Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

12.260 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. janez says:
    17. februarja, 2023 at 9:40

    Taizé brat Alois: Pogum usmiljenja
    Skozi leto 2015 smo v Taizéju iskali poti za vključevanje v novo solidarnost; te so danes tako nujne. Povsod po svetu se pojavljajo nove oblike stisk – migracije, ekološke in socialne – ki so izziv za verujoče različnih verstev pa tudi za neverujoče. Oboroženo nasilje povzroča razdejanje v imenu nehumane ideologije. Če želimo ostati razsodni, moramo nadaljevati »romanje zaupanja« kot pot za upiranje strahu, ki nastaja zaradi negotovosti. Še bolj nujno je, da tisti, ki iščejo – ali že živijo – globalizacijo solidarnosti, podpirajo drug drugega.

    Med besnenjem nevihte je hiša, zidana na skali, ostala trdna (Mt 7,24-25). Svoja življenja želimo graditi na besedah Kristusa, da bo tako naša skala narejena iz nekaj osnovnih svetopisemskih resničnosti, ki so dostopne vsem: veselje – preprostost – usmiljenje. Brat Roger je vse to postavil v srce življenja naše skupnosti v Taizéju; omogočale so mu, da je nadaljeval tudi v težkih časih. Te resničnosti je vključil v skupnost, da se je lahko vračal k njim dan za dnem. Te tri besede nas bodo vodile na našem potovanju skozi naslednja tri leta. V letu 2016 bomo pričeli z usmiljenjem, v istem duhu kot Leto usmiljenja, ki ga je oznanil papež Frančišek.

    Evangelij nas kliče, da pričujemo o Božjem sočutju. Tukaj je pet predlogov, ki v nas prebujajo pogum usmiljenja.

    Brat Alois

    Prvi predlog
    Zaupajte sebe Bogu, ki je usmiljenje

    Ti pa si Bog, ki odpuščaš, milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in obilen v dobroti. (Neh 9,17)

    Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. (Lk 6,36)

    Glede na Sveto pismo je Bog usmiljen, z drugimi besedami milostljiv in dober. Skozi pripovedovanje prilike o očetu in njegovih dveh sinovih (Lk 15) nam Jezus kaže, da Božja ljubezen ni odvisna od dobrega, kar storimo; dana je brezpogojno. Oče ljubi sina, ki mu ostaja zvest skozi celo življenje. In že drži razprostrte roke tistemu, ki ga je zapustil, četudi je še vedno daleč stran.

    Bog je ustvaril človeka po svoji podobi. »Bogu ste všečni s tem, ko nosite v sebi bogopodobnost. Imejte srce, polno milosti in dobrote, če želite biti odeti v Kristusa.« (Bazilij iz Cezareje, četrto stoletje) Božja ljubezen ni samo za trenutek ampak za vedno. Z našim sočutjem smo lahko odsev te ljubezni. Kot kristjani delimo z drugimi verujočimi skrb, da vedno postavimo usmiljenje in dobroto v center naših življenj.

    ++ Sprejmimo Božjo ljubezen. Bog nikoli ne zapira svojega srca pred nami in njegova zvestoba dobroti je naša stalna zaščita, tudi ko se spotaknemo zaradi krivde. Če opazimo, da smo se oddaljili od Boga, se ne smemo ustrašiti vračanja, da bi lahko položili svojega zaupanja vanj. Bog vedno prihaja, da bi se srečal z nami.

    ++ Molitve ne smemo razumeti kot napornega iskanja, ampak jo raje sprejmimo kot trenutek, ko se ustavimo in zadihamo, da nas Sveti Duh napolni z Božjo ljubeznijo in nam omogoči, da nadaljujemo življenje usmiljenja.

    Drugi predlog
    Odpuščati spet in spet

    Oblecite si čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. (Kol 3,12-13)

    Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. (Mt 18,21-22)

    Božje odpuščanje nikoli ne zataji. Skozi svoje celotno življenje ter tudi na križu je Kristus odpuščal; nikogar ni obsojal.

    Da bi vedeli, kaj nam je bilo odpuščeno, in da bi sami odpuščali – to je ena izmed najbolj osvobajajočih radosti. To je vir notranjega miru in vest o tem nam želi Jezus predati. Cerkev, zbirališče vseh, ki ljubijo Boga, je poklicana, da se po usmiljenju preoblikuje. »Ko Cerkev posluša, ozdravlja in zbira, postaja to, kar najbolj žari – občestvo ljubezni, sočutja, varnosti, jasen odsev vstalega Kristusa. Nikoli oddaljena, nikoli v obrambni drži, osvobojena vseh stisk. Taka Cerkev lahko ponižno izžareva vero neposredno v naša človeška srca.« (Brat Roger)

    Božje sporočilo odpuščanja ne sme biti uporabljeno za opravičenje zla ali krivic. Nasprotno, sporočilo je tisto, ki nas osvobodi, da smo sposobni spoznati svoje napake, kot tudi napake in krivice okoli nas in v svetu. Na nas je, da naredimo prav, kar se da narediti prav.

    ++ Poskusimo odpustiti – tudi sedemdesetkrat sedemkrat. Če je rana prevelika, moramo poskusiti iti naprej, korak za korakom. Preden se pojavi želja po odpuščanju, jo velikokrat prekriva senca krivic, ki smo jih trpeli.

    ++ S svojo odprtostjo lahko pokažemo, da je Cerkev skupnost usmiljenja, brez diskriminacije do vseh okoli nas; s svojo gostoljubnostjo, z omejevanjem svojih kategoričnih sodb, z varovanjem zatiranih, s sprejemajočim in dobrotljivim srcem…

    Tretji predlog
    Približevati se situaciji stiske; sami ali z drugimi

    Če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan. (Iz 58,10)

    Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? (1Jn 3,17)

    Ikona milosti prikazuje Kristusa, ki gleda na nas z ljubeznijo in nam pripoveduje zgodbo o dobrem Samarijanu (Lk 10): mož leži na pol mrtev ob robu ceste, mimo gresta tako duhovnik kot Levit, k njemu pa pristopi le tujec iz Samarije, ga oskrbi in ga pripelje v gostišče. Usmiljenje odpre naša srca za težave drugih, za skrite oblike stisk, za materialno revščino ter tudi za druge oblike trpljenja: otroka, ki gre skozi težavno obdobje, družine v stiski, brezdomca, mladostnika, ki ne vidi več smisla življenja, starejšega osamljenega, pregnanca – kot tudi za tiste, ki nimajo dostopa do izobrazbe, umetnosti ali kulture.

    V revnih je prisoten Kristus in upa na naše sočutje ter nam govori: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti.« (Mt 25) »Iz sočutja Kristus nase prevzame trpljenje vsakega človeškega bitja. V svoji dobroti skrivnostno deli trpljenje, ki je v vsakem človeku do konca sveta.« (Maksim Spoznavalec, sedmo stoletje) Ko smo v preizkušnjah ranjeni, Kristus poskrbi za nas. Njegov pogled naklonjenosti se razkrije v podobi nekoga, ki nam je blizu, včasih skozi osebo, ki se jo prezira, kot na primer Samarijana v priliki.

    ++ Upajmo se približati, sami ali z drugimi, situaciji stiske okoli nas, na naši poti. Usmiljenje ni čustveno ampak zahtevno, ne pozna meja. Zakon jasno postavi meje dolžnosti, medtem ko usmiljenje nikoli ne pravi: »Dovolj je; opravil sem svojo dolžnost.«

    Četrti predlog
    Širjenje usmiljenja na socialne dimenzije življenja

    Jaz sem Gospod, ki delam dobro, prav in pravično na zemlji. (Jer 9,23)

    Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom. (Mih 6,8)

    V Božjem srcu vsa človeška bitja predstavljajo eno družino. Tako se usmiljenje razteza še v širše dimenzije. Če želimo, da globalna solidarnost postane realnost, moramo ojačati mednarodne ustanove, ki demokratično postavljajo zakonodajo s ciljem, da bi zagotovili večjo pravičnost in ohranjanje miru.

    Dolg revnih držav je velikokrat povzročen s strani mogočnejših držav in korporacij, ki izkoriščajo vire revnejših držav. Četudi se nam zdi nemogoče, da bi kaj spremenili, se moramo zavedati, da je odpustek teh dolgov pot k ponovni vzpostavitvi pravičnosti. V kontekstu drugačnem od današnjih dni, nas Sveto pismo spomni: »Če tvoj brat poleg tebe obuboža in se ne more več vzdrževati, ga podpiraj, kakor da bi bil tujec ali gostač, da bo mogel živeti poleg tebe!« (3Mz 25,35)

    Po celotnem svetu so ženske, moški in otroci prisiljeni zapuščati svojo domovino. Njihov beg v njih ustvarja motivacijo, ki je močnejša od vsake ovire. Bogate države se morajo zavedati, da nosijo del odgovornosti za rane zgodovine, ki so pripeljale do množičnih migracij, predvsem iz Afrike in Bližnjega Vzhoda.

    ++ Pomembno se je zavedati, da prihod beguncev in migrantov sicer povzroča velike težave, vendar je hkrati tudi pozitivna priložnost. Tisti, ki trkajo na vrata držav, ki so bogatejše od njihovih, jih navdihujejo, da živijo v solidarnosti z njihovimi državami. Ali jim ne pomagajo pridobivati nove vitalnosti? S skupnim reševanjem izzivov, ki jih predstavlja val migrantov, si lahko države Evropske skupnosti povrnejo dinamiko, ki je v mirovanju.

    ++ Iti moramo preko strahu do tujcev in kulturnih razlik. Tak strah je razumljiv – tisti, ki velikodušno sprejemajo begunce, so velikokrat utrujeni. Strah se ne bo zmanjšal s tem, da se ogradimo z zidovi. Iti moramo nasproti tistim, ki jih še ne poznamo. Namesto, da vidimo v tujcu grožnjo za naš standard ali kulturo, se raje vprašajmo, če ni nujno, da sprejmemo člane ene in iste družine ljudi?

    Peti predlog
    Usmiljenje za vse stvarstvo

    Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec! (2Mz 23,12)

    Šest let sej na svoji zemlji in spravljaj njene pridelke! Sedmo leto pa jo pusti, naj počiva in leži neobdelana. (2Mz 23,10)

    V jeziku svojega časa nas Sveto Pismo vabi, da smo sočutni do okolja, da spoštujemo vsa živa bitja, da ne obdelujemo zemlje brez vsake previdnosti. Kristjan iz Mezopotamije je zapisal: »Sočutno srce ne more stati pri miru in gledati še najmanjšega zla ali žalosti v stvarstvu.« (Izak Sirski, sedmo stoletje)

    Primarne žrtve ekoloških katastrof so običajno najrevnejši. Učinki klimatskih sprememb že sedaj silijo mnoge, da zapustijo kraje svojega bivanja. Zemlja pripada Bogu, ljudje smo jo prejeli kot darilo. Zaupana nam je bila velika odgovornost: skrbeti za planet, ne pa zapravljati njegovih virov. Zemlja je omejena in tudi ljudje moramo pristati na svoje omejitve. Zemlja je naš skupen dom in dandanašnji trpi. V luči okoljskih katastrof, izumiranju celotnih vrst, ogroženi biotski raznovrstnosti ali masovnemu izginjanju gozda ni prostora za brezbrižnost.

    ++ Kako lahko izrazimo solidarnost s celotnim stvarstvom? Z določitvami, ki zaznamujejo naše vsakodnevno življenje, z resnim premislekom o naših dejavnostih z vidika potrošnikov ali državljanov, z zavestno odločitvijo za bolj preprost življenjski stil. Preprostejši način življenja je lahko vir veselja. Obstajajo ljudje, ki se odločijo za iniciative, kot je denimo postenje za okolje in pravico vsak prvi dan v mesecu. Taki koraki kažejo Božjo milost za vse in vsakogar, ki je del našega skupnega doma, Zemlje. To ni nekaj izbirnega, je pogoj, da lahko živimo na njej v sreči.

    https://www.taize.fr/sl_article20118.html

    SVETI DUH, POKAŽI NAM PRAVO POT
    Pridi, Sveti Duh, razsvetli nas:
    vse verujoče in tiste, ki se imajo za neverne,
    črne in rdeče, revne in bogate,
    nepismene in učene profesorje.
    Da se bomo znova naučili
    razlikovati dobro od slabega,
    da bomo znali ločiti resnico od laži,
    da bomo dojeli, kaj je pomembno in kaj postransko.
    Naše ozke duše so namreč natlačene z malenkostmi,
    velike reči pa prekriva prah pozabe.
    Zmešnjava je res zelo velika:
    vrednote je povozilo kolesje časa,
    pojmi so postavljeni na glavo,
    merila so vsa skrivenčena …
    Sveti Duh, pokaži nam, kaj hoče od nas Bog,
    pridi, razsvetli nam pot!
    Pridi, Sveti Duh, okrepi nas,
    da bomo po tej poti potem tudi hodili:
    pogumno, potrpežljivo in požrtvovalno.
    Pot je namreč dolga in pogosto padamo.
    Vržemo se na tla in iščemo kritja,
    če nas kdo zgrabi in če se utrudimo.
    Na vsak način hočemo rešiti svoje življenje,
    svoje premoženje in svojo lastnino,
    svoj ugled in svoje zdravje.
    Daj, da v odločilnem trenutku ne bomo sami.
    Daj, da bomo mogli hoditi po poti skupaj
    s prijatelji in tovariši, z ženo in otroki.
    Da se bomo držali za roke,
    da bomo mogli priti pred tebe skupaj,
    da nas bodo usmerjale molitve vseh tistih,
    ki so to pot že prehodili.
    Saj si vendar Duh občestva.
    In ko se bo zdelo, da res ni
    prav nikjer nobene tolažbe več,
    ko bomo zablodili s poti, tedaj nam bodi blizu.
    Pridi, posveti nas!
    Naša srca napolni ne samo z gorečo željo
    po resnici, po pravi poti in polnem življenju.
    Vžgi v nas tudi svoj ogenj,
    ki bo storil, da bomo tudi mi postali
    luči, ki svetijo, grejejo, vlivajo upanje.
    Daj, da bodo naši okorni jeziki našli besede,
    ki pričujejo o tvoji ljubezni in o tvoji lepoti.
    Preustvari nas, da postanemo ljudje ljubezni,
    tvoji svetniki, uresničenje božje besede.
    Potem bomo spreminjali tudi obličje zemlje
    in vse bo na novo ustvarjeno.
    Pridi, Sveti Duh, kajti duhovi teme nas ogrožajo! Amen

    (Paul Roth)

    Odgovori
  2. Miro says:
    16. februarja, 2023 at 20:03

    PAPEŽ FRANČIŠEK: OZNANJEVATI BESEDO V SVETU, KI JE POGOSTO GLUH ZA GLAS BOGA

    SVETI OČE JE V ČETRTEK, 16. FEBRUARJA, V AVDIENCO SPREJEL DELEGACIJO SVETOVNE ZVEZE ZDRUŽENIH SVETOPISEMSKIH DRUŽB. PO UVODNIH POZDRAVIH SE JE NAVEZAL NA KNJIGO APOSTOLSKIH DEL, KI GOVORI O ŠIRJENJU BOŽJE BESEDE.

    »Preizkušnje nastajajoče Cerkve so podobne preizkušnjam današnjega časa. Besedo se oznanja, posluša in živi v ugodnih in neugodnih okoliščinah, na različne načine in z različnimi izrazi, ob soočanju s hudimi stiskami in preganjanji, v svetu, ki je pogosto gluh za glas Boga.«

    Več o razmišljanju svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-francisek-oznanjevati-besedo-v-svetu-ki-je-pogosti-gluh.html

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  3. Miro says:
    16. februarja, 2023 at 19:47

    PETER IZPOVE VERO – JEZUS PRVIČ NAPOVE SVOJO SMRT IN VSTAJENJE – KDO JE ZA NAS JEZUS? – KAJ SE JE ZGODILO Z NAŠO VERO? – VEROVATI POMENI POSTAVITI KRISTUSA ZA VODILO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 8,27-33)

    Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.«

    In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril.

    In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+8%2C27-33&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    KAJ PRAVIJO LJUDJE, KDO JE SIN ČLOVEKOV?

    je bilo vprašanje, s katerim je Jezus izzval učence, da povedo, za koga ga imajo. Za mnoge je bil Jezus eden izmed prerokov. To je pomenilo, da so ga radi poslušali, mu občasno sledili, potem pa šli spet po svoje. Izpoved apostola Petra je bila drugačna. Zanj je Jezus »Kristus, Sin živega Boga.« Kar pomeni, da se je zanj, ob Jezusu življenje spreminjalo. Ko ga je spoznal, ni bil več navaden ribič, ampak je postajal ribič ljudi. Jezusu ni sledil občasno, ampak je na njem začel graditi svoje življenje. Zgodilo se je to, kar je Jezus povedal o njem. Postal je temelj novega občestva, Cerkve. Dal mu je oblast razvezovati in zavezovati. Skratka, kakršna je izpoved vere, takšno je življenje, bi lahko rekli.

    Kdo pa je za nas Jezus? Če pogledamo okrog sebe, je Jezus za večino kristjanov tisti, ki napolni cerkve za blagoslov jedi in ob slovesnostih kot so birma in prvo sveto obhajilo.

    Kaj se je zgodilo z našo vero? Vzgojo smo usmerili v spolnjevanje pravil, vera je postala skupek moralnih norm, način življenja, ki se kaže predvsem navzven. Če vprašate, kdo je kristjan, bo splošen odgovor: tisti, ki hodi ob nedeljah k maši, ki ima vse zakramente ipd. Gre za neko tradicijo, navado in zunanji izgled.

    Vse to ni slabo, ampak manjka temelj in ta temelj je Jezus sam. Kako? Naša vera je vera v Jezusa Kristusa. Naša vera je hoditi z Jezusom skozi življenje. Središče življenja za kristjana naj bi bila živa Božja beseda, ki vsak trenutek vabi k razmišljanju. Če to povežemo z Jezusovimi besedami iz evangelija, pomeni hoditi z Jezusom: razvezovati in zavezovati. Torej ob Jezusu vse stoji in pade.

    Verovati pomeni postaviti Kristusa za vodilo, tvegati čudaštvo. Biti čuden, biti čudak, ko Bog od nas pričakuje bolj radikalne, nenavadne odločitve ipd.

    Naša vera ni obhajanje zakramentov kot središče življenja. Vsi zakramenti so le opora v hoji za Jezusom. Kristjan naj bi se zavedal, da bo brez molitve in zakramentov težko sledil Jezusu na vsakem koraku. Kajti njegovi koraki so težki. Pot skozi življenje z Jezusom je ozka in strma. Ker smo pozabili, da je temelj naše vere hoja z Jezusom, so tudi zakramenti postali nepotrebni, stvar navade. Vrnitev k bistvu vidim v premišljevanju božje besede, v tem, da si jo prizadevamo vzeti za res. Da bi prišli do tiste točke, ko bomo na vse naše življenje gledali v luči evangelija. Potem bodo tudi vsi zakramenti in vse lepe navade ponovno dobile dušo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetić

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori
  4. Miro says:
    16. februarja, 2023 at 11:13

    BLAGOR NAM

    Piše: p. Milan Bizant

    PREOBRAŽENA KRHKOST

    Jezusovi blagri, ki prinašajo značilne dinamike nebeškega kraljestva, vključujejo tudi tiste človeške situacije, ki za posvetni pogled nikakor niso blagrovane. Kristus prinaša vanje odrešenost in tako so napolnjene z Božjo navzočnostjo. Tako močno, da kdo celo reče: kako dobro, da izkušam trpko človeško stanje, kajti tako poznam Božje odrešenje.

    Nedavno mi je starejši možakar rekel, da je zanj krščanstvo dragocena vera zato, ker tako tudi težko postane dobro.

    JEZUS VE, KAJ POMENI BITI LAČEN IN UBOG

    Jezus ve, kaj pomeni biti ubog in lačen, kaj pomeni jokati in biti preganjan, zaničevan in zavrnjen. Jezus je živel tolikšno povezanost z Očetom, da se mu je v ljubezni povsem zaupal in je za nas lahko prehodil vso odrešenjsko pot. V Kristusu je prostor za naše zaznamovanosti s krhkostjo in zlom.

    On je z nami v takih situacijah in zaradi njega morejo postati prostor nebeškega kraljestva. Jezus ne blagruje žalostnih, ker so žalostni, pač pa, ker bodo potolaženi – in bodo potolaženi v Kristusu. P. Vrtovec je zapisal: “Jezusov testament se glasi: ‘Glejte, jaz sem z vami vse dni.’ A večkrat se tega zave šele krvaveče srce.”

    Zdi se, da je treba izkusiti krhkost, kajti tako se lahko v nas naseli Božji dar. Pod pogojem, da ne pademo v strah in obup; oziroma da ne zdrsimo v težnjo, kako moramo sami zapolniti praznino. Odrešenjska dinamika je: čutiti krhkost, sprejeti jo in jo odpreti Gospodu ter izkusiti njegov dar samega sebe.

    ODPOVED MALIKOVANJU LASTNIH MOČI

    Lahko pride ugovor, da je to pasivnost in da se pač moramo sami potruditi, saj nam je Bog dal moči za to. A tu je past: mislimo, da vse zmoremo sami, in tako hočemo biti gospodarji svojega življenja in tudi odrešenja.

    Zdrava duhovna drža se ne odreče aktivnosti, ampak malikovanju naših moči – ko mislimo, da je vse temeljno odvisno od nas in da z lastno aktivnostjo dajemo smisel svojemu življenju. Včasih smo ujeti v posvetni pogled celo do prepričanja, da moramo sami odpraviti svoje slabosti, če naj pričujemo za Boga.

    Apostol Pavel pa zapiše: “Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito …, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso.” (prim. 1 Kor 1,28-29)

    Jezusovi blagri torej niso program za našo akcijo, da bi s svojimi močmi zgradili nebeško kraljestvo. Ne! Odrešenje je Božji dar. Ko izkušamo lastno krhkost in jo odpiramo Kristusu, spoznavamo, kako nas njegova ljubezen preobraža. Tako lahko postajamo prostor sprejemanja bližnjega in raste občestvenost Božjih otrok – nebeško kraljestvo.

    Blagor nam, ko se prepoznamo v Jezusovem blagrovanju. Blagor nam, ko se Gospodu v vsem zaupamo in izročamo – in naše krhkosti so dobra priložnost za to.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/02/15/blagor-nam/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  5. janez says:
    16. februarja, 2023 at 10:04

    Vse okrog nas se dogajajo Čudeži, če le imamo oči in srce odprte, da jih vidimo, se Čudimo in Verujemo

    Naj vas s pomočjo te molitve v prihodnjih dneh razsvetli Sveti Duh in Božje Usmiljenje
    Če bi imeli močno vero, živo vero, če bi bili drzni v oznanjevanju Kristusa drugim ljudem, bi z lastnimi očmi videli čudeže, kakršni so se dogajali v času Apostolov. Tudi danes slepi, ki so izgubili sposobnost, da bi se ozrli proti nebu in premišljevali o čudovitih Božjih delih, znova spregledajo, hromi in pohabljeni, ki so bili zvezani zaradi svojih poželenj in katerih srca so pozabila, kako ljubiti, so znova svobodni. Gluhim, ki niso želeli poznati Boga, se povrne sluh. Nemi, katerih jeziki so bili zvezani, ker niso želeli priznati svojega uničenega življenja, znova spregovorijo.

    Ne pozabimo, da je Sveti Duh še vedno z nami in lahko močno vpliva na naše življenje ter življenja ljudi, ki jih poznamo in jih imamo radi. Duhovna spreobrnjenja in ozdravljenja nam razkrivajo Božjo moč in ljubezen in nam zagotavljajo, da je tu, pripravljen vstopiti v naše srce in nas preoblikovati, če bi mu le dopustili in verovali. Zato moramo stopiti v osebni stik z Bogom in Moliti k Njemu ter vztrajati v Prošnji. Bog jo bo odobril in nas uslišal, če bo to v skladu z Božjo Voljo in Božjim načrtom za nas. Človek obrača in dograjuje, Bog pa obrne in spremeni. In prav je, da iskreno in stanovitno Verujemo in Zaupamo v Božjo Dobroto, Usmiljenje in Ljubezen.

    Medmrežje Aleteia

    1 Korinčanom 16,34: Zahvaljujte se GOSPODU, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota.

    Odgovori
  6. Miro says:
    15. februarja, 2023 at 18:26

    JEZUS OZDRAVI SLEPEGA V BETSAJDI – JEZUS NAM JE RAZKRIL SKRIVNOST ČUDEŽA: GRE ZA TO, DA SE ODPREMO POTREBAM NAŠIH TRPEČIH IN POMOČI POTREBNIM BRATOM IN SESTRAM TER SE S TEM IZOGNEMO SEBIČNOSTI IN ZAPRTOSTI SRCA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 8,22-26)

    Prispeli so v Betsajdo in pripeljali so mu slepega ter ga prosili, da bi se ga dotaknil. Prijel je slepega za roko in ga povedel iz vasi. Nato mu je s slino omočil oči, položil nanj roke in ga vprašal: »Vidiš kaj?« Ta se je ozrl kvišku in rekel: »Vidim ljudi, kakor da bi okrog hodila drevesa.« Nato mu je ponovno položil roke na oči in slepi je spregledal. Ozdravel je in vse razločno videl. In poslal ga je domov z naročilom: »V vas nikar ne hôdi!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+8%2C22-26&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Danes spremljamo podroben postopek zdravljenja: prijel je slepega, ga peljal ven, mu dal sline na oči in položil nanj roke. Nato pa je hotel še sodelovanje slepega in ga vprašal, če kaj vidi. Nato je še enkrat položil roke nanj.

    Zanimivo je spremljati enkrat za spremembo te podrobnosti božjega delovanja, ko se vidno zavzame za bolnika, izvede postopek zdravljenja in ga spremlja do ozdravljenja. Zazdi se nam veliko bolj sočuten kot takrat, ko samo izgovori besedo ali pa še to ne in je nekdo zdrav. A to je le naše človeško dojemanje, Bog je vedno veliko bolj ljubeč in usmiljen, kot lahko dojamemo, ne glede na to, kako čudež izvede.

    Čeprav je lepo, da vidimo Jezusa danes kot bolničarja, ki bolnika oskrbi in ob njem bdi, dokler ta ne ozdravi, pa vse to Jezus ni naredil, da bi naredil vtis na nas. Gotovo bi tudi tu lahko izgovoril samo besedo in bi bilo urejeno. Ne, Jezusov namen je pokazati postopnost ozdravljenja celega človeka. Telo je lahko naenkrat ozdravljeno, a Bog želi ozdraviti tudi dušo in čustva in duha in odnose in vse. Takšno zdravljenje pa zahteva postopnost in Bog potrebuje našo potrpežljivost, sodelovanje in zaupanje. Moramo mu dovoliti, da “se nas Bog dotakne, pelje ven iz naše varne vasi, območja udobja, nas pomaže s slino, čeprav tega res ne razumemo in celo dvakrat položi roke na nas“. Moramo vztrajati v zaupanju, čeprav ni takoj velikega izboljšanja in traja.

    A na koncu nam bo Bog podaril popolno zdravje in videli bomo jasno in kristalno čisto, ne samo s telesnimi, ampak predvsem z duhovnimi očmi.

    To dejanje čudeža nakazuje učlovečenje. Božji Sin je človek, ki je popolnoma vključen v človeško resničnost, zato lahko tudi razume neprijetno stanje drugega človeka in posreduje z dejanjem, v katerem je vključena vsa njegova človeškost. Istočasno pa želi Jezus dati razumeti, da se je čudež zgodil zaradi njegove povezanosti z Očetom.

    POTREBA PO DVOJNEM OZDRAVLJENJU

    Ta evangeljska pripoved poudarja potrebo po dvojnem ozdravljenju. Najprej ozdravitev bolezni in fizičnega trpljenja, da je telo ponovno zdravo, čeprav ta namen ni nikoli tu na zemlji v polnosti dosegljiv, navkljub prizadevanjem znanosti in medicine. Je pa tudi drugo ozdravljenje, ki je morda še težje in to je ozdravitev od strahu, našega strahu, ki nas žene, da odrinemo na rob bolnika, trpečega, prizadetega. Več načinov potiskanja na rob je, tudi preko lažnega usmiljenja ali odstranitve problema, pri tem pa se ostane slep pred bolečinami oseb, ki so bolne, so v stiskah ali v težavah. Pogosto bolnik ali trpeči postaneta problem, čeprav bi morala biti spodbuda, da pokažemo vnemo in solidarnost družbe do najslabotnejših.

    Jezus nam je razkril skrivnost čudeža: Gre za to, da se odpremo potrebam naših trpečih in pomoči potrebnim bratom in sestram ter se s tem izognemo sebičnosti in zaprtosti srca. On je postal človek zato, da bi človek, ki je postal zaradi greha slep, lahko občutil in videl Ljubezen, ki govori njegovemu srcu in bi se tako naučil govoriti jezik ljubezni ter bi ga prevedel v dejanja velikodušnosti in podaritve samega sebe.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Hvala says:
      16. februarja, 2023 at 20:09

      Ja, res je NOTRANJE OZDRAVLJENJE ZAHTEVA: POSTOPNOST, IN BOG POTREBUJE NAŠO POTRPEŽLJIVOST, DODELOVANJE IN ZAUPANJE.

      ČLOVEK MORA SODELOVATI Z BOGOM, samo se ne bo uredilo. JEZUS ZAHTEVA POPOLNO SODELOVANJE , POTREPŽLJIVOST. ČLOVEK MORA BITI POTRPEŽLJIV Z BOGOM, SAM S SABO IN Z LJUDMI.

      Odgovori
  7. Miro says:
    15. februarja, 2023 at 14:31

    MOLITEV, DA BI ZAKONCI VZTRAJALI POVEZANI V LJUBEZNI (Aleteia)

    PROSITE BOGA, NAJ IZLIJE SVOJE MILOSTI NA VSE POROČENE PARE IN JIH OHRANI POVEZANE V LJUBEZNI

    Zakon je čudovit zakrament, ki ima veliko možnosti, da postane svetilnik Božje ljubezni v svetu. Obenem pa je zakon tudi ena najtežjih poklicanosti, ki jo je treba nenehno negovati, zato poročeni pari potrebujejo obilo Božje milosti, da ostanejo povezani v ljubezni.

    Ameriški škofje so sestavili molitev, s katero lahko prosimo Božjega blagoslova za vse poročene pare.

    O Bog, ki si ustvaril človeški rod
    v želji, da bi bila mož in žena eno:
    prosimo te, ohrani v vezi nerazdružljive ljubezni
    vse tiste, ki so združeni v zakramentu svetega zakona,
    da bo njihova ljubezen rodovitna,
    oni pa naj po tvoji milosti postanejo priče ljubezni same.
    Po Kristusu, našem Gospodu.
    Amen.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/02/14/molitev-da-bi-zakonci-vztrajali-povezani-v-ljubezni-2/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. janez says:
    14. februarja, 2023 at 17:44

    Človek je največji takrat, ko je v življenju dober,
    ko pomaga drugim, ko je delaven, skromen in pred Njim ponižno kleči ter prosi za Božje Vodstvo.
    Najlepši takrat, ko moli k Njemu tako, da se z Njim iskreno in o vsem pogovarja in pogovori kot s Svojim Ljubljenim Očetom.
    Najmočnejši, ko odpušča sebi in drugim ljudem in verjame v Nov Začetek, ko se spreobrne in poboljša z Njegovo Pomočjo.
    In najbolj podoben Bogu, ko odpušča in brezpogojno ljubi vse Ljudi, ki so Njegovi Bratje in Sestre na Zemlji.

    Čudovito je biti preprosto človek in preprosto živeti
    Zazreti se v nebo in videti sonce, opazovati cvetje in zvezde ponoči.
    Gledati otroke, se igrati in smejati z njimi.
    Delati, kar te veseli.
    Sanjati. Pustiti domišljiji prosto pot.
    Biti zadovoljen.
    Tedaj postane življenje praznik.

    Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim

    Odgovori
  9. Miro says:
    14. februarja, 2023 at 9:41

    GODUJE SVETI VALENTIN, ZAVETNIK ZALJUBLJENCEV

    Priznani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret je pred nekaj desetletji v svojem znanem delu Praznično leto Slovencev zapisal: »K nam še ni prodrlo praznovanje, ki je doma menda v Ameriki in ga pozna že dobršni del Zahodne Evrope. Valentinovo namreč slavijo kot praznik mladih ljudi, zlasti zaročencev, ki si na ta dan pošiljajo darila, predvsem sladkarije. V sosednji Italiji po izložbah slaščičarn že dneve prej ponujajo bogato izbiro vabljivo pripravljenih zavitkov za ‘Valentine’.« Če bi knjigo izdal zdaj, bi moral ta odstavek popraviti, kajti na začetku devetdesetih let je to praznovanje prodrlo tudi k nam in sicer z vsemi ‘blagoslovi’ trgovcev, ki hitro zgrabijo vsako priložnost za zaslužek.

    Sveti Valentin, ki danes goduje, združuje v sebi osebi dveh duhovnikov mučencev iz iste dobe in enakega imena. Ljudska pobožnost se za zgodovinske podatke ni dosti menila in je že od nekdaj častila skratka sv. Valentina. Pobožna legenda pripoveduje, da je bil Valentin duhovnik in da je prelil svojo kri za Kristusa pod cesarjem Klavdijem II. med letoma 269270. Nekako v tem času je umrl kot mučenec Valentin, škof v umbrijskem mestu Terni. Ker so spomin enega in drugega že stalno obhajali isti dan (14. februarja), gre gotovo za isto svetniško osebo, tesno povezano z Rimom, kajti tudi za mučenca iz Ternija trdi legenda, da ga je doletela mučeniška smrt v Rimu. Možno je torej, da je bil Valentin najprej duhovnik v Rimu, nato pa škof v Terniju. Prav tako smemo sklepati, da je bil njegov prvotni grob ob Milvijskem mostu, drugotni pa v Terniju. Raziskovalci svetniške zgodovine te uganke še niso dokončno rešili. Gotovo pa je, da gre za resničnega mučenca iz časa poznih preganjanj. Češčenje sv. Valentina se je naglo razširilo po vseh delih Evrope. Njegov god 14. februarja so spoštljivo praznovali in zaupali v moč njegove priprošnje. Ime Valentin izhaja iz latinske besede »valens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so svetnika imeli za priprošnjika zoper telesne slabosti in zoper kužna obolenja. Njegov god je v predpustu, času, ki je bil nekdaj namenjen svatovanjem, in zato so se mu priporočali novoporočenci. Valentinovo je ob koncu trde zime in naznanja bližajočo se pomlad, zato so se svetniku priporočali mladostniki in čebelarji, ker se njihove ‘muhe’ zbudijo iz zimskega spanja. Po starem kmečkem koledarju prinese na današnji dan sv. Valentin ‘ključe do korenin’, zato mu pravijo, da je ‘prvi pomladin’.

    Po rimski legendi je svetnik vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti: zato je sv. Valentin tudi zavetnik za oči in za pravo spoznanje (pogled duše). Druga legenda ve povedati, da je svetnik ozdravil božjastnega sina nekega pogana, zato ga upodabljajo z otrokom, ki mu v krču zvit leži pod nogami in na podlagi tega velja za priprošnjika božjastnih bolnikov. Pri nas je sveti Valentin zelo češčen, najslovesneje pa ga častijo na Limbarski gori pri Moravčah, kjer stoji njemu posvečena božjepotna cerkev.

    Danes obhajajo svoj godovni praznik tisti, ki jim je ime Valentin, Tine, Tinček ali Zdravko, in tiste, ki so pri krstu dobile ime Valentina, Tina, Tinca, Zdravka.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-valentin-zavetnik-zakljubljencev/

    Sv. Valentin, prosi za nas!

    Odgovori
  10. Miro says:
    14. februarja, 2023 at 9:34

    Dajte Gospodu, Božji sinovi,
    dajte Gospodu slavo in čast,
    dajte Gospodu slavo njegovega imena,
    molite Gospoda v svetem okrasju!

    (iz psalma 29)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  11. Miro says:
    13. februarja, 2023 at 16:26

    PASTIRSKO PISMO ZA POSTNI ČAS 2023: PREPOZNAVAMO SE KOT CERKEV SKUPAJ NA POTI – 1. DEL

    Dragi bratje in sestre,

    že drugo leto živimo v vesoljni in naši krajevni Cerkvi poseben čas prenove. Papež Frančišek je oktobra 2021 povabil vso Cerkev, tako bližnje kot oddaljene, tako mlade kot stare, tako samske in poročene kot tudi laike, duhovnike, redovni ke in škofe, da stopimo na skupno pot prenove svoje vere in poglobitve svoje podobe o Cerkvi. Odkrili smo, da so lahko lepe stvari zelo prepro ste, da se je lepo srečati, se poslušati in podeliti drug z drugim svoja spoznanja, svoje skrbi in svojo vero. Ugotovili smo, da je tudi med nami veliko neznancev in oddaljenih. A ti nenadoma postanejo bližnji, če se jim približamo s prija zno besedo, če iskreno spregovorimo o sebi in o svoji veri.

    Eden od izzivov sinodalnega procesa je do seči obrobne in oddaljene ter odkriti njihovo doživljanje Cerkve, njihova iskanja in razoča ranja. Tako bo Cerkev resnično lahko uresniče vala svoje poslanstvo biti pričevalka Božje lju bezni do vseh ljudi (prim. Lumen gentium 19). Pri tem smo odkrili, da smo se tudi sami mar sikdaj precej oddaljili in ohladili. Zato se težko približamo in ogrejemo bolj oddaljene in tiste, ki so odšli. Potrebujemo veselje nad tem, da smo kristjani, veselje nad tem, da verujemo in smo Božji otroci. Takrat se bomo zavedali daru vere, bomo zanj hvaležni in ga bomo privoščili še drugim ljudem.

    Postni čas je zato idealna priložnost, da se pustimo nagovoriti spoznanjem, ki so dozore la v tem prvem sinodalnem letu. Predvsem pa vas vabimo k zaupni veri v Božjo besedo, ki nas spremlja na naši konkretni življenjski poti. Od prite Sveto pismo, zapomnite si besedo, ki vas nagovori, prisluhnite besedam, ki jih slišite pri sveti maši. Po njih govori Sveti Duh tisto, kar v določenem trenutku moramo slišati.

    NE RAZVEZATI, TEMVEČ DOPOLNITI

    V današnjem evangeliju Jezus spodbuja svo je učence, naj se ne prestrašijo poslanstva, ki ga prinaša njegovo oznanilo. Čeprav se zdi, da bla grovanje ubogih, žalostnih, krotkih in usmilje nih postavlja na glavo stare vrednote, ki so teme ljile na jasni postavi in pravilih, na visoki morali in pravičnosti, Jezus s tem postave ne odpravlja. Želi se dotakniti človekovega srca, želi mu spo ročiti, kako dragocen je v Božjih očeh. Premalo je samo poznati zapisano postavo, v srcu pa ži veti po svoji postavi. Premalo je zgolj izogibati se ubijanju in prešuštvu, v srcu pa preklinjati človeka ali se ga polaščati. Ne koristi veliko, če se ustavimo samo pri črkah Svetega pisma in modrujemo o njihovem pomenu. Kot pismouki in farizeji, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo znal bolje razložiti postavo in kdo jo bo pravil neje in natančneje izpolnjeval. Zato Gospod, ki pozna človekovo srce, odločno svari: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismo ukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 5,20). Nihče ne more priti v nebeško kraljestvo, če se bo zanašal samo na svojo moč, na svoja dela in svojo vero. Nebeškega kralje stva si ne zaslužimo s pridnim izpolnjevanjem zapovedi, ampak ga lahko le sprejmemo kot dar življenja. Sprejemamo pa ga lahko le takrat, če priznavamo, da nismo bogovi, ampak Božji otroci, da nismo popolni, ampak potrebujemo drugega, da lahko napredujemo v veri in se bo rimo s svojimi človeškimi slabostmi.

    Škofje se zavedamo, da s sinodo, ki smo jo zače li lani, nismo odpravili ali nadomestili vseh dose danjih načrtov in prizadevanj za prenovo Cerkve, ampak jim želimo dati novega zagona. Poglobiti namreč želimo svoje zavedanje o nas samih, o tem, kaj in kdo smo Cerkev in kakšno je naše po slanstvo v tem konkretnem času in prostoru.

    KLICATI SVETEGA DUHA

    Dragi bratje in sestre, papež Frančišek se ne utrudi poudarjati, da je glavni voditelj in usmer jevalec sinode Sveti Duh. O prepoznavanju Sve tega Duha govori apostol Pavel danes v berilu. Slišijo ga tisti, ki ga z ljubeznijo iščejo. Modrim tega sveta je namreč težko razumeti, da Bog ljubi človeka in vztraja ob njem, tudi če ga ta prezira in žali. Kot pravi Pavel Korinčanom, se takemu Bogu eni posmehujejo, ker ne stopi s križa in ne pokonča svojih zasramovalcev, drugi se pohuj

    šujejo, ker se daje v roke grešnikom in onečašča svetost Edinega in Vsemogočnega (prim. 1 Kor 1,23). Vendar jih Pavel na nek način tudi zago varja, ko pravi, da Jezusa gotovo ne bi križali, ko bi poznali, kdo Bog je in kakšen je njegov načrt za človeka. To spoznanje presega človeške moči, saj pravi Pavel: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Samo Sveti Duh, ki prihaja od Očeta, ki »preiskuje vse, celo Božje globine« (v. 10), nas lahko uči o tej re snični podobi Boga in njegove Cerkve. Zaslišali ga bomo, ko ga bomo klicali, ko bomo vztrajali z Božjo besedo, ko bomo iz vere in hvaležnosti delali vsaj majhne korake ljubezni.

    Dragi verniki, škofje vas na začetku postnega časa spodbujamo, da poživimo svojo odločitev, da želimo biti živi člani občestva Cerkve, v kate ro smo bili vcepljeni s svetim krstom. Moč tega občestva ni človekova popolnost, ampak Kri stus in novo življenje, ki je sad njegove daritve na križu. Poti prenove ne more nihče uspešno hoditi sam. Povezuje nas vera v Boga Očeta, ki nas ljubi; povezuje nas Sveti Duh, ki nam ga daje Oče, da bi lahko živeli njegove darove; in povezuje nas naša prošnja, da bi se prepoznali kot njegovi ljubljeni sinovi in hčere. AMEN.

    Vaši škofje

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-za-postni-cas-2023

    Odgovori
  12. Miro says:
    13. februarja, 2023 at 16:11

    FARIZEJI ZAHTEVAJO ZNAMENJE – ALI JE PRI DANAŠNJIH VERNIKIH KAJ DRUGAČE? MAR NISMO PRAV TAKO TRDOSRČNI ZA JEZUSA IN NJEGOVO BLIŽINO?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 8,11-13)

    Tedaj so prišli farizeji in začeli razpravljati z njim; preizkušali so ga s tem, da so od njega zahtevali znamenje z neba. On pa je v duhu zavzdihnil in rekel: »Kaj, ta rod zahteva znamenje? Resnično, povem vam: Temu rodu znamenje ne bo dano.« In pustil jih je, spet stopil v čoln in odplul na drugo stran jezera.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+8%2C11-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    ZNAMENJE

    Jezus v današnjem evangeliju govori o tem, da ne bo dal znamenja. Njegova beseda je zelo ostra, a z njo ne misli na ljudi, ki so mu sledili z veliko ljubezni. Misli na pismouke, ki so ga preizkušali in hoteli, da pade v past. Zahtevali so znamenje, prepirali so se. Njihov namen ni bil spreobrnjenje, pač pa napraviti Jezusu zanko. Zato jih Jezus imenuje hinavci, ker ne želijo zveličanja ubogih, neukih in grešnih ljudi.

    Mnogo je kristjanov, ki mislijo, da bodo rešeni samo zaradi tistega, kar počnejo, zaradi svojih del. Dela so potrebna, a so le posledica, so odgovor na usmiljeno ljubezen, ki nas rešuje. Dela sama, brez usmiljene ljubezni, ničemur ne služijo.

    Jezusa jezi, da se ob njem vsem prej posveti kot pa njegovim rojakom. Tistim, ki jih je Bog od začetka sveta pripravljal na svoj prihod – a zdaj ga njegovi zavračajo in iščejo dlako v jajcu; pogani pa v njem prepoznavajo božjega poslanca. Res narobe svet! Da ne omenjamo, da so še posebno trdobučni njegovi učenci, ki so vseskozi ob njem in vidijo vsa njegova dela.

    Ali pa je pri današnjih vernikih kaj drugače? Mar nismo prav tako trdosrčni za Jezusa in njegovo bližino? Preveč udobno smo si postlali med vsemi običaji, “vrednotami”, predpisi, izročili, da bi se zdaj pustili izzvati Jezusu osebno in pustiti varnost religije za seboj. Ampak Jezus ne neha vabiti! Naj nas svežina, ki jo do Boga čutijo tisti, ki ga komaj poznajo, iztrga iz okamenelosti. Živimo z Jezusom.

    Farizeji so bili prepričani, da morajo zaradi svoje avtoritete in oblasti Jezusa preizkušati. O tem so se verjetno med seboj pogovarjali in prepirali. Ugotavljali so, da ljudi veliko bolj zanima Jezus kakor pa oni in njihovo početje. Jezusa so doživljali kot grožnjo svoji avtoriteti. Ali si lahko predstavljam njihov pogovor in vzdušje, ki vlada med njimi? Kaj govorijo? Samo po sebi ni nič narobe, če si želimo znamenj in iščemo razvidnosti. To je del naše človeške narave. Od katerih ljudi zahtevam dokaze in znamenja preden jim verjamem? Koga ves čas sumničim in mu ne zaupam? Ali je moje zaupanje odvisno samo od njega ali tudi od mene in moje notranje drže? Katerim ljudem pa slepo zaupam in verjamem v to kar pravijo in delajo? Kakšen glas je imel Jezus, ko je farizejem odgovarjal? Pri večini izmed nas je odnos do Boga mešanica zaupanja in iskanja dokazov. Včasih zahtevamo znamenja. Včasih so nam celo dana. Ali velja to tudi zame? Kdaj sem prosil Boga za znamenja in sem jih dobil? Kaj bi rekel Bogu?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori
  13. Miro says:
    13. februarja, 2023 at 16:11

    FARIZEJI ZAHTEVAJO ZNAMENJE – ALI JE PRI DANAŠNJIH VERNIKIH KAJ DRUGAČE? MAR NISMO PRAV TAKO TRDOSRČNI ZA JEZUSA IN NJEGOVO BLIŽINO?

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 8,11-13)

    Tedaj so prišli farizeji in začeli razpravljati z njim; preizkušali so ga s tem, da so od njega zahtevali znamenje z neba. On pa je v duhu zavzdihnil in rekel: »Kaj, ta rod zahteva znamenje? Resnično, povem vam: Temu rodu znamenje ne bo dano.« In pustil jih je, spet stopil v čoln in odplul na drugo stran jezera.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+8%2C11-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    ZNAMENJE

    Jezus v današnjem evangeliju govori o tem, da ne bo dal znamenja. Njegova beseda je zelo ostra, a z njo ne misli na ljudi, ki so mu sledili z veliko ljubezni. Misli na pismouke, ki so ga preizkušali in hoteli, da pade v past. Zahtevali so znamenje, prepirali so se. Njihov namen ni bil spreobrnjenje, pač pa napraviti Jezusu zanko. Zato jih Jezus imenuje hinavci, ker ne želijo zveličanja ubogih, neukih in grešnih ljudi.

    Mnogo je kristjanov, ki mislijo, da bodo rešeni samo zaradi tistega, kar počnejo, zaradi svojih del. Dela so potrebna, a so le posledica, so odgovor na usmiljeno ljubezen, ki nas rešuje. Dela sama, brez usmiljene ljubezni, ničemur ne služijo.

    Jezusa jezi, da se ob njem vsem prej posveti kot pa njegovim rojakom. Tistim, ki jih je Bog od začetka sveta pripravljal na svoj prihod – a zdaj ga njegovi zavračajo in iščejo dlako v jajcu; pogani pa v njem prepoznavajo božjega poslanca. Res narobe svet! Da ne omenjamo, da so še posebno trdobučni njegovi učenci, ki so vseskozi ob njem in vidijo vsa njegova dela.

    Ali pa je pri današnjih vernikih kaj drugače? Mar nismo prav tako trdosrčni za Jezusa in njegovo bližino? Preveč udobno smo si postlali med vsemi običaji, “vrednotami”, predpisi, izročili, da bi se zdaj pustili izzvati Jezusu osebno in pustiti varnost religije za seboj. Ampak Jezus ne neha vabiti! Naj nas svežina, ki jo do Boga čutijo tisti, ki ga komaj poznajo, iztrga iz okamenelosti. Živimo z Jezusom.

    Farizeji so bili prepričani, da morajo zaradi svoje avtoritete in oblasti Jezusa preizkušati. O tem so se verjetno med seboj pogovarjali in prepirali. Ugotavljali so, da ljudi veliko bolj zanima Jezus kakor pa oni in njihovo početje. Jezusa so doživljali kot grožnjo svoji avtoriteti. Ali si lahko predstavljam njihov pogovor in vzdušje, ki vlada med njimi? Kaj govorijo? Samo po sebi ni nič narobe, če si želimo znamenj in iščemo razvidnosti. To je del naše človeške narave. Od katerih ljudi zahtevam dokaze in znamenja preden jim verjamem? Koga ves čas sumničim in mu ne zaupam? Ali je moje zaupanje odvisno samo od njega ali tudi od mene in moje notranje drže? Katerim ljudem pa slepo zaupam in verjamem v to kar pravijo in delajo? Kakšen glas je imel Jezus, ko je farizejem odgovarjal? Pri večini izmed nas je odnos do Boga mešanica zaupanja in iskanja dokazov. Včasih zahtevamo znamenja. Včasih so nam celo dana. Ali velja to tudi zame? Kdaj sem prosil Boga za znamenja in sem jih dobil? Kaj bi rekel Bogu?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/02/13/13-februar-znamenje/

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori
  14. Miro says:
    13. februarja, 2023 at 9:50

    TRIJE ČUDEŽI LEOPOLDA MANDIĆA (Aleteia)

    “SLABO MI JE, SLABO MI JE, UMIRAM!” GOSPE NI OSTALO DRUGEGA, KOT DA JE VZKLIKNILA: “GOSPOD, ZGODI SE TVOJA VOLJA”

    Znanost je potrdila tri čudeže, ki so se zgodili po posredovanju svetega Leopolda Mandića. Gre za nepojasnjena ozdravljenja, ki so se zgodila na njegovo priprošnjo. O tem govori knjiga Leopold Mandić – bratec, ki je želel, da vsi pridemo v nebesa avtorice Pine Baglioni.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2023/02/12/trije-cudezi-leopolda-mandica/

    Sv. Leopold Mandić, prosi za nas!

    Odgovori
  15. Miro says:
    13. februarja, 2023 at 9:25

    PAPEŽ POVABIL K MOLITVI ZARADI RAZMER V NIKARAGVI TER ZA PRIZADETE ZARADI POTRESA V SIRIJI IN TURČIJI

    Po molitvi in blagoslovu je sveti oče pozval naj bomo še naprej z molitvijo in konkretno podporo blizu prebivalcem, ki jih je prizadel potres v Siriji in Turčiji. Nadalje je povedal, da je zelo razžaloščen, ker je bil v Nikaragvi škof Matagalpe, msgr. Roland Alvarez obsojen na 26 let zapora in ker so izgnali nekaj ljudi iz Nikaragve v ZDA. Navzoče je papež pozval, da so skupaj z njim zmolili Zdravamarijo. (zapis: p Ivan Herceg DJ – Vatikan)

    Dragi bratje in sestre! Bodimo še naprej z molitvijo in konkretno podporo blizu prebivalcem, ki jih je prizadel potres v Siriji in Turčiji. V oddaji »Po njegovi podobi« sem gledal fotografije te katastrofe, bolečino teh ljudi, ki trpijo zaradi potresa. Molimo zanje, ne pozabimo na to, molimo in premišljujmo, kaj lahko storimo zanje. In ne pozabimo na mučeno Ukrajino. Naj Gospod odpre poti miru in da odgovornim pogum, da začnejo hoditi po njih.

    Novica iz Nikaragve me je nemalo razžalostila in ne morem mimo tega, da se ne spomnim z zaskrbljenostjo škofa Matagalpe, msgr. Rolanda Alvareza, ki ga imam zelo rad in ki je bil obsojen na 26 let zapora in tudi ljudi, ki so bili izgnani v ZDA. Molim zanje in za vse, ki trpijo v tej dragi državi. In prosim vas za molitev. Prosimo tudi Gospoda, naj po priprošnji Brezmadežne Device Marije odpre srca političnih voditeljev in vseh državljanov za iskreno iskanje miru, ki se rodi iz resnice, pravičnosti, svobode in ljubezni ter se ga dosega s potrpežljivim izvajanjem dialoga. Skupaj molimo k Mariji. [Ave Maria]

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-povabil-k-molitvi-zaradi-razmer-v-nikaragvi-ter-za-prizade.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
  16. janez says:
    12. februarja, 2023 at 18:05

    12.2.2023 6. navadna nedelja Sir 15,15−20; 1 Kor 2,6−10; Mt 5,17−37
    O postavi
    5,17 »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.
    18 Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi.
    19 Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.
    20 Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«

    O jezi
    21 »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo.
    22 Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!
    23 Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi,
    24 pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.
    25 Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo.
    26 Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«

    O prešuštvu
    27 »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj!
    28 Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.
    29 Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino.
    30 In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.«

    O ločitvi
    31 »Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.
    32 Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.«

    O prisegi
    33 »Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege!
    34 Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol,
    35 ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja.
    36 Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega.
    37 Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«

    Grešno poželenje
    Jezus v evangeliju citira kaj so farizeji ljudi učili v sinagogah in templju. Pri vsakem nauku skoraj protivno z vso svojo avtoriteto doda še svojo zahtevo: »Jaz pa vam pravim«. Čeprav pravi, da ni prišel razveljavit postavo, jo je, po mnenju farizejev, v teoriji in praksi večkrat prekršil. Ni si obredno umival rok, ozdravljal je na soboto, govoril je proti templju in da je božji Sin … Zaradi tega so ga tudi obsodili na smrt. Mnogi so imeli veliko proti Njemu in tudi On se ni mogel v življenju spraviti z njimi, kakor naroča nam, ampak so oni Njega pospravili. Sprave ni zmogel doseči s svojim učenjem in dobroto, ampak z darovanjem zanje s smrtjo na križu. Ob njej nam postane še bolj razumljivo navodilo: »Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe,« ker je milost več kot življenje.

    Jezus je prišel postavo samo dopolnit, to je, uresničevat in izpostavit prvotne zamisli. Nekatere zapovedi so Judje prilagodili zgrešenemu življenju. Njegove zahteve niso milejše kot v stari zavezi, ampak ostrejše. Pri vsaki zapovedi najprej pove kako je bilo rečeno, potem pa ji doda še nekaj svojega zahtevnejšega. Novost je prepoved greha že v srcu. Iz srca, to je iz volje, misli in čustev se namreč spočenja greh. »Kar pa prihaja iz ust, pride iz srca, in to omadežuje človeka. Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve« (Mt 15,18−19). Seveda je grešno poželenje opredeljeno kot greh že od vsega začetka. »Gospod je rekel Kajnu: ›Zakaj se jeziš in ti je upadel obraz? Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih, njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj!‹« (1 Mz 4,6−7). Bog nagovarja Kajna kot glas vesti: opozarja ga na nevarnost, da bi ga nerazpoloženje − negativno čustvo v srcu, zaneslo v izvršitev umora. Vendar greh se je že spočel in Kajn ima že »upadel obraz«.

    Tudi na koncu desetih božjih zapovedi najdemo še prepoved poželenja. »Ne žěli hiše svojega bližnjega! Ne žěli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!« (2 Mz 20,17). Lepo hudobijo poželenja opiše Pridigar, ki pravi: »Ne poželi (tuje žene ali tujke) njene lepote v svojem srcu, naj te ne ujame s svojimi trepalnicami, kajti samski vlačugi zadostuje kos kruha, poročena žena pa ugrabi dragoceno življenje. Mar lahko kdo nastrga žerjavice v svoje naročje, ne da bi mu zgorela obleka? Mar lahko kdo hodi po žerjavici, ne da bi si ožgal noge?« (Prg 6,25−28). Mar torej lahko nosiš v sebi grešno poželenje ne da bi te to ne pogubilo kot je Holoferna in njegovo vojsko pogubilo poželenje po Juditi. Zaradi poželenja je ostal pred njo brez moči in mu je lahko odsekala glavo (prim. Jdt 12,16).

    Lepota je zapeljala in poželenje je pokvarilo srce tudi lažnivima sodnikoma, ki sta hotela zapeljati in potem pogubiti Suzano, tudi niju je doletela pravična smrt (prim. Dan 3,1−64). »Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja. Nato poželenje spočne, rojeva greh, storjeni greh pa porodi smrt« (Jak 1,14−15).

    Kdor se mu ne ustavi že v začetku, je že v grehu, njegove kvarne posledice že učinkujejo. Tak človek postane razdvojena osebnost. V srcu nosi neuresničene grešne želje, ki čakajo ugodne priložnosti, da bodo lahko prišle na dan in razodele pravo človekovo podobo. Ideal ni samo zunanja pravičnost, ampak tudi notranja. To kar na zunaj izpovedujemo mora imeti notranje pokritje. »Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹«.

    Seveda je mislim težko gospodovati, ker so svobodne. Če jim bomo ukazovali naj ne silijo v greh bodo prav tam hotele biti. Najlažje jih usmerjamo, če jih zaposlimo s svojim življenjem in delom. Anthony de Mello ima v knjižici Ptičja pesem tole zgodbo. Dva budistična meniha sta bila na poti v samostan. Na bregu reke sta srečala izredno lepo žensko, ki je kakor onadva želela priti čez, a voda je bila zanjo pregloboka. Zato si jo je eden od menihov zadel na hrbet in jo odnesel prek reke. Njegov tovariš se je strašno zgražal. Dve celi uri ga je grajal zaradi kršenja svetih predpisov: ali je pozabil, da je menih? Kako se je le drznil dotakniti ženske? In še več − jo celo prenesti čez reko? Kaj bodo rekli ljudje? Ali ni spravil njihove svete vere na slab glas? In tako naprej in tako naprej. Menih, ki je prestopil pravila, je potrpežljivo poslušal neskončno pridigo. Nazadnje je vpadel v besedo, rekoč: »Brat, tisto žensko sem že zdavnaj odložil ob reki. Ali jo ti še vedno neseš?«

    Arabski mistik Abu Hasan Bušanja pravi: »Samo dejanje greha je mnogo manj škodljivo, kot želja po njem in misel nanj. Eno je, ko se telo za trenutek prepusti užitku, čisto nekaj drugega pa, ko se duh in srce ne nehata naslajati nad njim.« Kadar verni ljudje nenehno premlevajo grehe, ki so jih zagrešili drugi, človek posumi, da jim to premlevanje prinaša več užitka, kot ga sam greh prinese grešniku. Amen.

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

    Odgovori
  17. Miro says:
    11. februarja, 2023 at 9:36

    LURŠKA MATI BOŽJA: PRIKAZANJE SV. BERNARDKI

    Na praznik Lurške Matere Božje se spominjamo prikazanja Matere Božje 11. februarja 1858 v Lurdu ubogi sv. Bernardki Lurški. Prikazala se ji je osemnajstkrat. Tega dne obhajamo tudi svetovni dan bolnikov.

    Marija se je sv. Bernardki predstavila kot Brezmadežno spočetje. Na njeno željo je tam začel izvirati čudežni izvir, kjer so mnogi ozdraveli, postavili so cerkev in vernike pozvali, da molijo in se pokorijo za spreobrnjenje grešnikov. Iz celega sveta hodijo bolniki in zdravi po lurško vodo. V mnogih deželah sveta so postavili lurške votline, kjer častijo Marijo kot Lurško Mati Božjo.

    https://portal.pridi.com/dogodek/lurska-mati-bozja-ozdravitve/

    Lurška Mati Božja, prosi za nas!

    Odgovori
      • Miro says:
        11. februarja, 2023 at 10:19

        Srečanje v Vatikanu tik pred svetovnim dnevom bolnikov, ki letos poteka na temo »Poskrbi zanj«

        PAPEŽ FRANČIŠEK: SPREJMIMO KRIK TRPEČIH IN MU PRISLUHNIMO

        Sveti oče je v četrtek, 9. februarja, sprejel predstavnike medicinskega področja Urada za pastoralo zdravja rimske škofije. Spregovoril je o treh pomembnih držah: biti blizu trpečim, dati glas neslišanemu trpljenju in postati kvas ljubezni. »Sprejmimo krik trpečih in mu prisluhnimo. Ne pustimo ga zaprtega v sobi in ne dopustimo, da postane zgolj “novica“,« je pozval. (po zapisu Andreje Červek)

        Do srečanja v Vatikanu je prišlo tik pred svetovnim dnevom bolnikov, ki letos poteka na temo »Poskrbi zanj« (Lc 10,35). Na ta stavek iz Lukovega evangelija (prim. Lk 10,25-37) se je navezal tudi papež v svojem govoru. Gre za besedi, ki ju dobri Samarijan nameni gostilničarju, ko mu v oskrbo zaupa ranjenega človeka.

        »Imamo človeka, ki so ga napadli razbojniki in leži ob robu ceste. Zaradi brezbrižnosti in brezčutnosti mimoidočih postane izključen in spregledan. Na neki točki se nekdo ustavi in mu pomaga: to je Samarijan. Če dobro pogledamo, imata tako napadeni človek kot Samarijan rane: prvi jih ima zaradi nasilja oseb, ki so ga oropale, drugi pa zaradi prezirljivih pogledov tistih, ki v njem vidijo samo nezaželenega tujca. Pa vendar se zaradi občutljivosti človeka, ki trpi zaradi nekoga, ki trpi, iz njunega srečanja rodi zgodba o solidarnosti in upanju, ki podira zidove osamitve in strahu,« je dejal papež Frančišek.

        Iz te iste dinamike je nastalo tudi delo medicinskega področja Urada za pastoralo zdravja: da so »izkušnjo trpljenja« znali preoblikovati v »bližino v bolečini drugih«, pri tem pa »premagali skušnjavo zaprtosti, dvignili glavo, upognili koleno in ponudili roko«.

        Več o nagovoru svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-francisek-sprejmimo-krik-trpecih-in-mu-prisluhnimo.html

        Lurška Mati Božja, prosi za nas!

        Odgovori
  18. Miro says:
    10. februarja, 2023 at 17:39

    Blagor mu, komur je krivičnost odpuščena,
    ki mu je greh izbrisan.
    Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde
    in v čigar duhu ni prevare.
    (iz psalma 32)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  19. Miro says:
    10. februarja, 2023 at 10:36

    SVETA SHOLASTIKA: SESTRA DVOJČICA SV. BENEDIKTA

    KO JE SV. SHOLASTIKA UMRLA, JE NJEN BRAT SV. BENEDIKT VIDEL, KAKO SE NJENA DUŠA KAKOR GOLOBČEK DVIGA V NEBO.

    Sv. Sholastika je bila rojena okoli leta 480 v Nursiji v Italiji. Po izročilu je bila sestra dvojčica sv. Benedikta, očeta zahodnega meništva in prvega zavetnika Evrope. V svojem delu »Dialog« sv. papež Gregor Veliki pripoveduje, da se je Sholastika že od otroštva posvetila Bogu kot devica.

    Več o življenju sv. Sholastike na:
    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-sholastika-sestra-sv-benedikta/

    Sv. Sholastika, prosi za nas!

    Odgovori
  20. Miro says:
    9. februarja, 2023 at 16:12

    ŽENA Z VERO PROSI JEZUSA, NAJ IZŽENE DEMONA IZ NJENE HČERE – GOSPOD USLIŠI NJENO PROŠNJO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 7,24-30)

    Vstal je in od tam šel v pokrajino Tira. Stopil je v neko hišo in je želel, da bi tega nihče ne izvedel, vendar ni mogel ostati skrit. Takoj je slišala o njem žena, katere hčerka je imela nečistega duha, in je prišla ter mu padla pred noge. Žena je bila Grkinja, po rodu Sirofeničanka. Prosila ga je, naj izžene demona iz njene hčere. Govoril ji je: »Pústi, da se najprej nasitijo otroci. Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je odvrnila z besedami: »Gospod, tudi psi pod mizo jedo drobtinice, ki padajo od otrok.« Rekel ji je: »Zaradi te besede pojdi, demon je šel iz tvoje hčere.« Odšla je domov in našla deklico, ki je ležala v postelji; in demon je šel iz nje.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+7%2C24-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus gre v poganske kraje. V hišo pride žena, ki ima obsedenega otroka, in ga na vso moč prosi za rešitev. Jezusov odgovor se najprej sliši trd, a jo dobrohotno usliši, ko vidi njeno živo vero. Zaupanje poganske žene me spodbuja k veri, ki ne bo klonila ob hudih težavah. Gospod, pomnoži mi vero, kajti marsikdaj premalo zaupam v moč tvojega usmiljenja. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

    Odgovori
  21. Miro says:
    9. februarja, 2023 at 9:50

    SLOVENSKA KARITAS ZBIRA SREDSTVA ZA POMOČ OB POTRESU V TURČIJI IN SIRIJI

    Slovenska karitas odpira račun za pomoč prizadetim ob potresu, ki je prizadel jugovzhodni del Turčije
    in severni del sosednje Sirije. Uničene so številne zgradbe in infrastruktura. Mnogi so ostali brez vsega.
    Kljub temu, da je bila temperatura zraka v številnih pokrajinah v regiji pod ničlo, so ljudje začeli čakati
    ob ognjih, ki so jih zakurili, in v svojih vozilih. Razmere so zelo težke.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/slovenska-karitas-zbira-sredstva-za-pomoc-ob-potresu-v-turciji-in-siriji

    Odgovori
  22. Miro says:
    8. februarja, 2023 at 10:24

    SVETA JOŽEFINA BAKHITA: SUŽNJA, PRVA AFRIŠKA SVETNICA

    NA PRIMERU SVETNICE NAŠE DOBE LAHKO SPOZNAMO, KAJ POMENI RESNIČNO SREČATI BOGA. SV. JOŽEFINA BAKHITA JE BILA VEČKRAT PRODANA KOT SUŽNJA. DOŽIVELA JE ŠTEVILNA PONIŽANJA IN TRPLJENJA SUŽENJSTVA

    Jožefina Bakhita se je rodila leta 1868 v pokrajini Darfur v južnem Sudanu v Afriki, v bogati in ugledni družini. Odraščala je s starši, tremi brati in dvema sestrama. Ena od njiju je bila njena sestra dvojčica. Ko je kot sedemletna deklica pomagala staršem na polju v Kartumu, so jo ugrabili arabski trgovci s sužnji in jo poimenovali Bakhita, kar pomeni v arabskem jeziku Srečnica. Večkrat je bila prodana in preprodana. Zamenjala je pet lastnikov. Doživela je številna ponižanja in trpljenja suženjstva, tako fizična kot moralna. Še posebej je trpela, ko jo je štirinajstletno kupil turški general. Njegova mati in žena sta jo vsak dan pretepali do krvi. Na telesu ji je ostalo več kot sto brazgotin. Njen zadnji lastnik je bil italijanski konzul v Kartumu, ki jo je pravzaprav želel izpustiti in vrniti nazaj njeni družini, kar pa se je zaradi pomanjkanja spominov in travmatizacije Bakhite izkazalo za nemogoče. Zato jo je njegov prijatelj odpeljal v Italijo, da bi bila varuška njegovi hčerki.

    V Italiji se je prvič srečala s krščanstvom. V suženjstvu je bila prisilno spreobrnjena v islam. V Benetkah je po daljšem času spoznavanja krščanstva leta 1890 prejela krst in dobila ime Jožefina Marjeta Afortunado.

    S krstom je začela rasti tudi njena ljubezen do posvečenega življenja in stopila je v red kanosijank (ta red se imenuje po sv. Magdaleni iz Canosse). Poleg treh let, ki jih je preživela v Afriki, in pomagala svojim mladim sestram pri pripravah na misijonsko delo v Črni celiti, je preostanek življenja od leta 1902 preživela v samostanu Schio (Vicenza), kjer so redovnice delovale na vzgojnem in karitativnem področju. V 45 letih, ki jih je preživela na tem kraju, je sestra Jožefina do leta 1922 delala kot vratarica in tako bila v stalnih stikih z ljudmi, ki so jo imeli zelo radi in jo cenili. Njena ponižnost, preprostost in nasmeh so pritegnili pozornost in ljubezen mnogih ljudi. Na pobudo predstojnice je napisala svojo življenjsko zgodbo.

    Leta 1939 so se ji pojavili resni zdravstveni problemi. Tudi ko je bila zelo bolna in se je lahko gibala le s pomočjo invalidskega vozička, ji to ni vzelo veselja in nasmeha z obraza. Umrla je 8. februarja 1947, po dolgi in težki bolezni, ki jo je potrpežljivo prenašala. Njeno telo je bilo nato tri dni izpostavljeno na odru, da se je lahko na tisoče ljudi poslovilo od svoje »črne matere«.

    Za blaženo jo je razglasil leta 1992 papež Janez Pavel II., za sveto pa je bila razglašena le osem let pozneje.

    Sveta Jožefina Bakhita, prosi za nas!

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-jozefina-bakhita-prva-afriska-svetnica/

    Odgovori
  23. Miro says:
    7. februarja, 2023 at 17:33

    Kadar gledam tvoje nebo,
    mesec in zvezde, ki si jih naredil:
    Kaj je človek, da se ga spominjaš,
    ali sin človekov, da skrbiš zanj?
    (iz psalma 8)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  24. Miro says:
    7. februarja, 2023 at 17:27

    PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI SVETI MAŠI ZA ONKOLOŠKE BOLNIKE (4. februar 2023)

    DRAGI BRATJE IN SESTRE, DRAGI DUHOVNIKI, DRAGI FRANČIŠKOVI BRATJE, VARUHI MARIJINEGA SVETIŠČA.

    Na Brezje smo prišli tako, kakor pogosto prihajamo na Brezje, kakor prihajamo k Mariji Pomagaj. Prišli smo kot prosilci. Ne verjamem, da je kdo med vami, ki k Mariji Pomagaj še ni prišel s prošnjo – za toliko različnih stvari, ki jih v življenju potrebujemo ali si jih morda samo močno želimo, pa tudi zaradi toliko stvari, ki se jih v življenju bojimo in potrebujemo varstvo pred njimi, ali pa moč in pogum, da se z njimi spoprimemo in pred njimi ne klonemo.

    K Mariji Pomagaj pa prihajamo tudi s hvaležnostjo za dobrote, ki smo jih prejeli. V tej baziliki je veliko votivnih podob, ki izražajo hvaležnost tistega, ki je prosil in doživel uslišanje. Še več je globokih, ganljivih zapisov v romarskih zvezkih, ki so spravljeni v arhivu svetišča. Marija sama in njen Sin Jezus pa vidita vso tisto neizmerno procesijo človeških src – ranjenih, trepetajočih, obupujočih, prestrašenih in plaho upajočih, iz katerih prihaja en sam krik po tolažbi in pomoči – pa tudi hvaležnih, potolaženih in opogumljenih src, ki so doživela Materino naklonjenost in Božji dotik. Tudi srce vsakega izmed nas je v teh dolgi procesiji in bo ostajalo v tej procesiji do izpolnitve življenja.

    Danes pa smo na Brezje k Mariji prišli še s posebnim razlogom. Danes je svetovni dan boja proti raku. Takšni dnevi so priložnost in spodbuda, da se zavemo, da med nami živijo ljudje s to boleznijo, da med nami živijo družine, ki doživljajo preizkušnjo te bolezni, obenem pa je to tudi povabilo za vsakega izmed nas, da se nauči biti sočuten in obziren do ljudi, ki so zboleli – da se naučimo srečevati ljudi z boleznijo, ki se je morda tudi sami bojimo, bolj ali manj. Seveda je to tudi povabilo, da se odločamo za tak način življenja, da možnost za pojav bolezni čim bolj zmanjšamo – tako pri drugih kot tudi pri sebi.

    Mi pa smo se danes zbrali na Brezjah tudi zaradi tega, ker bo čez en teden, točno danes teden, god Lurške Matere Božje, ki je obenem tudi svetovni dan bolnikov. Našo nebeško Mater Marijo imenujemo in kličemo kar Zdravje bolnikov. Lurd pa je skozi teh 165 let postal največje romarsko svetišče za bolnike na svetu. Seveda ne zaradi kraja samega, ampak zaradi posebne Marijine navzočnosti, ki jo ljudje doživljajo na tistem svetem kraju. Podobno, kakor je na Brezjah, kjer vedno znova pojemo: Marija, pomagaj nam sleherni čas; pa tudi: O, Marija, pomočnica, bila si in boš nam ti …

    Z današnjim dnem pa začenjamo, takšen je naš namen, srečanja za bolnike z rakom, njihove družine in njihove prijatelje, ki bodo potekala pod priprošnjo sv. patra Leopolda Mandića. Ob tem se želim zahvaliti zakoncema Kunstelj, ki sta zaradi osebne preizkušnje prišla v stik s pobožnostjo v čast temu kapucinskemu patru in izrazila pobudo, da bi ta pobožnost dobila svoje mesto tudi pri nas, v Cerkvi v Sloveniji in med našimi bolniki z rakom.

    Sv. pater Leopold Mandić je bil leta 2020, na svetovni dan bolnikov, ki ga, kot je bilo že omenjeno, obhajamo na god Lurške Matere Božje 11. februarja, proglašen za zavetnika in priprošnjika bolnikov z rakom.

    Vsi vemo, da je bil sv. Leopold Mandić predvsem neutruden in sočuten spovednik. Pred njegovo spovedno celico se je vedno vila dolga vrsta ljudi, ki jih je pritegnila dobrota in ponižna modrost glasnika Božje ljubezni. Za vsakogar je našel pravo besedo, nasvet in tolažbo. Njegova ušesa in njegovo srce so že za časa njegovega življenja v tisti majhni sobici pri vhodu v samostan v Padovi slišala nešteto prošenj, stokov, bolečine in želje po njegovi in Božji pomoči.

    Zaradi tega ponižnega služenja Božji usmiljeni ljubezni in človekovi potrebi in želji po odpuščanju ga je sv. papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1983 razglasil za svetnika.

    Ta velikan odpuščanja, sv. pater Leopold Mandić, pa je bil vse življenje bolehen. V zadnjih letih življenja se je številnim bremenom bolezni pridružil tudi rak na požiralniku. Kmalu po njegovi smrti so se na njegovem grobu začela dogajati čudežna ozdravljenja. Kongregacija za bogoslužje in zakramente ga je zato v letu 2020 razglasila za zavetnika bolnikov z rakom. In samo v nekaj letih se je na več krajih razvila in ustalila pobožnost, v kateri Božji ljubezni in skrbi na priprošnjo sv. Leopolda Mandića izročamo bolnike z rakom in njihove družine, na koncu pa jih blagoslovimo tudi z relikvijami tega svetnika.

    Takšno ravnanja ima tudi močno podlago v naši veri. Kristjani se zavedamo, da nas je Bog ustvaril kot duhovna in telesna bitja. Postavil nas je v svet, ki je po odločitvi naših prastaršev zaznamovan z ranljivostjo in minljivostjo. Ranljivost doživljamo na različne načine, tudi v boleznih, ki nas obiskujejo, minljivost pa v „naši sestri smrti telesni, ki ji nihče na svetu uiti ne more,“ kakor je Boga hvalil sv. Frančišek Asiški, duhovni oče p. Leopolda Mandića.

    Zato kristjani v bolezni skušamo poskrbeti za oboje, za telo in za duha. Boleznim telesa se strokovno in z veliko skrbjo posvečajo zdravniki in lahko beremo o njihovih velikih uspehih. Duha in dušo pa prinašamo pred tistega, ki nas je ustvaril in nam podaril svojo podobo in podobnost. Vedno znova v nas zveni Jezusova beseda: „Ne bom vas zapustil sirot! Ne bom vas zapustil sirot!“ In kdo je večja sirota, kot nekdo, ki se mora poleg bolezni boriti še s strahom, s pomanjkanjem volje, z naveličanostjo, morda kdaj tudi z željo, da bi kar umrl.

    Ker smo sami dostikrat tako nemočni, pokličemo na pomoč naše nebeške zavetnike. Vedno zanesljivo Marijo Pomagaj, v našem spoprijemanju z rakom pa tudi sv. Leopolda Mandića. Zavetnik bolnikov z rakom pomeni, da imamo nekoga, ki mu lahko zaupaš svoje misli, strahove in bolečine. Pomeni zavetnikovo bližino in nežnost do najbolj ranljivih. Sv. Leopold tudi danes ponavlja bolnikom to, kar je rad govoril svojim spovedancem: “Veruj! Bog je zdravnik in zdravilo.”

    Ko poskrbimo za vso zemeljske možnosti in ko pokličemo na pomoč še vse nebeške sile, se izročimo v roke usmiljeni ljubezni našega nebeškega Očeta, ki je vsakega izmed nas tako vzljubil, da je dal svojega Sina, da bi vsak izmed nas imel večno življenje.

    Marija Pomagaj, prosi za nas.
    Sv. Leopold Mandić, prosi za nas.

    Msgr. Stanislav Zore,
    ljubljanski nadškof metropolit

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-stanislava-zoreta-pri-sveti-masi-za-onkoloske-bolnike2023

    Odgovori
    • Miro says:
      7. februarja, 2023 at 17:31

      MOLITEV K SV. PATRU LEOPOLDU

      ZA DUHOVNO POMOČ

      Sveti pater Leopold. Bog te je obdaril
      s tolikimi zakladi milosti
      v korist vernikov,
      ki so se zatekali k tebi po duhovno pomoč.
      Prosim te, izprosi mi milost … in tudi, da se
      bom pogosto
      in vredno spovedoval, vedno
      živel v božji milosti ter se tako združen
      z Bogom ločil s tega sveta. Po Kristusu,
      našem Gospodu.
      Amen.

      V ŽIVLJENJSKI STISKI

      Sveti pater Leopold, za vsakogar, ki je
      trpel, si imel zelo sočutno
      srce, rad si tolažil
      in pomagal. Ozri se name, ki se zatekam
      k tebi v svoji težavi … Prosim te, posreduj
      zame pri Bogu, da se me usmili in me usliši.
      Ali mi pa vsaj izprosi potrebno moč in tolažbo,
      da bom mogel, ob misli na trpečega
      Zveličarja in žalostno
      Mater božjo, svoj
      križ potrpežljivo nositi. Po istem Kristusu,
      našem Gospodu. Amen.

      Oče naš, Zdrava Marija

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas.
      Marija Pomagaj, prosi za nas.
      Sv. Leopold Mandić, prosi za nas.

      Odgovori
  25. Miro says:
    7. februarja, 2023 at 13:16

    Pred bližajočim se svetovnim dnevom bolnikov (11. februar 2023)

    POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA XXXI. SVETOVNI DAN BOLNIKOV – 2023

    »POSKRBI ZANJ«.
    SOČUTJE KOT SINODALNO IZVAJANJE ZDRAVLJENJA

    Dragi bratje in sestre!

    Bolezen je del naše človeške izkušnje. Vendar pa lahko postane nečloveška, če jo živimo v osamljenosti in zapuščenosti, če je ne spremljata skrb in sočutje. Ko hodimo skupaj, je normalno, da se nekdo počuti slabo, da se mora ustaviti zaradi utrujenosti ali zaradi kakšne nezgode na poti. Tam, v takšnih trenutkih vidimo, kako hodimo: ali v resnici hodimo skupaj, ali pa smo samo na isti poti, vendar vsak zase, pazimo na svoje koristi in pustimo, da se drugi »znajdejo«. Zato vas na ta XXXI. svetovni dan bolnikov, sredi sinodalne poti, vabim k razmišljanju o dejstvu, da se lahko ravno ob izkušnji krhkosti in bolezni naučimo hoditi skupaj skladno z Božjim slogom, ki je bližina, sočutje in nežnost.

    V Knjigi preroka Ezekiela v veliki prerokbi, ki predstavlja enega od vrhuncev vsega razodetja, Gospod govori takole: »Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal […] Pasel jih bom, kakor je prav« (34,15-16). Izkušnja izgubljenosti, bolezni in slabosti so seveda del naše poti: ne izključujejo nas iz Božjega ljudstva, ampak nas celo postavljajo v središče pozornosti Gospoda, ki je Oče in na poti noče izgubiti niti enega od svojih otrok. Gre torej za to, da se učimo od Njega, da bi bili v resnici skupnost, ki hodi skupaj in je sposobna ne pustiti, da bi jo okužila kultura odmetavanja.

    Kot veste, okrožnica Vsi bratje predlaga aktualizirano branje prilike o usmiljenem Samarijanu. Izbral sem jo kot tečaj, kot točko preobrata, da bi mogli iziti iz »senc zaprtega sveta« ter »misliti in rojevati odprt svet« (prim. št. 56). Med to Jezusovo priliko in med mnogimi načini, na katere je danes bratstvo zanikano, namreč obstaja globoka povezava. Predvsem dejstvo, da pretepeni in oropani človek zapuščen ob poti, predstavlja stanje, v katerem je puščenih preveč naših bratov in sester v trenutku, ko najbolj potrebujejo pomoč. Ni lahko razločevati, kateri napadi na življenje in na njegovo dostojanstvo izvirajo iz naravnih vzrokov in katere povzročajo krivice in nasilje. V resnici raven neenakosti in prevlada koristi nekaterih že tako vplivata na vsako človeško okolje, da imamo težko katero koli izkušnjo za »naravno«. Vsako trpljenje se dogaja v neki »kulturi« in med njenimi protislovji.

    Odlomek iz uvodnega dela papeževe poslanice

    Celotna poslanica papeža Frančiška na:
    https://katoliska-cerkev.si/poslanica-svetega-oceta-franciska-za-xxxi-svetovni-dan-bolnikov-2023

    Lurška Mati Božja, Zdravje bolnikov, prosi za nas!

    Odgovori
  26. Miro says:
    7. februarja, 2023 at 8:38

    Misel papeža Frančiška o sveti Evharistiji (12. februar 2014)

    JEZUS V EVHARISTIJI VEDNO ZNOVA URESNIČUJE DAROVANJE SEBE, KOT SE JE DAROVAL NA KRIŽU. VSE NJEGOVO ŽIVLJENJE JE DEJANJE POPOLNEGA DAJANJA SEBE IZ LJUBEZNI!

    Da bi razumeli, kako živimo evharistijo, obstajajo zelo konkretna znamenja, je pojasnjeval papež in kot prvo znamenje navedel »naš način, kako gledamo in obravnavamo druge«. Jezus v evharistiji vedno znova uresničuje darovanje sebe, kot se je daroval na križu. Vse njegovo življenje je dejanje popolnega dajanja sebe iz ljubezni. Zato je bil rad z učenci in osebami, ki jih je poznal. Zanj je to pomenilo, da je z njimi delil njihove želje, probleme, kar je vznemirjalo njihovo dušo in njihovo življenje. »Sedaj se mi, kadar se udeležimo svete maše, srečamo z ljudmi vseh vrst: mladimi, ostarelimi, otroki; revnimi in premožnimi; domačini in tujci; v spremstvu družine in same,« je zatrdil papež Frančišek. »Pa me evharistija, ki jo obhajam, vodi v to, da jih vse zares čutim kot brate in sestre?« je zastavljal vprašanja. Spodbuja v meni sposobnost, da se veselim s tistim, ki se veseli, in jočem s tistim, ki joče? Me spodbuja, da grem naproti revnim, bolnim, izločenim? Mi pomaga, da v njih spoznam Jezusovo obličje?

    Več o razmišljanju svetega očeta o sveti evharistiji na:
    https://www.nadskofija-ljubljana.si/papez-francisek-katehezo-namenil-evharistiji-je-dar-kristusa-ki-postaja-navzoc/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  27. janez says:
    6. februarja, 2023 at 22:22

    Sveti oče papež Frančišek: Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo usmiljeni
    Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.

    Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan

    Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.

    1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«

    Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.

    Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.

    2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.

    Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.

    Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021

    Odgovori
  28. Miro says:
    6. februarja, 2023 at 19:05

    Pojte Gospodu, njegovi zvesti, slavite spomin njegove svetosti!
    (Ps 30,5)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  29. Miro says:
    6. februarja, 2023 at 15:49

    PAPEŽEVA SOŽALNA TELEGRAMA OB SILOVITEM POTRESU V TURČIJI IN SIRIJI

    Papež Frančišek je ob silovitem potresu, ki je prizadel Turčijo in Sirijo ter terjal veliko življenje, preko kardinala Pietra Parolina poslal sožalna telegrama apostolskemu nunciju v Turčiji msgr. Mareku Solczyńskemu in kardinalu Mariu Zenariju, apostolskemu nunciju v Siriji.

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papezeva-sozalna-telegrama-ob-silovitem-potresu-v-turciji-siriji.html

    Odgovori
  30. Miro says:
    6. februarja, 2023 at 15:33

    SVETI OČE: VES SVET JE V VOJNI, V SAMOUNIČEVANJU, USTAVIMO SE!

    Papež Frančišek, canterburyjski nadškof Justin Welby in moderator generalne skupščine škotske Cerkve
    Iain Greenshields so se med povratnim letom iz Južnega Sudana pogovarjali z novinarji. Poleg tematik,
    povezanih z zadnjim apostolskim obiskom, je sveti oče spregovoril tudi o polemikah ob smrti zaslužnega
    papeža Benedikta XVI., vojnah, ki potekajo po svetu, vprašanju homoseksualnih oseb ter nadaljnjih potovanjih.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/sveti-oce-ves-svet-je-v-vojni-v-samounicevanju-ustavimo-se.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
  31. Miro says:
    6. februarja, 2023 at 12:13

    ENA SAMA BESEDA, KI POVZAME CELOTEN KATEKIZEM (Aleteia)

    CILJ IN USMERITEV KATEKIZMA KATOLIŠKE CERKVE STA POVZETA V ENI SAMI BESEDI

    Ko govorimo o Katekizmu Katoliške cerkve, nas običajno mika, da bi o njem premišljevali v smislu pravil, predpisov ali zakonov.
    Predgovor Katekizma pa nam pojasnjuje, da ga moramo obravnavati v kontekstu besede “ljubezen”.

    Celotni namen nauka in poučevanja je treba naravnavati na ljubezen, ki nikoli ne mine. Mogoče je namreč dobro razložiti to, kar je treba verovati, upati ali delati; toda predvsem je vedno treba jasno predočevati ljubezen našega Gospoda, da bi mogel vsakdo razumeti, kako vsako v polnosti krščansko krepostno dejanje nima nobenega drugega izvira kakor ljubezen in nobenega drugega cilja kakor ljubezen. (KKC 25)

    Cilj Katekizma ni zgolj predpisovanje pravil, po katerih naj bi katoličani živeli, temveč pomoč katoličanom, da bi v čim večji polnosti ljubili Boga. Prvo Janezovo pismo je odličen zgled za to zasnovo.

    KDOR NE LJUBI, BOGA NI SPOZNAL, KAJTI BOG JE LJUBEZEN. (1 Jn 4,8)

    Ljubezen do Boga je povezana s poznavanjem Boga. Boga in njegovih pravil ne moremo zgolj “poznati”, ne da bi ga ljubili. Čeprav se zdi, da je Katekizem osredinjen na pravila, je v resnici osredinjen na ljubezen in na to, kako lahko Boga ljubimo na popolnejši način.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/01/08/ena-sama-beseda-ki-povzame-celoten-katekizem/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  32. janez says:
    6. februarja, 2023 at 10:42

    Larisa Čanji: VELIKO JE GOSPODOVO USMILJENJE

    Milostljiv in usmiljen je GOSPOD, počasen v jezi in velik v dobroti. GOSPOD je dober do vsakega, Njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli. (Psalm 145:8-9). »GOSPOD je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli.« (Psalm 145:9). Jezusovo usmiljenje je bilo veliko v času Njegove misije na zemlji in je veliko tudi danes, ko sedi na Božji desnici. »Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.« (Matej 14:14).

    »Zasmilil se mu je (Različica Razjezil se je.), iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« (Marko 1:41). »Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Janez 16:7). »Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen, v tem, kar se nanaša na Boga, pa zanesljivi véliki duhovnik, ki opravlja spravno daritev za grehe ljudstva.« (Hebrejcem 2:17).

    Imeti sočutje, biti usmiljen pomeni eno in isto. Gre za grški glagol eleeo. Pomeni: nežno ljubiti, imeti usmiljenje, pokazati sočutje, biti prepoln željnega hrepenenja. Gospod je veliko vsega, predvsem pa je ljubezen. Ne gre za to, kaj On lahko stori (saj je vsega mogočen), temveč po čem On hrepeni, da bi storil. KO SPOZNAMO NJEGOVO HREPENENJE PO TEM, DA POKAŽE DO NAS SVOJE SOČUTJE, USMILJENJE, se naša vera okrepi. Jezus je vselej pokazal Svoje hrepenenje za ozdravljenje ljudi. Množice so hodile k Njemu po pomoč. Satan se seveda na vse pretege še vedno trudi z nebiblijskimi, iracionalnimi in zastarelimi trditvami, da je Božje ozdravljenje stvar preteklosti. Marsikje je skoraj uspel zabrisati Božje usmiljenje iz človeškega dojemanja Gospoda.

    Moderna teologija prikazuje Božjo Moč kot večjo od Božjega usmiljenja. Njegova moč je zares nadvse velika (»kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči.« Ef. 1:19), vendar Božja Beseda kaže drugačen vrstni red: poudarja velikost Njegovega hotenja po uporabi Svoje moči bolj, kot moč samo. Nikjer v Svetem Pismu ne najdemo trditve, da je Bog moč; najdemo pa, da je BOG LJUBEZEN! »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.« (1. Janez 4: 8, 16). BOŽJI BLAGOSLOVI SO NAŠI PO VERI V BOŽJO LJUBEZEN IN VOLJO, SOČUTJE IN NE PO VERI V BOŽJO MOČ.

    Satan ve, da je Gospod zmožen, močan. Še več, Satan ve, da je Gospod voljan. Vendar nam želi zamegliti prav to zadnje dejstvo. Zakaj? Ker sama vera v Božjo moč NI zadostna osnova za vero, ki prejme ozdravljenje. Verjeti moramo, da Gospod ŽELI izkazati usmiljenjem prav nam! Preden molimo molitev za ozdravljenje bolnih ljudi, jih moramo naučiti resnico iz Biblije: GOSPOD JE USMILJEN, SOČUTEN IN VOLJAN OZDRAVITI! V Gospodovo zmožnost ljudje v veliki večini ne dvomijo. »In glej, pristopil je gobavec, se poklonil pred njim do tal in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je iztegnil roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In pri priči je bil očiščen gob.« (Matej 8:2-3).

    »Kdo je Bog kakor ti, ki odpuščaš krivdo, ki greš prek pregrehe k ostanku svoje dediščine? Ne drži na veke svoje jeze, kajti ugaja mu dobrohotnost. Spet se nas bo usmilil, poteptal bo naše krivde. V globine morja boš zagnal vse naše grehe.« (Mihej 7:18-19). »Kajti GOSPODOVE oči se sprehajajo po vsej zemlji, da okrepijo tiste, ki so mu z vsem srcem predani.« (2. Kroniška 16:9). Gospod vedno zavzeto išče tiste, katerim lahko izkaže usmiljenje in jih okrepi. Dobrohotnost je Božji veliki atribut. Če želimo, da nam lahko izkaže Svojo dobroto, potem umaknimo iz naših življenj vse, kar služi kot prepreka Božjim blagoslovom. Zamislimo si celoten pacifiški ocean nad nami, ki želi izliti svojo vodo blagoslovov nad nas in išče možnost povezave z nami. To je slika Božje dobrohotnosti, ki nam vneto želi izkazati Svoje usmiljenje.

    Larisa Čanji: Gospodovo Usmiljenje

    Odprimo se Bogu in Mu omogočimo, da pride in ostane pri nas ter nam izkaže Svojo Dobrohotnost in Svoje Usmiljenje.

    https://www.besedazivi.si/wp-content/uploads/Gospodovo-usmiljenje.pdf

    Odgovori
  33. Miro says:
    6. februarja, 2023 at 9:51

    JAPONSKI MUČENCI: 25 MUČENCEV IN SV. PAVEL MIKI–

    26 JAPONSKIH MUČENCEV JE BILO KRIŽANIH NA GRIČU V MESTU NAGASAKI, KAMOR JE POL STOLETJA PREJ PONESEL KRŠČANSKO VERO SV. FRANČIŠEK KSAVERIJ.

    Med japonskimi mučenci je bil tudi jezuit sv. Pavel Miki.

    Iz življenja sv. Pavla Mikija …

    Sv. Pavel Miki se je rodil okoli leta 1564/66 v Kyotu na Japonskem v premožni družini. Pri petih letih je bil krščen, z dvajsetimi leti pa je stopil v jezuitski noviciat. Po mašniškem posvečenju je postal znan kot dober pridigar in verski učitelj. Mnogo duš vseh slojev v japonski družbi je po njem sprejelo krščansko vero.

    Vse svoje življenje je posvetil posnemanju križanega Kristusa in oznanjevanju evangelija. O tem pričajo številna pisma, zlasti tista iz ujetništva. Eden od tedanjih japonskih vladarjev, Toyotomi Hideyoshi, je v strahu pred vplivom tujcev in pred širjenjem krščanstva začel leta 1587 načrtno preganjati misijonarje in japonske katoličane. Pavel Miki je bil zaprt decembra 1596. On in njegovi bratje v veri so morali prepešačiti okrog 1000 kilometrov od Kyota do Nagasakija. Med potjo so z njimi grdo ravnali, jih žalili in psovali, oni pa so slavili Vsemogočnega, molili in peli »Tebe Boga hvalimo«.

    Ko so 5. februarja 1597 prispeli v Nagasaki, japonsko mesto z največjim številom katoličanov, je bil Miki križan. S križa je imel svojo poslednjo pridigo, v kateri je odpustil svojim krvnikom, ponosen na to, da je Japonec in katoličan. Poleg njega sta bila križana še druga dva japonska jezuita Janez Soan de Goto in Jakob Kisai ter še 23 drugih japonskih mučencev, med katerimi je bilo šest frančiškanskih misijonarjev in 17 japonskih laikov.

    Tako je 5. februarja 1597 na križu umrlo 26 ljudi. Križani so bili na griču v mestu Nagasaki, pozneje imenovanem Sveti hrib, kamor je 50 let prej ponesel krščansko vero sv. Frančišek Ksaverij.

    MOLIMO

    O Bog, moč svojih svetih,
    po trpljenju na križu si v večno življenje poklical
    svete japonske mučence Pavla in njegove tovariše.
    Naj tudi mi vero zvesto izpovedujemo
    in jo ohranimo do smrti. Amen.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-pavel-miki-in-25-japonskih-mucencev/

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

    Odgovori
  34. Miro says:
    6. februarja, 2023 at 8:08

    Slavi, moja duša, Gospoda!
    Gospod, moj Bog, zelo si velik!
    Veličastvo in sijaj si oblekel,
    ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem.
    (iz psalma 104)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      6. februarja, 2023 at 8:14

      V MOLITVI VSE IZROČIMO JEZUSOVEMU PRESVETEMU SRCU:

      O presveto Srce Jezusovo, po rokah Preblažene Device Marije ti darujem
      molitve, dela in trpljenje današnjega dne – tebi v spravo za vse žalitve, ki jih
      trpiš v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa, s teboj vred pa Bogu Očetu
      za vse tiste namene, v katere se mu ti sam vsak dan daruješ na naših oltarjih.
      Amen.

      Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

      Odgovori
  35. Miro says:
    5. februarja, 2023 at 19:20

    PRISPODOBA O SOLI IN LUČI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,13-16)

    »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C13-16&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    MISLI PAPEŽA FRANČIŠKA

    Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju (prim. Mt 5,13-16) Jezus pravi svojim učencem: »Vi ste sol zemlje… Vi ste luč sveta« (v. 13.14). Uporablja simbolično govorico, da bi nakazal tistim, ki nameravajo hoditi za njim nekatere kriterije, kako živeti svojo navzočnost in pričevanje v svetu.

    Prva podoba: sol. Sol je element, ki da okus in ki ohrani in obvaruje hrano, da se ne pokvari. Učenec je torej poklican, da drži daleč od družbe nevarnost, razjedajoče črve, ki onesnažujejo življenje ljudi. Gre za to, da se upremo moralnemu propadanju, grehu s pričevanjem vrednot poštenosti in bratstva, ne da bi pri tem zapadli v posvetno laskanje stremuštva, moči in bogastva. Učenec je sol takrat, ko se kljub vsakodnevnim polomom dviga iz prahu lastnih napak, ki jih imamo vsi, pogumno in potrpežljivo znova začenja in vsak dan išče dialog in srečanje z drugimi. Učenec je sol takrat, ko ne išče soglašanja ali aplavza, ampak si prizadeva s svojo ponižno in konstruktivno navzočnostjo v zvestobi Jezusovih naukov, ki je prišel na svet, ne zato, da bi mu stregli, ampak da bi stregel. In takšno držo tako zelo potrebujemo.

    Druga podoba, ki jo Jezus predlaga svojim učencem je (podoba) luči: »Vi ste luč sveta«. Luč razžene temino in omogoča, da vidimo. Jezus je luč, ki je pregnala temo, a ta še ostaja na svetu in v posameznih osebah. Kristjanova naloga je razgnati (temo) tako, da odseva Kristusovo luč in oznanja njegov evangelij. Gre za žarenje, ki lahko prihaja iz naših besed, predvsem pa mora izhajati iz naših »dobrih del« (v. 16). Učenec in krščanska skupnost sta luč sveta tedaj, ko usmerjata druge k Bogu ter vsakemu pomagata okušati njegovo dobroto ter njegovo usmiljenje. Učenec je luč takrat, ko zna živeti svojo vero tudi zunaj zaprtih prostorov, ko prispeva k odpravljanju predsodkov, odpravljanju obrekovanj in omogoča, da vstopi luč resnice v grešna stanja hinavščine in laži. Biti luč. Toda to ni moja luč, ampak je Jezusova luč. Mi smo orodje, da Jezusova luč pride do vseh.

    Jezus nas vabi, da se naj ne bojimo živeti v svetu, četudi v njem včasih naletimo na stanje sporov in greha. Pred nasiljem, krivičnostjo in zatiranjem se kristjan ne sme zapreti sam vase ali se skriti na varno za svojo ograjo, tudi Cerkev se ne sme zapreti sama vase, ne sme zapustiti svojega poslanstva evangeliziranja in služenja. Jezus je med zadnjo večerjo prosil Očeta, da ne odvzame učencev iz sveta, ampak naj jih pusti tam, v svetu in obvaruje pa naj jih duha sveta. Cerkev se z velikodušnostjo in nežnostjo troši za male in revne, to ni duh sveta, ampak luč in sol. Cerkev posluša krik zadnjih in izključenih, saj ve, da je skupnost, ki roma in je kot takšna poklicana nadaljevati v zgodovini zveličavno navzočnost Jezusa Kristusa.

    Sveta Devica naj nam pomaga, da bomo sredi ljudi sol zemlje in luč sveta in bomo z življenjem ter z besedo vsem prinašali blagovest Božje ljubezni.

    Iz nagovora svetega očeta, nedelja, 9. februar 2020

    Odgovori
  36. Miro says:
    5. februarja, 2023 at 19:19

    PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI SVETI MAŠI OB DNEVU POSVEČENEGA ŽIVLJENJA 2023

    DRAGE SESTRE REDOVNICE IN DRAGI BRATJE REDOVNIKI, SPOŠTOVANI VIŠJI REDOVNI PREDSTOJNIKI IN PREDSTOJNICE, DRAGI BRATJE IN SESTRE, KI STE ODGOVORILI NA BOŽJE POVABILO V KATERO KOLI OBLIKO POSVEČENEGA ŽIVLJENJA, DRAGI BRATJE IN SESTRE.

    Danes je naš praznik. Papež sv. Janez Pavel II. je s svojo izjemno pastirsko modrostjo spoznal, da posvečeno življenje v Cerkvi potrebuje več prostora, več pozornosti. Zato je leta 1997 praznik Jezusovega darovanja v templju razglasil tudi za dan posvečenega življenja. Ob preizkušnjah, v katerih se v naših časih nahajata Cerkev in posvečeno življenje v njej, je bila odločitev svetega papeža naravnost preroška.

    Pri ustanovitvi tega dneva je imel papež Janez Pavel II. trojni namen: da se Bogu zahvaljujemo za dar posvečenega življenja, ki bogati in razveseljuje vso krščansko skupnost; potem da bi Božje ljudstvo bolje spoznalo in cenilo posvečeno življenje; nazadnje pa, da bi se tudi posvečene osebe same bolj zavedale svojega poslanstva in mesta v Cerkvi in v svetu.

    Zdi se, da navzočnost karizem, ki oblikujejo življenje in poslanstvo posameznih redovnih skupnosti in družb apostolskega življenja, v našem času in svetu bledi. Ne samo, da se redovne ustanove številčno manjšajo in se posledično starajo. Zdi se, da stiska, ki jo zaradi tega doživljajo redovnice in redovniki, prednje in morda še veliko bolj vanje postavlja vprašanje veljavnosti njihove redovne karizme danes, v tem postmodernem, postkrščanskem, nekateri pravijo, da tudi že v postsekularizacijskem času. Kje je njihovo mesto in kakšna je njihova vloga v družbi, ki brni od govorjenja o človekovih pravicah in je istočasno sposobna poteptati človeka in ne samo njegovih pravic.

    Več o pridigi nadškofa Stanislava Zoreta na:
    https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-stanislava-zoreta-pri-sveti-masi-ob-dnevu-posvecenega-zivljenja-2023

    Odgovori
  37. janez says:
    5. februarja, 2023 at 18:14

    Zelo preprosto je izpostavljati napake drugih ljudi, veliko težje pa je priznati lastne pomanjkljivosti (Aleteia)

    V dobi srditih besednih spopadov na družbenih omrežjih se je zelo preprosto posmehovati pomanjkljivostim in napakam drugih ljudi. Včasih nas mika, da bi posredovali in nekoga popravili, saj so njegove napake na ogled vsemu svetu. Čeprav je bratski popravek včasih potreben in upravičen, bo veliko bolje, če se bomo na tovrstne skušnjave pogosteje odzvali s tišino. In ne bomo nikogar nič opozarjali in/ali popravljali. Razen, če bomo morda vprašani, kaj menimo. Pa še takrat je prav, da smo blagi in strpni. Tako bi tud mi želelil, da naše omanjkljivosti in napake obravnavajo drugi.

    Tišina je ključ do kreposti
    V mnogih primerih bi naš odziv povzročil več škode kot koristi, posebej če se odzivamo zelo spontano in nepremišljeno in želimo nekoga popraviti, ko so naša čustva še povsem razburkana. Sv. Janez od Križa je v svojem delu Živi plamen ljubezni zapisal, da je tišina pogosto ključ do kreposti. Neupoštevanje človekovih pomanjkljivosti, tišina in nenehno sporazumevanje z Bogom bodo odpravili velike pomanjkljivosti naše duše, ki bo tako postala polna kreposti. To je v skladu z Jezusovimi besedami o sodbi drugih ljudi. S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: “Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,” če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7,2–5).

    Najprej počistimo pred svojim pragom
    Z drugimi besedami: ko vidimo pomanjkljivosti drugih, bi se morali najprej odzvati tako, da se zazremo vase in ugotovimo, ali je v našem življenju kaj takšnega, kar bi morali spremeniti sami pri sebi. Svet bomo najlažje spremenili, če bomo najprej dopustili, da Bog preobrazi naše življenje. Imamo vsak pri sebi kar dovolj dela, saj imam veliko pomanjkljivosti in grehov. Navsezadnje smo na koncu najbolj odgovorni za svojo dušo, ne pa za iskanje in izpostavljanje napak drugih ljudi.

    https://si.aleteia.org/2019/11/20/ta-svetnik-priporoca-naj-spregledamo-pomanjkljivosti-drugih/

    Odgovori
  38. janez says:
    5. februarja, 2023 at 12:00

    5.2.2023 5. navadna nedelja Iz 58,7−10; 1 Kor 2,1−15; Mt 5,13−16
    Prispodoba o soli in luči
    5,13 »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.
    14 Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti.
    15 Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši.
    16 Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

    Vi ste sol zemlje
    Naš Gospod nam je v življenju zaupal težko in odgovorno nalogo, biti drugim luč in biti za druge sol. Mi pa raje pričakujemo od drugih, da nam bodo kazali pravo pot in da bodo dajali smisel − sol, našemu življenju. Težko se izpostavimo in drugi težko po nas spoznajo Kristusa. Naše krščanstvo ne spreminja sveta, ampak svet spreminja in »srka vase« nas.

    Ko je Jezus pri zadnji večerji molil veliko duhovniško molitev, je za svoje učence rekel: »Niso od tega sveta, kot tudi jaz nisem od tega sveta« (Jn 17,19). Danes nam pravi: »Vi ste sol zemlje.« Kaj to pomeni? Ali res nismo kristjani enaki z drugimi? Nekateri ljudje, tudi kristjani, preprosto ne zdržijo ali pa jim je zelo hudo biti drugačni od drugih. Težko jim je drugače misliti, se odločati, delati, … Drugačnost svet kaznuje. Nad njo se pohujšuje. »Takrat vas bodo izročali v stisko in vas morili. Vsi narodi vas bodo sovražili zaradi mojega imena,« (Mt 24,9) nam je tudi že Jezus napovedal. Najbolj pa nas kristjane prizadene očitek, da nismo nič boljši od drugih, čeprav se delamo, da smo nekaj posebnega. To lahko včasih, žal, celo drži. Vendar pa ni samo to, da bi morali biti kristjani kar po pravilu in to še po pravilu, ki ga postavljajo neverni ljudje, boljši od drugih. Štejejo dobra dela in pravično življenje.

    Ali imamo kristjani kaj posebnega, bistvenega, kar nas spreminja in ločuje od drugih ljudi? Da, in to ni nič drugega kot Božje otroštvo. Kot je Jezus Božji Sin, tako smo tudi mi otroci istega skupnega Nebeškega Očeta. Jezus ločuje svoje učence od tega sveta z ločnico s katero je tudi sam ločen od njega. On in njegovi učenci so na isti strani. Pri krstu smo postali deležni njegove narave, njegovega življenja in njegove dediščine. Za sol je značilno, da se ne more pokvariti. Lahko se porabi, lahko se stopi v vodi ali kakšni hrani, lahko se pomeša s kakšno drugo snovjo, toda pokvariti se ne more. Tako se tudi kristjan ne more izbrisati svojega krstnega dostojanstva, svojega Božjega življenja. Edino, kar se lahko zgodi je, da soli zmanjka, da zaradi greha preneha nadnaravno življenje, da izgubiš posvečujočo milost. Torej, da mrkneš − ugasneš, ne moreš pa se skriti. Ali smo drugim sol in luč ali pa jih zavajamo v zmoto in temo. Kristjan ne more zbrisati svojega krščanstva, lahko ga samo zataji. »Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti« (Mt 5,14).

    Toda poglejmo, kaj se lahko zgodi. Tudi odpadli angel Lucifer (njegovo ime pomeni lux – luč, ferro – nositi) je bil »luč sveta« ali nosilec luči za svet. Ko jo ni več prinašal svetu, ampak samemu sebi, se je spreobrnil, v tem primeru spridil, v svoje nasprotje, zato je bil zavržen. Da bi bili sol zemlje in luč sveta ni potrebno narediti nekaj izjemnega in medijsko opaznega. Dovolj je, da smo to, kar smo. Da ostanemo tam, kjer smo v Gospodu. On nam daje slanost in gorivo za naše svetilke. Ljudje namreč opazujejo naše življenje. Kako se obnašamo in odločamo v moralnih in temeljnih vprašanjih našega življenja? Nekateri nas gledajo z žalostjo, ko ugotavljajo, da kristjani nismo nič boljši od drugih, ki to niso. Res je, da je v Cerkvi tudi marsikaj slabega in nekaterim, ki bolj ljubijo temo kot luč, to ustreza za opravičevanje svojega početja. Vsi ljudje smo berači pred Bogom in vsi moramo ponižno in pokorno spolnjevati Božjo Voljo, brez izjem glede na položaj in stan. Toda vsi ugovori niso na mestu. V Cerkvi je tudi veliko lepega in dobrega. Veliko svetnikov, ki vse verujoče in neverujoče vabijo k posnemanju. Jezus pravi, da se na svetilnik postavlja luč. Da je potrebno posnemati prav svetnike in vse tisto, karkoli je kjerkoli dobrega. Jezus verjetno niti ni imel namena, da bi prav vsi ljudje postali kristjani. Ne morejo biti vsi sol. Vseeno je danes na svetu več kot milijarda kristjanov in zgleda, da tudi vsi ti nimajo, zaradi svojih slabosti, namena biti luč. Jezus je govoril o mali čredi. »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo« (Lk 12,32). Malo soli lahko daje pravi okus vsej hrani in mala čreda lahko daje pomen in smisel vsemu svetu. Malo dobrih kristjanov bo gotovo privabilo veliko novih članov. Veliko povprečnih kristjanov pa se bo spojilo s tem svetom tako, da ne bo skoraj nobene razlike med kristjani in temi, ki to niso. Ko ni več razlike ni več luči ni več soli. Nekateri kristjani, ki se imajo za moderne se trudijo narediti prav to. Uničiti, zabrisati razliko med kristjani in nekristjani. S tem ne delajo usluge ne krščanstvu ne svetu. Med tem svetom in kristjani je povezanost, je pa tudi napetost in prav je tako. Nismo od tega sveta. Pismo Diognjetu, ki je bilo napisano v prvih začetkih krščanstva, pravi takole:
    »Kristjanov ne loči od drugih ljudi: ne dežela, ne govorica, ne običaji. Nikjer ne prebivajo v lastnih mestih, ne govorijo posebnega narečja in ne živijo posebnega življenja. Prilagajajo se krajevnim običajem glede obleke, hrane, in drugega življenja. Živijo pa vzorno in čudovito, da vse preseneča. Ženijo se kakor vsi drugi, vendar otrok ne izpostavljajo. Mudijo se na zemlji, a njih domovina je v nebesih. Pokorni so zakonom in postavam, a s svojim življenjem prekašajo postave. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Ne poznajo jih, a jih vendar obsojajo. Ubogi so a bogate mnoge. Vsega jim manjka in imajo vsega v izobilju. Jemljejo jim čast, a oni v nečasti žanjejo slavo. Sramotijo jih, a oni blagoslavljajo. Ponižujejo jih, oni pa izkazujejo čast. Delajo dobro, pa jih kaznujejo kot hudodelce. Celo smrtne kazni s veselijo, kot da vstajajo v novo življenje. Kristjani prebivajo v tem svetu, pa niso od tega sveta. Kristjani ljubijo svoje sovražnike. V tem svetu so kot duša v telesu.«

    Drugim prinašati luč in osoliti njihovo življenje pomeni narediti nekaj dobrega za njih, da jim bo lepše, pomeni tako osvetliti njihovo življenje, da bo dobilo smisel. Komu smo bili ta teden sol ali luč? Komu nameravamo biti naslednji teden? Ali z druge strani kdo je nam pokazal ta teden luč in nam pomagal biti boljši, vedrejši, bolj vnet za vse dobro?
    Blažena mati Terezija, sestra v sariju − oblačilu revnih indijskih žena, je nekega dne šla na obisk med uboge v predmestju Melbourna. Pretreslo jo je, ko je videla bivališče človeka med škatlami iz lepenke in pločevine. Rekla mu je: »Daj, da počistim tvoje bivali¬šče in ti popravim ležišče. Ubožec je odklonil: »Je že dobro tako!« Ona pa je vztrajala: »Še boljše pa bo, če mi boš pustil nekoliko urediti.« Med pospravljanjem je v kotu opazila veliko svetilko, pokrito s prahom. Že dolgo je ni nihče vzel v roke.

    »Kako lepa svetilka! Ali je nisi nikoli priž¬gal?« »Le komu bi jo mogel prižgati?« je vzdihnil starec. »Že leta ni nihče prišel k meni. Ni je bilo treba prižgati.« »Ali bi prižgal luč, če bi ti poslala naše sestre?« je vprašala Mati Terezija. »Seveda bi jo.« Poslala mu je svoje sestre in življenje tega nezaupljivega moža se je spremenilo. Dve leti pozneje je sestram, ki so mu stregle, naročil: »Povejte moji prijateljici, da luč, ki jo je prižgala v mojem življenju, še gori.« Za kaj smo se odločili v življenju? Za kaj se odločamo zdaj in v tem tednu, ki je pred nami? Bomo sebi in drugim prižgali luč, bomo življenje osmišljali z ljubeznijo ali pa bomo na vse to pozabili. Jezus nam kliče: »Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta.« Amen.

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

    Odgovori
  39. Miro says:
    5. februarja, 2023 at 9:13

    OBRAVNAVA NERAZLOŽLJIVEGA ČUDEŽA JANEZA FRANČIŠKA GNIDOVCA

    OBHAJAMO GNIDOVČEVO NEDELJO, KI LETOS POTEKA V PRIČAKOVANJU POTRDITVE ČUDEŽA, KI JE POTREBEN ZA USPEŠEN SKLEP POSTOPKA ZA NJEGOVO BEATIFIKACIJO. OSREDNJA SLOVESNOST BO POPOLDNE OB GROBU SVETNIŠKEGA ŠKOFA JANEZA FRANČIŠKA GNIDOVCA V CERKVI SRCA JEZUSOVEGA NA TABORU V LJUBLJANI.

    DOKUMENTACIJA O NOVEM ČUDEŽU

    Papež Benedikt XVI. je škofa Gnidovca že leta 2010 razglasil za častitljivega Božjega služabnika. Zdaj je potreben še čudež ozdravitve, ki je z znanstvenega vidika nerazložljiva in povezana s priprošnjo k svetniškemu kandidatu. Prejšnjih primerov pristojna komisija v Vatikanu ni potrdila za čudež. Predstojnik lazaristov na Taboru Borut Pohar je dejal, da urejajo dokumentacijo o novem čudežu: »Trenutno je v obdelavi ravno nov čudež, ki na prvi pogled zares kaže, da gre za nerazložljivo dejstvo. Gre za gospo iz Severne Makedonije, nedaleč od Skopja, kjer je deloval Gnidovec kot misijonar in ta gospa je bila udeležena v prometni nesreči, ki se je zgodila ravno 3. februarja 2021, torej na obletnico Gnidovčeve smrti.«

    OKREVALA NA PRIPROŠNJO K ČASTITLJIVEMU GNIDOVCU

    Hudo ranjeno so prepeljali v bolnišnico, kjer so jo zdravniki označili za smrtno poškodovano, brez upanja na ozdravitev. Na priprošnjo k častitljivemu Gnidovcu je nenadoma okrevala in nima več nobenih znamenj ali brazgotin, ki bi spominjale na nesrečo. Obravnava nerazložljivega čudeža se nadaljuje v Rimu. »Sedaj upajmo, da bodo tudi zdravniki v Rimu priznali, da je temu tako. Torej, čakamo še na ta ali druge čudeže.«

    OSREDNJA SLOVESNOST NA TABORU

    Škofa Gnidovca so se lazaristi po Sloveniji in v drugih skupnostih vincencijanske družine spomnili že v petek, na obletnico njegove smrti. Osrednja slovesnost na današnjo nedeljo pa bo na Taboru v Ljubljani, kjer je pokopan. Ob 16.00 bo molitvena ura, kjer se bodo zbrani na Božjega služabnika obrnili za priprošnjo, ob 17.00 pa bo slovesna sveta maša, ki jo bo daroval solni župnik Roman Starc. Na Taboru bo slovesno tudi zadnjo nedeljo v septembru, ko bodo obhajali 150. obletnico rojstva škofa Gnidovca.

    Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/259/novice/35896/obravnava-nerazlozljivega-cudeza-janeza-franciska-gnidovca.htm

    Odgovori
  40. Miro says:
    5. februarja, 2023 at 9:10

    BOLNIKI Z RAKOM, NJIHOVI SVOJCI IN PRIJATELJI PRI MAŠI NA BREZJAH

    LJUBLJANSKI NADŠKOF METROPOLIT MSGR. STANISLAV ZORE JE OB SVETOVNEM DNEVU BOJA PROTI RAKU, 4. FEBRUARJU, NA BREZJAH DAROVAL MAŠO ZA BOLNIKE Z RAKOM, NJIHOVE SVOJCE IN PRIJATELJE, PO NJEJ PA VSAJ 500 NAVZOČIH ŠE BLAGOSLOVIL Z RELIKVIJAMI SV. LEOPOLDA MANDIĆA.

    Svetnika, ki je bil v začetku 20. stoletja leto in pol tudi samostanski vikar in spovednik v Kopru, na krajši dopust pa naj bi prihajal tudi v Vipavski Križ, so leta 2020, na svetovni dan bolnikov (na god Lurške Matere Božje, 11. februarja), proglasili tudi za zavetnika in priprošnjika onkoloških bolnikov, tudi sam je namreč po zlati maši zbolel za rakom na požiralniku. Že leta 2018 ga je za zavetnika onkoloških bolnikov razglasila italijanska škofovska konferenca, leta 2020 pa še Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov.

    NA POBUDO TEE KUNSTELJ

    Med pobudniki za redno mesečno srečanje z rožnim vencem, mašo in blagoslovom z relikvijami sv. Leopolda Mandića za vse onkološke bolnike, njihove svojce in prijatelje je bila tudi soproga nekdanjega slovenskega veleposlanika v Rimu Tomaža Kunstlja, Tea Kunstelj, ki je tudi sama zbolela za rakom. Kunstelj je v uvodoma zbrane nagovoril, naj »nas na svetovni dan boja proti raku vse nagovarja sv. Leopold Mandić in naj nam izprosi tolažbe, moči in milosti«.

    Več o tem na: https://www.druzina.si/clanek/bolniki-z-rakom-njihovi-svojci-prijatelji-pri-masi-na-brezjah-foto

    Odgovori
  41. Miro says:
    4. februarja, 2023 at 19:47

    APOSTOLI POROČAJO O VSEM, KAR SO STORILI IN UČILI – NI DOVOLJ LE OZNANJATI IN PASTORALNO DELOVATI, BITI MORAM TUDI Z JEZUSOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 6,30-34)

    Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+6%2C30-34&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Učenci se vrnejo in navdušeno govorijo o Božjih delih, ki so se zgodila po njih. Jezus jim reče, naj se umaknejo od množice in se odpočijejo v njegovi bližini, sam pa še sprejema druge ljudi, ki prihajajo. Zavedal se bom, da ni dovolj le oznanjati in pastoralno delovati, biti moram tudi z Jezusom. Gospod, naj bom tesno v tvoji družbi, da bom odprto sprejemal ljudi. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  42. Miro says:
    4. februarja, 2023 at 10:16

    MEDNARODNI DAN ČLOVEŠKEGA BRATSTVA

    4. FEBRUARJA OBHAJAMO MEDNARODNI DAN ČLOVEŠKEGA BRATSTVA. SPODBUDA TEGA DNEVA JE, DA NAJ DELAMO VSAK DAN SKUPAJ, DA BO TA DAN ČLOVEŠKEGA BRATSTVA RES PRIŠEL.

    Morda bo prišel dan…, ko ne bomo več škartirali tistih, od katerih ni veliko koristi, ko za iti naprej ne bo potrebno več izbirati in ko bo politika utemeljena na dialogu. Ko bodo verstva vzpostavljala poti miru ter sožitja med brati in sestrami, ko bosta vsesplošno bratstvo in družbeni mir slavila zmago in ko bosta prizadevanji papeža Frančiška ter velikega imama Ahmada Al-Tayyeba postali resničnost, kot to pravi sveti oče v okrožnici Fratelli tutti.

    Ko bo prišel ta dan, se bomo bolj odprli drugim kulturam, gledali bomo obraze tistih, ki jih sedaj ignoriramo in namesto, da jih bomo sodili, bomo spodbujali njihovo dostojanstvo. Delajmo vsak dan skupaj, da bo ta dan prišel.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/mednarodni-dan-cloveskega-bratstva

    Odgovori
  43. Miro says:
    3. februarja, 2023 at 19:38

    SMRT JANEZA KRSTNIKA – GOSPOD, OKREPI ME S POGUMOM IN ZVESTOBO JANEZA KRSTNIKA, DA BOM VZTRAJAL V PREIZKUŠNJAH IN PRIČEVAL ZA RESNICO EVANGELIJA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 6,14-29)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+6%2C14-29&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Gledam na Herodovo gostijo in Janeza, ki je v ječi zaradi resnice. Janezov konec napoveduje tudi Jezusovo mučeništvo. Svet ljubi, kar je njegovo. Odločno se bom postavil za resnico in vztrajal kljub nasprotovanju ljudi in javnega mnenja. Gospod, okrepi me s pogumom in zvestobo Janeza Krstnika, da bom vztrajal v preizkušnjah in pričeval za resnico evangelija. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Blaž, prosi za nas!

    Odgovori
  44. Miro says:
    3. februarja, 2023 at 13:21

    PO IZGORELOSTI: “ŽIVIM VELIKO BOLJ ENOSTAVNO, TODA VES ČAS SEM Z JEZUSOM IN TO MI JE POSTALO DOVOLJ”

    “VSAKA STVAR, KI SEM JO LAHKO SLIŠALA, DOŽIVELA Z OTROKI, JE BILA ZAME ČUDEŽ. SPOZNAŠ, DA SI SAM OMEJEN, BOG PA NI”

    Katarina Bordner je močno vero izkusila že pri 11 letih. Pri 22 letih se je poročila z Davidom, ki je Američan in je v Slovenijo prišel kot misijonar. Svojim trem otrokom Jezusa približujeta skozi osebno vero. Ta se ni omajala niti sredi njunih najtežjih preizkušenj.

    V najbolj ustvarjalnem obdobju je imela Katarina s svojim glasbenim talentom in znanjem priložnost ustvarjati glasbene in dramske predstave, vodila je zbore, organizirala slavljenja, pela spremljevalne vokale na slovenski glasbeni sceni, sinhronizirala risanke, animirane filme in TV-oglase.

    Ko je pred šestimi leti mož zaradi bolezni popolnoma obležal, je večinoma sama skrbela za družino in bila vpeta v številne projekte. To je pustilo posledice tudi na njenem telesu – izgorela je. “Jezus mi je moral vzeti delo, glasbo, zdravje, kariero, da bi mi dal najlepši dar nazaj, intimno vez z njim,” je trdno prepričana.

    O tem več v pogovoru na: https://si.aleteia.org/2023/01/22/po-izgorelosti-zivim-veliko-bolj-enostavno-toda-ves-cas-sem-z-jezusom-in-to-mi-je-postalo-dovolj/

    Odgovori
    • Hvala says:
      3. februarja, 2023 at 14:20

      Jas, res je; BOG VČASIH VZAME ČLOVEKU ZDRAVJE, SLUŽBO, DENAR, PRIJATELJSTVO, RAZUMEVANJE LJUDI, KARIERO itd.. DA ČLOVEKU POKAŽE DA SE JE POTREBNO SAMO NA NJEGA OBRAĆATI, GRADITI TEMELJE SAMO NA NJEM, POSTAVITI GA NA PRVO MESTO IN DELATI VSE Z NJIM , TO JE EDINO PRAVO ŽIVLJENJE NA ZEMLJI.
      VSE OSTALO JE ŽIVOTARJENJE.

      Vendar človek težko razume, noče videti, ne slišati opominjanja Boga in ljudi. POTREBNO JE PREŽIVETI ” VIHAR NA MORJU”, LE TAKO ČLOVEK DUHOVNO RASTE IN ZNA CENITI VSE BOŽJE DAROVE NA ZEMLJI.

      Odgovori
  45. Miro says:
    3. februarja, 2023 at 7:06

    GOD ŠKOFA IN MUČENCA SV. BLAŽA

    3. FEBRUARJA PRAZNUJEMO GOD ŠKOFA IN MUČENCA SV. BLAŽA.

    Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč opisuje, da je bil sv. Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v mestu Sebaste v Armeniji. Živel je med 3. in 4. stoletjem, mučeniške smrti pa naj bi najverjetneje umrl leta 316. Ko je začel cesar Licinij kristjane preganjati, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika. Nasproti mu je prihitela vdova s svojim edinim sinom ter jokaje prosila svetnika, naj ji reši dragega edinca gotove smrti, saj je požrl ribjo kost in se je skoraj zadušil. Sv. Blaž je pomolil, mladeniča blagoslovil in ozdravljenega vrnil srečni materi. Sam je šel naprej v trpljenje in mučeniško smrt. V povezavi s tem čudežem Cerkev vsako leto podeljuje Blažev blagoslov. Škof, duhovnik ali diakon slovesno blagoslovi sveči za blagoslov, ju med seboj poveže v obliki križa ter ju približa grlu vsakega vernika, ki želi prejeti blagoslov.

    BLAGOSLOV

    Blažev blagoslov je eden od mnogih blagoslovov, ki jih deli Cerkev ob različnih priložnostih za različne namene. Blagoslov je zakramental, to je sveto znamenje, ki posnema zakrament in označuje predvsem duhovne učinke, ki jih verniki prejmejo po priprošnji Cerkve (prim. B 60).[1] Pri podeljevanju blagoslovov Cerkev navadno uporablja blagoslovljeno vodo, ki nas spominja na krst, zakrament očiščenja in prerojenja v moči Kristusove smrti in poveličanja. Tudi sveče, ki jih duhovnik uporablja pri Blaževem blagoslovu, simbolizirajo luč in zmago svetlobe nad temo, dobrega nad hudim.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/god-skofa-in-mucenca-sv-blaza

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Blaž, prosi za nas!

    Odgovori
  46. Hvala says:
    2. februarja, 2023 at 18:22

    LAŽNI ZDRAVILCI (karizmatik Dražen Bušić)

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    V formalno ali neformalno mrežo prepleteni, pogosto kot volkovi samotarji lovijo nepoučene in obupane ljudi, ki v iskanju smisla življenja in zdravja postanejo njihov lahek plen.

    Da so resnično lažni, nam govori že njihova legitimacija -“zdravilci”. Nekateri se predstavljajo kot terapevti ali ljudski zdravilci, vse pogosteje in vse večkrat pa samo kot -“zdravilci”. To je precej bahavo on oholo, ker se celo krščanski zdravilci ne predstavljajo tako, KER JE SAMO EN ZDRAVILEC-JEZUS KRISTUS .

    VSI, KI DELUJEJO V NJEGOVEM IMENU, SO SAMO SLUŽABNIKI OZDRAVLJANJA.

    Tisti, ki Jezusa niti ne poznajo, Mu ne verjamejo, Mu ne želijo služiti, pa sebe imenujejo “zdravilci”?!

    OSNOVA VSEM ENERGIJSKEM IN INICIACIJSKIM TEHNIKAM “OZDRAVLJANJA” STA MAGIJA IN SPIRITIZEM. Kljub temu ali pa prav zaradi tega se njihovi promotorji spogledujejo z znanstveno skupnostjo, ki je sprejela “ugotovitev, da je ravno sedaj prvič na Zemlji prisotna nova, največja raven, ozdravljenja?!

    NOVA, NAJVEČJA RAVEN OZDRAVLJENJA JE BILA PRVIČ PRISOTNA NA ZEMLJI S PRIHODOM JEZUSA KRISTUSA IN S PRIHODOM V SVETEGA DUHA NA BINKOŠTI, vse drugo so plagiati-slabe kopije in ponaredki.

    Kadar gre za omenjene tehnike, sploh ne moremo govoriti o OZDRAVLJANJU, KER TE TEHNIKE NE MOREJO POVEZATI ČLOVEKA Z BOGOM.

    Ozdravijo lahko le bolezen, ki jo je na človeka spustil hudič. SPOMNIMO SE, VZROK BOLEZNI JE POGOSTO-duh bolezni, hudič.

    Njegovi služabniki, izmed katerih se jih nekaj globoko zaveda, da služijo njemu, drugi samo delno, nekateri pa so samo zavedeni in se ne zavedajo, lahko kot taki odstranijo bolezen, ki jo je na bolezen vrgel njihov šef, ali pa spodbudijo placebo učinek-avtosugestivno samoozdravljenje.

    TE IGRE NEPOUČENI NE RAZUMEJO. Njihov edini cilj je _OZDRAVETI in za to bi dali vse, VČASIH DOBESEDNO PRODALI DUŠO HUDIČO.

    Po vsem svetu narašča število registriranih alternativnih zdravilcev. Pojav postaja že nočna mora tudi politikom, pa ne zato, ker narod slepo drvi v PREKLETSTVO, temveč zaradi ogromnega dobička, od katerega država nima nikakršne koristi. Zaradi tega so nekateri parlamentarci predlagali, da bi bilo dobro uvesti davek za dejavnost zdravilcev, čarovnikov in čarovnic!

    TO PA BI POMENILO, DA BI SE Z UMAZANIM IN PREKLETIM DENARJEM SERVISIRALA DRŽAVA.

    ALI SI LAHKO PREDSTAVLJATE, DA BI SE DENAR , PRIDOBLJEN NA TA NAČIN, UPORABIL ZA GRADNJO VRTCA, ŠOLE ALI BOLNIŠNICE… …. STRAHOTA!

    Ko je Juda spoznal svojo zmoto , je vrnil velikim duhovnikom srebrnike, ki jih je dobil od njih. SEVEDA JIH NISO HOTELI VZETI, KER JE BIL TO KRVAV DENAR.

    TA DENAR SO NAMENILI ZA NAKUP NJIVE, KI JE SLUŽILA ZA POKOPALIŠČE ZA TUJCE.

    DENAR, KI JE PRIDOBLJEN S PREKLETSTVOM, LAHKO PRINESE NOVO PREKLETSTVO. TO SO VELIKI DUHOVNIKI VEDELI, ZATO GA NISO HOTELI VZETI.

    POMISLITE, KAKŠEN DUHOVNI VPLIV BI IMEL NA VRTCE, ŠOLE, BOLNICE DENAR, PRIDOBLJEN KOT DAVEK OD ČAROVNIŠKE DEJAVNOSTI IN ALTERNATIVNIH ZDRAVILCEV.

    Pod vplivom materializma SO DUHOVNE VREDNOTE ŠELE NA DRUGEM, TRETJEM ALI NIKAKRŠNEM MESTU.

    FIZIČNO ZDRAVJE JE POSTALO NEKAKŠNO ZLATO TELE, ČE PA GA NA NOBEN NAČIN NI MOGOČE POVRNITI, ŽIVLJENJE NIMA VEČ SMISLA.

    ŽE SAMO POVRŠNO POZNAVANJE SVETEGA PISMA NAM LAHKO POVE, KAKO VELIKE LAŽI SO TO:
    (Iz knjige _Celostno ozdravljenje -DRAŽEN BUŠIĆ)

    2 Timoteju 4,3-4

    3 Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. 4 Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke.

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, res je, fizično zdravje je postalo kot ZLATO TELE.

    Pater Robert DEGRANDIS JE NAPISAL SVETOVNO USPEŠNICO -NOTRANJE OZDRAVLJENJE OB MEDITACIJAH KRIŽEVEGA POTA;

    PRI 14. POSTAJI KRIŽEVEGA POTA -JEZUSA POLOŽIJO V GROB JE p. ROBERT NAPISAL:

    Pomislite na lastno smrt, če to zmorete. Morebiti se bojite umiranja, ali pa se bojite načina , kako boste umrli: avtomobilske nesreče, raka, srčnega napada, nesreče pri delu, utopitve ….

    Pomislite tudi na smrt tistih, ki jih ljubite, IN PROSITE JEZUSA ZA MILOST, DA VAS POPOLNOMA OSVOBODI VEZI BRIDKOSTI.

    KO BOSTE OZDRAVLJENI STRAHU PRED SMRTJO, BOSTE HODILI V SVOBODI IN MIRU. IŠČITE TO POMEMBNO MILOST
    PRI JEZUSU (pater Robert).

    Ja, vse je milost. KO ČLOVEK IZROČI BOGU ŽIVLJENJE, TUDI GOSPOD ČLOVEKA OBVARUJE GREHA, GA OSVOBAJA VSAKE ZVEZANOSTI. IN ZVEZANOST JE STRAH-STRAH PRED ŽIVLJENJEM, PRED SMRTJO, PRED BOLEZNIJO ….

    TOLIKOKRAT SMO ŽE GOVORILI O IZPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE IN GOVORIMO KAR NAPREJ.

    VPRAŠAJMO SE, ALI JE BOŽJA VOLJA DA ČLOVEK ČEPI DNEVE, MESECE IN LETA V STRAHU IN DRGETU, DA NE BO ZBOLEL, DA NE BO UMRL ?

    NI BOŽJA VOLJA, TO JE ZVEZANOST, TO NI SVOBODA. BOG LAHKO ČLOVEKA OSVOBODI VSAKEGA STRAHU, TUDI STRAHU PRED BOLEZNIJO IN SMRTJO.

    GOSPOD VE KDAJ IN KAKO, S KAKŠNO SMRTJO BO ŠEL NEKDO NA ONI SVET, KO PRIDE GOSPODOV ČAS-KO BOG POKLIČE ČLOVEKA.

    TEŽKO JE ŽIVETI NEPRESTANO V STRAHU PRED BOLEZNIMI IN SMRTJO. GOSPODU JE POTREBNO IZROČITI TO ZVEZANOST, DA OSVOBODI ČLOVEKA, DA SE NE BO BAL BOLEZNI IN SMRTI, DA BO ŽIVEL Z MIROM V SRCU.

    DOBRA SPOVED JE OZDRAVLJENJE NAJPREJ DUŠE. S SVOJO ČLOVEŠKO MISELNOSTJO ČLOVEK NE MORE IZPOLNJEVATI BOŽJE VOLJE BREZ IZROČITVE ŽIVLJENJA BOGU . VČASIH NIMA POJMA KAKŠNE GREHE JE NAPRAVIL. BOG PA VSE VE IN TISTIM, KI SO MU IZROČILI POT, TUDI ODKRIVA GREHE, IN JIH OBVARUJE PRED GREHI.

    Odgovori
    • Hvala says:
      2. februarja, 2023 at 18:49

      SVETO PISMO JE KNJIGA ZA ŽIVLJENJE. KATERO BRANJE JE BOLJ POMEMBNO OD SVETEGA PISMA?

      ALI NI BOŽJA BESEDA NA PRVEM MESTU? V SVETEM PISMU SO NAVODILA ZA CELOTNO ŽIVLJENJE NA ZEMLJI! IN KAJ JE POTEM POMEMBNEJŠE OD BOŽJE BESEDE?

      KAJ REČE BOG O ZDRAVNIKU IN BOLEZNI

      ZDRAVNIK IN BOLEZEN

      1 Izkazuj zdravniku zaradi njegovih uslug spoštovanje, ki mu gre,
      tudi njega je namreč ustvaril Gospod.
      2 Zdravilstvo je namreč od Najvišjega,
      zdravnik od kralja prejema darila.
      3 Znanje zdravniku daje, da lahko nosi glavo pokonci,
      pred velikaši je deležen občudovanja.
      4 Gospod je naredil, da zemlja daje zdravila,
      razumen mož jih ne bo zavračal.
      5 Mar ni Gospod po lesu osladil vode,
      da je dal spoznati svojo moč?
      6 On je podaril ljudem znanje,
      da bi ga mogli proslavljati v njegovih čudovitih delih.
      7 Z njimi zdravi in lajša bolečino,
      iz njih lahko lekarnar napravi mazilo.
      8 Tako se Božja dejavnost ne bo nehala;
      mir prihaja na obličje zemlje od njega.

      9 Otrok, ne bodi zanikrn, kadar zboliš,
      ampak prosi Gospoda in on te bo ozdravil.
      10 Odreci se zablodam, skrbi za svetost rok,
      očisti srce vsega greha.
      11 Daruj kadilo in spominsko daritev pšenične moke
      in tolsto daritev, kakor da ti ne bi obstajal.
      12 Daj prostor zdravniku, ker je tudi njega ustvaril Gospod;
      naj te ne zapušča, saj je tudi on potreben.
      13 Zakaj je trenutek, ko je okrevanje v njegovih rokah;
      14 tudi on bo namreč prosil Gospoda,
      da bi mu naklonil počitek
      in uspešno zdravljenje, da ti reši življenje.
      15 Kdor greši zoper svojega Stvarnika,
      naj pade zdravniku v roke (Sir 38,1-15)

      https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Sir+38%2C+1-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

      Odgovori
      • Hvala says:
        2. februarja, 2023 at 19:03

        ZDRAVNIK IN BOLEZEN

        Sirah 38, 14-15

        14 tudi on bo namreč prosil Gospoda,
        da bi mu naklonil počitek
        in uspešno zdravljenje, da ti reši življenje.
        15 Kdor greši zoper svojega Stvarnika,
        naj pade zdravniku v roke.

        OBRAZLOŽITEV:

        14
        Sirah zaupa v znanost. Bog namreč ne posega v človekovo bolezen predvsem s čudeži, ampak po zdravniški vedi.
        15b
        naj pade …: na bolezen so Izraelci gledali kot na posledico greha; prim. 5 Mz 28,21–22.27.35.59–61; Jn 9,2.

        https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=sir+38%2C+14-15&id13=1&id1=1&pos=0&set=2&l=sl

        Odgovori
        • Hvala says:
          2. februarja, 2023 at 19:11

          ZDRAVNIK IN BOLEZEN

          BOG JE REKEL: OČISTI SRCE VSEGA GREHA!

          10 Odreci se zablodam, skrbi za svetost rok,
          očisti srce vsega greha. (Sir 38,10)

          Odgovori
          • Hvala says:
            2. februarja, 2023 at 19:34

            KDOR SE NI ODPOVEDAL SVOJI VOLJI IN SAMOVOLJI, ŽIVI PO ČLOVEŠKI MISELNOSTI IN IZPOLNJUJE SVOJO VOLJO IN VOLJO DRUGIH LJUDI, TOREJ NE MORE IZPOLNJEVATI BOŽJE VOLJE, KER NI PREPUSTIL POTI SVETEMU DUHU!

            PREPUSTITI POT BOGU PA ZAHTEVA POPOLNO ODPOVED SVOJIM POTEM!

            Favstina Kowalska je zelo podrobno opisala -IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE, KAJ TO POMENI, KAKO JE POTREBNO TRPETI, DA SE ČLOVEK ODPOVE SVOJIM ZAHTEVAM IN EGOIZMU itd….

            JEZUSU NI VŠEČ NOBENA SAMOVOLJA IN ŽELI DA SMO POPOLNOMA ODVISN ODVISNI OD NJEGA…. to je povedal sestri Favstini:

            659 Pri sveti maši, ki jo je daroval oče Andrasz, sem zagledala malo Dete Jezusa, ki mi je
            dejalo, da moram biti v vsem odvisna od njega. Nobeno samovoljno dejanje mi ni všeč,
            čeprav bi (113) vanj vložila veliko truda. Razumela sem to odvisnost. (Dn 659).

            ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

            Res je , ČLOVEK MORA BITI ODVISEN OD BOGA. KER PA JE TO SILA TEŽKO IN ZAHTEVA POPOLNO ODPOVED SVOJI ČLOVEŠKI VOLJI IN ŽIVLJENJU PO MESU, JIH VELIKO, TUDI KRISTJANOV NE VZDRŽI NA TEJ POTI , KI JO KAŽE JEZUS!

            LJUDJE HOČEJO BITI ODVISNI SAMI OD SEBE! TO JE ČLOVEŠKA MISELNOST!

  47. Miro says:
    2. februarja, 2023 at 16:31

    JEZUSA DARUJEJO V TEMPLJU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 2,22-40)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+2%2C22-40&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    MISLI PAPEŽA FRANČIŠKA

    Simeon – piše sv. Luka – je »pričakoval Izraelovo tolažbo« (Lk 2,25). Po tem, ko je vstopil v tempelj, ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa, v naročje sprejme Mesija. Tisti, ki v Detetu prepozna luč, ki je prišla, da bi razsvetlila pogane, je ostareli mož, ki je s potrpežljivostjo pričakoval izpolnitev Gospodovih obljub.

    Simeonova potrpežljivost. Poglejmo pobliže Simeonovo potrpežljivost. Vse življenje je bil v pričakovanju in je udejanjal potrpežljivost srca. V molitvi se je naučil, da Bog ne prihaja v izrednih dogodkih, ampak dopolnjuje svoje delo v navidezni enoličnosti naših dni, v včasih utrujajočem ritmu dejavnosti, v majhnih stvareh, s katerimi vztrajno in ponižno nadaljujemo v prizadevanju, da bi izpolnili Njegovo voljo. Simeon je hodil potrpežljivo in ni dopustil, da bi ga čas, ki je mineval, izčrpal. Je mož, obtežen z leti, vendar kljub temu plamen v njegovem srcu še vedno gori; v svojem dolgem življenju je bil včasih ranjen in razočaran, a ni izgubil upanja; s potrpežljivostjo ohranja obljubo, ne da bi dopustil, da bi ga izčrpala zagrenjenost zaradi časa, ki je minil, ali zaradi sprijaznjene malodušnosti, ki se pojavi ob zatonu življenja. Upanje pričakovanja se je v njem spremenilo v vsakdanjo potrpežljivost tistega, ki je kljub vsemu ostal čuječ, vse dokler njegove oči niso končno videle zveličanja (prim. Lk 2,30).

    Kje se je Simeon naučil te potrpežljivosti? Prejel jo je preko molitve in življenja svojega ljudstva, ki je v Gospodu vedno prepoznalo Boga, ki je usmiljen in milostljiv, »počasen v jezi in velik v dobroti in zvestobi.« (2 Mz 34,6); Očeta, ki se ne naveliča niti pred zavračanjem in nezvestobo, »ampak ima potrpljenje mnoga leta« (prim. Neh 9,30), da bi dal vsakič priložnost za spreobrnjenje.

    Simeonova potrpežljivost je torej ogledalo potrpežljivosti Boga. Iz molitve in zgodovine svojega ljudstva se je Simeon naučil, da je Bog potrpežljiv. Sveti Pavel trdi, da nas s svojo potrpežljivostjo »navaja k spreobrnjenju« (Rim 2,4). Rad se spomnim Romana Guardinija, ki je dejal: potrpežljivost je način, s katerim Bog odgovarja na našo šibkost, da bi nam podaril čas, da bi se spremenili (prim. Glaubenserkenntnis, Würzburg 1949, 28). In predvsem Mesija, Jezus, ki ga Simeon vzame v naročje, nam razodeva potrpežljivost Boga; Očeta, ki je usmiljen z nami in nas kliče vse do zadnje ure, ki ne zahteva popolnosti, ampak polet srca, ki odpre nove možnosti tam, kjer se vse zdi izgubljeno, ki skuša znotraj nas narediti špranjo tudi takrat, kadar je naše srce zaprto; ki pusti rasti dobro seme, ne da bi iztrgal ljuljko. To je razlog našega upanja: Bog nas čaka, ne da bi se kadarkoli naveličal. Ko se oddaljimo, nas pride iskat, ko pademo na tla, nas ponovno dvigne; ko se vrnemo k njemu po tem, ko smo se izgubili, nas čaka z odprtimi rokami. Njegova ljubezen se ne meri na tehtnici naših človeških preračunavanj, ampak nam vedno vliva upanje, da bi ponovno začeli.

    Naša potrpežljivost. Poglejmo na potrpežljivost Boga in Simeona za naše posvečeno življenje. In se vprašajmo: kaj je potrpežljivost? Ni preprosto toleriranje težav ali sprijaznjeno prenašanje nasprotovanj. Potrpežljivost ni znamenje šibkosti: je moč duha, ki nas usposablja, da nosimo težo osebnih težav in težav skupnosti; zaradi nje moremo sprejeti različnost drugega, pomaga nam, da ostajamo na poti tudi tedaj, ko nas napadata naveličanost in lenobna otopelost. Želim nakazati tri »področja«, kjer se udejanja potrpežljivost.

    Prvo je naše osebno življenje. Nekega dne smo odgovorili na Gospodov klic in smo se Mu podarili z zanosom in velikodušnostjo. Na poti smo skupaj s tolažbami prejeli tudi razočaranja in nezadovoljstva. Včasih želeni rezultat ne ustreza našemu navdušenemu delu, zdi se, da naša setev ne obrodi primernih sadov, molitvena gorečnost oslabi in nismo več odporni na duhovno sušo. V našem življenju posvečenih oseb se lahko zgodi, da se upanje razblini zaradi razočaranih pričakovanj. Biti moramo potrpežljivi s samimi seboj in zaupno čakati Božje čase in načine: On je zvest svojim obljubam. Če se tega spominjamo, moremo ponovno premisliti o poteh in okrepiti svoje sanje, ne da bi zapadli v notranjo žalost in nezaupanje.

    Drugo področje, kjer se udejanja potrpežljivost, je življenje v skupnosti. Človeški odnosi, posebej kadar gre za podelitev življenjskega načrta in apostolskih dejavnosti, niso vedno mirni. Včasih nastanejo spori in se ne more zahtevati takojšnje rešitve niti se ne sme prenagljeno soditi oseb ali situacij: potrebno je znati vzeti primerno razdaljo, si prizadevati, da ne bi izgubili miru, počakati na boljši čas za razjasnitev v dejavni ljubezni in resnici. V naših skupnostih je potrebna ta vzajemna potrpežljivost: prenašati, to je nositi na lastnih ramah življenje brata ali sestre, tudi njegove slabosti in napake. Zapomnimo si tole: Gospod nas ne kliče, da bi bili solisti, ampak da bi bili del zbora, ki je včasih neuglašen, vendar pa mora vedno poskušati peti skupaj.

    Nazadnje, tretje »področje«, potrpežljivost v odnosu do sveta. Simeon in Ana v srcu gojita upanje, ki so ga napovedovali preroki, čeprav odlaša z uresničenjem in počasi raste znotraj nezvestob in razvalin sveta. Ne pritožujeta se nad stvarmi, ki ne gredo, ampak potrpežljivo pričakujeta luč v temi zgodovine. Potrebujemo to potrpežljivost, da ne bi ostali sužnji pritoževanja: »Svet nas ne posluša več,« »nimamo več poklicev,« »živimo v težkih časih« … včasih se zgodi, da se mi potrpežljivosti, s katero Bog obdeluje zemljo zgodovine in našega srca, zoperstavljamo z nepotrpežljivostjo tistega, ki vse takoj sodi. In tako izgubimo upanje.

    Potrpežljivost nam pomaga gledati sebe, naše skupnosti in svet z usmiljenjem. Lahko se vprašamo: ali sprejemamo potrpežljivost Duha v našem življenju? Ali v naših skupnostih nosimo izmenjaje drug drugega na ramenih in kažemo veselje bratskega življenja? In v odnosu do sveta, ali nadaljujemo s svojim služenjem v potrpežljivosti ali ostro sodimo? To so izzivi za naše posvečeno življenje: ne moremo ostati nepremični v nostalgiji po preteklosti ali se omejiti na to, da ponavljamo stvari, ki smo jih vedno delali. Potrebujemo pogumno potrpežljivost, da bi hodili, odkrivali nove poti, da bi iskali, kaj nam predlaga Sveti Duh.

    Zrimo potrpežljivost Boga in prosimo za Simeonovo zaupljivo potrpežljivost, da bi tudi naše oči mogle videti luč zveličanja in jo ponesti vsemu svetu.

    (iz homilije papeža Frančiška, torek, 2. februar 2021)

    Še več misli papeža Frančiška na: hozana.si

    Odgovori
  48. Miro says:
    2. februarja, 2023 at 16:17

    PAPEŽ MLADIM KONGOVCEM: HUDO PREMAGAJTE Z DOBRIM. PRIHODNOST JE V VAŠIH ROKAH

    Sveti oče se je danes dopoldne na Stadionu mučencev v Kinšasi srečal z mladimi in katehisti. Pozval jih je k skupnemu in poštenemu prizadevanju za boljšo prihodnost njihove države ter jih spodbudil, naj hudo premagajo z dobrim, sovraštvo spremenijo v ljubezen in vojno v mir. Varujejo se naj korupcije in se zavedajo, da je prihodnost v njihovih rokah.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-mladim-kongovcem-hudo-premagajte-z-dobrim-prihodnost-je.html

    Odgovori
    • Miro says:
      2. februarja, 2023 at 16:53

      Sveti oče nas večkrat spodbuja, naj bomo vedno mladi po srcu,
      za kar s svojim evangeljskim zgledom sam zvesto pričuje!
      Iz njegovega tokratnega nagovora mladim, si velja zapomniti:

      Palec: MOLITEV
      Kazalec: SKUPNOST
      Sredinec: POŠTENOST
      Prstanec: ODPUŠČANJE
      Mezinec: SLUŽENJE

      Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

      Odgovori
  49. Miro says:
    2. februarja, 2023 at 11:24

    JEZUSOVO DAROVANJE (SVEČNICA)

    Pvotno ime današnjega praznika je bilo Marijino očiščevanje. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako ‘očistiti’. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ne bi obvezoval. Vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi tukaj pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila je Božjo postavo.

    Evangelist Luka v poročilu o njenem obisku v jeruzalemskem templju omenja srečanje s starčkom Simeonom. Ta je v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje ta mlada žena. Pristopil je, ga vzel v naročje in spregovoril sloviti preroški spev: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov; luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.«

    Spomin na ta dogodek je prva Cerkev v Jeruzalemu obhajala že ob koncu 4. stoletja. Praznovanje je bilo zelo slovesno: obsegalo je procesijo, pridigo in mašo, sprva pa še ni imelo posebnega imena. Ko se je praznovanje širilo, je dobilo ime ‘srečanje’ – po srečanju s starčkom Simeonom in Ano v jeruzalemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval “luč v razsvetljenje poganov”. Na te besede starčka Simeona se naslanja starodavni bogoslužni obred blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča že znamenita romarica Silvija v svojem znanem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim imamo poročilo o tem obredu in o procesiji iz ene cerkve v drugo iz časa papeža Sergija L, ki je vodil Cerkev v letih od 687 do 692.

    Pomen tega obreda je jedrnato izražen v tretji prošnji blagoslova sveč: »Gospod Jezus Kristus, prava luč, ki razsvetljuješ vsakega človeka, ki pride na ta svet – kakor te luči, z vidnim ognjem prižgane, preganjajo nočne temine, tako naj bodo tudi naša srca razsvetljena z nevidnim ognjem, to je, z lučjo Sv. Duha, in brez sleherne grešne slepote, da bomo mogli gledati z očiščenim duhovnim očesom, kar ti je všeč in našemu zveličanju v korist, ter da bomo tako po temnih nevarnostih tega sveta zaslužili priti k neminljivi svetlobi.«

    Po tem obredu blagoslavljanja sveč nam “je praznik znan kot svečnica, praznik sveč, praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,” piše slovenski etnograf dr. Niko Kuret. Cerkev, ki je uvedla na ta dan blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je ‘luč’ prispodoba Mesija, ki ‘razsvetljuje človeštvo’, mu razodeva smisel sveta in življenja.

    Povzeto po: https://revija.ognjisce.si/svetnik-za-vsak-dan/156-jezusovo-darovanje-svecnica

    Odgovori
  50. janez says:
    2. februarja, 2023 at 11:17

    MEDSEBOJNI ODNOSI MED LJUDMI
    Dostikrat je dobro v službi, v družini ali v odnosih z ljudmi potrpeti, v družbi drugih ljudi pa imaš možnost, da ne vztrajaš, ampak se umakneš. Res je danes veliko kritiziranja in negativne energije ter šimfanja in obrekovanja, pa ne povsod. Sprašujem se ali je tam Božja Ljubezen in razumevanje? Tudi odnos v službah do zaposlenih se je zelo spremenil na slabše, kar sem do upokojitve letos sam doživljal, pa vseeno zdržal in molil ter prosil Boga in obenem tudi sam delal na sebi. Dr. Šuštar Alojzij je dejal ponavadi: “takoj vse pozabiti in vse odpustiti”, ko je imel opravka z raznimi kritikami in hudobijo. Dr. Anton Trstenjak nas je na TF Ljubljana učil, da moramo biti preprosto kot kristjani boljši kot tisti, ki kritizirajo in so hudobni in dajati tihi zgled. Dr. Janez Janež (zdravnik kirurg iz Dolskega pri Ljubljani) je odpustil svojim nasprotnikom v domovini, ko je moral po vojni moral bežati na Tajvan in 38 let neumorno zdraviti Kitajce. Pa Mati Terezija v Indiji, o kateri nismo slišali, da bi na hudobijo odgovarjala s hudobijo in maščevanjem, temveč je odgovorila z Dobroto in Ljubeznijo, ker je imela Božji Blagoslov in veliko Srce za neumorno delo z revnimi. Ljubila in pomagala je vsem ubogim v Kalkuti, ne glede na vse bolezni in zaradim velike Ljubezni do Boga in Ljudi ni nikoli zbolela. Prav tako Pedro Opeka in številni drugi misionarji kot Friderik Baraga med Indijanci, Albert Schweitzer in Ignacij Knoblehar v Afriki itd., itd. Zgledov je še veliko pa bodi dovolj. Bog daj nam milost, da bomo vztrajali v dobroti in premagovali vse težave s Tvojo pomočjo. Vsakdo se odloči po svoje. Vprašani pa bomo nekoč, koliko smo Ljubili in dajali zastonj Dobroto drugim, ki smo jo zastonj prejeli od Boga. In tu ni prostora za dilemo ali biti dober ali ne. NE MOREMO BITI DOBRI KRISTJANI, ČE NISMO TUDI DOBRI LJUDJE! Possumus, si non bonum Ecclesiae fideles, boni!

    Poklican sem k popolni Ljubezni
    Odpri mi oči, Gospod, da bom spoznaval Tebe v vseh svojih bratih in sestrah.
    Odpri mi ušesa, da bom slišal klice vseh tistih,ki potrebujejo mojo pomoč.
    Odpri mi srce, Gospod,da se bom naučil ljubiti svoje bližnje,kakor nas ljubiš ti.
    Daj mi svojega Svetega Duha,da ti bom zmogel vsak dan znova podariti svoje srce.
    Pomagaj mi da bom povsod razširjal Tvojo ljubezen, kjerkoli sem in kamorkoli grem.
    Nauči me tiste ljubezni,ki je vedno potrpežljiva, vedno prijazen.
    Nauči me tiste ljubezni, ki ni nikoli nevoščljiva,napuhnjena, sebična ali zamerljiva.
    Tiste ljubezni, ki okuša srečo v resniciin je vedno pripravljena odpuščati.
    Danes ti dajem svoje srce.
    Dajem ti svoje roke, noge, svoj glas,da boš lahko ti po meni v ta svet prinašal svojo Ljubezen.
    Daj, da bom mogel biti slaboten, a vztrajen odsev tvoje popolne Ljubezni. Amen

    Molitve Svete Matere Terezije

    Odgovori
  51. janez says:
    2. februarja, 2023 at 10:19

    SVEČNICA

    Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *
    kakor si obljubil s svojo besedo.
    Na svoje oči sem videl Zveličarja, *
    ki si ga poslal vsem ljudstvom:
    luč v razsvetljenje vseh narodov *
    in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. (Lk 2,29–32)

    Drugega februarja bomo v koledarjih našli označen praznik: svečnica. Beseda sama nam hitro razkrije pomen praznika, pa vendar je blagoslov sveč, ki se na ta dan opravlja v Rimskokatoliški cerkvi, le en košček vsebine. Svečnica je v cerkvenem letu praznik Jezusovega darovanja v templju; prvotno ime praznika pa je bilo Marijino očiščevanje. Korenine praznika pa so še daljše, in sicer so v dneh okrog svečnice v starem Rimu praznovali luperkalije. Množice so se z gorečimi plamenicami valile po ulicah, številni med njimi so se oblekli v kože ipd. Dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, podrobneje predstavi ta čas kot tudi obred ženskega očiščevanja. Prvotno ime praznika je bilo namreč Marijino očiščevanje, v preteklosti so verjeli, da je ženska po porodu nečista in tako je morala počakati vsaj 40 dni, preden se je vrnila v družbo. Svečnica nastopi točno 40 dni po Božiču, to pa označuje tudi Marijino očiščevanje in darovanje: z Jožefom sta dojenčka Jezusa prinesla v tempelj, kjer sta ga posvetila Bogu, kot je bila navada za vsakega prvorojenca, odkupila pa sta ga z dvema goloboma oziroma grlicama. To je bil dar, ki so ga premogli reveži. Bogatejši so darovali večje živali.

    https://prvi.rtvslo.si/podkast/slovenska-zemlja-v-pesmi-in-besedi/123333322/174932802

    Tako je svečnica praznik in naš spomin na Jezusovo darovanje v templju, srečanje s prerokinjo Ano in pobožnim starčkom Simonom, ki je razglasil, da je Jezus »luč sveta«, in k čemur smo pozvani tudi mi kristjani. Jezus, ki je luč sveta, lahko razsvetli mojo temo … da postanem tudi jaz Luč, ki sveti vsem ljudem in postanem prinašalec Kristusove Luči. Simeon pa ni napovedal le rešitve Izraelskega ljudstva, ampak je napovedal tudi Marijine bolečine in skrbi rekoč: »Tvojo lastno dušo bo presunil meč.« S temi besedami ji je napovedal zlom srca, da bo kot mati žalostna (lat. mater dolorosa) prestala križanje. Prerokba o luči in beseda o križu spadata skupaj. Pot Odrešenikove (Mesijeve) zmage bo zahtevala hojo po poti bolečine. Za vse nas grešnike, da bi nas Bog Odrešil, ker nas Ljubi in je Usmiljen.

    Molimo
    Večni Bog, tvoj edinorojeni Sin je bil na današnji dan
    darovan v templju kot človeški otrok.
    Izpolnil si pričakovanje Simeonu,
    da ni umrl, dokler ni srečal Kristusa.
    Naj se tudi mi srečujemo z Jezusom,
    dokler ne bomo večno živeli z njim,
    ki s teboj živi in kraljuje vekomaj. Amen.

    https://portal.pridi.com/dogodek/jezusovo-darovanje-svecnica/

    Odgovori
  52. Miro says:
    2. februarja, 2023 at 8:56

    2. FEBRUAR – SVEČNICA IN DAN BOGU POSVEČENEGA ŽIVLJENJA

    V KATOLIŠKI CERKVI 2. FEBRUARJA PRAZNUJEMO JEZUSOVO DAROVANJE V TEMPLJU ALI SVEČNICO.

    V Katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, kajti po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. Ona je Jezusa spočela in rodila deviško, zato je obred očiščevanja ni obvezoval, vendar se mu je podvrgla. Kakor v vsem, se je tudi v tem pokazala za Gospodovo deklo in izpolnila Božjo postavo. Zapis o tem dogodku se v Svetem pismu nahaja v Lukovem evangeliju.

    Več o tem prazniku na: https://katoliska-cerkev.si/2-februar-svecnica-in-dan-bogu-posvecenega-zivljenja-2019

    Odgovori
  53. janez says:
    1. februarja, 2023 at 18:36

    Papež Frančišek: Ali res ljubim svojega brata? Boga ljubimo v konkretnosti

    Ali res ljubim svojega brata? Boga ljubimo v konkretnosti!
    »Da bi Boga ljubili konkretno, je treba ljubiti brate in sestre, kar pomeni, da zanje molimo, pa če so nam simpatični ali ne. Moliti je treba tudi za sovražnike in ne puščati prostora za zavist in ljubosumnost ali za obrekovanje, ki osebe uničuje. Moč, da lahko ljubimo na ta način, pa nam daje vera, ki premaga duha sveta, lažnivca, ki ločuje.

    Duh sveta je lažnivec
    V odlomku iz Prvega Janezovega pisma (1 Jn 4,19-5,4) apostol Janez govori o posvetnosti. Ko pravi ’tisti, ki so rojeni iz Boga, lahko premagajo svet’, govori o vsakodnevnem boju proti duhu sveta, ki je lažnivec, je duh navideznosti, brez obstojnosti. Medtem pa je Božji Duh resničen. Duh sveta je duh nečimrnosti, duh stvari, ki nimajo moči, ki nimajo temelja, ki padejo. Duh sveta je napolnjen z zrakom in je prevarant, saj je sin očeta laži.

    Ljubiš Boga? Ljubiš brata?
    Apostol Janez nam v svojem pismu ponuja pot konkretnosti Božjega Duha, ki pa se ne poslužuje fantazij. Reči in storiti sta ena in ista stvar. Če imaš Božjega Duha, boš delal dobre stvari. Apostol Janez nam pravi nekaj vsakdanjega: ‘kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, ki ga ne vidi’. Če nisi zmožen ljubiti nekaj, kar vidiš, kako boš potem ljubil nekaj, kar ne vidiš? To je fantazija. Ljubimo to, kar vidimo, česar se lahko dotaknemo, kar je realnost, ne pa fantazij, ki jih ne vidimo.

    Če nisi zmožen ljubiti Boga v konkretnem, ni res, da ljubiš Boga. Duh sveta je duh ločitve. Ko se vplete v družino, v skupnost, v družbo, vedno ustvarja ločitve, vedno. Ločitve rastejo in prideta sovraštvo in vojna. Janez gre še dalje in zapiše: ‘Če kdo pravi: ”Ljubim Boga”, a sovraži svojega brata, je lažnivec.’ To pomeni otrok duha sveta, ki je čista laž, čista navideznost. In to je nekaj, o čemer je dobro premisliti: Ali ljubim Boga? A pojdimo k preizkusnemu kamnu in poglejmo, kako ljubiš svojega brata, poglejmo, kako ga ti ljubiš.

    Molim? Želim slabo? Opravljam?
    Tri znamenja kažejo, če kdo ljubi svojega brata. Smejimo se lahko na različne načine. V cirkusu se smejijo klovni, a v srcu velikokrat jočejo. Najprej smo povabljeni k molitvi za bližnjega, tudi za tiste, ki mi niso všeč in za katere vem, da me ne marajo; tudi za tistega, ki me sovraži, tudi za sovražnika, kakor je rekel Jezus. Če ne molim, je to znamenje, da ne ljubim. Prvo znamenje. Vprašanje, ki si ga vsi moramo zastaviti: Ali molim za druge? Za vse, konkretne, za tiste, ki so mi simpatični in tiste ki so antipatični, tiste, ki so mi prijatelji in tiste, ki niso prijatelji. To je prvo. Druga znamenje. Ko v sebi čutim čustva ljubosumnosti, zavisti in me prime, da bi jim želel slabo … To je znamenje, da ne ljubiš. Zaustavi se. Ne dopusti, da bi ta čustva rasla, saj so nevarna. Ne dovoli jim rasti. Bolj vsakdanje znamenje, da ne ljubim bližnjega in zatorej ne morem reči, da ljubim Boga, pa je opravljanje. Dobro si vtisnimo v srce in v glavo: če opravljam, ne ljubim Boga, kajti z opravljanjem uničujem tisto osebo. Opravljanja so kakor medeni bomboni, ki so sicer dobri, pojem enega za drugim, a želodec se z mnogimi bomboni uniči. Lepo je, sladko je opravljati, zdi se lepa stvar. Vendar uničuje. In to je znamenje, da ti ne ljubiš.

    Vera nam daje moč
    Če oseba preneha opravljati, je zelo blizu Bogu. Ne opravljati namreč pomeni, da varujemo drugega, varujemo Boga v drugem. Duh sveta se premaga s tem duhom vere: verovati, da je Bog v mojem bratu, v moji sestri. Zmaga, ki je premagala svet, je naša vera. Samo z veliko vere se lahko hodi dalje po tej poti. Ne s človeškimi mislimi ‘zdrave pameti’ … ne, te ne služijo ničemur. Pomagajo, a ne služijo ničemur v tem boju. Samo vera nam bo dala moč, da ne bomo opravljali, da bomo molili za vse, tudi za sovražnike, in da ne bomo pustili bohotiti se čustvom zavisti in ljubosumja. Gospod nas s tem odlomkom iz Prvega pisma apostola Janeza prosi za konkretnost v ljubezni. Ljubiti Boga. A če ne ljubiš brata, ne moreš ljubiti Boga. In če praviš, da ljubiš svojega brata, a ga v resnici ne ljubiš, ampak sovražiš, si lažnivec.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 10.1.2019)

    Odgovori
  54. Miro says:
    1. februarja, 2023 at 16:29

    Slavi, moja duša, Gospoda,
    in vse, kar je v meni, njegovo sveto ime!
    Slavi, moja duša, Gospoda,
    ne pozabljaj nobene njegovih dobrot!
    (iz psalma 103)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
  55. Miro says:
    1. februarja, 2023 at 11:14

    “SKUPNOST MI JE POKAZALA, KAKO JE BOG RESNIČNO PRISOTEN V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU” (Aleteia)

    ŽENSKA ŽENSKI – ŽENA, MAMA, PEVKA, UČITELJICA IN PSIHOLOGINJA MAJA KREVS

    Želja, da bi se ukvarjala z glasbo, je v Maji rasla že od otroštva, solo je prvič zapela ob prejemu prvega svetega obhajila. V nadaljnjih letih je bila aktivna v otroškem in nato župnijskem zboru v domači župniji, v srednji šoli pa je začela s solo petjem na glasbeni šoli. Po končani gimnaziji se je odločila za študij psihologije, nadaljevala pa še s študijem petja na Akademiji za glasbo, kjer je za svoje zaključno delo prejela študentsko Prešernovo nagrado za izjemne dosežke na koncertnih in opernih odrih.

    Pri 14 letih se je pridružila skupnosti Mladi odrasli za Kristusa, kjer je pred nekaj leti spoznala tudi svojega moža. Kot mama majhnega otroka ima trenutno bolj malo prostega časa, tako da ga pogosto porabi za spanje, molitev ali kakšne druge nujne opravke. “Sicer pa rada vrtnarim, berem, pojem, preživljam čas z družino, kaj ustvarjam ali pa se dobim na kakšni kavi,” še dodaja.

    Več o pogledih zanimive sogovornice na:
    https://si.aleteia.org/2023/02/01/skupnost-mi-je-pokazala-kako-je-bog-resnicno-prisoten-v-vsakdanjem-zivljenju/

    Odgovori
  56. janez says:
    1. februarja, 2023 at 11:06

    Papež Frančišek: Bog odpušča pod pogojem, da tudi mi odpustimo
    Bog je velik. Žal sem jaz grešil
    »Odlomek iz Knjige preroka Daniela (glej Dan 3,25.34-43) nam pripoveduje o Azariju, ki je bil vržen v ogenj, ker ni hotel zatajiti Gospoda. A Azarija se ne pritožuje pred Bogom zaradi prejete kazni, ne graja ga in se ne sklicuje na njegovo zvestobo. Nadaljuje z izpovedovanjem Božje veličine in gre do izvora zla ter pravi: ‘Ti si nas vedno rešil, a žal smo grešili.’ Azarija obtoži sebe in svoje ljudstvo. Obtožba nas samih je prvi korak k odpuščanju: Obtožiti sami sebe je del krščanske modrosti. Ne obtožiti drugih. Sami sebe. Jaz sem grešil. In ko pristopimo k zakramentu pokore, imejmo v mislih tole: ‘Veliki Bog nam je dal mnogo stvari. A žal sem jaz grešil, jaz sem užalil Gospoda in prosim odrešenja.’

    Gospodu je všeč skrušeno srce
    Neka gospa je pri spovedi na dolgo govorila o grehih tašče, da bi na ta način opravičila samo sebe, dokler ji duhovnik ni rekel, da je dovolj in naj sedaj prizna še svoje grehe. To je Gospodu všeč, kajti Gospod sprejme skrušeno srce, kajti – kakor pri Azariju – ‘ni razočaranja za tiste, ki zaupajo vate’. Skrušeno srce, ki Gospodu pove resnico: ‘To sem storil, Gospod. Grešil sem zoper tebe.’ Gospod mu zapre usta, kakor oče svojemu izgubljenemu sinu, ne pusti mu govoriti. Njegova ljubezen ga prekrije. Vse odpusti.

    Bog odpušča pod pogojem, da odpustimo
    Naj nas ne bo sram povedati svojih grehov, kajti Gospod nas opravičuje, ne samo enkrat, ampak vselej. A obstaja pogoj. Božje odpuščanje pride v nas z vso močjo pod pogojem, da mi odpustimo drugim. In to ni lahko. Zamera si namreč naredi gnezdo v našem srcu in tako vedno ostaja grenkoba. Velikokrat nosimo s sabo seznam stvari, ki so nam bile storjene: ‘Ta mi je naredil to, storil mi je tisto, storil mi je tole …’

    Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva
    Ne pustimo se vkleniti hudemu duhu sovraštva, kajti sovraštvo zasužnjuje. To sta dve stvari, ki nam bosta pomagali razumeti pot odpuščanja: ‘Ti si velik Gospod, a žal sem grešil’ in ‘Ja, odpuščam ti, sedemdesetkrat sedemkrat, pod pogojem, da ti odpustiš drugim’.

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 6.3.2018)

    Papež Frančišek: Potrpežljivost ni sprijaznjenost, je dialog z lastnimi mejami
    Potrpežljivost ni sprijaznjenost ali poraženost
    »Gospoda prosimo za krepost potrpežljivosti, značilne za tistega, ki je na poti in nosi na lastnih ramenih težave in preizkušnje, kakor številni preganjani bratje kristjani na Bližnjem vzhodu. V odlomku iz Jakobovega pisma smo brali: ‘Saj veste, da preizkušenost vaše vere rojeva stanovitnost’ (Jak 1,3). Toda, kaj pomeni biti potrpežljivi v življenju in med preizkušnjami? Gotovo, to ni lahko razumeti, zato je dobro ločiti med krščansko potrpežljivostjo in sprijaznjenostjo ter držo poraženosti, saj gre za krepost tistega, ki je na poti in ne tistega, ki je pri miru in zaprt. In ko smo na poti, se zgodijo različne stvari, ki niso vedno dobre. To mi spregovori o potrpežljivosti kot kreposti na poti. Takšna je drža staršev, ko se rodi bolan ali prizadet otrok: ‘Bogu hvala, da je živ!’ Ti so potrpežljivi, saj vse življenje z ljubeznijo prenašajo takšnega otroka, vse do konca. Ni lahko leta in leta prenašati prizadetega ali bolnega otroka… Toda veselje, da imajo tega sina, jim da moč, da ga še naprej prenašajo. To je potrpežljivost, to ni sprijaznjenost, saj gre za krepost, ki se porodi med potjo.

    Nepotrpežljiv človek zavrača ali se ne meni za lastne meje
    Kaj se še lahko naučimo iz etimologije besede ‘potrpežljivost’. Pomen vsebuje v sebi tudi smisel za odgovornost, saj potrpežljivi ne zavrača bolečine, ampak jo prenaša in to z radostjo, z veseljem, popolnim veseljem, kot to pravi apostol. Potrpežljivost pomeni prenašati na sebi in ne preložiti, da bi drugi prenašal problem, prenašal težave. Jaz jo prenašam, saj je moja težava, je moj problem. Zaradi tega trpim? Seveda! Toda prenašam. Prenašam. Potrpežljivost pa je tudi modrost, da smo v dialogu s svojimi mejami. Toliko skrajnih meja je v življenju, toda nepotrpežljivež jih noče, se za njih ne meni, saj ni v dialogu s svojimi mejami. Ali gre za vsemogočno domišljavost ali za lenobo, tega ne vemo. Tega ne ve.

    Božja potrpežljivost spremlja in čaka
    Toda potrpežljivost o kateri govori sv. Jakob, ni nasvet za kristjane. Če gledamo zgodovino zveličanja, lahko opazimo potrpežljivost Boga, našega Očeta, ki je vodil ter prenašal svoje trdovratno ljudstvo in sicer vsakič, ko si je naredilo malika in prešlo z ene na drugo stran. Prav tako je potrpežljiv Oče z vsakim od nas, ko nas spremlja in čaka na ‘naš čas’. Bog je tudi poslal svojega Sina, da bi vstopil v potrpežljivost in sprejel svoje poslanstvo ter se z vso odločnostjo daroval v trpljenju. Pri tem mislim na naše preganjane brate na Bližjem vzhodu, ki so jih pregnali zato, ker so kristjani. In oni so ponosni, da so kristjani. Vstopili so v potrpežljivost, kakor je Gospod vstopil v potrpežljivost. S temi mislimi morda lahko danes molimo, molimo za naše ljudstvo: ‘Gospod, daj svojemu ljudstvu potrpežljivost za prenašanje preizkušenj.’ Molimo pa tudi zase. Tolikokrat smo nepotrpežljivi, ko kaj ne gre, že kričimo. Umiri se malo, pomisli na potrpežljivost Boga Očeta, vstopi v potrpežljivost kot Jezus. Lepa krepost je ta potrpežljivost. Prosimo zanjo Gospoda.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 12.2.2018)
     
    Nakloni nam prosim Gospod dobroto, ponižnost in strpnost, da bomo prinašali Božji Mir in Razumevanje med ljudi. Naj nas spremlja Veselje in Upanje, ko bomo prinašali Svetlo Luč in z zgledom Oznanjevali Jezusove Nauke.

    Odgovori
  57. janez says:
    1. februarja, 2023 at 11:00

    Papež Frančišek: Pred tistim, ki išče pohujšanje, tišina in molitev
    »Današnji evangeljski odlomek (Lk 4,16-30) predstavi Jezusa v nazareški shodnici ter nasprotovanje njegovih rojakov. Resnica je krotka in tiha in je edina pot, ki jo je potrebno prehoditi z osebami, ki iščejo le pohujšanje. Pot tišine in molitve.

    Nazarečani so Jezusa sprejeli z veliko sumničavostjo. Gospodova beseda v tej pripovedi nam pomaga premišljevati o načinu reagiranja v vsakdanjem življenju, kadar pride do napačnih razumevanj. Prav tako pa nam pomaga razumeti, kako oče laži, tožnik, hudič deluje, da bi uničil enost v družini, v ljudstvu.

    Jezus s tišino premaga hudiča, ki je v srce zasejal laž
    Ko je Jezus prišel v sinagogo, so ga ljudje sprejeli z veliko radovednostjo: vsi so želeli na lastne oči videti mogočna dela, ki jih je storil v drugih deželah. Vendar pa Sin Očeta uporabi samo Božjo Besedo, tako kot takrat, ko je želel premagati hudiča. Prav ta drža ponižnosti je tista, ki daje prostor besedi, ki zaseje dvom, ki vodi k spremembi ozračja – od miru k vojni, od čudenja k besnenju. S svojo tišino Jezus premaga ‘divje pse’, premaga hudiča, ki je v srce zasejal laž.

    Kadar drugi ne vidi resnice, ostaja tišina
    Niso bile osebe, trop divjih psov je bil tisti, ki ga je vrgel iz mesta. Niso razmišljali, vpili so. Jezus je molčal. Odvedli so ga na previs hriba, da bi ga pahnili v prepad. Ta evangeljski odlomek se konča z naslednjimi besedami: “On pa je šel sredi med njimi in je odhajal.” Tukaj vidimo Jezusovo dostojanstvo: s tišino premaga tisti divji trop in odide. Ker njegova ura še ni prišla. Isto se bo zgodilo na veliki petek: ljudje, ki so na cvetno nedeljo pripravili Jezusu praznovanje in mu vzklikali “Blagoslovljen, Ti, Sin Davidov”, so vpili “križaj ga!”; spremenili so se. Hudič je zasadil laž v srce in Jezus je molčal. To nas uči, da pri takšnem načinu reagiranja, kadar drugi ne vidi resnice, ostaja tišina.

    Tišina zmaga, vendar preko križa
    Tišina, ki zmaga, vendar pa preko križa. Jezusova tišina. Kolikokrat v družinah začnemo razpravljati o politiki, športu, denarju in velikokrat so te družine na koncu uničene; vidi se, da gre za pogovore, v katerih je hudič, ki želi uničiti. … Tišina. Povedati svoje in potem molčati. Resnica je krotka, resnica je tiha, resnica ni glasna. To, kar je storil Jezus, ni lahko; vendar pa obstaja dostojanstvo kristjana, ki je zasidrano v Božji moči. Z osebami, ki iščejo le pohujšanje, razdeljenost ter uničenje, tudi v družinah: tišina. In molitev. Kesanje in spoved ter spreobrnitev, da bomo dali vsem tihi zgled s pravičnim in bogaboječim življenjem. Da bomo Slavili in Častili Boga in se mu za vse Zahvaljevali, ga prosili Usmiljenja in Pomoči.

    Prošnja, da bi mogli razločevati, kdaj moramo govoriti in kdaj molčati
    Naj nam Gospod da milost, da bi mogli razločevati, kdaj moramo govoriti in kdaj moramo molčati. In to povsod: na delu, doma, v družbi … skozi vse življenje. Tako bomo bolj posnemali Jezusa.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.9.2018)

    Je Čas, ko je prav da molčimo in molimo ter prosimo Boga Odpuščanja za grehe; je Čas, ko prisluhnemo Bogu, kaj nam naroča in kaj hoče od nas. Je čas, ko vemo kaj hoče Gospod od nas in to izvršimo: vedno, takoj in z veseljem. Vse v Večjo Božjo Čast in Slavo. Z Božjim Blagoslovom gre vse v klas.

    Odgovori
  58. Miro says:
    1. februarja, 2023 at 10:54

    SVETA MAŠA ZA BOLNIKE Z RAKOM TER ZA NJIHOVE SVOJCE IN PRIJATELJE

    V SOBOTO, 4. FEBRUARJA 2023, BO OB 16. URI V BAZILIKI MARIJE POMAGAJ NA BREZJAH LJUBLJANSKI NADŠKOF METROPOLIT STANISLAV ZORE DAROVAL SVETO MAŠO ZA BOLNIKE Z RAKOM TER ZA NJIHOVE SVOJCE IN PRIJATELJE. PO MAŠI BO ZBRANE BLAGOSLOVIL Z RELIKVIJAMI SV. LEOPOLDA MANDIĆA.

    Sveti pater Leopold Mandić je bil leta 2020, na svetovni dan bolnikov, ki ga obeležujemo na god Lurške Matere Božje 11. februarja, proglašen za zavetnika in priprošnjika bolnikov z rakom.

    Sv. Leopold Mandić je bil znan predvsem kot neutruden in sočuten spovednik. Pred njegovo spovedno celico se je vedno vila dolga vrsta ljudi, ki jih je pritegnila dobrota in ponižna modrost glasnika Božje ljubezni. Za vsakogar je našel pravo besedo, nasvet in tolažbo.

    16. oktobra 1983 ga je papež Janez Pavel II. kot izrednega spovednika in junaškega služabnika sprave grešnikov z Bogom razglasil za svetnika.

    Pater Leopold Mandić je bil vse življenje bolehen. V zadnjih letih življenja se je številnim bremenom bolezni pridružil tudi rak na požiralniku. Kmalu po smrti patra Mandića so se na njegovem grobu začela dogajati čudežna ozdravljenja. Kongregacija za bogoslužje in zakramente ga je v letu 2020 razglasila za zavetnika bolnikov z rakom.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/sveta-masa-za-bolnike-z-rakom-ter-za-njihove-svojce-in-prijatelje

    Jezus, Božji Zdravnik, usmili se nas!
    Marija, zdravje bolnikov, prosi za nas!
    Sv. Leopold Mandić, prosi za nas!

    Odgovori
  59. Miro says:
    31. januarja, 2023 at 18:17

    JEZUS OBUDI MRTVO DEKLICO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,21-43)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+5%2C21-43&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    TALITA KUM – VSTANI

    Današnji evangelij nam predstavlja pripoved o vstajenju dvanajstletne deklice, hčerke enega od predstojnikov shodnice, ki se je vrgel pred Jezusove noge ter ga prosil: »Moja hčerka umira. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!«. V tej prošnji slišimo zaskrbljenost vsakega očeta za življenje in dobro svojih otrok. Slišimo pa tudi veliko vero, ki jo ima ta mož v Jezusa. Ko je prišla novica, da je hčerka umrla, mu je Jezus rekel: »Ne boj se, samó veruj!«. Ta beseda opogumi. Ko je Gospod vstopil v hišo, je odslovil vse tiste, ki so jokali in vpili ter nagovoril mrtvo deklico: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in začela hoditi. Ob tem vidimo Jezusovo popolno oblast nad smrtjo.

    Znotraj te pripovedi pa evangelist opiše še en dogodek in sicer ozdravitev žene, ki je dvanajst let trpela zaradi krvavitve. Zaradi te bolezni, saj je bila v kulturi tistega časa nečista, se je morala izogibati vsakemu človeškemu stiku. Potreba po tem, da bo rešena, jo je silila k dotiku Jezusa, da si je upala in je njena vera, če tako rečemo, iztrgala Gospodu ozdravitev. Kdor veruje, ‘se dotakne’ Jezusa in doseže od Njega milost, ki ga reši. Vera je to, dotakniti se Jezusa in doseči od njega življenje.

    Dotik je nekaj posebnega. Bog lahko sicer ozdravlja samo z besedo, a se želi človeka dotakniti. Telo, ki ga imamo, ki sicer tudi zboli, ki boli in ki umre, je v resnici prvenstveno inštrument ljubezni. Dotik je božji izum. Ko to verujem, dotika več ne zlorabljam, banaliziram, se ga ne sramujem in se ga tudi ne izogibam. Postane orodje ozdravljenja. Rokovanje ob pozdravu, objem prijatelja, roka na glavi otroka, dotik zakoncev, so samo predpodoba božjega dotika.

    Človeški dotik, če je iz prave ljubezni, povzroči boljše počutje in zdravi razbolelo dušo, božji dotik pa ozdravlja celotnega človeka. Zato se Jezus dotakne deklice. Zato se žena dotakne Jezusa. Kjer je zaupanje, ljubezen, vera, tam dotik gradi, zdravi, razveseljuje. Je eden najbolj genialnih božjih izumov. Greh je zavrniti ta veliki božji dar, greh pa je tudi zlorabiti ta veliki božji dar. Uporablja se namreč samo v kompletu z ljubeznijo.

    V središču teh dveh dogodkov ozdravljenja in vstajenja je vera. Sporočilo je jasno in ga lahko povzamemo v vprašanju, namenjenemu nam: ‘Verujemo, da nas Jezus lahko ozdravi in obudi od mrtvih?

    Jezus je Gospod in ima oblast nad zlom in nad smrtjo ter nas hoče pripeljati v Očetovo hišo, kjer kraljuje življenje. Vsakdo, ki je na smrt obupan ali utrujen, bo lahko, če bo zaupal Jezusu in njegovi ljubezni, ponovno zaživel, celo začel z novim življenjem. Vera je ena od moči življenja, ki daje polnost našemu življenju. In vsak, ki veruje v Kristusa, mora biti prepoznaven, da vsaki situaciji spodbuja življenje ter omogoča okušati drugim, še posebej najbolj slabotnim Božjo ljubezen, ki osvobaja in rešuje.

    Prosimo Gospoda za dar močne in pogumne vere, ki nas bo gnala k temu, da bomo širili upanje in življenje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

    Odgovori
  60. Miro says:
    31. januarja, 2023 at 18:17

    JEZUS OBUDI MRTVO DEKLICO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,21-43)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+5%2C21-43&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    TALITA KUM – VSTANI

    Današnji evangelij nam predstavlja pripoved o vstajenju dvanajstletne deklice, hčerke enega od predstojnikov shodnice, ki se je vrgel pred Jezusove noge ter ga prosil: »Moja hčerka umira. Pridi in položi roke nanjo, da bo rešena in bo živela!«. V tej prošnji slišimo zaskrbljenost vsakega očeta za življenje in dobro svojih otrok. Slišimo pa tudi veliko vero, ki jo ima ta mož v Jezusa. Ko je prišla novica, da je hčerka umrla, mu je Jezus rekel: »Ne boj se, samó veruj!«. Ta beseda opogumi. Ko je Gospod vstopil v hišo, je odslovil vse tiste, ki so jokali in vpili ter nagovoril mrtvo deklico: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in začela hoditi. Ob tem vidimo Jezusovo popolno oblast nad smrtjo.

    Znotraj te pripovedi pa evangelist opiše še en dogodek in sicer ozdravitev žene, ki je dvanajst let trpela zaradi krvavitve. Zaradi te bolezni, saj je bila v kulturi tistega časa nečista, se je morala izogibati vsakemu človeškemu stiku. Potreba po tem, da bo rešena, jo je silila k dotiku Jezusa, da si je upala in je njena vera, če tako rečemo, iztrgala Gospodu ozdravitev. Kdor veruje, ‘se dotakne’ Jezusa in doseže od Njega milost, ki ga reši. Vera je to, dotakniti se Jezusa in doseči od njega življenje.

    Dotik je nekaj posebnega. Bog lahko sicer ozdravlja samo z besedo, a se želi človeka dotakniti. Telo, ki ga imamo, ki sicer tudi zboli, ki boli in ki umre, je v resnici prvenstveno inštrument ljubezni. Dotik je božji izum. Ko to verujem, dotika več ne zlorabljam, banaliziram, se ga ne sramujem in se ga tudi ne izogibam. Postane orodje ozdravljenja. Rokovanje ob pozdravu, objem prijatelja, roka na glavi otroka, dotik zakoncev, so samo predpodoba božjega dotika.

    Človeški dotik, če je iz prave ljubezni, povzroči boljše počutje in zdravi razbolelo dušo, božji dotik pa ozdravlja celotnega človeka. Zato se Jezus dotakne deklice. Zato se žena dotakne Jezusa. Kjer je zaupanje, ljubezen, vera, tam dotik gradi, zdravi, razveseljuje. Je eden najbolj genialnih božjih izumov. Greh je zavrniti ta veliki božji dar, greh pa je tudi zlorabiti ta veliki božji dar. Uporablja se namreč samo v kompletu z ljubeznijo.

    V središču teh dveh dogodkov ozdravljenja in vstajenja je vera. Sporočilo je jasno in ga lahko povzamemo v vprašanju, namenjenemu nam: ‘Verujemo, da nas Jezus lahko ozdravi in obudi od mrtvih?

    Jezus je Gospod in ima oblast nad zlom in nad smrtjo ter nas hoče pripeljati v Očetovo hišo, kjer kraljuje življenje. Vsakdo, ki je na smrt obupan ali utrujen, bo lahko, če bo zaupal Jezusu in njegovi ljubezni, ponovno zaživel, celo začel z novim življenjem. Vera je ena od moči življenja, ki daje polnost našemu življenju. In vsak, ki veruje v Kristusa, mora biti prepoznaven, da vsaki situaciji spodbuja življenje ter omogoča okušati drugim, še posebej najbolj slabotnim Božjo ljubezen, ki osvobaja in rešuje.

    Prosimo Gospoda za dar močne in pogumne vere, ki nas bo gnala k temu, da bomo širili upanje in življenje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/01/25/31-januar-talita-kum-vstani/

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

    Odgovori
  61. Miro says:
    31. januarja, 2023 at 18:09

    In ti si Sveti,
    prestoluješ nad hvalnicami Izraela.
    Vate so zaupali naši očetje,
    zaupali so, in si jih osvobodil.
    K tebi so klicali, in so bili rešeni,
    vate so zaupali, in niso bili osramočeni.
    (iz psalma 22)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  62. Miro says:
    31. januarja, 2023 at 9:09

    SVETI JANEZ BOSKO: USTANOVITELJ SALEZIJANCEV (31. januar)

    SV. JANEZ BOSKO, USTANOVITELJ SALEZIJANCEV, SE JE V ZGODOVINO CERKVE NEIZBRISNO ZAPISAL KOT APOSTOL MLADINE IN VELIKI ČASTILEC MARIJE POMOČNICE.

    Njegovo celotno življenje je bilo posvečeno Bogu in mladini. Sad njegove vzgoje je več vzornih fantov. Med njimi je najbolj znan sv. Dominik Savio.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Janez Bosko se je rodil 16. avgusta leta 1815 v vasici Becchi pri Turinu v Italiji v revni kmečki družini. Pri komaj dveh letih mu je umrl oče, in vse breme vzgoje sinov je padlo na mater. Janez je šele pri devetih letih začel hoditi v sosednjo župnijsko šolo, kjer se je učil brati in pisati. V tem času je imel neke noči »preroške« sanje. Videl je teči in preklinjati fante in želel posredovati s pestmi. Neki glas mu je rekel: »Ne s pretepanjem, ampak s krotkostjo in ljubeznivostjo boš iz teh svojih vrstnikov naredil prijatelje«. Janez ni povsem razumel, kaj pomenijo sanje. Glas mu je še obljubil: »Dal ti bom učiteljico« – mišljena je bila Božja mati Marija.

    Pri petnajstih letih je končno lahko obiskoval gimnazijo, a kruh si je moral služiti sam. Pri dvajsetih letih je stopil v semenišče in po šestih letih postal duhovnik. Za geslo si je izbral: »Daj mi duše, drugo vzemi«.

    Svojo prvo službo je začel v Torinu. V tem mestu, ki ga je uničila industrializacija, ga je vznemirjalo predvsem slabo stanje mladih, ki so sem prišli s trebuhom za kruhom, pogosto pa postali prestopniki. Don Bosko jih je začel zbirati okrog sebe; jih učil branja, pisanja in katekizma. Ko so mu dali na razpolago prostore, je ustanovil t. i. »oratorije«, v katerih so se mladi lahko zadrževali in se izučili kakšnega poklica, obenem pa jih je tudi versko vzgajal; mnogi so ga podpirali pri njegovem delu. Njegova mati je vodila gospodinjstvo majhne skupnosti.

    Don Bosko je bil tudi nadarjen pisatelj: osnoval mesečnik Salezijanski vestnik, napisal je okoli sto knjig in knjižic. Veliko je potoval, pridigal, spovedoval, vse v nekem zanesenem optimizmu in radosti. Za službo revni mladini, predvsem fantom, je leta 1859 ustanovil redovno družbo sv. Frančiška Saleškega, salezijance Don Boska. Malo kasneje je s sodelovanjem sv. Marije Mazzarello (1872) osnoval še žensko vejo salezijanske družbe Hčere Marije Pomočnice. Sestre so skrbele in to delajo še danes, predvsem za vzgojo revne in zapuščene ženske mladine. »Nebesa niso ustvarjena za ljudi v naslanjaču,« je govoril neumorni don Bosko. Umrl je 31. januarja 1888 v Torinu v Italiji, v 73. letu življenja.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-janez-bosko-oce-mladih/

    Marija, Pomočnica kristjanov, prosi za nas!
    Sv. Janez Bosko, prosi za nas!

    Odgovori
  63. Miro says:
    30. januarja, 2023 at 18:57

    JEZUS OZDRAVI OBSEDENCA V GÉRAŠKI DEŽELI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,1-20)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+5%2C1-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    GERAŠKI OBSEDENEC

    Marko nam opisuje grozno odtujitev z demonom obsedenega od sebe, bližnjih in ljudi ter pokaže na osvobajajočo ozdravitev s strani Kristusa.

    Se lahko poistovetim z obsedencem? Živim včasih v grobnicah samouničenja, negativnosti in samokriticizma? Katere verige zasvojenosti me oklepajo? Stečem k Jezusu. Prosim ga, naj me osvobodi, tako da bo lahko zasijal moj pravi jaz. Jaz sem namreč ljubljenec Boga! Naj tega nikoli ne pozabim.

    Ta eksorcizem je dramatičen. Demona izžene Jezusov mir. Demon prepozna Jezusovo moč in avtoriteto in uboga njegov ukaz, naj odide iz moža.

    Ozdravljeni mož je prosil Jezusa, če bi lahko hodil za njim, a je na Jezusovo željo ostal v domačem kraju in tam oznanjal evangelij. V življenju smo poklicani oznanjat evangelij med ljudmi, ki so del našega vsakdanjega življenja. Med soljudmi naj bi oznanjali, kako je Jezusov nauk aktiven v nas.

    Ali se kdaj čutite mučene od krivde iz preteklosti ali od občutka nemoči da bi storili kar si želite ali od strahu pred prihodnostjo? Ali se kdaj počutite kakor da živite v grobu, v razmerah brez življenja? Če je tako, se lahko poistovetite z nesrečnim obsedencem. Lahko čutite kakor da je Jezus daleč, vendar stecite k njemu in ga prosite, da vas osvobodi. On hoče, da ste svobodni in vas bo ozdravil. Potem boste tudi vi lahko šli na svoj dom in prijateljem povedali kako velike stvari je naredil Gospod za vas.

    Imeti sočutje, biti usmiljen pomeni eno in isto. Pomeni: nežno ljubiti, imeti usmiljenje, pokazati sočutje, biti prepoln željnega hrepenenja.

    Gospod je veliko vsega, predvsem pa je ljubezen. Ne gre za to, kaj On lahko stori (saj je vsega mogočen), temveč po čem On hrepeni, da bi storil.

    KO SPOZNAMO NJEGOVO HREPENENJE PO TEM, DA POKAŽE DO NAS SVOJE SOČUTJE, USMILJENJE, se naša vera okrepi. Jezus je vselej pokazal Svoje hrepenenje za ozdravljenje ljudi. Množice so hodile k Njemu po pomoč.

    Satan se seveda na vse pretege še vedno trudi z zastarelimi trditvami, da je Božje ozdravljenje stvar preteklosti. Marsikje je skoraj uspel zabrisati Božje usmiljenje iz človeškega dojemanja Gospoda. V Svetem Pismu najdemo, da je Bog ljubezen! »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.«

    Satan ve, da je Gospod zmožen, močan. Vendar nam želi zamegliti prav to zadnje dejstvo. Zakaj? Ker sama vera v Božjo moč NI zadostna osnova za vero, ki prejme ozdravljenje. Verjeti moramo, da Gospod ŽELI izkazati usmiljenjem prav nam!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

    Odgovori
  64. Miro says:
    30. januarja, 2023 at 18:55

    JEZUS OZDRAVI OBSEDENCA V GÉRAŠKI DEŽELI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 5,1-20)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+5%2C1-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    GERAŠKI OBSEDENEC

    Marko nam opisuje grozno odtujitev z demonom obsedenega od sebe, bližnjih in ljudi ter pokaže na osvobajajočo ozdravitev s strani Kristusa.

    Se lahko poistovetim z obsedencem? Živim včasih v grobnicah samouničenja, negativnosti in samokriticizma? Katere verige zasvojenosti me oklepajo? Stečem k Jezusu. Prosim ga, naj me osvobodi, tako da bo lahko zasijal moj pravi jaz. Jaz sem namreč ljubljenec Boga! Naj tega nikoli ne pozabim.

    Ta eksorcizem je dramatičen. Demona izžene Jezusov mir. Demon prepozna Jezusovo moč in avtoriteto in uboga njegov ukaz, naj odide iz moža.

    Ozdravljeni mož je prosil Jezusa, če bi lahko hodil za njim, a je na Jezusovo željo ostal v domačem kraju in tam oznanjal evangelij. V življenju smo poklicani oznanjat evangelij med ljudmi, ki so del našega vsakdanjega življenja. Med soljudmi naj bi oznanjali, kako je Jezusov nauk aktiven v nas.

    Ali se kdaj čutite mučene od krivde iz preteklosti ali od občutka nemoči da bi storili kar si želite ali od strahu pred prihodnostjo? Ali se kdaj počutite kakor da živite v grobu, v razmerah brez življenja? Če je tako, se lahko poistovetite z nesrečnim obsedencem. Lahko čutite kakor da je Jezus daleč, vendar stecite k njemu in ga prosite, da vas osvobodi. On hoče, da ste svobodni in vas bo ozdravil. Potem boste tudi vi lahko šli na svoj dom in prijateljem povedali kako velike stvari je naredil Gospod za vas.

    Imeti sočutje, biti usmiljen pomeni eno in isto. Pomeni: nežno ljubiti, imeti usmiljenje, pokazati sočutje, biti prepoln željnega hrepenenja.

    Gospod je veliko vsega, predvsem pa je ljubezen. Ne gre za to, kaj On lahko stori (saj je vsega mogočen), temveč po čem On hrepeni, da bi storil.

    KO SPOZNAMO NJEGOVO HREPENENJE PO TEM, DA POKAŽE DO NAS SVOJE SOČUTJE, USMILJENJE, se naša vera okrepi. Jezus je vselej pokazal Svoje hrepenenje za ozdravljenje ljudi. Množice so hodile k Njemu po pomoč.

    Satan se seveda na vse pretege še vedno trudi z zastarelimi trditvami, da je Božje ozdravljenje stvar preteklosti. Marsikje je skoraj uspel zabrisati Božje usmiljenje iz človeškega dojemanja Gospoda. V Svetem Pismu najdemo, da je Bog ljubezen! »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo.«

    Satan ve, da je Gospod zmožen, močan. Vendar nam želi zamegliti prav to zadnje dejstvo. Zakaj? Ker sama vera v Božjo moč NI zadostna osnova za vero, ki prejme ozdravljenje. Verjeti moramo, da Gospod ŽELI izkazati usmiljenjem prav nam!

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/01/24/30-januar-geraski-obsedenec/

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

    Odgovori
  65. Miro says:
    30. januarja, 2023 at 15:35

    SVETA MARTINA: DIAKONISA, ZAVETNICA MESTA RIMA (30. januar 2023)

    Legenda pravi, da je bila Martina hči uglednega Rimljana, a je že v mladih letih izgubila starše.
    Iz ljubezni do Kristusa je svojo dediščino razdelila revnim in postala diakonisa, to pomeni, da je
    skrbela za bolne in pomoči potrebne.

    O njenem življenju več na:
    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-martina-diakonisa/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Martina, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      30. januarja, 2023 at 15:47

      V MOLITVI PROSIMO ZA BOŽJO POMOČ, DA BOMO
      TUDI MI SKRBELI ZA BOLNE IN POMOČI POTREBNE,
      VSAK PO SVOJIH ZMOŽNOSTIH:

      OČE NAŠ, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime,
      pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja
      kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš
      vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor
      tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji
      nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
      Amen.

      ZDRAVA, MARIJA, milosti polna, Gospod je s teboj,
      blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je
      sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja,
      prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.
      Amen.

      Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo
      v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
  66. Miro says:
    30. januarja, 2023 at 15:30

    Kako velika je tvoja dobrota, Gospod,
    ki si jo prihranil njim, ki se te boje,
    ki jo skazuješ njim, ki se k tebi zatekajo,
    vpričo vsega ljudstva!
    (iz psalma 31)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  67. Miro says:
    30. januarja, 2023 at 9:23

    PAPEŽ MED OPOLDANSKO MOLITVIJO: NE ZAPRAVLJATI SI ŽIVLJENJA, NE ODMETAVATI DOBRIN IN LJUDI (nedelja, 29. januar 2023)

    »Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem bogoslužju so oznanjeni Blagri, kot so v Matejevem evangeliju (prim. Mt 5,1-12).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na 4. nedeljo med letom. (po zapisu p. Ivana Hercega)

    Prvi in temeljni takole pravi: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (v. 3). Kdo so ubogi v duhu? To so tisti, ki vedo, da niso sami sebi dovolj, da niso samozadostni in živijo kot »Božji berači«. Potrebujejo Boga in priznavajo, da vse dobro prihaja od Njega kot dar, kot milost. Kdor je ubog v duhu, zbira v zaklad tisto, kar prejme. Zaradi tega si želi, da noben dar ne bi bil zapravljen. Danes bi se rad zaustavil pri tem značilnem vidiku ubogih v duhu, ki je »ne zapravljati«. Ubogi v duhu skušajo ne zapraviti nič. Jezus nam pokaže pomembnost »ne zapravljanja« na primer pri pomnožitvi kruha in rib, ko prosi naj poberejo ostalo hrano, da se ne bi nič izgubilo (prim. Jn 6,12). Ne zapravljanje nam omogoča, da cenimo vrednost nas samih, drugih ljudi in stvari. Žal pa je to načelo pogosto napačno razumljeno še zlasti v družbah z večjo blaginjo, v katerih prevladuje kultura zapravljanja in odmetavanja. Obe sta kuga. Hotel bi vam torej predlagati tri izzive proti miselnosti zapravljanja in odmetavanja.

    Prvi izziv je, da ne zapravljamo daru nas samih. Vsak od nas je dobrina neglede na darove, ki jih ima. Vsaka ženska, vsak moški je bogat ne samo s talenti, ampak z dostojanstvom, saj ga Bog ljubi, je zanj zelo vreden in dragocen. Jezus nas spominja, da smo blaženi, ne zaradi tega kar imamo, ampak zaradi tega kar smo. Ko se neka oseba začne zanemarjati in se zavrže, tako zapravlja samo sebe. Z Božjo pomočjo se bojujmo proti skušnjavi, da se bomo imeli za neprimerne, zgrešene in bi se jokali zaradi tega.

    Zatem je drugi izziv: ne zapravljati darov, ki jih imamo. Prvi je bil, da ne zapravljamo nas samih, sedaj je, da ne zapravljamo darov, ki jih imamo. Znano je, da se vsako leto na svetu zavrže okoli tretjino celotne proizvodnje hrane. In to medtem, ko mnogi umirajo zaradi lakote. Ne smemo tako uporabljati vire stvarstva, temveč jih moramo varovati in podeljevati na način, da nikomur ne bo primanjkovalo potrebno. Ne zapravljajmo tega, kar imamo, temveč širimo ekologijo pravičnosti, dejavne ljubezni in podeljevanja.

    In nenazadnje še tretji izziv, ne odmetavati oseb. Ne odmetavati nas samih, ne odmetavati dobrin, ki jih imamo, ne odmetavati oseb. Kultura odmetavanja pravi: uporabljal te bom, dokler mi prideš prav; ko zame nisi več zanimiv ali pa me oviraš, te vržem vstran. Tako ravnajo še zlasti z najbolj ranljivimi, kot so še nerojeni otroci, ostareli, pomoči potrebni in handikapirani. Toda oseb ni moč odvreči, handikapiranih se ne sme vreči stran! Vsakdo je svet in edinstven dar, ne glede na starost in na stanje. Vedno spoštujmo in pospešujmo življenje in ga nikoli ne odvrzimo. Nikoli ga ne zavrzimo.

    Dragi bratje in sestre, zastavimo si kakšno vprašanje. Najprej, vsak od nas, kako živim uboštvo v duhu? Znam napraviti prostor Bogu, verujem, da je on moja dobrina, moje resnično in veliko bogastvo? Verujem, da me ljubi, ali pa se z žalostjo zavržem, pozabljajoč pri tem, da sem dar? In še, pazim na to, da ne zapravljam, odgovorno uporabljam stvari, dobrine? Sem pripravljen jih podeliti z drugimi ali pa sem sebičnež? In končno, imam najbolj krhke za dragocen dar, za katerega me Bog prosi, da ga varujem? Se spomnim revežev, torej tistih, ki nimajo nujno potrebnih stvari?

    Naj nam pomaga Marija, žena blagrov, pričevati za veselje, da je življenje dar in da je lepo postajati dar.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/papez-med-opoldansko-molitvijo-ne-zapravljati-si-zivljenja.html

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  68. janez says:
    29. januarja, 2023 at 18:32

    4. navadna nedelja: Sof 2,3; 3,12−13; 1 Kor 1,26−31; Mt 5,1−12a
    GOVOR NA GORI: 5,1 Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. 2
    Odprl je usta in jih učil:

    Blagri
    3 »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
    4 Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.
    5 Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali.
    6 Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.
    7 Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.
    8 Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.
    9 Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi.
    10 Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
    11 Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.
    12 Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

    Ubogi v duhu so v prednosti
    Jezus nas danes uči prav tistega, čemur bi se mi radi po svoji naravi izognili. Uči nas skromnosti, ponižnosti, zmernosti, obvladovanja svojih nagonov, zadovoljnosti v majhnih materialnih stvareh … Hkrati pa nas bodri, če smo žalostni, če doživljamo neuspehe, ko si prizadevamo za boljši svet, za mir, pravico in Resnico. Malo se ustavimo kar pri prvem blagru, ki je tudi tematika prvega in drugega berila. »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.«

    Poznamo veliko pregovorov o napuhu: Prazen sod bolj bobni in poskakuje kot poln. Poln žitni klas bolj sklanja glavo kot prazna slamnata bilka. Prazna glava se nosi višje … Novo imenovani škof se je potožil papežu Janezu 23., da zaradi novih odgovornosti sploh ne more spati. Papež mu je odgovoril: »V prvih dneh papeževanja sem se počutil prav tako kot vi. Nekega dne sem pa z odprtimi očmi sanjal, da se je moj angel varuh sklonil k meni in mi rekel: »Janez ne imej se za tako pomembnega.« »Od takrat spet dobro spim.«

    Lahko se smejemo tistim, ki se na vse pretege trudijo, da bi nekaj veljali ali imeli nekaj več kot drugi, s čimer bi se lahko postavljali. Ali pa mogoče samemu sebi, ko kasneje premišljujemo zakaj smo potrošili večino svojega življenja. Zato je potrebno hoditi na pogrebe in se učiti misliti na minljivost našega življenja. Opazovati naravo, ptice in svoje življenje kot nam tudi svetuje Jezus. Učiti se moramo, da nimamo nič od tega, kar smo zbrali. Vse to ni naše, saj bomo kmalu zapustili drugim. Kdor postavlja svoje zaupanje sam vase ali v svoje bogastvo, bo vedno v strahu in nemiru, saj dobro ve, da lahko tudi odpove, da se lahko vedno kaj zalomi in vse izgubi. Nasprotno pa bo tisti, ki zaupa v Boga, lahko upal celo proti upanju. Bog namreč lahko vse obrne na dobro.

    Današnja božja beseda govori o naših zadržanjih in navadah v našem življenju. Za ponižne in majhne je to beseda upanja in veselja, za samozadostne in uspešne pa je čudna in težka. Če imamo velike težave pri sprejemanju blagrov verjetno spadamo v to drugo skupino. Nasproti Bogu je na mestu samo ponižnost. Napuh je ovira tudi za naše med-osebne odnose. Napuhnjeni presojajo druge s svojo lažno mero, ki jo imajo o sebi, zato si niso sposobni ustvariti prave podobe tudi ne o svojih bližnjih. Še manj pa se znajo bližnjemu prilagajati, potrpeti z njim in mu odpuščati, zato niso sposobni ne pravega prijateljstva ne prave ljubezni. K temu jih ne morejo prisiliti niti zapovedi.
    Zapovedi in predpisov se naučimo. Starši zahtevajo, da jih otroci izpolnjujejo. Država zahteva, da se spolnjujejo državni predpisi. Človek jih največkrat izpolnjuje iz zahteve, dolžnosti, ne pa iz ljubezni. Zanima ga samo kako malo lahko naredi, da bo še zadostil predpisom in da ne bo kaznovan, ali do kje lahko še naredim kaj narobe, da ne bom grešil. Blagre pa izpolnjujemo iz ljubezni. Blagri ne zahtevajo, ampak priporočajo. Kdor ima ljubezen jih bo izpolnjeval brez ukaza. Celo tudi, če jih ne bi poznal, saj ga ljubezen sama pripelje na njihovo pot.

    Bogati mladenič se je naučil deset božjih zapovedi in jih je tudi izpolnjeval. Spolnjeval pa jih je le po črki. Vseeno so mu pomagale, da se je lahko srečal z Jezusom. Jezus mu je pokazal pravi pomen zapovedi – ljubiti Boga nad vse. Poklical ga je na pot blagrov, kot kliče ženin svojo nevesto, da pusti vse in gre za Njim. Bogati mladenič pa tega ni sprejel, ker je bolj ljubil bogastvo. Dokler bolj ljubimo ta svet kot Boga, nas bo Bog samo oviral na naši poti in v naši svobodi. Skupaj s Sartom bomo vzklikali: »Boga ne sme biti, umorimo ga, da bomo lahko svobodni, da nam ne bo potrebno nikomur služiti.« Če ljubimo ta svet bolj, kot Boga, nas bodo zapovedi vedno samo mučile, mi pa se bomo imeli za zaslužne mučenike. Taki so bili farizeji.
    Zapovedi lahko spolnjujemo tudi samo zaradi plačila, blagre pa le lahko zaradi ljubezni. Ko gre za plačilo so naši odnosi hladni preračunljivi, tekmovalni ali partnerski, samo za ljubezen ni prostora v ekonomiji. Ljubezni se ne da kupiti, ampak nam je podarjena. Razumevanje blagrov in življenje po njih nam je tudi podarjeno. To je dar Svetega Duha. Komur je dano razumeti bo razumel. Za ta dar je potrebno pozabiti na svojo računsko knjigo in dati svoje srce.
    Zapovedi spadajo v staro zavezo, blagri pa v novo. Z blagri je Jezus pokazal novo pravičnost, novo mnogo odličnejšo pot. Obenem pa je to preprostejša pot, ki poenostavi naše življenje. V svet, ki je zahteven, v svet, kjer divja neizprosna konkurenca, kdo bo koga, katero podjetje bo preživelo, v svet, kjer so ljudje živčni in razdražljivi, v ta svet, ki je še bolj zahteven in zapleten, kot je bil v Jezusovem času, v ta svet prihajajo blagri kot pomirjevalno zdravilo na razbolelo rano. Ne skrbite za ta svet, ker ni tako pomemben. Boljše je, da te ta svet zavrže in da te lahko sprejme Jezus. Boljše je, da izgubiš ta svet in najdeš srečo in blagor v Bogu. Vsak izmed nas vsaj kdaj živi blagre. Ne ustrašimo se, če smo taki: ubogi v duhu, žalostni, krotki, lačni in žejni pravice, usmiljeni, čisti, miroljubni, preganjani, ampak se razveselimo, saj nas Jezus blagoslavlja in osrečuje. Amen.

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

    Odgovori
  69. janez says:
    29. januarja, 2023 at 18:20

    Papež Frančišek: Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine

    Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine
    »Kaj je človek, da se ga spominjaš?«
    »’Kaj je človek, da se ga spominjaš?’, smo molili v Psalmu (8,5). Ko sem mislil na vas, so mi prišle na misel te besede. Ob tem, kar ste videli in trpeli, ob podrtih hišah in zgradbah, ki so se spremenile v ruševine, pride to vprašanje: kaj je človek? Kaj je, če se lahko to, kar postavi, v trenutku zruši? Kaj je, če lahko njegovo upanje konča v prahu? Kaj je človek? Zdi se, da je odgovor v nadaljevanju stavka: kaj je človek, da se ga spominjaš? Nas, takšnih, kot smo, s svojimi šibkostmi, se Bog spominja. V negotovosti, ki jo zaznamo zunaj in znotraj, nam Gospod daje gotovost: On se nas spominja. Spominja se, to je, ponovno se s srcem vrača k nam, saj smo mu pri srcu. In medtem ko se na zemlji mnoge stvari hitro pozabijo, nas Bog ne pusti v pozabi. Nihče ni nepomemben v njegovih očeh, vsakdo ima Zanj neizmerno vrednost: majhni smo pod nebom in nemočni, ko se trese zemlja, vendar pa smo za Boga dragoceni bolj kot katerakoli stvar.

    Da ne bi pozabili, da se nas Bog spominja
    Spomin je ključna beseda za življenje. Prosimo za milost, da bi se vsak dan spominjali, da nas Bog ne pozabi; da smo njegovi ljubljeni otroci, enkratni in nenadomestljivi: če se tega spominjamo, dobimo moč za to, da se ne vdamo pred nasprotji življenja. Spomnimo se, koliko smo vredni, pred skušnjavo, da bi bili žalostni in še naprej pogrevali tisto najslabše, za katero se zdi, da se ne bo nikoli končalo. Slabi spomini pridejo, tudi kadar ne mislimo nanje; vendar pa se ne izplačajo: pustijo le malodušnost in nostalgijo. Kako težko se je osvoboditi slabih spominov! Drži pregovor, ki pravi, da Bog lažje izpelje Izraelce iz Egipta kot Egipt iz srca Izraelcev.

    Gospod ne odvzame bremen, ampak da Svetega Duha
    Da bi osvobodili srce preteklosti, ki se vrača, negativnih spominov, ki zasužnjujejo, objokovanj, ki hromijo, potrebujemo nekoga, ki bi nam pomagal nositi bremena, ki jih imamo v notranjosti. Danes Jezus prav reče, da veliko stvari ‘ne moremo nositi’ (prim. Jn 16,12). In kaj stori pred našo šibkostjo? Ne odvzame nam bremen, kakor bi si želeli mi, ki vedno iščemo hitre in površinske rešitve; ne, Gospod nam da Svetega Duha. Njega potrebujemo, saj je Tolažnik, to je Tisti, ki nas ne pusti samih pod težo življenja. Je Tisti, ki preoblikuje naš suženjski spomin v svoboden spomin, rane preteklosti v spomine rešenja. V nas dopolnjuje to, kar je storil za Jezusa: njegove rane, tiste grde rane, ki jih je izdolblo zlo, so po moči Svetega Duha postale kanali usmiljenja, svetle rane, v katerih se blesti Božja ljubezen, ljubezen, ki ponovno dviguje, ki oživlja. To stori Sveti Duh, kadar Ga povabimo v svoje rane. Slabe spomine mazili z balzamom upanja, saj je Sveti Duh obnovitelj upanja.

    Upanju Svetega Duha ne poteče rok trajanja
    Upanje. Za kakšno upanje gre? Ne gre za prehodno upanje. Zemeljska upanja so kratkotrajna, vedno imajo rok trajanja: narejena so iz zemeljskih sestavin, ki se prej ali slej pokvarijo. Upanje Svetega Duha pa je dolgotrajno. Ne poteče, saj je utemeljeno na Božji zvestobi. Upanje Svetega Duha prav tako ni optimizem. Rodi se bolj v notranjosti, na dnu srca ponovno prižge gotovost, da smo dragoceni, ker smo ljubljeni. Vlije zaupanje, da nismo sami. Gre za upanje, ki v notranjosti pušča mir in veselje, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj. Gre za upanje, ki ima močne korenine, ki ga ne more izruvati noben vihar življenja. Gre za upanje, pravi danes sv. Pavel, ki ‘ne osramoti’ (Rim 5,5) – upanje ne osramoti! –, ki daje moč za premagovanje vseh stisk (prim. v. 2-3). Ko smo v stiski ali ranjeni – in vi dobro veste, kaj pomeni biti v stiski ali ranjeni –, smo nagnjeni k temu, da bi okoli svojih žalosti in strahov ‘naredili gnezdo’. Sveti Duh pa nas osvobaja naših gnezd, nam pomaga vzleteti, razkriva nam čudovito usodo, za katero smo rojeni. Duh v nas goji živo upanje. Povabimo ga. Prosimo ga, naj pride v nas in nam bo blizu. Pridi, Duh Tolažnik! Pridi in nam podari malo luči, osmisli to tragedijo, daj nam upanje, ki ne osramoti. Pridi, Sveti Duh!

    Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine
    Bližina je tretja in zadnja beseda, ki bi jo želel podeliti z vami. Danes obhajamo Sveto Trojico. Trojica ni teološka uganka, ampak čudovita skrivnost Božje bližine. Trojica nam pravi, da tam gori v nebesih nimamo samotarskega Boga, ki bi bil oddaljen in ravnodušen; ne, On je Oče, ki nam je dal svojega Sina, ki je postal človek kot mi, in ki nam zato, da bi nam bil še bližje, da bi nam pomagal nositi bremena življenja, pošilja svojega Duha. On, ki je Duh, prihaja v našega duha in nas tako tolaži od znotraj, v notranjost nam prinaša nežnost Boga. Z Bogom bremena življenja ne ostajajo na naših ramenih: Duh, ki ga imenujemo vsakokrat, ko naredimo znamenje križa, prav medtem, ko se dotaknemo ramen, pride, da bi nam dal moč, da bi nas spodbudil, da bi pomagal nositi bremena. On je namreč strokovnjak pri oživljanju, pri opogumljanju, pri obnavljanju. Potrebno je več moči za popravljanje kot za gradnjo, za ponovni začetek kot za začetek, za to, da bi se spravili, kot pa da bi se strinjali. To je moč, ki nam jo da Bog. Zato tisti, ki se približa Bogu, ne izgubi poguma, gre naprej: ponovno začne, ponovno poskusi, ponovno gradi. Tudi trpi, vendar pa uspe ponovno začeti, ponovno poskusiti, ponovno zgraditi.

    Prišel sem, da bi vam bil blizu
    Dragi bratje in sestre, danes sem prišel preprosto zato, da bi vam bil blizu; tukaj sem, da bi z vami prosil Boga, naj se nas spomni, da nihče ne bi pozabil na tiste, ki so v težavah. Prosim Boga upanja, da to, kar je nestalno na zemlji, ne bi zamajalo gotovosti, ki jo imamo znotraj. Prosim Boga, ki je blizu, da bi spodbudil konkretna dejanja bližine. Minila so skoraj tri leta in tveganje je, da bi po prvem čustvenem in medijskem odzivu, pozornost upadla in bi obljube končale v pozabi; da bi povečale razočaranje tistih, ki vidijo, da se vedno več ljudi odseljuje s tega področja. Gospod pa spodbuja, da bi se spominjali, popravljali, ponovno gradili, ter da bi to storili skupaj, ne da bi kadarkoli pozabili na tistega, ki trpi.

    Da bi se spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje
    Kaj je človek, da se ga spominjaš? Bog, ki se nas spominja, Bog, ki ozdravlja naše ranjene spomine tako, da jih mazili z upanjem, Bog, ki nam je blizu, da bi nas ponovno dvignil od znotraj, ta Bog naj nam pomaga biti graditelji dobrega, tolažniki src. Vsakdo lahko stori nekaj dobrega, ne da bi pričakoval, da bi drugi začeli. ‘Jaz bom začel, jaz bom začel, jaz bom začel’: vsakdo mora to reči. Vsakdo lahko koga potolaži, ne da bi pričakoval, da bodo razrešeni njegovi problemi. Tudi ko nosim svoj križ, se skušam približati, da bi tolažil druge. Kaj je človek? Je tvoj veliki sen, Gospod, katerega se vedno spominjaš. Daj, da bi se tudi mi spominjali, da smo na svetu zato, da bi dali upanje in bližino.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo na Trgu Cavour v Camerinu, 16.6.2019)

    Odgovori
  70. Miro says:
    29. januarja, 2023 at 16:58

    KO JE ZAGLEDAL MNOŽICE, SE JE POVZPEL NA GORO. SÉDEL JE IN NJEGOVI UČENCI SO PRIŠLI K NJEMU. ODPRL JE USTA IN JIH UČIL …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,1-12)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    BLAGOR UBOGIM V DUHU, KAJTI NJIHOVO JE NEBEŠKO KRALJESTVO

    Jezus začne oznanjati svojo pot do sreče s skorajda nesmiselnim naznanilom: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo«. Gre za presenetljivo pot. Vprašati se moramo, kaj je tukaj mišljeno z »ubogi«? Če bi Matej uporabil samo to besedo, bi pomen bil predvsem ekonomski, pokazal bi na ljudi, ki imajo malo sredstev za preživljanje ali pa jih nimajo ter potrebujejo pomoč drugih.

    A evangelij govori o »ubogih v duhu«. Kaj to pomeni? »Ubogi v duhu« so »tisti, ki so in se v globini svoje biti čutijo ubogi, berači«. Jezus jih razglasi za blagrovane [blažene], kajti njim pripada nebeško kraljestvo

    Kolikokrat nam je bilo povedano ravno nasprotno? V življenju je treba biti nekaj, biti nekdo … Treba si je ustvariti ime … Iz tega nastaneta osamljenost in nesreča: če moram biti »nekdo«, potem tekmujem z drugimi in živim v zaskrbljenosti za svoj ego. Če ne sprejmem, da sem ubog, s sovraštvom sprejmem vse, kar me spominja na mojo krhkost. Ta krhkost mi namreč preprečuje, da bi postal pomembnež, bogat z denarjem in častjo.

    Vsak pred sabo dobro ve, da ne glede na to, koliko se trudi, ostaja korenito nepopoln in ranljiv. Ni maske, ki bi lahko prekrila to ranljivost. Vsak med nami je v sebi ranljiv in mora sam videti, kje. A kako slabo se živi, če se zavračajo lastne omejenosti!

    Skrivanje svojih pomanjkljivosti je naporno in mučno. Jezus nam pravi, da je biti ubogi priložnost za milost; in nam pokaže pot izhoda in tega napora. Dal nam je pravico, da smo ubogi v duhu, kajti to je pot Božjega kraljestva. Ni se nam treba spremeniti, da bi postali ubogi v duhu, kajti to že smo! Potrebujemo vse. Vsi smo ubogi v duhu, berači smo. To je človeško stanje.

    Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. Obstajajo tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti.

    A to so kraljestva, ki se končajo. Moč ljudi, tudi največji imperiji, minejo in izginejo. V dnevnikih ali v časopisih velikokrat vidimo, da neka močna vlada, ki je včeraj bila, je danes več ni, padla je. Bogastva tega sveta minejo, tudi denar. Nikoli nisem videl, da bi se za pogrebnim sprevodom peljal selitveni kamion. Nihče ničesar ne nese s sabo. Ta bogastva ostanejo tu. Božje kraljestvo pripada ubogim v duhu. So tisti, ki imajo kraljestva tega sveta, imajo dobrine in imajo udobnosti. A vemo, kako končajo. Zares kraljuje, kdor zna bolj od sebe ljubiti resnično dobrino. In to je Božja moč.

    V čem se je Kristus pokazal močan? Ker je znal storiti tisto, kar kralji zemlje ne počnejo: dati življenje za ljudi. In to je resnična moč. Moč bratstva, moč ljubezni, moč ponižnosti. V tem je prava svoboda. Kdor ima to moč ponižnosti, služenja, bratstva, ta je svoboden. V službi te svobode pa je uboštvo, ki ga hvalijo blagri. Obstaja namreč uboštvo, ki ga moramo sprejeti, to je uboštvo naše biti, in uboštvo, ki pa ga moramo iskati, to je konkretno uboštvo od stvari tega sveta, da bi tako bili svobodni in bi lahko ljubili. Vedno moramo iskati svobodo srca, ki ima svoje korenine v našem uboštvu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    Odgovori
  71. Miro says:
    29. januarja, 2023 at 9:23

    PAPEŽ MED VEČERNICAMI V BAZILIKI SV. PAVLA O SVARILU IN SPREMEMBI

    V SREDO, 25. JANUARJA 2023, NA PRAZNIK SPREOBRNITVE SV. PAVLA IN OB ZAKLJUČKU TEDNA MOLITVE ZA EDINOST KRISTJANOV, JE PAPEŽ FRANČIŠEK V BAZILIKI SV. PAVLA ZUNAJ OBZIDJA VODIL VEČERNICE. MED HOMILIJO JE SPOMNIL, DA GOSPOD TRPI ZARADI »RAVNODUŠNEGA NERAZUMEVANJA« IN »BOGOSKRUNSKEGA NASILJA« MED KRISTJANI, TER VSE POVABIL K SPREMEMBI IN RASTI »V SKUPNEM DELU ZA TISTO POPOLNO ENOST, KI JO ŽELI KRISTUS«.

    »Pravkar smo prisluhnili Božji Besedi, ki je zaznamovala ta teden molitve za edinost kristjanov. Gre za močne besede, tako močne, da bi se lahko zdele neprimerne, medtem ko se veselimo, da smo se zbrali kot bratje in sestre v Kristusu ter skupaj obhajamo slovesno bogoslužje v njegovo hvalo. Danes namreč ne manjka žalostnih in zaskrbljujočih novic, tako da bi se z veseljem odrekli »družbenim očitkom« v Svetem pismu! In vendar, če prisluhnemo nemirom časa, v katerem živimo, nas mora še toliko bolj zanimati tisto, zaradi česar trpi Gospod, za katerega živimo; in če smo se zbrali v njegovem imenu, ne moremo drugega kot postaviti njegovo Besedo v središče. Je preroška: Bog nas namreč prek Izaijevega glasu opominja in vabi k spremembi. Svarilo in sprememba sta besedi, iz katerih bi rad nocoj predlagal nekaj točk,« je uvodoma dejal papež Frančišek.

    Več o nagovoru svetega očeta na:
    https://katoliska-cerkev.si/papez-med-vecernicami-v-baziliki-sv-pavla-o-svarilu-in-spremembi

    Odgovori
  72. Miro says:
    28. januarja, 2023 at 14:47

    Gospodova postava je popolna,
    poživlja dušo;
    Gospodova beseda je zanesljiva,
    uči nevednega.
    (iz psalma 18)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  73. Miro says:
    28. januarja, 2023 at 14:27

    PAPEŽ RIMSKI ROTI: PONOVNO ODKRITI SMISEL IN VREDNOST ZAKONSKE ZVEZE

    PAPEŽ FRANČIŠEK SE JE OB ZAČETKU NOVEGA SODNEGA LETA SREČAL S ČLANI APOSTOLSKEGA SODIŠČA RIMSKE ROTE. GOVORIL JE O ZAKONSKI ZVEZI, KAJTI »V CERKVI IN SVETU – KOT JE DEJAL – OBSTAJA VELIKA POTREBA, DA SE PONOVNO ODKRIJETA SMISEL IN VREDNOST ZAKONSKE ZVEZE MED MOŠKIM IN ŽENSKO, NA KATERI TEMELJI DRUŽINA«. (po zapisu Andreje Červek)

    Cerkev je od svojega Gospoda prejela poslanstvo oznanjevanja vesele novice, poleg tega pa razsvetljuje in podpira to ‘veliko skrivnost’, ki je zakonska in družinska ljubezen. Za celotno Cerkev lahko rečemo, da je ena sama velika družina, ki na poseben način prek življenja tistih, ki tvorijo domačo Cerkev, sprejema in prenaša Kristusovo luč in njegov evangelij na družinsko področje. »Zakonska zveza po krščanskem razodetju ni nek obred ali družabni dogodek, ni neka formalnost in niti ni abstrakten ideal: je resničnost s svojo natančno konsistenco in ne zgolj oblika čustvene zadovoljitve, ki jo je mogoče poljubno osnovati in spremeniti v skladu z občutkom posameznika« (Evangelii gaudium, 66).

    Sveti oče je dejal, da se je pred stvarnostjo zakonske zveze treba prepustiti čudenju, pri tem pa povabil k vprašanju: Kako je mogoče, da pride do tako tesne zveze med moškim in žensko, zveste zveze, ki je za vedno in iz katere nastane nova družina? Kako je to mogoče, če upoštevamo omejitve in krhkost človeških bitij?

    VSAKA ZAKONSKA ZVEZA JE BOŽJI DAR

    Preprost in globok odgovor je dal Jezus: »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje« (Mt 19,6). Drugi vatikanski koncil pa je poudaril, da je Bog avtor zakonske zveze, kar velja za vsako posamezno zakonsko zvezo. »Zakonca s svobodno privolitvijo data življenje svoji zvezi, toda le Sveti Duh ima moč, da iz moškega in ženske naredi eno. Poleg tega Odrešenik ljudi in ženin Cerkve prihaja h krščanskim zakoncem po zakramentu zakona. Vse to nas vodi k spoznanju, da je vsak pravi zakon, tudi nezakramentalni, Božji dar zakoncema. Zakonska zveza je vedno dar! Zakonska zvestoba temelji na božji zvestobi, zakonska rodovitnost pa na božji rodovitnosti. Moški in ženska sta poklicana, da sprejmeta ta dar in mu svobodno odgovorita z vzajemnim darovanjem sebe.«

    ZAKONSKA LJUBEZEN NELOČLJIVA OD ZAKONSKE ZVEZE

    Kot je nadaljeval papež, se takšen pogled lahko zdi utopičen, kot da ne upošteva človeške krhkosti in nestalnosti človeške ljubezni. Nerazvezljivost je pogosto razumljena kot ideal in teži k prevladi nad miselnostjo, po kateri zakon traja, dokler obstaja ljubezen. A za katero ljubezen gre? Pogosto prihaja do nezavedanja resnične zakonske ljubezni, pogosto omejene na čustveno raven ali na egoistična zadovoljstva. »Zakonska ljubezen pa je v resnici neločljiva od same zakonske zveze, v kateri se človeška, krhka in omejena ljubezen sreča z božjo ljubeznijo, vedno zvesto in usmiljeno,« je zatrdil Frančišek in zastavil še eno vprašanje: Ali lahko obstaja ljubezen »po dolžnosti«?

    Odgovor daje Jezus z zapovedjo ljubezni: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34). Po papeževih besedah lahko to zapoved prenesemo na zakonsko ljubezen, ki je tudi Božji dar. Zapoved je torej mogoče izpolnjevati, ker On sam podpira zakonca s svojo milostjo: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite.« »Gre za dar, ki je zaupan njuni svobodi, skupaj z omejitvami in padci, zaradi česar potrebuje ljubezen med možem in ženo nenehno očiščevanje in zorenje, medsebojno razumevanje in odpuščanje.«

    DUHOVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI JE REALNA IN KONKRETNA

    »Zakonske zveze ne smemo idealizirati, kot da bi obstaja samo tam, kjer ni problemov. Božji načrt, ki je položen v naše roke, se vedno uresničuje na nepopoln način. Pa vendar – pri tem se je papež skliceval na posinodalno apostolsko spodbudo Amoris laetitia – Gospodova navzočnost prebiva v resnični in konkretni družini, z vsem njenim trpljenjem, boji, veseljem in vsakodnevnimi nameni. Ko živimo v družini, se težko pretvarjamo in lažemo, ne moremo si nadevati maske. Če ljubezen poživlja to pristnost, potem tam vlada Gospod s svojim veseljem in mirom. Duhovnost družinske ljubezni je sestavljena iz tisočerih realnih in konkretnih dejanj. V tej raznolikosti darov in srečanj, po katerih zori občestvo, ima Bog svoje bivališče. Ta predanost združuje človeške in božje vrednote, saj je napolnjena z Božjo ljubeznijo. Navsezadnje je zakonska duhovnost duhovnost vezi, v kateri biva božja ljubezen«.

    ZAKONSKA ZVEZA KOT TRAJNA VEZ

    Kot je nadaljeval papež, je treba ponovno odkriti »trajno stvarnost zakona kot vezi«, ter dodal, da se na to besedo včasih gleda s sumničavostjo, kot da bi šlo za nek zunanji ukaz, neko breme ali zanko, ki je v nasprotju s pristnostjo in svobodo ljubezni. »A če vez razumemo kot odnos ljubezni, se pokaže kot jedro zakonske zveze, kot Božji dar, ki je vir resnične svobode in ki varuje zakonsko življenje. V tem smislu predzakonska in zakonska pastorala morata biti predvsem pastorala vezi, kjer se predlagajo elementi, ki ljubezni pomagajo tako zoreti kot premagovati težke trenutke. Ti predlogi niso samo doktrinalna prepričanja in se ne morejo omejiti zgolj na dragocene duhovne vire, ki jih Cerkev vedno ponuja, ampak morajo biti tudi praktični napotki, prizemljeni nasveti, strategije, ki izvirajo iz izkušnje, in psihološke smernice.«

    ZAKONSKA ZVEZA KOT POT SVETOSTI

    Ob koncu je sveti oče želel še poudariti, da je zakonska zveza dobrina: »Je dobrina izjemne vrednosti za vse: za zakonca, za njune otroke, za vse družine, s katerimi so v odnosu, za celotno Cerkev, za vse človeštvo. Dobrina, ki se širi, ki mlade privablja k radostnemu odgovoru na zakonski poklic, ki zakonce nenehno tolaži in poživlja, ki v cerkvenem občestvu in civilni družbi daje mnoge in različne sadove.«

    »V krščanski ekonomiji odrešenja je zakonska zveza predvsem glavna pot k svetosti zakoncev, svetosti, ki se živi v vsakdanjem življenju: to je bistveni vidik evangelija družine.« Po papeževih besedah je pomembno, da Cerkev danes predlaga nekatere zakonske pare kot zglede svetosti, pa tudi številne zakonce, ki se posvečujejo in gradijo Cerkev s tisto svetostjo, ki jo imenuje »svetost izza sosednjih vrat«.

    Med mnogimi izzivi družinske pastorale je sveti oče izpostavil tudi zakonce, ki se nahajajo v krizi. »Cerkev, tako pastirji kot ostali verniki, jih spremljajo z ljubeznijo in upanjem ter jih podpirajo. Pastoralni odgovor Cerkve želi posredovati evangelij družine. V tem smislu je temeljni vir, da se zakonca soočita in premagata krizo, ponovno zavedanje daru, ki sta ga prejela z zakramentom zakona, nepreklicni dar, izvir milosti, na katerega lahko vedno računata. V kompleksnosti konkretnih situacij, ki včasih zahtevajo sodelovanje človeških znanosti, je ta luč na zakonsko zvezo bistveni del poti sprave. Tako krhkost, ki vedno ostaja in spremlja zakonsko življenje, ne bo pripeljala do poloma, zahvaljujoč moči Svetega Duha.«

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/papez-rimski-roti-ponovno-odkriti-smisel-in-vrednost-zakonsk-e-z.html

    Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

    Odgovori
  74. janez says:
    28. januarja, 2023 at 12:17

    Papež Frančišek: Ljubezen do sovražnikov je sprožila kulturo usmiljenja

    Ljubezen do sovražnikov v središču krščanstva Evangelij (glej Lk 6,27-38) zadeva točko, ki je v središču krščanskega življenja in ga opredeljuje: ljubezen do sovražnikov. Jezusove besede so jasne: ‘Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami’ (v. 27-28). Ne gre za nekaj, izbirnega, ampak za zapoved. Ni za vse, ampak za učence, ki jim Jezus pravi ‘vi, ki poslušate’. On zelo dobro ve, da je ljubezen do sovražnikov onkraj naših zmožnosti, vendar pa je zato postal človek: ne zato, da bi nas pustil takšne, kakršni smo, ampak da bi nas preoblikoval v može in žene, ki so sposobni večje ljubezni, ljubezni njegovega in našega Očeta. To je ljubezen, ki jo Jezus podari tistemu, ki ‘ga posluša’. In tako postane mogoče! Z Njim, zahvaljujoč njegovi ljubezni, njegovemu Duhu, moremo tudi mi ljubiti tistega, ki nas ne ljubi, tudi tistega, ki nam dela hudo.

    Usmiljenje premaga človeško logiko
    Na ta način Jezus želi, da v vsakem srcu Božja ljubezen zmaga nad sovraštvom in zamero. Logika ljubezni, ki doseže najvišjo točko v Kristusovem križu, je to, kar je značilno za kristjana in nas spodbuja, da bi šli naproti vsem z bratskim srcem. Vendar pa kako je mogoče premagati človeško nagnjenje in posvetni zakon povračila? Odgovor poda Jezus v istem evangeljskem odlomku: ‘Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!’ (v. 36). Kdor posluša Jezusa, kdor se trudi, da bi mu sledil, tudi če ga to stane, postane Božji sin in začenja biti resnično podoben Očetu, ki je v nebesih. Postanemo zmožni stvari, za katere nikoli ne bi mislili, da bi jih lahko rekli ali storili, oziroma bi se jih prej sramovali, ki pa nam zdaj dajo veselje in mir. Ni nam potrebno biti več nasilni, z besedami in dejanji; odkrijemo, da smo sposobni nežnosti in dobrote; in čutimo, da vse to ne prihaja od nas, ampak od Njega! – in se torej s tem ne ponašamo, ampak smo za to samo hvaležni.

    Ljubezen podeli osebi dostojanstvo, sovraštvo jo razvrednoti
    Ne obstaja nič večjega in rodovitnejšega od ljubezni: ta podeli osebi vse njeno dostojanstvo, medtem ko jo, nasprotno, sovraštvo in maščevanje razvrednotita, s tem ko iznakazita lepoto bitja, ki je ustvarjeno po Božji podobi.

    Kultura usmiljenja sproži revolucijo ljubezni
    Ta zapoved, naj odgovorimo na žalitev in krivico z ljubeznijo, je v svetu ustvarila novo kulturo: ‘kulturo usmiljenja – moramo se je dobro naučiti in uresničevati, to kulturo usmiljenja, ki sproži pravo revolucijo’ (Apostolsko pismo Usmiljenje in usmiljenja potrebna, 20). To je revolucija ljubezni, katere protagonisti so mučenci vseh časov. In Jezus nam zagotavlja, da naše vedenje, v katero bo vtisnjena ljubezen do tistih, ki nam delajo hudo, ne bo zaman. Jezus pravi takole: ‘Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo’ (v. 37-38).

    Moramo odpuščati, saj nam je Bog odpustil
    Moramo odpuščati, saj nam je Bog odpustil in nam vedno odpušča. Če ne odpustimo vsega, tudi ne moremo zahtevati, da bo nam vse odpuščano. Če pa se naša srca odprejo usmiljenju, če se odpuščanje potrdi z bratskim objemom in se sklenejo vezi občestva, pred svetom potrjujemo, da je mogoče zlo premagati z dobrim. Včasih se lažje spominjamo krivic in slabega, ki so nam ga storili in ne dobrih stvari. Nekateri ljudje imajo to navado in postane bolezen. To so ‘zbiralci krivic’: spominjajo se le slabih stvari, ki so jim jih storili. To ni pot. Jezus nam pravi, da moramo storiti nasprotno. Spominjati se dobrih stvari in ko pride kdo, ki obrekuje, ki govori slabo o drugem, reči: ‘Ja, morda, vendar pa ima to dobro lastnost…’ Obrniti na glavo besede. To je revolucija usmiljenja.

    Naj nam Devica Marija pomaga, da bi dopustili, da bi se ta sveta Jezusova beseda, žgoča kot ogenj, dotaknila našega srca, nas preoblikovala in naredi zmožne, da bi delali dobro brez povračila ter povsod pričevali zmago ljubezni.«

    (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 24.2.2019).

    Odgovori
  75. Miro says:
    28. januarja, 2023 at 8:10

    NA RAZPOTJU PRI 23 LETIH: “SVET ME JE ZAPUSTIL, TODA JEZUS JE BIL OB MENI” (Aleteia)

    STAR JE BIL 23 LET, PREGLEDALI SO GA PSIHIATRI IN PSIHOLOGI. A PREOBRAT JE BODOČEMU MISIJONARJU PRINESLO SREČANJE Z GOSPODOM

    Pri 23 letih se je bodoči brat Biagio Conte, ki je pred kratkim pri 59 letih umrl za rakom na črevesju, počutil kot “zguba”: imel je motnje hranjenja, obiskoval je psihiatre in psihologe, da bi pozdravil nemir, ki ga je preganjal.

    Izgubljenega se je čutil tako na študijskem področju, saj ni končal študija, kot tudi na poslovnem področju, saj ni nasledil očeta v podjetniški karieri. Bil je v najtemnejšem obdobju svojega življenja.

    ŽELJA, DA BI SREČAL KRISTUSA

    O tem pripoveduje v svoji knjigi Mesto ubogih. V tistem obdobju se je preselil iz Palerma v Firence, potem pa se je že čez nekaj tednov vrnil v prestolnico Sicilije. Nikjer se ni počutil dobro.

    “Ure sem preživljal v tišini in zrenju vase. To doživljanje nikoli ni bilo tako intenzivno. To je bila potreba, da se izgubljam v mislih pod usmiljenim Kristusovim pogledom. V neki drugi dimenziji sem pričenjal iskati odgovore, ki mi jih družba ni dala. Jezus bi mi lahko pomagal, a nisem vedel, kako naj ga prosim za to pomoč.”

    Več o njegovi pretresljivi zgodbi na:
    https://si.aleteia.org/2023/01/25/na-razpotju-pri-23-letih-svet-me-je-zapustil-toda-jezus-je-bil-ob-meni/

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori
  76. Hvala says:
    27. januarja, 2023 at 20:08

    O KNJIGI NEALA LOZANA-OSVOBOJEN JE TAKOLE ZAPISANO:

    NAMEN KNJIGE JE TUDI OREDSTAVITI NAČRT VKLAPLJANJA V MOGOČNO MOČ EVANGELIJA.

    NUDI POMOČ DUHOVNIKOM, SVETOVALCEM IN LAIKOM PRI MOLITVI ZA LJUDI, KI SO ŠE VEDNO POD VPLIVOM ZLIH DUHOV IN JIM POMAGA NA POTI K ZMAGI NAD NJIMI.

    RAZKRIVA SATANOVE STRATEGIJE IN NJEGOVE “POTUHNJENE ” VSTOPNE TOČKE, SKOZI KATERE SE VTIHOTAPI V ČLOVEKOVE ŽIVLJENJE.

    BRALCEM POMAGA PREPOZNATI VRATA, KI JIH JE NEVEDE ODPRL VPLIVU ZLA, IN GA UČI, KAKO JIH ZAPRETI IN POTEM ŽIVETI V BOŽJI SVOBODI IN IZOBILJU.

    AVTOR USMERJA POZORNOST NA BOGA IN NJEGOVO DELO V ČLOVEKOVEM ŽIVLJENJU, NE NA STRAH, KI BI GA VZBUJALI DUHOVI.

    S TEM ŽELI DATI KNJIGI URAVNOTEŽENOST IN BRALCEM VZBUDITI UPANJE.

    V knjigi -Upiranje hudiču je Neal Lozano tudi povedal, KAKO MU JE BOG DAL SIGNAL ZA PISANJE KNJIGE.

    Svetovni karizmatiki so priznali DA BREZ BOGA SAMI NE MOREJO NIČESAR, VSE DELO VODI SVET DUH, KI PREKO ČLOVEKA, KI JE NJEGOVO ORODJE PODAJA NASVETE IN DELUJE IN BOG TAKO PIŠE ZGODOVINO LJUDSTVA, POMAGA LJUDEM.

    TO JE PONIŽNOST. Vsak terapevt, svetovalec itd..bi moral to najprej zapisati.

    POGLEJMO V SVETO PISMO, KAJ JE BOG POVEDAL JOBU, KO JE JOKAL IN STOKAL IN SE PRITOŽEVAL IN BOGU RAZLAGAL KAJ JE VSE NAREDIL IN POMAGAL DRUGIM :

    PRVI GOSPODOV GOVOR: BOG RAZODEVA JOBU SVOJE ZNANJE
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    DRUGI GOSPODOV GOVOR: BOG RAZODEVA JOBU SVOJO MOČ

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Job+38-42&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Odgovori
    • Hvala says:
      27. januarja, 2023 at 20:12

      Premalo, zdaleč premalo POUDARJAMO DANES MOČ JEZUSOVIH BESED-MOČ EVANGELIJA. TAKO RADI TO POZABLJAMO!

      ČE ČLOVEK NE VERJAME V MOČ JEZUSOVIH BESED, POTEM TUDI O TEM NE PIŠE.

      Odgovori
  77. Miro says:
    27. januarja, 2023 at 19:20

    BOŽJE KRALJESTVO JE KAKOR SEME VRŽENO V ZEMLJO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 4,26-34)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+4%2C26-34&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Dve preprosti oznaki božjega kraljestva lahko najdemo v današnjih prilikah. Ko Jezus govori o božjem kraljestvu, ga najprej primerja s človekom, ki vrže seme v zemljo. Ne glede na to, ali spi ali vstaja, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne ve kako. Dozori ob svojem času, ne da bi pri tem mogel kaj dosti vplivati nanj. Druga prispodoba govori o gorčičnem zrnu, ki je tako drobno, da se zdi praktično neuporabno, da ne služi ničemur, nazadnje pa zraste iz njega veliko drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice neba.

    Kakšno je torej božje kraljestvo? Lahko bi rekli nepredvidljivo in za vse. In prav ti dve oznaki nam največkrat nista prav nič ljubi. Življenje imamo radi pod nadzorom. Radi vemo, kaj bo jutri. Radi bi vedeli, kaj še moramo storiti, da bo vse prav.

    Vera ni v preračunljivosti, vera je v zaupanju. Zaupanje pa raste prav v nepredvidljivosti, kjer kljub popolni negotovosti rečemo: Bog ti veš, ti vse vodiš, hočem te ljubiti, hočem ti služiti. Radi bi vedeli, koliko naj vložimo, da bo zraslo to in ono. Jezus pa nas vabi, da zastavimo vse svoje življenje, naj ga izročimo njemu, on ga bo vodil. Naše vprašanje naj ne bo, koliko naj vložimo – vedno vse, ne kaj bo zraslo – to vodi Bog! Narediti vse, kar je mogoče, prizadevati si za dobro, do svojih meja – rezultat prepuščati Bogu! Naš cilj torej ni rezultat, naš cilj je pot. Pot, ki je v izpolnjevanju božje volje.

    Kmet, ki v gredi seje seme, se zaveda, koliko je truda in skrbi, koliko dela in načrtovanja, ki ga vloži v kmetovanje. Ve pa tudi, da je odločilnih mnogo drugih stvari, na katere sploh nima vpliva, kot sta vreme in okolje , ki pa sta za dobro letino nujno potrebna. Ljudje, ki so zelo povezani z naravo in so neposredno odvisni od tega, kar jim rodi zemlja, imajo izostren čut za to, da si najboljšega, najlepšega in najžlahtnejšega ne morejo pridelati sami, da si tega ne morejo pridobiti zgolj z lastnim trudom in delom, ampak da jim je to podarjeno. Človek si sicer lahko izbere najboljši in najprimernejši čas za setev, kontrolira lahko kvaliteto semena, zorje njivo, pognoji in pripravi zemljo, a seme mora rasti samo, ali pa v najslabšem primeru sploh ne raste. Niti velikost semena ni odločilna za bogastvo in obilno žetev.

    To je prispodoba božjega kraljestva. Povabljeni smo, da vsak doprinese svoj delež za rast božjega kraljestva, v semenu pa skrivnostno biva že vsa rast, podarjena od Boga. On je tudi tisti, ki v svoji dobroti vse dopolni. Kakšno zaupanje ima Bog do nas. In hkrati kakšna razbremenitev za nas, v zavesti, da ni treba vsega storiti nam samim. Trudimo se po svojih močeh, v trdnem zaupanju v Boga, da On dopolni, česar mi ne zmoremo.

    Tako Jezus pokaže, da božje kraljestvo, ni za tiste, ki hočejo predvsem mirno in udobno spanje. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove.

    Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam božje kraljestvo ne more uspevati.

    Božje kraljestvo je nepredvidljivo in za vse, ga hočemo graditi?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  78. Hvala says:
    27. januarja, 2023 at 18:05

    BOG SE NE SPREMINJA; BOG JE ENAK OD VEKOMAJ

    SVETO PISMO JE KNJIGA ŽIVLJENJA ZA VSE LJUDI IN ZA VSE VEČNE ČASE. BOG SVETUJE KAKO NAJ ČLOVEK ŽIVI NA ZEMLJI, NAJ UBOGA NJEGOVE NASVETE, PRIČAKUJE OBLJUBE itd..

    BOG JE HOTEL IZPELJATI IZRAELCE IZ SUŽNOSTI. Na poti k svobodi jim je delal čudeže, da bodo verovali. Razdelil je celo morje , da so šli po njem kot po kopnem. DELAL JIM JE ČUDEŽE VSAK DAN. VENDAR TO LJUDSTVO JE IMELO ZAKRKNJENA SRCA. HOTELI SO, DA BI JIH BOG IZPELJAL V OBLJUBLJENO DEŽELO PO NJIHOVI VOLJI, VSE SO HOTELI IMETI, NISO IMELI POTRPLJENJA…..

    2 Mz 14, 10-22)

    Ko se je faraon bližal, so Izraelovi sinovi vzdignili oči in zagledali Egipčane, ki so šli za njimi. Izraelovi sinovi so se silno prestrašili in so vpili h Gospodu. 11 Rekli so Mojzesu: »Ali mar ni bilo grobov v Egiptu, da si nas odpeljal, da umremo v puščavi? Kaj si nam storil, da si nas izpeljal iz Egipta? 12 Ali ti nismo že v Egiptu govorili in rekli: ›Pusti nas, da služimo Egipčanom!‹ Saj bi bilo boljše za nas, da bi služili Egipčanom, kakor da umremo v puščavi.« 13 Mojzes je rekel ljudstvu: »Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni Gospod. Kajti kakor danes vidite Egipčane, jih ne boste videli nikdar več. 14 Gospod se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni!«
    15 Gospod je rekel Mojzesu: »Kaj vpiješ k meni? Ukaži Izraelovim sinovom, naj se odpravijo! 16 Ti pa povzdigni palico in iztegni roko nad morje in ga razdeli, da bodo šli Izraelovi sinovi po suhem sredi morja! 17 In jaz bom zakrknil srce Egipčanom, da pojdejo za njimi. Potem bom pokazal svoje veličastvo nad faraonom in vso njegovo vojsko, nad njegovimi vozovi in konjeniki. 18 Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko pokažem svoje veličastvo nad faraonom, nad njegovimi vozovi in konjeniki.«
    19 Tedaj se je premaknil Božji angel, ki je hodil pred Izraelovo vojsko, in se postavil za njimi. In premaknil se je oblačni steber, ki je bil pred njimi, in se postavil za njimi. 20 Tako je prišel med egiptovsko in izraelsko vojsko. Bil je oblak in tema, vendar se je svetlikalo v noči, in vso noč se niso približali drug drugemu.
    21 Tedaj je Mojzes iztegnil roko nad morje in Gospod je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom vso noč nazaj. Iz morja je naredil suho zemljo. In vode so se razdelile. 22 Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi.
    2 Mz 14, 10-22).

    IZRAELCI SO NA POTI IZ SUŽNJOSTI V SVOBODO NEPRESTANO GODRNJALI, ZAHTEVALI SO OD BOGA KAR JE BILO PO NJIHOVI VOLJI, SE JEZILI itd.. NAREDILI SO CELO ZLATO TELE IN S TEM MALIKOVALI.

    BOG SE JE SILNO RAZJEZIL IN JE HOTEL TO LJUDSTVO TAKOJ POKONČATI.

    Hoteli so nazaj v SUŽNOST SAMO ZATO, DA BI IMELI POLNE LONCE MESA itd..

    BOG SE JE RAZJEZIL IN NISO PRIŠLI V OBLJUBLENO DEŽELO, ŠELE NJIHOVI POTOMCI SO PRIŠLI.

    Kaj je danes drugače, KAKŠNO JE DANES OBNAŠANJE LJUDI DRUGAČNO OD IZRAELCEV. VELIKO GODRNJANJA, NEZADOVOLJSTVA, NEPOTRPLJENJA KLJUB TEMU DA BOG DELA ČUDEŽE.

    BOG JE REKEL DA SE JE POTREBNO BOJEVATI PREDEN BODO ZAGLEDALI DEŽELO, V KATERI SE CEDITA MED IN MLEKO.

    TUDI MI SE MORAMO BOJEVATI DANES, ČE ŽELIMO DA NAS BOG IZPELJE IZ NAŠE SUŽNOSTI- SUŽNOSTI GREHA.

    VENOMER PONAVLJAM DA JE GOSPODU POTREBNO PUSTITI DA ON VODI NAS LJUDI IZ SUŽNOSTI V SVOBODO, KOT JE NEKOČ IZRAELCE, PO SVOJI POTI, SVOJEM NAČRTU IN OB SVOJEM ČASU!

    Treba se je odpovedati grehu, bojevati bitke vsak dan in GOSPODU DOVOLITI DA IZBERE ON POT IN NAČIN IN ČAS, KDAJ BO KDO OSVOBOJEN, OZDRAVLJEN, KDAJ BO PREJEL BLAGOSLOVE, NASVETE, BOŽJE OBLJUBE …

    NE SMEMO RAZMIŠLJATI PO ČLOVEŠKO IN NE SMEMO ISKATI REŠITEV SAMI, KER NA TAK NAČIN SE NE PRIDE V OBLJUBLJENO DEŽELO.

    BOG JE VEDNO ISTI, SE NE SPREMINJA, LJUDSTVO PA JE TRDOVRATNO IN ZAHTEVA DANES OD BOGA PO SVOJI VOLJI VSE TAKO KOT JE NEKOČ.

    To življenjsko zgodbo iz Svetega pisma JE POTREBNO RES VSAK DAN BRATI, RAZMIŠLJATI IN GOSPODA PROSITI ODPUŠČANJA, KER IMAMO SVOJE ZAMISLI O ODHODU IZ “EGIPTOVSKE DEŽELE” TO JE IZ SVOJE GREŠNOSTI.

    Potrebno je dopustiti, DA BOG ČISTI DUŠO IN DELA NOVEGA ČLOVEKA, KI MU BO VDAHNIL SVOJEGA SVETEGA DUHA.

    TA POT JE DOLGA!

    BOG JE IZRAELA VZGAJAL V PUŠČAVI 40 LET

    Vestno izpolnjujte vso zapoved, ki ti jo danes dajem, da boste živeli, se namnožili in prišli in vzeli v last deželo, za katero je Gospod prisegel vašim očetom. 2 Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil in tako spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne. 3 Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje; pokazati ti je hotel, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust. 4 V teh štiridesetih letih tvoj plašč ni razpadel na tebi in noga ti ni otekla. 5 Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor mož vzgaja svojega sina! (5 Mz 8,1-5).

    ZAKAJ TAKO MALO KRISTJANOV PRIDE V OBLJUBLJENO DEŽELO ZA ČASA SVOJEGA ŽIVLJENJA? VSI NASVETI SO V SVETEM PISMU, NAPISANI V TEJ ZGODBI IN V DRUGIH.

    NEPOSLUŠNOST BOGU, TO JE OSNOVNI TEMELJ TEMELJ ZA PRIHOD V OBLJUBLJENO DEŽELO. ZAKAJ JE DANES TOLIKO ZVEZANIH LJUDI ( od skrbi, odvisnosti, jeze, sovraštva, napuha in ostalih grehov itd), MALO PA OSVOBOJENIH?

    NISMO POSLUŠNI BOGU, BOLJ POSLUŠAMO ČLOVEKA, NE VERJAMEMO V MOČ JEZUSOVIH ŽIVIH BESED IN V MOČ NJEGOVEGA TELESA-TO JE SVETE EVHARISTIJE, potemtakem se res ne more premakniti v DEŽELO OBILJA, V BLAGOSLOVE. ČE NI OSEBNEGA ODNOSA Z JEZUSOM, ČE NI SODELOVANJA Z NJIM NA POTI IZ GREŠNOSTI (“IZ EGIPTA) NE GRE. EGIPT PREDSTAVLJA GREŠNOST.

    Odgovori
  79. Miro says:
    27. januarja, 2023 at 17:28

    Upaj v Gospoda in delaj dobro
    pa boš prebival v deželi in užival varnost!
    Imej veselje v Gospodu
    in dal ti bo, česar si želi tvoje srce.
    (iz psalma 37)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  80. Miro says:
    27. januarja, 2023 at 14:50

    OBSTOJ BOGA

    RELIGIOZNA RAZSEŽNOST ČLOVEŠKEGA BITJA

    Religiozna razsežnost zaznamuje človeško bitje vse od njegovega začetka. Po očiščenju od vraževerja, ki je konec koncev posledica nevednosti in greha, kažejo izrazi človekove religioznosti prepričanje, da obstaja Bog stvarnik, od katerega je odvisen svet in naš osebni obstoj. Če je res, da je politeizem spremljal mnogo obdobij človeške zgodovine, je prav tako res, da je najgloblja razsežnost človekove religioznosti in filozofske modrosti utemeljitev sveta in človeškega življenja poiskala v enem in edinem Bogu, ki je temelj stvarnosti in izpolnitev našega hrepenenja po sreči (prim. Katekizem, 28).

    Kljub njegovi različnosti je umetniškemu, filozofskemu, književnemu izražanju, ki je navzoče v kulturah ljudstev, v vseh primerih skupno razmišljanje o Bogu in o središčnih temah človeškega obstoja: življenje, smrt, dobro, zlo, končna usoda in smisel vseh stvari.

    Kot je videti po teh izrazih človeškega duha v teku zgodovine, lahko rečemo, da
    referenca Boga pripada človeški kulturi in predstavlja bistveno razsežnost družbe in človeka. Verska svoboda zato predstavlja prvo izmed pravic in iskanje Boga prvo izmed dolžnosti: vsi ljudje so po svoji naravi »pa tudi nravno dolžni iskati resnico, zlasti tisto, ki zadeva religijo. Dolžni so tudi držati se spoznane resnice.« Zanikanje Boga in poskus, da se ga izključi iz kulture ter družbenega in civilnega življenja, so razmeroma nedavni pojavi, omejeni na nekatera območja zahodnega sveta. Dejstvo, da velika religiozna in eksistencialna vprašanja ostajajo nespremenjena v toku časa, ovrže idejo, da bi bila religija omejena na nekakšno “otroško” fazo človeške zgodovine in bi bila ob napredku spoznavanja obsojena na izginotje.

    Krščanstvo prevzema to, kar je dobrega v raziskovanju in čaščenju Boga, ki se zgodovinsko kaže v človeški religioznosti, ob tem pa razkriva njen resnični pomen, to je pot do edinega in resničnega Boga, ki se je razodel v zgodovini odrešenja, izročeni izraelskemu ljudstvu, in ki nam je prišel naproti s tem, da je postal človek v Jezusu Kristusu, utelešeni Besedi.

    Povzeto po: https://odnmedia.s3.amazonaws.com/files/Povzetki%20kr%C5%A1%C4%8Danske%20vere20170630-085641.pdf

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  81. janez says:
    27. januarja, 2023 at 14:45

    Kateheza papeža Frančiška: Zgodi se Tvoja volja – pogumna molitev, polna gorečega zaupanja

    Božja volja
    »Pred skrbjo za svet s strani človeka, imamo neutrudno skrb Boga do človeka in sveta. Ves evangelij odseva ta preobrat perspektive. Grešnik Zahej spleza na drevo, ker hoče videti Jezusa, a ne ve, da je že mnogo prej Bog začel iskati njega. Ko prispe Jezus, mu pravi: ‘Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši’ (Lk 19,5). In na koncu pove: ‘Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno’ (Lk 19,10). To je Božja volja, za katero prosimo, naj se zgodi, in je utelešena v Jezusu – iskati in reševati, kar je izgubljeno. In mi v molitvi prosimo, da bi se Božje iskanje dobro končalo, da bi se njegov univerzalni načrt zveličanja izpolnil. Najprej v vsakem med nami in zatem v svetu. Ste kdaj pomislili, kaj pomeni, da vas Bog išče. Res je, Bog išče mene, išče tebe; vsakega osebno. Velik je Bog! Koliko ljubezni je v tem!

    Zveličanje človeka
    Bog ni dvoumen. Ne skriva se za ugankami. Prihodnosti sveta ni načrtoval na nerazvozljiv način. Bog je zelo jasen. Če tega ne razumemo, tvegamo, da ne bomo dojeli smisla tretje prošnje Očenaša. Sveto pismo je namreč polno izrazov, ki nam pripovedujejo o pozitivni Božji volji v odnosu do sveta. V Katekizmu katoliške Cerkve imamo zbirko navedb, ki pričujejo o tej zvesti in potrpežljivi božanski volji (glej KKC 2821-2827). Sv. Pavel v Prvem pismu Timoteju piše: ‘Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice’ (1 Tim 2,4). Brez sence dvoma je to Božja volja: zveličanje človeka, ljudi, vsakega med nami. Bog s svojo ljubeznijo trka na vrata našega srca, da bi nas pritegnil k sebi in nas za roko povedel k zveličanju. Koliko ljubezni je v tem!

    Pogumna in bojevita molitev
    Ko torej molimo ‘zgodi se tvoja volja’, nismo pozvani, naj hlapčevsko sklonimo glavo, saj nismo sužnji. Bog nas želi svobodne; njegova ljubezen nas osvobaja. Očenaš je namreč molitev otrok in ne sužnjev, otrok, ki poznajo srce svojega Očeta in so prepričani, da je njegov načrt načrt ljubezni. Gorje nam, če bi izgovarjali te besede in skomignili z rameni kot znamenje vdaje pred usodo, ki se nam upira in ki je ne uspemo spremeniti. Nasprotno, gre za molitev, ki je polna gorečega zaupanja v Boga, ki za nas hoče dobro, življenje, zveličanje. Je pogumna molitev in tudi bojevita, kajti v svetu je veliko, preveč stvarnosti, ki niso v skladu z Božjim načrtom. Če parafraziramo preroka Izaijo, lahko rečemo: Oče, tukaj je vojna, goljufija, izkoriščanje. A vemo, da nam Ti želiš dobro, zato te prosimo: naj se zgodi tvoja volja! Gospod, spremeni načrte sveta, sablje preoblikuj v pluge, sulice v kose, da se nihče več ne bo uril v veščini vojne. Bog želi mir.

    Bog lahko in hoče spremeniti stvarnost
    Očenaš je molitev, ki v skladu z Očetovo voljo v nas prižge Jezusovo ljubezen, plamen, ki vodi v spreminjanje sveta z ljubeznijo. Kristjan ne veruje v neizogibno usodo. V kristjanovi veri ni ničesar negotovega; je pa zveličanje, ki čaka, da se razodene v življenju vsakega moškega in ženske ter se dopolni v večnosti. Če molimo, je to zato, ker verjamemo, da Bog lahko in hoče spremeniti stvarnost z zmago dobrega nad zlom. In zato ima smisel poslušati Boga in se mu izročiti, tudi v največji uri preizkušnje.

    Bog nikoli ne zapušča
    Tako je bilo za Jezusa v vrtu Getsemani, ko je živel tesnobo in molil: ‘Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi’ (Lk 22,42). Na Jezusa pritiska zlo sveta, a se v zaupanju izroči oceanu ljubezni Božje volje. Tudi mučenci v svoji preizkušnji niso iskali smrti, ampak vstajenje. Bog nas iz ljubezni lahko popelje po težkih poteh, da doživljamo rane in boleče trne, a zapustil nas ne bo nikoli. Vedno bo z nami, ob nas, v nas. Za vernika je to prej gotovost kot upanje: Bog je z mano. Je ista gotovost, ki jo najdemo v priliki iz Lukovega evangelija, ki vabi k neprestani molitve. Jezus pravi: ‘Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice’ (Lk 18,7-8).

    Takšen je Gospod, tako nas ljubi, tako nas ima rad. Vse povabim, da skupaj, vsak v svojem jeziku, zmolimo Očenaš…«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 20.3.2019)

    Odgovori
  82. Miro says:
    26. januarja, 2023 at 14:04

    Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje,
    zemeljski krog in njegovi prebivalci.
    On ga je utemeljil na morjih
    in ga ustalil na tekočih vodah.
    (iz psalma 24)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  83. Miro says:
    26. januarja, 2023 at 13:57

    KATEHEZA O JEZUSU KOT UČITELJU OZNANJEVANJA: VESELJE, OSVOBODITEV, LUČ, OZDRAVITEV, ČUDENJE

    V SREDIŠČU KATEHEZE MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 25. JANUARJA, JE BIL JEZUS KOT UČITELJ OZNANJEVANJA. PAPEŽ FRANČIŠEK JE SPREGOVORIL O ELEMENTIH, KI SO BISTVENI DEL VESELEGA OZNANILA: VESELJE, OSVOBODITEV, LUČ, OZDRAVITEV IN ČUDENJE.

    Jezus ni samo vzor za oznanjevanje, ampak tudi učitelj oznanjevanja. Papež je izpostavil pet elementov, ki vidni v Jezusovem načinu oznanjevanja in o katerih poučuje tudi nas kot oznanjevalce evangelija. To so veselje, osvoboditev, luč, ozdravitev in čudenje, ki jih je sveti oče pojasnil na podlagi odlomka iz Lukovega evangelija, ki pripoveduje, kako je Jezus prišel v shodnico v Nazaretu in bral z zvitka preroka Izaija.

    O katehezi svetega očeta več na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/kateheza-o-jezusu-kot-ucitelju-oznanjevanja-veselje-osvobodite.html

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  84. janez says:
    26. januarja, 2023 at 12:15

    Papež Frančišek: Homilija: Božja Beseda nam daje veselje. Veselje je moja moč
    Božja beseda nam daje veselje. Veselje je moja moč
    »Spodbujeni smo, da odpremo srce za srečanje z Božjo besedo, ki nas naredi radostne. Pozorno poslušajmo Božjo besedo in ne dopustimo, da bi na eno uho prišla notri, na drugo pa šla ven. Današnje berilo je iz Nehemijeve knjige (glej Neh 8,1-4.5-6.7-12). Gre za zgodbo o srečanju Božjega ljudstva z Božjo besedo. To je zgodba o obnavljanju.

    Dan za srečanje z Gospodom
    Povezana je s širšim okvirjem, v katerem se odvija pripoved, in sicer z obnovo templja in vrnitvijo iz izgnanstva. Nehemija, namestnik, govori z duhovnikom in pismoukom Ezdro, da bi »ustoličil« Božjo besedo. Vse ljudstvo se je zbralo na trgu pred Vodnimi vrati. In duhovnik Ezdra je bral. »Odprl je knjigo pred očmi vsega ljudstva, ker je stal višje kakor vse ljudstvo; ko jo je odprl, je vse ljudstvo vstalo.« Leviti so razlagali postavo. Lepa stva! Mi smo navajeni imeti to knjigo, kar je Božja beseda, ampak smo, rekel bi, slabo navajeni, medtem ko je ljudstvo pogrešalo Besedo, bilo je lačno Božje besede, in zato, ko je videlo knjigo, je vstalo. Pomislite samo, da se stoletja kaj takega ni dogajalo. To je srečanje ljudstva z njegovim Bogom, srečanje ljudstva z Božjo Besedo.
    »Nehemija, ki je bil namestnik, Ezdra, duhovnik in pismouk, ter leviti, ki so učili ljudstvo, so rekli vsemu ljudstvu: ‘Ta dan je posvečen Gospodu.’ Za nas je to nedelja. Nedelja je dan za srečanje ljudstva z Gospodom, dan srečanja moje družine z Gospodom. Dan mojega srečanja z Gospodom. Je dan srečanja. ‘Ta dan je posvečen Gospodu.’

    Kaj se zgodi v srcu, ko slišim Božjo besedo?
    Zato so Nehemija, Ezdra in leviti pozivali ljudstvo, naj ne žaluje in ne joče. Berilo danes namreč govori o tem, kako je vse ljudstvo jokalo, medtem ko je poslušalo Božjo besedo. Jokalo je zaradi ganjenosti, jokalo iz veselja.
    Ko mi slišimo Božjo besedo, kaj se zgodi v mojem srcu? Ali je pozorno na Božjo besedo? Dopustim, da se dotakne mojega srca ali pa stojim tam in gledam v strop ter razmišljam o drugih stvareh, Božja beseda pa pride na eno uho notri, na drugo pa gre ven in ne prispe do srca? Kaj jaz storim za pripravo, da bi Beseda prispela v srce? In ko Beseda pride v srce, sta v njem jok veselja in praznovanje. Ne razume se praznovanja nedelje brez Božje besede, ne razume se. Potem jim je Nehemija dejal: ‘Pojdite in praznujte.’ In jim da lepe napotke za praznovanje. ‘Jejte tolste jedi in pijte sladke pijače in pošljite deleže tem, ki nimajo nič’, torej revnim. Revni so vedno ministranti na krščanskih praznovanjih, reveži! ‘Zakaj ta dan je svet našemu Gospodu. Ne bodite žalostni! Zakaj veselje v Gospodu je vaša moč.’.

    Božja beseda daje veselje. To je naša moč
    V žalosti torej ni naše moči: Božja beseda nas dela radostne, srečanje z Božjo besedo nas napolnjuje z veseljem in to veselje je moja moč, je naša moč. Kristjani so veseli, saj so sprejeli, prejeli so Božjo besedo v srce in neprestano srečujejo Besedo, iščejo jo. To je današnje sporočilo za vse nas. Kratko izpraševanje vesti: Kako poslušam Božjo besedo? Ali pa je enostavno ne poslušam? Kako se jaz srečujem z njegovo Besedo, kar je Sveto pismo? In zatem: Sem prepričan, da je veselje v Gospodu moja moč? Žalost ni naša moč. Žalostna srca hudič takoj potolče, medtem ko nas Gospodovo veselje dviguje, da pojemo in jokamo od veselja. Eden od psalmov pravi, da je v trenutku osvoboditve Babilona, judovsko ljudstvo mislilo, da sanja: ni moglo verjeti. Isto doživetje se zgodi, ko srečamo Gospoda v njegovi Besedi, ko mislimo: ‘Pa saj to so sanje.’ In: ‘Ne morem verjeti vsej tej lepoti.’Naj nam Gospod vsem podeli milost, da bi odprli srce za to srečanje z njegovo Besedo in se ne bi bali veselja, da se ne bi bali praznovati od veselja. To je veselje, ki izvira ravno iz tega srečanja z Božjo besedo.«
    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.10.2019)

    Povzetek sporočila papeža Frančiška: Kako poslušam Božjo besedo? Žalost ni naša moč. Žalostna srca hudič takoj potolče, medtem ko nas Gospodovo veselje dviguje, da pojemo in jokamo od veselja. ‘Naj nam Gospod vsem podeli milost, da bi odprli srce za to srečanje z njegovo Besedo. Naj nas napolni Upanje in Veselje, saj smo Odrešeni in nas Bog Ljubi.

    Odgovori
  85. Miro says:
    26. januarja, 2023 at 9:26

    DEVETA IN DESETA BOŽJA ZAPOVED

    TI DVE ZAPOVEDI NAM POMAGATA ŽIVETI SVETO ČISTOST (DEVETA) IN NENAVEZANOST NA MATERIALNE DOBRINE (DESETA) V MISLIH IN ŽELJAH.

    Piše: Pablo Requena

    »Ne žêli žene svojega bližnjega! Ne bodi pohlepen po hiši svojega bližnjega, po njegovem polju, hlapcu, dekli, volu, oslu ali čemer koli, kar pripada tvojemu bližnjemu« (5 Mz 5,21).

    »Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo« (Mt 5,28).

    Ti dve zapovedi se nanašata na notranja dejanja, povezana z grehi proti šesti in sedmi zapovedi, ki jih moralno izročilo uvršča med t. i. notranje grehe. Na pozitiven način urejata življenje čistosti (deveta) in nenavezanosti na materialne dobrine (deseta) v mislih in željah, skladno z Gospodovimi besedami: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« in »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3.8).

    Prvo vprašanje, na katero velja odgovoriti, je, ali je smiselno govoriti o notranjih grehih; oz. rečeno še drugače: zakaj se negativno vrednoti udejanjanje uma in volje, ki se ne izrazi z zunanjim, graje vrednim dejanjem?

    Vprašanje ni sámo po sebi umevno, kajti na seznamu grehov, ki jih navaja Nova zaveza, najdemo predvsem zunanje grehe (prešuštvo, nečistovanje, umor, malikovanje, čaranje, prepirljivost, jeza itd.). Vendar pa isti seznami kot grehe naštevajo tudi nekatera notranja dejanja (nevoščljivost, častihlepnost, lakomnost).[1]

    Jezus sam pravi, da je človekovo srce tisto, iz česar prihajajo »hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve« (Mt 15,19). Posebej na področju čistosti uči, da »Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo« (Mt 5,28). Iz teh dveh odlomkov izhaja pomembna ugotovitev za moralo, saj govorita o tem, da se vir človeških dejanj, in zato tudi človekove dobrosti ali zlobe, nahaja v željah srca, v tem, kar človeška oseba “hoče” in izbere. Zlo umora, prešuštva, tatvine ni predvsem v fizičnosti dejanja ali v njegovih posledicah (ki imajo pomembno vlogo), temveč v volji (v srcu) morilca, prešuštnika, roparja, ki ob izbiri tega določenega dejanja, le-to hoče: odloča se za smer, ki je nasprotna ljubezni do bližnjega in zato tudi ljubezni do Boga.

    Volja vedno teži k neki dobrini, toda včasih gre za navidezno dobrino, za nekaj, česar tukaj in zdaj ni mogoče racionalno usmeriti v dobrobit osebe v njeni celovitosti. Tat hoče nekaj, kar šteje kot dobro, vendar dejstvo, da ta predmet pripada drugi osebi, onemogoča možnost, da bi odločitev, da to obdrži, mogla biti usmerjena v dobro njega kot človeške osebe, oz. v cilj njegovega življenja. V tem smislu za opredelitev volje kot pozitivno ali negativno ni potrebno zunanje dejanje. Kdor se odloči nekaj ukrasti, pa četudi potem tega zaradi nepredvidenih okoliščin ne more storiti, je ravnal slabo. Izvršil je prostovoljno notranje dejanje zoper krepost pravičnosti.

    Dobrost in zloba osebe se nahajata v volji, zato bi bilo strogo rečeno treba te kategorije uporabljati v zvezi z željami (hotenimi, sprejetimi), ne pa v zvezi z mislimi. Ko govorimo o razumu, uporabljamo druge kategorije, kot npr. resnično in neresnično. Ko deveta zapoved prepoveduje “nečiste misli”, ne govori o podobah ali o mišljenju kot takem, temveč o gibanju volje, ki sprejme neurejeno naslado, ki jo določena (notranja ali zunanja) podoba vzbuja.[2]

    ZA NOTRANJE GREHE LAHKO UPORABIMO NASLEDNJO RAZDELITEV:

    — slabe misli: so domišljijsko predstavljanje grešnega dejanja brez namena izvršitve. Do smrtnega greha pride, če gre za tehtno vsebino in če jo človek išče oz. privoli v to, da se ob tem naslaja;

    — slaba želja (desiderium): notranja in splošna želja po grešnem dejanju, ob kateri človek uživa. Ne sovpada z namenom, da to stori (kar vedno pomeni učinkovito hotenje), čeprav bi bilo marsikdaj storjeno, če ne bi bilo določenih razlogov, ki osebo zaustavijo (npr. posledice dejanja, težavnost izvršitve itd.);

    — grešno zadovoljstvo: je namerna naslada zaradi že izvršenega slabega dejanja, ki ga je storil človek sam ali kdo drug. Povzroči obnovitev greha v duši.

    Notranji grehi sami po sebi imajo navadno manjšo težo od pripadajočih zunanjih grehov, kajti zunanje dejanje v splošnem pokaže močnejšo silo volje. Kljub temu pa so dejansko zelo nevarni, še zlasti za človeka, ki si prizadeva za stik in prijateljstvo z Bogom, kajti:

    — te grehe je lažje storiti, ker zadostuje že pritrditev volje, in so skušnjave lahko bolj pogoste;

    — posveča se jim manj pozornosti, ker jih včasih zaradi nevednosti, drugič pa zaradi določene sokrivde s strastmi, človek noče priznati kot grehe, vsaj kot male grehe, če je bila privolitev nepopolna.

    Notranji grehi lahko deformirajo vest, na primer, kadar človek običajno ali z določeno pogostostjo dopušča mali notranji greh, čeprav se hoče izogibati smrtnega greha. Ta deformacija lahko privede do jezljivosti, do prekrškov zoper ljubezen, do kritičnega duha, do sprijaznjenja s pogosto prisotnostjo skušnjav, brez vztrajnega boja proti njim itd.[3]; v nekaterih primerih lahko pride celo do nepriznavanja notranjih grehov in do njihovega prikrivanja z osmišljenimi nesmisli, ki naposled povzročajo vedno večjo zmedenost vesti; kot posledica raste samoljubje, poraja se nemir, človeku je težko biti ponižen in se iskreno kesati, in lahko konča v stanju mlačnosti. V boju proti notranjim grehom je zelo pomembno, da ne dopuščamo pretirane tankovestnosti (skrupuloznosti).[4]

    ZA BOJ PROTI NOTRANJIM GREHOM NAM JE V POMOČ:

    — pogosto prejemanje zakramentov, ki nam dajejo oz. povečujejo milost in nas ozdravljajo naših vsakodnevnih šibkosti;

    — molitev, mrtvičenje in delo ob iskrenem iskanju Boga;

    — ponižnost — ki nam omogoča, da priznamo svoje šibkosti, brez da bi obupali zaradi svojih napak —, in zaupanje v Boga, vedoč, da nam je vselej pripravljen odpustiti;

    — vaja v iskrenosti do Boga, do samega sebe in v duhovnem vodstvu, pri čemer čim bolj skrbno opravljamo spraševanje vesti.

    OČIŠČENJE SRCA

    Deveta in deseta zapoved upoštevata notranje mehanizme, v katerih koreninijo grehi proti čistosti in pravičnosti, v širšem smislu pa vsak greh.[5] V pozitivnem smislu ti dve zapovedi vabita k ravnanju s pravilnim namenom, s čistim srcem. Zato sta zelo pomembni, saj se ne zaustavita ob zunanjem presojanju dejanj, temveč gresta do vira, iz katerega ta dejanja izhajajo.

    Ti notranji dinamizmi so temeljnega pomena v krščanskem moralnem življenju, kjer imajo v zvezi z darovi Svetega Duha in vlitimi krepostmi velik vpliv človekove dispozicije. V tem smislu so posebej pomembne moralne kreposti, ki so pravzaprav dispozicije volje in drugih teženj v smeri dobrega ravnanja. Ob upoštevanju teh elementov je mogoče zavreči nekakšno karikaturo moralnega življenja, ki ga prikazuje zgolj kot boj za izogibanje greha, pri čemer odkrijemo obširno pozitivno obzorje prizadevanja za rast v krepostih (za očiščenje srca), kar je del človekovega, in še posebej kristjanovega življenja.

    Bolj specifično se ti dve zapovedi nanašata na notranje grehe proti kreposti čistosti in pravičnosti, ki so dobro povzeti v odlomku iz Svetega pisma, ki navaja »tri vrste poželenja ali poželjivosti: poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja (prim. 1 Jn 2,16)« (Katekizem, 2514). Deveta zapoved govori o obvladovanju poželenja mesa, deseta pa o poželenju po tujem imetju. Se pravi, da prepovedujeta, da bi se na zavéden in hoten način prepuščali tem poželenjem.

    Te neurejene težnje ali poželenja niso nič drugega kot upor »“mesa” zoper “duha”. Poželenje prihaja iz nepokorščine prvega greha« (Katekizem, 2515). Po izvirnem grehu ni iz poželenja izvzet nihče razen našega Gospoda Jezusa Kristusa in Device Marije.

    Četudi poželenje sámo po sebi ni greh, pa nagiba h grehu in ga povzroči, kadar ni s pomočjo milosti podvrženo razumu, ki ga razsvetljuje vera. Če pozabimo na obstoj poželenja, zlahka pridemo do mišljenja, da so vse težnje, ki jih izkusimo, “naravne”, in da ni nič slabega, če se jim prepustimo. Da je to zmota, se mnogi zavejo ob razmisleku o težnjah po nasilju: priznajo, da se tem težnjam ne smemo prepustiti, ampak jih obvladati, ker niso naravne. Kljub temu pa, ko gre za čistost, nočejo priznati istega stališča in pravijo, da ni nič slabega, če se predajamo tem “naravnim” vzgibom. Deveta zapoved nam pomaga razumeti, da temu ni tako, ker je poželenje naravo popačilo, in je tisto, kar izkušamo kot naravno, pogostokrat posledica greha, ki ga je treba krotiti. Enako bi lahko rekli o nezmernem hlepenju po bogastvu oz. o lakomnosti, na kar se nanaša deseta zapoved.

    Pomembno je poznati ta nered, ki so ga v nas povzročili izvirni greh in naši osebni grehi, kajti to spoznanje:

    — nas spodbuja k molitvi: samo Bog nam odpusti izvirni greh, ki je izvor poželenja; in ravno tako bomo samo z njegovo pomočjo zmogli premagati to neurejeno težnjo; božja milost ozdravlja našo naravo ran greha (poleg tega, da jo povzdigne v nadnaravni red);

    — nas uči ljubiti vse stvarstvo, saj je iz božjih rok prišlo kot dobro; naše neurejene želje so tisto, zaradi česar je mogoče ustvarjene dobrine zlorabiti.

    BITKA ZA ČISTOST

    Čistost srca pomeni imeti svet način čutenja. Z božjo pomočjo in osebnim prizadevanjem postanemo vedno bolj “čisti v srcu” — to pomeni čistost v mislih in željah.

    Kar zadeva deveto zapoved, doseže kristjan to čistost z božjo milostjo ter s krepostjo in z darom čistosti, s čistimi nameni, s čistostjo svojega pogleda in z molitvijo.[6]

    Čistost pogleda ni omejena samo na odvračanje pogleda od očitno neprimernih podob, temveč zahteva, da se raba naših zunanjih čutov prečisti in bomo tako mogli na svet in na druge ljudi gledati z nadnaravnim pogledom. Gre za pozitiven boj, ki človeku omogoča odkriti resnično lepoto v vsem, kar je ustvarjeno, in še posebej lepoto tistih, ki so bili ustvarjeni po božji podobi in sličnosti.[7]

    »Čistost postavlja zahtevo po sramežljivosti. Sramežljivost je sestavni del zmernosti. Sramežljivost varuje intimnost osebe in v ta namen zavrača razkrivanje tega, kar mora ostati skrito. Naravnana je na čistost in izpričuje njeno tenkočutnost. Sramežljivost vodi poglede in kretnje tako, da se skladajo z dostojanstvom oseb in njihove povezanosti« (Katekizem, 2521).

    UBOŠTVO SRCA

    »Hrepenenje po resnični sreči rešuje človeka pretirane navezanosti na dobrine tega sveta, da bi se dovršilo v gledanju in blaženosti Boga« (Katekizem, 2548). »Obljuba o gledanju Boga presega vsako srečo. V Svetem pismu gledati pomeni posedovati. Kdor gleda Boga, prejme vse dobrine, ki si jih je mogoče zamisliti.«[8]

    Gmotne dobrine so dobre kot sredstvo, niso pa cilj. Ne morejo potešiti človeškega srca, ki je ustvarjeno za Boga in ga materialno blagostanje ne zadovolji.

    »Deseta zapoved zametuje lakomnost in težnjo, da bi si brez mere prilaščali zemeljske dobrine; ta zapoved prepoveduje neurejeno pohlepnost, ki se rodi iz čezmernega hlepenja po bogastvu in njegovi moči. Prepoveduje tudi težnjo, da bi prizadejali krivico, s katero bi bližnjemu škodovali v njegovem časnem imetju« (Katekizem, 2536).

    Greh je odvračanje proč od Boga in obračanje k ustvarjeninam; navezanost na gmotne dobrine radikalno spodbuja to obračanje in vodi v slepoto uma, v zakrknjenost srca: »Kako more božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim?« (1 Jn 3,17). Neurejeno hlepenje po materialnih dobrinah je v nasprotju s krščanskim življenjem: ni mogoče služiti Bogu in bogastvu (prim. Mt 6,24; Lk 16,13).

    Pretiran pomen, ki se danes pripisuje gmotnemu blagostanju nad mnogimi drugimi vrednotami, ni znamenje človeškega napredka; predstavlja izgubo in znižanje ravní človeka, čigar dostojanstvo temelji na tem, da je duhovno bitje, poklicano k večnemu življenju kot božji otrok (prim. Lk 12,19-20).

    »Deseta zapoved zahteva, da iz človeškega srca izženemo nevoščljivost« (Katekizem, 2538). Nevoščljivost je eden izmed glavnih grehov. »To je žalost zaradi dobrine, ki pripada bližnjemu« (Katekizem, 2539). Iz nevoščljivosti lahko izhajajo še mnogi drugi grehi: sovraštvo, opravljanje, obrekovanje, nepokorščina itd.

    Nevoščljivost predstavlja zavračanje ljubezni. V boju proti njej moramo živeti krepost dobrohotnosti, ki nam pomaga, da drugim želimo dobro kot izraz naše ljubezni do njih. Pri tem prizadevanju nam pomaga tudi krepost ponižnosti, kajti ne gre pozabiti, da nevoščljivost pogosto izhaja iz napuha (prim. Katekizem, 2540).

    Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-38-deveta-in-deseta-bozja-zapoved/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  86. Miro says:
    25. januarja, 2023 at 19:01

    PRAZNIK: SPREOBRNITEV APOSTOLA PAVLA

    MESEC DNI PO BOŽIČU SE OD 7. STOLETJA SPOMINJAMO SPREOBRNJENJA FARIZEJA SAVLA V POZNEJŠEGA APOSTOLA PAVLA.

    “Med potjo, ko se je bližal Damasku … je padel na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: ‘Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?’ Rekel je: ‘Kdo si, Gospod?’ Glas pa je odgovoril: ‘Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš’.” (Apd 9, 3–6)

    O SPREOBRNITVI …

    Apostol Pavel iz Tarza je sprva vneto preganjal privržence Jezusa Kristusa in poskušal uničiti nastajajočo krščansko Cerkev. Dogodek v Damasku pa je radikalno spremenil njegovo življenjsko pot.

    Po videnju pred Damaskom je iz preganjalca Kristusa postal apostol. Iz Savla je postal Pavel.

    O njegovi spreobrnitvi poročajo Apostolska dela (Apd 9,1–19; 22,1–21) in Pismo Galačanom (Gal 1,11–24). Kaj je razvidno iz njih?

    Razvidno je, da je Bog dal pobudo in se Savlu prikazal na poti Damask. Preko luči in glasu, ki je značilna za Božja razodetja, se je Vstali Gospod prikazal Savlu in ga vprašal za razlog njegovega početja: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« (Apd 9,4). Jezus ni rekel, zakaj preganjaš moje učence. Jezus in njegovo telo Cerkev sta eno. Pavel je padel na tla. Ko se je postali na noge, ni videl ničesar, postal je slep. Kristusova luč ga je zaslepila in postal je slep. Iz močnega, vplivnega in neodvisnega moža je postal slaboten, potreben pomoči in odvisen od drugih, saj ni videl.

    Pavel je po spreobrnjenju in daljši notranji in zunanji pripravi na svoje poslanstvo evangelij neustrašno ponesel poganskim ljudstvom. Zavedal se je, da ga je Kristus poklical za apostola. Odtlej ga pri širjenju Božjega kraljestva ni moglo nič ustaviti.

    »Živeti je zame Kristus in umreti dobiček.« (sv. Pavel)

    V RAZMISLEK …

    KAJ SE LAHKO NAUČIMO IZ SPREOBRNITVE APOSTOLA PAVLA?

    Morda to, da krščanstvo ni neka nova filozofija ali nova morala. Kristjani smo le, če se srečamo z Jezusom Kristusom. Jezus se nam verjetno ne razodene na tako veličasten način, kot se je sv. Pavlu, ki ga je naredil za apostola vseh narodov. Toda tudi mi ga lahko srečamo. Na kakšen način? Morda pri branju Svetega pisma, v molitvi, v liturgičnem življenju Cerkve, v dobrodelnosti …

    Pavel je rekel: »Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar nočem.« (Rim 7,15)

    MOLIMO

    Bog, oče vseh ljudi,
    napolni nas s tisto gorečo vero,
    ki je razvnemala apostola Pavla
    pri širjenju tvoje slave. Amen.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/spreobrnitev-apostola-pavla/

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori
  87. Miro says:
    25. januarja, 2023 at 18:48

    Hvalite Gospoda, vsi narodi,
    slavite ga, vsa ljudstva.
    Močna je do nas njegova ljubezen,
    Gospodova zvestoba traja vekomaj.
    (iz psalma 117)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  88. janez says:
    25. januarja, 2023 at 17:18

    Papež Frančišek: Ko imamo raje nezadovoljstvo kot pa upanje

    Ko imamo raje nezadovoljstvo kot pa upanje
    »Včasih imajo kristjani raje polom in neuspeh, ki daje prostor pritoževanju in nezadovoljstvu, kar pa je popolna njiva za hudičevo setev. V današnjem berilu iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 21,4-9) beremo o utrujenosti.

    Duh utrujenosti vodi v nezadovoljstvo
    Ljudstvo se je naveličalo potovanja. Navdušenje in upanje sta na poti iz egiptovskega suženjstva počasi bledela, najprej na obrežju morja, zatem pa v puščavi, tako da so ljudje začeli govoriti proti Mojzesu. Duh utrujenosti nam jemlje upanje. Utrujenost je selektivna. Najprej nam pokaže slabe trenutke, ki jih živimo, pri tem pa pozabimo dobre stvari, ki smo jih prejeli. Ko smo v potrtosti, ne prenesemo potovanja in iščemo zatočišče pri malikih ali obrekovanju ali drugih stvareh. To je za nas model. Ta duh utrujenosti v nas kristjanih nas vodi v nezadovoljno življenje – to je duh nezadovoljstva. Nič nam ni všeč, vse gre narobe. Sam Jezus nas je poučil o tem, ko je govoril o tem duhu nezadovoljstva, da smo namreč kot otroci, ki se igrajo.

    Navezanost na potrtost
    Nekateri kristjani se predajo občutku poloma, ne da bi se zavedali, da je to popolna njiva za hudičevo setev. Včasih se bojijo tolažbe, strah jih je upanja, strah jih je Gospodovega ljubkovanja, in tako živijo v objokovanju manjkajočega. To je življenje mnogih kristjanov. Živijo, da se pritožujejo, živijo, da kritizirajo, živijo iz opravljanja, živijo nezadovoljni. Ljudstvo ne prenese potovanja. Mi kristjani pogosto ne prenesemo potovanja. Raje imamo navezanost na neuspeh, torej na potrtost. Potrtost pa je od kače, stare kače iz zemeljskega raja. Gre za simbol: to je ista kača, ki je zapeljala Evo, sedaj pa ves čas grize v potrtosti.

    Strah pred upanjem
    Življenje preživeti v pritoževanju – takšno je življenje tistih, ki imajo raje neuspeh, ki ne prenesejo upanja, ki ne prenesejo Jezusovega vstajenja. Bratje in sestre, zapomnimo si ta stavek: Ljudstvo se je naveličalo potovanja. Kristjani se naveličajo potovanja. Kristjani se naveličajo ozdravljenja. Kristjani ne prenesejo tolažbe. Smo bolj navezani na nezadovoljstvo, utrujenost, neuspeh. Naj nas Gospod osvobodi od te bolezni.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 9.4.2019)

    Preložite svoje breme na Gospoda, On bo skrbel zate, nikoli ne bo dopustil, da bi Pravični omahnil. Psalm 55,23.

    PREMISLEKI O NAŠEM ŽIVLJENJ ali Cogitationes de nostrae Vitae
    Ne preživi, kar ni bilo spočeto z ljubeznijo, kajti tisto,
    ki nikoli ne premine, ampak izžareva svojo Večno luč,
    je ljubezen našega Boga in ljudi, kajti Bog je Ljubite se med seboj.
    Pomirja spore, blaži sovraštva plamen, mir povrne svetu in združi razdvojene.
    Popravlja krivice, je vsakomur v pomoč in nikomur ne zada rane.
    Bati se mu ni gorja prihodnjih dni, kdor jo na pomoč pokliče,
    živel bo varno in v miru večen.
    Ponavadi ni srečen tisti, ki sprejema, ampak tisti,
    ki predvsem moli, pomaga, živi pravično, Spolnjuje Božjo Voljo, ki daje in razdaja bližnjim.
    Človek ki živi v miru, bogaboječe in pravično, prinaša Luč, Dobroto in Mir med ljudi.
    Človek pri tem preprosto daruje drugim košček sebe in pomaga sebi in drugim z Dobroto.
    Prijazno dejanje, uporabno domislico, besedo priznanja,
    roko čez jarek razumevanja, dober predlog, nasvet ob pravem času.
    Vzameš malo iz razuma in malo iz srca,
    vse skupaj dobro zabeliš s prijaznostjo in položiš komu drugemu v premislek in srce.
    Razdana ljubezen je dobljena ljubezen.
    Če hočeš, da ti bodo odpuščali bližnji, odpuščaj tudi sam ljudem,
    kajti veliko mu bo odpuščeno, kateri veliko odpušča.
    Hvaležnost blagoslavlja in gre od enega človeka do drugega.
    Ne najdeš je med neomikanimi ljudmi.

    In pet lastnosti odlikujejo dobrega človeka:
    poštenje ga odreši tesnobe; modrost ga odreši dvomov; hrabrost ga odreši strahov in ljubezen ter dobrota pa ga odrešita egoizma ter mu pomagata najti smisel življenja, ki je v služenju bližnjim. In kadar molimo Njega, nam bo dano tisto, kar prosimo in kar On ve, da res potrebujemo. Lep je Božji Svet, Slavimo Boga in se mu Nenehno Zahvaljujmo za vse, kar pride. Saj je taka Božja Volja! Amen

    Božja Ljubezen, Dobrota in Usmiljenje Vate Zaupamo! Božja Pomoč naj bo vedno z nami vsemi.

    Odgovori
  89. Hvala says:
    25. januarja, 2023 at 16:47

    MNOGO KRISTJANOV DANES UMRE V PUŠČAVI SVOJE ŽALOSTI, SVOJEGA GODRNJANJA IN ZAVRAČANJA BOŽJEGA NAČINA. POGLEJMO KAČO, STRUP, TAM V KRISTUSOVEM TELESU, STRUP VSEH GREHOV SVETA IN PROSIMO MILOST, DA BI SPREJELI TEŽKE TRENUTKE

    http://arhiv.mirenski-grad.si/strup-godrnjanja-nad-bozjim-nacinom-odresenja
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Godrnjanje je res strup. Dejansko se človek niti ne zaveda da godrnja proti Bogu. SAM SEBI KOPLJE JAMO SVOJEGA PROPADA.

    Odgovori
  90. janez says:
    25. januarja, 2023 at 16:10

    Papež Frančišek: Jezusov mir je kot mir v globini morja
    Jezusov mir je kot mir v globini morja
    »Kako lahko gredo skupaj stiske in preganjanja, ki jih je doživel sv. Pavel, kakor pripoveduje današnji odlomek iz Apostolskih del in mir, ki ga Jezus pušča svojim učencem s poslovilnimi besedami med zadnjo večerjo: ‘Mir vam zapustim, svoj mir vam dam’, kakor jih prinaša današnji odlomek iz Janezovega evangelija?

    ‘Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali…’
    Življenje sredi preganjanj in stisk se zdi, da je življenje brez miru, a je živeto po zadnjem blagru: ‘Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili’. Jezusov mir gre skupaj s tem življenjem sredi preganjanja in stisk. To je mir, ki je zelo spodaj, zelo spodaj, zelo globoko ob vseh teh stvareh. Mir, ki ga ne more nihče vzeti. Mir, ki je dar. Kakor morje, ki je v globini mirno, čeprav so na površini valovi. Živeti mir z Jezusom, je imeti to izkušnjo v sebi, ki ostane tudi sredi preizkušenj, vseh težav, vseh stisk.

    Kristjan nosi na svojih ramenih življenje, ne da bi izgubil mir
    Samo tako se lahko razume, kako so živeli svojo zadnjo uro številni svetniki, ki niso izgubili miru, ampak so navzočim rekli, da gredo v mučeništvo kot povabljeni na svatbo. To je dar Jezusovega miru, tistega, ki ga ne moremo imeti preko človeških sredstev tako, da bi šli k zdravniku ali vzeli pomirjevalo. Nekaj drugačnega je, ker pride od Svetega Duha v nas in prinaša s seboj trdnost. Kakor jo ima človek, navajen trdo delati, ki je nepričakovano, ker ga je doletela bolezen, moral opustiti vse svoje projekte, a je kljub temu uspel ostati v miru. To je pravi kristjan.

    Prenašati
    Mir nas uči, ta Jezusov mir nas uči, da gremo v življenju naprej. Uči nas vse to prenašati. Prenašati. To je beseda, ki je mi ne razumemo dobro kaj pomeni, a je zelo krščanska beseda. Pomeni nositi na ramenih. Prenašati, pomeni nositi na ramenih življenje, težave, delo, vse, a da pri tem ne izgubimo miru. Še več, nositi na ramenih ter imeti pogum iti naprej. To se razume samo, ko je v nas Sveti Duh, ki nam daje Jezusov mir. Če pa živimo tako, da se pustimo zajeti vneti živčnosti in izgubimo mir, pa pomeni, da nekaj ni v redu.

    Mir kot božanski dar prinese nasmeh v srce
    Ko imamo v srcu od Jezusa obljubljeni dar in ne tistega, ki prihaja od sveta ali zaradi denarja na banki, se lahko soočimo tudi z najbolj krutimi težavami ter gremo naprej. To storimo s še eno sposobnostjo, ki ‘nasmeji srce’. Oseba, ki živi ta mir, nikoli ne izgubi smisla za humor. Zna se nasmehniti samemu sebi, drugim, svoji senci…, se zna nasmehniti vsemu. Ta smisel za humor je tako zelo blizu Božji milosti. Z Jezusovim mirom v vsakdanjem življenju, z Jezusovim mirom v stiskah in z vsaj malo tega smisla za humor, lahko zelo dobro ‘dihamo’. Naj nam Gospod da ta mir, ki prihaja od Svetega Duha, ta mir, ki je od njega in ki nam pomaga prenašati, nositi številne težave v življenju.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 21.5.2019)

    Odgovori
  91. Miro says:
    25. januarja, 2023 at 8:20

    OSMA BOŽJA ZAPOVED

    S POMOČJO KRISTUSOVE MILOSTI KRISTJAN LAHKO DOSEŽE, DA NJEGOVO ŽIVLJENJE VODI RESNICA.

    Piše: Juan Ramón Areitio

    »Osma zapoved prepoveduje v odnosih z bližnjim pačiti resnico. (…) Kršitve resnice z besedami ali dejanji izražajo odklanjanje, da bi sprejemali nase prizadevanje za to, kar je pravilno« (Katekizem, 2464).

    1. ŽIVETI V RESNICI

    »Ker vsem ljudem pripada dostojanstvo osebe (…), jih že njihova narava sama priganja, so pa tudi nravno dolžni, iskati resnico, zlasti tisto, ki se tiče religije. Dolžni so tudi držati se spoznane resnice in vse svoje življenje uravnavati po njenih zahtevah.«[1]

    Človekova nagnjenost k spoznanju resnice in izražanju resnice v besedah in dejanjih je zabrisana zaradi greha, ki je v človeški naravi pustil rano, in sicer kot nevednost v umu in kot zlobo v volji. Zaradi posledic greha je oslabela ljubezen do resnice in ljudje drug drugega goljufajo, pogosto iz sebičnosti in koristoljubja. S pomočjo Kristusove milosti pa kristjan lahko doseže, da njegovo življenje vodi resnica.

    Krepost, ki nagiba, da vedno govorimo resnico, se imenuje resnicoljubnost, iskrenost ali odkritost (prim. Katekizem, 2468). Ta krepost ima tri temeljne značilnosti:

    — iskrenost do samega sebe: pomeni priznati resnico o lastnem zunanjem in notranjem ravnanju: nameni, misli, čustva itd.; brez strahu pred tem, da bi prišli resnici do dna, brez zatiskanja oči pred stvarnostjo;[2]

    — iskrenost do drugih: človeško sožitje bi bilo nemogoče, če med ljudmi ne bi bilo vzajemnega zaupanja, se pravi, če ne bi govorili po resnici ali če se ne bi držali npr. pogodb, ali bolj na splošno, dogovorov, dane besede (prim. Katekizem, 2469);

    — iskrenost do Boga: Bog ve vse, toda ker smo njegovi otroci, želi, da mu to povemo. »Božji otrok se obrača h Gospodu kot k Očetu. Njegov odnos ni hlapčevski, ni formalen priklon, zgolj vljudnost, ampak je poln odkritosrčnosti in zaupanja. Bog se ne zgraža nad ljudmi. Bog se ne naveliča naše nezvestobe. Naš nebeški Oče odpusti vsako žalitev, ko se sin povrne k Njemu, ko se pokesa in prosi odpuščanja. Naš Gospod je tako očetovski, da prehiti našo željo po odpuščanju in nam z odprtimi rokami pride milostno naproti.«[3]

    Iskrenost pri zakramentu spovedi in v duhovnem vodstvu sta izredno učinkovita načina za rast v notranjem življenju: v preprostosti, v ponižnosti in v drugih krepostih.[4] Iskrenost je bistvena za vztrajanje v hoji za Kristusom, kajti Kristus je Resnica (prim. Jn 14,6).[5]

    2. RESNICA IN LJUBEZEN

    Sveto pismo uči, da je treba povedati resnico z ljubeznijo (Ef 4,15). Iskrenost je tako kot vsako krepost treba živeti zaradi ljubezni in z ljubeznijo (do Boga in do ljudi): obzirno in razumevajoče.

    Bratski opomin: je evangeljska praksa (prim. Mt 18,15), s katero se bližnjega opozori na kakšen prekršek ali pomanjkljivost, da bi se lahko popravil. To je velik izraz ljubezni do resnice in dobrote. V določenih primerih je to lahko resna dolžnost.

    Preprostost v odnosih do drugih. Preprostost je navzoča takrat, ko se namen povsem naravno kaže v dejanjih. Preprostost izhaja iz ljubezni do resnice in iz želje, da bi se le-ta nepopačeno izražala v dejanjih z vso naravnostjo, brez prisiljenega obnašanja: temu pravimo tudi iskrenost življenja. Tako kot ostale moralne kreposti mora preprostost in iskrenost urejati razumnost, da bi bili resnični kreposti.

    Iskrenost in ponižnost. Iskrenost je pot za rast v ponižnosti (»hoja v resnici« je govorila sv. Terezija Avilska). Napuh, ki tako zlahka vidi napake drugih — in jih napihuje ali si jih celo izmišlja —, se ne zaveda lastnih. Neurejena ljubezen do osebne odličnosti skuša vedno onemogočiti, da bi se videli takšne, kakršni smo, v vsej naši bedi.

    3. PRIČEVANJE O RESNICI

    »Pričevanje je dejanje pravičnosti, ki ugotavlja resnico ali jo daje spoznati« (Katekizem, 2472). Kristjani imajo dolžnost pričevati o Resnici, ki je Kristus. Zato morajo biti na jasen način in dosledno priče evangelija, brez da bi svojo vero skrivali. Nasprotno ravnanje — pretvarjanje — bi pomenilo sramovati se Kristusa, ki je rekel: »Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,33).

    »Mučeništvo je najvišje pričevanje za resničnost vere; mučeništvo pomeni pričevanje, ki gre prav do smrti. Mučenec pričuje za umrlega in vstalega Kristusa, s katerim je zedinjen po ljubezni« (Katekizem, 2473). Pred izbiro med zanikanjem vere (z besedo ali dejanjem) in med izgubo zemeljskega življenja mora biti kristjan pripravljen dati življenje: »Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mr 8,36). Kristus je bil obsojen na smrt, ker je pričeval o resnici (prim. Mt 26,63-66). Mnogi kristjani so bili mučenci, ker so ostali zvesti Kristusu, in »kri mučencev je postala seme novih kristjanov.«[6]

    »Če mučeništvo sestavlja vrhunec pričevanja za nravno resnico, vrhunec, h kateremu je razmeroma malo poklicanih, pa vendarle obstaja konkretno pričevanje, z ozirom na katerega morajo vsi kristjani biti pripravljeni, da ga vsak dan dajejo, tudi za ceno trpljenja in težkih žrtev. Kajti spričo mnogovrstnih težav, ki jih more zvestoba do brezpogojnosti nravnega reda terjati tudi v najbolj navadnih okoliščinah, je kristjan ob pomoči božje milosti, izprošene v molitvi, poklican k včasih heroičnemu prizadevanju, pri čemer ga podpira krepost srčnosti, s pomočjo katere more — kakor uči sv. Gregor Veliki — “z ozirom na večno nagrado težave tega sveta celo ljubiti” (Moralia in Job, 7,21,24).«[7]

    4. KRŠITVE RESNICE

    »“Laž je v tem, da kdo reče kaj napačnega z namenom, da bi drugega varal” (Sv. Avguštin, De mendacio, 4,5). Gospod ožigosa v laži delo hudobnega duha: “Hudiča imate za očeta … v njem ni resnice. Kadar laže, jemlje iz svojega, ker je lažnik in oče laži” (Jn 8,44)« (Katekizem, 2482).

    »Teža laži se meri v skladu z naravo resnice, ki jo laž popači, v skladu z okoliščinami, nameni tistega, ki jo zagreši, v skladu s škodo, ki jo utrpijo tisti, ki so njene žrtve« (Katekizem, 2484). Lahko je predmet smrtnega greha, »kadar hudo prizadene kreposti pravičnosti in ljubezni« (prav tam). Lahkomiselno ali prazno govorjenje (prim. Mt 12,36) zlahka pripelje do laži (nenatančno ali krivično presojanje, pretiravanje, obrekovanje).

    Krivo pričevanje in kriva prisega: »Kadar je resnici nasprotujoče govorjenje izrečeno pred javnostjo, dobi posebno težo. Pred sodiščem postane krivo pričevanje. Če je podano pod prisego, gre za krivo prisego« (Katekizem, 2476). Storilec je obvezan škodo popraviti.

    »Spoštovanje do dobrega imena vseh prepoveduje vsako ravnanje in vsako besedo, ki bi jim mogla povzročiti neupravičeno škodo« (Katekizem, 2477). Pravica do časti in do dobrega imena — tako lastnega kot tujega — je dobrina, ki je dragocenejša od bogastva, je velikega pomena za osebno, družinsko in družbeno življenje. Grehi zoper dobro ime bližnjega so:

    — predrzna sodba: kadar kdo brez zadostne utemeljitve domnevno moralno krivdo bližnjega priznava kot resnično (npr. če sodi, da je nekdo ravnal s slabim namenom, četudi to ni ugotovljeno). »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni« (Lk 6,37) (prim. Katekizem, 2477);

    — blatenje: je vsaka krivična pregrešitev zoper dobro ime bližnjega. Lahko je dveh vrst: opravljanje, kadar kdo brez sorazmerno tehtnega razloga razkriva resnično obstoječe grehe ali napake bližnjega; in obrekovanje, kar pomeni pripisovati bližnjemu neresnične grehe ali pomanjkljivosti. Obrekovanje vsebuje dvojno zlo: zoper resnicoljubnost in zoper pravičnost (ki je tem hujše, čim večje in čim bolj razširjeno je obrekovanje).

    Dandanes so takšne kršitve zoper resnico ali dobro ime pogoste v sredstvih obveščanja. Tudi zaradi tega je potrebno imeti nekaj zdravega kritičnega duha pri branju novic v časopisih, revijah, na televiziji itd. Naivno ali slepo jemanje vsega kot resnično vodi k oblikovanju napačne sodbe.[8]

    Vedno, kadar je bil nekdo očrnjen (bodisi z opravljanjem ali z obrekovanjem), je povzročitelj obvezan storiti, kar more, da bi bližnjemu povrnil dobro ime, ki ga je po krivici oškodoval.

    Treba se je izogibati sodelovanju pri teh grehih. Pri oškodovanju dobrega imena bližnjega so v različni meri soudeleženi: kdor uživa v poslušanju obrekovalca in se veseli tega, kar govori; nadrejeni, ki ne prepreči opravljanja na račun podrejenega, in kdorkoli, ki — kljub neodobravanju tega greha — iz strahu, iz brezbrižnosti ali iz sramežljivosti ne opomni oz. ne zavrne obrekljivca ali opravljivca, ter kdor lahkomiselno širi namigovanja drugih v škodo ugleda tretje osebe.[9]

    Kršitev resnice je tudi vsaka beseda ali ravnanje, »ki z laskanjem, prilizovanjem ali dobrikanjem bližnjega opogumlja ali potrjuje v hudobiji njegovih dejanj in izprijenosti njegovega vedenja. Prilizovanje je velik greh, če postane sokrivo za pregrehe in velike grehe. Želja, da bi izkazali uslugo ali prijateljstvo, ne opravičuje dvoličnosti govorjenja. Prilizovanje je mali greh, kadar želi biti samo prijetno, izogniti se kakšnemu zlu, odpomoči kakšni potrebi, doseči zakonite ugodnosti« (Katekizem, 2480).

    5. SPOŠTOVANJE ZASEBNOSTI

    »Blagor in varnost drugega, spoštovanje do zasebnega življenja, skupni blagor, to so zadostni razlogi za molk o tem, kar ni potrebno, da bi bilo znano, ali pa za uporabo diskretne (zadržane) govorice. Dolžnost izogibati se pohujšanju pogosto narekuje strogo diskretnost. Nihče ni dolžan razkriti resnico tistemu, ki nima pravice, da bi jo poznal« (Katekizem, 2489). »Pravica do priobčevanja resnice ni brezpogojna« (Katekizem, 2488).

    »Tajnost zakramenta sprave je sveta in ne sme biti izdana pod nobeno pretvezo. “Spovedna tajnost je nedotakljiva; zato je prepovedano, da bi spovednik z besedo ali na kakršenkoli način in iz kateregakoli razloga kakorkoli izdal spovedanca” (ZCP, kan. 983, §1)« (Katekizem, 2490).

    O poklicnih tajnostih in na splošno o vsaki naravni tajnosti je treba molčati. Razkrivanje teh tajnosti pomeni kršitev spoštovanja do človekove zasebnosti in lahko predstavlja greh zoper pravičnost.

    Potrebno je ohranjati pravilno zadržanost v zvezi s privatnim življenjem oseb. Vmešavanje v zasebno življenje ljudi, ki jih veže političen ali javni položaj, in objavljanje teh informacij v medijih je vredno obsojanja, kolikor to krši njihovo zasebnost in svobodo (prim. Katekizem, 2492).

    Sredstva družbenega obveščanja imajo odločilen vpliv na javno mnenje. So nadvse pomembno področje za apostolat v obrambo resnice in krščanstva.

    Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-37-osma-bozja-zapoved/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  92. janez says:
    24. januarja, 2023 at 21:51

    Papež Frančišek: Cerkev, ki vedno sprejema (kateheza v Vatikanu)
    »Ko pa smo prišli v Rim, je Pavel dobil dovoljenje, da lahko stanuje zasebno, z vojakom, ki ga je stražil. […] Celi dve leti je Pavel ostal v stanovanju, ki si ga je bil najel, in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu. Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir« (Apd 28,16.30-31).

    Beseda, ki spreminja in odpira nove poti
    »Pavlovo potovanje, ki je bilo potovanje evangelija, je dokaz, da lahko človeške poti, če so živete v veri, postanejo prostori prehoda za Božje odrešenje, in sicer preko Besede vere, ki je v zgodovini dejavni kvas, zmožna spremeniti situacije in odpreti vedno nove poti. S Pavlovim prihodom v središče rimskega imperija, se konča pripoved Apostolskih del, ki pa se ne zaključi s Pavlovim mučeništvom, ampak z obilno setvijo Besede. Konec Lukove pripovedi, ki je zasnovana na potovanju evangelija po svetu, vsebuje in povzema ves dinamizem Božje besede, neustavljive Besede, ki hoče hiteti, da bi vsem sporočila odrešenje.

    Pavel oznanja Kristusa
    Pavel v Rimu sreča predvsem svoje brate v Kristusu, ki ga sprejmejo in mu vlijejo pogum (glej Apd 28,15), ob njihovi topli gostoljubnosti pa lahko pomislimo, kako zelo je bil njegov prihod pričakovan in zaželen. Zatem mu je dovoljeno stanovati zasebno pod custodia militaris, torej z vojakom, ki ga je stražil; bil je v hišnem priporu. Kljub svojemu položaju jetnika, Pavel lahko srečuje judovske prvake ter jim pojasni, kako je bil prisiljen pritožiti se cesarju, in jim govori o Božjem kraljestvu. Prepričati jih želi v zvezi z Jezusom, pri tem pa začne s Pismi in jim pokaže sosledje med Kristusovo novostjo in ‘Izraelovim upanjem’ (Apd 28,20). Pavel se v celoti prepoznava kot jud in v evangeliju, torej v oznanilu Kristusa, umrlega in vstalega, vidi izpolnitev obljub, ki so bile dane izvoljenemu ljudstvu. Temu prvemu, neformalnem srečanju, ko so mu Judje precej naklonjeni, sledi bolj uradno, med katerim Pavel ves dan oznanja Božje kraljestvo in poskuša svoje sogovornike odpreti za vero v Jezusa, začenši ‘z Mojzesovo postavo in preroki’ (Apd 28,23). Ker vsi niso prepričani, poudari otrdelost srca Božjega ljudstva zaradi njegove obsodbe (glej Is 6,9-10) in z gorečnostjo hvali odrešenje narodov, ki se pokažejo občutljivi za Boga in sposobni poslušati besedo evangelija življenja (glej Apd 28,28).

    Cerkev, ki se nikoli ne utrudi sprejemati
    Luka na tem mestu pripovedi zaključi svoje delo in ne pokaže Pavlove smrti, ampak dinamizem njegovega oznanjevanja, Besede, ki ‘ni vklenjena’ (2 Tim 2,9). Pavel nima svobode gibanja, vendar pa svobodno govori, kajti Beseda ni vklenjena. Beseda je pripravljena, da se pusti posejati apostolovim polnim rokam. Pavel to počne ‘z vso svobodo in brez ovir’ (Apd 28,31), v hiši, kjer sprejema tiste, ki želijo prejeti oznanilo o Božjem kraljestvu in spoznati Kristusa. Ta hiša, ki je odprta za vsa iščoča srca, je podoba Cerkve, ki se, čeprav je preganjanja, nerazumljena in vklenjena, nikoli ne utrudi z materinskim srcem sprejemati vsakega moškega in vsako žensko, da bi jima oznanila ljubezen Očeta, ki je postal viden v Jezusu.

    Dragi bratje in sestre, na koncu te poti, ki smo jo živeli skupaj, medtem ko smo sledili poti evangelija v svet, naj Duh v vsakem izmed nas poživi klic k biti pogumni in veseli evangelizatorji. Kakor Pavla tako naj tudi nas naredi zmožne, da bomo prepojili naše domove z evangelijem in jih naredili za kraje bratstva, kjer se sprejema živi Kristus, ki nam prihaja naproti po vsakem človeku in v vsakem času.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 15.1.2020)

    Bogu hvala za vse Nauke in Vodstvo nas vernikov.

    Odgovori
  93. Miro says:
    24. januarja, 2023 at 20:06

    GODUJE SV. FRANČIŠEK SALEŠKI, KI VELJA ZA UTEMELJITELJA MODERNE
    KATOLIŠKE DUHOVNOSTI. INTELEKTUALNO JE VPLIVAL NA NEKATERE
    NAJVIDNEJŠE OSEBNOSTI 17. STOLETJA V FRANCIJI. JE CERKVENI UČITELJ.

    O njegovem življenju več na:
    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-francisek-saleski-zavetnik-novinarjev/

    Sv. Frančišek Saleški, prosi za nas!

    Odgovori
  94. Miro says:
    24. januarja, 2023 at 19:47

    KDO JE MOJA MATI?

    Boga je potrebno vsak dan znova prositi za milost, da bi razumeli njegovo voljo, za milost, da bi ji sledili, in za milost, da bi jo izpolnili vse do konca. Postava je bila nekoč sestavljena iz predpisov in prepovedi, krvi volov in kozlov, starodavnih daritev, ki niso imele ne moči, da bi odvzemale grehe, ne moči, da bi prinašale pravico. Potem je na svet prišel Kristus. Ko je šel na križ, nas je s tem dejanjem enkrat za vselej opravičil. Pokazal nam je, katera žrtev je Bogu najbolj prijetna: ne žrtvovanje živali, ampak darovanje lastne volje, da bi izpolnili Očetovo voljo. O vsem tem nam govorijo svetopisemski odlomki današnjega dne.

    Poslušnost Božji volji je eno izmed jeder vere. Za kristjana pomeni pot svetosti. Preko tega se uresničuje Božji načrt, Božje zveličanje. A nasprotovanje se je začelo že z Adamovo neposlušnostjo v raju: Tista neposlušnost je prinesla zlo celemu človeštvu. Tudi grehi so dejanja neposlušnosti Bogu, neizpolnjevanja Božje volje. A Gospod nas uči, da je to pot in da ni druge. Ta pot se začenja z Jezusom, v nebesih. Na zemlji pa se začenja z Marijo, ki je angelu odgovorila, naj se zgodi Božja volja: In s tistim ‘da’ Gospodu je Gospod začel svojo pot med nami.

    Ni lahko izpolnjevati Božje volje. Ni bilo lahko za Jezusa, ki je bil skušan v puščavi in tudi na vrtu Getsemani, kjer je z mukami v srcu sprejel trpljenje, ki ga je čakalo. Ni bilo lahko za nekatere učence, ki so ga zapustili, ker niso razumeli, kaj pomeni izpolnjevati Očetovo voljo. In ni lahko za nas, glede na to, da so nam vsak dan na pladnju ponujene številne možnosti. Takrat se lahko vprašamo, kako naj izpolnimo Božjo voljo, in prosimo za milost, da bi to tudi želeli storiti.

    To, kar dela človeka velikega pred Bogom, ni poklic, stan, položaj ali bogastvo, ampak ponižna zvestoba pred Njim. Lahko je duhovnik, mož, žena ali samski, največji revež ali mogočni kralj. Svetniki rastejo iz vseh družbenih slojev. Pred Bogom nas dela velike skladnost naše volje z Božjo voljo. Tako. Program imamo. Marija nas podpira in prosi za nas. Pogumno naprej, naš cilj je živi Bog.

    Zato se kar vprašajmo: Molim, da bi mi Gospod dal željo, da bi izpolnil njegovo voljo, ali iščem kompromise, ker se Božje volje bojim? Pomembno je moliti, da bi spoznali Božjo voljo glede sebe in svojega življenja, glede odločitev, ki so pred nami, glede tega, kako ravnati. To sta molitev za to, da bi si želeli izpolnjevati Božjo voljo, in molitev, da bi jo spoznali. Ko pa enkrat spoznam Božjo voljo, mora slediti še molitev, da bi jo tudi zares izpolnil: Da bi izpolnil tisto voljo, ki ni moja, ki je Njegova. To ni lahko.

    Moliti, da bi si želeli slediti Božji volji; moliti, da bi spoznali Božjo voljo; in – ko jo enkrat poznamo – moliti, da bi šli naprej z Božjo voljo. Gospod naj nam vsem da milost, da bi nekega dne o sebi lahko slišali tisto, kar je dejal o množici, ki je hodila za njim, ki je sedela okoli njega, kot smo slišali v današnjem evangeljskem odlomku: ‘Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat in sestra in mati.‘ Z izpolnjevanjem Božje volje postanemo člani Jezusove družine, postanemo mati, oče, sestra, brat.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    O presveta Božja volja, ljubim te nadvse! (sv. Angela Merici)

    Odgovori
  95. janez says:
    24. januarja, 2023 at 16:22

    DUHOVNA OPOROKA EKSORCISTA GABRIELA AMORTHA
    Knjiga z naslovom BOG, LEPŠI OD HUDIČA je napisana v obliki intervjuja, ki opisuje dolgo pot življenja eksorcista, patra Gabriela Amortha. Knjigo je iz italijanskega jezika prevedel Franček Bertolini, izdala pa sta jo Ognjišče in Slomškova založba v Mariboru, leta 2016.

    Tukaj je nekaj citatov iz knjige:
    »Ne želim biti kritičen, toda dejstvo je, da kljub vsem dobrim željam glede Boga udarjamo mimo. Nekaterim prav gotovo uspe. Toda glede na to, kako svet živi, očitno še nismo dovolj srečali ljubečega Boga, kar ne pomeni, da ne obstaja.«
    Str. 30

    »Sveto pismo ne govori samo o življenju in o dobrih stvareh, temveč tudi o zlu, nasilju in hudiču, ki je njihov izvir in vzrok. Tako predstavlja celotno življensko izkušnjo, ki ni vedno samo plovba po mirnem toku. Svetopisemske podobe nasilja opozarjajo na iznakaženo zgodovino, ki je daleč od Boga in njegove dobrote. Tako človek še bolj zahrepeni po najvišjem Dobrem.«
    Str. 36

    »Resnično krščanstvo ni samo zdravilo, temveč tudi zaščita proti zlu. V krščanstvu imajo posebno mesto vrednote, ki varujejo osebo, dobro in življenje. V krščanstvu se uresničuje notranje življenje, dialog med znanostjo in vero, odprtost za presežno, ne kot beg, temveč kot možnost resničnega srečanja z Bogom.«
    Str. 90

    »Sam znani teolog Karl Rahner je v svoji razumskosti znal poudarjati, da glede hudiča ni nevarnosti, da bi pretiravali, kajti »pred resnostjo zgodovine odrešenja bi bilo neresno videti v hudiču neke vrste duhca, ki izgubljeno tava po svetu. Prav je videti v hudiču oblast, ki z vojnami in nasiljem gospoduje svetu, se upira Bogu in skuša človeka.« V bistvu se moramo bolj strinjati glede tega, kako se izogniti zlu in pospešiti dobro, brez lažnih predstav.«
    Str. 95-96

    »Najprej se je treba zavedati ranjenosti, ki je v nas. Izrazi se lahko skozi žalost, jezo, uporništvo, celo preklinjanje. Ne glejmo nase kot na hudobneže, temveč kot ranjence, ki potrebujemo in imamo pravico do zdravila.«
    Str. 107

    »Ni čudno, če se zlo trudi naseliti ravno v Cerkvi in v cerkvah, kjer je Jezus v evharistiji. Hudič želi ustvariti zmedo prav tam, kjer je izvir dobrega. Tam, kjer je naš Gospod in njegov namestnik na zemlji. Ne motijo ga niti papeževi sodelavci niti pokvarjeni kleriki niti mlačni kristjani. Teh je najbolj vesel. Satanova poguba so Kristusova telo in kri, evharistija in vsi, ki Jezusa častijo.«
    Str. 130

    »Obstajata dve enaki in nasprotni si napaki, ki ju lahko človek naredi glede hudiča. Prva je, da ne verjame v njegov obstoj. Druga je, da tako verjame, da se s tem preveč ukvarja in mu to škoduje. Hudič je obeh napak vesel ter podpira bodisi materialista, bodisi čarovnika.« Kdor se želi izogniti tema napakama, naj se izobražuje, naj spozna hudičeve nakane, skrite tistim, ki se za te stvari ne zanimajo in se s tem nočejo seznaniti.«
    Str. 130-131

    »Najboljši način, da se nas hudič naveliča, je, da se z vsem srcem oklenemo Božje lepote in dobrote. Božja lepota nas tako privlači, da nas odtrga od vezi, ki smo jih vzpostavili s hudičem, ko smo se pustili prevarati njegovi lepi preobleki. Odprimo srca za vrednote življenja, spoštovanja osebe, prijaznosti ter bežimo pred jezo, nasiljem in sebičnostjo, ki povzročajo toliko trpljenja.«
    Str. 108

    http://prenova.rkc.si/index.php/publikacije/duhovno-branje-2/35-duhovno-branje

    Molitev k nadangelu Mihaelu
    Sveti nadangel Mihael, zmagovalec peklenskega zmaja!
    Od Boga si prejel veliko moč, da s ponižnostjo uničiš napuh temnih sil.
    Rotim(o) te, pomagaj nam pridobiti ponižnost srca, neomajno zvestobo,
    da bi vedno izpolnjevali Božjo voljo in da bi vztrajali v trpljenju in skušnjavah.
    Pomagaj nam, da obstanemo pred Prestolom Božje sodbe.
    Amen.

    Sveti Mihael, danes se izročam pod tvoje skrbno varstvo in te prosim:
    varuj mene, moje domače in moje prijatelje, moje delo in vse kar imam.
    Izprosi nam milost,
    da bomo spoznali in priznali svoje grehe ter se jih pokesali.
    Pomagaj nam, da bomo lahko z vsem srcem ljubili Boga:
    Očeta, Sina in Svetega Duha, Devico Marijo,
    svetega Jožefa, angele, svetnike in vse ljudi na svetu.
    Sveti Mihael, brani nas pred sovražniki duše.
    V zadnji uri življenja nam stoj ob strani.
    Popelji nas v nebeško kraljestvo, pred Božji prestol,
    da bomo s teboj in z vsemi angeli ter svetniki prepevali hvalo,
    čast in slavo Gospodu Jezusu Kristusu, ki živi in kraljuje vekomaj.
    Amen.

    Odgovori
    • janez says:
      24. januarja, 2023 at 16:24

      Addendum
      Papež Frančišek: 7 korakov do zmage nad princem zla (Aleteia)
      Prvi papež, Peter, je krščansko življenje povzel z naslednjimi besedami: “Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveči lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.” Trenutni papež Frančišek navaja njegove besede in v svojem zadnjem dokumentu z naslovom Veselite in radujte se (Gaudete et Exsultate) Petrov nasvet še razširi. Predmet njegove apostolske spodbude je svetost – če vam ta beseda zveni hladno in neprivlačno, preberite dokument in videli boste, kako resnična in privlačna je lahko. In če vam zveni preprosto, no, potem je “krščansko življenje stalen boj”, piše Frančišek. “Potrebujemo moč in pogum, da se upremo skušnjavam hudiča in oznanjamo evangelij.” In kako naj se borimo proti hudiču? Papež Frančišek ima načrt.

      Prvič: Hudiča vzemite resno.
      Hudič je resničen in brez njega Sveto pismo sploh ne bi imelo smisla, pravi Frančišek. “Navzoč je na prvih straneh Svetega pisma,” piše v apostolski spodbudi in zgodba se konča “z Božjo zmago nad hudičem”. Duhovne bitke ne moremo “omejiti na boj proti svojim človeškim šibkostim in nagnjenjem – pa naj gre za lenobo, poželenje, zavist, ljubosumje ali karkoli drugega”, pojasnjuje papež. “Je tudi nenehen boj proti hudiču, princu zla.” Frančišek poziva k “nadnaravnemu razumevanju”, ki hudičeve napade vidi kot osebne, ne psihološke – toda o hudiču raje ne razmišljajmo na hollywoodski način: “Ni nujno, da nas hudič obsede. Zastruplja nas s sovraštvom, obupom, zavistjo in nemoralnim vedenjem. Ko nismo pozorni, to izkoristi in uniči naša življenja, naše družine in naša občestva.”

      Drugič: Oborožite se.
      Akcijski filmi pravijo: “Ne vzemi noža v strelski dvoboj.” Frančišek pravi enako za naš boj s hudičem: “V tem duhovnem boju lahko računamo na vsa močna orožja, ki nam jih je namenil Bog: vere polno molitev, premišljevanje o Božji besedi, obhajanje svete maše, evharistično češčenje, zakramentalno spravo.” Okrepili se bomo le, če bomo živeli v Kristusu preko zakramentov, ki nam jih je dal. “Če postanemo brezskrbni, nas lažne obljube zla zlahka zapeljejo,” opozarja papež.

      Tretjič: Pomnožite dobra dela – svoja in vseh drugih.
      Med druga orožja v vaši duhovni orožarni sodijo tudi dela usmiljenja in misijonarsko delovanje, dodaja sveti oče, obenem pa opozarja pred prevzetno in hvalisavo dobrodelnostjo. “Veselite se dobrote drugih, kot bi bila vaša, in si želite, da bi imeli v vsem prednost pred vami,” piše papež Frančišek in navaja besede sv. Janeza od Križa. “To počnite z vsem srcem. Tako boste zlo premagali z dobroto, pregnali hudiča in imeli srečno srce,”.

      Četrtič: Poiščite prijatelje med verniki.
      V vojno ne morete brez bataljona in tudi v duhovni bitki se ne morete boriti sami, pravi papež Frančišek. “Če živimo oddaljeni od drugih, se je zelo težko boriti proti pohoti, pastem in skušnjavam hudiča ter sebičnosti sveta,” piše Frančišek. Sami “zlahka podležemo”. Za to imamo cerkve: da se v njih zbirajo ljudje, ki se želijo skupaj boriti v isti bitki. “Rast v svetosti je potovanje v občestvo, drug ob drugem.”

      Petič: Ne verjemite Satanovim obljubam.
      Frančišek spominja, da nas Sveto pismo opozarja pred hudičevimi triki. Tudi papež nas svari: “Prepričan sem, da se s Satanom ne smemo zaplesti v pogovor,” je dejal lani decembra. “Če to storimo, smo izgubljeni. Bistrejši je od nas in povsem nas bo zavrtel; v glavi se nam bo čisto zmešalo.” V apostolski spodbudi Veselite in radujte se sveti oče navaja “kavbojskega svetnika” Joseja Brochera, ki pravi: “Kaj vam koristi, če vam Lucifer obljublja svobodo in vas obdarja z vsemi svojimi prednostmi, če so te lažne, varljive in škodljive?” Zato se papež v dokumentu vedno znova vrača k Božjim obljubam, na katere se lahko zanesemo.

      Šestič: Bodite pripravljeni na ponižanje.
      Ves čas svojega pontifikata Frančišek opozarja pred “duhovno korupcijo”, ki jo v dokumentu pojasnjuje kot “udobno in samozadovoljno obliko slepote. Nenadoma vse postane sprejemljivo: prevare, klevetanje, egoizem in druge prefinjene oblike osrediščenosti vase.” “Korupcija se lahko zgodi komurkoli, trdi sveti oče in navaja Salomona, Davida ter človeka, ki ga omenja Jezus, “osvobojenega od nečistega duha in prepričanega, da je njegovo življenje zdaj urejeno, na koncu pa si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe”. Kako torej nadzirati svoj duhovni ponos? “Ponižnost se lahko v srcu zakorenini le s ponižanji,” piše papež, vključno “z vsakdanjimi ponižanji tistih, ki molčijo, da bi rešili svoje družine, tistih, ki raje hvalijo druge namesto samih sebe, ali tistih, ki izberejo manj prijetno nalogo, včasih celo prenašajo krivico, da bi jo darovali Gospodu”.

      Sedmič: Ljubite velikodušno in molite rožni venec.
      Nazadnje papež Frančišek še zapiše, da bomo v življenju do pravega ravnotežja zlu prišli le s popolno predanostjo: “Tisti, ki se odločijo za nevtralno držo, ki se zadovoljijo z majhnim, ki se odrečejo idealu velikodušnega darovanja Gospodu, ne bodo nikoli zdržali.” Toda ne bojte se, dodaja: “Ta boj je sladek, kajti dopušča nam veselje vsakokrat, ko Gospod zmaga v našem življenju.”
      Priporoča pa se predvsem redno udeleževanje pri maši, redno spoved, molitve in molitev rožnega venca, krščansko življenje, pri čemer se poudarja: “Rožni venec ima veliko moč. Ko ga nekdo moli, se zlo razburi!”

      Papež Frančišek

      Odgovori
  96. Miro says:
    24. januarja, 2023 at 12:47

    Trdno sem upal v Gospoda;
    sklonil se je k meni, uslišal moje vpitje.
    V usta mi je položil novo pesem,
    hvalno pesem našemu Bogu.
    (iz psalma 40)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  97. Miro says:
    24. januarja, 2023 at 12:44

    SEDMA BOŽJA ZAPOVED

    SEDMA ZAPOVED PREPOVEDUJE, DA BI KRIVIČNO JEMALI ALI ZADRŽEVALI DOBRINO BLIŽNJEGA IN KAKORKOLI DELALI KRIVICO BLIŽNJEMU V NJEGOVIH DOBRINAH.

    Piše: Pau Agulles

    »Sedma zapoved prepoveduje, da bi krivično jemali ali zadrževali dobrino bližnjega in kakorkoli delali krivico bližnjemu v njegovih dobrinah. Predpisuje pravičnost in ljubezen pri ravnanju z zemeljskimi dobrinami in s sadovi človeškega dela. Z ozirom na skupni blagor zahteva, da spoštujemo vesoljno namenitev dobrin in pravico do zasebne lastnine. Krščansko življenje si prizadeva dobrine tega sveta naravnati na Boga in na bratovsko ljubezen« (Katekizem, 2401).

    1. VESOLJNA NAMENITEV DOBRIN IN ZASEBNA LASTNINA

    »V začetku je Bog zemljo in njena bogastva zaupal skupnemu upravljanju človeštva, da bi skrbelo zanjo, ji s svojim delom gospodovalo in uživalo njene sadove (Prim. 1 Mz 1,26-29). Dobrine stvarstva so namenjene vsemu človeškemu rodu« (Katekizem, 2402).

    Kljub temu pa je »prilastitev dobrin zakonita zato, da ljudem zagotovi svobodo in dostojanstvo oseb, da pomaga vsakomur poskrbeti za njegove osnovne potrebe in za potrebe tistih, za katere je dolžan skrbeti« (prav tam).

    »Pravica do zasebne lastnine, pridobljene z delom ali prejete od drugega z dedovanjem ali z darom, ne odpravlja prvotne podarjenosti zemlje celoti človeštva. Vesoljna namenitev dobrin ostaja prvenstvena[1], četudi je res, da se za pospeševanje skupne blaginje zahteva spoštovanje zasebne lastnine, njene pravice in njenega izvrševanja« (Katekizem, 2403). Spoštovanje pravice do zasebne lastnine je pomembno za urejen razvoj družbenega življenja.

    »“Pri uporabljanju zemeljskih dobrin mora človek na zunanje reči, ki jih ima zakonito v lasti, gledati ne tako, kakor da so samo njegove, temveč mora gledati nanje tudi kot na skupne: v tem pomenu namreč, da morejo koristiti ne le njemu, ampak tudi drugim” (II. vatikanski koncil, Konst. Gaudium et spes, 69, 1). Posest neke dobrine postavi njenega lastnika za oskrbnika božje previdnosti, da bi to dobrino napravljal rodovitno in bi od tega priobčeval dobrote drugemu, in sicer najprej tistim, ki so mu blizu« (Katekizem, 2404).

    Marksistični socializem in še zlasti komunizem, ki med drugim zahteva absolutno podrejenost posameznika družbi, zanika pravico osebe do zasebnega lastništva proizvodnih dobrin (tistih, ki omogočajo pridobivanje drugih dobrin, kot so zemlja, proizvodni obrati itd.) in trdi, da ima te dobrine lahko v lasti samo država, kot pogoj za vzpostavitev brezrazredne družbe.[2]

    »Cerkev je zavrgla totalitarne in ateistične ideologije, pridružene v modernih časih komunizmu ali socializmu. Na drugi strani je Cerkev v praksi kapitalizma odklonila individualizem in absolutni primat tržne ekonomije nad človeškim delom« (Katekizem, 2425).[3]

    2. UPORABA DOBRIN: ZMERNOST, PRAVIČNOST IN SOLIDARNOST

    »Spoštovanje človeškega dostojanstva zahteva, da v gospodarskih stvareh izvršujemo naslednje kreposti: krepost zmernosti, da bi brzdali navezanost na dobrine tega sveta; krepost pravičnosti, da bi varovali pravice bližnjega in mu dali, kar mu gre, in krepost solidarnosti« (Katekizem, 2407).

    Del zmernosti je tudi krepost uboštva, ki ne pomeni ne imeti, ampak biti nenavezan na gmotne dobrine, zadovoljiti se s tem, kar zadošča za trezno in zmerno[4] življenje, ter upravljati dobrine za služenje drugim. Naš Gospod nam je dajal zgled uboštva in nenavezanosti od svojega prihoda na svet do svoje smrti (prim. 2 Kor 8,9). Učil je tudi o škodi, ki jo lahko povzroči navezanost na bogastvo: »Bogataš bo težko prišel v nebeško kraljestvo« (Mt 19,23).

    Pravičnost kot moralna krepost je trdna drža, po kateri se s stalno in močno voljo vsakomur daje tisto, kar mu pripada. Pravičnost med posameznimi osebami imenujemo menjalno (komutativno) pravičnost (npr. odplačilo dolga); razdelilna (distributivna) pravičnost »ureja to, kar je skupnost dolžna državljanom sorazmerno z njihovimi prispevki (dajatvami) in njihovimi potrebami« (Katekizem, 2411)[5]; legalna pravičnost pa se tiče tistega, kar državljan dolguje skupnosti (npr. plačevanje pravičnih davkov).

    Krepost solidarnosti je »trdna in nepreklicna odločitev, da bomo delali za občo blaginjo; se pravi za blagor vseh in vsakega, zakaj v resnici smo vsi odgovorni za vse.«[6] Solidarnost je »delitev duhovnih dobrin še bolj kakor delitev gmotnih« (Katekizem, 1948).

    3. SPOŠTOVANJE TUJE LASTNINE

    Sedma zapoved prepoveduje po krivici jemati ali obdržati to, kar je tujega, ali povzročati bližnjemu kakršnokoli krivično škodo na njegovih gmotnih dobrinah. Kraja ali tatvina je zagrešena, kadar so na skrivaj odvzete dobrine bližnjega. Rop pomeni nasilno prilaščanje tujih stvari. Goljufija je oškodovanje bližnjega s pomočjo prevare, lažnih dokumentov ipd., ali pa neizplačevanje pravične plače. Oderuštvo pomeni zahtevati višje obresti od dopustnih za posojeno vsoto (običajno ob izkoriščanju gmotnega položaja bližnjega v potrebi).

    »Nravno nedovoljeni načini so tudi: špekulacija, s katero kdo skuša umetno spreminjati cenitev dobrin, da bi v škodo drugega iz tega izvlekel dobiček; korupcija, s katero kdo preobrača sodbo tistih, ki morajo odločati v skladu s pravom [npr. podkupovanje javnih ali zasebnih uslužbencev]; prilaščanje in zasebno uporabljanje družbenega imetja kakega podjetja; slabo izvršena dela, davčna prevara, ponarejanje čekov in faktur, pretirani izdatki, razsipnost. Prostovoljno povzročati škodo pri zasebni ali javni lastnini nasprotuje nravni postavi in zahteva povrnitev škode« (Katekizem, 2409).

    »Pogodba je podvržena menjalni (komutativni) pravičnosti, ki ureja zamenjave med osebami ob natančnem spoštovanju njihovih pravic. Menjalna pravičnost strogo obvezuje; menjalna pravičnost zahteva zaščito lastninskih pravic, plačevanje dolgov in izpolnjevanje svobodno prevzetih obveznosti« (Katekizem, 2411). »Pogodbe [je treba] strogo izpolnjevati, kolikor je sprejeta obveznost nravno upravičena« (Katekizem, 2410).

    Obveznost povračila: kdor je storil krivico, mora popraviti povzročeno škodo, kolikor je to mogoče. Vračilo ukradene dobrine — ali vsaj želja in sklep po vračilu — je potrebno za prejem zakramentalne odveze. Dolžnost povrnitve obvezuje k dejanju brez odlašanja: krivična zakasnitev poveča škodo upnika in krivdo dolžnika. Fizična ali moralna nezmožnost, dokler traja, opravičuje od obveznosti povračila. Obveznost lahko preneha, na primer, če je dolg odpuščen s strani upnika.[7]

    4. DRUŽBENI NAUK CERKVE

    Ko Cerkev izpolnjuje svoje poslanstvo oznanjevanja evangelija, »v Kristusovem imenu izpričuje človeku njegovo lastno dostojanstvo in njegovo poklicanost k občestvu oseb; Cerkev človeka uči glede zahtev pravičnosti in miru tako, kakor se skladajo z božjo modrostjo« (Katekizem, 2419). Celoto teh naukov o načelih, ki morajo urejati družbeno življenje, imenujemo družbeni nauk in je del katoliškega moralnega nauka.[8]

    Nekatera temeljna načela družbenega nauka Cerkve so: 1) presežno dostojanstvo človeške osebe in nedotakljivost njenih pravic; 2) priznavanje družine kot osnovne celice družbe, osnovane na resničnem nerazvezljivem zakonu, ter potreba po tem, da jo ščitijo in spodbujajo zakonodaja o zakonski skupnosti, vzgoja in javna morala; 3) nauki o skupnem blagru in vlogi države.

    Poslanstvo cerkvene hierarhije je drugačne narave kot poslanstvo politične oblasti. Cilj Cerkve je nadnaraven in njeno poslanstvo je voditi ljudi k zveličanju. Kadar torej cerkveno učiteljstvo govori o časnih zadevah glede skupnega dobrega, to počne z vidika, da se morajo usmeriti k najvišjemu Dobremu, k našemu skupnemu cilju. Cerkev o ekonomskih in družbenih zadevah izreka moralno sodbo, »kadar to zahtevajo osnovne osebne pravice ali zveličanje duš.«[9]

    Pomembno je poudariti, da »ni naloga pastirjev Cerkve, da bi neposredno posegali v politično zgradbo in v organizacijo družbenega življenja. Ta naloga spada k poklicanosti vernih laikov, ki iz svoje lastne pobude sodelujejo s svojimi sodržavljani« (Katekizem, 2442).[10]

    5. GOSPODARSKE DEJAVNOSTI IN DRUŽBENA PRAVIČNOST

    »Človeško delo izhaja neposredno od oseb, ustvarjenih po božji podobi in poklicanih, da drug skupaj z drugim in drug za drugega nadaljujejo delo stvarjenja, gospodujoč zemlji (prim. 1 Mz 1,28; II. vatikanski koncil, Konst. Gaudium et spes, 34; Sv. Janez Pavel II., Okr. Centesimus annus, 31). Delo je torej dolžnost: “Kdor noče delati, naj tudi ne jé” (1 Tes 3,10; prim. 1 Tes 4,11). Delo časti Stvarnikove darove in prejete talente. Biti mora tudi odrešujoče« (Katekizem, 2427). Ko vrši delo v zedinjenosti s Kristusom, postane človek sodelavec Božjega Sina pri njegovem delu odrešenja. Delo je sredstvo za posvečevanje ljudi in zemeljskih stvarnosti, ki jih oblikuje s Kristusovim Duhom (prim. prav tam).[11]

    Pri opravljanju svojega dela ima vsakdo »pravico do gospodarske iniciative; vsakdo naj zakonito uporablja svoje talente, da bi prispeval k izobilju, ki je koristno za vse, in da bi prejel pravične sadove svojih naporov. Skrbno bo pazil, da se bo ravnal po uredbah, ki jih določajo zakonite oblasti z ozirom na skupno blaginjo (prim. Sv. Janez Pavel II., Okr. Centesimus annus, 1. 5. 1991, 32; 34)« (Katekizem, 2429).[12]

    Odgovornost države: »Gospodarstvo, posebej tržno gospodarstvo, se ne more razvijati v institucionalni, pravni in politični praznini. Nasprotno, predpostavlja zagotovilo osebne svobode, lastnine kakor tudi stabilno valuto in učinkovite javne službe. Glavna naloga države je, da to varnost zagotavlja. Tako moreta delavec in proizvajalec uživati sadove svojega dela in se čutita spodbujena, da svoje delo opravljata uspešno in pošteno.«[13]

    Podjetniki so dolžni upoštevati »blagor oseb in ne le povečevanje dobičkov. Ti so seveda potrebni. Dobički omogočajo realiziranje investicij, ki zagotavljajo prihodnost podjetij. Tako jamčijo zaposlitev« (Katekizem, 2432). Oni »nosijo pred družbo gospodarsko in ekološko odgovornost za svoje posle.«[14]

    »Dostop do dela in do poklica mora biti brez krivične diskriminacije odprt vsem, moškim in ženskam, zdravim in prizadetim, domačinom in priseljencem (prim. Sv. Janez Pavel II., Okr. Laborem exercens, 14. 9. 1981, 19; 22-23.). Z ozirom na okoliščine mora družba s svoje strani državljanom pomagati, da si priskrbijo delo in zaposlitev (prim. Sv. Janez Pavel II., Okr. Centesimus annus, 48)« (Katekizem, 2433). »Pravična plača je zakonit sad dela. Odklanjati jo ali zadrževati more pomeniti veliko krivico« (Katekizem, 2434).[15]

    Socialna pravičnost. Ta izraz se je začel uporabljati v 20. stoletju v povezavi s svetovno razsežnostjo, ki so jo pridobili problemi pravičnosti. »Družba zagotavlja socialno pravičnost, kadar uresničuje razmere, ki omogočajo združenjem in vsakemu posamezniku dosegati to, kar jim gre po njihovi naravi in njihovi poklicanosti« (Katekizem, 1928).

    Pravičnost in solidarnost med narodi. »Bogati narodi imajo veliko nravno odgovornost glede tistih, ki si sami ne morejo zagotoviti sredstev za svoj razvoj ali so jim to preprečili tragični zgodovinski dogodki. To je dolžnost solidarnosti in ljubezni; to je tudi obveznost pravičnosti, če blaginja bogatih narodov izhaja iz sredstev, ki niso bila plačana, kakor bi bilo pravilno« (Katekizem, 2439).

    »Direktna pomoč je primeren odgovor na neposredne, izredne potrebe, ki so jih povzročile na primer naravne nesreče, epidemije itd. A taka pomoč ne zadostuje, da bi popravila hudo škodo, ki izhaja iz položajev pomanjkanja, pa tudi ne, da bi za trajno krila potrebe« (Katekizem, 2440).

    Potrebno je tudi reformirati mednarodne ekonomske in finančne institucije, da bi spodbujale in širile ustrezne odnose z manj razvitimi državami (prim. prav tam; Sv. Janez Pavel II., Okr. Sollicitudo rei socialis, 30. 12. 1987, 16).

    6. PRAVIČNOST IN LJUBEZEN

    Ljubezen — forma virtutum, oblika (forma) vseh kreposti —, ki je na višji ravni od pravičnosti, se ne izraža samo ali predvsem z dajanjem več od tega, kar je potrebno strogo po pravici. Je predvsem v razdajanju samega sebe — to je namreč ljubezen — in mora vedno spremljati pravičnost ter jo poživljati od znotraj. Ta vez med pravičnostjo in ljubeznijo se pokaže, na primer, tako, da to, kar moramo dati, damo z veseljem, da skrbimo ne le za pravice druge osebe, marveč tudi za njene potrebe, in da na splošno izvajamo pravičnost z obzirnostjo in razumevanjem.[16]

    Pravičnost mora vedno oblikovati ljubezen. Ni mogoče reševati problemov človeškega sožitja zgolj s pravičnostjo, razumljeno kot nekakšno ustrezno delovanje družbenih struktur, ki se zahteva in je anonimno: »Pri reševanju zadev si prizadevaj, da ne bi nikdar pretiraval v pravičnosti in pri tem celo pozabil na ljubezen« (Sv. Jožefmarija, Brazda, 973).

    Za pravičnost in ljubezen si je treba posebej prizadevati pri oskrbi pomoči potrebnih (revnih, bolnikov itd.). Nikoli ne bo mogoče doseči takšnih družbenih okoliščin, v katerih bi bila osebna skrb za gmotne in duhovne potrebe bližnjega odveč. Opravljanje telesnih in duhovnih del usmiljenja bo vedno potrebno (prim. Katekizem, 2447).

    »Ljubezen — karitas — bo vedno potrebna, tudi v najbolj pravični družbi. Nobene pravične državne ureditve ni, ki bi mogla napraviti odvečno služenje ljubezni. Kdor hoče odpraviti ljubezen, je na tem, da zanemari človeka kot človeka. Vedno bo obstajalo trpljenje, ki potrebuje tolažbo in pomoč. Vedno bo obstajala osamljenost. Vedno bodo tudi primeri gmotnega pomanjkanja, v katerih je potrebna pomoč v smislu dejavne ljubezni do bližnjega. Država, ki hoče za vse poskrbeti in si vse prilašča, postane končno birokratska ustanova, ki ne more dati bistvenega, kar potrebuje trpeči človek, to je vsak človek: ljubečo osebno pozornost.«[17]

    Človeška beda pritegne sočutje Kristusa Odrešenika, ki jo je hotel prevzeti nase in se poistovetiti s svojimi »najmanjšimi brati« (prim. Mt 25, 40). Tudi zato so tisti, ki trpijo bedo, predmet prednostne ljubezni s strani Cerkve, ki od začetkov naprej nikdar ni prenehala z delom, da bi jih razbremenila in jih varovala (prim. Katekizem, 2448).

    Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-36-sedma-bozja-zapoved/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  98. Miro says:
    23. januarja, 2023 at 18:58

    GREH, KI NE BO ODPUŠČEN

    Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Boga. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da Bog ne more odpustiti človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi človeka, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega srca, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti.

    Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. Kdor je torej tako zakrknjen, da Bogu niti ne prizna, da je Bog, in se sam postavi na njegovo mesto ali postavi tja kakšno drugo stvar, ta greši proti Svetemu Duhu.

    Kako torej povezati Svetega Duha in greh, ki se ga »vekomaj« ne bo odpustilo? Najprej ponovimo, kaj je Jezus rekel o Svetem Duhu: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika.« Poimenoval ga je kot Tolažnika, kar pomeni zagovornik, branitelj, priča, posrednik, prijatelj. Sveti Duh nam bo omogočal spoznati, kar je pomembno in večno, ker je »duh resnice, ki vas bo uvedel v vso resnico.

    Kot »zagovornik« in »duh resnice« Sveti Duh razsvetljuje našo vest, da lahko razsoja, kaj je prav in kaj ni. Prav tako krepi našo voljo, da se držimo dobrega in ogibamo slabega. Pomaga nam pri izpraševanju vesti, da iskreno in pravilno presojamo pretekle dogodke. S tem ugotavljamo, kje smo se obrnili stran od Gospoda. Skozi ves ta proces nas nagiba k spreobrnjenju, da bi se vrnili s spokorjenim in ponižnim srcem. Po delovanju Svetega Duha prejemamo odpuščanje grehov, prav tako pa je naši duši povrnjena lepota Božjih otrok. Papež Janez Pavel II. Je dejal: »Kletev zoper Svetega Duha se ne izraža predvsem v besedah, ki bi žalile Svetega Duha; izraža se v zavrnitvi odrešenja, ki ga Bog ponuja človeku skozi delovanje Svetega Duha.« Zavrnitev Svetega Duha pomeni zavrniti priložnost, da bi spoznali greh in bi se posledično spreobrnili. Blokiramo ozdravljenje in odpuščanje, ki ga ponuja Bog. Ta zakrknjenost srca nas počasi vodi k vedno večji in dokončni zavrnitvi ljubezni in usmiljenja Boga.

    Slišali smo svarilo. Ne preslišimo tudi obljube: »Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli,« dokler se bomo vračali k usmiljenemu Očetu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

    Odgovori
  99. Miro says:
    23. januarja, 2023 at 18:53

    Pojte Gospodu novo pesem,
    ker je storil čudovita dela!
    Zmago mu je pridobila njegova desnica,
    njegova sveta rama.
    (iz psalma 98)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  100. Hvala says:
    23. januarja, 2023 at 18:32

    NAJHUJŠI JE GREH ZOPER PRVO BOŽJO ZAPOVED. PROTI BOGU JE UPERJEN VSAK OKULTIZEM, KI JE NAJHUJŠA OBLIKA ZASUŽNJENOSTI …….

    Najhujši je greh zoper prvo Božjo zapoved “Veruj v enega Boga”. Prav proti osebnemu Bogu je uperjen vsak okultizem, ki je najhujša oblika zasužnjenosti, saj ljudje, ki so obsedeni od demonov, lahko poškodujejo sebe ali druge … Na tem področju je pot za osvoboditev dolga in zelo boleča.

    https://si.aleteia.org/2018/06/13/eksorcist-tudi-slovenija-ni-imuna-na-satanizem/

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.