Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.011 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    29. januarja, 2023 at 9:23

    PAPEŽ MED VEČERNICAMI V BAZILIKI SV. PAVLA O SVARILU IN SPREMEMBI

    V SREDO, 25. JANUARJA 2023, NA PRAZNIK SPREOBRNITVE SV. PAVLA IN OB ZAKLJUČKU TEDNA MOLITVE ZA EDINOST KRISTJANOV, JE PAPEŽ FRANČIŠEK V BAZILIKI SV. PAVLA ZUNAJ OBZIDJA VODIL VEČERNICE. MED HOMILIJO JE SPOMNIL, DA GOSPOD TRPI ZARADI »RAVNODUŠNEGA NERAZUMEVANJA« IN »BOGOSKRUNSKEGA NASILJA« MED KRISTJANI, TER VSE POVABIL K SPREMEMBI IN RASTI »V SKUPNEM DELU ZA TISTO POPOLNO ENOST, KI JO ŽELI KRISTUS«.

    »Pravkar smo prisluhnili Božji Besedi, ki je zaznamovala ta teden molitve za edinost kristjanov. Gre za močne besede, tako močne, da bi se lahko zdele neprimerne, medtem ko se veselimo, da smo se zbrali kot bratje in sestre v Kristusu ter skupaj obhajamo slovesno bogoslužje v njegovo hvalo. Danes namreč ne manjka žalostnih in zaskrbljujočih novic, tako da bi se z veseljem odrekli »družbenim očitkom« v Svetem pismu! In vendar, če prisluhnemo nemirom časa, v katerem živimo, nas mora še toliko bolj zanimati tisto, zaradi česar trpi Gospod, za katerega živimo; in če smo se zbrali v njegovem imenu, ne moremo drugega kot postaviti njegovo Besedo v središče. Je preroška: Bog nas namreč prek Izaijevega glasu opominja in vabi k spremembi. Svarilo in sprememba sta besedi, iz katerih bi rad nocoj predlagal nekaj točk,« je uvodoma dejal papež Frančišek.

    Več o nagovoru svetega očeta na:
    https://katoliska-cerkev.si/papez-med-vecernicami-v-baziliki-sv-pavla-o-svarilu-in-spremembi

    Odgovori
  2. Miro says:
    28. januarja, 2023 at 14:47

    Gospodova postava je popolna,
    poživlja dušo;
    Gospodova beseda je zanesljiva,
    uči nevednega.
    (iz psalma 18)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  3. Miro says:
    28. januarja, 2023 at 14:27

    PAPEŽ RIMSKI ROTI: PONOVNO ODKRITI SMISEL IN VREDNOST ZAKONSKE ZVEZE

    PAPEŽ FRANČIŠEK SE JE OB ZAČETKU NOVEGA SODNEGA LETA SREČAL S ČLANI APOSTOLSKEGA SODIŠČA RIMSKE ROTE. GOVORIL JE O ZAKONSKI ZVEZI, KAJTI »V CERKVI IN SVETU – KOT JE DEJAL – OBSTAJA VELIKA POTREBA, DA SE PONOVNO ODKRIJETA SMISEL IN VREDNOST ZAKONSKE ZVEZE MED MOŠKIM IN ŽENSKO, NA KATERI TEMELJI DRUŽINA«. (po zapisu Andreje Červek)

    Cerkev je od svojega Gospoda prejela poslanstvo oznanjevanja vesele novice, poleg tega pa razsvetljuje in podpira to ‘veliko skrivnost’, ki je zakonska in družinska ljubezen. Za celotno Cerkev lahko rečemo, da je ena sama velika družina, ki na poseben način prek življenja tistih, ki tvorijo domačo Cerkev, sprejema in prenaša Kristusovo luč in njegov evangelij na družinsko področje. »Zakonska zveza po krščanskem razodetju ni nek obred ali družabni dogodek, ni neka formalnost in niti ni abstrakten ideal: je resničnost s svojo natančno konsistenco in ne zgolj oblika čustvene zadovoljitve, ki jo je mogoče poljubno osnovati in spremeniti v skladu z občutkom posameznika« (Evangelii gaudium, 66).

    Sveti oče je dejal, da se je pred stvarnostjo zakonske zveze treba prepustiti čudenju, pri tem pa povabil k vprašanju: Kako je mogoče, da pride do tako tesne zveze med moškim in žensko, zveste zveze, ki je za vedno in iz katere nastane nova družina? Kako je to mogoče, če upoštevamo omejitve in krhkost človeških bitij?

    VSAKA ZAKONSKA ZVEZA JE BOŽJI DAR

    Preprost in globok odgovor je dal Jezus: »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje« (Mt 19,6). Drugi vatikanski koncil pa je poudaril, da je Bog avtor zakonske zveze, kar velja za vsako posamezno zakonsko zvezo. »Zakonca s svobodno privolitvijo data življenje svoji zvezi, toda le Sveti Duh ima moč, da iz moškega in ženske naredi eno. Poleg tega Odrešenik ljudi in ženin Cerkve prihaja h krščanskim zakoncem po zakramentu zakona. Vse to nas vodi k spoznanju, da je vsak pravi zakon, tudi nezakramentalni, Božji dar zakoncema. Zakonska zveza je vedno dar! Zakonska zvestoba temelji na božji zvestobi, zakonska rodovitnost pa na božji rodovitnosti. Moški in ženska sta poklicana, da sprejmeta ta dar in mu svobodno odgovorita z vzajemnim darovanjem sebe.«

    ZAKONSKA LJUBEZEN NELOČLJIVA OD ZAKONSKE ZVEZE

    Kot je nadaljeval papež, se takšen pogled lahko zdi utopičen, kot da ne upošteva človeške krhkosti in nestalnosti človeške ljubezni. Nerazvezljivost je pogosto razumljena kot ideal in teži k prevladi nad miselnostjo, po kateri zakon traja, dokler obstaja ljubezen. A za katero ljubezen gre? Pogosto prihaja do nezavedanja resnične zakonske ljubezni, pogosto omejene na čustveno raven ali na egoistična zadovoljstva. »Zakonska ljubezen pa je v resnici neločljiva od same zakonske zveze, v kateri se človeška, krhka in omejena ljubezen sreča z božjo ljubeznijo, vedno zvesto in usmiljeno,« je zatrdil Frančišek in zastavil še eno vprašanje: Ali lahko obstaja ljubezen »po dolžnosti«?

    Odgovor daje Jezus z zapovedjo ljubezni: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34). Po papeževih besedah lahko to zapoved prenesemo na zakonsko ljubezen, ki je tudi Božji dar. Zapoved je torej mogoče izpolnjevati, ker On sam podpira zakonca s svojo milostjo: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite.« »Gre za dar, ki je zaupan njuni svobodi, skupaj z omejitvami in padci, zaradi česar potrebuje ljubezen med možem in ženo nenehno očiščevanje in zorenje, medsebojno razumevanje in odpuščanje.«

    DUHOVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI JE REALNA IN KONKRETNA

    »Zakonske zveze ne smemo idealizirati, kot da bi obstaja samo tam, kjer ni problemov. Božji načrt, ki je položen v naše roke, se vedno uresničuje na nepopoln način. Pa vendar – pri tem se je papež skliceval na posinodalno apostolsko spodbudo Amoris laetitia – Gospodova navzočnost prebiva v resnični in konkretni družini, z vsem njenim trpljenjem, boji, veseljem in vsakodnevnimi nameni. Ko živimo v družini, se težko pretvarjamo in lažemo, ne moremo si nadevati maske. Če ljubezen poživlja to pristnost, potem tam vlada Gospod s svojim veseljem in mirom. Duhovnost družinske ljubezni je sestavljena iz tisočerih realnih in konkretnih dejanj. V tej raznolikosti darov in srečanj, po katerih zori občestvo, ima Bog svoje bivališče. Ta predanost združuje človeške in božje vrednote, saj je napolnjena z Božjo ljubeznijo. Navsezadnje je zakonska duhovnost duhovnost vezi, v kateri biva božja ljubezen«.

    ZAKONSKA ZVEZA KOT TRAJNA VEZ

    Kot je nadaljeval papež, je treba ponovno odkriti »trajno stvarnost zakona kot vezi«, ter dodal, da se na to besedo včasih gleda s sumničavostjo, kot da bi šlo za nek zunanji ukaz, neko breme ali zanko, ki je v nasprotju s pristnostjo in svobodo ljubezni. »A če vez razumemo kot odnos ljubezni, se pokaže kot jedro zakonske zveze, kot Božji dar, ki je vir resnične svobode in ki varuje zakonsko življenje. V tem smislu predzakonska in zakonska pastorala morata biti predvsem pastorala vezi, kjer se predlagajo elementi, ki ljubezni pomagajo tako zoreti kot premagovati težke trenutke. Ti predlogi niso samo doktrinalna prepričanja in se ne morejo omejiti zgolj na dragocene duhovne vire, ki jih Cerkev vedno ponuja, ampak morajo biti tudi praktični napotki, prizemljeni nasveti, strategije, ki izvirajo iz izkušnje, in psihološke smernice.«

    ZAKONSKA ZVEZA KOT POT SVETOSTI

    Ob koncu je sveti oče želel še poudariti, da je zakonska zveza dobrina: »Je dobrina izjemne vrednosti za vse: za zakonca, za njune otroke, za vse družine, s katerimi so v odnosu, za celotno Cerkev, za vse človeštvo. Dobrina, ki se širi, ki mlade privablja k radostnemu odgovoru na zakonski poklic, ki zakonce nenehno tolaži in poživlja, ki v cerkvenem občestvu in civilni družbi daje mnoge in različne sadove.«

    »V krščanski ekonomiji odrešenja je zakonska zveza predvsem glavna pot k svetosti zakoncev, svetosti, ki se živi v vsakdanjem življenju: to je bistveni vidik evangelija družine.« Po papeževih besedah je pomembno, da Cerkev danes predlaga nekatere zakonske pare kot zglede svetosti, pa tudi številne zakonce, ki se posvečujejo in gradijo Cerkev s tisto svetostjo, ki jo imenuje »svetost izza sosednjih vrat«.

    Med mnogimi izzivi družinske pastorale je sveti oče izpostavil tudi zakonce, ki se nahajajo v krizi. »Cerkev, tako pastirji kot ostali verniki, jih spremljajo z ljubeznijo in upanjem ter jih podpirajo. Pastoralni odgovor Cerkve želi posredovati evangelij družine. V tem smislu je temeljni vir, da se zakonca soočita in premagata krizo, ponovno zavedanje daru, ki sta ga prejela z zakramentom zakona, nepreklicni dar, izvir milosti, na katerega lahko vedno računata. V kompleksnosti konkretnih situacij, ki včasih zahtevajo sodelovanje človeških znanosti, je ta luč na zakonsko zvezo bistveni del poti sprave. Tako krhkost, ki vedno ostaja in spremlja zakonsko življenje, ne bo pripeljala do poloma, zahvaljujoč moči Svetega Duha.«

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/papez-rimski-roti-ponovno-odkriti-smisel-in-vrednost-zakonsk-e-z.html

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

    Odgovori
  4. janez says:
    28. januarja, 2023 at 12:17

    Papež Frančišek: Ljubezen do sovražnikov je sprožila kulturo usmiljenja

    Ljubezen do sovražnikov v središču krščanstva Evangelij (glej Lk 6,27-38) zadeva točko, ki je v središču krščanskega življenja in ga opredeljuje: ljubezen do sovražnikov. Jezusove besede so jasne: ‘Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami’ (v. 27-28). Ne gre za nekaj, izbirnega, ampak za zapoved. Ni za vse, ampak za učence, ki jim Jezus pravi ‘vi, ki poslušate’. On zelo dobro ve, da je ljubezen do sovražnikov onkraj naših zmožnosti, vendar pa je zato postal človek: ne zato, da bi nas pustil takšne, kakršni smo, ampak da bi nas preoblikoval v može in žene, ki so sposobni večje ljubezni, ljubezni njegovega in našega Očeta. To je ljubezen, ki jo Jezus podari tistemu, ki ‘ga posluša’. In tako postane mogoče! Z Njim, zahvaljujoč njegovi ljubezni, njegovemu Duhu, moremo tudi mi ljubiti tistega, ki nas ne ljubi, tudi tistega, ki nam dela hudo.

    Usmiljenje premaga človeško logiko
    Na ta način Jezus želi, da v vsakem srcu Božja ljubezen zmaga nad sovraštvom in zamero. Logika ljubezni, ki doseže najvišjo točko v Kristusovem križu, je to, kar je značilno za kristjana in nas spodbuja, da bi šli naproti vsem z bratskim srcem. Vendar pa kako je mogoče premagati človeško nagnjenje in posvetni zakon povračila? Odgovor poda Jezus v istem evangeljskem odlomku: ‘Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!’ (v. 36). Kdor posluša Jezusa, kdor se trudi, da bi mu sledil, tudi če ga to stane, postane Božji sin in začenja biti resnično podoben Očetu, ki je v nebesih. Postanemo zmožni stvari, za katere nikoli ne bi mislili, da bi jih lahko rekli ali storili, oziroma bi se jih prej sramovali, ki pa nam zdaj dajo veselje in mir. Ni nam potrebno biti več nasilni, z besedami in dejanji; odkrijemo, da smo sposobni nežnosti in dobrote; in čutimo, da vse to ne prihaja od nas, ampak od Njega! – in se torej s tem ne ponašamo, ampak smo za to samo hvaležni.

    Ljubezen podeli osebi dostojanstvo, sovraštvo jo razvrednoti
    Ne obstaja nič večjega in rodovitnejšega od ljubezni: ta podeli osebi vse njeno dostojanstvo, medtem ko jo, nasprotno, sovraštvo in maščevanje razvrednotita, s tem ko iznakazita lepoto bitja, ki je ustvarjeno po Božji podobi.

    Kultura usmiljenja sproži revolucijo ljubezni
    Ta zapoved, naj odgovorimo na žalitev in krivico z ljubeznijo, je v svetu ustvarila novo kulturo: ‘kulturo usmiljenja – moramo se je dobro naučiti in uresničevati, to kulturo usmiljenja, ki sproži pravo revolucijo’ (Apostolsko pismo Usmiljenje in usmiljenja potrebna, 20). To je revolucija ljubezni, katere protagonisti so mučenci vseh časov. In Jezus nam zagotavlja, da naše vedenje, v katero bo vtisnjena ljubezen do tistih, ki nam delajo hudo, ne bo zaman. Jezus pravi takole: ‘Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo’ (v. 37-38).

    Moramo odpuščati, saj nam je Bog odpustil
    Moramo odpuščati, saj nam je Bog odpustil in nam vedno odpušča. Če ne odpustimo vsega, tudi ne moremo zahtevati, da bo nam vse odpuščano. Če pa se naša srca odprejo usmiljenju, če se odpuščanje potrdi z bratskim objemom in se sklenejo vezi občestva, pred svetom potrjujemo, da je mogoče zlo premagati z dobrim. Včasih se lažje spominjamo krivic in slabega, ki so nam ga storili in ne dobrih stvari. Nekateri ljudje imajo to navado in postane bolezen. To so ‘zbiralci krivic’: spominjajo se le slabih stvari, ki so jim jih storili. To ni pot. Jezus nam pravi, da moramo storiti nasprotno. Spominjati se dobrih stvari in ko pride kdo, ki obrekuje, ki govori slabo o drugem, reči: ‘Ja, morda, vendar pa ima to dobro lastnost…’ Obrniti na glavo besede. To je revolucija usmiljenja.

    Naj nam Devica Marija pomaga, da bi dopustili, da bi se ta sveta Jezusova beseda, žgoča kot ogenj, dotaknila našega srca, nas preoblikovala in naredi zmožne, da bi delali dobro brez povračila ter povsod pričevali zmago ljubezni.«

    (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 24.2.2019).

    Odgovori
  5. Miro says:
    28. januarja, 2023 at 8:10

    NA RAZPOTJU PRI 23 LETIH: “SVET ME JE ZAPUSTIL, TODA JEZUS JE BIL OB MENI” (Aleteia)

    STAR JE BIL 23 LET, PREGLEDALI SO GA PSIHIATRI IN PSIHOLOGI. A PREOBRAT JE BODOČEMU MISIJONARJU PRINESLO SREČANJE Z GOSPODOM

    Pri 23 letih se je bodoči brat Biagio Conte, ki je pred kratkim pri 59 letih umrl za rakom na črevesju, počutil kot “zguba”: imel je motnje hranjenja, obiskoval je psihiatre in psihologe, da bi pozdravil nemir, ki ga je preganjal.

    Izgubljenega se je čutil tako na študijskem področju, saj ni končal študija, kot tudi na poslovnem področju, saj ni nasledil očeta v podjetniški karieri. Bil je v najtemnejšem obdobju svojega življenja.

    ŽELJA, DA BI SREČAL KRISTUSA

    O tem pripoveduje v svoji knjigi Mesto ubogih. V tistem obdobju se je preselil iz Palerma v Firence, potem pa se je že čez nekaj tednov vrnil v prestolnico Sicilije. Nikjer se ni počutil dobro.

    “Ure sem preživljal v tišini in zrenju vase. To doživljanje nikoli ni bilo tako intenzivno. To je bila potreba, da se izgubljam v mislih pod usmiljenim Kristusovim pogledom. V neki drugi dimenziji sem pričenjal iskati odgovore, ki mi jih družba ni dala. Jezus bi mi lahko pomagal, a nisem vedel, kako naj ga prosim za to pomoč.”

    Več o njegovi pretresljivi zgodbi na:
    https://si.aleteia.org/2023/01/25/na-razpotju-pri-23-letih-svet-me-je-zapustil-toda-jezus-je-bil-ob-meni/

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori
  6. Hvala says:
    27. januarja, 2023 at 20:08

    O KNJIGI NEALA LOZANA-OSVOBOJEN JE TAKOLE ZAPISANO:

    NAMEN KNJIGE JE TUDI OREDSTAVITI NAČRT VKLAPLJANJA V MOGOČNO MOČ EVANGELIJA.

    NUDI POMOČ DUHOVNIKOM, SVETOVALCEM IN LAIKOM PRI MOLITVI ZA LJUDI, KI SO ŠE VEDNO POD VPLIVOM ZLIH DUHOV IN JIM POMAGA NA POTI K ZMAGI NAD NJIMI.

    RAZKRIVA SATANOVE STRATEGIJE IN NJEGOVE “POTUHNJENE ” VSTOPNE TOČKE, SKOZI KATERE SE VTIHOTAPI V ČLOVEKOVE ŽIVLJENJE.

    BRALCEM POMAGA PREPOZNATI VRATA, KI JIH JE NEVEDE ODPRL VPLIVU ZLA, IN GA UČI, KAKO JIH ZAPRETI IN POTEM ŽIVETI V BOŽJI SVOBODI IN IZOBILJU.

    AVTOR USMERJA POZORNOST NA BOGA IN NJEGOVO DELO V ČLOVEKOVEM ŽIVLJENJU, NE NA STRAH, KI BI GA VZBUJALI DUHOVI.

    S TEM ŽELI DATI KNJIGI URAVNOTEŽENOST IN BRALCEM VZBUDITI UPANJE.

    V knjigi -Upiranje hudiču je Neal Lozano tudi povedal, KAKO MU JE BOG DAL SIGNAL ZA PISANJE KNJIGE.

    Svetovni karizmatiki so priznali DA BREZ BOGA SAMI NE MOREJO NIČESAR, VSE DELO VODI SVET DUH, KI PREKO ČLOVEKA, KI JE NJEGOVO ORODJE PODAJA NASVETE IN DELUJE IN BOG TAKO PIŠE ZGODOVINO LJUDSTVA, POMAGA LJUDEM.

    TO JE PONIŽNOST. Vsak terapevt, svetovalec itd..bi moral to najprej zapisati.

    POGLEJMO V SVETO PISMO, KAJ JE BOG POVEDAL JOBU, KO JE JOKAL IN STOKAL IN SE PRITOŽEVAL IN BOGU RAZLAGAL KAJ JE VSE NAREDIL IN POMAGAL DRUGIM :

    PRVI GOSPODOV GOVOR: BOG RAZODEVA JOBU SVOJE ZNANJE
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    DRUGI GOSPODOV GOVOR: BOG RAZODEVA JOBU SVOJO MOČ

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Job+38-42&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Odgovori
    • Hvala says:
      27. januarja, 2023 at 20:12

      Premalo, zdaleč premalo POUDARJAMO DANES MOČ JEZUSOVIH BESED-MOČ EVANGELIJA. TAKO RADI TO POZABLJAMO!

      ČE ČLOVEK NE VERJAME V MOČ JEZUSOVIH BESED, POTEM TUDI O TEM NE PIŠE.

      Odgovori
  7. Miro says:
    27. januarja, 2023 at 19:20

    BOŽJE KRALJESTVO JE KAKOR SEME VRŽENO V ZEMLJO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 4,26-34)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+4%2C26-34&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Dve preprosti oznaki božjega kraljestva lahko najdemo v današnjih prilikah. Ko Jezus govori o božjem kraljestvu, ga najprej primerja s človekom, ki vrže seme v zemljo. Ne glede na to, ali spi ali vstaja, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne ve kako. Dozori ob svojem času, ne da bi pri tem mogel kaj dosti vplivati nanj. Druga prispodoba govori o gorčičnem zrnu, ki je tako drobno, da se zdi praktično neuporabno, da ne služi ničemur, nazadnje pa zraste iz njega veliko drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice neba.

    Kakšno je torej božje kraljestvo? Lahko bi rekli nepredvidljivo in za vse. In prav ti dve oznaki nam največkrat nista prav nič ljubi. Življenje imamo radi pod nadzorom. Radi vemo, kaj bo jutri. Radi bi vedeli, kaj še moramo storiti, da bo vse prav.

    Vera ni v preračunljivosti, vera je v zaupanju. Zaupanje pa raste prav v nepredvidljivosti, kjer kljub popolni negotovosti rečemo: Bog ti veš, ti vse vodiš, hočem te ljubiti, hočem ti služiti. Radi bi vedeli, koliko naj vložimo, da bo zraslo to in ono. Jezus pa nas vabi, da zastavimo vse svoje življenje, naj ga izročimo njemu, on ga bo vodil. Naše vprašanje naj ne bo, koliko naj vložimo – vedno vse, ne kaj bo zraslo – to vodi Bog! Narediti vse, kar je mogoče, prizadevati si za dobro, do svojih meja – rezultat prepuščati Bogu! Naš cilj torej ni rezultat, naš cilj je pot. Pot, ki je v izpolnjevanju božje volje.

    Kmet, ki v gredi seje seme, se zaveda, koliko je truda in skrbi, koliko dela in načrtovanja, ki ga vloži v kmetovanje. Ve pa tudi, da je odločilnih mnogo drugih stvari, na katere sploh nima vpliva, kot sta vreme in okolje , ki pa sta za dobro letino nujno potrebna. Ljudje, ki so zelo povezani z naravo in so neposredno odvisni od tega, kar jim rodi zemlja, imajo izostren čut za to, da si najboljšega, najlepšega in najžlahtnejšega ne morejo pridelati sami, da si tega ne morejo pridobiti zgolj z lastnim trudom in delom, ampak da jim je to podarjeno. Človek si sicer lahko izbere najboljši in najprimernejši čas za setev, kontrolira lahko kvaliteto semena, zorje njivo, pognoji in pripravi zemljo, a seme mora rasti samo, ali pa v najslabšem primeru sploh ne raste. Niti velikost semena ni odločilna za bogastvo in obilno žetev.

    To je prispodoba božjega kraljestva. Povabljeni smo, da vsak doprinese svoj delež za rast božjega kraljestva, v semenu pa skrivnostno biva že vsa rast, podarjena od Boga. On je tudi tisti, ki v svoji dobroti vse dopolni. Kakšno zaupanje ima Bog do nas. In hkrati kakšna razbremenitev za nas, v zavesti, da ni treba vsega storiti nam samim. Trudimo se po svojih močeh, v trdnem zaupanju v Boga, da On dopolni, česar mi ne zmoremo.

    Tako Jezus pokaže, da božje kraljestvo, ni za tiste, ki hočejo predvsem mirno in udobno spanje. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove.

    Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam božje kraljestvo ne more uspevati.

    Božje kraljestvo je nepredvidljivo in za vse, ga hočemo graditi?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. Hvala says:
    27. januarja, 2023 at 18:05

    BOG SE NE SPREMINJA; BOG JE ENAK OD VEKOMAJ

    SVETO PISMO JE KNJIGA ŽIVLJENJA ZA VSE LJUDI IN ZA VSE VEČNE ČASE. BOG SVETUJE KAKO NAJ ČLOVEK ŽIVI NA ZEMLJI, NAJ UBOGA NJEGOVE NASVETE, PRIČAKUJE OBLJUBE itd..

    BOG JE HOTEL IZPELJATI IZRAELCE IZ SUŽNOSTI. Na poti k svobodi jim je delal čudeže, da bodo verovali. Razdelil je celo morje , da so šli po njem kot po kopnem. DELAL JIM JE ČUDEŽE VSAK DAN. VENDAR TO LJUDSTVO JE IMELO ZAKRKNJENA SRCA. HOTELI SO, DA BI JIH BOG IZPELJAL V OBLJUBLJENO DEŽELO PO NJIHOVI VOLJI, VSE SO HOTELI IMETI, NISO IMELI POTRPLJENJA…..

    2 Mz 14, 10-22)

    Ko se je faraon bližal, so Izraelovi sinovi vzdignili oči in zagledali Egipčane, ki so šli za njimi. Izraelovi sinovi so se silno prestrašili in so vpili h Gospodu. 11 Rekli so Mojzesu: »Ali mar ni bilo grobov v Egiptu, da si nas odpeljal, da umremo v puščavi? Kaj si nam storil, da si nas izpeljal iz Egipta? 12 Ali ti nismo že v Egiptu govorili in rekli: ›Pusti nas, da služimo Egipčanom!‹ Saj bi bilo boljše za nas, da bi služili Egipčanom, kakor da umremo v puščavi.« 13 Mojzes je rekel ljudstvu: »Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni Gospod. Kajti kakor danes vidite Egipčane, jih ne boste videli nikdar več. 14 Gospod se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni!«
    15 Gospod je rekel Mojzesu: »Kaj vpiješ k meni? Ukaži Izraelovim sinovom, naj se odpravijo! 16 Ti pa povzdigni palico in iztegni roko nad morje in ga razdeli, da bodo šli Izraelovi sinovi po suhem sredi morja! 17 In jaz bom zakrknil srce Egipčanom, da pojdejo za njimi. Potem bom pokazal svoje veličastvo nad faraonom in vso njegovo vojsko, nad njegovimi vozovi in konjeniki. 18 Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko pokažem svoje veličastvo nad faraonom, nad njegovimi vozovi in konjeniki.«
    19 Tedaj se je premaknil Božji angel, ki je hodil pred Izraelovo vojsko, in se postavil za njimi. In premaknil se je oblačni steber, ki je bil pred njimi, in se postavil za njimi. 20 Tako je prišel med egiptovsko in izraelsko vojsko. Bil je oblak in tema, vendar se je svetlikalo v noči, in vso noč se niso približali drug drugemu.
    21 Tedaj je Mojzes iztegnil roko nad morje in Gospod je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom vso noč nazaj. Iz morja je naredil suho zemljo. In vode so se razdelile. 22 Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi.
    2 Mz 14, 10-22).

    IZRAELCI SO NA POTI IZ SUŽNJOSTI V SVOBODO NEPRESTANO GODRNJALI, ZAHTEVALI SO OD BOGA KAR JE BILO PO NJIHOVI VOLJI, SE JEZILI itd.. NAREDILI SO CELO ZLATO TELE IN S TEM MALIKOVALI.

    BOG SE JE SILNO RAZJEZIL IN JE HOTEL TO LJUDSTVO TAKOJ POKONČATI.

    Hoteli so nazaj v SUŽNOST SAMO ZATO, DA BI IMELI POLNE LONCE MESA itd..

    BOG SE JE RAZJEZIL IN NISO PRIŠLI V OBLJUBLENO DEŽELO, ŠELE NJIHOVI POTOMCI SO PRIŠLI.

    Kaj je danes drugače, KAKŠNO JE DANES OBNAŠANJE LJUDI DRUGAČNO OD IZRAELCEV. VELIKO GODRNJANJA, NEZADOVOLJSTVA, NEPOTRPLJENJA KLJUB TEMU DA BOG DELA ČUDEŽE.

    BOG JE REKEL DA SE JE POTREBNO BOJEVATI PREDEN BODO ZAGLEDALI DEŽELO, V KATERI SE CEDITA MED IN MLEKO.

    TUDI MI SE MORAMO BOJEVATI DANES, ČE ŽELIMO DA NAS BOG IZPELJE IZ NAŠE SUŽNOSTI- SUŽNOSTI GREHA.

    VENOMER PONAVLJAM DA JE GOSPODU POTREBNO PUSTITI DA ON VODI NAS LJUDI IZ SUŽNOSTI V SVOBODO, KOT JE NEKOČ IZRAELCE, PO SVOJI POTI, SVOJEM NAČRTU IN OB SVOJEM ČASU!

    Treba se je odpovedati grehu, bojevati bitke vsak dan in GOSPODU DOVOLITI DA IZBERE ON POT IN NAČIN IN ČAS, KDAJ BO KDO OSVOBOJEN, OZDRAVLJEN, KDAJ BO PREJEL BLAGOSLOVE, NASVETE, BOŽJE OBLJUBE …

    NE SMEMO RAZMIŠLJATI PO ČLOVEŠKO IN NE SMEMO ISKATI REŠITEV SAMI, KER NA TAK NAČIN SE NE PRIDE V OBLJUBLJENO DEŽELO.

    BOG JE VEDNO ISTI, SE NE SPREMINJA, LJUDSTVO PA JE TRDOVRATNO IN ZAHTEVA DANES OD BOGA PO SVOJI VOLJI VSE TAKO KOT JE NEKOČ.

    To življenjsko zgodbo iz Svetega pisma JE POTREBNO RES VSAK DAN BRATI, RAZMIŠLJATI IN GOSPODA PROSITI ODPUŠČANJA, KER IMAMO SVOJE ZAMISLI O ODHODU IZ “EGIPTOVSKE DEŽELE” TO JE IZ SVOJE GREŠNOSTI.

    Potrebno je dopustiti, DA BOG ČISTI DUŠO IN DELA NOVEGA ČLOVEKA, KI MU BO VDAHNIL SVOJEGA SVETEGA DUHA.

    TA POT JE DOLGA!

    BOG JE IZRAELA VZGAJAL V PUŠČAVI 40 LET

    Vestno izpolnjujte vso zapoved, ki ti jo danes dajem, da boste živeli, se namnožili in prišli in vzeli v last deželo, za katero je Gospod prisegel vašim očetom. 2 Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil in tako spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne. 3 Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje; pokazati ti je hotel, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust. 4 V teh štiridesetih letih tvoj plašč ni razpadel na tebi in noga ti ni otekla. 5 Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor mož vzgaja svojega sina! (5 Mz 8,1-5).

    ZAKAJ TAKO MALO KRISTJANOV PRIDE V OBLJUBLJENO DEŽELO ZA ČASA SVOJEGA ŽIVLJENJA? VSI NASVETI SO V SVETEM PISMU, NAPISANI V TEJ ZGODBI IN V DRUGIH.

    NEPOSLUŠNOST BOGU, TO JE OSNOVNI TEMELJ TEMELJ ZA PRIHOD V OBLJUBLJENO DEŽELO. ZAKAJ JE DANES TOLIKO ZVEZANIH LJUDI ( od skrbi, odvisnosti, jeze, sovraštva, napuha in ostalih grehov itd), MALO PA OSVOBOJENIH?

    NISMO POSLUŠNI BOGU, BOLJ POSLUŠAMO ČLOVEKA, NE VERJAMEMO V MOČ JEZUSOVIH ŽIVIH BESED IN V MOČ NJEGOVEGA TELESA-TO JE SVETE EVHARISTIJE, potemtakem se res ne more premakniti v DEŽELO OBILJA, V BLAGOSLOVE. ČE NI OSEBNEGA ODNOSA Z JEZUSOM, ČE NI SODELOVANJA Z NJIM NA POTI IZ GREŠNOSTI (“IZ EGIPTA) NE GRE. EGIPT PREDSTAVLJA GREŠNOST.

    Odgovori
  9. Miro says:
    27. januarja, 2023 at 17:28

    Upaj v Gospoda in delaj dobro
    pa boš prebival v deželi in užival varnost!
    Imej veselje v Gospodu
    in dal ti bo, česar si želi tvoje srce.
    (iz psalma 37)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  10. Miro says:
    27. januarja, 2023 at 14:50

    OBSTOJ BOGA

    RELIGIOZNA RAZSEŽNOST ČLOVEŠKEGA BITJA

    Religiozna razsežnost zaznamuje človeško bitje vse od njegovega začetka. Po očiščenju od vraževerja, ki je konec koncev posledica nevednosti in greha, kažejo izrazi človekove religioznosti prepričanje, da obstaja Bog stvarnik, od katerega je odvisen svet in naš osebni obstoj. Če je res, da je politeizem spremljal mnogo obdobij človeške zgodovine, je prav tako res, da je najgloblja razsežnost človekove religioznosti in filozofske modrosti utemeljitev sveta in človeškega življenja poiskala v enem in edinem Bogu, ki je temelj stvarnosti in izpolnitev našega hrepenenja po sreči (prim. Katekizem, 28).

    Kljub njegovi različnosti je umetniškemu, filozofskemu, književnemu izražanju, ki je navzoče v kulturah ljudstev, v vseh primerih skupno razmišljanje o Bogu in o središčnih temah človeškega obstoja: življenje, smrt, dobro, zlo, končna usoda in smisel vseh stvari.

    Kot je videti po teh izrazih človeškega duha v teku zgodovine, lahko rečemo, da
    referenca Boga pripada človeški kulturi in predstavlja bistveno razsežnost družbe in človeka. Verska svoboda zato predstavlja prvo izmed pravic in iskanje Boga prvo izmed dolžnosti: vsi ljudje so po svoji naravi »pa tudi nravno dolžni iskati resnico, zlasti tisto, ki zadeva religijo. Dolžni so tudi držati se spoznane resnice.« Zanikanje Boga in poskus, da se ga izključi iz kulture ter družbenega in civilnega življenja, so razmeroma nedavni pojavi, omejeni na nekatera območja zahodnega sveta. Dejstvo, da velika religiozna in eksistencialna vprašanja ostajajo nespremenjena v toku časa, ovrže idejo, da bi bila religija omejena na nekakšno “otroško” fazo človeške zgodovine in bi bila ob napredku spoznavanja obsojena na izginotje.

    Krščanstvo prevzema to, kar je dobrega v raziskovanju in čaščenju Boga, ki se zgodovinsko kaže v človeški religioznosti, ob tem pa razkriva njen resnični pomen, to je pot do edinega in resničnega Boga, ki se je razodel v zgodovini odrešenja, izročeni izraelskemu ljudstvu, in ki nam je prišel naproti s tem, da je postal človek v Jezusu Kristusu, utelešeni Besedi.

    Povzeto po: https://odnmedia.s3.amazonaws.com/files/Povzetki%20kr%C5%A1%C4%8Danske%20vere20170630-085641.pdf

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja