Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.758 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    PRIPOROČIMO SE SV. FLORIJANU, DA BI NAM PRI BOGU IZPROSIL BOŽJE VARSTVO PRED VEČNIM OGNJEM!

    Vsak svetnik je orodje v Božjih rokah. To velja tudi za svetega Florijana, mučenca, katerega god danes obhajamo in ki se mu priporočamo v priprošnjo pri Bogu, da bi nas varoval večnega ognja. Ob tej priliki se mu posebej priporočimo tudi mi. Najprej pa ponižno priznajmo svoje grehe in jih tudi obžalujmo, da bomo svete skrivnosti vredno obhajali (iz knjige Kristusove priče, Stanko
    Lorber).

    http://svetniki.org/sveti-florijan-vojak-in-mucenec

    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!
    Sv. Florijan, prosi za nas!

  2. Miro says:

    BOŽJA BESEDA (Psalm 148) nam sporoča
    čudovite speve o Bogu, stvarstvu, človeku …
    Slišimo njen glas?

    HVALNICA VESOLJA

    Aleluja!
    Hvalite GOSPODA z nebes,
    hvalite ga na višavah!
    Hvalite ga, vsi njegovi angeli,
    hvalite ga, vse njegove vojske!
    Hvalita ga, sonce in luna,
    hvalite ga, vse svetle zvezde!
    Hvalite ga, nebes nebesa,
    ve vode, ki ste nad nebom!
    Naj hvalijo ime GOSPODOVO,
    zakaj on je ukazal, in bili so ustvarjeni.
    Postavil jih je za vselej, na veke,
    dal je zakon, ki ne preide.

    Hvalite GOSPODA z zemlje,
    morske pošasti in vse globine;
    ogenj in toča, sneg in megla,
    viharni veter, ki izpolnjuje njegovo besedo;
    gore in vsi griči,
    sadno drevje in vse cedre;
    zveri in vsa živina,
    laznina in krilate ptice;
    kralji zemlje in vsa ljudstva,
    knezi in vsi vladarji na zemlji;
    mladeniči in mladenke,
    starčki in dečki!

    Naj hvalijo ime GOSPODOVO,
    zakaj le njegovo ime je vzvišeno,
    njegovo veličastvo je nad zemljo in nebom.
    Vzdignil je rog svojemu ljudstvu,
    hvalnico za vse njegove zveste,
    za Izraelove sinove, za ljudstvo, ki mu je blizu.
    Aleluja!

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Ps+148&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Gospod, prisrčno se Ti zahvaljujemo za tvojo nedoumljivo dobroto do nas
    grešnikov. Bog bodi hvaljen – zdaj in vekomaj. Amen.

  3. Janez says:

    Idejno izhodišče teme: Dr. Alojzij Šuštar nadškof: Dei voluntatem facere (Božjo voljo spolnjevati)

    “KRISTJANI, ČE ME LJUBITE, BOSTE SPOLNJEVALI MOJE ZAPOVEDI”
    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: 15 »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; 16 jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: 17 Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 18 Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam. 19 Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi. 20 Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. 21 Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.«

    Kdor sledi Jezusu, se uči ljubiti Očeta nad vse, celo nad svoje življenje. Jezus se skrajno resno izrazi, da je svoje življenje na tem svetu (npr. uspeh, slavo, moč, privilegije) treba celo ’sovražiti’, kar pomeni v danem kontekstu ’manj ljubiti kot’, oz. zaničevati v primerjavi z večnim življenjem. Saj, kdor hoče svoje življenje na tem svetu rešiti, ga bo izgubil. Tako ali drugače, prej ali slej, bomo življenje na tem svetu enkrat s smrtjo na zemlji izgubili. Ali ni veliko bolje za nas, iz vidika večnosti, če ga častno izgubimo, ko ga zavestno darujemo iz ljubezni do nekoga, kakor, če se ga v strahu zase do zadnjega obupno oklepamo in ostanemo pri tem sami kot neko zrno, ki noče umreti? V ljubezni do Očeta naj verujemo Njegovemu dobremu načrtu za dober izid naše življenjske poti, ki pa se ne konča s smrtjo, ampak pri Njem v večnosti, ker smo vendar ustvarjeni Zanj. Povabljeni smo, da trdno zaupamo Očetovemu načrtu, saj je v tem ravno naša ljubezen do Njega, da neomajno verujemo, da je njegov načrt v vsem dober, da celo najhujše stvari v našem življenju obrača na dobro vsem. In da se naučimo spolnjevati Božjo Voljo oziroma vse Božje zakone in pravila ter da ne mislimo na človeški način, ampak na Božji način.

    Vprašajmo se:”Ali je za zveličanje zadosti, če le verujemo, kar je Bog razodel, ne da bi krščansko vero tudi živeli in iz vere proizvajali dobra dela?” Odgovor se glasi: “Za zveličanje ni zadosti, če le verujemo, kar je Bog razodel, ampak smo dolžni tudi spolnjevati vse, kar nam Bog zapoveduje.” Isto nam govori Jezus v gornjem evangeljskem odlomku, ki je del njegovega poslovilnega govora apostolom pri zadnji večerji, torej njegova oporoka. Morda smo bili pozorni, da kar dvakrat poudarja: “Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi” in “Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi”. Po domače bi rekli: ljubezen do Boga je treba pokazati z dejanji. Tudi starši se ne zadovoljijo s tem, da jim otroci z besedami ponavljajo: “Rad te imam!” Če ne upoštevajo njihovih želja in ukazov, njihova ljubezen nima nobene življenjske vrednosti. Preskusni kamen naše ljubezni do Boga, kar je dejansko naša vera, je uresničevanje Jezusove največje zapovedi. V njej je povzet dekalog ali deset Božjih zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, Stvarnika in Očeta, in do soljudi, ki so zaradi skupnega Očeta naši pravi bratje in sestre. V obe smeri ima ta “največja zapoved” enako težo. Pobožen ljudomrznež, ki grdo ravna z ljudmi je tako od Boga bolj oddaljen, čeprav prakticira vero in moli, kot pa tisti, ki zna ustvarjati prisrčne medčloveške odnose, čeprav Boga z jezikom ne priznava; vendar vsebinsko živi po Božjih postavah, ker ljubi bližnjega. Pomembno se je odpreti delovanju Svetega Duha in pustiti Bogu, da pride k nam in ostane pri nas in v nas ter nas navdihuje, uči in vodi. Jezus obljublja apostolom in vsem svojim učencem Duha resnice. To je tista oživljajoča moč, ki v nas, če mu ne postavljamo ovir, rodi sadove krščanskega življenja, življenja po Božjih zapovedih. Apostol Pavel v svojem pismu Galačanom našteva za življenje silno dragocene “sadove Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje”. Roditi te sadove pomeni “imeti Jezusove zapovedi in jih spolnjevati” ali z drugimi besedami – ljubiti Boga. Naše krščanstvo se mora “učlovečiti”. To zahtevo je po pozornem branju evangelija spoznala in v odlokih drugega vatikanskega cerkvenega zbora izrazila Cerkev na pragu tretjega krščanskega tisočletja. Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu se začenja z razglasom: “Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev.” Za sprejem odrešenja je potrebna aktivna in dejavna vera v Boga. Vsaka vera v Jezusa ni odrešenjska (vera, ki temelji le na Jezusovih naukih in čudežnih dejanjih, vera zaradi koristi vernikov (6,14-15)). Odrešenjska vera je žrtvovanjska, razumska in bivanjsko sprejetje sporočila in osebe Jezusa do stopnje, ki spremeni človekove misli in dela v skladu z evangeljskim sporočilom, ter vodi v življenje in delovanje Božjih otrok. Pomembno je, da premislimo dejstvo, da samo vera še ni garant za naše odrešenje. Ta človeka šele odpira Jezusu, ki je izvor odrešenja in večnega življenja. In vera ki proizvaja dobra dela in zagotavlja, ljubezen, odpuščanje, dobroto, strpnost, usmiljenje, pomoč brezdomcem in ubogim, približa človeka jetusu, saj je tudi naš Odrešenik tako delal in učil druge, ko je bil na zemlji. In najvišja od vseh pa je zapoved ljubezni, je učil Jezus. Ta, ki spolnjuje Božje zapovedi, prejme resnico in luč, dokler ni v resnici poveličan in ve vse. Spoznanje resnice in odgovore na svoja največja vprašanja pa kristjani od Boga prejmemo, če smo poslušni Božjim zapovedim. Poslušnosti Bogu in ponižnosti pa se učimo vse življenje. Ni večjega zgleda poslušnosti, kot je Odrešenikov. O njem je Pavel dejal: »Čeprav je bil Božji Sin in pravi Človek, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni učenci, izvir večnega odrešenja.« Odrešenik je s popolnim življenjem, s spoštovanjem svojega svetega poslanstva nazorno udejanil in ponazoril pristno Božjo ljubezen in nam dal zgled. Nikoli ni bil ošaben, žaljiv, materialističen. Nikoli ni bil nadut zaradi ponosa. Nikoli ni bil nezvest. Vselej je bil ponižen. Vselej je pomagal in bil dober do ubogih, ponižanih in bolnih, saj je zaradi njih prišel na svet. »Zdravnika potrebujejo bolni«, je rekel Jezus. Naj bo naše prvo spreobrnjenje kot dobrih ljudi in dobrih kristjanov v tem, da si prizadevamo za vedno globljo ljubezen do Boga. Ljubezen do Boga nas vodi k temu, da bolj poslušamo njegovo besedo in živimo tako, kot nas On uči, da je prav glede na Božje zapovedi in postave. Tudi Jezus je moral spolnjevati Božjo Voljo na križu. Postavimo na temelj ljubezni naš odnos do bližnjih in dajajmo naprej drugim vse zastonj, saj smo tudi mi vse zastonj od Boga prejeli. Kolikokrat vidimo predvsem napake pri drugih, ki so jih drugi naredili, svojih napak pa ne vidimo. Zaradi teh napak druge ljudi kritiziramo, preziramo, jim obračamo hrbet, jim damo vedeti, da nimajo kaj iskati v naši bližini, v naši skupnosti, celo v cerkvi. S takim odnosom ne bomo nikomur pomagali, da se poboljša oziroma pride k Jezusu. In to tudi ni odnos, v katerem bi posnemali Jezusovo ravnanje. Zato se spreobrnimo v tem, da ne bomo ošabni, da nikogar ne bomo prezirali in poniževali, ampak bomo imeli do vsakega, spoštljiv odnos in bili dobri in usmiljeni. Marsikdo se ob krivici, ki jo je doživel, zakrkne in človeku, ki ga je prizadel, težko odpusti. V nebesih pa ne bo prostora za zamero. Dokler ne bomo zmogli odpustiti, bomo čakali pred nebeškimi vrati. Tudi Jezus nam naroča: »Odpustite in vam bo odpuščeno; s kakršno mero merite s tako se vam bo odmerilo; ves tisti dolg sem ti odpustil ali nisi tudi ti dolžan usmiliti se svojega brata; odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom…« Naj bo naše spreobrnjenje nadalje tudi v tem, da se učimo odpuščati in biti usmiljeni. Naj bo naše spreobrnjenje v tem, da nehamo skrbeti samo zase in postanemo živi udje oziroma mladike na trti Kristusovega telesa. Če bomo vsi delali tako, kot je ravnal Jezus, bomo zlahka postali živo občestvo in dajali boljši zgled in prispevali k boljšemu svetu. Biti kristjan ni samo hoditi k maši in moliti, ampak v vsakdanjem življenju, v medsebojnih odnosih, v življenju kraja in župnije, dati sebe v službo Bogu in bližnjemu in vedno ravnati tako, kot bi na našem mestu ravnal Jezus. Vero preliti v konkretna dobra dejanja in Ljubiti, kar je Božja Volja. Zato moramo poznati Kristusov Evangelij in ga vedno znova prebirati in premišljevati ob njem. Zato naj bo naše spreobrnjenje tudi v tem, da pogosto prebiramo Jezusov Evangelij in svoja ravnanja usklajujemo z Jezusovim ravnanjem in živimo tako kot je živel Odrešenik na zemlji. In začnimo takoj zdaj pri sebi, ne pri drugih. Veliko dela nas čaka za lastno preobrazbo in to, da bomo uresničevali našo Hojo za Kristusom.

    Vir: Razni izvlečki za premislek iz religioznih knjig in gradiv ter tjudi prispevkov raznih avtorjev na medmrežju.

    Npr. avtorji Thomas S. Monson, dr. Alojzij Šuštar, Thomas Merton, Tomaž Kempčan, sveti Frančišek, papež Frančišek et altri.

    Gospod, radi bi spremenili svet,
    toda čutimo, da moramo začeti pri sebi,
    da vsak lahko spremeni samo samega sebe.
    Gospod, prenovi svet. Toda začni pri meni.
    Gospod, prebudi svojo Cerkev. Začni pri meni.
    Gospod, poživi nas, ki verujemo vate, da bomo živo znamenje tvoje dobrote za vse ljudi. Začni pri meni.
    Gospod, utrdi upanje v možnost novega začenjanja. Začni pri meni.
    Gospod, vžgi ljubezen. Vžgi jo v meni in v srcih vseh ljudi.
    Amen.  

  4. Miro says:

    BOG NE BO PRIŠEL DOL IN REKEL: »POGLEJ, LJUBČEK, ŽELIM, DA ZAME NAREDIŠ TOLE MAJHNO STVARCO!« TEGA NE BO STORIL, DAL PA TI JE RAZUM, VOLJO … (Mati Angelica)

    Po zapisu na spletni strani aleteia.si je razločevanje Božje volje lahko zahteven proces. Ni preprosto prepoznati, k čemu nas Bog kliče, in pogosto imamo premalo zaupanja za sprejemanje trdnih odločitev.

    Mati Angelica je bila znana po svoji praktični modrosti in razločevanje Božje volje je bilo področje, ki ga je zelo dobro poznala. V zbirki svojih misli Knjižica življenjskih naukov in vsakdanje duhovnosti matere Angelice piše, kako pogosto so jo prosili za nasvet v zvezi z razločevanjem.

    Ena od njenih misli je tudi naslednja: Bog ne bo prišel dol in rekel: »Poglej, ljubček, želim, da zame narediš tole majhno stvarco.« Tega ne bo storil. Dal ti je pamet. Dal ti je spomin, razum, voljo. Ali se zavedaš, da imaš kot kristjan v sebi posvečujočo milost? Moli. Pojdi naprej v njegovi milosti in odkril boš njegovo voljo za svoje življenje.

    Več o nasvetu Matere Angelice, kako slišati Božji klic, na spletni strani:

    https://si.aleteia.org/2019/03/01/prakticni-nasveti-da-bi-spoznali-kaj-je-bozja-volja

  5. Janez says:

    NEKATERE MISLI O HVALEŽNOSTI IN OPTIMIZMU
    Hvaležnost je izraz srca, ki je pozorno, ljubeče in odprto. Hvaležen človek vidi jasneje; zna se veseliti, odkriva in potrjuje vrednost tistega, kar mu je dano, sprejema ljudi in ceni njihovo vrednost. Hvaležnost je v našem površnem svetu tista priložnost, da bi videli vse kar se dogaja širše in globlje in se zahvaljevali Bogu in ljudem za vse lepo, kar prejemamo od Boga in bližnjih, pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune ter rastlin in živali … in bi hvaležnost osvetljevala vsa pota našega življenja.. Hvaležnost je krepost, vrlina, ki vzbuja pozitivne misli in čustva in ki širi ljubezen in dobroto. Čutimo večkrat hvaležnost za to, kar smo prejeli od Boga, drugih ljudi … zato prinaša hvaležnost notranji mir in tiho srečo ter odpira srca ljudem. Če gledamo na hvaležnost v luči krščanske vere, potem vidimo, da je zahvaljevanje v središču naše vere. Evharistija namreč pomeni zahvaljevanje, torej način izražanja hvaležnosti Bogu za vse kar nam je dal in daroval, da smo in da obstajamo. Hvaležnost je povezana tudi z veseljem, … veselje privre iz hvaležnega srca.« Dobro je, če se spominjamo mnogih prejetih milosti in blagoslovov ter se jih veselimo; če se spominjamo prvega klica, prehojene poti, srečanj z Jezusom Kristusom na tej poti in čudenja, ki so ga ta srečanja vzbudila v srcu. Prositi moramo za milost spomina, da bi v nas rasel duh hvaležnosti. »Hvaležno srce je samo od sebe spodbujeno, da služi Gospodu in da prevzame delaven stil življenja.« V trenutku, ko se zavemo vsega, kar nam je dal Gospod, pot odpovedi sebi, da bi delali Zanj, postane to edina nekaj vredna pot: odgovor na njegovo veliko ljubezen. Hvaležnost tako postaja najgloblji način, kako do medsebojne ljubezni, omogoča nam, da ljubimo druge in Boga … ker je Bog ljubezen, nas hvaležnost na najgloblji ravni vodi k Bogu.

    Hvaležnost dobi svojo pravo moč tedaj, ko jo človek izpove v besedah … pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da jo ubesedi in svoje čutenja zlije v besede. In knjiga Spomin srca prinaša besede, misli, ki jih je navdihnila hvaležnost …
    Hvaležnost je predsoba etične vrednosti zahvale. Izraziti priznanje pomeni potrditi vrednost tega, kar ti je dano od ljudi in od Boga, in česar prej nisi imel. Zahvaljevanje je nekaj nujnega in postane sinonim za blagoslavljanje. (papež Frančišek)

    Hvaležnost je temeljna krepost za bitje, ki se zaveda samega sebe. Ob njej se spomnimo na Stvarnika, od »katerega prihaja vsak dober dar in vsako popolno darilo« (Jak 1,17). (Benedikt XVI.) Zakrament evharistije je znamenje hvaležnosti vsega stvarstva za obisk Stvarnika na Zemlji in za darovanje in smrt Jezusa na križu na Golgoti: Bog je postal človek, ker je prevzel človeško telo od brezmadežne Marije Device, da bi nas znova povzdignil k Očetu, da bi nas napravil za božje sinove … Kako čudovit je, ko hoče, da ga objamemo, ljubimo in častimo s človeško razsežnostjo vere pod podobo kruha in vina. (sv. Janez Pavel II.)

    Zahvalim Te, Oče, za to, kar imam,
    kar sem in kar upam,
    kar vem in kar znam.
    Zahvalim Te za svoje skrbi,
    za kruh vsakdanji in pokoj noči. (Ivan Pregelj)

    Hvaležnost dobroto razveseli. (slovenski pregovor)
    Kdor prosi, sladka usta nosi; kdor vrača, hrbet obrača. (slovenski pregovor)
    Dober človek vedno prijazno govori o hiši, v kateri je prenočil. (berberski pregovor)

    Bog je pripravil sprejem za glavne kreposti. Med pogostitvijo so se pogovarjale kot stare prijateljice. Pri mizi pa sta sedeli tudi dve, za kateri se je zdelo, da se ne poznata. Kot dober gostitelj ju je Bog predstavil. Poklonil se je prvi in dejal: »To je gospa Dobrota.« Potem se je poklonil drugi in rekel: »To je gospa Hvaležnost.« Ženi sta si veseli segli v roke. Že dolgo sta se želeli spoznati, a se od stvarjenja sveta nista nikoli srečali.

    Vsaka stvar, ki jo doživimo ali srečamo je v Življenju za vse nas nekaj dobra, saj na globlji telesni, duhovni in verski ravni obstaja razlog za vse, kar se zgodi, saj se nobenemu nič ne zgodi brez Božje Volje. Vera je tako naše goreče in iskreno verovanje v nevidno Božjo skrivnost in zaupanje v Njegovo Usmiljenje in Dobroto, ki jo razodeva v Svetem pismu in v raznih duhovnih znakih in navdihih ter signalih v naši okolici. To je zaupanje, da ne glede na to, kaj težkega in izkušamo, prihaja nekaj drugačnega in boljšega v skladu z Božjim Načrtom in Božjo Ljubeznijo, ki vidi daleč naprej in ve, kaj je dobro in še boljše za nas. Mi dostikrat tega ne vidimo in Boga tudi ne razumemo. Če smo v duši pripravljeni sprejeti božjo Milost in da je je ta obstoj le majhen sestavni del neskončne velikosti naše duše, potem razumemo, da nas verovanje v nekaj večjega od naše trenutne izkušnje (tudi naših misli in občutkov in vere) neposredno povezuje z Bogom, ki nas neskončno Ljubi in nam hoče le vse dobro. Ali znamo utihniti in prisluhniti tihemu Božjemu glasu, ki nam nenehno govori in nam pripoveduje preko ljudi, narave in dotikov ter nagovorov v duši, kaj hoče in kaj pričakuje od nas da stprimo?

    Zato se odpovejmo opravljanju, godrnjanju, kritiziranju, šimfanju in grdemu neslanemu govorjenju, odpovejmo se vlogi pametnjakoviča ki vse ve, odpovejmo se vlogi sodnika/razsodnika, vsevedneža, modreca, ubogega nemočnega zateženega bolnika, oboge žrtve zaradi neljubih dogodkov, bolezni in trpljenja. Prevzemimo raje po vzoru Jezusa pobudo in bodimo raje tisti verniki, ki prevzamnejo pobudo v svoje roke, ki so na strani rešitev ne problemov in ki tolažijo ter pomagajo, ki prevzemajo odgovornost za svoje življenje v svoje roke in dejavno pomagajoi drugim in služijo drugim tako, kot Jezus, svetniki in misijonarji. Vse bolezni in težave, ki nas mučijo, so tu, ker smo si jih npr. lahko sami priklicali, čeprav morda nezavedno in so dostikrat nastale tudi zaradi genskih razlogov in nezdravega sloga žiuvljenja, kar vse lahko ozdravimo z Božjo pomočjo in s pomočjo zdravnikov, ki zdravijo telo in duševne bolezni. Ugotovimo zato s pomočjo zdravnikov in strokovnjakov, kje se skriva vzrok našim težavam. Preverimo in prewmislimo, kaj lahko sami postorimo in kdaj rabimo pomoč zdravnikov, duhovnika in strokovnjakov. Potem jih začnimo odpravljati z rehabilatacijskimi in sanacijskimi ukrepi in drugačnim življenjem (zdravila, prehrana, post, šport, fizično delo, dopust, krščanska meditacija idr.) ter molitvijo. Vzrok ponavadi tiči v naši omejeni miselnosti in zakoreninjeni resignirani dogmatični veri, da je temu pač tako. Spremenite svoje misli, svoja prepričanja, verujte in zaupajte v Boga in spremenili boste svoje življenje, molite in prosite ter delajte dobro vsem in bodite veseli ter upajte na rešitev. Bog bo pomagal, ko verujemo vanj in ko ga sprejmemo k sebi in ga prosimo. Kadar ste obteženi in pesimistični ter brezvoljni je dobro, da ste nekaj časa pozorni nase in na ljudi v svoji okolici; koliko časa se pogovarjate z drugimi o tem, kaj ni v redu, kaj je slabo, kako je hudo in težko? Takrat molimo še posebej iskreno in goreče, da se umirimo in vse v miru premislimo. Koliko časa o tem razmišljate sami? Prenehajmo z brezciljnim pesimizmom in kaj pozitivnergga pokrenimo. Z vsakim pritoževanjem namreč znižamo svojo pozitivno vibracijo, ki pomaga z Božjo pomočjo in s svetlobo prinašati upanje, ljubezen in ozdravljenje. Pritoževanje je lahko dostikrat znak, da ne sprejemamo sebe kakrđšnih smo, stvari takšnih kakršne so, in s tem zapademo v vlogo nemočne žrtve brez vere in brez izhoda. Takratz potrebujemo molitev. Vloga žrtve pa po zakonu privlačnosti zaradi pesmimizma privede lahko vedno znova do podobnih situacij, nad katerimi boste ponovno razočarani in negativizem se bo pomnožil. Pritoževanje je stara in trdovratna navada, ki se ji težko izognemo, saj jo prakticirajo skoraj vsi, čeprav pravijo, da verujejo v ozdravitev in Božje Usmiljenje.

    Pa vendar lahko sami naredimo in pokrenemo marsikaj, da bo doslej nekaj drugače. Zavestno se odločimo, da se bomo, kolikor se le da, izognili pritoževanju in godrnjanju ter pesimizmu brez vere in upanja na rešitev. Ko naslednjič želimo spet tarnati nad drugimi, nad dogodki v življenju ali nad seboj … najdimo z Božjo Pomočjo z molitvijo in prošnjami novo perspektivo, nove rešitve, nova pota nove možnosti tako, da prosimo Boga in Marijo ter svetnike za pomoč in vodstvo! Poiščite raje nekaj dobrega v tej osebi ali dogodku, molite za to osebo in za druge, zavedajte se svoje odgovornosti do svojih bližnjih in tega, da se vse zgodi z določenim namenom ter nam prinaša določeno učenje in lekcije po Božji Volji. Kar sejemo to tudi v življenju žanjemo! In to perspektivo delite z drugimi, prijazno, strpno in z vero, da bo obrodilo sad Božjega blagoslova. Majhen korak, ki lahko prinese veliko razliko in jer na strani prinašanja rešitev in veselja med ljudi. Bodimo zato dobri in hvaležni. Bodimo veseli, da smo zdravi, da imamo ljudi okrog sebe, ki nas imajo radi, da imamo službo, delo, otroke, starše, prijatelje, znance, dobre sosede idr. Cenimo jih, ne grajajmo, nasmejmo se ljudem in povejmo jim kaj lepega in spodbudnega. Povejmo jim da jih imamo radi, tako kot je to povedal in pokazal Jezus. Življenje je darilo Boga ljudem na Zemlji, izkoristimo ga zase in v večjo Božjo Slavo. Carpe Diem. Izkoristi dan!

    Medmrežje Ognjišče, lastni razmisleki in druga študijska literatura

  6. Miro says:

    SVETNIKI O BOŽJI VOLJI – »KDOR HOČE BITI SVET, RAD HODI PO BOŽANSKIH JEZUSOVIH STOPINJAH …« (sv. Pavel od Križa)

    Svetnike je tako prevzela misel, kakšno vrednost ima v tem življenju trpljenje, in tako globoko so doživljali, da Bog »popravlja« in »tepe« tiste, ki jih ljubi (prim. Hebr. 12,6), da so v bolečinah videli samo božjo voljo.

    Sv. Terezija Avilska razlaga takole: »Naj vam še povem, ali bolje, vas spomnim, v čem je božja volja. Ne mislite, da je v bogastvu, radostih, časteh ali drugih zemeljskih dobrinah. Gospod vas preveč ljubi, da bi vam dal te stvari! … Vedele bi rade, kako ravna s tistimi, ki govore odkrito: »Zgodi se tvoja volja?« Vprašajte samo njegovega slavnega Sina, ki je odločno in iskreno izrekel te besede, ko je molil na vrtu Getsemani, in videle boste, kako ga je uslišal.«

    Tu govori o Jezusovi smrti na križu. Potem nadaljuje: »To … je dal nebeški Oče tistemu, ki ga je ljubil bolj kot vse, in prav v tem je božja volja.

    Taki so na tem svetu njegovi darovi. Odmerja nam jih po ljubezni, s katero nas ljubi: tistim, ki jih bolj ljubi, da teh darov več, tistim, ki jih manj ljubi, pa manj.«

    Sv. Pavel od Križa pa pravi takole: »Kdor hoče biti svet, rad hodi po božanskih Jezusovih stopinjah … Njegova jed je, da v vsem spolnjuje presveto božjo voljo. To pa bolj izpolnjuje v trpljenju kot uživanju, ker se v uživanju lastna volja vedno navezuje na užitke, zato božji služabnik ljubi golo trpljenje in ga sprejema naravnost od prečiste Gospodove volje.«

    (odlomek iz knjige Človekov »da« Bogu, Chiara Lubich)

    Iz teh in drugih misli svetnikov lahko vsaj nekoliko zaslutimo oz. dojamemo, kako iskreno in odločno so svetniki sprejemali in spolnjevali Gospodovo voljo. Neverjetno na kakšni duhovni višini so bile njihove evangeljske norme pri uresničevanju božje volje, to so zmogli le v Jezusovi moči. Ker prizadevanja v tej zelo zahtevni smeri presegajo naše moči, se priporočimo Devici Mariji in svetnikom, naj nam pri Bogu izprosijo moč za sprejemanje in spolnjevanje božje volje!

    Sv. Devica Marija, prosi za nas!
    Sv. Terezija Avilska, prosi za nas!
    Sv. Pavel od Križa, prosi za nas!

  7. Hvala says:

    https://drive.google.com/file/d/1xESoStos-3dXriBmVLnkrvFzTIBKk8w2/view

    PRIZNANI EVANGELIZATOR RAZGALIL KORONAVIRUS

    POGLEJTE, KDAJ GA JE ŽE BOG NAPOVEDAL
    Zapis: Dražen Bušić

  8. Hvala says:

    Včasih se človeku zgodijo dogodki, ki si jih ne zna razložiti- zakaj in kako je prišlo do določene situacije. Zaradi tega, kar se je zgodilo človeku, ki ni nameraval napraviti določenega dejanja , pa je človek še s strani drugega človeka nerazumljen. Ljudje ne razumejo stvari, dogodkov v življenju in ponižujejo sočloveka, ali se mu tudi posmehujejo in s prstom kažejo nanj.
    To sem že opisala, napisala in omenila na tej strani, vendar brez navedbe primera.

    Tudi Favstina je opisala primer iz svojega življenja: Takole pravi: ” OKROG POLDNEVA SEM ZA TRENUTEK STOPILA V KAPELO IN SPET JE V MOJEM SRCU UTRIPALA MOČ MILOSTI. MEDTEM KO SEM BILA POTOPLJENA V ZBRANOST, JE SATAN ZGRABIL CVETLIČNI LONČEK IN GA BESNO, Z VSO MOČJO VRGEL NA TLA. VIDELA SEM VSO NJEGOVO ZAGRIZENOST IN LJUBOSUMJE.
    V KAPELI NI BILO NIKOGAR, ZATO SEM VSTALA OD MOLITVE, POBRALA ČREPINJE, PRESADILA ROŽO, PREDEN KDO PRIDE V KAPELO. TO MI NI USPELO, KER SO TAKOJ VSTOPILE MATI PREDNICA, SESTRA ZAKRISTANKA IN ŠE DRUGE SESTRE.
    MATI PREDNICA SE JE ČUDILA, DA SEM NEKAJ PREMIKALA PO OLTARJU, DA JE PADEL CVETLIČNI LONČEK.

    SESTRA ZAKRISTANKA NI SKRIVALA SVOJEGA NEZADOVOLJSTVA, JAZ PA JI NISEM POSKUŠALA NIČESAR POJASNJEVATI ALI SE OPRAVIČEVATI.
    ZVEČER PA SEM BILA ZELO IZČRPANA IN NISEM MOGLA OPRAVLJATI MOLITVENE URE. POPROSILA SEM MATER PREDNICO, (ZA DOVOLJENJE), DA BI SMELA ITI K POČITKU. TAKOJ SEM ZASPALA. VENDAR SE JE SATAN OKROG ENAJSTE URE ZALETEL V MOJO POSTELJO. TAKOJ SEM SE ZBUDILA IN SEM ZAČELA MIRNO MOLITI K SVOJEMU ANGELU VARUHU.

    TEDAJ SEM ZAGLEDALA DUŠE, KI TRPIJO V VICAH. NJIHOVE PODOBE SO BILE KOT SENCE, A MED NJIMI SEM VIDELA VELIKO SATANOV. EDEN IZMED NJIH SI JE PRIZADEVAL, DA BI ME NAPADEL. V PODOBI MAČKE JE SKOČIL NA MOJE LEŽIŠČE IN MI LEGEL NA NOGE. BIL JE TEŽAK KAKOR VEČ PUDOV. VES TA ČAS SEM MOLILA ROŽNI VENEC. PROTI JUTRU SO PODOBE IZGINILE IN LAHKO SEM ZASPALA. KO SEM ZJUTRAJ PRIŠLA V KAPELO, SEM ZASLIŠALA GLAS V SVOJI DUŠI:
    Z MENOJ SI ZDRUŽENA, NE BOJ SE NIČESAR. VEDI PA , MOJ OTROK, DA TE SATAN SOVRAŽI. ČEPRAV SOVRAŽI VSAKEGA ČLOVEKA, POSEBEJ GORI V SOVRAŠTVU DO TEBE, KER SI NJEGOVI OBLASTI IZTRGALA VELIKO DUŠ (Dn 412).

    Pri tej pripovedi Favstine, želim jaz poudariti bolj plat nerazumevanja sočloveka, prijatelja, sodelavca , soseda itd……v raznih situacijah oz. v življenju nasploh, ki ga živimo vsak posebej. Poudariti želim bolj plat-“človeško sojenje in obsojanje”.

    Favstine sestre niso razumele, mislile so, da je razbila cvetlični lonček. Ni se opravičevala.

    Gospod mi je podelil milost-, da sem spoznala, kako se mi ljudje obnašamo do svojih bližnjih, to je lahko doma, v službi, pri sosedih, v državi itd..Kar “vidimo s človeškimi očmi” to včasih trdimo, obsojamo, se posmehujemo, podajamo razne komentarje, debatiramo itd.. ampak v srce človeka vidi samo BOG. On je tudi rekel: PREPUSTI SODBO MENI, JAZ OBRAČUNAM Z VSAKIM.
    To poudarjam zato, ker me stiska bolečina pri srcu zaradi tega, ker se človek podaja v obtoževanje, posmeh itd, v bistvu pa ne ve resnice.
    Že Pavel je rekel, če kaj mislimo, da tvoj bližnji ne dela prav, se pomenimo na štiri oči.

    Ne zavedamo se koliko bridkih, skritih ali pa ne skritih solz in dodatnega trpljenja lahko s takim početjem povzročimo ljudem, s svojimi predvidevanji ali komentarji, ki so lahko popolnoma drugačni od resnice, resnice, ki jo pozna in vidi samo Bog.

  9. Hvala says:

    Favstina Kowalska s svojih dnevnikih opisuje, kako in na kakšen način jo je napadal satan, ker ne želi, da bi ljudje zaupali Božjemu Usmiljenemu Srcu, ker ne želi, da bi spoznali Gospodovo Dobroto, Ljubezen in Usmiljenje, ker želi, da bi ljudje propadli……

    Takole je napisala: “KO JE BILA PRIDIGA KONČANA, NISEM ČAKALA DO KONCA BOŽJE SLUŽBE, KER SE MI JE MUDILO DOMOV. KO SEM NAPRAVILA NEKAJ KORAKOV , MI JE SKUPINA SATANOV ZASTAVILA POT IN MI GROZILA S STRAŠNIMI MUKAMI. SLIŠALI SO SE GLASOVI: “VSE NAM JE ODVZELA, ZA KAR SMO TOLIKO LET DELALI.”

    KO SEM JIH VPRAŠALA :” OD KOD SE VAS JE VZELO TOLIKO?”- SO MI ZLOBNE POSTAVE ODGOVORILE: “IZ ČLOVEŠKIH SRC, NE MUČI NAS.” (Dn 418)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja