Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.007 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    12. decembra, 2022 at 9:36

    “NAJTI ČAS DRUG ZA DRUGEGA JE IZZIV VSAKEGA ZAKONA” (Aleteia)

    “PRI KAKŠNIH VEČJIH STVAREH NAREDIVA PLUSE IN MINUSE, PO JEZUITSKO”

    ŠPELA IN KLEMEN JEVNIKAR sta si pri iskanju hiše napisala seznam, kaj si pri hiši želita in česa ne. Železniške proge ni bilo na seznamu minusov in tako danes živijo v Borovnici – ob železniški progi. Hrup jih ne moti več, hiša pa omogoča njunim trem otrokom, da odraščajo zunaj mestnega okolja. Vsi trije so po starših podedovali zanimanje za naravoslovje in tehniko. Klemen je namreč učitelj tehnike, Špela pa je samozaposlena kot arhitektka. V manjšem obsegu oblikuje tudi izdelke iz lesa, kar sta, ko sta se spoznala, počela tudi Klemen in njegov brat.

    Poleg ljubezni do lesa jih povezuje tudi ljubezen do športa. Pravita, da bi se pri hiši našlo rekvizitov za kakšnih 30 športov. Klemenov najljubši hobi je kolesarjenje, Špela pa rada vrtnari, sploh če na vrtu zraste kaj užitnega, ali pa gre na pohod v dobri družbi. “Na stara leta” sta si skupaj omislila še srfanje.

    Več o tem v zanimivem pogovoru na: https://si.aleteia.org/2022/12/12/najti-cas-drug-za-drugega-je-izziv-vsakega-zakona/

    Odgovori
  2. Miro says:
    12. decembra, 2022 at 9:27

    ČUSTVENO ZREL ČLOVEK ZNA ŽIVETI Z BLIŽNJIM V MIRU. ČUSTVENA ZRELOST JE MIROLJUBNOST.
    KDOR JE V SEBI PREMAGAL IN PODUHOVIL OTROŠKO JEZLJIVOST IN NAPADALNOST, JE OSEBNO ZREL.
    ZREL ČLOVEK NE TRATI ČASA IN MOČI ZA NEPOTREBNE SPORE.

    Misel dr. Antona Trstenjaka

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  3. Miro says:
    12. decembra, 2022 at 9:07

    Nadaljevanje članka Milost in kreposti (Paul O’Callaghan)

    BOŽJE KREPOSTI

    V splošnem pomenu so kreposti »trajna in trdna razpoloženja delati dobro« (prim. Katekizem, 1803).[14] Med temi krepostmi se »božje kreposti nanašajo neposredno na Boga. Božje kreposti pripravijo (disponirajo) kristjane za življenje v povezanosti s sveto Trojico» (Katekizem, 1812). »Bog jih vlije v dušo vernih, da bi jih tako usposobil, da delujejo kot njegovi otroci« (Katekizem, 1813). Božje (ali tudi teologalne) kreposti so tri: vera, upanje in ljubezen (prim. 1 Kor 13,13).

    Vera »je božja krepost, s katero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je rekel in razodel in nam sveta Cerkev predloži v verovanje« (Katekizem, 1814). Po veri »se človek v celoti in svobodno preda Bogu«[15], in si prizadeva spoznavati in izpolnjevati božjo voljo: »Pravični bo živel iz vere« (Rim 1,17).[16]

    — »Kristusov učenec mora vero ne samo ohranjati in iz nje živeti, marveč jo tudi izpovedovati, jo neustrašeno izpričevati in jo razširjati« (Katekizem, 1816; prim. Mt 10,32-33).

    Upanje »je božja krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha« (Katekizem, 1817).[17]

    Ljubezen »je božja krepost, s katero ljubimo Boga nadvse zaradi njega samega in svojega bližnjega kakor sami sebe zaradi ljubezni do Boga« (Katekizem, 1822). To je Jezusova nova zapoved: »da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12).[18]

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Nadaljevanje članka Milost in kreposti (Paul O’Callaghan)

    Odgovori
  4. Miro says:
    11. decembra, 2022 at 19:50

    V VSAKEM OD NAS JE NEKAJ ZLAGANEGA. BISTVENA LASTNOST ZLAGANEGA PA JE, DA NE
    ŽELIMO GLEDATI TEGA, KAR JE V NAS SLABEGA. POTREBEN JE ČAS, DA VSTOPIMO V SVOJO
    NOTRANJOST IN DA ODKRIJEMO SVOJE RANE. (Jean Vanier)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
    • Hvala says:
      12. decembra, 2022 at 6:31

      JEZUS NA MOLITVAH ZA OSVOBODITVE S SVOJIM SVETIM DUHOM ODKRIVA RANE, RANE, KI SO ZGODILE PRED ROJSTVOM ČLOVEK NE VE, TUDI PO ROJSTVU VSEH NE VE, ZATO SVETI DUH SPOMNI IN KAŽE -RAZKRIVA VSE, KAR JE POTREBNO OZDRAVLJENJA.

      Molitev za osvoboditev je poseben način molitve, ki kristjanu pomaga, da se notranje osvobodi in zapre vrata vplivom hudobnega duha. Osredotočena je na človeka, da z močjo evangelija in Božje milosti postane svoboden. Osvoboditev od navezanosti je proces, je čudovito delo Svetega Duha, ki ga posameznik nadaljuje sam z Božjo pomočjo, potem ko se je že udeležil molitve in spoznal moč osvoboditve po metodi petih ključev: kesanje, odpuščanje, odpoved, oblast in blagoslov.

      Odgovori
      • Hvala says:
        12. decembra, 2022 at 6:53

        Vsako rano je potrebno posebej JEZUSU IZROČITI, DA JO BO OZDRAVIL. Povedati: dam primere :v mladosti se bil prizadet zaradi nekoga, ki te je poniževal zaradi obleke, v šoli se je dogajalo to in to….moja družina (oče in mati sta me prizadela, ko sta govorila …….) sosed me je zelo prizadel, ker mi je rekel….vodja službe me je prizadel …..na uradu, ko sem urejal dokumente me je zelo prizadelo, pri zdravniku sem bil ….., prednik me je zelo prizadel ……, to in to se mi je dogajalo, zgodilo se je …..VSE KAR BOLI ČLOVEKA, GA STISKA IN SE SPOMINJA DOGODKOV ZA LETA NAZAJ, JE POTREBNO IZROČITI JEZUSU, VSAK DAN MOLITI ZA NOTRANJE OZDRAVLJENJE.

        JEZUSA PROSITE, DA BO ODKRIVAL RANE S SVOJIM SVETIM DUHOM, POTEM PA MU JIH IZROČITE, DA JIH BO OZDRAVLJAL IN OZDRAVIL. POTEM VEČ SPOMIN NA DOGODEK IN NA OSEBE, KI SO BILE VPLETENE NE BO BOLEL.

        TO JE ČUDOVITO DARILO JEZUSA. Jezus ozdravlja vsak dan, tako kot je takrat, KO JE FIZIČNO HODIL PO ZEMLJI. KAŠNE ČUDOVITE MILOSTI IN DAROVE ŽELI PODARITI ČLOVEKU, ČE SODELUJE Z NJIM, ČE ŽELI PREJETI NJEGOVE DAROVE. OSEBNI ODNOS!

        Odgovori
        • Miro says:
          12. decembra, 2022 at 8:47

          Hvala za omenjeno sporočilo, katerega bistvo je bilo že večkrat predstavljeno na našem portalu in prav je tako. V odnosu do Boga in bližnjih je pa še en izjemno pomemben vidik, na katerega večkrat pozabljamo.

          GOSPODA JEZUSA ŠE ZLASTI PROSIMO ZA PRAVE, LJUBEČE BESEDE V MEDSEBOJNIH ODNOSIH DOMA, V ZAKONU, DRUŽINI, NA DELOVNEM MESTU, V DRUGIH DRUŽBENIH OKOLJIH, NA SPLETU, NA TEM PORTALU … PONIŽNO GA PROSIMO, DA BI SE BOLJ ZAVEDALI, KAKO IZJEMNO POMEMBNO JE, DA SE Z BOŽJO POMOČJO ODLOČAMO ZA LJUBEČE BESEDE, KI GRADIJO DOBRE MEDSEBOJNE ODNOSE. NAJ NAM PRI TEM POMAGA NASLEDNJA:

          PROŠNJA ZA PRAVO BESEDO

          Tudi dan, ki se zdajle začenja,
          potrebuje besede pozdrava in zahvale;
          potrebuje besede odločitve in odklonitve,
          potrebuje besede preudarka.
          Daj mi prave besede.

          Živimo in mislimo, se odločamo in molimo,
          kaznujemo in ljubimo v besedah in z besedami.
          Te so lahko močnejše,
          bolj prodorne in nevarne kot pa dejanja.
          Daj mi besede ljubezni.

          Besede lahko povezujejo,
          lahko zdravijo in tolažijo,
          lahko pa tudi sejejo razdor,
          sekajo rane in ubijajo.
          Lahko učijo in pojasnjujejo,
          lahko lažejo in zapeljujejo.
          Daj mi besede resnice.

          Ko sem govoril, je beseda izrečena
          in tako nad njo nimam nobene moči več.
          Zdaj živi svoje lastno življenje,
          ki pomaga ali uničuje;
          ne morem je več prijeti,
          zvezati ali poklicati nazaj.
          Daj mi besede življenja, da mi nocojšnji večer
          ne bo treba obžalovati nobene besede.
          (Paul Roth)

          BOŽJE USMILJENJE, KI VEDNO IN POVSOD SPREMLJAŠ VSE LJUDI, ZAUPAMO VATE!

          Odgovori
          • Hvala says:
            12. decembra, 2022 at 9:24

            Ja, prosimo Gospoda za prave besede, vendar MI LJUDJE SMO KOT CELOTA TAKO POVEZANI, DA SI PREDSTAVLJATI NE MOREMO.

            Nekdo, ki greši in se tega ne očiščuje, prenaša rane naprej. V knjigi-KAKO OZDRAVITI RODOVNE KORENINE -napisal Robert DEGRANDIS je tudi molitev za ozdravljenje prednikov-MOLITEV ZA OZDRAVLJENJE JEZIKA, POTREBNO JE NASTOPITI ZOPER SLABO GOVORJENJE, PREKLINJANJE, BOGOKLETJE, ZOPER PODLOST IN IZDAJO JEZIKA.

            Vse negativne vezi prednikov, ki so morebiti vse to počeli, JE POTREBNO PREKINITI, ČE ŽELIMO DA BO GOSPOD OZDRAVIL RODOVNE KORENINE IN NAS NOTRANJE OZDRAVIL.

            Vsi kanali morajo biti očiščeni, DA LAHKO NEMOTENO TEČE BOŽJA MILOST K LJUDEM!

            Zato pa je potrebno res vsakodnevno OSEBNO SODELOVANJE Z JEZUSOM, KER ON GOVORI IN POVE ,KAJ JE POTREBNO STORITI. Ne samo odrivati, se bo uredilo, ali bo Jezus uredil. Seveda bo JEZUS OZDRAVLJAL, AMPAK Z NAŠIM POPOLNIM SODELOVANJEM.

          • Miro says:
            12. decembra, 2022 at 9:35

            PRIPOROČIMO SE ŠE SVETEMU DUHU, SAJ BREZ NJEGA NE MOREMO NIČ STORITI!

            PRIDI, SVETI DUH

            Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
            vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
            Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
            prenovil boš obličje zemlje.

            Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
            razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
            bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
            vselej radi sprejemali njegove spodbude.
            Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

            Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

  5. Miro says:
    11. decembra, 2022 at 19:42

    Nadaljevanje članka Milost in kreposti (Paul O’Callaghan)

    POSVEČENJE

    Bog nikomur ne odreka svoje milosti, ker hoče, da se vsi ljudje zveličajo (1 Tim 2,4): vsi verniki so poklicani k svetosti (prim. Mt 5,48).[8] Milost »je v nas studenec za dela posvečenja« (Katekizem, 1999); ozdravlja in dviga našo naravo — ranjeno zaradi izvirnega greha —, nas napravlja zmožne delati kot božji otroci[9], ter v krščenih obnavlja Kristusovo podobo (prim. Rim 8,29): se pravi to, da je vsakdo — kot je pravil sv. Jožefmarija — alter Christus, drugi Kristus. Ta podobnost s Kristusom se izraža predvsem v krepostih.

    Natančneje povedano, posvečenje je istovetno z napredovanjem v svetosti; sestoji v vedno tesnejši zedinjenosti z Bogom (prim. Katekizem, 2014) do te mere, da kristjan postane ne le drugi Kristus, temveč ipse Christus, sam Kristus[10]: se pravi, da postane eno s Kristusom, kot eden od njegovih udov (prim. 1 Kor 12,27). Za rast v svetosti je treba svobodno sodelovati z milostjo, to pa zahteva trud, boj, zaradi nereda, ki ga je povzročil greh (fomes peccati, nagnjenost h grehu). Zaradi tega, pravi Katekizem, »ni svetosti brez odpovedi in brez duhovnega boja« (Katekizem, 2015).[11]

    Da bi zmagovali v asketskem boju je treba torej predvsem prositi Boga za milost z molitvijo in mrtvičenjem — ki je »molitev čutov«[12] — ter jo prejemati v zakramentih.[13]

    Zedinjenje s Kristusom bo dokončno šele v nebesih. Zato nima nihče vnaprejšnjega zagotovila za svoje zveličanje; treba je prositi Boga za milost vztrajnosti do konca: se pravi, za dar, da bi umrli v božji milosti (prim. Katekizem, 2016 in 2849).

    Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

    Odgovori
  6. Hvala says:
    11. decembra, 2022 at 19:05

    KRISTJAN, KI V SRCU NI VESEL, NI DOBER KRISTJAN

    http://arhiv.mirenski-grad.si/en/node/6032

    Odgovori
  7. Hvala says:
    11. decembra, 2022 at 19:00

    KRISTJAN SVARI IN OPOMINE SPREJEMA

    Torej je prva naloga, preden lahko izpolnimo Jezusovo naročilo: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári …«, da spoznavamo, kaj je greh. Kristjan je lahko zvest Jezusov učenec le, če živi iz Božje besede. Torej vzeti je potrebno za res Božjo besedo, jo redno premišljevati in se po njej ravnati. Božja beseda je temeljno merilo za to, kaj je prav in kaj ne. V oporo so nam moralna načela, nauk Cerkve, božje zapovedi, glavni grehi ipd.

    Naslednja tujka je: pojdi! ‘Pojdi’ v smislu pristopi do tistega, ki greši zoper tebe. Težava za mnoge je že, da bi odzdravili, kaj šele, da bi pozdravili. Lahko si predstavljamo, da je od odzdraviti, do pozdraviti dolga pot. A kako dolga je šele, da bi takšen človek pristopil! Namesto pojdi, smo osvojili: pošlji. Pošlji drugega nekam in ne meni se zanj, če ne sodi v tvoj elitni klub. Če pa se vtika vanj, ga dvakrat pošlji. In vendar Jezus pravi: Če tvoj brat greši zoper tebe pojdi,« in nadaljuje: »in ga posvari!«

    Tretja tujka: posvariti. Kdo si upa drugemu soliti pamet? Mar ni popolnoma jasno, da se v današnji družbi tega ne gremo! Spoštujemo drugačnost in če koga posvariš, je jasno, da boš označen za netolerantnega, nesramnega in arogantnega. Drugi si misli: S kakšno pravico mi soliš pamet.

    ….

    http://arhiv.mirenski-grad.si/n23-gresi-pristopi-posvari

    Odgovori
  8. Hvala says:
    11. decembra, 2022 at 18:49

    POKORA ODVZAME BOŽJO KAZEN

    OD ČESA HUDIČ SKUŠA ODVRNITI JEZUSA?

    KO MU PONUJA LAHKO POT DO KRUHA , SENZACIONALEN SKOK S TEMPLJA IN VSA KRALJESTVA SVETA, MU PRIGOVARJA PRAVZAPRAV SAMO ENO: NAJ VZAME ŽIVLJENJE V SVOJE ROKE IN SAM POSKRBI ZASE. NAJ NE ČAKA NA OČETA IN NJEGOVO VOLJO

    ČE HOČEMO UMIRATI V MIRU, MORAMO ŽIVETI Z BOGOM VSAK TRENUTEK

    Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

    In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« (Lk 13,1-9)

    Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec
    Današnji odlomek mi je zelo težak. Zdi se, da nas Jezus želi soočiti s smrtjo in vrednostjo življenja. O tem nam spregovori ob dveh dogodkih, o katerih govorijo ljudje v tistem času. Množica Jezusu pripoveduje o tragični smrti. Najbrž gre za Pilatovo kruto zatrtje upora pri gradnji poganskega templja. Pilat je očitno tudi na simbolni ravni ponižal Jude, ko je njihovo kri pomešal z daritvijo rimskim bogovom. Drugi tragični dogodek govori o stolpu, ki se je zrušil na ljudi in jih pokončal.

    Kako lahko Jezus ob dveh tako nenavadnih dogodkih reče: Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Večina vsekakor ne bo padla pod Pilatovim mečem in prav tako ne bo umrla v ruševinah. Prav tako kot bi bilo slišati nesmiselno, da bomo vsi umrli pod ruševinami ali streli v Ukrajini. V čem nam torej grozi enak konec, če se ne spreobrnemo? Kot nekakšno pojasnilo se odlomek nadaljuje s priliko o nerodovitni smokvi. Gospodar čaka na njej sadu, pa ga ne dočaka, zato jo želi posekati. Vinogradnik je bolj potrpežljiv in želi poskrbeti zanjo še kako leto, mogoče pa le obrodi.

    O kakšnem spreobrnjenju torej govori Jezus in o kakšni rodovitnosti, da bi bila smrt manj tragična, nesmiselna, kruta? Jezus najbrž želi, da se zazremo smrti v obraz. Da ne govorimo o njej od daleč. Da v njej vidimo nekaj, kar nas neizogibno čaka. Ali je smrt na postelji bistveno drugačna od one pod ruševinami? Jezus očitno hoče reči, da ne. Smrt nam predstavlja strah in grozo ali pa logičen prehod v novo življenje. V tem pa ne igrajo vloge zunanje okoliščine. Jezus najbrž hoče reči, da je smrt vedno in v vseh okoliščinah takšna, kakršno je bilo življenje. Ljudje pa se raje vrtimo okrog okoliščin. On skuša naš pogled naravnati na življenje.

    O kakšnem življenju govori? O kakšnem spreobrnjenju in sadu? Mogoče bo najlažje, če se vrnemo k začetku postnega časa in pomislimo, od česa hudič skuša odvrniti Jezusa? Ko mu ponuja lahko pot do kruha, senzacionalen skok s templja in vsa kraljestva sveta, mu prigovarja pravzaprav samo eno: naj vzame življenje v svoje roke in sam poskrbi zase. Naj ne čaka na Očeta in njegovo voljo. Naj se ne ozira na Očeta in se ne sprašuje, kakšno poslanstvo ima na tem svetu. Naj preprosto zaživi svoje življenje.

    Če se malo vživimo v ta hudičev scenarij, bi bilo Jezusovo življenje vsekakor veliko lažje. Ne bi mu bilo potrebnih trideset let molka. Ne bi ‘šparal’ moči, ko bi mu ljudje nasprotovali. Na silo bi si vzel vse, kar bi mu pripadalo. Pokazal bi svojo oblast in moč. Umrl bi v postelji, morda, v miru najbrž ne! In tu je sedaj vprašanje! Če bi Jezus živel sam zase, bi v svojem življenju za to že prejel plačilo. Smrt pa bi bila prehod v nič. Plačilo bi bilo namreč že izplačano. Na drugi strani bi ga čakal velik nič. Praznina in groza!

    V tem je najbrž sporočilo današnjega evangelija. Če hočemo umirati v miru, moramo živeti z Bogom vsak trenutek. Potrebno je premagovati skušnjave, ki nam jih hudič neprestano nastavlja. Njegova želja je, da nas odtrga od Boga in njegovega načrta, s tem od rodovitnega življenja in hkrati od mirne smrti.

    Na začetku postnega časa sem z vami razmišljal o treh poudarkih v hudičevih skušnjavah. Hudič nas želi osamiti tako, da nam dopoveduje, da zmoremo vse sami, da ne potrebujemo Boga in bližnjih. Želi nam povedati, da je življenje lepo, če gre vse na lahko. Da je napor nesmiseln. Iz darovanjske logike nas hudič vleče v skušnjavo preračunljivosti in koristi. Vse to nas oddaljuje od Boga in bližnjih. Življenje postaja lahko a prazno. Še huje pa je, da je smrt po takšnem življenju le še nesmiseln konec. Najbrž Jezus razmišlja nekje v tej luči, ko učence svari: Če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Naj bo postni čas priložnost, da združimo življenje in umiranje

    https://mirenski-grad.si/sl/evangelij-in-pridiga/p03-pokora-odvzame-bozjo-kazen/

    Odgovori
  9. Miro says:
    11. decembra, 2022 at 15:47

    »ALI SI TI TISTI, KI MORA PRITI, ALI NAJ ČAKAMO DRUGEGA?«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 11,2-11)

    Janez pa je v ječi slišal o Mesijevih delih in mu je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, rekel: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«

    Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+11%2C2-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

    Odgovori
  10. Miro says:
    11. decembra, 2022 at 12:32

    GODUJE SVETI DAMAZ I.: PRIJATELJ NAŠEGA SV. HIERONIMA – V NJEGOVEM ČASU SE JE UVELJAVIL ŠKOFIJSKI SEDEŽ V EMONI V DANAŠNJI LJUBLJANI

    PAPEŽ DAMAZ I. JE NAŠEMU ROJAKU SV. HIERONIMU ZAUPAL PREVOD SVETEGA PISMA V LATINŠČINO. TAKO JE NASTAL SLAVNI PREVOD, KI GA IMENUJEMO VULGATA.

    Papež Damaz I. je bil rojen okoli leta 305 v Španiji ali Rimu. Kot 37. papež je sklical kar tri sinode v Rimu. Nastopal je proti zmotnim krščanskim naukom, ki so se takrat širili po cesarstvu (pnevmatomahi, donatisti, arijanci idr.) Leta 381 je na Carigrajskem koncilu dokončno utrdil nauk o Sveti Trojici; definiral je božanstvo Svetega Duha, ki so ga nekateri zanikali.

    V bogoslužje je uvedel cerkveno leto, dokončno določil seznam svetopisemskih knjig, torej tistih, ki so od Boga navdihnjene in kot take sestavljajo Sveto pismo. Enemu od tedanjih največjih učenjakov, našemu rojaku sv. Hieronimu, je zaupal prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Tako je nastal slavni prevod, ki ga imenujemo Vulgata. Papež sam je sestavil nekaj nagrobnih napisov v verzih za svete mučence v katakombah.

    Umrl je v Rimu 11. decembra 384, v osemdesetem letu starosti, potem ko je Cerkev upravljal skoraj dvajset let. V njegovem času se je uveljavil škofijski sedež v Emoni v današnji Ljubljani.

    Sv. Damaz I. je zavetnik arheologov in priprošnjik proti vročici. Upodabljajo ga kot papeža s tiaro in Svetim pismom z napisom Vulgata ali z modelom cerkve. Včasih ima tudi poudarjen diamantni prstan, ker njegovo ime pomeni »diamant« (lat. adamas).

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-damaz-i/

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja