Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.652 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    27. aprila, 2020 at 13:08

    TOMAŽ KEMPČAN: KDO IMA HUJŠE BOJE, KAKOR KDOR SE PRIZADEVA PREMAGATI SAMEGA SEBE?

    Čim bolj je človek edin sam v sebi in preprost v svojem srcu, tem več in tem višjih reči z lahkoto spozna, ker prejema luč spoznanja od zgoraj. Čistega, preprostega in stanovitnega človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v čast božjo in se trudi, da v ničemer ne išče samega sebe. Kdo te bolj ovira in moti, kakor neukročeno nagnjenje tvojega srca? Dober in pobožen človek poprej v duhu uredi delo, ki ga mora na zunaj opravljati. Ne vleče ga delo za željami nerednega nagnjenja, ampak on naravnava delo po sodbi zdravega razuma. Kdo ima hujše boje, kakor kdor se prizadeva premagati samega sebe? In to bi moralo biti naše opravilo, premagovati same sebe; dobivati dan za dnem večjo oblast nad seboj in vedno napredovati v dobrem.

    Bodi kolikor koli popoln, brez nepopolnosti nisi nikoli, in modruj kolikor hočeš, nikdar ti ne bo vse jasno. Bolj gotova pot k Bogu je ponižno spoznavanje samega sebe, kakor pa še tako globoko in učeno razmišljanje. Ne da bi grajali vednost ali katero koli resnično znanje, ki je samo na sebi dobro in po božji volji, toda vedno sta boljša čista vest in lepo življenje. Ker se pa mnogi bolj trudijo za znanje kakor za bogoljubno življenje, zato se dostikrat motijo in obrode toliko ko nič ali le malo sadu.

    (Hoja za Kristusom, Tomaž Kempčan)

    Odgovori
    • Hvala says:
      27. aprila, 2020 at 13:36

      Vedno ponavljam: Z JEZUSOM ZMOREMO VSE, ON JE MODROST, LJUBEZEN, DOBROTA, DAJE PRAVO ŽIVLJENJE, PRI NJEM NAJDEMO VSE KAR POTREBUJEMO, TOLAŽBO , POMOČ MODROST , ……………………ZAKAJ BI ISKALI PRAVO ŽIVLJENJE DRUGJE , ČE GA ON EDINI LAHKO DA?????

      Odgovori
      • Miro says:
        27. aprila, 2020 at 15:24

        Drži zapisano, se strinjam. To lahko na kratko izrazimo tudi z besedami: JEZUS, TI SI MOJ BOG IN MOJE VSE!

        Kako pa odkriti resnični studenec z Živo vodo – Presveto Srce, kjer izvirajo vse milosti za naše življenje, odrešenje, zveličanje? Pri tem nam nedvomno najbolj pomaga živa Božja beseda, pa tudi nauk Cerkve, Device Marije, svetnikov, teologov, razlage biblicistov, misli drugih duhovnih pisateljev …, v kolikor so seveda skladne z Božjo besedo, razodetjem, naukom Cerkve.

        V sam vrh izvrstnih klasičnih duhovnih pisateljev se uvršča tudi duhovni pisatelj Tomaž Kemčan, ki nas tako rekoč z vsakim stavkom, z vsako besedo usmerja k hoji za Kristusom, ki je pot resnica in življenje. Kot je zapisal p. Ivan Platovanjak DJ, gre za knjigo, ki je bila do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja poleg evangelijev najbolj brana med katoličani. »Velja tako rekoč za peti evangelij. Samo Sveto pismo je prevedeno v več jezikov. Še vedno velja za temeljno delo krščanske duhovnosti in mnogi še danes ob njem gradijo svoje duhovno življenje. Kar je za pravoslavne kristjane Filokalija, to je za katoličane Hoja za Kristusom,« meni p. Platovnjak.

        Odgovori
    • Janez says:
      27. aprila, 2020 at 18:41

      Thomas a Kempis – De imitatione Christi’ je za Biblijo druga najbolj brana knjiga v krščanskem svetu. Tu je le kratek povzetek za pokušino, ki s svojo aktualno svežino vednoi znova navduši bralca.

      Tomaž Kempčan – Hoja za Kristusom: PRVA KNJIGA. Koristni opomini za duhovno življenje
      O posnemanju Kristusa in zaničevanju vse posvetne ničemurnosti.

      1. ‘Kdor hodi za menoj, ne hodi po temi’ (Jan 8,12), pravi Gospod. S temi besedami nas Kristus opominja, da posnemamo njegovo življenje in ravnanje, ako hočemo, da bomo v resnici razsvetljevali in da se bomo oprostili vsake slepote srca. Zato bodi naša prva skrb in naša najvišja učenost: premišljevati življenje Jezusa Kristusa.
      2. Kristusov nauk presega vse nauke svetnikov; in kdor bi imel pravega duha, bi našel v njem skrito mano. Godi se pa, da mnogi pogostoma poslušajo evangelij, a vendar imajo le malo občutja, zato ker nimajo Kristusovega duha. Kdor pa bi rad res doumel in v sebi občutil Kristusove besede, se mora truditi, da vse svoje življenje uravna po Kristusovem življenju.
      3. Kaj ti pomaga učeno razpravljanje o presveti Trojici, ako pa nimaš ponižnosti, brez katere ne moreš ugajati presveti Trojici? Zares, kdor učeno govori, zato še ni svet in pravičen; le krepostno življenje naredi človeka Bogu ljubega. Rajši naj občutim kesanje, kakor pa da znam učeno razložiti, kaj je kesanje. Ko bi znal na pamet sveto pismo in vse kar modrijani uče, kaj bi ti vse to pomagalo brez božje ljubezni in milosti? ‘Ničemurnost nad ničemurnost in vse je ničemurnost’ (Prid 1,2) razen Boga ljubiti in njemu edinemu služiti. To je najvišja modrost: svet zaničevati in nebeško kraljestvo iskati.
      4. Ničemurnost je torej, iskati minljivega bogastva in vanje zaupati. Ničemurnost je, poganjati se za časti in se visoko povzdigovati. Ničemurnost je, streči potelesni počutnosti in si želeti tega, kar se mora nazadnje hudo kaznovati. Ničemurnost je, želeti si dolgega življenja, pa premalo skrbeti za bogoljubno življenje. Ničemurnost je, gledati samo na sedanje življenje, zanemarjati pa prihodnje življenje. Ničemurnost je, ljubiti, kar mine naglo kakor blisk, ne pa hiteti tja, kjer čaka večno veselje.
      5. Spominjaj se rad pregovora: da se ‘oko ne nasiti z gledanjem in uho ne napolni s poslušanjem’ (Prid 1,8). Zato se trudi, da odtrgaš svoje srce od ljubezni do vidnih stvari in se obrneš k nevidnim rečem. Zakaj kdor se vdaja počutnosti, si omadežuje vest in milost božjo izgubi.

      16. Poglavje. Voljno prenašajmo napake drugih!

      1. Česar človek na sebi ali na drugih ne more zboljšati, mora voljno prenašati, dokler Bog drugače ne uredi. Misli si, da je tako morda bolje zate, ker se preskušaš in vadiš v potrpežljivosti, ki brez nje naše zasluženje ni veliko vredno. Vendar pa moraš zavoljo takih ovir prositi Boga, da ti pomaga in jih moreš voljno nositi. Če si koga enkrat ali dvakrat opomnil, pa te ne posluša, se nikar več z njim ne pregovarjaj, marveč vse izroči Bogu; zgodi naj se njegova volja in bodi njemu čast v vseh njegovih služabnikih, saj zna tudi hudo v dobro spremeniti.
      2. Prizadevaj si, da boš potrpežljivo prenašal napake in razne slabosti drugih; saj imaš tudi ti mnogo tega, kar morajo drugi prenašati. Ako sam ne moreš vedno tak biti, kakor bi rad, kako hočeš, da bi bili drugi vedno tebi pogodu? Radi bi, da bi bili drugi popolni, sami pa ne poboljšamo svojih napak. Hočemo, da druge strogo svare; da bi pa nas svarili, tega nočemo. Ni nam všeč, če se drugim mnogo dovoljuje; nočemo pa, da bi se nam odreklo, kadar kaj prosimo. Hočemo, da bi drugim svobodo omejevala pravila, a da bi nas bolj omejila, tega kratko malo ne trpimo. Jasno je torej, kako redko bližnjega tako sodimo kakor sami sebe.
      3. Ko bi bili vsi popolni, kaj bi pač potem še imeli od drugih trpeti za Boga? Sedaj pa je Bog tako uredil, da se učimo nositi drug drugega bremena (Gal 6,2), ker ni nihče brez napak, nihče brez težav, nihče sam sebi zadosten, nihče sam zase dovolj moder; marveč moramo drug z drugim potrpeti, med seboj se tolažiti, med seboj se podpirati, poučevati in opominjati. Koliko pa je vredna naša krepost, se najbolje pokaže v nadlogah. Nadloga namreč ne store človeka slabega, temveč le pokažejo, kakšen je.

      Toliko za pokušino. Naj nam koristi in nam pomaga v našem verskem življenju, naj nas poduhovi in prerodi in prekvasi naše duše z Jezusovimi nauki!

      Sicer pa Hvala vam Miro, da ste se spomnili na Kempčana. Poleg Biblije ga moramo redno brati vsi kristjani. Bog je tudi njemu narekoval Božje modrosti za vse nas. Amen. Janez

      Odgovori
  2. Janez says:
    27. aprila, 2020 at 10:09

    Kaj je Božja volja glede mojega življenja v Svetem Pismu, kjer nam govori Bog?

    V Svetem pismu nam Bog odgovarja
    Bog hoče, da spoznamo Njega, se z njim zbližamo, nato pa ga ljubimo in mu služimo z vso dušo in z vsem svojim srcem. (Matej 22:37, 38; Jakob 4:8) Kaj pomeni izpolnjevati Božjo voljo? To se lahko naučimo iz Jezusovega življenja in njegovih naukov. (Janez 7:16, 17) Jezus ni samo govoril o Božji volji – po njej je tudi živel. Gospod Tvoja in ne moja Volja naj se spolni, je rekel Očetu. Pravzaprav je rekel, da njegov cilj v življenju ni, »da bi delal svojo voljo, temveč voljo« tistega, ki ga je poslal. (Janez 6:38)

    Ali potrebujemo posebno znamenje, videnje ali klic, da bi vedeli, kaj je Božja volja glede nas/mene osebno?
    Božje sporočilo za človeštvo glede Božje Volje najdemo v Svetem pismu. V njem je zapisano vse, kar vsakdo od nas potrebuje, da bi bil »popolnoma usposobljen za vsako dobro delo«. (2. Timoteju 3:16, 17) Bog hoče, da med drugim uporabljamo Sveto pismo in svoj »razum«, da bi izvedeli, kakšna je Božja volja glede nas. (Rimljanom 12:1, 2; Efežanom 5:17) Vendar je tudi prav, da kristjani molimo in Boga prosimo za Božje Vodstvo in Navdih in obenem beremo Sveto pismo, kjer nam govoriu Bog.

    Ali res lahko izpolnjujem Božjo voljo?
    Seveda, saj v Svetem pismu piše: »Božje zapovedi pa niso pretežke za nas.« (1. Janezovo 5:3, Zaživi: Sveto pismo – celotna Nova zaveza) To ne pomeni, da je Božje zapovedi vedno lahko izpolnjevati. Toda koristi, ki jih boste imeli od tega, bodo odtehtale vloženi trud. Jezus je celo rekel: »Srečni tisti, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo!« (Luka 11:28)

    »Brez Vere je nemogoče biti Bogu po volji,« piše v Svetem pismu. (Hebrejcem 11:6) Vredno je omeniti, da je bil Abraham po tem, ko »je veroval v Boga«, imenovan »Božji prijatelj«. (Jakob 2:23) Tudi Jezus Kristus je poudaril, kako pomembno je verovati v Boga, če želimo biti deležni Božjega blagoslova. (Janez 14:1) Kako si torej lahko pridobimo vero, ki jo Bog išče v ljudeh, s katerimi želimo biti prijatelj? Začnemo lahko tako, da redno molimo k Bogu za navdih in podučitev Svetega Duha in preučujemo Božjo Besedo, Sveto pismo, kjer nam govori Bog, da se spovemo in očistimo svojo dušo, se udeležimo svete maše, ljubimo in odpuščamo, izkazujemo usmiljenje kot Samaritani in delamo dobra dela in služimio bližnjim. S preučevanjem si bomo pridobili »točnejše spoznanje njegove volje« in tako ugotovili, kako bi mu lahko »v vsem ugajali in spolnjevali Božjo Voljo, ki ni v nasprotju z Božjimi Nauki in Svetim pismom«. Bolj ko bomo molili k Bogu, Boga in ljudi ljubili in bolj ko bomo spoznavali Boga in v življenju udejanjali to, kar se bomo naučili o Božjih naukih in pravičnih Božjih zahtevah, močnejša bo naša vera vanj in vedno bolj nam bo blizu, če bomo sponjevali Božjo Voljo in živeli kot je živel Kristus. (Kološanom 1:9, 10)

    Molimo in prosimo Boga in Svetega Duha, da spoznamo kaj je Božja Volja za nas, da bomo vedeli kaj je prav in kaj ni prav. Gospod pridi in nas poduči, da bomo spoznali Tvojo Voljo in živeli pravično in delali, kar je ptrav v Tvojih Očeh Vsemogočni Večnio Bog. Amen.

    Addendum:
    Človek je ustvarjen za to, da Boga časti in slavi, mu služi ter tako »reši svojo dušo«, pravi sveti Ignacij, »drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. Iz tega sledi, naj človek stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih opušča toliko, kolikor ga pri tem ovirajo.«

    Ne da bi se torej spuščali v izvedbene podrobnosti procesa izbire pri svetemu Ignaciju, lahko rečemo, da sta za iskanje Božje Volje bistvena osredotočanje na Boga ter ločevanje med sredstvi in ciljem. Cilj naj bi bil vedno služenje Bogu, sredstva pa so stvar izbire – to se sicer zdi samoumevno, in vendar se pogosto zgodi, da imamo sredstvo že v mislih (šel bom na pot okrog sveta, kupil si bom motor, ali poročil se bom, poiskal si bom službo in delal, dokončal bom šolo etc.), kako pa bom dosegel cilj (služenje Bogu in ljudem), pa se bom vprašal kasneje. Naj za konec dodamo še misel, da je najbolj jasno znamenje, ki potrjuje pravilno odločitev, duhovni Božji mir in Sreča, ki se naseli v človekovi duši in kar v nas lahko položi le Bog. Bodimo pozorni na trenutke, ko si iskreno in z mirno vestjo ter spokojnostjo zadovoljen s seboj, s svojim delom, služenjem in z ljubeznijo, ki si jo izkazal bližnjemu in s tem tudi Bogu. Takrat si na pravi poti! Takrat živiš in delaš ter Veruješ v Jezusa Učenika in Odrešenika in Bog bo blagoslovil Tvoja Pota. Pojdi in z dejavno Molitvijo in Vero ter pravičnim Življenjem oznanjaj Njegov Evangelij in bodi podoben Jezusu. Amen.

    Odgovori
  3. Janez says:
    27. aprila, 2020 at 9:47

    V RAZMISLEK NEKATERE MISLI: ZAKAJ TRPLJENJE IN KAKŠEN JE SMISEL TRPLJENJA ZA KRISTJANE?

    Kaj je trpljenje? Trpljenje lahko definiramo kot posledico fizične, psihične ali duševne bolečine, ki nas prežema in je ne zmoremo sprejeti brez nelagodja in napora ali pa njena jakost zelo obremeni naše fizične, psihične in duhovne sposobnosti do nekega praga možnega sprejemanja. Posebno trpljenje povzroča strah pred bolečino, strah pred trpljenjem zaradi izgube zdravja, ljudi, ki jih imamo radi, izgube premoženja, strah pred lastno smrtjo, strah za naše otroke, strah pred brezposelnostjo, strah zaradi mobinga in stresa v službi, strah pred izgubo najbližjih ljudi, pa tudi strah pred neznanim.

    Vprašanje smisla trpljenja je eno temeljnih vprašanj, ki se vedno znova zastavljajo kristjanu in človeku. V tesni povezavi s tem vprašanjem je tudi vprašanje smisla življenja. Trpljenje je in ostaja skrivnost ali velik Misterij. Odgovor, zakaj obstaja trpljenje, je možen v tem, da je trpljenje posledica človeške hudobije, grehov, ne pa delovanja Boga. Bog lahko trpljenje le dopušča glede na Božjo Modrost in Načrt, vendar ga za človeka ne želi. Veliko trpljenja si povzročimo sami, tako telesnega, duševnega in tudi duhovnega. Slednje je najhujše, saj pomeni izgubo Boga, brezbožnost, kjer ni Božje Milosti in Ljubezni. Celo Kristus na križu se je na trenutek čutil zapuščenega od Boga, a se ga je oklenil in se daroval v naše Odrešenje. Bog od nas ne zahteva, da trpimo. Zato trpljenja ni treba iskati in/ali si ga po nepotrebnem povzročati. Iskati pa se splača Boga, saj bomo potem vsako trpljenje lažje prenašali in na določeni stopnji sploh ne bo več trpljenje, temveč Radost in Mir tistih, ki verujejo v Boga. Trpljenje ima svoj smisel, saj nas najučinkoviteje uči v Božjih lekcijah, česar se ne naučimo brez trpljenja, nas prečiščuje, nas dela ponižne, nam da Božjo lekcijo in nas spokori, da se spreobrnemo. Končni rezultat trpljenja je lahko naše Človeško Odrešenje. Trpljenje lahko prenesemo in sprejmemo le z Božjo Milostjo, kar pa ni mogoče brez naše iskrene želje, zavestne volje in odločitve za to. Komur je dano, pa lahko prispeva svoje trpljenje za odrešitev ne le sebe, temveč tudi drugih. Sprejemanje trpljenja in odpuščanje povzročiteljem trpljenja je posebne vrednosti. Z globoko vero in zaupanjem, da tudi za nas velja povabilo, naj si zadenemo križ na rame in ga nosimo za Jezusom in da nam bo pomagal nositi breme, lahko naše trpljenje pridružimo Kristusovemu trpljenju. Pot h Kristusu je naporna in strma in ne gre brez naše vztrajnosti, žrtvovanja in trpljenja, ki je pot do Jezusa in naše sreče. Trpljenje pa lahko tudi darujemo za plemenite in dobre namene, kot so reševanje živih in pokojnih duš, za svojo dušo, za duhovnike, bolnike, otroke, invalide, vojne žrtve, nasilno umrle in za druge ljudi. S tem, ko osmišljamo trpljenje, prenavljamo svojo dušo, se očiščujemo, s spreminjanjem sebe pa spreminjamo tudi svet okoli nas. Tako npr. prosi Faustina Kowalska: »Vsa se želim spremeniti v tvoje usmiljenje, da bi bila živi odsev tebe, o Gospod.« Deklici Magdaleni Gornik je bilo razodeto: »Ko boš morala kaj potrpeti, prenesi to potrpežljivo in daruj svoje bolečine Bogu. Misli na Jezusa in njegovo trpljenje.«

    Večja kot je naša ljubezen do Boga in drugih ljudi, večja je vrednost našega trpljenja. Bolj čista in brez grehov ko je naša duša, večja je tedaj vrednost darovanega trpljenja. Bolj vdano in potrpežljivo kot ga nosimo, lažje ga bomo prenašali, saj nas bo Mati Božja ko jo prosimo, nesla preko najtežjih delov in ovir te poti. Vrednost ima prav vsako trpljenje, tako fizično, duševno in duhovno, ne glede na njegovo jakost, količino, pa tudi delo ‒ vse, kar je sprejeto in darovano z ljubeznijo. Trpljenje pa lahko vdano sprejema le duhovno vztrajen in močan človek, zato si je treba za to prizadevati. Trpeči človek, ki sprejme trpljenje, lahko to preobrazi v zdravilno moč za svojo dušo in kot krščanski svetilnik sije ljudem okoli sebe, da se lahko orientirajo in najdejo v sebi moč za nadaljevanje svojega življenja. Sprejemanje trpljenja in zdravljenje ran, pa lahko izhaja le iz notranje moči, potrpežljivosti, vdanosti v Božjo Voljo, iz najglobljih kamric dobrega srca, od tam, kjer se skriva tisto, kar nam je vsem položeno v dušo in srce. Človek, ukoreninjen v Kristusu, je bolj odprt za sprejemanje trpljenja. V trpljenju človek odkrije neslutene notranje sposobnosti ‒ tako nam pričajo tisti, ki so trpeli. Če so trpljenje osmišljali, je bil ta doprinos lahko ploden za človekov socialni, osebni in duhovni razvoj, prek njih pa tudi za tiste, s katerimi so stopali v občestvo oziroma so se z njimi srečevali. Višje stopnje osmišljanja trpljenja se odražajo v spravi za grehe, za poravnavo z Bogom, ko se človeško trpljenje zedini s Kristusovim in se s tem prispeva delež za spravo med Bogom in človekom, ki ga je za odrešitev sveta daroval naš Odrešenik, Jezus Kristus. V Božjih očeh pa so vredna tudi drobna trpljenja, ki jih občutimo vsi, kot nam so naložena glede na našo sposobnost prenašanja križa. Brez križa ni trpljenja in odrešitve ljudi.

    Tudi naš pisatelj moderne Ivan Cankar je izrazil vero v Boga in s seboj nosil rožni venec. Tako se pred smrtjo pisatelj preda Bogu, s tem pa doživi odpuščanje in ozdravi svoje preizkušnje in trpljenje. Zgodi se tisto, kar mu je še kot dijaku napovedovala njegova mati. Vse njegovo življenje se pred njim nenadoma ob koncu, ko pade po stopnicah, pokaže kot trpljenje in pokora, ki sta bila potrebna, da je končno lahko doživel očiščenje duše in intimni stik z Bogom. Tudi iz Jobove knjige je jasno, da Bog trpljenje nedolžnega človeka dopušča, ker ima z njim svoje Božje načrte; preizkuša ga in ga odreši. Nekateri razlagalci Svetega pisma vidijo prav v tem že napoved Kristusovega križa v prihodnje in trpljenja Odrešenika za naše grehe. Jobova knjiga nam tako jasno pove, da trpljenje lahko s strani Boga zadene tudi pravičnega, toda odgovora zakaj in čemu, nam ne daje.« Podobno tudi v Tobitu vidimo trpljenje pravičnega. Tudi tu je trpljenje Tobita preizkus njegove vere v Boga. V preizkušnji, ki mu jo je namenil Bog s slepoto, je Tobit trpel ponižanje, nato pa dočakal odrešitev. Vendar Bog človeku ne naloži toliko bremen, kolikor jih ne bi mogel nositi. Ve koliko lahko nosimo.

    Darovano trpljenje je sprejeto neizogibno trpljenje, ki ga darujemo Bogu. Najboljši zgled za to nam je Jezus Kristus sam. On je svoje trpljenje daroval. Povabil nas je, da hodimo za njim in sprejmemo križ, to pomeni, da s tem sprejmemo tudi trpljenje. Trpljenje, ki ga sprejmemo vdano in se ob tem ozremo na križ, je darovano, pridruženo Kristusovemu trpljenju. Kajti kdor ima milost, da je spoznal Sina in po njem Očeta, je dolžan poglabljati svojo vero in izpolnjevati zapovedi, med katerimi je na prvem mestu zapoved ljubezni, ki jo moramo deliti z drugimi ljudmi. Eden izmed načinov ljubezni je tudi darovanje trpljenja, da bi se milost spoznati Božjo ljubezen, lahko dotaknila še drugih, kajti samo tisti, ki jim hoče Sin razodeti, lahko spoznajo Boga, za ostale pa je treba to milost izprositi. »Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« (Mt 11, 27). Trpljenje nam tudi odpira socialni čut, smisel za druge ljudi, da smo na osnovi izkušenj trpljenja bolj, razumevajoči, sočutni, dobri, česar ne zmoremo pridobiti ali dojeti le z razumom in modrostjo ter pametjo. Dr. Anton Trstenjak v knjigi Človek in sreča pravi, da človek doseže srečo in smisel v trpljenju, ki je Božja lekcija človeku, da je dober, usmiljen, globoko veren in socialno čuteč do drugih. V trpljenju se tako oblikuje osebnost, da človek čustveno, razumsko in duhovno dozori in postane bolj vzdržljiv, potrpežljiv in da postane in ostane dober človek in dober kristjan. V Poslanici Janeza Pavla II. o odrešenjskem trpljenju je zapisano: »Moglo bi se reči, da je trpljenje v našem svetu tudi zato, da sproži ljubezen, zastonjski dar našega jaza v blagor trpečih ljudi. Obzorje človeškega trpljenja nenehno kliče po nekem drugem svetu, svetu človeške ljubezni; zastonjsko ljubezen, ki se poraja v njegovem srcu in v njegovih delih, človek v nekem smislu dolguje ravno trpljenju.« V istem viru je tudi navedeno: »Izkušnja trpljenja in vsake druge prizadetosti poraja vedno nova vprašanja, predvsem o smislu, potrebi človeške bližine, spoštovanju in potrebi pozornosti. Na ta vedno se ponavljajoča vprašanja, ki se navezujejo tudi na večno življenje, krščanska skupnost išče odgovore v oţji besedi in solidarni drži. Proti trpljenju se bori z izvajanjem dobrote, dobrih del in odkrivanja upanja v sočutje, v socialni pomoči in služenju drugim ljudem« (SŠK 2010, 20).

    Bogu je treba zaupati v vseh, tudi najtežjih trenutkih. V trenutkih, ko se nam to zdi nemogoče, vzdihnimo in molimo k njemu: »Oče, ne razumem Te, ampak zaupam vate. Naj se zgodi Tvoja in ne moja volja« Da bi lahko tako ravnali, je treba prositi za milost Gospoda. Veličina Jezusove poslušnosti se objektivno razume in meri ob »vseh stvareh, ki jih je pretrpel na križu za našo odrešitev«, subjektivno pa po ljubezni in svobodi, s katerima je bil poslušen Bogu. Tudi ob najhujšem trpljenju se je obračal na Očeta: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Na koncu pa: »V tvoje roke izročam svojo dušo.« Predal se je Bogu, ki ga je zapustil! To je poslušnost do smrti. To je »skala našega odrešenja.« Sporočilo iz Svetega pisma o trpljenju za duhovno življenje je predvsem v tem, da je Bog dober in da vse dobro prihaja od Boga. Da se nam ni treba ničesar bati, če smo povezani z Bogom. Bog nam s trpljenjem pošilja preizkušnje, vendar je v preizkušnji tudi vedno prisoten on sam ali pa posreduje svoj vpliv po svojih angelih in/ali ljudeh. »Človek ne sme zbežati stran, vztraja naj tam, kjer je v preizkušnji, ker je tam vedno pri njem in ob njem Bog. V najgloblji preizkušnji, ko smo na dnu, in obupani lahko namreč tako kot npr. trpeča Tobit ali kot Job, odkrijemo Boga. To se pa lahko zgodi le, če smo iskreno odprti za Boga.« Brez trpljenja ni sreče in Boga. Zato naj nikdar ne bežimo iz trpeče stiske, ker je tam Bog. Bogu je treba zaupati v vsaki situaciji, tudi v preizkušnji, in se nanj obračati s hvalnicami in slavljenjem ter zaupati v njegovo vodstvo. Samo Gospod daje vse dobro, ker je naš Oče. Samo Gospod ve, kaj je dobro za nas. V preizkušnji moramo prositi za spoznanje, kaj nam hoče Bog z njo sporočiti. Da vztrajamo in sprejmemo trpljenje kot nekaj, kar nas bo naredilo dobre ljudi in dobre kristjane. Vse pa v Njegovo Čast in Slavo.

    Vir: Povzetek iz: Slovenska škofovska konferenca SŠK, dr. Trstenjak: Človek in sreča, Dobro je biti človek, Vprašanja življenja in smrti Wright in Haines, lastni doprinosi ter dodatki in drugo.

    Addendum: Trpljenje in bolečine imajo smoj smisel, kar vedno ne razumemo in vidimo jasno, ker je to v domeni Boga, njegove milosti in modrosti, ko je naredil Božji načrt za nas. Trpljenje nam namreč pomaga čustveno, razumsko in duhovno dozorevati in dozoreti, se naučiti z zaupanjem sprejeti Božjo Voljo, biti bolj trpežen, vztrajen in potrpežljiv, ko se v ognju preizkušenj talijo in na novo nastajajo nove prenovljene in močnejše osebnosti, ki so se preobrazile po Božji Volji. Trpljenje nas nauči strpnosti, sočutja, skrbi za druge in se zavemo, da niso v ospredju le naše potrebe in naši problemi temveč služenje drugim. Ko trpim sem pripravljen zaupati ljubečemu Bogu, čigar milost, dobrota in modrost so neomejene in čigar modrost daleč presega naše skromno razumevanje zakaj je trpljenje potrebno. Trpljenje je tudi vir moči in vzdržljivosti, ko smo preizkušani, da smo navkljub preizkušnjam dobri in srečni v Njemu. Tudi apostol Pavel je trpel po spreobrnitvi iz rimskega državljana v kristjana: trpel je, pretepali so ga, mučili in ga povsem uničili. Po Pismu Rimljanom (Rimlj 5, 3-5) je blagoslov trpljenja v tem, da »smo lahko kljub temu mirni, spokojni, potrpežljivi in polni Božje milosti ter veseli in radostni v sebi, čeprav smo sredi preizkušenj, bolečin, bolezni in težav«. Prav zato lahko gledamo na stvari v pravi luči, smo vztrajni in potrpežljivi, ker nas bo to duhovno prenovilo, naredilo iz nas zrele osebnosti, ki upajo in zaupajo v Boga. Gospod prosim, da vodiš naše življenje in preizkušnje trpljenja tako, da se iz bolečin in trpljenja prekalim in vztrajam ter delam dobro, prispevam k boljšemu svetu in verujem v Tvojo Velikmo Slavo, Božjo Čast in v naše Odrešenje. Brez križa ni Odrešenja in Spreobrnitve ljudi. Trpljenje naj nas prečisti in utrdi, da bomo podobni Jezusu in živeli tako, ko nas je učil na Učenik in Odrešenik. Tudi razne plemenite kovine kot npr. zlato se prekalijo, pretopijo in prečistijo v ognju in postanejo potem lepe za uporabo ljudi. Amen. Janez

    Post scriptum: Predlagam, da še kdo kaj napiše na temo trpljenja in skuša še bolj razsvetliti aktualno in skrivnostno trpljenje kristjanov.

    Odgovori
    • Miro says:
      27. aprila, 2020 at 11:50

      Nihče – ne na tem ne na onem svetu – uganke trpljenja ne more bolj osvetliti kakor GOSPOD JEZUS KRISTUS, to je Tisti, ki je za nas in naše odrešenje trpel in umrl na križu, tretji dan pa vstal od mrtvih!

      BESEDE USMILJENEGA JEZUSA: »SPOMNITE SE MOJEGA GRENKEGA TRPLJENJA IN, ČE NE VERUJETE MOJIM BESEDAM, VERUJTE VSAJ MOJIM RANAM«

      Besede življenja, ki jih je Usmiljeni Jezus zaupal sv. Favstini Kowalski, veliki glasnici Božjega usmiljenja, govori pa jih tudi nam, ljudem sedanjega časa (Dnevnik sv. Favstine Kowalske):

      »Moje Srce trpi, ker celo izvoljene osebe ne razumejo, kako veliko je moje usmiljenje. Kako zelo to rani moje Srce! Spomnite se mojega grenkega trpljenja in, če ne verujete mojim besedam, verujte vsaj mojim ranam« (št. 379).

      »Vidiš te ljudi, ki so v trpljenju in prenašanju prezira podobni meni? Ti mi bodo podobni tudi v moji slavi. Tisti pa, ki so mi manj podobni v trpljenju in prenašanju prezira, mi bodo manj podobni tudi v slavi« (št. 446).

      »Malo je oseb, ki s pristnimi čustvi premišljujejo moje trpljenje. Največ milosti podeljujem osebam, ki pobožno premišljujejo moje trpljenje« (št. 737).

      »Nasloni svojo glavo na moje prsi in si odpočij. Dajem ti delček svojega trpljenja, vendar se ne boj in bodi pogumna, ne išči olajšanja, ampak vse sprejmi s predanostjo moji volji« (št. 1053).

      »Žgejo me plameni usmiljenja, želim jih izlivati na človeške duše. O kakšno bolečino mi povzročajo, če jih nočejo sprejeti« (št. 1074).

      »Pogosto premišljuj moje trpljenje, ki sem ga prestal zate, in nič se ti ne bo zdelo veliko, kar ti trpiš zame. Najbolj mi ugajaš, ko premišljuješ moje bridko trpljenje; združuj svoje majhno trpljenje z mojim bridkim trpljenjem, da bi pred mojim veličastvom imelo neskončno vrednost« (št. 1512).

      »Glej v moje Srce, ki je polno ljubezni in usmiljenja do ljudi, posebej do grešnikov. Glej in se poglobi v moje trpljenje« (št. 1663).

      Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

      Več o Jezusovem trpljenju in našem trpljenju na:
      http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

      Odgovori
    • Hvala says:
      27. aprila, 2020 at 11:54

      V linku, ki sem ga poslala -Sprejemanje trpljenja v mislih Svetega Janeza Pavla II je čudovito opisano trpljenje, res enkratno je napisano, lepo razumljivo, samo je pa malo bolj obširno.

      Odgovori
    • Janez says:
      27. aprila, 2020 at 15:15

      Vesel sem vašega odziva glede trpljenja vernikov, kar je zelo široka tema tako za filozofe in bogoslovce ter duhovnike in vernike. Kaj pa lastna vaša lastna razmišljanja v luči zadnjih dogodkov in preizkušenju ter trpljenja bolnih pri nas in umrlih ljudi ter osamljenih in zapuščenih itd.? Prav je da razmišljamo o smislu trpljenju, prva je pa tudi, da kaj naredimo vsak po svojih močeh za uboge in trpeče, ne samo da o tem debatiramo. Npr. da molimo in pomagamo po svojih močeh. Tudi Kristus je trpel na križu za nas vse, da smo vsi odrešeni. Trpljenje ima globlji smisel in se ga da bogoslovno obravnavati ali filozofsko. Vse pa naj kjoristi, da se dajo stvari v premislek in da se kaj pokrene za trpeče. Tako kot svetniki in Sveta Mati Terezija.

      Odgovori
      • Miro says:
        27. aprila, 2020 at 17:17

        Priporočimo se Svetemu Duhu, da bi mogli umevati, kaj nam o Jezusovem in našem trpljenju govori živa Božja beseda na več mestih v Svetem pismu; tokrat omenimo naslednje:

        »KRISTUS JE TRPEL ZA VAS IN VAM ZAPUSTIL ZGLED, DA BI HODILI PO NJEGOVIH STOPINJAH« (prim. 1 Pt 2,21).

        V tem povelikonočnem času, pa tudi sicer, naj bodo naše duhovne oči v trpljenju – bodisi v našem bodisi v trpljenju naših bližnjih – usmerjene predvsem v Vstalega Zveličarja. Ponižno ga prosimo, naj nam podari duhovno luč in moč v različnih življenjskih preizkušnjah, še zlasti v sedanjih korona stiskah. Spolnjujmo božjo voljo z deli usmiljenja do bližnjih v moči Vstalega Gospoda!

        Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

        Odgovori
        • Janez says:
          27. aprila, 2020 at 18:04

          Miro, kot vidite zgoraj sem med drugim uporabil stališče Slovenskje škofovske konference, druga bogoslovna gradiva, tudi knjige žal že dolgo pokojnega in zaslužnega profesorja psihologije na TF Antona Trstenjaka in drugo ter seveda svoja razmišljanja. Verniki in bogoslovci morajo veliko brati in se izobraževati pač tam, kjer kaj najdejo in obenem v molitvah prositi Boga za poduk. Verniki pa imamo pravico da se zanimamo in izobražujemo, da širimo svoje obzorje. Marsikaj pa je ljudem očem zakrito, ker s človeško pametjo ne moremo vsega razumeti in je to Božja skrivnost, nam težko razumljiva. Med drugim je to področje trpljenja, izmed zelo veliko bogoslovnih tem in področij (Božja Volja, Božji Načrt, Odrešenje, Božje Usmiljenje etc), ki ga bogoslovci kar temeljito študirajo. Še vedno pa velja latinsko geslo: acta non verba ali od Besed k Dejanjem, kar je temeljni postulat Jezusa za nas, da našo Vero dejavno prelijemo v življenjskom prakso in da ne ostanemo samo pri besedah. Besede gredo v veter, dejanja Samaritana in dobrih kristjanov pa konkretno pomagajo ljudem. Pa še to, kolikor ljudi, toliko je stališč in pogledov; vsa stališča so legitimna, ker smo vsi Otroci Enega Boga in ni absolutno pravih in napačnih pogledov in stališč. Zato je potrebna strpnost zaradi različnih pogledov. Takrat, ko se nehamo učiti eden od drugega, pa izgibljamo priložnost, da bi se od svojega brata kaj novega naučili in se obogatili, pravijo Nemci.

          Ljudje trpijo in rabijo Božjo uteho, tolažbo in pomoč ter bodrilno besedo in molitev, da lažje prenašajo preizkušnje in trpljenje. V tej virusni krizi je svet in EU padel na izpitu solidarnosti in krščanske pomoči drug drugemu. Koliko je egoizma. In EU naj bi biula krščanska! A res, poglejmo samo kako smo pomagali Italiji, kjer je umrlo veliko zdravnikov, duhovnikov in bolnikov!? Bog pa nam je dal lekcijo zato, da bi se spreobrnili in poboljšali ter spet hodili po Poti k Njemu, ki je naš Učenik in Odrešenik. Ne po Kempčanovi Poti ampak po Jezusovi Poti Odrešenja.

          Odgovori
          • Miro says:
            27. aprila, 2020 at 19:37

            V resnici ni »Kempčanova Pot«, ampak Hoja za Kristusom, ki jo je napisal svetovno znani duhovni pisatelj Tomaž Kempčan! Duhovno nas močno spodbuja in usmerja, da bi se čim bolj odpovedali sebičnosti in grehu ter v življenju zvesto hodili za Kristusom. Da bi v življenju lahko uresničevali Božjo voljo in hodili za Gospodom, se, kot rečeno, priporočimo Svetemu Duhu!

            PRIDI, SVETI DUH

            Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih
            in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
            Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo
            in prenovil boš obličje zemlje.

            Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in vselej radi sprejemali njegove spodbude. Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

            Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

          • Janez says:
            27. aprila, 2020 at 21:55

            PIsal sem na temo o trpljenju, sedaj nas je nekam daleč zaneslo, kar ni bil moj namen. Poudarjam, da je treba spoštovati različnost pogledov in da je nesprejemljivo stališče, da so pravilni le eni pogledi, drugi pa ne. Treba pa je ne samo moliti in prositi Biga za navdih, temveč tudi fejst študirati in se truditi, da iz strokovnih virov izvodkaš od ljudi ki več vedo zase kaj koristnega. Sprejem različnost stališč in pogledov, ne sprejemam pa enostranskih sodb, jaz imam prav, ti pa ne. Ne zanima me od kje in zakaj tako mislite, prosim pustite moj prispevek in sami napišite svojega tako, da bostze predstavili svoje poglede na trpljenje.

            Glede Kempčana sem vas zgoraj pohvalil, mislim pa, da nihče od verskih pisateljev ne bi napisal brez Navdiha Svetega Duha in Božje Milosti. Zato je Kempčan samo zapisal, kar mu je Bohg narekoval. Moti pa me to, da v nobeni besedici niste prijazni, usmiljeni, dobrodušni in ljubeznivi, saj ne tekmujemo med seboj, kdo je pametnejši, temveč vsak po svojih najboljših močeh skuša predstaviti svoj pogled na tematiko.

            Božje Usmiljenje in Božja Ljubezen razsvetli nas, da bomo pravilno razumeli in tolmačili verske zadeve in pravično živeli.

          • Janez says:
            28. aprila, 2020 at 11:15

            In prosim odslej pustite Vi gospa hvala in Vi gospod Miro vse moje prispevke na miru, ker so plod trdega študija verskih in bogoslovnih ter filozofskih in psiholoških področij in dejavne življenjske prakse ter mojega Creda, da tako uresničujem Božjo Voljo. V vajinih opazkah nisem zaznal nobene ljubeznive bratske kritike ampak drugačne simptome, ki niso ravno dobronamerne. Prispevajta svoje poglede, moje razmisleke in prispevke pa pustita! Hvala. Janez

  4. Miro says:
    27. aprila, 2020 at 9:44

    PAPEŽ FRANČIŠEK: MOLIMO ROŽNI VENEC – MARIJA NAM BO POMAGALA PREBRODITI TO PREIZKUŠNJO

    Papež Frančišek v pismu vsem vernikom za mesec maj 2020 vabi družine, da naj po domovih ta mesec molijo rožni venec. V molitvi k Mariji pa nas vse in sebe zaupljivo izroča: »Izročamo se tebi, ki siješ na naši poti kot znamenje rešitve in upanja, o milostljiva, o dobrotljiva, o sveta Devica Marija. Amen.

    Pismo svetega očeta Frančiška vsem vernikom za mesec maj 2020 na:

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-04/papez-francisek-molimo-rozni-venec-marija-nam-bo-pomagala-preb.html

    Marija, Kraljica svetega rožnega venca, prosi za nas!

    Odgovori
  5. Hvala says:
    27. aprila, 2020 at 7:53

    Pošiljam priloženo SPREJEMANJE TRPLJENJA MISLI SVETEGA JANEZA PAVLA II

    https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=106867&lang=slv

    Odgovori
  6. Miro says:
    26. aprila, 2020 at 15:16

    EVHARISTIJA JE LJUBEZEN, KI POSTANE POSLANSTVO!

    O zakrament usmiljenja, znamenje edinosti,
    vez ljubezni! Kdor hoče živeti, ima od česa
    živeti in kje živeti! Naj pristopi, naj veruje,
    naj bo vključen in oživljen!
    (Avrelij Avguštin iz Hipona)

    O Jezus,
    ko si se v evharistiji skril
    na oltar vsake cerkve,
    si našel način,
    kako nam ostati blizu.
    (Gabriele Adani)

    Evharistija je ljubezen,
    ki postane poslanstvo:
    ko Cerkev uživa kri,
    ki je bila prelita
    v odpuščanje grehov,
    se Cerkev daruje s Kristusom
    za življenje sveta, luč in znamenje
    vesoljnega občestva.
    (Italijanska škofovska konferenca)

    Iz knjige: Kruh, ki daje življenje; misli o evharistiji, zbral Wilhelm Mühs.

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  7. Janez says:
    26. aprila, 2020 at 15:05

    Duševni mir v nestanovitnem svetu
    Iskanje duševnega miru: Kako lahko v tako nezanesljivem času dosežemo notranji mir ter premagamo skrb in strah? Ali obstaja na tem svetu kakšna ustanova ali oseba, na katero se lahko obrnemo brez ozira na to, kaj se dogaja okoli nas ali v nas samih? Je mogoče z upanjem gledati na prihodnost ne glede na okoliščine, ki nam jih življenje nameni? Dandanes se čedalje več iščočih in razočaranih ter bolnih ljudi zateka h Gospodu, saj ga vidijo kot rešitev za izhod iz labirinta in nekakšno stalnico; svet okoli nas se namreč nenehno spreminja, medtem ko ostaja On vedno isti. Bog je vselej neomajen in vreden zaupanja, saj je tudi sam rekel: »Ali je še kakšen Bog razen mene? Ni je skale, ne poznam je. Jaz, GOSPOD, se ne spreminjam.«1 Na Boga se lahko vedno zanesemo in nanj računamo. On, ki je »isti, včeraj in danes in na veke«,2 pa nam je dal možnost, da ga osebno spoznamo in tako preko njega dosežemo notranji mir. Le z Gospodom lahko naše srce doseže trden počitek in notranji Božji Mir ter se umiri. Gospod nam v Svetem pismu sporoča: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«3 Mnogo bolnih in razočaranih ljudi, ki so iskali izhod iz raznih problemov in preizkušenj ter bolezni je spoznalo, da ni tako pomembno, kaj se nam zgodi v tem življenju, saj to še ne pomeni »konec sveta« – ta svet za nas ne predstavlja pravega konca. Kdor veruje in prosi Jezusa za pomoč bo deležen čudežne rešitve problemov in odrešitve iz raznih težav ter bo zaživel v Gospodu novo življenje Božje Milosti in Odrešenja. Povabimo Jezusa v svoje življenje in on nam bo razodel svojo ljubezen, varnost, odpuščanje, tolažbo, podporo, sprejetost in nam pokazal smisel življenja. Gospod je naša Luč, naša rešitev, naša Pot Odrešenhja, naša opora in naša moč – da stanovitno vztrajamo v Veri in zaživimo kot prenovljeni ljudje in kristjani, ki ljubijo, odpuščajo, pomagajo in služijo drugim ljudem tako kot Jezus. Naš duševni mir je zaradi nenehnih kriz in sprememb v okolju neprenehoma na preizkušnji in ravno v takšnih trenutkih, ko življenje postane nevarno in polno težavnih preizkušenj ter bolezni, se obračamo na Boga. S tem ni popolnoma nič narobe, saj je Bog naša stalnica, naša rešitev, naše upanje in naš Odrešenjik in Učenik, ki nam je vselej na razpolago in si celo želi biti del našega življenja tako, da pride in za zmeraj ostane pri nas in v nas. On pravi: »Jaz, jaz sem GOSPOD, razen mene ni Rešitelja. Obrnite se k meni in rešite se… kajti jaz sem Bog in drugega ni.4 Kajti Jaz sem, ki sem na Veke Vekov, pravi Bog.

    Naš pravi notranji mir – grajenje na skali
    Ste se že kdaj vprašali, na čem gradite svoje življenje? Lahko ste prepričani, da mora vsak človek življenje na nečem osnovati – vsak izmed nas ima nekakšen temelj, na katerega postavi vse svoje upe in pričakovanja. Morda smo ta temelj mi sami: »Prepričan sem, da bom v življenju uspel, če se bom le dovolj potrudil.« Morda je to naš način življenja: »Če bom imel veliko denarja, bo moje življenje čudovito.« Morda je naš temelj kakšno časovno obdobje: »Novo tisočletje bo naredilo korenite spremembe.« Bog pa ima za nas v mislih drugačen temelj. On pravi, da ni varno graditi upe in pričakovanja samo na nas samih, na drugih ljudeh ali na čemerkoli, kar nam lahko ta svet ponudi. Želi si, da bi položili svoje zaupanje vanj. Jezus pravi: »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.«5 Res je, da se je človeku modro obrniti na Gospoda vsakič, ko nas tarejo križi in težave, toda Božji načrt za človeka je življenje v izobilju ne glede na to, kakšne so okoliščine, ker je obenem odločitev skladna z Božjo Voljo, ki nam je v prid in pomeni božji blagoslov vsega kar delamo. On si želi, da bi imel na nas pozitiven vpliv v vsakem trenutku našega življenja, zato pravi, da vsi ljudje, ki položijo svoje zaupanje vanj in v njegovo besedo, gradijo svoje življenje na trdi skali.

    Temeljni duševni mir
    Mnogo ljudi se počuti varne, če se rodijo kot otroci milijonarja ali če vedo, da lahko z lahkoto dobijo dobre ocene. Toda največji občutek varnosti dobimo, če imamo oseben odnos z Gospodom. Bog je mogočen. Za razliko od nas Bog natančno ve, kaj se bo zgodilo jutri, naslednji teden, čez eno leto ali čez desetletje. On ve celo, kaj se bo zgodilo v novem tisočletju, saj pravi: »Jaz sem Bog in drugega ni, Bog, in ni ga kakor jaz. Od začetka oznanjam konec.«6 Najpomembnejše pa je dejstvo, da on ve za vse, kar se bo v našem življenju zgodilo, in nam je pripravljen vsak trenutek stati ob strani, če se le odločimo za življenjsko pot z njim. On je »zatočišče in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča.«7 Vse, kar moramo narediti, je to, da ga vsak dan vdano iščemo. On namreč pravi: »Iskali me boste in me boste našli. Ko me boste iskali z vsem srcem.«8 Toda to še ne pomeni, da bo tistim, ki imajo osebni odnos z Bogom, vse zlo prizaneseno. Če bodo na primer teroristi v novem tisočletju na naš narod izvršili kakšen napad, bodo morda trpeli tudi tisti, ki Boga poznajo. Kljub vsemu pa bodo čutili nekakšen notranji mir in z močjo, ki jim jo bo dal Gospod, bodo lahko pot nadaljevali. Eden izmed Jezusovih privržencev je zapisal tako: »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni.«9 Vsi lahko iz preteklih izkušenj potrdimo, da se moramo v resničnosti pogosto soočati s težavami. A če se v te težavne vode podamo skupaj z Gospodom, se lahko nanje odzovemo na drugačen način in jih prebrodimo z močjo, ki ne izvira iz nas samih. Na svetu namreč ni nobene težave, ki je Gospod ne bi mogel premagati. On je večji od vsega, kar nas lahko v življenju zadane, in ne bo nikoli pustil, da se s težavami spopadamo sami.
     
    Bog skrbi za nas in nas ne bo zapustil, če bomo tudi mi Verjeli v Boga in pravično živeli tako kot nam veleva Jezus. Poleg Božje mogočnosti lahko ljudje v svojem življenju izkusimo tudi njegovo globoko ljubezen, milost, usmiljenje in dobroto. Od novega tisočletja lahko ljudje pričakujemo marsikaj: morda bo to čas svetovnega miru, kot ga ni še nihče videl, morda pa bo več vojn, sovraštva, etične nestrpnosti in nasilja kot kdajkoli prej, če bo prevladal egoizem in hudobija v svetu med ljudmi, ker ni Božjega Usmiljenja in Božje Ljubezni in ker ljudje živimo grešno in brezbožno. Toda ne glede na to, kaj se bo zgodilo, smo lahko prepričani, da nas nihče ne more ljubiti tako močno, kot nas ljubi Gospod, in nihče ne more za nas skrbeti s takšno vnemo, kot skrbi On. Bog nam preko Svetega pisma sporoča: »GOSPOD je dober, utrdba ob dnevu stiske, in pozna tiste, ki se zatekajo k njemu.«10 »Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas.«11 »GOSPOD je pravičen na vseh svojih poteh, dobrotljiv v vseh svojih delih. GOSPOD je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi. Izpolni željo svojih častilcev, usliši njihovo klicanje in jih reši.«12 Jezus Kristus je svoje učence pomiril z naslednjimi besedami: »Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.«13 Če se predate Gospodu, bo on za vas skrbel na način, kakršnega do sedaj še niste poznali; kajti nihče ni za vas skrbel tako, kot Gospod, saj nihče ni tega zmožen, razen Boga.

    Doseči duševni mir preko Boga
    Še sanja se nam ne, kaj bi nam lahko novo tisočletje prineslo. Toda Boga potrebujemo v vsakem primeru. Če nas v prihodnosti čakajo težavni časi, bo Bog ob nas, da nam jih pomaga prebroditi; če pa bodo leta mirna, bomo potrebovali Boga, da nam zapolni tisto notranjo praznino in da v naša življenja prinese smisel ter navdih in Vodstvo, da spoznamo kakšna je Božja Volja za nas. Toda kaj je na koncu resnično pomembno? Ko pridemo do konca poti, ima pomen le še naša povezanost z Gospodom. Ga resnično poznamo? Pozna On nas? Smo pred njim zaprli vrata našega srca ali smo ga povabili, naj vstopi? Tistim, ki so ga resnično spoznali, je spremenil pogled na svet in jim dal upanje; če namreč gojimo z njim osebni odnos, lahko naše srce občuti mir v vsaki situaciji. Toda zakaj moramo Boga postaviti ravno v središče našega življenja? Če on ne živi v našem srcu, ne moremo nikoli občutiti notranjega miru in živeti v upanju. Moramo se zavedati, da nismo vsemogočni bogovi; On naš Bog in Odrešenik pa je. Ni odvisen od nas, mi pa se moramo v vsaki stvari zanašati Nanj, saj smo bili ustvarjeni tako, da v življenju potrebujemo Njegovo Navzočnost, Njegovo Ljubezen, Njegovo Usmiljenje, Njegovo Vodstvo in Njegovo Dobroto. Tako je jalov vsak poskus polnega življenja brez Njega. Življenje brez Boga nima dolgoročne perspektive. Bog si želi, da bi ga iskali. Želi si, da bi ga našli in ga povabili v svoje življenje. A tu nastane problem: ljudje smo marsikdaj vsebinsko pred njim zaprli vrata naših src, čeprav molimo in beremo Biblijo in spolnjujemo verske in zakramentalne zahteven Cerkve, vendar ker vsebinsko ne živimo tako kot Jezus tako, da bi ljubili druge kot samega sebe. V Svetem pismu piše: »Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot.«14 Vsi ljudje smo že kdaj poskušali živeti brez Boga in takšno življenje Sveto pismo poimenuje »greh«. Tedaj skrušeno začnemo razmišljati in ugotovimo, da potrebuje človeštvo nekaj več. Potrebujemo Božje Vodstvo in Božje Usmiljenje, da ostanemo stanovitni v Veri v Jezusa, tako v naših molitvah in v dobrih delih, v Usmiljenju in Dobroti za bližnje, ki nas potrebujejo.

    Resnični mir = Božji mir
    Časi se spreminjajo in tehnologija napreduje, prav tako znanje – toda vse to v končni fazi nima tako velikega pomena, kot se nam v danem trenutku zdi. Zakaj? Ker naši glavni problemi niso fizični, temveč duhovni. Osnovni problem človeka je to, da smo se oddaljili od Boga in od drugih ljudi, kjer je veliko osamljenih, bolnih in žalostnih ljudi ter tudi od Narave, kjer onesnažujemo okolje. Bog se zaveda našega problema in nam je zato priskrbel rešitev; postavil je pot, po kateri se lahko vrnemo k njemu … in ta Pot je Jezus Kristus, Naš Odreršenik in Naš Učenik. Sveto pismo nam sporoča: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«15 Jezus Kristus je na križu umrl za naše grehe (križanje je namreč starodavni način usmrtitve), umrl je namesto nas, bil v grob položen in tretji dan je od mrtvih vstal. Zaradi njegove daritve na križu, lahko ljudje zopet stopimo v občestvo z Bogom in imamo z njim osebni odnos: »Tistim pa, ki so jo [Besedo] sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.«16 Pravzaprav je zelo preprosto: Bog si želi, da bi imeli z njim poln odnos in nam je to tudi omogočil preko svojega sina Jezusa Kristusa. Sedaj pa je odvisno od naše odločitve, ali Boga iščemo ali ne. Večina vernikov išče Boga preko molitve, saj je le-ta nekakšen iskren pogovor z Gospodom. Tudi mi se lahko še ta trenutek odločimo za spreobrnitev k Bogu ter ga povabimo v svoje življenje. »Bog! Želim si te spoznati in hoditi po Tvoji Poti Odrešenja. Res je, da sem do danes živel brez Tebe Gospod, ker nisem živel kot pravi Kristjan; nisem Te povabil in sprejel v svoje življenje ter živel pom Tvojih Naukih in bil podoben Tebi Jezus. Toda sedaj bi rad to iskreno spremenil. Rad bi se ti približal Gospod in se oklenil možnosti Odrešitve, ki si mi jo omogočil preko svojega Sina Jezusa. Svoje zaupanje polagam v moč Jezusove smrti na križu in v posledico te daritve, odpuščanje grehov za vse ljudi. Želim si, da bi vstopil v moje življenje in od današnjega dne naprej hodil z menoj.« Iskreno izgovorimo te Besede k Bogu in ponižno molimo ter prosimo Boga za Milost Vere. Z Jezusom se lahko veselimo svetle prihodnosti, saj nam je Gospod obljubil, da bomo imeli življenje v izobilju, če bomo le pripravljeni živeti v osebnem odnosu z njim.17 Bog nam zagotavlja, da bo prebival v našem srcu18 in da nam bo podaril večno življenje.19 Bog nam bo osmislil naše življenje in prinesel blagoslov v vse, kar bomo delali, če bomo Verjeli v Njega in v Njegove Nauke ter živeli tako kot Jezus. In izginili bodo mnogi navidezni problemi in težave, kajti če je Bog v središču našega Življenja se postavijo vse stvari na svoje mesto. Bog nam pravi: »Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.« (Hebrejcem 13,5) in »Oče sirotam … je Bog« (Psalm 68,5). Od takrat naprej sem in bom vedno pomirjen in navdušen nad dejstvom, da imam Boga, ki si želi biti moj Oče.« Ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas, lahko v Gospodu vedno najdemo duševni mir, ljubezen, smisel življenja, uteho, vodstvo in poduk, če se mu le predamo in se zavedamo, da nam vedno stoji ob strani. Novo tisočletje lahko prinese marsikaj in ravno zato potrebujemo Boga kot stalnico v našem življenju.

    Povzeto po Medmrežju Vsakstudent et altro

    Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na Zemlji, to je v tem, da egoistično, sovraštva polno, nasilno in nerazumno življenje nadomesti življenje ljubezni, usmiljenja, odpuščanja, bratstva, svobode in razuma tako, kot nas uči Jezus Učenik in Odrešenik. Čeprav se morda zdi, da nasilje prevladuje, je resnica ta, da bolj kot je sila Božje Dobrote, Usmiljenja in Ljubezni učinkovita, bolj je tiha in subtilna ter Odrešujoča za vse ljudi. In največja Božja zapoved in najmočnejša sila na svetu je po Jezusovem Nauku ljubezen. Spreobrnimo se in živimo tako, kot Jezus. Amen. Janez

    Odgovori
  8. Hvala says:
    26. aprila, 2020 at 12:25

    HVALNICA MODROSTI

    NAJMANJŠI ČLOVEK DOSEŽE ODPUŠČANJE IN USMILJENJE,
    MOGOČNI PA BODO STROGO PREISKANI .
    GOSPODAR VSEGA NAMREČ NE BO
    KLONIL PRED NIKOMER,
    NIČ NE BO DAL NA VELIČINO,
    SAJ JE SAM NAREDIL MALEGA IN
    VELIKEGA
    IN ZA OBA ENAKO SKRBI.
    VENDAR PA MOGOČNE ČAKA STROGO
    ZASLIŠEVANJE.
    VAM TOREJ, VLADARJI, SO NAMENJENE
    MOJE BESEDE,
    DA SE UČITE MODROSTI, PA NE
    BOSTE PADLI.
    KDOR SE BO SVETO DRŽAL SVETIH
    POSTAV, BO POSTAL SVET,
    IN ČE SE JIH BO KDO NAUČIL, SE BO
    MOGEL OPRAVIČITI.
    ZATO HREPENITE PO MOJIH
    BESEDAH ,
    KOPRNITE PO NJIH IN BOSTE
    POUČENI (Mdr 6,6-11)

    Božja Beseda nam daje pravo Modrost.

    Odgovori
  9. Hvala says:
    26. aprila, 2020 at 11:52

    OPRAVLJANJE IMA NA SEZNAMU POMEMBNO MESTO. STANJE SRCA, KOT SO PREPIRLJIVOST, ZVIJAČNOST IN ZLOHOTNOST, SO DIREKTNO POVEZANA Z OPRAVLJANJEM, OPRAVLJIVCI SO UMEŠČENI V ISTO SKUPINO Z LJUDMI, KI OBREKUJEJO, SO BOGU SOVRAŽNI, OBJESTNI, DOMIŠLJAVI IN BAHAVI. KRISTJANI, KI SE UDELEŽUJEJO OPRAVLJANJA, MORDA MISLIJO, DA SO “IZJEME”, TODA BOG SE NE STRINJA Z NJIMI.

    NEVARNOST TOVRSTNEGA GOVORJENJA JE NAKAZANA Z NAZADUJOČIM VRSTNIM REDOM PRIDEVNIKOV V JAKOBOVEM PISMU 3,15: “ZEMSKI, DUŠEVNI, DEMONSKI.”

    KRISTJANI, KI SI DOVOLIJO OPRAVLJATI DRUGE LJUDI-POSEBNO SVOJE SOVERNIKE- SO DIREKTNO NEPOSLUŠNI BOŽJI BESEDI.
    ——————————————————————————————————————————————————–

    POSLEDICA TEGA JE, DA ZAČNEJO DRSETI NAVZDOL PO SPOLZKI STRMINI. ŠE PREDEN SPOZNAJO, KAJ SE DOGAJA, ŽE ZDRSNEJO Z “ZEMSKEGA ” NA “DUŠEVNO” IN NATO Z “DUŠEVNEGA” NA “DEMONSKO”.

    BESEDE, KI JIH TI LJUDJE GOVORIJO O DRUGIH, NAVADNO NE BI OZNAČILI KOT “PREKLETSTVA”, TODA NJIHOV UČINEK JE ENAK.
    ——————————————————————————————————————————————————–
    V BISTVU SO KANALI, SKOZI KATERE DEMONSKE SILE DELUJEJO PROTI DRUGIM ČLANOM KRISTUSOVEGA TELESA. ŠE VEČ, PRIZADETI NISO LE POSAMEZNIKI. V JAKOBOVEM PISMO 3,6 APOSTOL PRAVI:

    “….MED DELI NAŠEGA TELESA JE JEZIK VESOLJNE KRIVICE, KI OMADEŽUJE VSE TELO…”

    VERNIK, KI GREŠI S TAKŠNIM GOVORJENJEM, DEJANSKO OMADEŽUJE SEBE IN TISTI DEL KRISTUSOVEGA TELESA, S KATERIM JE POVEZAN.

    ČE SE NE STRINJAMO Z VEDENJEM DRUGEGA KRISTJANA, JE DOVOLJENO IN VČASIH POTREBNO SLEDITI VZORU PAVLOVEGA NESTRINJANJA S PETROM GLEDE ŽIDOVSKIH NAVAD.

    V PISMU GALAČANOM 2, 11 PAVEL PRAVI: “SEM SE MU (PETRU) V OBRAZ UPRL….”

    PAVEL NI KRITIZIRAL PETROVEGA VEDENJA SVOJIMA SODELAVCEMA BARNABI IN TITU. NAMESTO TEGA JE ŠEL NARAVNOST K PETRU IN UREDIL RAZHAJANJA Z NJIM OSEBNO.
    ——————————————————————————————————————————————————
    ČE BI BIL PAVEL KRIV KRITIZIRANJA PETRA ZA NJEGOVIM HRBTOM, BI UTEGNIL BITI NJUN ODNOS TRAJNO ZLOMLJEN. TODA PETER JE V SVOJEM DRUGEM PISMU , KI GA JE NAPISAL PROTI KONCU SVOJEGA ŽIVLJENJA, V TRETJEM POGLAVJU S TOPLIM ODOBRAVANJEM GOVORIL O “MODROSTI, KI JE BILA DANA NAŠEMU LJUBEMU BRATU PAVLU”. V PREGOVORIH 27,5 SALOMON TO NAVAJA KOT PRINCIP DUHOVNEGA VEDENJA :
    ——————————————————————————————————————————————————–
    “BOLJŠI JE OČITEN OPOMIN KAKOR HLINJENA LJUBEZEN.”

    POVSEM DRUGAČNA JE SITUACIJA, V KATERI BOMO MORDA MORALI GOVORITI O NAPAKAH DRUGE OSEBE, KADAR SMO PO ZAKONU OBVEZANI, DA SLUŽIMO KOT PRIČA. V TEM PRIMERU JE NAŠA DOLŽNOST GOVORITI “RESNICO, VSO RESNICO IN NIČ DRUGEGA KOT RESNICO”.
    NIHČE PA SEVEDA NE MORE BITI HKRATI PRIČA IN SODNIK. V TAKEM PRIMERU NIMAMO VLOGE SODNIKA, AMPAK PRIČE. ODGOVORNOST IZREKANJA SODBE PREPUSTIMO NEKOMU DRUGEMU.

    GREH, PRED KATERIM NAS JEZUS POSEBEJ SVARI, JE PREVZEMANJE VLOGE SODNIKA, KO NAM TE VLOGE NI DODELIL.
    ——————————————————————————————————————————————————-
    OPOZARJA NAS TUDI, DA SE BO NAŠE KRITIZIRANJE DRUGIH LJUDI OB SVOJEM ČASU IZ ENEGA ALI DRUGEGA VIRA V ISTIH OBLIKAH VRNILO PROTI NAM.
    ———————————————————————————————————————————————————PRODORNA SVETOPISEMSKA ANALIZA ŠKODE, KI JO POVZROČA ZLORABA JEZIKA, VERJETNO LE MALOKOMU IZMED NAS DOPUŠČA, DA BI SI DRZNIL IMETI SE ZA “NEDOLŽNEGA”. ČE SPOZNAMO, DA SMO S SVOJIM JEZIKOM RANILI DRUGE LJUDI IN TAKO OMADEŽEVALI SEBE IN KRISTUSOVO TELO, SE MORAMO SPOKORITI IN PROSITI BOGA ZA ODPUŠČANJE IN OČIŠČENJE. MORDA BO POTREBNO PROSITI ZA ODPUŠČANJE TUDI TISTE, KI SMO JIH PRIZADELI (prepis iz knjige Blagoslov ali prekletstvo sami lahko izberete- Prince Derek).

    Včasih se ljudje sprašujejo, sprašujemo ali je mogoče živeti in komunicirati s človekom , ki ima popolnoma drugačen pogled na svet, na vero, mogoče ni veren, mogoče je nestrpen, jezen itd….pa naj bo to v službah, v zakonu, pri sosedih, pri prijateljih it….

    Jaz pravim- je mogoče, ker pri Bogu je vse mogoče.
    Večkrat sem razmišljala o tem in Gospoda prosila za pomoč, saj brez Njega ne moremo ničesar storiti. Vsi ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, Gospod ne dela kopij, torej je vsak original in poseben.

    Če pogledamo pri elektriki-luč posveti, ko spojimo plus in minus skupaj.
    Ko imamo probleme , skrbi, nerazumevanje in nepovezanost, izročimo to Gospodu na Križ in Ga prosimo za pomoč ,prosimo naj nam podeli milost, da se ne bomo jezili na drugačnost človeka, na njegovo nestrpnost, jezo opravljanje itd.

    Nekoč sem prebrala zgodbo, ki je poučna: Učitelj je naročil učencu naj vzame vzglavnik s perjem in gre na goro. Ta ga vpraša, čemu bo to služilo? Učitelj pravi: ” Vzemi vzglavnik, poln perja, pojdi na goro, in razsuj vse perje. Učenec je tako naredil. Razsul je perje na gori in veter ga je odnesel na vse strani sveta.
    Potem je rekel učitelj: “Sedaj pa pojdi in poberi to perje vse skupaj. Učenec pravi: ” SAJ TO JE NEMOGOČE?” Učitelj pravi, ja res je nemogoče. Tako ne boš mogel popraviti vse krivice, ki si jo storil nekomu z jezikom!

    Tudi v Dnevniku Favstine Kowalske, ki je hodila po poti svetosti, lahko beremo , koliko je trpela od ljudi zaradi jezika, vendar je Gospoda prosila za pomoč, se premagovala, da je vračala hudo z dobrim.

    Odgovori
  10. Miro says:
    26. aprila, 2020 at 9:05

    TOMAŽ KEMPČAN: NAŠA MISEL IN NAŠ ČUT NAS VEČKRAT MOTITA IN LE MALO VIDITA!

    Srečen je, kogar Resnica sama uči, ne po podobah in minljivih besedah, temveč tako kakor je sama na sebi. Naša misel in nas čut nas večkrat motita in le malo vidita. Kaj nam treba veliko premišljevati o skrivnih in temnih rečeh, saj zaradi njih ne bomo sojeni pri sodbi, če jih nismo poznali! Kako nespametno je, da zanemarjamo koristne in potrebne reči, a zvedavo iščemo čudnih in kvarnih. Oči imamo, pa ne vidimo …

    Komur govori večna Beseda, zanj ni mnogih vprašanj. Vse izvira iz ene Besede, njo vse oznanjuje in ona je, »ki govori od začetka tudi nam« (Jan 8,25). Nihče brez nje prav ne umeva in prav ne sodi. Kdor najde v vsem eno in vse navaja na eno ter v vsem eno zre, ta je lahko stanovitnega srca in miren v Bogu. O Resnica, o Bog, zedini me s seboj v večni ljubezni! Pogosto mi mrzi mnogo brati in poslušati; vse namreč je v tebi, kar hočem in želim. Obmolknejo naj vsi modrijani, utihnejo naj vse stvari pred tvojim obličjem, ti sam govori!

    (Hoja za Kristusom, Tomaž Kempčan)

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja