Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.000 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    20. novembra, 2022 at 9:46

    NA NEDELJO KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, SKLEPAMO LITURGIČNO LETO (Radio Ognjišče)

    Z DANAŠNJO NEDELJO OZIROMA PRAZNIKOM KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, V KATOLIŠKI CERKVI ZAKLJUČUJEMO LITURGIČNO LETO. PRIHODNJA NEDELJA BO ŽE 1. ADVENTNA NEDELJA IN NA ADVENTNEM VENČKU BOMO PRIŽGALI PRVO SVEČO. A KAJ DEJANSKO POMENI KRISTUS KRALJ?

    O tem je zelo slikovito, na 16. srečanju prijateljev in dobrotnikov Centra Aletti, v pridigi spregovoril jezuit p. Marko Ivan Rupnik.

    Med drugim je opozoril, da v prvih stoletjih krščanstva izraza Kristus kralj ni bilo, oziroma ga niso poznali. Kristus je bil pojmovan kot Pantokrator, Vserešitelj.

    Kralj v svetnem pomenu pa je vzvišen, oblasten, ima moč, ki lahko udari nasprotnike.

    Kristus pa je razodel Boga, ki je temu nasprotje, ki se daje, ki je služabnik, umiva noge, streže pri mizi, nobene stvari si ne vzame zase. Še kozarec vode dobi od Samarijanke.

    Kristus je razodel Boga, ki ni vzvišen. Kristus v svoji osebi ostaja enak nam. Povzdignjen je le na križu.

    Božje kraljestvo je kraljestvo resnice. Kristus je Resnica. Je ljubezen med Očetom in Sinom. Resnica se razodene kot Lepota. Lepota odnosov. Kraljestvo resnice je kraljestvo daritve samega sebe. Je onstran naše logike.

    Kristus naredi vse, kar hoče Oče, ki daruje človeku lastnega sina. Zaradi ljubezni do človeštva. To je duhovništvo. Vsak krščenec vstopi v Kristusovo duhovništvo. Mi vsi smo služabniki.

    Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/256/novice/35365/na-nedeljo-kristusa-kralja-vesoljstva-sklepamo-liturgicno-leto.htm

    Odgovori
  2. Miro says:
    20. novembra, 2022 at 9:19

    KAKO PRAZNIK KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, PRAZNOVATI KAR DOMA (Aleteia)

    OBHAJAMO ZADNJO NEDELJO V CERKVENEM LETU ALI NEDELJO KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA

    Zakaj bi kristjani Kristusa kot kralja, ki ni kronan z zlatom, ampak s trnjevo krono? Ker je tudi vstal od mrtvih. Verniki na to nedeljo praznujemo Kristusa, ki kraljuje v duši in telesu slehernega.

    Nekaj priporočil za pripravo domačega bogoslužja na:

    https://si.aleteia.org/2020/11/22/kako-praznik-kristusa-kralja-vesoljstva-praznovati-kar-doma/

    Odgovori
  3. Miro says:
    20. novembra, 2022 at 8:57

    PRAZNIK KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA

    CERKVENO LETO SE V KATOLIŠKI CERKVI SKLENE S PRAZNIKOM KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, KI BO LETOS V NEDELJO, 20. NOVEMBRA 2022.

    Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu, najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.

    POMEN PRAZNIKA

    Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.

    KRISTUS KRALJ – HVALOSPEV

    To kraljevanje je Božji dar – milost. Začelo se je uresničevati z Jezusovo smrtjo in poveličanjem, v vsem sijaju in moči pa se bo izkazalo in uveljavilo ob koncu časov. To Božje kraljevanje izredno lepo izraža praznični hvalospev:

    Svojega edinorojenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa,
    si mazilil za večnega duhovnika in kralja vesoljstva,
    da bi se na oltarju križa daroval
    kot brezmadežna in spravna žrtev
    ter izvršil skrivnost človeškega odrešenja.
    Vse stvari bo uklonil svojemu vladarstvu
    in izročil tvojemu neizmernemu veličastvu
    večno in vesoljno kraljestvo:
    kraljestvo resnice in življenja,
    Kraljestvo svetosti in milosti,
    kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.

    ZGODOVINA PRAZNIKA

    Praznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939). Uvedbi praznika pogosto pripisujejo naslednji zgodovinski pomen: Cerkev je v obdobju totalitarizmov želela utrditi Kristusov kraljevski status in tako relativizirati prizadevanja režimov, ki so si lastili absolutno oblast nad človekom in stvarstvom. Pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–1965) je obstajalo pričakovanje, da bo cerkveni zbor Kristusovo kraljestvo razglasil za dogmo Cerkve, vendar se to ni zgodilo.

    Po prenovi cerkvenega koledarja leta 1960 je bil praznik Kristusa Kralja opredeljen kot praznik prvega reda. Papež Pavel VI. (1963–1978) je z motu proprijem Mysterii Paschalis leta 1969 praznik preimenoval v praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva in določil nov datum na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. S tem je poudaril eshatološki pomen te nedelje in jo razglasil za slovesni praznik. Poudarjena sta bila pomen in vloga Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu, ki je tesno povezana z bogoslužnim koledarjem Cerkve. Praznik kot zadnja nedelja bogoslužnega leta bolje izraža aktualno tematiko kot prva adventna nedelja, in to je: pričakovanje drugega Kristusovega prihoda, vesoljna sodba, prenovitev vesolja, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu, in bo Bog vse v vseh.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-kristusa-kralja-vesoljstva-2015

    Vsa slava tebi, Kristus Kralj!

    Odgovori
    • Miro says:
      20. novembra, 2022 at 9:14

      Popravek v naslovu, ki se glede na to, da je danes ta nedelja, glasi:

      CERKVENO LETO SE V KATOLIŠKI CERKVI SKLENE S PRAZNIKOM KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, KI JE LETOS NA NEDELJO, 20. NOVEMBRA 2022

      Odgovori
  4. Miro says:
    20. novembra, 2022 at 7:40

    IZŠLA JE POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA ZA 37. SVETOVNI DAN MLADIH, KI LETOS POTEKA PO ŠKOFIJAH 20. NOVEMBRA 2022, NA NEDELJO KRISTUSA, KRALJA VESOLJSTVA, Z NASLOVOM: »MARIJA JE VSTALA IN SE V NAGLICI ODPRAVILA« (Lk 1,39).

    Dragi mladi! Tema Svetovnega dneva mladih v Panami je bila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Po tem dogodku smo nadaljevali svojo pot do novega cilja – Lizbone 2023 – in pustili, da v naših srcih odzvanja nujno Božje povabilo, naj vstanemo. Leta 2020 smo premišljevali o Jezusovi besedi: »Mladenič, rečem ti, vstani!« (Lk 7,14). Lansko leto nas je navdihoval lik svetega apostola Pavla, ki mu je vstali Gospod rekel: »Vstani! Postavljam te za pričo tega, kar si videl« (prim. Apd 26,16). Na razdalji, ki nam še manjka, da bi prispeli v Lizbono, bomo hodili skupaj z Devico iz Nazareta, ki je takoj po oznanjenju »vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39), da bi šla pomagat sorodnici Elizabeti. Skupni glagol treh tem je vstati, izraz, ki – to je dobro omeniti – privzema tudi pomen »vstati«, »prebuditi se v življenje«.

    V zadnjih, zelo težkih časih, v katerih človeštvo, ki ga je že preskušala travma pandemije, trpinči drama vojne, Marija vsem, zlasti pa vam, mladim, kot ste vi, ponovno odpira pot bližine in srečanja. Upam in močno verjamem, da bo izkušnja, ki jo bo veliko od vas doživelo v Lizboni avgusta prihodnje leto, predstavljala nov začetek za vas, mlade, in z vami za vse človeštvo.

    Več o poslanici papeža Frančiška na: https://katoliska-cerkev.si/poslanica-svetega-oceta-franciska-za-37-svetovni-dan-mladih

    Odgovori
  5. Miro says:
    19. novembra, 2022 at 17:25

    VSEPRISOTNI

    ZADAJ IN SPREDAJ ME OBDAJAŠ IN NAME POLAGAŠ SVOJO ROKO.
    PREČUDOVITO JE ZAME SPOZNANJE, PREVISOKO JE, NE MOREM
    GA DOSEČI. (Ps 139,5-6)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=38&t=5#Vseprisotni

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  6. Miro says:
    19. novembra, 2022 at 17:04

    KAKO JE Z VSTAJENJEM – JEZUS ZAVRAČA PREDSTAVO VSTAJENJA, KI JE POVEZANA Z OBLIKAMI SEDANJEGA ŽIVLJENJA. PRIHODNOST BO POVSEM DRUGAČNA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 20,27-40)

    Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato jo je vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Za vsemi je umrla tudi žena. Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?«

    Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«

    Nekaj pismoukov je tedaj odgovorilo: »Učitelj, dobro si povedal,« in niso si ga drznili še kaj vprašati.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+20%2C27-40&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Saduceji ne verujejo v vstajenje mrtvih in skušajo Jezusa s primerom žene, ki je imela sedem mož. On zavrača predstavo vstajenja, ki je povezana z oblikami sedanjega življenja. Prihodnost bo povsem drugačna. Še globlje bom živel upanje, da je Bog Bog živih in da Jezus rešuje od kraljevanja smrti. Gospod, hvala, ker me ljubiš z ljubeznijo, ki je močnejša od smrti. Pomagaj mi, da bom hodil skozi življenje z zavestjo, da si ti vedno ob meni. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nam daješ nesmrtno življenje, zaupamo vate!

    Odgovori
  7. janez says:
    19. novembra, 2022 at 13:54

    ALI SPADAMO MED TISTE OSEBE, KI HOČEJO, DA SE DRUGI UKLONIJO NAŠEMU NAČINU MIŠLJENJA? MORALO BI BITI TAKO … TREBA BI BILO STORITI TO IN TO … PRETIRANA TEŽNJA K VZTRAJANJU PRI LASTNEM STALIŠČU LAHKO KAŽE NA UMSKO RIGIDNOST.

    Nekateri trenutki so še posebej prikladni za obnavljanje želje po ponižnosti. Na primer, ko nekdo napreduje ali ko pride na položaj, ki je opazen v javnosti. Takrat je pravi čas za odločitve, ki odsevajo krščanski slog dela: sprejeti to delovno mesto kot priložnost, ki nam jo Bog daje, da bi še bolj služili; zavračanje vseh nepotrebnih osebnih privilegijev; okrepitev naše pozornosti do šibkejših brez podleganja skušnjavi, da bi nanje pozabili sedaj, ko se človek druži z ljudmi, ki so mu bili prej nedostopni. Tedaj je tudi pravi trenutek za to, da človek daje zgled nenavezanosti na zaslužek in časti, ki jih prinaša ta položaj ali služba, da ne pripisuje velikega pomena aplavzom, ki so jih deležni ljudje na vodilnih položajih, in da je namesto tega odprt za kritike, ki grejo običajno mimo manj opažene in ki vsebujejo pokazatelje resnice. To preprostost je pri delu mogoče pokazati na številne načine: tako da se nasmehnemo samemu sebi, ko se na primer zalotimo pri tem, da neučakano raziskujemo, ali smo se pojavili na kakšni objavljeni fotografiji in če nas kdo citira v kakšnem besedilu; da premagamo težnjo po tem, da bi vsepovsod hoteli dodati svoj podpis, ali po napihovanju kakšnega problema, četudi nas nihče ni prosil za nasvet pri njegovem razreševanju, kakor da bi se morali vedno vsi posvetovati z nami …

    Naučiti se odrekanja lastnemu mnenju
    V službenem, družinskem in celo razvedrilnem okolju se ljudje srečujejo na sestankih, kjer si izmenjujejo svoja stališča, ki so lahko tudi med seboj nasprotna. Ali spadamo med tiste osebe, ki hočejo, da se drugi uklonijo našemu načinu mišljenja? Moralo bi biti tako … Treba bi bilo storiti to in to … Pretirana težnja k vztrajanju pri lastnem stališču lahko kaže na umsko rigidnost. Popuščanje brez dvoma ni nekaj avtomatskega, vendar gotovo marsikdaj dokazuje, da človek na stvari gleda razumno. Izkoriščanje priložnosti, ko se odrečemo lastnemu mnenju, je nekaj všečnega v božjih očeh.[14] S to znamenito mislijo je Benedikt XVI. ob neki priložnosti razložil žalostni preobrat, ki se je zgodil Tertulijanu v zadnjih letih njegovega življenja: »Kadar človek vidi samo veličino lastnega mišljenja, se naposled izgubi ravno ta veličina.«[15]

    Včasih je potrebno poslušati mlajše, manj izkušene ljudi, ki pa morda imajo več darú umevanja in srca ali ki so na položaju, kjer imajo pomoč božje milosti. Gotovo nikomur ne bi bilo všeč, če bi vzbujal vtis, da je neumnež ali brez srca, toda če nas zelo skrbi, kaj si drugi mislijo o nas, pomeni, da nam manjka ponižnosti. Življenje Jezusa Kristusa, Božjega Sina, je neizmeren poduk za vsakega kristjana z odgovornostjo, ki ji svet pripisuje določeno težo. Ob zmagoslavnih vzklikih v Jeruzalemu Kralj vseh kraljev ni pozabil, da ga bodo križali in da je tudi trpeči Služabnik (prim. Jn 12,12-19).

    Kralj sv. Ludvik je svojemu sinu svetoval, naj, če bo nekoč postal kralj, na zasedanjih kraljevega svéta ne brani silovito svojega mnenja, ne da bi prej poslušal druge: »Člani tvojega svéta bi se lahko bali tega, da ti nasprotujejo, česar pa si ni dobro želeti.«[16] Zelo koristno se je naučiti, da ne podajamo svojega mnenja lahkomiselno, zlasti če pri tem nimamo končne odgovornosti in če ne poznamo ozadja zadeve, poleg tega, da nimamo posebne stanovske milosti in podatkov, ki jih ima tisti, ki je postavljen na oblast. Po drugi strani je prav tako kot umerjenost in premišljenost pomembna tudi pripravljenost na to, da se svojemu mnenju odrečemo plemenito in velikodušno: včasih je treba udejanjati krepost razumnosti, da bi mogli poslušati svetovalce in spremeniti lastno mnenje, in v tem se pokaže, kako ponižnost in zdrava pamet človeka naredita velikega in bolj učinkovitega. Razumnost pri presojanju stopi v ospredje, kadar delamo v skupini: ko v skupini združimo moči, razdelamo kakšen razmislek in skupaj z drugimi pridemo do odločitve – vse to je prav tako udejanjanje ponižnosti in razuma.

    Ponižnost nekoristnega služabnika
    Pri pastoralnih iniciativah, po župnijah, v dobrodelnih združenjih, pri projektih za pomoč priseljencem pogostokrat rešitve problemov niso očitne oziroma preprosto obstaja več načinov za spoprijemanje z njimi. Ponižna drža človeka vodi, da izrazi svoje mnenje, da primerno opozori, če se mu zdi kaj nejasno, in da sprejme celo drugačno usmeritev od tiste, ki si jo je zamislil, ter zaupa, da božja milost podpira tiste, ki vršijo svojo funkcijo s poštenim namenom in imajo na razpolago tudi pomoč strokovnjakov na konkretnih področjih. Malokdo govori o tem, da je Katoliška cerkev v svoji dragoceni skupni ponižnosti ustanova, ki po vsem svetu poživlja največ iniciativ v pomoč revnim in bolnikom. Ravno v božjem ljudstvu, kjer sobivata človeško in božje, je ponižnost še posebej potrebna. Kako lepo je, če človek hrepeni, da bi bil ovojnica, ki se zavrže, ko je pismo prebrano, ali šivanka, ki vdene nit ter izgine, ko je svoje poslanstvo izpolnila! Gospod nas vabi, naj rečemo: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Tako se bo duhovnik držal ponižnosti, s pomočjo katere se bo »naučil ne ravnati se po modi«,[17] da ne bo iskal vedno zadnjih novosti in ne bo v vsem skušal prednjačiti; da bo skoraj nagonsko zavračal držo glavnega junaka, ki zlahka s seboj prinese miselnost nekoga, ki se ima za lastnika duš. Enako tudi vernik laik, če je ponižen, spoštuje posvečene nositelje cerkvene službe zaradi tega, kar predstavljajo: ne kritizira svojega župnika oziroma duhovnikov na sploh, temveč jim na diskreten način pomaga. Noetova sinova sta pokrila nagoto svojega pijanega očeta (prim. 1 Mz 9,23). »Kot dobri Noetovi sinovi, prekrij z ogrinjalom usmiljenja napake, ki bi jih videl pri svojem očetu duhovniku.«[18] Sv. Tomaž More je to zgodbo pripisoval celo rimskemu papežu, za katerega bi moralo krščansko ljudstvo moliti …, namesto da ga je preganjalo![19]

    Čas je od Boga: vera in ponižnost
    »Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: ‘Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče’ (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: ‘Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl’ (Raz 3,7); ‘V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe’ (Prg 19,21).«[20] Da pa bi lažje vstopili v to obzorje, nam je nadvse v pomoč duhovno vodstvo. Sveti Duh potrpežljivo deluje in računa z minevanjem časa: nasvet, ki ga duša prejme, si mora v njej utreti svojo pot. Bog pričakuje ponižnost ušesa, pozornega na njegov glas; tedaj je mogoče izluščiti osebno korist iz pridig, ki jih poslušamo v svojih župnijah, ne samo da bi se kaj naučili, ampak predvsem da bi napredovali. Zato si lahko pri kakšnem izobraževalnem govoru ali premišljevalni molitvi kaj zabeležimo, da bi se pozneje o tem pogovorili z nekom, ki dobro pozna našo dušo – tudi to pomeni prepoznati glas Svetega Duha.

    Vera in ponižnost gresta z roko v roki: na našem romanju proti nebeški domovini moramo pustiti Gospodu, da nas vodi, tako da se zatekamo k Njemu in poslušamo njegovo besedo.[21] Umirjeno branje Stare in Nove zaveze skupaj s teološko-duhovnimi opombami nam pomaga razumeti, kaj nam Bog sporoča v vsakem trenutku, ko nas vabi k spreobrnjenju: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod« (Iz 55,8; prim. Rim 11,33). Ponižnost vere poklekne pred Kristusom, navzočim v evharistiji, in kakor betlehemski pastirji počasti učlovečeno Besedo. To je doživela sv. Terezija Benedikta od Križa, Edith Stein: nikdar ni pozabila neke ženske, ki je s svojo nakupovalno vrečko stopila v cerkev ter pokleknila, da bi v zaupnem pogovoru z Bogom opravila svojo molitev.[22]

    Ponižnost nam pomaga živeti sedanji trenutek brez obremenjenosti s prihodnostjo, kajti kristjani spadamo med tiste ljudi, ki »z ljubeznijo pričakujejo njegov prihod« (2 Tim 4,8). Če se jezimo zaradi neugodnih okoliščin, je potrebno, da zrastemo v veri in v ponižnosti. »Ko se boš zares predal Gospodu, se boš naučil biti zadovoljen s tem, kar pride, in ne boš izgubljal vedrosti, če se stvari – čeprav si jim posvetil ves svoj trud in uporabil primerna sredstva – ne iztečejo po tvojem okusu … Kajti ‘iztekle’ se bodo tako, kot Bogu ustreza, da se iztečejo.«[23] Na ta način se izognemo pretiranim razočaranjem ali težnji, da bi ponižanja ohranjali v spominu: božji otrok odpušča žalitve, ne hrani zamer, gre naprej.[24] Če pa mislim, da me je drugi užalil, se poskušam ne spominjati žalitev, ne vračam se k zameram: pogledam Jezusa in se zavem, »kako velik dolg ljubezni potem ostaja meni, saj mi je odpustil še več!«[25] Ponižni pravi s sv. Pavlom: »Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,13-14).

    Takšna drža nam pomaga sprejeti bolezen in jo spreminjati v nekaj plodovitega: je poslanstvo, ki nam ga daje Bog. Del tega poslanstva pa je tudi to, da se naučimo dopustiti, da nam drugi lahko pomagajo ter nam olajšajo bolečino in morebitno tesnobo: ko pustimo, da nam pomagajo, nas zdravijo in spremljajo, je to dokaz izročitve v roke Jezusa, ki postane navzoč v naših bratih in sestrah. Dopolniti moramo, »kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).
    Zavedanje, da smo šibki, nas bo vodilo k temu, da si pustimo pomagati, da smo do drugih prizanesljivi, da bomo razumeli položaj človeka in se izognili farizejski osuplosti. Naša šibkost nam odpira um in srce, da bi mogli druge razumeti: vedno lahko na primer poskusimo opravičiti posameznikov namen ali pomislimo, da se je znašel v res težkem položaju, čeprav to seveda ne pomeni zaobiti resnico in reči, da je »zlo dobro in dobro zlo« ter »grenko delati za sladko, sladko pa za grenko« (Iz 5,20). Po drugi strani pa se lahko zgodi, da se podcenjujemo. Ta nizka samopodoba, ki je marsikje pogosta, je ravno tako nezdrava, saj ne ustreza resnici in pristriže peruti nekomu, ki je poklican, da poleti v višave. Ni razloga za malodušje: ponižnost nam pomaga sprejeti, kar nam je dano, z globokim prepričanjem, da so poti, po katerih nas hoče voditi Gospod, poti usmiljenja (prim. Heb 3,10; Ps 95,10); vendar nam prav zaradi tega pomaga tudi, da sanjamo drzno: »Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok?«[26]

    Odprti za Božjo previdnost
    Ponižen moški in ponižna ženska sta odprta za delovanje božje previdnosti v njuni prihodnosti. Ne poskušata in ne želita nadzorovati vsega niti ne iščeta razlage za vsako stvar. Spoštujeta skrivnost človeške osebe in zaupata v Boga, četudi se jutrišnji dan zdi negotov. Ne skušata spoznati skrivnih božjih namenov in tega, kar presega njune moči (prim. Sir 3,21). Dovolj jima je božja milost, kajti »moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9). To milost najdemo v stiku z Jezusom Kristusom: takrat smo deležni njegovega življenja.

    Po ganljivi zahvali Bogu Očetu Jezus povabi svoje učence vseh časov, naj se mu približajo, quia mitis sum et humilis corde (Mt 11,29) – Gospod je krotak in iz srca ponižen in zato bomo v Njem našli razumevanje in notranji mir. Približajmo se Kristusu v evharistiji, njegovemu ranjenemu in vstalemu telesu, in humilitate carnis assumptae, kot se glasi prvi adventni hvalospev – ki prvikrat prihaja v ponižnosti našega mesa. Dotaknemo se neizrekljive ponižnosti Boga. »Jezusova ponižnost: v Betlehemu, v Nazaretu, na Kalvariji … – Še večje ponižanje in izničenje v presveti hostiji: večje kot v hlevu, v Nazaretu, na križu.«[27] Devica Marija nas spremlja, da bi ga sprejeli s ponižnostjo, s katero je ona sprejela svojega sina Jezusa. Salve radix, salve porta, ex qua mundo lux est orta[28] – zdrava, korenina, zdrava, vrata, iz tebe se je rodila Luč, da bi razsvetlila svet, pogreznjen v temo napuha; Jezus Kristus, Luč od Luči,[29] nam razodeva usmiljenje Boga očeta.

    Guillaume Derville, Opus Dei

    Addendum
    Pozornost do šibkejšega in ponižnost, ki je za to potrebna, sta dve značilnosti starozavezne judovske tradicije. Enega najzgodnejših pozitivnih ovrednotenj ponižnosti najdemo pri modremu Sirahu, ki je okrog l. 200 pr. Kr. zapisal: »Skrbi, da boš v shodnici priljubljen, pred velikim prikloni svojo glavo. Nastavi siromaku svoje uho, prijazno (s ponižnostjo) mu vrni pozdrav.« (Sir 4,7-8) Jeruzalemski modrec s prvim delom trditve izraža še klasičen odnos priklanjanju pred velikaši, medtem ko obenem spodbuja k ponižnosti tudi do šibkejših od sebe. To je eden prvih poskusov v zgodovini, ko je pojem ponižnosti uporabljen za opis odnosa, ki ga naj bi običajni ljudje imeli do sebi enakih oz. celo nižjih od sebe. A to je bilo še celo za judovsko okolje pogosto pohujšanje. Okrog leta 132 pr. Kr., ko je Sirahov vnuk prevajal to besedilo iz hebrejščine v grščino, je že zamenjal besedo »ponižnost (עֲנָוָה, hebr. anavah)« s pojmom »blagost (εἰρηνικός, gr. eirēnikos)«, ki je bila za Grke bolj sprejemljiva.

    Kristusov nauk pa korenini že v starozavezni tradiciji, ki je veličino človeka dojemala skozi njegovo ponižnost.

    Po Evangelistu Luku imamo primer ponižnega ponosa, ki sije kot nazoren primer tudi iz drže Gospoda Jezusa Kristusa na sobotni gostiji pri nekem farizeju, velikašu z vrha tedanje družbene lestvice v Palestini, kot je opisan v Evangeliju po Luku (Lk 14,1-14). Osupel nad komolčarstvom gostov, ki so si vsi izbirali prve sedeže, Kristus spregovori o popolnoma drugačni logiki: o izbiranju zadnjih sedežev na gostiji. Ni želel podati lekcije o bontonu ali spodobnih manirah obnašanja v družbi, marveč je razodel silovito novost o veličini ponižnosti. Evangelist Luka je namreč zapisal: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11)

    »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.« (Sir 3,18)

    Podobe borbe veljakov in odrinjenih navadnih ljiudi za prva mesta na gostiji pri farizeju si nam tudi danes ni prav težko predstavljati. Dovolj je odpreti kakšno spletno stran s političnimi (in drugimi novicami), prelistati časnik, poslušati in gledati ljudi ali se ozreti naokoli. Ponižnost je po drugi strani pogostoma veliko težje zaznati. A zato iz nje sije toliko večja veličina. Evangelist Luka je tudi zapisal: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke.« (Lk 1,52) Zadnjo Besedo in Odločitev pa ima vedno Bog, ne mi grešni ljudje, ki je Dober in Pravičen! In Živimo Ponižno, Pravično in razveseljujmo ljudi z Usmiljenjem in Dobroto, kakor nas Uči Bog ter dajmo zgled drug drugemu.

    Odgovori
    • Miro says:
      19. novembra, 2022 at 17:52

      Gospod Janez, najlepša hvala za izčrpno, utemeljeno razmišljanje o tej problematiki. Še kaj napišite, če utegnete. Pridi, Sveti Duh …

      Odgovori
      • janez says:
        20. novembra, 2022 at 15:49

        Hvala g. Miro za spodbudne in lepe besede. Ponižno in skromno vam povem, da premalo vem in znam o bogoslovju in krščanski veri in da sem vesel, ko lahko kaj kjerkoli zanimivega najdem, preberem in premislim/preštudiram ter objavim. Naj pride k nam Sveti Duh in nas Poduči in razsvetli, da bomo prav razumeli verske nauke in jih izvajali v vsakodnevnem življenju. Tudi vam hvala g. Miro in prav tako gospe Hvala za požrtvovalnost in številne zanimive prispevke, s katerimi smo vsi skupaj mnogokrat obogatili objavljene prispevke za vernike in bralce na tem medmrežju in skupaj molili k Bogu. Poudarjam pa ponovno, da sem vedno vesel, ko najdem prispevek in verski nauk od naših duhovnikov in bogoslovcev, ki so poklicani, da nas podučijo in pojasnjujejo verske teme na strokoven in pravilen način. Imamo pravico, da več vemo o verskih zadevah in da se izobražujemo.

        Pridi Sveti Duh in nas Vodi in Poduči!

        Božja Pomoč Ostani Vedno z Nami Vsemi!

        Odgovori
        • Hvala says:
          20. novembra, 2022 at 16:35

          G. Janez! HVALEŽNOST ČLOVEKA BOGU ZA VSAKO STVAR IN VSAKO ŽIVO BITJE, POSBNO ZA ČLOVEKA, JE ZNAMENJE RASTI SVETEGA DUHA.

          Človek mora pokazati največjo ZAHVALO BOGU zato, ker nas je USTVARIL TAKO RAZLIČNE, Z RAZLIČNIMI MIŠLJENJI , ZAMISLIMI, ODLOČITVAMI itd…DA BI SE DOPOLNJEVLI IN BRUSILI MED SABO, PA ČEPRAV MNOGOKRAT BODICE BOLIJO. SAJ VESTE KAKO ZGLEDA, ČE BI STOPILI NA JEŽA, vendar ker je tudi ježa ustvaril Bog, se mu zahvaljujmo, čeprav vsi opikani.

          Malo v prispodobi govorim, vendar resnico. ZELO VELIKA MILOST JE, BOGU SE ZAHVALJEVATI ZA VSE HUDO IN TEŽKO, TO JE POVEDAL ŽE SVETOPISEMSKI JOB.

          Sicer pa kot že veste, NOBENA STVAR NA SVETU NI NAKLJUČNA, SE NE ZGODI PO NAKLJUČJU, ker pri BOGU NI NAKLUČJIH, BOG JE BOG.

          Torej tudi ni naključje, kdo se pojavlja na tem portalu, ampak je izbor Boga, KI VSE VIDI, VODI IN DOPUŠČA DOGODKE PO NJEGOVI PRESOJI.

          Vedno je potrebno pred vsakim pisanjem oz. VSAKODNEVNO KLICATI SVETEGA DUHA NA POMOČ.

          Problem je v nas ljudeh, ker mislimo, da nam mora SVETI DUH dajati in šepetati vse po naših pričakovanjih, nam dati vesele rešitve, nam dati takojšne rešitve, da bomo v vsem zadovoljni .

          TO PA NI MOŽNO, KER SVETI DUH JE DUH RESNICE, NE NAŠEGA UGODJA IN MORAMO MI SPOLNJEVATI NJEGOVO VOLJO, NE ON NAŠE, PA ČE NAM “PAŠE” ALI NE.

          Zato je spolnjevanje Božje volje v vsakem trenutku-LEPEM, TRPEČEM, ŽALOSTNEM VESELIM Z ZAHVALO KOT LEPI PISANI MOZAIK ŽIVLJENJA, KOT MAVRICA NA NEBU, ZNAK SPRAVE MED BOGOM IN LJUDMI.

          TUDI JAZ SE VAM ZAHVALJUJEM ZA VAŠ DELEŽ TRUDA IN PRISPEVKOV K NAŠEM ŽIVLJENJSKEM MOZAIKU.

          VSE DOBRO VAM ŽELIM!

          Odgovori
  8. janez says:
    19. novembra, 2022 at 13:30

    KAJ JE BOŽJA MILOST? (pater Branko Cestnik Družina)
    Razprava o milosti je ena najbolj zanimivih in dramatičnih v zgodovini krščanske teologije. Že za časa očetov v pojmovanju milosti opazimo razlike med vzhodno (bolj pnevmatološko) in zahodno (bolj moralno-antropološko) bogoslovno usmeritvijo – razlike, ki so ostale vse do danes. Glede razmerja med božjo milostjo in človeško svobodo sta se v pozni antiki udarila Avguštin in Pelagij. Spor so učenci obeh mislecev pripeljali do točke, ko je bila nujna cerkvena obsodba pelagijanstva kot krivoverstva, ki predrzno zaupa v moč človeške volje na račun milosti od zgoraj. V srednjem veku je Zahod delovanje milosti akademsko razčlenil in sistematiziral, na ljudski ravni pa tako rekoč kvantiziral – kot da je milost količinsko opredeljiva. Taka je zlahka postala predmet človeške trgovine. Pozneje se je ravno slednjemu (zlorabi odpustkov) uprl Martin Luter in njegovo silno kritiko Rima lahko skrčimo na očitek, da se Rim vede kot nekak vrhovni upravnik ali celo lastnik Božje milosti. V potridentinskem obdobju smo bili glede milosti še enkrat priča velikemu znotrajkatoliškemu sporu med janzenisti (izjemno pesmistično gledanje na človeka) in jezuiti (bolj humanistično navdahnjeni), ki se je končal z inkvizicijsko obsodbo janzenizma.

    Zakaj taka drama okrog milosti? Zato, ker se polje razprave o milosti bistveno prekriva s poljem umevanja Božje narave in s poljem umevanja človeka in človekove svobode. Če namreč rečemo, da je človekovo odrešenje odvisno zgolj in izključno od božje milosti, lahko zaidemo v skrajnost janzenističnega tipa, ki zagovarja predestinacijo ter izničuje človekovo zmožnost svobodnega sodelovanja oz. tega, čemur moderni pravijo samouresničitev. Če rečemo, da je vse odvisno od človeka in nič od milosti, smo v sodobnem ateizmu – ki je zadnje in menda največje krščansko krivoverstvo.

    K tej dilemi se pridruži še eno, nič manj napeto vprašanje: Kje se neha nadnaravna milost, poseganje Boga v svet, in kje se začne narava, svet? Ko, recimo, molim: kaj je »moje« in kaj je v dejanju molitve »Njegovega«? In tisto, kar je Njegovega – je nekakšna čudežna energija ali je Bog sam? Je kaj ustvarjenega ali kaj neustvarjenega? Mi dela silo in izničuje mojo naravo ali je njeno nadaljevanje? Z najnovejšimi odkritji delovanja človeških možganov, ko se zdi, da je vsako versko čustvo sad nevroloških dogajanj, ki sprožajo občutek neskončnega jaza, in ko nekateri s tem v zvezi že uporabljajo izraz »nevroteologija«, je vprašanje odnosa med naravo in milostjo dobilo novo, prav zanimivo noto.

    Kaj je potemtakem milost? Katekizem pravi: »Milost je naklonjenost, podarjena pomoč, ki nam jo Bog daje, da odgovorimo na njegov klic, naj postanemo božji otroci« (KKC 1996). Milost je svobodno podeljeni dar, je delovanje božje ljubezni v človeštvu in je navzočnost Svetega Duha. Imenujemo jo tudi »posvečujoča milost«, saj je »trajen dar, nadnaravna dispozicija, ki izpolnjuje dušo samo tako, da jo naredi sposobno živeti z Bogom« (KKC 2000). Samo v posvečujoči milosti je človek zmožen notranje prenove. Ampak človekov odgovor na milost je svoboden in milost pride do polnega izraza le v okolju svobode (prim. KKC 2002).

    Nauk Cerkve govori še o »neustvarjeni« in »ustvarjeni« milosti. Če neustvarjeno milost razumemo kot delujočo navzočnost Boga samega in če pravimo, da milost ni nekaj kvantnega, kaj je potem ustvarjena milost? To so konkretni darovi, ki prihajajo iz te iste navzočnosti Boga. Ustvarjene milosti lahko razbiramo v vzorcu karizem (vsak izmed nas ima kak poseben dar – talent) in v logiki duhovnega napredovanja (vsakemu so podarjeni trenutki in posebna moč za duhovno rast).

    V času razširjenih newagevskih pridig moramo paziti, da milosti kljub njeni konkretnosti ne razumemo snovno in količinsko. Milost ni povsod plavajoča energija, ki jo skozi posebne obrede ali meditacije srkamo iz zvezdnega vsemirja. Pridobitev milosti ni odvisna od priučene duhovne tehnike ali ezoteričnih znanj. Milosti tudi ni mogoče kupovati ali z njo prek religijskih sistemov in simbolov manipulirati (po načelu: plačam 10 maš, potem pa mi Bog mora ustvariti to ali ono milost). Milost namreč ni nekaj ločenega od Boga, nekaj, nad čemer naj bi Bog imel polovico nadzora, drugo polovico pa mi. Milost je On in samo On, naš Bog in Stvarnik.

    Pater Branko Cestnik, Družina.

    Božja milost je nezaslužena naklonjenost, ki jo je Bog pripravljen podariti vsem svojim stvaritvam. V najširšem smislu se Božja milost manifestira v vsakem dejanju Božjega samo-razodetja. Po milosti so človek in ves kozmos (vesolje/stvarstvo) odkupljen od greha in smrti po Jezusu Kristusu in po milosti človek pridobi moč spoznati in ljubiti Boga in Jezusa Kristusa v veselju Večnega odrešenja na svetu. Pavel se je zahvalil Bogu za duhovne darove, ki jih je Bog podaril zvestim (1Kor 1,4-5). Prepričan je bil, da bo Božja milost med njimi bogata in jim bo omogočila, da se še povečajo v vsakem dobrem delu (2Kor 9,8). Vsako dobro darilo je dar od Boga, rezultat milosti, ker nas Bog neskončno Ljubi in nas ima rad tudi takrat, ko grešimo in se oddaljimo od Boga. Vedno nam hoče le vse dobro. In nas Vabi in Nas pričakuje, da se vrnemo k Njemu, ko smo zašli. On jer Naše Vse kar premoremo.

    S preizkušnjami pa nas hoče utrditi v stanovitnosti in nas prekaliti, da bo še boljši ljudje in kristjani in spolnjevali Božjo Voljo.

    Odgovori
  9. Hvala says:
    19. novembra, 2022 at 12:35

    VSE V ŽIVLJENJU JE MILOST; BREZ BOŽJE MILOSTI NE MOREMO NIČESAR, NE ODPUŠČATI ŽALITEV, NE MISLITI DOBRO; OSVOBAJA SAMO BOG, ZATO JE POVSEM RAZUMLJIVO, (to se v današnjem času ne poudarja v takem kontekstu, da bi vsi ljudje to razumeli), DA OSVOBAJA SAMO BOG.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    DA BO NEKDO PRENEHAL PITI ALHKOHOL, MORA PREJETI MILOST OD BOGA, SAJ MU ČLOVEK NE MORE PODELITI NOBENE MILOSTI, TUDI TE NE, DA BO OSVOBOJEN PREKOMERNEGA PITJA ALKOHOLA.

    PREKO LJUDI, KI SO ZADOLŽENI IN USPOSOBLJENJI ZA ZDRAVLJENJE VSEH VRST ODVISNISNOSTI-ZDRAVI BOG ALI PA BOG ZDRAVI TUDI SAM DIREKNO.

    NOBEN ČLOVEK NI POZDRAVIL BREZ IZREKA BOGA ŠE NOBENEGA ČLOVEKA IN TUDI NIKOLI IN NIKDAR GA NE BO.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    Če je nekdo izjavil, da mu je žal, zakaj ni šel prej na zdravljenje, ni odšel prej zato, KER JE BILA TAKA ODLOČITEV BOŽJA, kajti če bi BOG HOTEL bi izrekel izrek in človek bi odšel na zdravljenje. Vse je ob svojem času. Bog dopušča določene dogodke, KER SAMO ON VE ZAKAJ IN KAKO JE TO POTREBNO. NIČESAR SE NE ZGODI NA SVETU BREZ IZREKA BOGA.

    PA TUDI NOBENE STVARI ALI ZDRAVLJENJA ALI OSVOBODITVE NE MOREMO IZSILITI OD BOGA.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    BOG JE REKEL:

    Mdr 16,12

    MODROST

    ZAKAJ OZDRAVILA JIH NISTA NE ZELIŠČE IN NE OBKLADEK, MARVEČ TVOJA BESEDA, KI VSE OZDRAVLJA.

    2 Zakaj ozdravila jih nista ne zelišče in ne obkladek,
    marveč tvoja beseda, Gospod, ki vse ozdravlja.

    Odgovori
    • Hvala says:
      19. novembra, 2022 at 12:48

      NAJPREJ JE POTREBNO DATI JEZUSU SOGLASJE, TO POMENI, DA SE JE VSAK POSAMEZNIK, KI JE ALKOHOLIK ALI PA IMA DRUGO ODVISNOST , itd…DA SE JE ODLOČIL IN SRČNO ŽELI IZ ODVISNOSTI VEN V SVOBODO, KI JO DAJE SAMO BOG.

      BOG OSVOBAJA ČLOVEKA VSAKE SUŽNOSTI . GREHA, ITD…

      POTEM , KO SE JE PROSTOVOLJNO ODLOČIL IN DAL SVOJ -DA-GOSPODU, ALI PA JE NEKDO ZA NJEGA MOLIL IN PROSIL DA BO TO NAREDIL, ŠELE POTEM BOG ZAČNE DELOVATI.

      BOG NAM JE DAL SVOBODNE ODLOČITVE-TO SMO PONAVLJALI, TOREJ NE DELUJE NA SILO.

      Odgovori
      • Miro says:
        19. novembra, 2022 at 18:20

        VELIKO JE TAKŠNIH IN DRUGAČNIH RAZLAG … PROSIMO GOSPODA ZA DUHOVNI POGLED V LUČI SVETEGA DUHA!

        MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

        Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
        vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
        Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
        prenovil boš obličje zemlje.

        Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
        razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
        bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
        vselej radi sprejemali njegove spodbude.
        Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

        Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

        Odgovori
  10. Hvala says:
    19. novembra, 2022 at 12:06

    DEMON MED DEMONI

    DEMON ACEDIE, ZNAN TUDI KOT OPOLDANSKI DEMON, JE NAJTEŽAVNEJŠI OD VSEH DEMONOV

    Menihi so to zlo doživljali v različnih oblikah, kot so razdražljivost v odnosu z drugimi člani skupnosti in do meniškega življenja, pomanjkanje zbranosti pri branju in molitvi, velika utrujenost, nenadna lakota in zaspanost, želja po novostih ali pa močno hrepenenje po tem, da bi bili tisti trenutek nekje drugje.

    Izraz “skupnost” nadomestite z besedo “družina” in vse skupaj bo zvenelo zelo domače, posebej v času, ko naše vsakdanje življenje vznemirja kriza javnega zdravja. “Demon acedie, znan tudi kot opoldanski demon, je najtežavnejši od vseh demonov,” opozarja Evagrij Pontski, menih iz 4. stoletja, ki je živel v egiptovski puščavi. Takole pravi:

    “Meniha se polasti okoli četrte ure zjutraj in obdaja njegovo dušo do približno osme ure. Sprva se zdi, kot bi sonce upočasnilo ali celo ustavilo, in dan se zdi dolg najmanj petdeset ur. Nato menih začne gledati skozi okno, se odpravi iz svoje celice, da bi po soncu ugotovil, kdaj bo nastopila tretja ura, in se ozira v vse smeri, če bo morda naletel na kakšnega od redovnih bratov. Zatem občuti pravi odpor do svojega življenjskega prostora, načina življenja in dela, ki ga opravlja. Pomisli, kako med brati ni več nobene naklonjenosti in prijateljstva; nihče ga ne obišče …”

    Vsakdo, ki je med epidemijo kdaj delal od doma ali pa je moral preprosto ogromno časa preživeti brez družbe drugih ljudi, se bo verjetno poistovetil s temi občutki – podobno kot študentje, ki se recimo pripravljajo na izpit. Kdo izmed nas ni še nikoli občutil pomanjkanja volje in pozornosti, kdo še nikoli ni bil vsaj malce razdražen?

    Predstavljamo vam nekaj nasvetov treh velikih menihov, ki so se odločno borili proti napadom brezvoljnosti in otožnosti. Vsi ti svetniki so se temu demonu sicer upirali v okviru meniškega življenja, toda njihova opazovanja lahko v različni meri pomagajo tudi vsem nam.
    ……..

    https://si.aleteia.org/2021/10/04/nasveti-svetnikov-kako-premagati-brezvoljnost-in-otoznost/
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, brezvoljnost, otožnost, razdraženost med ljudmi; UPRETI SE JE POTREBNO TEMU DEMONU Z VSO SILO! Tudi menihi so se upirali.

    V obdobju epidemije pa je bilo še bolj vidna otožnost, obup, brezvoljnost , vendar je bilo in je potrebno sprejemati različne omejitve, se žrtvovati in opravljati svoje delo v pogojih, ki niso vedno ugodni ali prijetni. Sprejeti je potrebo tudi OSAMITVE, OMEJITVE, itd…

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Hvala Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja