocenjevanju kliničnih koristi, ki jih zdravljenje lahko doseže, kar zadeva prognozo. Starost ne more biti sprejeta kot edino in avtomatično merilo izbire, sicer bi lahko zapadli v diskriminatorsko držo v odnosu do starejših in krhkejših. Sicer pa je potrebno oblikovati merila, kolikor je mogoče skupna in utemeljena na argumentih, da bi se izognili samovolji in improvizaciji v izrednih razmerah, kakor nas je naučila medicina katastrof. Seveda moramo poudariti: racioniranje mora biti zadnja možnost. Iskanje kolikor je mogoče enakovrednih terapij, delitev zalog, premestitev bolnikov so alternative, ki jih je treba pozorno presoditi v logiki pravičnosti. Tudi ustvarjalnost je v neugodnih okoliščinah predlagala rešitve, ki so omogočile spoprijem s potrebami, kot uporabo enega ventilatorja za več bolnikov. V nobenem primeru ne smemo nikoli zapustiti bolnega človeka, tudi kadar ni več na voljo nobenega zdravljenja: paliativna oskrba, zdravljenje bolečine in spremljanje so zahteve, ki jih ne smemo nikoli opustiti.

   Tudi na področju javnega zdravstva nam izkušnja, ki jo doživljamo, veleva resno preverjanje, čeprav ga bomo lahko opravili šele v prihodnosti, v manj razburjenih časih. Zadeva uravnoteženost med preventivnim in terapevtskim pristopom, med medicino posameznika in kolektivno razsežnostjo (glede na tesno povezavo med osebnimi pravicami in javnim zdravjem). Gre za vprašanja, ki pripadajo globljemu problemu, ki zadeva cilje, ki si jih medicina lahko vnaprej določi, ob splošnem upoštevanju čuta za zdravje znotraj družbenega življenja z vsemi razsežnostmi, ki so zanj značilne kot sta izobrazba in skrb za okolje. Zaslutimo rodovitnost globalne perspektive bioetike, ki upošteva mnogovrstnost dimenzij, ki so v igri, in svetovni obseg problemov, in ki presega individualistično omejevalno gledanje na tematike, ki zadevajo človeško življenje, zdravje in zdravljenje. Nevarnost globalne epidemije v logiki odgovornosti zahteva oblikovanje globalnega usklajevanja zdravstvenih sistemov. Zavedati se moramo, da stopnjo neprepustnosti določa najšibkejši člen, kar zadeva hitrost diagnoze, hitrost odziva z sorazmernimi ukrepi za omejevanje, ustrezne strukture, sistem registracije in izmenjave informacij in podatkov. Potrebno je tudi, da je oblast, ki na izredne razmere lahko gleda s celostnim pogledom, sprejema odločitve in organizira komuniciranje, sprejeta kot oporna točka, da bi se izognili zmedi, ki je posledica komunikacijske nevihte, ki izbruhne zaradi negotovosti podatkov in razdrobljenosti novic.

   Obveznost varovanja šibkih: evangeljska vera na preizkušnji
   Po tem scenariju je posebno pozornost treba posvetiti tistim, ki so najbolj krhki, mislimo predvsem na starejše in prizadete. Ob enakih pogojih se smrtonosnost epidemije razlikuje glede na položaj prizadetih držav – in znotraj vsake države – glede na razpoložljive vire, kakovost in organiziranost zdravstvenega sistema, življenjske pogoje prebivalstva, sposobnost spoznanja in razumevanja značilnosti pojava in razlage informacij. Veliko bolj bodo umirali tam, kjer že v vsakdanjem življenju ljudi ni zagotovljena preprosta osnovna zdravstvena oskrba. Tudi zadnji razmislek, o večji kazni, s katero se soočajo najbolj krhki, nas spodbuja k veliki pozornosti glede tega, kako govorimo o Božjem delovanju v teh zgodovinskih okoliščinah. Trpljenja, ki ga doživlja človeštvo, ne moremo razlagati v grobem vzorcu, ki vzpostavlja ujemanje med »oškodovanim božjim veličastvom« in božjimi »svetimi povračilnimi ukrepi«. Že zgolj dejstvo, da bi bili kaznovani najšibkejši, tisti torej, ki so Njemu najbolj pri srcu in s katerimi se istoveti (Mt 25,40-45), tak pogled postavlja na laž. Poslušanje Svetega pisma in Jezusovo izpolnjevanje obljube kaže, da se biti na strani življenja, kakor nas to uči Bog, oblikuje v humanih dejanjih za drugega. Dejanjih, ki jih, kot smo videli, ne manjka v sedanjem trenutku. Vsaka oblika skrbi, vsak izraz dobrohotnosti je zmaga Vstalega. Kristjani so odgovorni, da o tem pričujejo. Vedno in za vse. V tej stiski, na primer, ne smemo pozabiti na druge nesreče, ki prizadevajo najbolj krhke kot begunce in migrante ali tista ljudstva, ki jih še naprej bičajo spopadi, vojna in lakota.

   Prosilna molitev k Bogu
   Kjer evangeljska bližina naleti na fizično mejo ali na sovražno nasprotovanje, prošnja – utemeljena v Križanem – ohranja svojo nezaustavljivo in odločilno moč, tudi kadar se zdi, da ljudstvo ni na ravni Božjega blagoslova (2 Mz 32,9-13). Ta prošnji krik vernega ljudstva je prostor, kjer se lahko spoprimemo s tragično skrivnostjo smrti – strah pred njo danes zaznamuje življenje vseh nas. V Kristusovem križu si lahko zamišljamo človekovo bivanje kot veliki prehod: lupina našega bivanja je kot buba, ki pričakuje osvoboditev metulja. Sveti Pavel pravi, da vse stvarstvo živi »porodne bolečine«. V tej luči moramo razumeti pomen molitve. Kot prošnjo za vsakega in za vse tiste, ki so se znašli v trpljenju, ki ga je nosil tudi Jezus, ko se je solidariziral z nami, in kot trenutek, v katerem se moramo od Njega naučiti, kako naj ga živimo v zaupanju v Očeta. Ta dialog z Bogom postane tudi izvir, da lahko zaupamo tudi ljudem. Tukaj črpamo notranjo moč za sprejemanje vse svoje odgovornosti in postanemo pripravljeni na spreobrnjenje glede na to, glede na to, kaj nam stvarnost da razumeti od tega, kar omogoča bolj človeško sobivanje v našem svetu. Spomnimo se besede škofa v Bergamu, enem od najbolj prizadetih mest v Italiji, msgr. Francesca Beschija: »Naše molitve niso magični obrazci. Vera v Boga ne razrešuje naših problemov na magičen način, pač pa nam da notranjo moč za izpolnjevanje tiste obveznosti, ki smo jo vsi skupaj in vsak zase, na različne načine, poklicani živeti, na poseben način tisti, ki so poklicani zajeziti in premagati to zlo.«

   Tudi tisti, ki ne izpoveduje te vere, lahko v vsakem iz pričevanja tega svetovnega bratstva potegne sledi, ki kažejo proti najboljšemu delu človeškega stanja. Človeštvo, ki ne zapusti področja, na katerem se ljudje ljubijo in trudijo skupaj zaradi ljubezni do življenja kot strogo skupne dobrine, si pridobi hvaležnost vseh in je znamenje Božje ljubezni, ki je navzoča med nami. Na preizkušnji je naša krščanska dobrota in usmiljenje ter medsebojna pomoč in solidarnost ljudi.

   Papež Frančišek Papeška akademija za življenje dne 30. 3. 2020
   Vir: Vatican News

   Odgovori
6. Hvala says:

   24. aprila, 2020 at 9:14

   BOG ŽELI, DA BI BILI TAKRAT, KO MU ZAUPAMO SVOJE ŽIVLJENJE , TRDNO, POPOLNO PREPRIČANI, DA Z NAMI NE BO NIHČE RAVNAL KRIVIČNO ALI NEPOŠTENO, ČE TEGA ON NE BO DOPUSTIL V NAŠE DOBRO.

   Odgovori
7. Hvala says:

   24. aprila, 2020 at 7:40

   BOŽANSKA ZAMENJAVA

   Prvo Petrovo Pismo 2,24 pravi o JEZUSU.
   “SAM JE NA SVOJEM TELESU PONESEL NAŠE GREHE NA LES, DA BI MI GREHOM ODMRLI IN ŽIVELI ZA PRAVIČNOST. PO NJEGOVIH RANAH STE BILI OZDRAVLJENI ”

   Jezus je bil KAZNOVAN,
   da bi nam bilo ODPUŠČENO.

   Jezus je bi RANJEN ,
   da bi mi bili OZDRAVLJENI

   Jezus je postal GREH z našo GREŠNOSTJO,
   da bi mi postali PRAVIČNI
   z njegovo PRAVIČNOSTJO

   Jezus je umrl naše SMRTI,
   da bi mi z njim delili njegovo ŽIVLJENJE.

   Jezus je postal REVEN z našo REVŠČINO,
   da bi mi postali BOGATI
   z njegovim BOGASTVOM.

   Jezus je nosil našo SRAMOTO,
   da bi mi z njim delili njegovo SLAVO.

   Jezus je trpel našo ZAVRŽENOST,
   da bi mi bili SPREJETI kot Božji otroci.

   Jezus je postal PREKLETSTVO,
   da bi mi prejeli BLAGOSLOV.z knjige Blagoslov ali prekletstvo- Prince Derek)

   Če imamo Jezusa imamo res vse!.

   Odgovori
8. Miro says:

   23. aprila, 2020 at 18:55

   Prispevek o new age-u na spletni strani iskreni.net (avtorica Eva Markovič) je sicer že nekoliko starejši, a vendar še vedno zelo aktualen. Spodbuja nas h globljemu razmišljanju o tem, ali se kristjani sploh zavedamo, kaj nam v svoji neizmerni ljubezni do nas podarja naš Odrešenik Jezus Kristus!

   KRISTJANI NE RABIMO NEW AGEA, KER NAM MIR DAJE JEZUS!

   Notranji mir je v sodobnem svetu ena najbolj iskanih duhovnih dobrin. Številni, tudi kristjani, se v njegovem iskanju zatekajo k različnim new age praksam, jogi, vzhodnjaški meditaciji. A mir srca nam obljublja Jezus, česar pogosto ne znamo izkoristiti.

   »Kristjani se premalo zavedamo, da nam Jezus daje vse, kar potrebujemo,« pravi p. Jacques Philippe. Hrepenimo po miru, zaupanju, pristni ljubezni. A ker nismo imeli pravega zgleda, se ne zavedamo, da bomo vse to našli pri Bogu. P. Philippe pravi: »Mir srca je čisti Božji dar, za katerega si moramo nenehno prizadevati. Če v svoje srce prejmemo Božji mir, bomo bolj svobodni, da se prepustimo Božjemu vodstvu in njegovi milosti, ter da sprejemamo prave odločitve.«

   Bog si želi, da smo srečni in pomirjeni s svojimi odločitvami. Bog ni abstraktna in oddaljena sila, zaprta v mrakobne cerkve, ampak želi biti v našem življenju tukaj in zdaj. Na konkreten način!

   KAKŠNA JE RAZLIKA MED KRŠČANSTVOM IN NEW AGEOM?

   Jo sploh poznamo? V primerjavi z bleščečo novodobno ponudbo duhovnosti se nam krščanstvo hitro zazdi prašno in neživljenjsko. Kakšna škoda! Težava namreč ni v tem, da krščanstvo nima odgovorov, ampak da jih mnogi ljudje – tudi kristjani – ne poznamo. Vero pogosto doživljamo kot običaj ali spisek pravil, v skrivnost katerih se nikoli ne poglobimo. Ker nismo bili deležni zgleda žive vere, ki spreminja srce in življenje, si želimo »nečesa več«, zato morda poizkusimo s katero od praks, ki so nam na voljo in se nam zdijo bolj mikavne ali »učinkovitejše«: new age, vzhodnjaška meditacija, astrologija, čakre in številne druge tehnike za iskanje notranjega miru.

   Kakšna je razlika s krščanstvom? Si preprosto izberemo to, kar nam trenutno najbolj ustreza? Je cilj isti?

   »Ne,« pravi pater Jacques Philippe. »Glavna razlika med new ageom in krščanstvom je v tem, da imamo kristjani zelo oseben odnos z Bogom, ki ga vsak dan srečujemo v molitvi in evharistiji. Gre za edinstveno in vzajemno ljubezen med Bogom in mano. Bog je konkretna oseba, ki me ljubi. Zame je ta zavest neprecenljiva.«

   »V krščanstvu ne gre le za iskanje samega sebe in samoizpolnitev,« dodaja p. Philippe. »Krščanstvo nam seveda pomaga pri uresničevanju sebe, a nas hkrati vabi k podarjanju samega sebe. Vsakega kristjana zaznamujeta ljubezen do Boga in hkrati ljubezen do bližnjega. Bog si želi imeti z nami zaupen odnos, vabi nas, da se mu prepustimo. Le v resničnem zaupanju ljubečemu Bogu bomo našli resnični notranji mir.«

   (povzeto po prispevku na spletni strani iskreni.net)

   Odgovori
   • Hvala says:

     24. aprila, 2020 at 6:40

     Popolnoma resnično!
     Brez Boga človek ne more doseči miru! Jaz to osebno potrdim .

     Jezus je rekel Favstini Kowalski: “ČLOVEŠTVO NE BO DOSEGLO MIRU TAKO DOLGO, DOKLER SE Z VSEM ZAUPANJEM NE PRIPOROČI MOJEMU USMILJENJU. POVEJ RANJENIM LJUDEM , DA SE MORAJO ZATEČI K MOJEMU USMILJENEMU SRCU IN DAL JIM BOM SVOJ MIR.”

     Prepustimo se Jezusovem objemu, povejmo Mu svoje probleme, težave, stiske , …………..ON bo reševal, pomagal in dajal, odpuščal ….

     Kdo na svetu nas lahko bolj posluša in razume kot Jezus???

     Odgovori
9. Hvala says:

   23. aprila, 2020 at 17:57

   ZAUPATI GOSPODU

   Jezus je Favstini Kowalski -svetnici, dal veliko naročil za njo osebno in za vse ljudi. Ta naročila veljajo za vse večne čase, ne samo za tiste ljudi, ki so takrat v tistem času živeli, kajti Gospod je večen. Zato poslušajmo radi Jezusa, kar je naročil in naroča vsak
   dan, kajti nezaupanje Ga zelo, zelo boli.

   JEZUS JE REKEL FAVSTINI KOWALSKI :

   ” MILOSTI IZ MOJEGA USMILJENJA SE ZAJEMAJO SAMO Z ENO POSODO, TA JE—-ZAUPANJE.ČIMBOLJ OSEBA ZAUPA, TEMVEČ PREJME. OSEBE Z BREZMEJNIM ZAUPANJEM SO MI V VELIKO TOLAŽBO, SAJ VANJE PRETAKAM VSE ZAKLADE MILOSTI. VESELI ME TO, KER ŽELIJO VELIKO, SAJ JE MOJA ŽELJA DAJATI VELIKO, IN TO ZELO VELIKO. ŽALOSTI PA ME, ČE LJUDJE ŽELIJO MALO IN ZAKRKNEJO SVOJE SRCE (Dn 1578).

   JEZUS: “POVEJ JIM, DA ŠE NOBEDEN, KDOR JE KLICAL MOJE USMILJENJE, NI BIL RAZOČARAN ALI OSRAMOČEN. KDOR JE ZAUPAL V MOJO DOBROTO, MI POSEBEJ UGAJA.”(Dn 1541 ).

   JEZUS:”MOJA HČI, ALI SODIŠ, DA SI DOVOLJ NAPISALA O MOJEM USMILJENJU? TO, KAR SI NAPISALA, JE KOMAJ KAPLJICA V PRIMERJAVI Z OCEANOM. SEM SAMA LJUBEZEN IN USMILJENJE; NI STISKE, KI BI SE MOGLA MERITI Z MOJIM USMILJENJEM. NOBENA STISKA GA NE MORE IZČRPATI, KER SE V TRENUTKU PODELITVE-(MOJE USMILJENJE) POVEČA.
   KDOR ZAUPA V MOJE USMILJENJE, JE NADVSE SREČEN, KAJTI JAZ SAM SKRBIM ZANJ.”(Dn 1273).

   Kdor zaupa v Jezusovo usmiljenje je nadvse srečen , ker On sam skrbi za tistega človeka.

   Odgovori
10. Miro says:

    23. aprila, 2020 at 17:41

    BOG NAS JE USTVARIL, DA BI BILI SOUDELEŽENI PRI NJEGOVEM ŽIVLJENJU, BILI OD NJEGA LJUBLJENI IN DA BI GA LJUBILI TER PO NJEM VSE DRUGE LJUDI!

    BOŽJA BESEDA: Farizeji pa so slišali, da je saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na istem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22, 34-40).

    V zvezi z omenjenim evangeljskim odlomkom je zelo poučna naslednja razlaga papeža Frančiška: »Ta Jezusov odgovor ni samoumeven, kajti med številnimi predpisi judovske postave je bilo najpomembnejših deset zapovedi, ki jih je Bog neposredno sporočil Mojzesu kot pogoje za pogodbo zaveze z ljudstvom. Jezus pa jim hoče dati razumeti, da brez ljubezni do Boga in do bližnjega ni prave zvestobe do te zaveze z Gospodom. Lahko delaš, izpolnjuješ še toliko predpisov, a če ni ljubezni, to ni nič.

    To potrjuje drugo besedilo iz Druge Mojzesove knjige, tako imenovani zakonik zaveze, kjer je rečeno, da ni mogoče biti v zavezi z Gospodom in grdo ravnati s tistimi, ki uživajo Njegovo zaščito. Kdo so ti, ki uživajo Njegovo zaščito kot pravi Sveto pismo? To so vdova, sirota in tujec, torej osebe, ki so najbolj same in nezaščitene (prim. 2Mz 22,20-21). Z odgovorom farizejem, ki so ga spraševali, jim Jezus skuša postaviti v red njihovo religioznost, da ponovno vzpostavijo razliko med tem, kar resnično velja in tem, kar je manj pomembno. Jezus, doda: ‘Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki’ (Mt 22,40). Jezus je ravno v skladu s tem živel svoje življenje, ko je pridigal in delal to, kar resnično velja in je bistveno, torej ljubezen. Ljubezen daje zagon in rodovitnost v življenju in na poti vere. Brez ljubezni tako življenje kot vera ostaneta nerodovitna.

    To, kar Jezus predlaga v tem evangeljskem odlomku je resnično čudovit ideal, ki odgovarja na najbolj pristno željo našega srca. Saj smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili ter bili ljubljeni. Bog nas je ustvaril, da bi bili soudeleženi pri Njegovem življenju, bili od Njega ljubljeni in da bi ga ljubili ter po njem vse druge ljudi. To so ‘sanje’ Boga za človeka. Za uresničevanje tega potrebujemo njegovo milost. Potrebno je, da v sebe sprejmemo sposobnost ljubiti, ki izhaja iz Boga samega. Jezus se nam v evharistiji podarja ravno zaradi tega. V njej prejmemo njegovo Telo in njegovo Kri, torej prejmemo Jezusa v njegovem najvišjem izrazu ljubezni, ko je On daroval samega sebe Očetu za naše zveličanje.

    Sveta Devica naj nam pomaga sprejeti v naše življenje ‘največjo zapoved’ ljubezni do Boga in do bližnjega. Kajti, čeprav ga poznamo od takrat, ko smo bili otroci, se ne bomo nikoli prenehali spreobračati k njej in jo udejanjiti v različnih situacijah, v katerih se nahajamo«( iz nagovora papeža Frančiška, 29. oktobra 2017, vir: mirenski-grad.si).

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori