Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

12.883 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    18. marca, 2023 at 17:20

    Gospodove milosti bom na veke opeval,
    vsem rodovom bom oznanjal tvojo zvestobo.
    (Ps 89,2)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  2. Miro says:
    18. marca, 2023 at 9:22

    PET NAVDIHUJOČIH NAVEDKOV O MOČI IN LEPOTI JEZUSOVEGA TRPLJENJA (Aleteia)

    TI NAVEDKI NA POVSEM NOV NAČIN ODPIRAJO SKRIVNOST JEZUSOVE SMRTI

    Svetniki so vedno razumeli, da so Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje ključ do poglobljenega življenja v molitvi. Pogosto so premišljevali o Jezusovem trpljenju in to jih je privedlo do še polnejše povezanosti z Bogom.

    Sveti Bonaventura je drzno izjavil: ”Kdor si želi napredovati od vrline do vrline, od milosti do milosti, bi moral neprestano premišljevati o Jezusovem trpljenju … Nobena vaja za popolno posvetitev duše ni učinkovitejša od pogostega premišljevanja o trpljenju Jezusa Kristusa.”

    Ta stvarnost je jasno navzoča v številnih zapisih svetnikov, ki nam lahko na povsem nov način odprejo skrivnost Jezusovega križanja. Izbrali smo pet globokih navedkov o Jezusovem trpljenju, ki nam razkrivajo številne skrivnosti o dogodkih na Kalvariji pred skoraj 2000 leti.

    Misli svetnikov v fotogaleriji na: https://si.aleteia.org/2018/03/27/5-navdihujocih-navedkov-o-moci-in-lepoti-jezusovega-trpljenja/

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  3. Hvala says:
    17. marca, 2023 at 18:45

    KRIŽEV POT- (nadalje10.postaja: JEZUSA SLEČEJO

    Deseti križ: Dopustiti, da te razgalijo
    Dopustil sem, da sem bil gol, da so mi vzeli tudi to, kar je najbolj intimno. Pustil sem, da se je
    na meni do konca razdivjala hudobija pekla. Dopustil sem, da onečastijo mojo sramežljivost
    in intimnost mojega telesa.
    Vedno si želiš obdržati zase vsaj delček zasebnosti, kjer si lahko sam, česar nočeš, da bi se
    kdo dotaknil, nekaj, kar je samo tvoje, česar se morda sramuješ, da imaš nekaj kar drugi ne
    smejo videti, ker bi te onečastili. To želiš varovati in skrivati. Meniš, da imaš pravico do tega.
    Prav tu se bojiš greha. Na vsak način hočeš zavarovati svojo intimnost. Zanjo se boriš, toda
    pride trenutek, ko je ne moreš več obvarovati. Tudi skozi ta križ moraš iti. So okoliščine, v
    katerih se moraš vsemu odpovedati, tako da nimaš ničesar več svojega. Vse ti vzamejo. Daruj
    vse Bogu. Edina nedotakljiva intimnost ti bova Oče in jaz. Križ ni samo razgaljenje telesa, še
    bolj boleče je, ko ti razgalijo dušo. Grehi so te že zdavnaj razgalili. Vzemi ta križ in nihče več
    te ne bo mogel razgaliti. Dopusti očetu, da ti da novo obleko. Daj mu svojo intimnost in odel
    te bo v popolno nedolžnost. Zaman se trudiš, da bi sam ohranil nedolžnost. Priznaj danes, da
    si na tem področju slab. To je deseti križ-križ sramežljivosti. Križ želje, da ostaneš nedolžen,
    križ strahu, da bi kdo vedel za tvoje padce. Vzemi ta križ in hitro me boš našel. Tu te čakam.
    Ne boš se več bal. Sprejmi le to, da nisi slab, da nisi drugačen, kot si:človek z onečaščeno
    intimnostjo. Tu se bova našla in nihče te ne bo mogel onečastiti.vanje_Tomislav Ivančić)

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    DESETI KRIŽ JE KRIŽ STRAHU, DA BI LJUDJE VIDELI TVOJE PADCE!

    11.postaja: JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ
    Enajsti križ: Biti pribit na svoj križ

    Dokler nosiš križ, imaš še vedno možnost, da ga odvržeš. Ko te pa pribijejo nanj, se ne moreš
    več ločiti od njega. Sedaj veš, križ je tvoja usoda do smrti.
    To je težko. Hotel bi se osvoboditi težav, a si na njih pribit. To je kraj, kjer se umira. Ljudje te
    bodo nanj pribijali. Ali se boš zbal ali boš zaupal vame? So nekateri križi, ki jih je treba nositi
    do konca. Zaman se trudiš, da bi se jih osvobodil. Od tebe je odvisno ali boš opustil to
    neuspešno bitko in prišel k meni. Takrat boš umrl in začel živeti. Ne boj se! Samo to želim, da
    ne varaš samega sebe in ne čakaš nečesa drugega. Križi ostanejo do konca in prej ko umreš,
    prej boš vstal. Kolikor prej se boš nehal upirati, toliko prej me boš srečal. Zapomni si ta križ.
    To je najino enajsto srečanje, jaz se ga veselim

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    TO JE KRIŽ TEŽAV, KI SE JIH HOČEMO OSVOBODITI. LJUDJE NAS BODO PRIBIJALI NA KRIŽ.

    12.postaja: JEZUS UMRE NA KRIŽU

    Dvanajsti križ: Umreti na križu

    Smrt. Odhajam s tega sveta, vendar zato, da živim in ne da izginem. Moja smrt je izpolnitev
    Očetove volje, zato sem rekel:« Oče v tvoje roke izročam svojo dušo«. Izpolnil sem očetov
    načrt.
    Ti misliš, da je smrt konec, zato se bojiš. Upiraš se in dokler ne sprejmeš tega križa, je hudo.
    Ko pa smrt sprejmeš jo premagaš in najdeš mene. Dokler se smrti upiraš in prosiš mene, naj
    te je rešim, si daleč. Razumi, v smrti me boš našel. Smrt namreč uničuje vse, kar je bilo v tebi
    grešno in smrtno, a jaz uničujem smrt. Smrt te osvobodi križev, a jaz te osvobodim smrti.
    Poglej danes smrti v oči in vzemi ta križ, kot očetov dar. Dokler se boš upiral smrti, me ne boš
    našel. Dvanajsti križ je kakor praznik, vrhunec, dopolnitev vsega. To je pravzaprav začetek
    življenja.

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    DOKLER SE SE SMRTI UPIRAŠ IN PROSIŠ MENE, NAJ TE REŠIM, SI DALEČ.

    13.postaja: JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA

    Trinajsti križ: Ne uživati sadov svojega dela
    Šele, ko sem umrl so prišli prijatelji.

    Ti si seme za bodočnost, a bi rad takoj videl sadove svojih rok. Moji učenci pogosto umirajo v
    brezupu in sramoti, a drugi pobirajo sadove na njihovih grobovih. Drugi obirajo veselje in
    življenje. Tebe sem izbral, da seješ za novi svet. To je tvoj križ. Dajem ti upanje, kajti v
    življenju boš komaj videl svoj uspeh. Šele po smrti te bodo slavili. Šele takrat te bodo sneli s
    križa. Tvoja večnost bo brez križa, ker si imel v tem življenju pogum biti v njem. Delati in ne
    uživati sadov svojega dela je trinajsti križ. Sejati, da bodo lahko drugi želi, zahteva pogum.
    Toda jaz ti prihajam na proti. To je vstajenje.
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
    DELATI IN NE UŽIVATI SADOV SVOJEGA DELA JE TRINAJSTI KRIŽ.

    14.postaja: JEZUSA POLOŽIJO V GROB

    Štirinajsti križ: Ostati brez človeškega upanja

    Prijatelji so mislili, da so mi izkazali najvišjo čast s tem, da so moje telo položili v grob.
    Poskrbeli so za telo. To je bilo vse, kar so mogli storiti. Pozabili so, da bo to le za 3 dni. Mene
    smrt ne nadvlada. Spomni se, da te misel na smrt vznemirja. Ko nad teboj zagrnejo gomilo, te
    ni več. Kaj lahko še storiš takrat, ko za tabo ne ostane niti najmanjša sled? Ko veš, da ne bo
    nihče prihajal na tvoj grob, ko umreš nepoznan in ubog, ko za teboj ne ostane nič več, takrat
    me moraš srečati.

    To je križ. Izgubiti tudi poslednjo željo, da nekaj pomeniš in nekaj zapustiš. To je pravzaprav
    tisto, kar moti, da nisi luč. Tukaj me moraš najti. Kako, če se bojiš leči v grob sebičnosti in biti
    pokopan? Kako naj se najdeva, če prihajaš k meni, ne da bi rušil mostove za seboj? Pa vendar
    je ravno to pogoj, da preobrazim tvoje življenje.
    To je štirinajsti križ nad katerim lebdi vstajenje. Kako se veselim groba tvojega napuha! Ti še
    vedno nočeš v grob, še vedno se upiraš svojemu umiranju, zato si mrtev. Ko bi hotel leči v
    grob svojega napuha in umreti sebi, bi vstal v novo življenje. Samo mrtev človek more vstati
    od mrtvih. Smrt ti še vedno ni vzela zadnji odpor! Ne boj se! Govorim o mostu med menoj in
    teboj. Smrt greha je veselje in tvoj objem z menoj. To je največja eksplozija ljubezni. Jaz sem
    prešel to pot in te čakam. Mar ne razumeš, da nisem odšel z zemlje? Prej sem bil gost na
    zemlji, šele sedaj sem gospodar. Tudi ti boš to. Izroči smrti tisto, kar ji pripada. Ne glej več na
    grob, kakor na brezup in konec, marveč kakor na rojstvo in začetek. Naj umre tvoj napuh!
    Vstajenjska zarja je že na vidiku!

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    KO BI HOTEL LEČI V GROB SVOJEGA NAPUHA IN UMRETI SEBI , BI VSTAL V NOVO ŽIVLJENJE.

    SKLEP

    Oče, hvala ti za ta križev pot. Prepoznal sem svoje križe, ki jih moram sprejeti vsak dan in iti za
    tvojim Sinom. Sedaj vem, kako se sprejema, odpoveduje, odpušča in ljubi navkljub vsemu!
    Sedaj vem, kako se umira že pred smrtjo in stopa naproti življenju.
    Hvala ti ker sedaj vstopam v tvoje kraljestvo. Izstopam iz svoje uporne volje in vstopam v
    tvojo. Postajam deležen tvoje narave, tvoj otrok, tvoje veselje.
    Oče, naredi, da se že danes uresniči moje vstajenje. Amen.

    Odgovori
  4. Miro says:
    17. marca, 2023 at 18:06

    NAJVEČJA ZAPOVED – DANAŠNJI EVANGELIJ NAS SPOMINJA, DA JE CELOTNA BOŽJA POSTAVA POVZETA V LJUBEZNI DO BOGA IN DO BLIŽNJEGA – VPRAŠAJMO SE, KAKO JE Z MOJO VERO, KAJTI MOJA VERA POMENI, KAKO LJUBIM, VERA PA JE DUŠA LJUBEZNI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 12,28-34)

    Eden izmed pismoukov je slišal, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril; pristopil je in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.«

    Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.«

    Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+12%2C28-34&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    UČENIK, KATERA JE NAJVEČJA ZAPOVED V POSTAVI?

    Današnji evangelij nas spominja, da je celotna božja postava povzeta v ljubezni do Boga in do bližnjega.

    Jezusova novost je ravno v tem, da je povezal dve zapovedi, ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ter tako izpostavil, da sta neločljivi in se med seboj dopolnjujeta, sta dve plati iste medalje. Ne more se ljubiti Boga, ne da bi se ljubilo bližnjega. In ne more se ljubiti bližnjega, ne da bi se ljubilo Boga.

    Vidno znamenje, ki ga kristjan lahko izkaže, da bi v svetu pričeval o Božji ljubezni, je ravno bratska ljubezen. Zapoved o ljubezni do Boga in bližnjega ni prva zato, ker je na vrhu seznama zapovedi. Jezus je ne postavi na vrh, ampak v središče, in to zato, ker je srce, iz katerega mora vse izhajati in h kateremu se mora vse vračati ter se nanj sklicevati. V luči te Jezusove besede je ljubezen merilo vere in vera je duša ljubezni. Ne moremo več ločevati verskega življenja, pobožnega življenja, od služenja ljudem, tistim konkretnim, ki jih srečamo. Ne moremo več ločevati molitve, srečanja z Bogom v zakramentih, od poslušanja drugega, od bližine njegovemu življenju, predvsem njegovim ranam. Ljubezen je merilo vere. Vprašajmo se, kako je z mojo vero, kajti moja vera pomeni, kako ljubim, vera pa je duša ljubezni.

    Jezus pokaže na dvoje obličij: Božje obličje in obličje bližnjega. Pokaže nam obličje Boga, ki odseva na mnogih obličjih, kajti na obličju vsakega, je navzoča podoba samega Boga. Jezus na ta način vsakemu človeku daje temeljni kriterij, na katerega lahko postavi svoje življenje.

    Jezus nam torej da razumeti, da brez ljubezni do Boga in do bližnjega, ni prave zvestobe do Boga. Lahko delaš, izpolnjuješ še toliko predpisov, a če ni ljubezni, to ni nič.

    Jezus je ravno tako živel svoje življenje, ko je pridigal in delal to, kar resnično velja in je bistveno, torej ljubezen. Ljubezen daje zagon in rodovitnost v življenju in na poti vere. Brez ljubezni tako življenje kot vera ostaneta nerodovitna.

    To, kar Jezus predlaga v tem evangeljskem odlomku je resnično čudovit ideal, ki odgovarja na najbolj pristno željo našega srca. Saj smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili ter bili ljubljeni. Bog nas je ustvaril, da bi bili soudeleženi pri Njegovem življenju, bili od Njega ljubljeni in da bi ga ljubili ter po njem vse druge ljudi. Za uresničevanje tega potrebujemo njegovo milost. Potrebno je, da v sebe sprejmemo sposobnost ljubiti, ki izhaja iz Boga samega. Jezus se nam v evharistiji podarja ravno zaradi tega. V njej prejmemo njegovo Telo in njegovo Kri, torej prejmemo Jezusa v njegovem najvišjem izrazu ljubezni, ko je On daroval samega sebe Očetu za naše zveličanje.

    Naj nam Marija pomaga sprejeti v naše življenje »največjo zapoved« ljubezni do Boga in do bližnjega in jo udejanjiti v različnih situacijah, v katerih se nahajamo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  5. Miro says:
    17. marca, 2023 at 18:05

    PRAZNOVANJE SVETEGA JOŽEFA, ZAVETNIKA SLOVENSKIH DEŽEL, V LJUBLJANI

    Narodno svetišče sv. Jožefa v Ljubljani vabi k sveti maši na slovesni praznik sv. Jožefa, zavetnika slovenskih dežel.

    V soboto, 18. marca 2023, bodo svete maše potekale:

    ob 10. uri, vodi rektor cerkve, p. Tomaž Mikuš DJ
    ob 16. uri, vodi p. Tomaž Podobnik DJ
    ob 19. uri, vodi p. Damjan Ristič DJ, predstojnik skupnosti sv. Jožefa

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/sveti-jozef-zavetnik-slovenskih-dezel2023

    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  6. Miro says:
    16. marca, 2023 at 16:27

    DANAŠNJI EVANGELJSKI ODLOMEK NAM GOVORI O SOOČENJU MED JEZUSOM IN BELCEBUBOM, MED ŽIVLJENJEM, BOGOM IN ZLOM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 11,14-23)

    Jezus je izganjal demona, ki je bil nem. Ko je demon šel ven, je nemi spregovoril. Množice so se začudile, nekateri izmed njih pa so rekli: »Z Bélcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone.« Tudi drugi so ga preizkušali in so zahtevali od njega znamenje z neba.

    On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki.

    Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen. Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+11%2C14-23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    KDOR NI Z MENOJ, JE PROTI MENI

    Trda je beseda, ki nam jo danes Bog daje slišati, kakor je trdo tisto, kar svet živi. V globini pa je to beseda upanja. Upanja, ker nas Bog Oče spominja, da njegovim očem za nič ni vseeno, da on vidi trpljenje pravičnega in greh brezbožnih, pa tudi da bo prišel njegov dan, ko bo zlo za vselej premagano, ko bo obrisal solze nedolžnih in bo potolažen vsak jok. Prišel bo njegov dan, ko bo sleherni sojen v resnici svojega življenja in bo vse dokončno podvrženo njemu. Ta beseda je beseda upanja še iz enega razloga: naznanja nam namreč čas potrpežljivosti Boga, njegovega usmiljenja, v katerem je še in vedno mogoče odpreti srce njegovemu usmiljenju, njegovi ljubezni in se vrniti k njemu.

    Bog nam vselej daje možnost poti spreobrnjenja po daritvi Sina. V njegovem »da« do konca, do križa, je Kristus premagal vse »ne« Božji ljubezni, ki se oglašajo v srcu človeka in so vir velikega trpljenja in smrti. Gospodov dan se je že dopolnil na križu, ki je dokončna sodba nad zlom in smrtjo, tudi če se ta rešitev še dopolnjuje v življenju slehernega izmed nas, vse do zadnjega dne, dne Gospodovega prihoda v slavi, ko bo sodil živim in mrtvim. »Ne bojte se, jaz sem svet premagal,« nam pravi Jezus. To je naše upanje, Oče nam je v Sinu daroval svojo ljubezen do konca, da bi se vsak izmed nas in vse človeštvo pustilo rešiti iz smrti v življenje.

    Vse to lahko danes razumemo po evangeliju, ki nam govori o soočenju med Jezusom in Belcebubom, med življenjem, Bogom in zlom. »Kdor ni z menoj, je proti meni«, govori Jezus in nas spominja, da nas greh, zlo, raztresa, razdeljuje, v nas samih in v odnosu od drugih, da nam jemlje življenje. On pa nam želi darovati življenje v polnosti. Spominja nas, da se naše življenje dopolni po odločitvi, ki je podobna poti križa. Če ga sprejmemo in če izberemo ljubezen v vsakodnevnih odločitvah, sprejmemo tudi žrtev, darovanje, odpoved, smrt tistemu, kar nas uči svet, sprejmemo, da damo na prvo mesto drugega in dostojanstvo njegovega življenja, sprejmemo boj do krvi zoper greh. Na ta način prejmemo življenje v polnosti, prijateljstvo, ljubezen, skupnost, veselje, mir, Božje kraljestvo med nami.

    V našem življenju nas Božja ljubezen kliče v izbiro. Prosimo ga za pogum, da bi vedno znova izbrali Življenje in da bi vsak dan hodili kot otroci luči, da bi tudi drugi dospeli do Očetove hiše in bi bil svet rešen.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  7. Miro says:
    16. marca, 2023 at 9:06

    KATEHEZA MED SPLOŠNO AVDIENCO: KAJ POMENI BITI APOSTOL?

    SVETI OČE JE MED SPLOŠNO AVDIENCO, 15. MARCA, NADALJEVAL CIKEL KATEHEZ O VNEMI ZA EVANGELIZACIJO IN APOSTOLSKI GOREČNOSTI. POJASNIL JE, KAJ DANES POMENI BITI APOSTOL V CERKVI, KI JE APOSTOLSKA. VSI SMO POKLICANI BITI APOSTOLI IN VSI IMAMO ENAKO DOSTOJANSTVO. BITI KRISTJAN, BITI APOSTOL POMENI SLUŽITI. (po zapisu Andreje Červek)

    Papež se je tudi pri tokratni katehezi skliceval na drugi vatikanski koncil, da bi odgovoril na vprašanje, kaj v današnjem času pomeni biti apostol. Temeljni vidik apostola je poklicanost, torej zastonjski klic s strani Boga. Ta klic nas usposablja za aktivno in ustvarjalno opravljanje svoje apostolske naloge v Cerkvi. Krščanska poklicanost je po svoji naravi poklicanost v apostolat in pripada vsem: duhovnikom, posvečenim in laikom, moškim in ženskam. Vsi imamo enako dostojanstvo.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: LK 10,1-2

    Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«

    Kateheza svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/kateheza-med-splosno-avdienco-kaj-pomeni-biti-apostol.html

    Odgovori
  8. Miro says:
    15. marca, 2023 at 19:51

    Priporočimo se Svetemu Duhu in se z Njegovo pomočjo poglabljajmo v KKC, da bi se mogli bolj približati pravilnemu dojemanju, kaj je:

    BOŽJA PREVIDNOST IN DRUGOTNI VZROKI

    306 BOG JE SUVERENI GOSPODAR SVOJEGA NAČRTA. TODA ZA NJEGOVO URESNIČENJE UPORABLJA TUDI SODELOVANJE (CONCURSUS) USTVARJENIH BITIJ. To ni znamenje slabosti, temveč veličine in dobrote vsemogočnega Boga. Kajti Bog ne daje svojim stvarem samo tega, da bivajo, marveč tudi dostojanstvo, da one same delujejo, da so vzroki in počela druge drugim in da s tem sodelujejo pri izpolnjevanju božjega načrta.

    307 LJUDEM BOG CELO PODELJUJE, DA MOREJO IMETI SVOBODEN DELEŽ PRI NJEGOVI PREVIDNOSTI, KO JIM ZAUPA ODGOVORNOST, DA SI “PODVRŽEJO” ZEMLJO IN JI GOSPODUJEJO (prim. 1 Mz 1,26-28). Bog tako daje ljudem, da so razumni in svobodni vzroki za dopolnjevanje dela stvarjenja, da dovršujejo v stvarstvu harmonijo v svoj blagor in v blagor svojih bližnjih. KOT SODELAVCI BOŽJE VOLJE, ČESTO NEZAVEDNI, MOREJO LJUDJE PREMIŠLJENO VSTOPITI V BOŽJI NAČRT S SVOJIMI DEJANJI, S SVOJIMI MOLITVAMI, PA TUDI S SVOJIM TRPLJENJEM (prim. Kol 1,24). Tedaj postanejo v polnosti “sodelavci Boga” (1 Kor 3,9; 1 Tes 3,2) in njegovega kraljestva (prim. Kol 4,11).

    308 TO JE RESNICA, KI JE NELOČLJIVA OD VERE V BOGA STVARNIKA: BOG DELUJE V SLEHERNI DEJAVNOSTI USTVARJENIH BITIJ. BOG JE PRVI VZROK, KI DELUJE V DRUGOTNIH VZROKIH IN PO NJIH: “BOG JE NAMREČ, KI PO SVOJEM BLAGOHOTNEM NAČRTU V VAS DELA, DA HOČETE IN DELATE” (Flp 2,13; prim. 1 Kor 12,6). To nikakor ne zmanjšuje dostojanstva ustvarjenega bitja, marveč nasprotno, ta resnica ga povišuje. Priklicano iz nič po božji moči, modrosti in dobroti, ne zmore ustvarjeno bitje ničesar, če je odtrgano od svojega izvora, “saj stvar brez Stvarnika izgine v nič” (CS 36,3); še manj more doseči svoj poslednji cilj brez pomoči milosti (prim. Mt 19,26; Jn 15,5; Flp 4,13).

    Več o tem na: https://marija.si/gradivo/kkc/V-bozja-previdnost/

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

    Odgovori
  9. Miro says:
    15. marca, 2023 at 17:44

    KAJ POMENI: ZGÔDI SE TVOJA VOLJA KAKOR V NEBESIH TAKO NA ZEMLJI

    BOŽJA VOLJA JE, »DA BI SE VSI LJUDJE REŠILI IN PRIŠLI DO SPOZNANJA RESNICE« (1 Tim 2,3-4).

    Jezus nas uči, da v nebeško kraljestvo ne vstopimo s pomočjo besed, ampak bo vstopil tisti, »kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Zato tukaj »našega Očeta prosimo, naj našo voljo zedini z voljo svojega Sina, da bomo spolnjevali njegovo voljo, njegov načrt zveličavnega odrešenja za življenje sveta. Sami smo za to popolnoma nemočni, povezani z Jezusom in z močjo njegovega Svetega Duha pa mu moremo izročiti svojo voljo in se odločiti, da bomo izbrali to, kar je vedno izbiral njegov Sin: delati to, kar je všeč Očetu (prim. Jn 8,29)« (Katekizem, 2825). Kot pravi eden izmed cerkvenih očetov, kadar v očenašu prosimo zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, tega ne prosimo »v smislu, da naj Bog naredi, kar hoče, temveč, da bi bili mi zmožni storiti tisto, kar hoče Bog.«[16] Po drugi strani izraz kakor v nebesih tako na zemlji pove, da pri tej prošnji hrepenimo po tem, da bi se božja volja izpolnila v tistih, ki smo še na zemlji, tako kot se je izpolnila v angelih in blaženih v nebesih.

    Odlomek iz teme 40. Oče naš, ki si v nebesih

    O razlagah drugih prošenj v molitvi OČE NAŠ več na:
    https://opusdei.org/sl-si/article/tema-40-oce-nas-ki-si-v-nebesih/

    Odgovori
  10. Hvala says:
    15. marca, 2023 at 17:29

    UMORIL JE ČLOVEKA

    Bog prepoveduje prvima človekoma, da bi jedla od drevesa spoznanja dobrega in hudega. ČLOVEKU ŽELI LE DOBRO, ZATO HOČE, DA BI OSTAL SVOBODEN. V VESTI NAS SODI SAMO BOG.

    Človek ne sme dregati vanjo, ne razpolagati z njo. DREGATI V VEST, HOTETI DOLOČATI, KAJ JE DOBRO, KA SLABO, bi pomenilo postavljati se nad vest, biti gospodar vesti, biti Bog. Kadar hoče biti človek gospodar vesti, TOREJ BOG, tedaj nastaja nered v vsem vesolju in tudi v človeku, S TEM PA SUŽENJSTVO V ČLOVEKU. BOG ZATO PREPOVEDUJE JEMATI Z DREVESA SPOZNANJA DOBREGA IN HUDEGA.

    ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« (1 Mz 3,3).

    TU NASTAJA BOJ MED BOGOM IN STVARITVIJO.

    Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. (1 Mz 3,6).

    To je oznaka trojnega poželenja, ki NAPELJUJE V GREH.

    POLEG TEGA SE TU POJAVI ŠE KAČA-ZAPELJIVEC. Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! 5 V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« (1 Mz 3,4-5.

    KDO IMA PRAV: BOG ALI KAČA IN VIDEZ SADEŽEV Z DREVESA?

    KOMU ZAUPATI? BOGU ali bogovom? bogovi ločijo dobro in hudo, so TOREJ HUDOBNI.

    Stara kača ali veliki zmaj je Satan v Janezovem razodetju (Raz 12,9).

    ZATO NI ČUDNO, DA BOG V SVETEM PISMU NAJTEŽE KAZNUJE MALIKOVANJE, ČEŠČENJE DRUGIH bogov.

    V BOJU MED BOGOM IN bogovi STA PADLA ČLOVEKA.

    6 Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. ( 1 Mz 3,6). TO JE BILO USODNO DEJANJE, ZARADI KATEREGA TRPI ČLOVEŠTVO DANES.

    ČLOVEK SE JE IZNEVERIL BOGU, ZAUPAL PA HUDIČU.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    Zdaj ne bo več enovit, temveč v sebi razdeljen. ODTRGAL SE JE OD BOGA, ZATO BO SOVRAŽIL TUDI LJUDI. NE BO VEČ JASNO SPOZNAL, KAJ JE DOBRO, IN POSTAL BO KLATEŽ-ČLOVEK NEMIRNE KRVI.

    Dregnil je v vest. TA PA MORA OSTATI ČISTA. KDOR DREGA VANJO JO UMAŽE. OD ZDAJ BODO IMELI VSI NEČISTO VEST.
    ČLOVEK SE BO ZATO SKRIVAL PRED BOGOM IN LJUDMI. STALNO MU BO STRAH STRESAL KOSTI
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    Človek je hotel biti bog, sedaj pa bo hlapčeval človeškim stvorom, posebno še Satanu.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    ČLOVEK JE PRODAL DEŽELO IN OD SEDAJ BO NAMESTO NJEGA SATAN “KNEZ TEGA SVETA “. SATAN SE JE IZKAZAL KOT LAŽNIVEC. Obetal je gospostvo, prinesel pa je SUŽENJSTVO.

    UMORIL JE ČLOVEKA.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    O vsem tem slikovito pripoveduje Sveto pismo: “KO STA JEDLA, TEDAJ SO SE OBEMA ODPRLE OČI” (1 Mz 3,7).

    Pred tem so bili sadeži videti dobri, sedaj pa sta prva človeka spoznala PREVARO. TEDAJ STA SPOZNALA PRAVO PODOBO GREHA.

    GREH SE VEDNO KAŽE SLADEK, ZAŽELEN IN ZA MODROST DOBER.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    Sveti Janez bo rekel, da je to “poželenje mesa”, POŽELENJE OČI IN NAPUH ŽIVLJENJA. (prim 1 Jn 2,16) .

    PRED GREHOM SE ZDI VSE PRIVLAČNO, PAMETNO, MODERNO, PRAVILNO, KULTURNO IN LEPO, A ŠELE PO DEJANJU SE ODPRO OČI.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    TODA TEDAJ JE VSE ŽE PREPOZNO.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    POSLUŠATI JE BILO TREBA BOGA IN NJEGOVE ZAPOVEDI, NE PA VERJETI ZUNANJI REKLAMI.

    GREH ODPIRA OČI ZA ZLO.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    En greh “kliče” drugega. ČLOVEK OD TEDAJ POVSOD VIDI SAMO ZLO IN GREH.

    ZAPRLE SO SE MU OČI ZA DOBRO, ODPRLE PA ZA ZLO.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    POSLEDICA GREHA JE, DA PADA ČLOVEK VSE GLOBLJE V NOVE IN NOVE GREHE VSE DO PEKLA V SEBI, V SVETU IN V VEČNOSTI.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    ČE NAM NE BO NIHČE ZAPRL OČI ZA GREH IN ZLO IN JIH ODPRL ZA DOBRO IN BOGA, BOMO PROPADLI.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    To so čutili ljudje že od začetka in so zato klicali nebo, naj se odpre in jim prinese rešitev.

    Drugi sad jemanja z drevesa spoznanja dobrega in hudega je. da “sta spoznala, da sta naga”. (1 Mz 3,7).
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    Tudi pres sta bila oba naga. človek in njegova žena, a ju ni bilo sram (1 Mz 2,25). BILA STA NEDOLŽNA, VIDELA STA DRUG V DRUGEM LE DOBRO, ZATO SE NISTA BALA IN JU NI BILO SRAM.

    Sedaj pa sta si postala sovražnika drug drugemu; drug o drugemu sta mislila slabo; želela sta izkoristiti telo drug drugega za svoji strast, za svoj sebični užitek.

    OD TEDAJ LJUDJE PRODAJAJO SVOJA TELESA, GLEDAJO SE POŽELJIVO IN SE BOJIJO DRUG DRUGEGA.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    KDOR GREŠI, SE POČUTI, DA JE NAG, DA JE RAZGALJEN OČEM DRUGIH.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    ZDI SE MU, DA VSI VIDIJO NJEGOV GREH. ZATO GOVORI PROTI DRUGIM, JIH SOVRAŽI, OBREKUJE, OBTOŽUJE, SE VOJSKUJE PROTI NJIM.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    NASPROTNO PA POŠTENI IN ČISTI NE BODO O DRUGIH GOVORILI SLABO.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    SO KOT OTROCI, OTROK PA VSAKEMU VERJAME. NEDOLŽEN JE IN ČIST.

    ČLOVEK, RANJEN Z GREHOM, TEGA NE ZMORE, MORA UBIJATI DRUGE, KER SE JIH BOJI, KER JE “GOL” PRED NJIMI, KER ČUTI, DA JE NJEGOVA KRIVSA ODKRITA.

    Če jih ne more ubiti (z besedo ali dejansko), tedaj si mora nadeti vsaj masko na obraz , da bo pokril svojo “GOLOTO”.

    Prav to pa navaja Sveto pismo kot POSLEDICO IZVIRNEGA PRVOTNEGA ALI PRVEGA GREHA.

    Sešila sta si predpasnika iz smokvinih listvo (1 Mz 3,7). OD TEDAJ LAHKO STOPAJO DRUG PRED DRUGEGA SAMO Z MASKAMI.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    Boje se drug drugega. Strah razdira človeške skupnosti. LJUDJE HREPENE EDEN PO DRUGEM, LJUBEZEN JIM JE POMEMBNEJŠA KOT ZRAK, VODA, JED, TODA SKRIVATI SE MORAJO ZA SVOJE MASKE IN SE LOČEVATI DRUG OD DRUGEGA.
    …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………ISKRENOSTI IN ZAUPANJA NI VEČ MED NAMI.

    VSI BOMO OBČUTILI TRAGEDIJO V SEBI, POSEBNO DO SVOJIH STARŠEV.

    OTROK JE EDINOST OČETA IN MATERE.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    JE PLURALNA OSEBA. KO SE OČE ALI MATI PREPIRATA ALI LOČUJETA, OTROK OBČUTI, DA SE S TEM RAZPOLAVLJA NJEGOVO BITJE.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    tako razdvojeni v sebi rojevajo nove delitve, nove bolečine, nove vojne.

    POSEBNO HUD SAD IZVIRNEGA GREHA JE LOČENOST OD BOGA. ČLOVEK VEČ NE MORE PRENESTI BOŽJE NAVZOČNOSTI.

    BOGA NE MORE VIDETI IN OSTATI ŽIV, pravi Sveto Pismo (prim 2 Mz 33,20)

    KRIVICA IN NEZAUPANJE SILITA ČLOVEKA V BEG PRED BOGOM.

    GOSPOD BOG JE POKLICAL ČLOVEKA IN MU REKEL: “KJE SI”?

    Rekel je: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.« (1 Mz 3,10). NI SE SKRIL BOG, AMPAK SE JE SKRIL ČLOVEK PRED BOGOM.

    Zaradi tega ni težava v tem, KAKO SPOZNATI BOGA, DA SE NAM ODKRIJE, AMPAK DA MI PRIDEMO IZ SKRIVALIŠČ IN SE POKAŽEMO PRED BOGOM ODKRITI. TEGA PA NE MOREMO. ZATO PRIHAJA BOG K NAM, V NAŠA SKRIVALIŠČA, V NAŠE GREHE, PREVZEMA OBLIKO GREŠNEGA TELESA, DA SE NAM POKAŽE IN NAS REŠI.
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

    ČLOVEK PA NE BEŽI SAMO PRED BOGOM, AMPAK TUDI PRED ČLOVEKOM.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
    V spoznanju da sta naga morata bežati en pred drugim in se skrivati za maskami in šminkami Pa ne samo to, mrzita se, sovražnika sta si med seboj.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    ADAM OBTOŽUJE EVO, EVA KAČO.

    To je poizkus, da se opraviči s tem, DA OBTOŽUJE DRUGE. TAKO DELA ČLOVEŠTVO VSE DO DANES IN TO VODI DO PREPIROV, MRŽNJE IN KRIVICE. (Iz knjige -Srečanje z Živim Bogom-dr. Tomislav Ivančić).

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, čudovito opisane posledice prvega greha, KI JIH NOSIMO VSI, VSE ČLOVEŠTVO DO KONCA -REŠITELJ JE JEZUS S SVOJO KRVJO.

    Umori, samomori, vojne, obtoževanja, obsojanje ljudi, ločitve zakoncev, nerazumevanje, iskanje spolnih užitkov brez poznavanja ljubezni do človeka, pretirani strah pred smrtjo. JA , RES JE kot pravi dr. Ivančič, KO SE STARŠI LOČUJEJO ALI PREPIRAJO , OTROK OBČUTI, DA SE S TEM RAZPOLAVLJA NJEGOVO BITJE. Kakšno odgovornost bomo dajali Bogu.

    Zato je potrebno najprej IZROČITI BOGU ŽIVLJENJE, DA BO ČLOVEKA OČISTIL, MU DAL NOVO SRCE IN VDAHNIL SVOJEGA SVETEGA DUHA.

    Odgovori
    • Miro says:
      15. marca, 2023 at 17:51

      V ZVEZI Z OBRAVNAVANO TEMO SE POGLOBIMO ŠE V RAZMIŠLJANJE
      O IZVIRNEM GREHU:

      https://marija.si/gradivo/kkc/III-izvirni-greh/

      BOŽJE USMILJENJE, KI NAS REŠUJEŠ BEDE GREHA, ZAUPAMO VATE!

      Odgovori
    • Hvala says:
      15. marca, 2023 at 20:55

      Nadaljevanje, dr. Tomislav Ivančić:

      TUDI VSE TRPLJENJE V SVETU IN ČLOVEKU JE POSLEDICA IZVIRNEGA GREHA.

      Žena bo v bolečinah rojevala otroke, človek pa bo v potu svojega obraza jedel svoj kruh in v prah se bo moral povrniti.

      1 Mojzes 3,16-19

      16 Ženi pa je rekel:
      »Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti
      in v bolečinah boš rojevala otroke.
      Po možu boš hrepenela,
      on pa bo gospodoval nad teboj.«
      17 In človeku je rekel:
      »Ker si poslušal glas svoje žene
      in jedel z drevesa,
      o katerem sem ti zapovedal in rekel: ›Nikar ne jej z njega!‹
      naj bo zaradi tebe prekleta zemlja;
      s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja.
      18 Trnje in osat ti bo rodila
      in jedel boš poljsko rastlinje.
      19 V potu svojega obraza
      boš jedel kruh,
      dokler se ne povrneš v zemljo,
      kajti iz nje si bil vzet.
      Zares, prah si
      in v prah se povrneš.«

      VSA NARAVA JE PREKLETA ZARADI ČLOVEKOVEGA GREHA.
      ——————————————————————————————————————————————

      IN ČLOVEKU JE REKEL;…NAJ BO ZARADI TEBE PREKLETA ZEMLJA, ….TRNJE IN OSAT TI BO RODILA.

      1 Mojzes 3,17-18

      17 In človeku je rekel:
      »Ker si poslušal glas svoje žene
      in jedel z drevesa,
      o katerem sem ti zapovedal in rekel: ›Nikar ne jej z njega!‹
      naj bo zaradi tebe prekleta zemlja;
      s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja.
      18 Trnje in osat ti bo rodila
      in jedel boš poljsko rastlinje.

      NARAVNE NESREČE IN VSE SOVRAŠTVO V NARAVI PRIHAJAJO OD ČLOVEKA.

      ZEMLJA BI MU BILA SPET DOBROTLJIVA, ČE BI SE SPREMENILO NJEGOVO SRCE. TEDAJ BI TELE LAHKO PREBIVALO Z LEVOM, OTROK BI SE IGRAL S KAČO, NIHČE NE BI NIKOMUR ŠKODOVAL.

      KRALJESTVO MIRU

      Iz 11,6-9

      6 Volk bo prebival z jagnjetom
      in panter bo ležal s kozličem.
      Teliček in levič se bosta skupaj redila,
      majhen deček ju bo poganjal.
      7 Krava in medvedka se bosta skupaj pasli,
      njuni mladiči bodo skupaj ležali
      in lev bo jedel slamo kakor govedo.
      8 Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo
      in odstavljeni bo iztezal svojo roko
      v modrasjo odprtino.
      9 Ne bodo škodovali ne uničevali
      na vsej moji sveti gori,
      kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja,
      kakor vode pokrivajo morsko globino.

      VPRAŠLJIVO JE LE SRCE. TO POMENI, DA LJUDJE NE BODO NIKOLI UKROTILI NARAVE, NIKOLI NE BODO POSTALI NJENI GOSPODARJI, NIKOLI NE BODO UŽIVALI ZEMLJE, DOKLER NE SPREMENE SVOJIH SRC.

      TEGA PA NE ZMOREMO SAMI, TO NAREDI LAHKO SAMO BOG.
      …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

      IN NAZADNE JE BOG IZGNAL ČLOVEKA IZ RAJA.

      1 Mojzes 3, 23-24

      23 In Gospod Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. 24 Izgnal je človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in meč, iz katerega je švigal ogenj, da bi stražili pot do drevesa življenja.

      GREŠNI ČLOVEK NI V SVOJEM PRVOTNEM OKOLJU , ZUNAJ NJEGA JE, IZGNAN JE V TUJINO. TO POMENI, DA JE ZEMLJA SAMO PREHODNO NE PA STALNO ČLOVEKOVO BIVALIŠČE.

      ZAKAJ NAS JE BOG IZGNAL IZ RAJA? DA NE BO ČLOVEK ZDAJ IZTEGNIL ROKE IN VZEL ŠE Z DREVESA ŽIVLJENJA TER JEDEL IN ŽIVEL NA VEKE.

      1 Mojzes 3,22

      22 Tedaj je Gospod Bog rekel: »Glejte, človek je postal kakor eden izmed nas, saj pozna dobro in húdo. Da ne bo zdaj iztegnil roke in vzel še z drevesa življenja ter jedel in živel na veke!«

      POLEG DREVESA SPOZNANJA DOBREGA IN HUDEGA OBSTAJA ŠE DREVO ŽIVLJENJA. To oivekovečuje človekovo stanje. ČLOVEK JE PADEL V SATANOVO SUŽENJSTVO.
      …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

      ČE BO JEDEL SEDAJ ŠE Z DREVESA ŽIVLJENJA, BO VEČNI SUŽENJ GREHA. NJEGOVO STANJE BO ZAPEČATENO.

      DA BI SE TO NE ZGODILO, DAJE BOG ČLOVEKU PRILOŽNOST, DA ZUNAJ RAJA NAREDI NOV PREOBRAT-DA SE OBRNE NAZAJ K BOGU.
      …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

      TEDAJ SE BO VRNIL V SVOJE PRVOTNO OKOLJE V RAJ.

      TOREJ JE ČLOVEKOV NAMEN NA ZEMLJI, DA SE ODPOVE GREHU IN SATANU IN SE PONOVNO ODLOČI ZA BOGA. TAKRAT BO SMEL JESTI Z DREVESA ŽIVLJENJA, (prim Raz 2,7).

      7 Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam. Zmagovalcu bom dal jesti z drevesa življenja, ki je v Božjem raju.‹« (Raz 2,7).

      GREH JE TOREJ ČLOVEKOV NAJVEČJI SOVRAŽNIK. Z GREHOM JE ČLOVEK IZGUBIL MOČ PRAVEGA SPOZNANJA SEBE IN NARAVE, MOČ LJUBEZNI IN ZAUPANJA, IZGUBIL JE OBLAST NAD SEBOJ IN NARAVO. KOPRNI PO SVETLOBI, PO JASNEM SPOZNANJU O TEM, KDO JE IN KAM GRE, PO MOČI, DA BI VEROVAL IN LJUBIL DA BI OBVLADAL NAGONE IN NARAVO.

      KDO MU BO DAL VSE TO? CERKEV ŽE DVAJSET STOLETIJ SPOROČA : SAMO JEZUS KRISTUS

      ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

      Ja res je, GREH JE NAJVEČJI ČLOVEKOV SOVRAŽNIK.

      Vsakodnevne maske na obrazih-dvoličnosti, opravljanje, ogovarjanje, nezadovoljstvo, prepiri, vojne, sovraštva raznih vrst, LOČITEV zakona , trplenje otrok zaradi ločitev itd. vse zaradi naših grehov.

      BRATI IN SI VTISKATI BOŽJO BESEDO VSAK DAN V SRCE JE POTREBNO. KAKO BO ČLOVEK VEDEL, SPOZNAL, KAJ BOG ZAPOVEDUJE, NAREKUJE IN OBLJUBLJA, ČE NE BERE SVETEGA PISMA, TO JE BOŽJE BESEDE.

      NEPOSLUŠNOS TBOG KAZNUJE. POTREBNO JE IZROČITI SRCE, DA GA BO OČISTIL VSE GNILOBE IN NAREDIL NOVO!

      SATAN VSAKO MINUTO ZAVAJA ČLOVEKA. Šepeta naj se jezimo na sodelavce, sosede, naj obrekujemo, opravljamo, ne odpuščati človeku, preklinjati, ne hodi v Cerkev saj je mrzlo, saj ni potrebno iti k spovediti, ti tako nimaš greha, zakaj prenašaš odvisnost, pojdi stran…in še in še, VSAK DAN ZAVAJA UBOGE ČLOVEŠKE DUŠE. KO PA DUŠO OMAMI, SE PA ČLOVEKU V OBRAZ SMEJI-PA TE IMAM-MOJ SI!

      ODPOVEDATI SE SATANU, VSAKEMU ZLU IN PROSITI JEZUSA IN MARIJO ZA POMOČ. SVETA MARIJA JE KAČI STRLA GLAVO!

      Satan seje strah v kosti človeka. Govori človeku da je nesposoben, da ne bo nič iz njega, majhna samopoda, govori naj cele dneve gara, da bo imel kapital, govori človeku naj se peha za uspeh, vodstvo, vsakovrstne reklame mu daje pred oči, hujska človeka, da mora imeti velik ugled med ljudmi itd…človeka pripravi da dela samomor itd…VSEMU TEMU SE JE POTREBNO UPRETI.

      JEZUS JE PRELIL KRI , DA BI MI ŽIVELI V IZOBILJU IN BILI REŠENI. KOGA BOMO POSLUŠALI?

      Teh nekaj let ko vsak človek preživi na zemlji, pa se peha za denarjem, za ugledom, zida velike hiše, da nazadnje ostane ena oseba na 150 m2 itd….na Boga pozablja…Človek zaslepljen z grehi, ki ne želi sprejeti Jezusove pomoči ima “zid” pred očmi, ne vidi realnega stanja, nima spoznanja in modrosti Božje, ker se ne drži zapovedi. Zapovedi se ne drži, ker NE POZNA KAJ JE BOG REKEL IN OBLJUBIL V SVETEM PISMU.

      NAJVEČJA ŽALOST PA JE, DA ČLOVEK NE ZAUPA V MOČ JEZUSOVIH BESED. MISLI DA JE BOŽJA BESEDA KOT ČLOVEŠKA. NE ZAUPA BOŽJI BESEDI, KI IMA MOČ DELOVATI PROTI NARAVNEM ZAKONU itd…

      Svoje zakonske in druge probleme NE ZAUPA JEZUSU, AMPAK REŠUJE PO ČLOVEŠKI MISELNOSTI. NE PRENESE BESEDE O POTRPLJENJU, KI PRINAŠA ZMAGO! MOGOČE MISLI, DA BOG POZABI NA SVOJE OBLJUBE!

      Sama vidim problem stanja, ki je prisotno v svetu ZARADI NEZAUPANJA V BOŽJO BESEDO, NEZAUPANJE V NJEGOVO DOBROTO, NEZAUPANJE V NJEGOVO SILOVITO MOČ , NEZAUPANJE V NJEGOVE ČUDEŽE, NEZAUPANJE V NJEGOVO USMILJENO SRCE, KI GA JE DAL NAM LJUDEM, skratka ZANAŠANJE NA ČLOVEKA BREZ BOGA.

      ČLovek posega v BOŽJE DELOVANJE, S TEM PA PODIRA RAVNOVESJE V NARAVI IN V DRUŽBI. ČLOVEK MALIKUJE. NAJHUJŠE KAZNI JE BOG IZREKEL ZARADI MALIKOVANJA.

      ČLOVEK JE PODVRŽEN STALNEMU “JAMRANJU”, NI ZADOVOLJEN, VSE BI HOTEL IMETI TAKOJ itd… VSE KRITIZIRA, itd..

      Človek ima tudi hud strah pred smrtjo. To se je videlo tudi nedavno nazaj.

      Pater Robert DEgrandis, ki je napisal KRIŽEV POT; v 14. POSTAJI, KO JEZUSA POLOŽIJO V GROB, pravi takole:

      MOREBITI SE BOJITE UMIRANJA ALI PA SE BOJITE NAČINA KAKO BOSTE UMRLI. PROSITE JEZUSA ZA MILOST, DA VAS POPOLNOMA OSVOBODI VEZI BRIDKOSTI.

      Odgovori
  11. Miro says:
    15. marca, 2023 at 16:22

    TEMATIKA DANAŠNJEGA EVANGELJSKEGA ODLOMKA JE JEZUSOVA DRŽA DO JUDOVSKE POSTAVE – JEZUS NE ŽELI ODPRAVITI ZAPOVEDI, KI JIH JE GOSPOD DAL PO MOJZESU, TEMVEČ JIH ŽELI IZPOLNITI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,17-19)

    »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C17-19&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    NE MISLITE, DA SEM PRIŠEL RAZVEZOVAT POSTAVO ALI PREROKE

    Današnji evangeljski odlomek je del tako imenovanega ‘govora na gori’, Jezusove prve velike pridige. Današnja tematika je Jezusova drža do judovske Postave. Zatrdi namreč: ‘Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel’. Jezus torej ne želi odpraviti zapovedi, ki jih je Gospod dal po Mojzesu, temveč jih želi izpolniti. Takoj zatem doda, da ta izpolnitev zahteva še večjo pravičnost, pristno izpolnjevanje. Svojim učencem namreč pravi: ‘Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo’.

    Toda, kaj pravzaprav pomeni ‘izpolnitev’ Postave? In v čem je ta večja pravičnost? Jezus sam nam odgovori z nekaterimi primeri. Jezus je bil praktičen, da bi ga bolje razumeli je vedno navajal primere. Začne s peto zapovedjo: ‘ Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj!… Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče’ (vv. 21-22). S tem nas Jezus spomni, da tudi besede lahko ubijajo! Ko za neko osebo pravimo, da ima ‘kačji (strupen) jezik’, kaj to pomeni? Da njene besede ubijajo! Zato, ne samo, da ne smemo streči po življenju bližnjega, temveč tudi ne smemo zliti naj strupa jeze ter ga zadeti z obrekovanjem. Niti opravljati ga. Tako pridemo do govoric. Tudi govorice lahko ubijajo, ker osebam ubijejo dobro ime. Zelo grdo je širiti govorice! Na začetku se zdi kot nekaj prijetnega, tudi zabavnega, kot da je bombon. Toda na koncu napolni srce z grenkobo, tudi nas zastrupi. Resnično vam povem, če bi vsakdo od nas napravil sklep, da se bo izogibal govoricam, bo postal svetnik. To je lepa pot!«

    Jezus tistemu, ki hodi za Njim predlaga popolnost ljubezni. Takšno ljubezen, katere edina mera je, da nima mere, ki gre okraj vsakega preračunavanja. Ljubezen do bližnjega je tako temeljna drža, da Jezus zatrdi, da naš odnos do Boga ne more biti pristen, če se ne želimo spraviti z bližnjim. Zato smo poklicani spraviti se z našimi brati, preden izrazimo svojo pobožnost Gospodu v molitvi.

    Iz tega razumemo, da za Jezusa ni pomembno samo izpolnjevanje predpisov in zunanje obnašanje. On gre h korenini Postave in se predvsem osredotoči na namen ter s tem na človekovo srce, iz katerega izhajajo naša dobra ali slaba dejanja. Za dosego dobrega ter poštenega obnašanja ne zadostujejo pravni predpisi, temveč je potrebna golobja motivacija, izraz skrite modrosti, Božje Modrosti, ki jo lahko sprejmemo po Svetem Duhu. Mi se lahko po veri v Kristusa odpremo delovanju Duha, ki nas napravlja sposobne živeti božjo ljubezen.

    V luči tega nauka dobi vsak predpis svoj poln pomen kot zahteva ljubezni. Vsi pa se združijo v največjo zapoved: Ljubi Boga z vsem srcem in ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  12. Miro says:
    15. marca, 2023 at 10:32

    DESET LET S PAPEŽEM FRANČIŠKOM V DESETIH VIDEIH

    DESET LET JE MINILO OD 13. MARCA 2013, OD DNEVA, KO JE BIL JORGE MARIO BERGOGLIO IZVOLJEN NA PETROV PRESTOL. NJEGOV PONTIFIKAT ZAZNAMUJETA GOREČNOST ZA EVANGELIZACIJO IN STALNA POT PRENOVE CERKVE V MISIJONSKEM SMISLU.

    https://www.vaticannews.va/sl/taglist.chiesa-e-religioni.Eventi.–tenyearspopefrancisvideo.html

    Odgovori
    • Miro says:
      15. marca, 2023 at 10:36

      PAPEŽ FRANČIŠEK: DESET LET MISIJONARSKEGA POLETA, PO POTEH USMILJENJA IN MIRU

      https://katoliska-cerkev.si/papez-francisek-deset-let-misijonarskega-poleta-po-poteh-usmiljenja-in-miru

      Odgovori
    • janez says:
      15. marca, 2023 at 10:41

      Molitev za papeža Frančiška – Operando

      Gospod, hvala ti, ker si na Petrovo mesto poklical Frančiška, moža tolikšne človeškosti,
      poguma in zaupanja vate. Daj, da bi prisluhnili njegovemu povabilu v globlji odnos z Jezusom.
      Blagoslavljaj ga v njegovi odprtosti in poklicu, da bi zmogel biti oče vsem narodom in vsem ljudem.
      Podpri ga v modrosti, da bi mogel biti orodje miru in ozdravljenja v svetu, ki kriči po miru in ljubezni.
      Hvala ti, ker nas po njem vsakodnevno opominjaš in v nas krepiš zavest,
      da je Bog prišel kot človek in da se bratstvo začne pri tem, kar je najbolj človeškega.

      Hvala ti, ker nam po njem kažeš, da je najbolj pomembno iti k tistim, ki so najbolj ranljivi in nemočni,
      da se lahko Božja moč izvrši in izkaže v polnosti.
      Če zavrnemo njih, zavrnemo Boga in s tem zavrnemo tisto,
      kar je najbolj krhko tudi v nas – prav tisto, kar Bog želi, da zraste v močno drevo.
      Hvala ti, ker nam papež s toliki dejanji pozornosti in ljubezni kaže,
      da je s teboj, Gospod, res vse mogoče. Gospod, prosim te,
      da se tudi mi ne bi ustavljali zaradi ‘Ne zmorem’, ‘Ni mi všeč’, ‘Nemogoče je’…
      Prosim te, da nas tako kot Frančiška navdaš z zaupanjem, da bomo vstopili tja,
      kamor nihče noče, tja kamor velikaši ali pomembneži tega sveta ne želijo ali ne zmorejo vstopiti.

      Gospod, prosim te, da navdaš Svetega očeta z močjo, zdravjem, modrostjo in odprtostjo,
      da bo še naprej podiral zidove med narodi, skupnostmi in gradil mostove bratstva in povezanosti,
      da bomo lahko zaživeli kot svet miru in edinosti.
      Odstrani od njega vse zlo in ga zaščiti pred napadi hudega, da bo lahko skupaj s Teboj izpeljal načrt,
      ki ga imaš zanj, za našo skupnost in za ves svet. Daj nam željo,
      da bi ga vsakodnevno podpirali v molitvi in skupaj z njim, z dejanji ljubezni,
      gradili boljši jutri za cel svet. Amen

      https://operando.org/molitev-za-papeza-franciska/

      Odgovori
  13. janez says:
    15. marca, 2023 at 9:23

    Sveti oče med jutranjo homilijo: Posnemajmo Božje usmiljenje tudi mi
    Posnemajmo Božje usmiljenje »V današnjem evangeliju reče Jezus svojim učencem: ‘Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen. Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni; oproščajte in boste oproščeni; dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo’ (Lk 6,36-38).

    Med mostom in reko je Božje usmiljenje
    Božje usmiljenje je zmožno odpustiti najslabša dejanja. Božje usmiljenje je tako veliko, tako zelo veliko. Tega ne pozabimo. Koliko ljudi pravi: ‘Storil sem zelo grozne stvari. Kupil sem si mesto v peklu, ne morem iti več nazaj.’ Ali si pomislil na Božje usmiljenje? Spomnimo se tiste zgodbe o ubogi vdovi, ki se je šla spovedat k Arškemu župniku. Njen mož je naredil samomor. Z mosta se je vrgel v reko. Jokala je in govorila: ‘Sem grešnica. Ubogi moj mož. V peklu je. Ubil se je in samomor je smrtni greh. V peklu je.’ In Arški župnik ji je rekel: ‘Počasi, gospa, kajti med mostom in reko je Božje usmiljenje.’ Na koncu je Božje usmiljenje.

    Nehati soditi druge
    Da bi stopili v brazdo usmiljenja, nam Jezus daje tri praktične nasvete. Predvsem ‘Ne sodite’. Gre za grdo navado, katere se je treba vzdržati, predvsem v tem postnem času. Je navada, ki se vplete v naše življenje, ne da bi se tega zavedali. Vedno. Tudi ko začnemo pogovor: ‘Si videl tistega, kaj je storil?’ Sodba nad drugim. Pomislimo, koliko krat na dan sodimo. Lepo prosim! Vedno ko se začne nek pogovor, pride do komentarja o drugem: ‘Glej, imela je plastično operacijo in zdaj je grša kot prej…’
    Na drugem mestu je pomembno, da drugih ne obsojamo, čeprav je zelo težko. Ampak naša dejanja so merilo, kako bo Bog delal z nami.

    Materialna in duhovna miloščina
    Naučimo se modrosti velikodušnosti, ki je glavna pot, da se odpovemo obrekovanju, s katerim neprestanega sodimo in obsojamo druge, s tem pa postane težko odpuščati. Gospod nas uči: ‘Dajte in vam bo dano.’ Bodite velikodušni v dajanju. Ne bodite kakor ‘zaprti žepi’. Bodite velikodušni pri dajanju revnim, tistim, ki so v stiski. Dajajte mnoge stvari: dajajte nasvete, dajajte nasmehe ljudem. Vedno dajajte, dajajte. ‘Dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje.’ Kajti Gospod bo radodaren. Mi damo eno in On nam bo dal sto krat več od vsega tistega, kar smo mi dali. To je drža, ki nas varuje, da ne sodimo, ne obsojamo in odpuščamo. Pomembnost miloščine. In ne samo materialne miloščine, ampak tudi duhovne miloščine. Izgubljati čas z drugim, ki to potrebuje, obiskati bolnika, nasmehniti se.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 18.3.2019)

    Odgovori
  14. Miro says:
    15. marca, 2023 at 9:13

    “ZAVEZAL SEM SE, DA SE BOM POVSEM PREPUSTIL BOGU. ZA TO SE ČUTIM POKLICANEGA” (Aleteia)

    POGOVOR Z GLAVNIM IGRALCEM SERIJE IZVOLJENI IN NOVEGA FILMA JEZUSOVA REVOLUCIJA

    Jonathan Roumie ima v letošnjem postnem času “cel kup stvari na krožniku” – v službi, ne pa tudi doma, kajti odločil se je, da se bo tokrat na velikonočne praznike pripravljal s “strogim postom”.

    “Post je nekaj izjemno mogočnega,” je pojasnil Roumie. “Vsakokrat, ko ga izvajam, se stvari preprosto začnejo odpirati, vse se razjasni. Vedno znova premišljujem o tem, kako so učenci spraševali Jezusa, zakaj ne morejo pregnati nekaterih demonov, in on jim je naročil, naj več molijo in se bolj postijo … To je duhovna moč, ki izhaja iz tega, da na ta način obvladate svoje telo.”

    O njegovem razmišljanju več na: https://si.aleteia.org/2023/03/15/zavezal-sem-se-da-se-bom-povsem-prepustil-bogu-za-to-se-cutim-poklicanega/

    Odgovori
  15. Miro says:
    14. marca, 2023 at 16:15

    PRILIKA O SLUŽABNIKU, KI NI MARAL ODPUSTITI – S TO PRILIKO NAM JEZUS DRŽI OGLEDALO VSAKIČ, KO MISLIMO, DA MORAMO OMEJITI SVOJE ODPUŠČANJE. BOŽJE ODPUŠČANJE JE SEVEDA PRVO. NI POGOJENO Z NAŠIM ODPUŠČANJEM. TODA KER JE ODPUŠČANJE NELOČLJIVA CELOTA, JE NEMOGOČE ŽIVETI V BOŽJEM ODPUŠČANJU, NE DA BI IZ SRCA ODPUSTILI SVOJEMU BRATU ALI SESTRI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 18,21-35)

    Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil.

    Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak e šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga.

    Ko so njegovi soslužabniki videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+18%2C21-35&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    ODPUŠČANJE DO SEDEMDESETKRAT

    Peter je tisti, ki Jezusu postavi vprašanje. Zaveda se, da bodo tudi med učenci nesporazumi, napetosti, besede ali dejanja, ki ranijo. Z Jezusom je živel že dovolj dolgo, da je vedel, da je odpuščanje edini izhod in edina pot naprej z mrtve točke, ki jo ustvari greh. Zaradi tega ne vpraša, ali naj odpusti ali ne, ampak kako daleč naj gre v svojem odpuščanju. S tem, ko ponudi, da odpusti sedemkrat, se mu gotovo zdi, da stori veliko. In ima prav: sedemkrat odpustiti isto napako je veliko.

    Jezusov odgovor je moral presenetiti Petra in druge učence: Število sedeminsedemdeset je morda namig na Lameha, Kajnovega potomca, ki bo sedeminsedemdesetkrat maščevan, če ga kdo rani, ali z drugimi besedami: preko vsake mere.

    Jezus torej zavrne Petrovo vprašanje o mejah odpuščanja in pove priliko, ki poudari dve stvari. Prvič, odpuščanje je brezmejno. In drugič, odpuščanje je neločljiva celota: nemogoče je ločiti Božje odpuščanje in odpuščanje, ki ga podarjamo drug drugemu.

    Kralj v priliki seveda ni Bog. Bog ne namerava prodati svojih služabnikov za sužnje; On ne meče ljudi v zapor in jih ne muči. V priliki moramo biti pozorni na nepričakovane stvari, ki so pomembne, na presenetljive podrobnosti.

    Dolg, ki je odpuščen, znaša ogromno. Nepredstavljivo je, da bi kralja lahko že sama prošnja njegovega služabnika ganila do te mere, da bi brez vprašanj odpustil takšno vsoto. To je neverjetno pretiravanje. Jezus želi, da bi razumeli, da Božje odpuščanje ni razumno, ampak neverjetno, da je proti zdravemu razumu ter preko vseh pričakovanj in preračunavanj.

    Ko služabnik odkloni, da bi odpustil zamudo svojemu soslužabniku, ki mu dolguje majhno vsoto je to ravno tako presenetljivo in poleg tega še škandalozno. Drugi služabniki imajo prav, da so žalostni, in ravno tako kralj, da se razjezi. Služabnikovo pomanjkanje premisleka in spoštovanja je skorajda cinično. Kako lahko zahteva lastne pravice, medtem ko sam vse dolguje kraljevemu milostnemu dejanju?

    S to priliko nam Jezus drži ogledalo vsakič, ko mislimo, da moramo omejiti svoje odpuščanje. Božje odpuščanje je seveda prvo. Ni pogojeno z našim odpuščanjem. Toda ker je odpuščanje neločljiva celota, je nemogoče živeti v Božjem odpuščanju, ne da bi iz srca odpustili svojemu bratu ali sestri.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Gospod Jezus Kristus, Sin Božji, usmili se mene grešnika!

    Odgovori
  16. Miro says:
    14. marca, 2023 at 13:03

    SAJE V ČESTITKI PAPEŽU: NOV SLOG IN DRUGAČNI POUDARKI (Radio Ognjišče)

    PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE ŠKOF ANDREJ SAJE SE JE OB 10. OBLETNICI PAPEŽEVANJA FRANČIŠKA V ČESTITKI ZAHVALIL ZA NJEGOVO UČENJE IN ZA ZGLED SLUŽENJA CERKVI, S KATERIM VSAK DAN PRIČUJE TER ZA ŠTEVILNE DEJAVNE GESTE ČLOVEŠKEGA BRATSTVA IN BLIŽINE.

    OČETOVSKA LJUBEZEN IN POZORNOST

    »V Cerkvi na Slovenskem smo papežu hvaležni za vse, kar je storil za našo Cerkev, predvsem, da nas spremlja z očetovsko ljubeznijo in pozornostjo. Papež Frančišek je prinesel nov slog komunikacije in vzpostavil tudi drugačne poudarke v katoliškem nauku, predvsem pomen Božjega usmiljenja za življenje vernikov, potem vloga Svetega duha za delovanje katoliške skupnosti, pripadnost Katoliški cerkvi tudi oddaljenih vernikov ter pomen poslušanja. Ta vidik je še posebej izpostavljen v procesu sinode za Cerkev, kjer, pravi papež Frančišek, poslušamo drug drugega in skupaj poslušamo Svetega Duha in tako razločujemo, kam nas vodi v življenju.«

    NOVI POUDARKI IN PAPEŽEVA VIZIJA

    »Katoliški nauk je ostal nespremenjen in gre za kontiuniteto s predhodniki. Gre pa za nove poudarke, da bi sedanja krščanska skupnost bolj razumela svojo poslanstvo in kako naj živi svojo vero v skladu s poslanstvom, ki ga je Gospod zaupal vsakemu posamezniku. Papeževa vizija Cerkve je skupnost vernikov, ki išče Božje usmiljenje, ki oznanja Kristusov evangelij, posluša Svetega Duha. Spremenil je tudi slog vladanja, njegovo komuniciranje je bolj neposredno, rimsko kurijo pa je približal krajevnih Cerkvam, torej škofom in škofovskim konferencam.«

    »Papež Frančišek je prinesel nov slog komunikacije in vzpostavil tudi drugačne poudarke
    v katoliškem nauku, predvsem pomen Božjega usmiljenja za življenje vernikov, potem vloga
    Svetega duha za delovanje katoliške skupnosti, pripadnost Katoliški cerkvi tudi oddaljenih
    vernikov ter pomen poslušanja.«

    MOLITEV ZA PAPEŽA IN CERKEV

    »Vabim vas, da se združimo v molitvi za papeža Frančiška, pa tudi v molitvi za Cerkev, za sinodalni proces, da bi tudi v Cerkvi na Slovenskem prepoznali znamenja časa, odkrivali, kako nas Božji duh nagovarja, da bi okrepili vero, sodelovali in živeli evangelij v naših medsebojnih odnosih.«

    VOŠČILA PREDSTAVNIKOV DRUGIH CERKVA IN VELIKIH VERSTEV

    Papežu so voščila poslali tudi predstavniki drugih Cerkva in velikih verstev. Veliki imam univerze Al Azhar Al Tayyeb se mu je zahvalil, ker si tako močno prizadeva za dialog, mir in bratstvo. Rabin rimske judovske skupnosti Riccardo di Segni je dejal, da je sveti oče prijatelj Judov. Pravoslavni ekumenski patriarh Bartolomej I. se veseli skupne poti, ki jo je prehodil s papežem Frančiškom. Posebej je izpostavil njuno skupno ljubezen do Kristusa v vseh trpečih. Anglikanski primas nadškof Justin Welby pa je poudaril, da zna sveti oče pogledati v srce človeku in omehčati še tako trda srca.

    Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/260/novice/36103/saje-v-cestitki-papezu-nov-slog-in-drugacni-poudarki.htm

    Odgovori
  17. Miro says:
    13. marca, 2023 at 18:02

    VSTALI SO, GA VRGLI IZ MESTA IN ODVEDLI NA PREVIS HRIBA, NA KATEREM JE BILO SEZIDANO NJIHOVO MESTO, DA BI GA PAHNILI V PREPAD …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 4,24-30)

    In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.«

    Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+4%2C24-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    ON PA JE ŠEL SREDI MED NJIMI

    Včasih je dobro vedeti od kod kdo izhaja. Drugič pa nas omejuje. Še pri Jezusu se je zataknilo. Za sokrajane je bil pač eden izmed mnogih. In glede tega si niti ni delal iluzij ali kaj dosti poskušal spremeniti. Morda je celo tako, da morajo ideje in teorije vedno biti karseda razvidne in sledljive, za ljudi pa naj velja, da vedno ostanejo skrivnost. Zdržati moramo v tem, da drugih nikoli do konca ne razumemo, ne obvladamo, ne zajamemo. Kolikokrat se s tem srečam pri starših otrok – ko jih še odraslih kar ne morejo spustiti izpod svojega nadzora. Tudi verskega. In se potem čudijo, če otroci vero zapustijo.

    Drugi mi vedno ostaja skrivnost – vedno se lahko spremeni, milost lahko vedno odpre od greha ranjeno srce. Bodimo zato med seboj široki, odprti, sprejemajoči. In pa ne postavljajmo s svojimi predstavami meja božji milosti – Duh veje, kjer hoče.

    Koliko je današnjih ljudi, tudi kristjanov, ki so Boga zavrgli in izrinili iz svojega življenja. So samozadostni in mislijo, da ga ne potrebujejo; obisk maše, druženje z Bogom in vernimi so zamenjali za obiske športnih prireditev in v zadnjem času predvsem večjih trgovskih središč; svoje otroke pa prej kot v cerkev ali k verouku pošiljajo na treninge in zunajšolske dejavnosti; namesto da bi jih spremljali k maši in bili z njimi, jih pripeljejo le do cerkvenih vrat, po maši pa pridejo ponje.

    Tudi zaradi otrok nas Bog nikoli ne zapusti, kljub vsem našim napakam, slabostim in samozadostnosti, ko mislimo, da v življenju nikogar ne potrebujem, Bog vedno hodi med nami; nad nami ne obupa, ampak potrpežljivo čaka. Čaka na trenutek, ko ga bomo spet potrebovali, ga našli in se vrnili k njemu. Z ljubeznijo nas bo sprejel, kakor dobri starši sprejmejo svoje “že izgubljene” otroke.

    Mnogi ljudje so lačni duhovnosti; v temi iščejo luč, potrebujejo nekoga, v katerega lahko verujejo in mu zaupajo; nekoga, ki jih bo poslušal in jim bo dajal varnost in zavetje; nekoga, “ki bo šel sredi med njimi” , ne glede na to, če ga bodo ali so ga pahnili iz svojega življenja.

    Pomislimo na naš čas. Razočaranje tudi nam ni tuje. Na nas pritiskajo različna bremena. Lačni smo smisla in notranjega miru. To znajo dobro izkoristiti trgovci, politiki in avtorji raznih priročnikov za premagovanje stresa in za pridobivanje samozavesti. Družba reklamira bližnjice, po katerih naj bi se za ceno lastnih hrepenenj izognili bolečini in naporu. Si mar res želimo zgolj takšnega odrešenja?

    Množica, ki je sledila Jezusu, je razočarana in še vedno lačna obstala na mestu. Mi pa pojdimo dalje. Poiščimo njega, ki prinaša več, kot upamo pričakovati. Vzemimo njegovo obljubo Božjega kraljestva zares.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  18. Miro says:
    13. marca, 2023 at 13:08

    PAPEŽ FRANČIŠEK: DESET LET MISIJONARSKEGA POLETA, PO POTEH USMILJENJA IN MIRU

    DESET LET JE MINILO OD 13. MARCA 2013, OD DNEVA, KO JE BIL JORGE MARIO BERGOGLIO IZVOLJEN NA PETROV PRESTOL.

    NJEGOV PONTIFIKAT ZAZNAMUJETA GOREČNOST ZA EVANGELIZACIJO IN STALNA POT PRENOVE CERKVE V MISIJONSKEM SMISLU. DESETLETJE, MED KATERIM JE ČAS PREVZEL DVE RAZLIČNI RAZSEŽNOSTI: PROGRESIVNO, DA SE ZAČNEJO PROCESI, IN KROŽNO, DA SREČAMO DRUGEGA IN SE VRNEMO OBOGATENI V MISLIH IN V SRCU.

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/papez-francisek-deset-let-misijonarskega-poleta-po-poteh-usmil.html

    Odgovori
  19. Miro says:
    12. marca, 2023 at 20:13

    PAPEŽ FRANČIŠEK: JEZUS NAM PRAVI: »ŽEJEN SEM« TER NAS PROSI, DA MU DAMO PITI

    »Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo želim! Na to nedeljo nam evangelij predstavi enega od Jezusovih najlepših in najbolj privlačnih srečanj, to je s Samarijanko (prim. Jn 4,5-42).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 3. postno nedeljo.

    O nagovoru svetega očeta več na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/papez-francisek-jezus-nam-pravi-zejen-sem-ter-nas-prosi-da.html

    Odgovori
  20. Miro says:
    12. marca, 2023 at 12:43

    IZVIR VODE, KI TEČE V VEČNO ŽIVLJENJE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 4,5-42)

    Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«

    Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?« Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«

    Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+4%2C5-42&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  21. janez says:
    12. marca, 2023 at 12:19

    BOŽJE USMILJENJE (Ognjišče)
    Božje usmiljenje ni nekaj abstraktnega, ampak je oprijemljiva resničnost, s katero Bog razodeva svojo ljubezen, ki je kakor očetova ali materina, ko sta iz globine srca ganjena ob svojem otroku. […] Prihaja iz notranjosti kot globoko naravno čutenje, ki ga sestavljajo nežnost in sočutje, prizanesljivost in odpuščanje. (papež Frančišek)

    Evangelist Matej je v prvih štirih blagrih zapisal Jezusove besede iz govora na gori, ki nam odkrivajo, kakšen je vpliv Božjega kraljestva na človeštvo. Potem pa zapiše še tri blagre (vv. 7-9), ki jih v Lukovem evangeliju ni, in spregovorijo o zadržanju in ravnanju, ki izvira iz odločitve za uboštvo. Prvi od teh blagruje usmiljenje, za katerega je papež Frančišek že kmalu po izvolitvi dejal, da je beseda, ki spreminja svet. »Nekaj usmiljenja naredi svet manj mrzel in bolj pravičen. Čutimo potrebo, da prav razumemo božje usmiljenje, tega usmiljenega Očeta, ki je tako potrpežljiv.« Od takrat je še velikokrat govoril o usmiljenju, lani pa je na predvečer nedelje Božjega usmiljenja z listino Obličje usmiljenja napovedal izredno sveto leto. Odprl je vrata usmiljenja, da bi stopili skoznje in občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in vliva upanje. Na srce nam je položil besede, naj to jubilejno leto preživimo v luči Gospodove besede: usmiljeni kakor Oče (prim. Lk 6,36), da se z veseljem in mirom vključimo v ta zahtevni, a obenem bogat program … Jezus Kristus, ki je obličje Očetovega usmiljenja je ta program začrtal tudi v petem blagru, o njem ni le govoril, marveč ga je živel in razodeval. Kdor vidi Kristusa, vidi usmiljenje Boga Očeta. In kdor pozna Kristusa in po njem Očeta, pozna pot odrešenja: to je pot sočutja in usmiljenja.

    Gospod je usmiljenje in dobrota
    Že v Stari zavezi pravi Psalm 103: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti … Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna nad tistimi, ki se ga bojijo. Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva. Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, Gospod izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo« (8.11-13). Pojem usmiljenja kaže, kdo je Bog … oče ki ljubi na ta način.
    To je »veselo sporočilo«, ki ga je razodel Jezus: Bog ni sodnik, preračunljiv in neusmiljen gospodar, ampak Oče. V nazareški shodnici je Božji sin razkril Očetov načrt: da so vsi, brez razlike, povabljeni, da sprejmejo božjo ponudbo zastonjske in usmiljene ljubezni. Usmiljenje pomeni, da Bog ljubi prvi in zastonj. Nima nas rad zato, ker smo dobri in to zaslužimo (sv. Pavel pravi, »da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki! – Rim 5,8), ampak zato, ker on JE Ljubezen. Grški pojem agape pomeni prav to ljubezen, ki je je brezpogojna in zastonjska. In tako v našem vsakdanjem življenju, kot tudi v primeru žene, zasačene v prešuštvovanju (Jn 8,10-11), se vedno srečujeta naša revščina in nemoč in neizčrpno Božje usmiljenje.

    Jezus, Ljubezen, ki odpušča
    Božja ljubezen je »meso postala« v Jezusu. On je vse v temelju spremenil. Ni prišel klicat »pravičnih«, ampak grešnike. Janez Krstnik si je predstavljal Mesija s sekiro v rokah, pripravljenega, da bo posekal drevesa, ki ne prinašajo sadu. Jezus pa pravi, da je treba drevo, ki ne prinaša sadu, najprej »okopati, in ga pognojiti«, morda bo potem rodilo sad (prim. Lk 13,8-9). Jezusovo delovanje vliva upanje, poživlja, ni uničevalno. Vse Jezusovo življenje in še prav posebno njegova smrt, razodeva usmiljeno Božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem se je dotaknil src grešnikov. Spomnimo se njegovega srečanja z Marijo Magdaleno, ko mu je s solzami umila noge; na Samarijanko ali na prešuštnico, ki so jo privedli predenj, da bi jo obsodil. Da bi še bolj potrdil to svoje ravnanje in prepričanje, Jezus uporabi številne prilike. Gospodar nevrednemu služabniku odpusti dolg, ker ga je ta prosil usmiljenja. V Lukovem evangeliju (15. poglavje) najdemo tri prilike o usmiljenju: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in tisto, ki jo poznamo kot priliko o »izgubljenem sinu«. Preseneča in pretrese nas veselje Boga, veselje, ki ga občuti, ko najde skesanega grešnika in mu odpusti. Da, veselje Boga je odpuščati! Tukaj je povzetek vsega evangelija. Bog je vedno usmiljen, če se grešnik odpre odpuščanju. To brezmejno Očetovo usmiljenje se v Jezusovem življenju kaže do konca, zadnje dejanje njegove zemeljske poti je popolno razodetje usmiljenja Boga Očeta – ko odpusti tudi tistim, ki so ga mučili in umorili (Lk 23,34).

    “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo …”
    Blagor usmiljenim je tudi blagor odpuščanja. Jezus je odpustil tistim, ki so ga križali, in tudi nas uči usmiljenja, da bi tudi mi odpuščali tistim, ki nam niso naklonjeni, nas morda preganjajo. To, da zmoremo odpustiti drugemu še preden se kesa, in ne zahtevamo povračila, je velika zmaga nad seboj in najvišji izraz človečnosti. Samo tisti, ki je sposoben odpuščati, zmore resnično ljubiti – s pristno, vztrajno in zvesto ljubeznijo. V Novi zavezi ni pravičnosti brez odpuščanja in sprave! Jezusovo oznanjevanje in življenje postane nova smer za življenje in je resnična. Verodostojna Božja ljubezen je ljubezen do človeka in vsaka ljubezen do človeka je ljubezen do Boga. Bog in človek sta neločljiva. Če bi znali izračunati dolg, ki ga imamo do Boga in skušali v resnici razumeti, kako brezmejno je njegovo usmiljenje, bi pokazali tudi usmiljenje do bratov. Pomembno je torej vztrajati v enakem zadržanju do Boga in do bližnjega. Češčenje Boga brez usmiljenja do brata je malikovalstvo (Mt 5,23). Zato moramo vztrajno moliti očenaš, da bi tudi v našem vsakdanjem življenju udomačili kulturo odpuščanja, da bi tudi v družbenem življenju in politiki pravičnost postala »bolj človeška«.

    Božje usmiljeno srce
    Blagor usmiljenim je tudi blagor sočutja, biti ob tistem in s tistim, ki potrebuje pomoč: Emanuel – Bog z nami – izraža svoje usmiljenje do nas tudi s so-čutenjem in so-trpljenjem. Sočutje do bližnjega dokazuje, da je možno ljubiti in biti ljubljen tudi v trpljenju. Če razčlenimo latinsko besedo usmiljenje (misericordia), lahko vidimo, kako že sama beseda pove bistveno: »miseris cor dare«, pomeni ‘dati svoje srce tistim, ki so najbolj ubogi’. Sv. Izak Sirski, eden največjih duhovnih učiteljev krščanskega Vzhoda (7. stol.), je zapisal: »Kaj je usmiljeno srce? … Človeško srce, ki gori za ljudi, za ptice, za živali, za duhove in za vsa ustvarjena bitja. Ko z mislijo ali s pogledom zaobjame stvarstvo, se mu orosijo oči ob izjemnem usmiljenju, ki ga preveva. Njegovo srce je ob silnem sočutju ganjeno in povsem prevzeto, zato ne prenese misli na to, da bi se stvarstvu pripetilo kaj slabega ali žalostnega. Tega ne more ne slišati ne gledati, zato k Bogu nenehno povzdiguje svoje molitve za živali, za sovražnike resnice in za tiste, ki mu škodujejo, da bi jih Bog varoval in jih očistil. In to zaradi velikega usmiljenja, ki iz njegovega srca, po božji podobi privre na dan brez meja.« Sveti Bernard iz Clairvauxa je dejal: »Da bi lahko preizkusil usmiljenje v srcu, moraš najprej poznati svoje slabosti. Tako boš lahko živel v sebi težave drugih, ki te bodo spodbudili k bratski pomoči. To je program, ki ga je živel Jezus, ki je postal ubog, da bi nas naučil, kaj pomeni biti usmiljen.« Po Božjem načrtu naj bi se človek prepustil njegovi milosti, božjemu navdihu: Božji usmiljeni ljubezni. Milost razkriva lepoto Boga, ki očara, privlači in pritegne ljudi k sebi. Ta božja lepota človeka pripravi do tega, da vzljubi vse dobro in je zato tudi sam ljubezniv (usmiljen). Ljubeznivost pomeni poudariti vse lepo, do česar smo sposobni priti, da bi tako napredovali v dobrem mi sami, drugi in vsa stvarnost. Na ta način človek uresničuje in živi polno svojo človečnost ter ustvarja bolj bratski svet.

    Blagor srcu
    Blagor srcu, ki v sebi pripravi prostor za vse in vedno najde v svoji notranjosti prost kotiček tudi za tistega, ki pride nazadnje.
    Blagor srcu, ki mu ne pride na misel, da bi imel za tujca tudi najbolj drugačnega, ampak živi sprejetost kot temeljni zakon, ker je to Evangelij.
    Blagor srcu, ki živi neprestani »Tukaj sem« z drugimi, do Boga in samega sebe: napredoval bo do polnosti.
    Blagor srcu, ki je solidarno z vsemi in vsakim, v vsaki situaciji, v dobrem in slabem: on bo graditelj civilizacije ljubezni.
    Blagor srcu, ki ga zanima tudi trpljenje drugih in nudi pomoč, zavetje, upanje: uresničilo bo enotnost bližnjih.
    Blagor srcu, ki se ne zmeni za barvo kože, za drugačnost jezika, ampak posluša samo govorico oči nasmeha, obraza in Božje luči: ta prinaša novo upanje.
    Blagor srcu, ki je pozorno do drugih, srčnost in iskrenost se kaže v njegovem življenju iz dneva v dan: to bo graditelj Božjega kraljestva.

    MOLIMO ZA BOŽJE USMILJENJE IN LJUBEZEN
    Oče, kralj nebes in zemlje, častimo te v Kristusu, tvojem velikem razodetju
    in prvem pričevalcu tvojega usmiljenja do ljudi in sočutja z njimi.
    Če bi bilo naše življenje nenehna hvala tvojega usmiljenja in tvoje ljubezni,
    bi se bistveno spremenilo.
    Tedaj bi bili zares tvoja resnična podoba, s Kristusom in v Kristusu.
    Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu
    in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
    Usmiljenje, s kakršnim te je razodel tvoj Sin, ni bilo prazno čustvo, ampak resnično dejanje.
    V Jezusovem imenu te prosimo, o Oče,
    naj bomo usmiljeni kakor ti in zedinjeni s teboj v ljubezni.
    Osvobodi nas težnje po obsojanju in zaničevanju drugih.
    Svojega Sina nisi poslal zato, da bi nas sodil, ampak da bi nas zveličal.
    Če verujemo in molimo v njegovem imenu,
    se ne bomo izogibali nadležnežev, ne bomo se imeli za vzvišene nad drugimi.
    Vsakomur se bomo približali z razumevajočo ljubeznijo,
    kakor je to delal Jezus Kristus, božji zdravnik, dobri Pastir.
    Daj, da ne bomo zvesti samo abstraktnim, včasih nejasnim načelom,
    ampak tvojemu Imenu, kakor nas je učil tvoj Sin:
    Bodite torej usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesih. Amen

    Bernhard Häring

    Addendum
    Ko se v tvojem srcu rodi sočutje in usmiljenje, se je Bog zganil v tebi kot bi bil otrok. (Giosy Cento)

    Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, nas objema in se sklanja k nam z odpuščanjem. (papež Frančišek)

    Bog vse odpušča in vsem daje možnost … Mi smo tisti, ki ne znamo odpuščati. (papež Frančišek)

    Človek je padel, Bog se je ponižal. Človek je padel nesrečno, Bog se je ponižal usmiljeno. Človek je padel iz prevzetnosti, Bog se je ponižal iz milosrčnosti (sv. Avguštin).

    https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/veroucne-strani/blagri-kristjanov-zivljenjski-nacrt/8332-blagor-usmiljenim

    Odgovori
  22. Miro says:
    12. marca, 2023 at 12:02

    8 DUHOVNIH MODROSTI SV. TOMAŽA AKVINSKEGA, KI JIM JE VREDNO SLEDITI (Aleteia)

    DUHOVNO ŽIVLJENJE JE POT, KI NAS PRIPELJE DO IZKUSTVENEGA POZNAVANJA BOGA

    Profesor Alessandro Beghini, pisatelj in teolog, je za Aleteio predstavil osem duhovnih modrosti sv. Tomaža Akvinskega.

    1. Globok odnos z Bogom
    2. Bog želi, da smo taki kot On
    3. Dati težo pravim stvarem
    4. Dobrodelnost
    5. Stremljenje vsakega človeka
    6. Veselje
    7. Vzvratna pot
    8. Lepota ljubezni

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2023/02/26/8-duhovnih-modrosti-sv-tomaza-akvinskega-ki-jim-je-vredno-slediti/

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  23. janez says:
    12. marca, 2023 at 12:00

    12.3.2023 3. postna nedelja: 2 Mz 17,3−7; Rim 5,1−2.5−8; Jn 4,5−42

    Jezus in Samarjanka
    4,5 Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu.
    6 Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.
    7 Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!«
    8 Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano.
    9 Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.)
    10 Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.«
    11 Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo?
    12 Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?«
    13 Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen.
    14 Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«
    15 Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.«
    16 Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!«
    17 Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹;
    18 kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.«
    19 Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok.
    20 Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.«
    21 Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu.
    22 Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov.
    23 Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče.
    24 Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«
    25 Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.«
    26 Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«
    27 Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?«
    28 Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem:
    29 »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?«
    30 Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.
    31 Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!«
    32 On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.«
    33 Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?«
    34 Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo.
    35 Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev.
    36 Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec.
    37 V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹.
    38 Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«
    39 Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.«
    40 Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni.
    41 Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati.
    42 Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja. Sami smo ga namreč slišali in vemo, da je on zares zveličar sveta.«
    Voda sredi puščave
    Izraelci so se izoblikovali v narod sredi puščave. Po puščavi so romali iz dežele sužnosti proti obljubljeni deželi. Na marsikatero težavo so naleteli. Zdelo se jim je, da je najhujša tragedija, ki jih lahko zadene, če jim zmanjka vode. Mojzes pa je vedel, da je še huje, če jim zmanjka vere, zaupanja v božje varstvo, žive vode, o kateri govori evangelij.
    Judje so ne glede na okoliščine zahtevali vodo. Sredi puščave na begu v svobodo jih ni brigal Bog, njemu niso zaupali. Ni jih zanimala svoboda ne obljubljena dežela, ampak voda, hrana in zabava. Zato ker niso videli dalj od svojega telesa, ni čudno, da so vsi ti pomrli v puščavi. Človekova resnična in največja žeja, je žeja po Bogu. Zato nas tudi nobena zemeljska stvar ne more dokončno potešiti. Samarjanka je mislila, da ima vodo, vendar jo tista voda, ki jo je imela ni mogla odžejati, kakor je ni moglo potešiti njenih šest mož. Zato je svojega zadnjega moža kar zatajila. Pravo živo vodo ji je lahko dal šele Jezus, sedmi mož. Sedem je število popolnosti.

    Večja kot je stiska in trpljenje, večje je hrepenenje po rešitvi. Ne da pa se rešiti problemov tako, da praznino, ki se v nas pojavlja napolnimo z zemeljskimi stvarmi. Puščava nas osvobaja zemeljskosti, da bi bili čisti in odprti za božje delovanje. Nikoli tako ne zahrepenimo po vodi, kot prav sredi puščave, ko gre za naše življenje, in nikoli slajše ne pijemo kot takrat, ko smo se do kraja izčrpali v njenem iskanju in hrepenenju po njej. Mojzes je po božjem naročilu peljal Izraelce v puščavo, da bi jim Bog spregovoril na srce, da bi jih vzgojil v narod z zakoni in svojo vero. Vendar ljudem, normalno, puščava ni bila prijetna.

    Za našo rast pa je potrebna tudi puščava. V življenju jo lahko predstavljajo: trpljenje, uboštvo, preizkušnja, napor … Ustvarjeni smo tako, da rastemo in dobivamo moč v naporu. Športnik mora trenirati, da je sposoben doseči dober rezultat. Kristjan se mora premagovati, da ima sebe v oblasti in se lahko upira skušnjavi. Učenec se mora učiti, glasbenik vaditi itd. Otrok, ki ni izkusil nobenega trpljenja in pomanjkanja, ki je vse dobil takoj servirano na krožniku bo slabič, razvajenček in egoist. Ne bo se znal veseliti božjih darov, svojega zdravja in življenja. Postal bo velik kandidat za prestopništvo. Tudi Jezus je bil poten in utrujen od dela, ko je do svojega tridesetega leta delal v očetovi mizarski delavnici. V današnjem evangeliju pa od potovanja, zato se je opoldne kar usedel k vodnjaku in čakal, da bi mu kdo pomagal do vode. Pride Samarjanka, da bi natočila vode. Bog prosi človeka naj mu da piti. On, ki je ustvaril brezmejne oceane, potrebuje človekovo pomoč za nekaj požirkov vode. Človekovo pomoč potrebuje, da bi lahko človeku pomagal, da bi mu lahko dal vodo tekočo v večno življenje.

    Ljubezen gre preko vseh predsodkov. Govoril je z ženo tujko in Samarjanko, šestkrat poročeno, kar se ni spodobilo za Jude. To ni bilo prvič, da se je družil z grešniki. Končno je za vse nas grešnike umrl na križu. »Bog (pa) izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo« (Rim 5,8−9). Če hočemo koga pridobiti ali spreobrniti glejmo na to kaj bi lahko kdo postal in ne kaj je. Bog izliva svojo vodo na vse, ne samo na tiste, ki jo zaslužijo. Bog je duh in ga je potrebno častiti v duhu in resnici. Bog ni vezan ne na Gerasim v Samariji ne na Jeruzalem v Izraelu ne na grški ne latinski ne katerikoli drugi jezik ne na oltar proti ljudstvu ne na oltar od ljudstva ne na kvašen ali nekvašen kruh ne na tako ali drugačno držo pri molitvi …, tudi ne na »pravičnike«. Otresimo se predsodkov in pristopimo k svojim bližnjim ne glede na njihovo zunanjost. V svoji odprtosti posnemajmo Jezusa.

    Lahko se postavimo v vlogo Samarjanke, ki je Jezusu postregla, čeprav so Samarjani Jude prezirali. Sovraštvo je največkrat obojestransko. Kakor je postala tudi ljubezen. Prišla je samo po vodo, odnesla pa je tudi živo vodo. Samarjanka je podoba Cerkve. Kot Samarjanka je tudi Cerkev poganskega ne judovskega rodu, vendar je od Jezusa prejela in še vedno prejema živo vodo. Postavimo se v vlogo starozaveznih Izraelcev sredi puščave. Kaj mi storimo, ko smo v neizhodni situaciji, brez vode in hrane, brez zdravja in sreče …? Ali se tudi mi jezimo na Boga, zakaj nam je to ali ono storil, ko pa smo njegovo ljudstvo?

    Kako moremo godrnjati proti Bogu, ki visi pribit na lesu križa. Jezus je pribit na križ, da bi nam dal žive vode v izobilju. Jezus je tista skala po kateri je udaril Mojzes, da je pritekla voda. V Jezusovo stran je udaril vojak s sulico in je pritekla voda milosti. Iz njegove strani tečejo sedmeri studenci, to so sedmeri zakramenti. K tej skali po živo vodo se z vero zatekamo tudi mi. Amen.

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

    Odgovori
  24. Hvala says:
    12. marca, 2023 at 11:18

    POTREBNO JE RAZLIKOVATI MED “SVETNO ŽALOSTJO”, KI LAHKO VODI V PARALIZIRANJE DUHA IN V SMRT TER MED “ŽALOSTJO, KI JE V SKLADU Z BOGOM” IN VODI V SOLZE SPREOBRNJENJA, V REŠITEV (prim.2 Kor 7,10)

    Potrebno pa je razlikovati med »svetno žalostjo«, ki lahko vodi v paraliziranje duha in v smrt ter med »žalostjo, ki je v skladu z Bogom« in vodi v solze spreobrnjenja, v rešitev (prim. 2 Kor 7,10). Če solze jokajočega že v ljudeh vzbujajo sočutje, kako bi ga ne pri Bogu, ki je usmiljen in milostljiv, bogat v dobroti in zvestobi (prim. 2 Mz 34,6). Primer svetne žalosti je bogati mladenič, ki ni sprejel Jezusovega vabila, naj mu sledi; bil je preveč navezan na zemeljsko bogastvo, ki ga je usužnjevalo (prim. Mr 10,22). Primer žalosti in joka, ki vodi v odrešenje, pa je apostol Peter (prim. Mr 14,72).

    1. Jok trpečih. Kdor trpi, občuti tudi nemoč, da bi svoje trpljenje v polnosti izrazil in podelil z drugimi. Tudi verujoči obstane pred skrivnostjo trpljenja, le da mu vera omogoča iskati in najti odgovor o smislu trpljenja. Hkrati tudi on stoji pred skušnjavo, da v trpljenju išče rešitev brez drugih ali celo na račun drugih. V svojim trpljenju si lahko nehote privzame vedenje in ravnanje, ki ga v preteklosti ni poznal, postane nasilen. Nihče se trpljenju ne more izogniti: trpimo, ko moramo v življenju zapustiti nekoga ali nekaj zelo dragocenega; ko zbolimo, ko se staramo ter izgubljamo čas in moči; ko se bliža smrt in se moramo odpovedati vsemu, tudi življenju, ki ga imamo radi.

    Trpljenje samo po sebi nas ne prečiščuje, ne odrešuje; pač pa nam nudi možnost, da iščemo in najdemo smisel trpljenja – v skrivnosti Božje ljubezni do nas v Kristusu. Kajti prav v trpljenju se človeku vzbudijo temeljna vprašanja o tem, od kod prihaja, kam je namenjen, kdo pravzaprav je on sam in kdo so drugi zanj. Trpljenje nas izziva, da se še bolj podamo na pot občestva – da jokamo s tistimi, ki jočejo (prim. Rim 12,15), da smo ob tistem, ki trpi. Poklicani smo, da se po svojih močeh borimo proti trpljenju, hkrati pa v poslušnosti Bogu sprejmemo svojo človeškost – dejstvo, da nismo vsemogočni in odporni proti bolezni, bolečini. Ne moremo odgovoriti na samo trpljenje in jok, lahko pa odgovorimo ljudem, ki trpijo in jočejo. Bog sam jim zagotavlja, da bo njihovo žalost spremenil v veselje (prim. Jer 31,13). Potrebno je, da na Božjo milost odgovorimo z dejavno ljubeznijo do bližnjega: »On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.« (2 Kor 1,3-4)

    2. Jok preganjanih zaradi vere. Drugi blagor (Mt 5,4) blagruje tudi tiste, ki jočejo, ker jih preganjajo zaradi vere v Kristusa. To preganjanje je lahko nasilno vse do mučeniške smrti ali pa podtalno, skorajda nevidno, a vztrajno trka na srce kristjana z vprašanjem: »Kje je tvoj Bog?« (Ps 42,4). V Cerkvi na Slovenskem imamo posebnega pričevalca vere in priprošnjika: bl. mučenca Alojzija Grozdeta.

    Vernik, ki se zaveda, da je vera velik božji dar, pozna trpljenje in okuša solze zaradi odsotnosti Gospoda ter v molitvi pričakuje izpolnitev njegovih obljub. Jezus sam je jokal pred Očetom v svoji samotni molitvi: »je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga.« (Heb 5,7) Tako so tudi pastirji in vsi, ki v Cerkvi izvršujejo odgovorno poslanstvo, izzvani – da bi kakor Jezus in kakor sv. Pavel z vso ponižnostjo služili Gospodu, »v solzah in preizkušnjah« (Apd 20,19), ne nehali s solzami opominjati zaupano jim ljudstvo (prim. Apd 20,31) ter zagotavljali: »smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili«. (1 Tes 2,8)

    3. Jok spokorjenih grešnikov. Joče tudi, kdor se zaveda, kakšno zlo je s svojim grehom povzročil, se kesa in stopi na pot spreobrnitve k Bogu. Dobro poznamo Davidovo objokovanje krivde v psalmu 51, pa tudi njegovo zaupanje v Gospoda. Eden najlepših svetopisemskih primerov »žalosti, ki je v skladu z Bogom« in vodi v solze spreobrnjenja, pa je žena, ki v farizejevi hiši s solzami moči Jezusove noge (prim. Lk 7,38) – zaliva trdo zemljo svojega srca in sodeluje z Bogom, ki želi njeno srce omehčati. Zato je sposobna slišati Jezusove besede: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila«. (Lk 7,47) Takšne solze so Božji dar, za katerega je vredno prositi.

    Dopuščajmo vsakomur njegovo žalost in jok ter vsakomur Božjo tolažbo.

    Predlogi za osebno premišljevanje:

    A. Si dopuščam žalost in solze zaradi pomembnih izgub in preizkušenj v svojem življenju?

    Kako stopam pred Gospoda v takšnih trenutkih? Ali svojo stisko s kom podelim?

    Kako sprejmem (N)njegovo tolažbo?

    B. Pred Gospodom pogledam primer, ko sem bil v stiski potolažen in primer, ko sem sam tolažil druge.

    Za vse to se Bogu zahvaljujem in prosim za dar solza, ki vodijo v spreobrnjenje.

    1. Jok trpečih. Kdor trpi, občuti tudi nemoč, da bi svoje trpljenje v polnosti izrazil in podelil z drugimi. Tudi verujoči obstane pred skrivnostjo trpljenja, le da mu vera omogoča iskati in najti odgovor o smislu trpljenja. Hkrati tudi on stoji pred skušnjavo, da v trpljenju išče rešitev brez drugih ali celo na račun drugih. V svojim trpljenju si lahko nehote privzame vedenje in ravnanje, ki ga v preteklosti ni poznal, postane nasilen. Nihče se trpljenju ne more izogniti: trpimo, ko moramo v življenju zapustiti nekoga ali nekaj zelo dragocenega; ko zbolimo, ko se staramo ter izgubljamo čas in moči; ko se bliža smrt in se moramo odpovedati vsemu, tudi življenju, ki ga imamo radi.

    Trpljenje samo po sebi nas ne prečiščuje, ne odrešuje; pač pa nam nudi možnost, da iščemo in najdemo smisel trpljenja – v skrivnosti Božje ljubezni do nas v Kristusu. Kajti prav v trpljenju se človeku vzbudijo temeljna vprašanja o tem, od kod prihaja, kam je namenjen, kdo pravzaprav je on sam in kdo so drugi zanj. Trpljenje nas izziva, da se še bolj podamo na pot občestva – da jokamo s tistimi, ki jočejo (prim. Rim 12,15), da smo ob tistem, ki trpi. Poklicani smo, da se po svojih močeh borimo proti trpljenju, hkrati pa v poslušnosti Bogu sprejmemo svojo človeškost – dejstvo, da nismo vsemogočni in odporni proti bolezni, bolečini. Ne moremo odgovoriti na samo trpljenje in jok, lahko pa odgovorimo ljudem, ki trpijo in jočejo. Bog sam jim zagotavlja, da bo njihovo žalost spremenil v veselje (prim. Jer 31,13). Potrebno je, da na Božjo milost odgovorimo z dejavno ljubeznijo do bližnjega: »On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.« (2 Kor 1,3-4)

    2. Jok preganjanih zaradi vere. Drugi blagor (Mt 5,4) blagruje tudi tiste, ki jočejo, ker jih preganjajo zaradi vere v Kristusa. To preganjanje je lahko nasilno vse do mučeniške smrti ali pa podtalno, skorajda nevidno, a vztrajno trka na srce kristjana z vprašanjem: »Kje je tvoj Bog?« (Ps 42,4). V Cerkvi na Slovenskem imamo posebnega pričevalca vere in priprošnjika: bl. mučenca Alojzija Grozdeta.

    Vernik, ki se zaveda, da je vera velik božji dar, pozna trpljenje in okuša solze zaradi odsotnosti Gospoda ter v molitvi pričakuje izpolnitev njegovih obljub. Jezus sam je jokal pred Očetom v svoji samotni molitvi: »je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga.« (Heb 5,7) Tako so tudi pastirji in vsi, ki v Cerkvi izvršujejo odgovorno poslanstvo, izzvani – da bi kakor Jezus in kakor sv. Pavel z vso ponižnostjo služili Gospodu, »v solzah in preizkušnjah« (Apd 20,19), ne nehali s solzami opominjati zaupano jim ljudstvo (prim. Apd 20,31) ter zagotavljali: »smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili«. (1 Tes 2,8)

    3. Jok spokorjenih grešnikov. Joče tudi, kdor se zaveda, kakšno zlo je s svojim grehom povzročil, se kesa in stopi na pot spreobrnitve k Bogu. Dobro poznamo Davidovo objokovanje krivde v psalmu 51, pa tudi njegovo zaupanje v Gospoda. Eden najlepših svetopisemskih primerov »žalosti, ki je v skladu z Bogom« in vodi v solze spreobrnjenja, pa je žena, ki v farizejevi hiši s solzami moči Jezusove noge (prim. Lk 7,38) – zaliva trdo zemljo svojega srca in sodeluje z Bogom, ki želi njeno srce omehčati. Zato je sposobna slišati Jezusove besede: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila«. (Lk 7,47) Takšne solze so Božji dar, za katerega je vredno prositi. Mirenski grad

    Dopuščajmo vsakomur njegovo žalost in jok ter vsakomur Božjo tolažbo.

    Predlogi za osebno premišljevanje:

    A. Si dopuščam žalost in solze zaradi pomembnih izgub in preizkušenj v svojem življenju?

    Kako stopam pred Gospoda v takšnih trenutkih? Ali svojo stisko s kom podelim?

    Kako sprejmem (N)njegovo tolažbo?

    B. Pred Gospodom pogledam primer, ko sem bil v stiski potolažen in primer, ko sem sam tolažil druge.

    Za vse to se Bogu zahvaljujem in prosim za dar solza, ki vodijo v spreobrnjenje.

    Odgovori
  25. Miro says:
    11. marca, 2023 at 16:59

    PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 15,1-3.11-32)

    Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+15%2C1-3.11-32&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    IZGUBLJENI SIN

    Ko govorimo o priliki o Izgubljenem sinu, smo osredotočeni na mlajšega brata. Osredotočamo se na njegov greh, njegovo spominjanje srečnih dni, ko je živel pri očetu in na njegovo odločitev, da se vrne domov, pa četudi samo kot hlapec svojemu očetu.

    Mnogokrat moram na žalost ugotoviti, da se tudi sam počutim tako, kakor ta izgubljeni sin na poti domov. Morda podobno občutite tudi vi. Pridejo trenutki, ko moramo vsi priznati svojo grešnost. Priznati, kako srečni smo bili preden smo obtičali v sebičnosti. In seveda storiti moramo vse, da si lahko povrnemo vsaj delček tiste sreče. Pri tem seveda ne smemo iskati nekih mističnih doživetij, temveč samo košček sreče v njegovi navzočnosti, v Božji bližini.

    Ko premišljujemo o očetu iz prilike, ki ni nihče drug kot Bog sam, spoznavamo da on ni bil zaskrbljen ali užaljen zato, ker ga je mlajši sin opeharil. On je bil zaskrbljen zato, ker je bil njegov sin izgubljen. Izgubljen iz njegove bližine. Zato lahko vidimo očetovo radost, ko zagleda kako se sin vrača in ga prosi odpuščanja. Mislim, da se moramo ob tem veseliti, ker tudi naš nebeški Oče želi, da bi se vsakdo izmed nas ponovno vrnil v objem njegove ljubezni. Kar pa je najvažnejše, on nam odpušča, še preden mi uspemo izreči tisti stavek: »Oče grešil sem pred teboj…«

    Ko pa gledamo na starejšega sina, navadno pridemo, do zaključka, da moramo očetovo odpuščanje vsi tudi sprejeti. Če tega ne storimo in se odločimo, da ne bomo odpustili, da komu ne bomo privoščil, da se vrne nazaj v Očetov ljubeč objem, v bistvu sami sebe izključujemo iz vesele gostije, ki nam jo Oče pripravlja.

    Lahko pa razmišljamo tudi drugače, da je mlajši sin imel pravico narediti s svojim kar je želel. Tudi mi se prav lahko v svojem življenju začnemo odločati zgolj po naših pravicah, po tem kar nam pripada. Toda kam to pelje? Če pa smo ukoreninjeni v Bogu, bomo vsak dar, ki nam ga daje uporabili za to, da mu bo v slavo in korist našim bližnjim. Naša dediščina je navsezadnje Jezus Kristus. On nam daje svojo ljubezen, zato, da jo tudi mi lahko dajemo drugim.

    O Starejšem bratu lahko razmišljamo, da je imel svoj del posestva, oče mu je to jasno povedal: »Kar koli je moje je tvoje.« Nihče ni od njega pričakoval, da bo moral svoj delež deliti z mlajšim bratom. Vse kar bi moral storiti je bilo to, da bi sprejel grešnika nazaj v družino. Ni mogel, ker v sebi ni čutil Božje ljubezni. Tako se zgodi, da se tudi mi s sodbami izoliramo od božje ljubezni in njegove bližine.

    V nas pa se pojavijo tudi skušnjave, ki nam govorijo, da oče vse preveč tolerira in odpušča. Tudi tukaj je sebičnost. Bog nas ima rad.

    Prilika o izgubljenem sinu, ali pa usmiljenem očetu ali pa starejšem bratu, kakor koli jo že imenujemo, nas kliče k razmišljanju o globini naše povezanosti z Bogom, o naši odločnosti, da živimo povezani z Bogom. V njegovi ljubezni.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  26. Hvala says:
    11. marca, 2023 at 16:34

    KRIŽEV POT-Tomislav Ivančić (nadaljevanje)

    7.postaja: JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

    Sedmi križ: Ponovno pasti.
    Enkrat sem že padel. Vsi so pričakovali, da bom sedaj zdržal. A tedaj sem ponovno padel.
    Vedel sem, da bo to užalostilo mojo mamo, izzvalo posmeh sovražnikov, neprijetno
    presenetilo in razočaralo prijatelje. Nad mojo slabostjo so se vsi pohujšali. Spraševali so se: Je
    to zares Bog? Sprejel sem ta križ. Oče je hotel pokazati, da je on v meni močnejši od vsakega
    pohujšanja.

    Ko prvič padeš imaš še izgovor, a ko si drugič poražen, ti lahko vsak reče, da si slabič. Hočeš
    se upirati križu, hočeš se izgovarjati in opravičevati. Ampak to te oddaljuje od mene, ker s
    tem ne pričaš zame, ampak zase in za svojo moč. Vedi, da boš vedno padal, vendar te bom
    jaz dvigoval. Tedaj bodo rekli: Glej nekdo ga je dvignil. Tvoj sedmi križ je v tem, da padaš in to
    priznaš. Ne boj se padca, ampak se obrni k meni. Če boš ta križ dobro spoznal, boš v njem
    našel mene. To je poraz telesa a zmaga duha.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    TA KRIŽ JE V TEM, DA PADAŠ IN TO PRIZNAŠ

    8.postaja: JEZUS TOLAŽI JERUZALEMSKE ŽENE

    Osmi križ: Tolažiti tiste, ki tebe tolažijo

    Žene so me poslušale, me vzljubile in zaupale. Blagoslavljal sem njihove otroke. Gledale so
    me s srcem in me niso mogle razumeti, da sem bil obsojen. Jokale so. Čutile so, da je s tem
    obsojeno življenje. Prevzemala jih je žalost. Takrat sem jih tolažil.

    Križ pomeni sprejeti trpljenje, ga nadvladati in v njem videti osvoboditev. Nobena bolečina ni
    tragična. Tragedija je slepota in trdota srca, je nesposobnost videti v smrti tudi vstajenje, v
    bolezni ozdravljenje, v odhodu prihod. Tragedija je pomilovanje samega sebe.

    Zmagaš takrat, ko začneš pomilovati druge, čeprav sam potrebuješ tolažbo. Takrat prihaja
    vsa tvoja tolažba od Boga. Imej pogum, da se ne boš opiral na človeško tolažbo, ampak iskal
    Božji moč. To premaga svat. Je sicer pot križa, vendar je to pot v življenje. Ne dovoli si padca
    v pomilovanju sebe. Ko boš ranjen in v bolečinah tolaži druge in našel boš mene. Odpri tudi
    ta vrata, kajti za njimi te čakam jaz.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    TA KRIŽ POMENI SPREJETI TRPLJENJE IN V NJEM VIDETI OSVOBODITEV!

    9.postaja: JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

    Deveti križ: Popolna izguba

    Tudi tretjič sem padel. Vsi so mislili, da je to moj končni poraz. Ko so že bili prepričani, da ne
    bom mogel dalje, sem vstal, vzel križ in ga nesel na Golgoto. Tudi nemogoče lahko postane
    mogoče.

    Prišel bo trenutek, ko bodo vsi rekli, da nisi za nič več sposoben, da je s teboj konec. Celo
    sam boš pomislil, da ne moreš več. Prišel bo čas tvoje popolne nemoči. Spoznanje, da ne
    moreš več, je trenutek tvojega poraza. Boš takrat obupal? Ne boj se! Tudi to so vrata, da
    ponovno prideš do mene. Najdeš me, ko ne moreš več računati nase. Takrat me boš poklical
    z vsem srcem in jaz se ti bom odzval. Ta križ je v tem, da vse izgubiš, da si popolnoma
    zapuščen, da umreš, da nate nihče več ne računa, ker je izgubil poslednje upanje, da bo še
    lahko kaj iz tebe. Ta križ te silneje vodi k meni in te usposablja, da te lahko pošljem
    kamorkoli. Boš sprejel ta križ? Ne boj se, ker sem jaz s teboj. Jaz, ki sem premagal svet.

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    PRIŠEL BO ČAS TVOJE POPOLNE NEMOČI!. TO SO VRATA DA PONOVNO PRIDEŠ DO MENE!

    Odgovori
  27. Miro says:
    11. marca, 2023 at 13:14

    SVOJO BOLEZEN JE DAROVALA BOGU ZA SPREOBRNJENJE SVOJEGA ZAROČENCA (Aleteia)

    PATRIZIA REVELLO JE UMRLA ZA TROJNO NEGATIVNIM RAKOM DOJKE. BILA JE GLOBOKO PREDANA MATERI BOŽJI, SVOJE TRPLJENJE JE DAROVALA ZA SPREOBRNJENJE SVOJEGA ZAROČENCA DIEGA

    V zadnji številki italijanskega tednika Maria con te je predstavljena zgodba Patrizie Ravello, 39-letne farmacevtke, ki je umrla 30. januarja 2016 po pogumnem boju s trojno negativnim rakom dojke, najbolj agresivno obliko raka dojke, ki se ne odziva na hormonsko terapijo.

    PATRIZIJINA ZGODBA

    Patrizia Revello se je rodila nekaj dni pred božičem 1976 kot nedonošenka v vasici na severu Italije v pokrajini Piemont. Porod, v katerem je tudi njena mati tvegala življenje, je bil zelo zapleten. Zaradi pomanjkanja kisika v krvi je dojenčica dolgo časa preživela v bolnišnici.

    Rodila se je približno leto dni po smrti bratca, ki je umrl med porodom, in po še eni nosečnosti, ki se je predčasno prekinila v tretjem mesecu. Tako so se z njenim rojstvom staršem uresničile sanje o otroku.

    MOLITEV ROŽNEGA VENCA PRI TREH LETIH

    Starši so povedali, da je Patrizia že od tretjega leta imela navado, da se je umaknila in na samem molila rožni venec, ki je ostal kažipot na njeni duhovni poti – “prek Marije do Jezusa”, kot je učil Sveti Ludvik Marija Grignion de Montfort.

    ROMANJA V LURD

    Otroštvo in mladostništvo je preživela na podeželju, staršem je pomagala pri kmetijskih opravilih. Njen postulator (predlagatelj za njeno beatifikacijo pri Cerkvenem sodišču, op. prev.) Enrico Solinas je o njeni verski poti povedal: “[…] druga odločilna spodbuda pa je bilo župnijsko življenje. Tam je poglobila ljubezen do Boga in Device Marije, ki jo je krepila z rednimi romanji v Lurd z združenjem za prevoz bolnikov in skoraj dnevnimi obiski v svetišču Marije Matere dobrega sveta.”

    LJUBEZEN DO JEZUSA IN POBOŽNOST MATERI BOŽJI

    To Marijino svetišče v bližini njenega doma je bila njena priljubljena cerkev in tam je bila darovana tudi njena pogrebna maša.

    Ob koncu maše je imela navado, da je prižgala svečo in nato molila pred podobo Matere dobrega sveta. Ko je končala z molitvijo, je zaročencu Diegu dejala: “Pozdravit grem Jezusa.” Premaknila se je na drugo stran svetišča, kjer je tedaj stal tabernakelj, pokleknila in tam nekaj časa v tišini molila.

    O Patrizijini življenjski zgodbi več na:
    https://si.aleteia.org/2023/03/10/svojo-bolezen-je-darovala-bogu-za-spreobrnjenje-svojega-zarocenca/

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

    Odgovori
  28. janez says:
    11. marca, 2023 at 12:21

    13. aprila, 2021 Marijin Dom Bled: Naš Bog je usmiljen in milostljiv

    Naš Bog je usmiljen in milostljiv je tista misel o Bogu, usmiljenem in skrbnem Očetu, ki je ves naravnan na svoje odrešenjsko delovanje z nežno ljubeznijo do slehernega bitja. Gospod neprenehoma vabi človeka, naj se odzove na njegovo Ljubezen in vstopi v odnos z njim.

    Neskončno Božje usmiljenje
    Vsa zemlja, pove Sveto pismo, je polna Božjega usmiljenja, »zemlja je polna Gospodove dobrote« (Ps 33,5). Nikamor ne seže naš pogled, ne da bi videli Božjo dobroto. Zrak, ki ga vdihavamo, sonce, ki nas razsvetljuje, prvine, ki nas obkrožajo, ogenj, voda, ki nam služi na toliko načinov, krotke živali, ki so nam v prid, vse, kar lepega vidimo, kar je dragocenega in veličastnega, vse izpričuje Božjo dobroto. Koliko nezgodam je podvrženo človekovo življenje vsak dan in noč, pa v hrani, pijači, po cestah, pri delu vseh vrst, in vendar nas je Bog do sedaj ohranil.

    To vidimo v materialnih rečeh. Kaj pa bomo rekli o tem, kar Bog stori na duhovni ravni? Razum, s katerim človek spoznava resnico, pamet, po kateri zna ločevati med dobrim in zlim, volja, s katero lahko sledi resnici in pri Bogu pridobi zasluženje, spomin, zmožnost govorjenja, razmišljanja, spoznavanja, skratka vse te zakonitosti razmišljujočega človeka, torejduh, so Gospodovi darovi, ki nam jih je podaril in jih v nas po svoji vsakodnevni dobroti in previdnosti ohranja. Cerkve, zakramenti in druge duhovne tolažbe to Božje usmiljenje v prid ljudem napravljajo še bolj očitno.
    Gospod nam celo zagotavlja, da te darove deli brez razlike, tako pravičnim kot grešnim. »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,45) Ker pa grešnik z grehi izgubi mnoge od teh darov, se zdi, da Gospod gleda, kako bi mu pomagal in povrnil, kar je bil z grehom izgubil. Poglejmo, kako govori eden izmed njegovih svetih prerokov: »Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil.« (Iz 55,7) Pridite k meni, pravi nekje drugje, in dal vam bom, kar ste izgubili v času, ko ste se od mene oddaljili (prim. Ez 18,32), dal vam bom ne le to, česar nimate, ampak tudi tisto, kar si niti predstavljati ne morete.

    Isto izpričuje naš Odrešenik, ki ima po neizrazljivi skrivnosti učlovečenja poseben ozir do pravičnih duš, ki so ga tako dolgo pričakovale; in vendar on sam zatrjuje, da si ni privzel človeškega mesa in storil del, o katerih beremo v evangelijih, zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. »K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Lk 5,32) In na drugem mestu: prišel sem rešit, kar je izgubljeno (prim. Lk 19,10). Nadalje, po grehu se vse obrne proti grešniku. Sveti Tomaž pravi, da ogenj, zemlja, voda, zrak po svojem naravnem vzgibu težijo h kaznovanju grešnika, da bi se maščevali za krivico, storjeno njihovemu Stvarniku. »Vse stvari se razsrdijo nad krivičniki.« (Mdr 16,24) Samo Bog jih po svojem sočutju, medtem ko bi prvine hotele z obličja zemlje izbrisati grešnega človeka, ne le zadržuje, ampak celo stori, da še naprej služijo človeku, kot da bi, kot pravi Sveto pismo, prikrival grehe ljudi, z namenom, da bi se ti poboljšali. »Ljudem grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.« (Mdr 11,23) On še naprej razliva svoje darove na vse brez razlike; na grešnika, ki je daleč od njega, gleda z očesom obžalovanja, naklonjen mu je na tisoč načinov, hoče mu izkazati usmiljenje.

    Toda, kdo to verjame? Ne glede na ganljive poteze dobrote našega Boga živijo mnogi kot neobčutljivi v svojem nerednem življenju in se ne zmenijo za to, da se zanje lahko konča čas usmiljenja in nastopi dosledna pravičnost. Celo to se dogaja, da od Boga oddaljeni grešnik nanj več ne misli, in ko mu Bog hoče izkazati usmiljenje, kar tekmuje z njim, kako bi ga še bolj razdražil in ga prisilil v kaznovanje. Dobro premislimo o teh potezah Božje dobrote; ko dan za dnem vidimo, kako so nam v prid, za božjo voljo, ne bodimo še naprej nehvaležni! Če pa nas greh še zadržuje daleč od Boga, se mu iz srca uprimo in se čim prej povrnimo k Bogu. Ker pa grešnik po grehu navadno ne misli na vrnitev k Bogu, mi danes, na poseben način od Boga razsvetljeni, pokleknimo pred prestol Božjega usmiljenja in kličimo Božjo milost na zakrknjenega grešnika, da ga razsvetli, da se vrne. Po objokovanju nesrečnega stanja vseh grešnikov zamrzimo svoje grehe. Takole recimo Bogu: Oh, moj Gospod, vem, da bi sedaj moral pristati v peklu, a mi je po tvoji milosti dan še ta dan, da padem pred tvoje noge in začutim, da hočeš biti z mano usmiljen in mi odpustiti, če se le hočem spokoriti za krivico, ki sem ti jo prizadejal.

    Da, moj Bog, zahvaljujem se ti za vse dobrote, ki mi jih dan za dnem izkazuješ; v preteklosti sem ti bil nehvaležen, sedaj pa te ljubim z vsem svojim srcem, kesam se, da sem te hudo užalil. Za to, da sem te prizadel, mi je bolj hudo kot pa za kakršno koli bol, ki bi me mogla doleteti. Razsvetli me, neskončna dobrota, naj uvidim svojo neizmerno nehvaležnost. Oh, da bi te ne bil nikoli užalil! Moj Jezus, odpusti mi in stôri, da od danes naprej ne bom ljubil drugega razen tebe, naj živim samo zate, ki si zame umrl. Milost, ki jo prosim zase, jo prosim enako za vse grešnike, da bi vsi spoznali tvojo veliko dobroto do njih, da bi že zapustili nesrečno stanje, v katerem so, in da bi znova okusili
    veselje ljubečega očeta, kakršen si ti. To milost prosim po neskončnem zasluženju tvojega ožjega Sina našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Ti pa, ljubeča Mati usmiljenja, sladkost in tolažba grešnikov, stori, da bom uslišan, saj se še nikdar ni zgodilo, da ne bi bila uslišana prošnja, za katero je duša po tebi prosila Boga.

    Božja ljubeznivost do grešnika
    Čeprav je še brez števila drugih razlogov, ki nas nagibajo k zahvaljevanju Bogu, vendarle osebno zahvalo zasluži zaradi ljubeznivosti, s katero sprejema grešnika, da more ta z večjo zaupljivostjo stopiti k žaljenemu Gospodu, ki ga ljubeznivo vabi. Med vladarji sveta ne velja vedno, da bi prisluhnili svojim podložnikom, ko bi jih ti prosili za odpuščanje, in dogaja se, da morajo kljub jasnim dokazom kesanja svoje prestopke plačati z življenjem. Bog pa z nami ne ravna tako. Zagotavlja nam, da se ne bo nikdar obrnil vstran, ko se vračamo k njemu. Kajti on sam nas vabi in nam zagotavlja, da nas bo takoj in ljubeznivo sprejel. Vrni se k meni, grešnik, in sprejel te bom (Jer 3,1c). »Vrnite se k meni, govori Gospod nad vojskami, in tudi jaz se vrnem k vam« (Zah 1,3). S kolikšno ljubeznijo, s kakšno nežnostjo Bog objame grešnika, ko se ta vrne k njemu! Znova si prikličimo v spomin že omenjeno priliko o izgubljeni ovci. Dobri pastir jo poišče, si jo zadene na rame, jo odnese domov in skliče prijatelje, naj se z njim veselijo: veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je bila izgubila (prim Lk 15,6). Ta pomen je imel Odrešenik v mislih, ko je pripovedoval priliko o izgubljenem sinu; on je tisti oče, ki je ob sinovi vrnitvi stekel k njemu in si ga pritisnil na srce. Še preden je oni spregovoril, ga oče objame, nežno poljubi in se malodane zgrudi od nežnosti in tolažbe, ki ga prevzame (prim. Lk 15,11–32).

    Kar pa bi moglo grešnika odvrniti od vrnitve, je bojazen, da si bo Bog zapomnil žalitve, ki so mu bile prizadejane; to se namreč dogaja med ljudmi, ki za kak čas pozabijo na žalitve, že majhen izgred pa jim jih ponovno prikliče v spomin. Pri Gospodu ni tako: dal nam je zagotovilo, da če se grešnik pokesa, se on grehov ne bo spominjal, kot da niso bili nikdar storjeni. Prisluhnite dobesedno temu, kar pravi: Če se bo hudobni pokesal, bo pridobil moje odpuščanje in jaz bom čisto pozabil na njegove krivde: Če se krivični odvrne od vseh grehov, bo živel; nobeno njegovih hudodelstev ne bo ostalo v spominu (Ez 18,21-22). Še več pove (in zdi se, da Božje usmiljenje dlje ne more iti): »Pridite, pravdajmo se, govori Gospod: Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg« (Iz 1,18). Hoče povedati tole: Pridite, grešniki, in se prepričajte: če bi vaša duša bila črna zaradi tisoč hudobij in bi vam jaz ne odpustil, me grajajte, štejte me za nezanesljivega in arguite me [pravdajmo se]. Bog namreč ne more prezreti skrušenega in ponižnega srca (prim. Ps 51,19); slavljen je namreč tedaj, ko je milostljiv in odpušča grešnikom: povzdignil se bo tako, da se vas bo usmilil (Iz 3,18). Grešnika naj potolaži misel, da mi ni treba pretakati solz; ob prvi solzi, ob prvem »kesam se« bo Gospoda nagnilo usmiljenje, »usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal« (Iz 30,19); brž, ko se kesaš in ga prosiš odpuščanja, ti bo takoj odpustil.

    Morda bodo nekateri ljudje pripomnili: Res, da je Božje usmiljenje veliko, a nihče ne more zanikati, da je Bog tudi pravičen sodnik, in bo ravnal, kot zaslužimo po svoji krivdi. Žal je veliko takšnih grešnikov, ki se v strahu, da bodo naleteli na strogega Božjega sodnika, ne upajo vrniti k njemu. Tako ravnajo sodniki tega sveta, ki postopajo s prestopniki glede na razsežnost hudodelstva. Naj ponovim: Bog z grešniki ne ravna tako. Včasih izkoristi svojo pravičnost za to, da bi poboljšal grešnika in ga pripravil do tega, da se vrne v njegovo stajo; je strašen, a do tistega, ki se vrne k njemu, je ljubezniv in ena sama ljubezen: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Se morda bojimo zaradi žalitev, ki smo jih prizadejali Božjemu Odrešeniku? Tudi zaradi tega se ne smemo prestrašiti: Jezus Kristus je naš sodnik, je pa tudi naš prijatelj: »Vi ste moji prijatelji« (Jn 15,14), so besede iz njegovih ust. Jezus je prišel prav za to, da rešuje grešnike. »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno. « (Lk 19,10) Zaradi grešnika je sestopil z nebes na zemljo, se rodil v bedi, živel v pomanjkanju in v bolečini in vso svojo predragoceno kri prelil za rešitev grešnika. Zato mu je v zadovoljstvo, ko vidi, da njegovo trpljenje rodi sadove in poboljšanje v grešniku. To je povedal tudi z besedami, da se spreobrnjenja že enega samega grešnika razveselijo vsi blaženi v nebesih (prim. Lk 15,7). Zato stran z vsakršno zaskrbljenostjo zaradi ostrine Božje sodbe; raje se dobremu Bogu zahvalimo za dobrine, ki nam jih daje v teku našega življenja, še zlasti za to, da čaka na naše spreobrnjenje. Iz srca mu obljubimo, da mu bomo v prihodnje vedno zvesti in stanovitni v služenju. Ljubeče mu povejmo, da po neštetih potezah dobrote do nas, kakršna koli kazen, stiska, trpljenje, življenje in tudi smrt ne bo dovolj, da bi se mu mogli zahvaliti, tako neznansko velik dolg imamo do njega. V hvaležnosti za toliko znamenj Božje dobrote in gnani od toliko izrazov njegovega sprejemanja nas, se z zaupanjem približujmo prestolu milosti (Heb 4,16), in zavedajoč se, da bomo prejeli odpuščanje svojih grehov, Bogu obljubímo, da bomo vsak trenutek življenja uporabili za zahvaljevanje, poveličevanje in dajanje hvale njemu. Zatorej naj ne bodo dnevi, kolikor nam jih bo še blagovolil nameniti, drugo kot nenehno zahvaljevanje za njegovo dobroto do nas, da bi ga po poveličevanju njegovega usmiljenja tu na zemlji nekoč mogli hvaliti in poveličevati z vsemi svetimi in blaženimi v nebesih: »Gospodove dobrote bom opeval na veke.« (Ps 89,2)

    https://marijindom.zavod-dominika.si/nas-bog-je-usmiljen-in-milostljiv/

    Gospod pridi k nam in nas razsvetli z Milostjo in nas Odreši, da ne tavamo in te zaman iščemo. Vse si nam povedal v Evangeliju preprosto in razumljivo Gospod Jezus zato, da te lahko vsi ljhudje razumemo in tako živimo, kot si nas učil. In poglavitna je Ljubezen si rekel. Zastonj ste vse Darove dobili od Boga, zastonj dajajte naprej drugim vse v Božjo Slavo. Gospod Bog je Usmiljen, odpušča grehe ko se pokesamo, je Dober in Milostljiv in nam hoče le vse Dobro. Gospod ni strogi kontrolor, ki kaznuje, ampak je Dobrota, Usmiljenje in Ljubezen, ki nikoli ne mine.

    Odgovori
    • Miro says:
      11. marca, 2023 at 13:18

      VSA SE ŽELIM SPREMENITI V TVOJE USMILJENJE, DA BI BILA ŽIVI ODSEV TEBE, O GOSPOD

      Kolikorkrat moje prsi dihnejo, kolikorkrat utripne moje srce, kolikorkrat moja kri zakipi po mojem telesu, toliko tisočkrat želim poveličevati tvoje usmiljenje, o presveta Trojica. Vsa se želim spremeniti v tvoje usmiljenje, da bi bila živi odsev tebe, o Gospod. Naj ta največja Božja lastnost, to je brezmejno Božje usmiljenje, skozi moje srce in mojo dušo dospe k bližnjim.

      Pomagaj mi, o Gospod, da bi bile moje oči usmiljene, da nikoli ne bi sumničila in ne sodila po zunanjosti, ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala. Pomagaj mi, da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjala k bližnjim v potrebah, da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihih bližnjih. Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo, pač pa da bi imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja. Pomagaj mi, Gospod, da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del, da bi svojim bližnjim znala delati le dobro in bi nase sprejemala težja in napornejša dela. Pomagaj mi, da bi bile moje noge usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno hitela na pomoč, ne oziraje se na svojo onemoglost in utrujenost. Služenje bližnjim je moj pravi počitek. Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih in da nikomur ne odrečem svojega srca. Iskreno se bom srečevala tudi s tistimi, za katere vem, da bodo zlorabljali mojo dobroto, toda sama se bom zaprla v Srce usmiljenega Jezusa. O svojem trpljenju bom molčala. O moj Gospod, naj se tvoje usmiljenje odpočije v meni.

      (sv. Favstina Kowalska, Dn 163)

      http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

      Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

      Odgovori
  29. Miro says:
    10. marca, 2023 at 16:10

    PRILIKA O VINOGRADU IN VINIČARJIH

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 21,33-43.45-46)

    »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek.

    Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?«

    Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh. Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove. Ko so véliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice, ker ga je imela za preroka.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+21%2C33-43.45-46&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari, in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  30. Miro says:
    10. marca, 2023 at 9:11

    SREČANJE SODELAVCEV SLOVENSKE KARITAS S PREDSEDNIKOM SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE ŠKOFOM ANDREJEM SAJETOM

    V SREDO, 8. MARCA 2023, JE SODELAVCE SLOVENSKE KARITAS OBISKAL PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE MSGR. DR. ANDREJ SAJE.

    Sodelavci Karitas so mu predstavili področja dela, ki so v podporo skrajno obrobnih, izključenih in revnih, ki nemo kličejo po pravičnosti, razumevanju, sprejetju in solidarnosti. Ta glas prihaja preko dobrega sodelovanja s sodelavci škofijskih ali župnijskih karitas, od tam kjer ljudje živijo in si med seboj pomagajo. Slovenska karitas je tista, ki se na socialno ekonomske spremembe in humanitarne izzive trudi odzivati hitro in s konkretnimi dejanji, fleksibilno ter sodelujoče v mreži Karitas, v Cerkvi in v družbi. Predsednik Slovenske škofovske konference je poudaril velik pomen sodelovanja Slovenske karitas, povezovanja z vladnimi in nevladnim ustanovami, Cerkvijo in v mednarodni mreži Karitas.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/srecanje-sodelavcev-slovenske-karitas-s-predsednikom-slovenske-skofovske-konference-skofom-andrejem-sajetom

    Odgovori
  31. Miro says:
    10. marca, 2023 at 9:08

    PAPEŽ: NAŠE ZAVAROVANJE ZAGOTAVLJATA SOLIDARNOST IN DEJAVNA LJUBEZEN

    Papež Frančišek je v četrtek, 9. marca 2023, v avdienco sprejel vodstvo in osebje Nacionalnega inštituta za zavarovanje v primerih nezgod pri delu. Dejal je, da njihova dejavnost spominja, da je slog dobrega Samarijana vedno aktualen. Povabil jih je, naj se nikoli ne odpovejo sočutju, bližini in nežnosti, ki nakazujejo Božji slog.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/papez-nase-zavarovanje-zagotavljata-solidarnost-in-dejavna-ljub.html

    Odgovori
  32. Miro says:
    9. marca, 2023 at 19:44

    ŽIVEL JE BOGATAŠ. OBLAČIL SE JE V ŠKRLAT IN DRAGOCENO TKANINO TER SE DAN NA DAN SIJAJNO GOSTIL. PRI NJEGOVIH VRATIH PA JE LEŽAL REVEŽ, KI MU JE BILO IME LAZAR IN JE IMEL POLNO RAN PO TELESU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 16,19-31)

    »Živel je bogataš. Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino ter se dan na dan sijajno gostil. Pri njegovih vratih pa je ležal revež, ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu. Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize, in celo psi so prihajali in lizali njegove rane. Revež je umrl, in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje. Tudi bogataš je umrl in bil pokopan.

    In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.‹ Abraham mu je rekel: ›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro, Lazar pa prav tako húdo; zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami velik prepad, tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo, pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹

    Nato mu je bogataš rekel: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta. Imam namreč pet bratov in posvari naj jih, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹ Abraham mu je dejal: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Ta pa mu je odvrnil: ›Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹ On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+16%2C19-31&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
    • Miro says:
      9. marca, 2023 at 19:50

      BOGATIN IN LAZAR

      V zgodbi, ki jo pripoveduje Jezus na tem svetu bogataš uživa in revež trpi. Na drugi strani pa bo revež užival in bogataš trpel. Na tem svetu revež prosi bogataša usmiljenja in ga ni deležen, na drugi strani pa bo bogataš prosil usmiljenja, pa ga ne bo našel. Brezno, ki se je v tem življenju ustvarilo med bogatašem in revežem, bo med njima dokončno ostalo. Tukaj revež potrebuje bogataša, na drugi strani pa bo bogataš potreboval reveža. Položaj obeh je obrnjen na glavo.

      Jezus kaže na Božjo sodbo, ki bo razblinila vso utvaro, da bogastvo zagotavlja življenje. Pri tem ne poveličuje uboštva in ne obsoja bogastva. Poudarja pa solidarnost. Če smo v življenju solidarni, nam je obenem zagotovljena sreča. Srečo Bog podarja svojim sinovom, ki med seboj delijo Božji pogled in sočutje do vsakega človeka. Če je bogataš bogat v materialnem smislu, bo postal bogat v Bogu takrat, ko bo svoje dobrine delil s potrebnimi. Pred Bogom so bogataševo bogastvo reveži, ki bodo zanj molili in prosili.

      V igri je življenje. Če ljubimo, ga imamo, če ne, ga izgubljamo. Z ljubeznijo pridobivamo svoje življenje. Ljubezen upošteva dostojanstvo vseh, ga varuje in pospešuje z vsemi sredstvi. Če tako delam, življenje pridobivam, če pa ne, ga izgubljam. To merilo velja za vse, tudi za bogataše.

      Jezus nam kaže Božjo misel o človeku zato, da bi mi življenje usmerili v pravo smer. Ne želi nas zastraševati, saj govori umirjeno in po domače. Razkriva nam skrivnost življenja. Pokaže nam, kdaj ga množimo in kdaj ga izgubljamo. V igri je vera v Odrešenika. On nas prepriča, da se zaradi sožitja in domačnosti z Bogom tudi drug do drugega obnašamo kot brat ali sestra.

      S priliko nam Jezus kaže, kako lahko tudi mi prav živimo. Bogataš je brez imena, medtem ko je revežu ime Lazar. Lazar pomeni »Bog pomaga«. Brez Boga sebe pomešamo s tem, kar uporabljamo, in na koncu postanemo sužnji stvarem. Nimamo več imena in istovetnosti. Če hočemo imeti življenje zgolj iz bogastva, to pomeni, da smo pozabili Boga in prezrli sočloveka, ki za nas ni več brat. Bogataš v priliki ni predstavljen kot hudobnež, ampak kot nekdo, ki se reveža niti ne zaveda, ker je tako ujet v svoje utvare.

      Najbolj zgovorna podrobnost pa je opis bogataša v peklu, ki je »dvignil pogled in videl«. V svojem življenju ni nikdar dvignil pogleda, zato ni nikdar videl ničesar resničnega. To je pot, ki jo moramo tudi sami prehoditi, preden spoznamo in priznamo resnico življenja. S tem ko prilika omenja, kaj se je bogatašu dogajalo v peklu, tudi nas spodbuja, da bi že danes dvignili pogled in spregledali resnico ter življenje vzeli resno – kot dar, ki se veča, če ga deliš z drugimi, in izginja, če ga hočeš zadržati zase.

      Ni dovolj, da svoje dobrine razdelimo, do reveža moramo biti tudi pozorni in skrbni. Zaradi skrbi namreč naša razdelitev dobrin postane ljubeča in dragocena. Šele če delimo dobrine iz skrbi za človeka, je naša skrb znamenje vere v Boga, ki skrbi za srečo vseh svojih otrok, ne le za nas . On je postal naš bližnji, ki ga dosežemo v svojih bližnjih.

      Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2023/03/09/9-marec-bogatin-in-lazar/

      Odgovori
  33. Miro says:
    9. marca, 2023 at 17:07

    ZAKAJ POPOLNOST VČASIH DOJEMAMO POVSEM ZGREŠENO (Aleteia)

    EVANGELJSKI ODLOMEK O POPOLNOSTI VSEBUJE NEMOGOČO ZAPOVED. DOKLER NE RAZUMEMO, KAKO NE GRE ZA TO, DA DELAMO, TEMVEČ DA SPREJEMAMO

    Popolnost je stvar, za katero si ljudje neusmiljeno prizadevamo. Želimo si popolne ocene, popolne počitnice, popolnega zakonca. Pogosto pa je že naše dojemanje popolnosti samo po sebi nepopolno. Ko nam Jezus zapoveduje: “Bodite torej popolni” (Mt 5,48), nam ne naroča, naj bomo brezhibni ali naj nikoli ne naredimo napake.

    KORENINA POPOLNOSTI

    Z določenega vidika popolnost tukaj na zemlji preprosto ni mogoča. Klasično besedilo z naslovom Teologija krščanske popolnosti nam pojasni, zakaj:

    Tudi v višavah popolnosti obstajajo prostovoljne napake in zmote, kar je mogoče dokazati tudi v življenju svetnikov. Razlog je tale: tudi če so sposobnosti in moči preobražene duše običajno posvečene Bogu, ne morejo biti tako popolne, da nikoli nič ne bi odvrnilo njihove pozornosti ali da se ne bi nikoli navezale na ustvarjene dobrine in tako storile kaj nepopolnega ali celo manjši greh. Na zemlji se je nemogoče izogniti vsem nepopolnostim.

    Pot v popolnost se začne z iskrenim samospoznavanjem. To nam pomaga razumeti Božji služabnik, p. Peter Semenenko, soustanovitelj resurekcionistov: “Človeški duh je sam po sebi nič. Sam po sebi nima ničesar, kar bi človeku lahko zagotovilo polnost, pomembnost, veličino, moč in oblast, torej vsako popolnost. Ima le sposobnost za vse te stvari.”

    Gospodov poziv k popolnosti je njegovo razodetje naše usode. Najboljša opredelitev “usode”, na katero sem naletel, pravi, da je usoda nujnost, ki jo čutimo v sebi, da bi ugotovili, zakaj je vredno biti tukaj.

    Cilj Kristusovega izziva je spodbuditi to nujnost in našo pripravljenost, da jo sprejmemo. Kajti popolnost ne pomeni, da smo brezhibni. V skladu s korenom besede popolnost pomeni posedovanje konca, cilja, namena, zaradi katerega obstajamo.

    Paul Claudel je odlično zajel temeljno dinamiko procesa popolnosti:

    Kristus nam govori: Nisem prišel, da vam prinesem raj tukaj in zdaj, ampak da vam prinesem obzorje, morje, torej svobodo. Prišel sem, da vam prinesem željo in smer, to skrivnostno razumevanje vašega cilja na vseh vaših potovanjih. Bremenu, ki vas teži, sem dodal hrepenenje. Zato bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.

    Ko nam Jezus to zapoveduje, od nas ne zahteva, naj naredimo nemogoče, ampak naj to sprejmemo. Popolnost se zgodi, ko dopustimo, da našo zmožnost za polnost napolni Drugi.

    KAKO BITI POPOLN

    Glavna težava je v tem, ker se pri poskusu, da bi ubogali Gospodov poziv, naj bomo popolni, tega pogosto lotimo na napačen način. Nasedemo na laž, da postanemo popolni tako, če Bogu predstavljamo svoje vrline, ki jih On potrdi.

    Toda naša navezanost na lastne vrline nam preprečuje, da bi se zanesli na Boga – edinega, ki lahko izpolni našo sposobnost, da postanemo popolni. To je nasprotje popolnosti. Ko se torej ukvarjamo z lastno dobroto ali “perfekcionizmom”, nevtraliziramo in izničimo Božjo dobroto. Usmiljenje postane nepomembno.

    Kaj naj torej storimo, da bi postali popolni? Tole: Prinesimo Bogu svojo šibkost … svojo nezmožnost … svoje spoznanje o pomanjkanju dobrote … svojo bedo – brezup, s katerim se soočamo, ko se odvračamo od Boga.

    Ko si upamo prenehati z dokazovanjem, kako dobri smo sami po sebi … ko si upamo veseliti se svoje šibkosti, nas Bog naredi popolne prav v spoznanju naše nepopolnosti. Prav to ponižno priznanje naše resnične šibkosti spodbuja Očeta, da z nami deli svojo popolnost.

    Modrost svete Terezije Deteta Jezusa kot cerkvene učiteljice izžareva pronicljiva pripomba:

    Popolnost se mi zdi preprosta: Popolnost je v tem, da izpolnjujemo Božjo voljo, da smo to, kar Gospod želi, da smo. Zdi se mi dovolj, da prepoznamo lastno ničnost in se kot otroci prepustimo Božjemu naročju.

    POPOLNI KAKOR OČE

    Ampak kako popoln je pravzaprav nebeški Oče? Sv. Tomaž Akvinski odgovarja:

    Božja popolnost je v tem, da ima rad vse ljudi, tako dobre kot slabe. Božjo popolnost predstavlja blagost, potrpežljivost, zmernost in vzdržnost od poželenj: najvišji mir in spokojnost duše, tako da je ne more prizadeti nobena krivica, jeza ali maščevanje; tako da je človek umirjen in brez strasti.

    Popolni začnemo biti, ko verjamemo, da nas Oče ljubi prav takšne.

    Popoln način priprave na sveto obhajilo nam je zagotovljen, ko pri maši molimo: Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. In postala popolna.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/03/09/zakaj-popolnost-vcasih-dojemamo-povsem-zgreseno/

    Odgovori
    • Hvala says:
      9. marca, 2023 at 19:02

      Ja, res je, ČLOVEK MORA PRIZNATI SVOJO BEDO, NEPOPOLNOST, SLABOST, NEZMOŽNOST IN BOG BO NAPRAVIL SVOJE.

      TO JE RES CELOVITO OZDRAVLJENJE ČLOVEKA, NE PRIZADENETE TE NOBENA BESEDA, NE KRIVICA, NE JEZA, MAŠČEVANJE, NIČESAR OD TEGA NI VEČ.

      Odgovori
  34. janez says:
    9. marca, 2023 at 11:39

    Kličite Boga in ga prosite za pomoč, da se v vaše življenje zopet vrne mir_ Aleteia

    Strah in negotovost zaradi zdravja, službe, otrok, partnerja idr. je pogosto težaven in neznosen občutek, ki nas lahko ohromi in pahne v žalost. Morda v določenem trenutku ne moremo storiti prav ničesar in lahko le čakamo in molimo k Njemu in premislimo situacijo kako ravnati. Včasih je potrebno zelo malo, da se ob tem umirita naše srce in um in da dobimo preblisk kako ravnati. Medtem ko bi morali storiti vse, kar je v naši moči, da odpravimo različne stresne situacije, na katere imamo vpliv, moramo tudi okrepiti naša prizadevanja tako, da prosimo za pomoč Boga.

    Ko to storimo, se znebimo nekaj strahu in tesnobe, ki nas obdajata, saj svet počiva na Božjih ramenih. Spodaj je odlomek iz Psalma 86, ki ga je priporočljivo moliti v času preizkušenj, ki nas navdajajo s strahom. Z njim bomo na pomoč poklicali najboljšo tolažbo. Molimo k Njemu in ukrepajmo, ko premislimo in vemo, kaj je prav.

    Nagni, Gospod, svoje uho, usliši me, ker sem nesrečen in reven.
    Varuj mojo dušo, zakaj veren sem, reši svojega služabnika, ti, moj Bog, ki zaupa vate.
    Izkaži mi milost, o Gospod, saj ves dan kličem k tebi.
    Razveseli dušo svojega služabnika, saj k tebi, Gospod, vzdigujem svojo dušo.
    Zakaj ti, Gospod, si dober in odpuščaš, ti si poln dobrote do vseh, ki te kličejo.
    Poslušaj, Gospod, mojo molitev,
    prisluhni glasu moje prošnje
    Na dan svoje stiske te kličem, kajti ti me uslišiš.
    Zahvaljujem se ti, Gospod, moj Bog, z vsem svojim srcem, tvoje ime častim na veke,
    zakaj velika je tvoja dobrota do mene,
    rešil si mojo dušo iz globine podzemlja.
    O Bog, prevzetneži so se vzdignili zoper mene,
    drhal nasilnežev mi streže po življenju,
    niso postavili tebe pred sebe.
    A ti, Gospod, si usmiljen in milostljiv Bog,
    počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi.
    Obrni se k meni in mi izkaži milost,
    daj svojo moč svojemu služabniku,
    reši sina svoje služabnice.
    Stori na meni znamenje za dobro;moji sovražniki bodo videli in bodo osramočeni,
    zakaj ti, Gospod, si mi pomagal in me potolažil.

    Medmrežje Aleteia molitve

    Odgovori
  35. Miro says:
    8. marca, 2023 at 19:20

    JEZUS TRETJIČ NAPOVE SVOJO SMRT IN VSTAJENJE – JAKOBOVA IN JANEZOVA PROŠNJA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 20,17-28)

    Ko je šel Jezus proti Jeruzalemu, je vzel dvanajst učencev na sámo in jim med potjo rekel: »Glejte, v Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom, da ga bodo zasmehovali, bičali in križali, toda tretji dan bo obujen.«

    Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: »Kaj hočeš?« Dejala je: »Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga moram jaz piti?« Dejala sta mu: »Moreva.« Rekel jima je: »Moj kelih bosta pila; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bodo tam sedeli tisti, katerim je to pripravil moj Oče.«

    Ko je drugih deset to slišalo, so se razjezili nad bratoma. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da vladarji gospodujejo nad narodi in da jim velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+20%2C17-28&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
    • Miro says:
      8. marca, 2023 at 19:27

      SLUŽITI? (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

      Služiti pomeni nameniti največjo pozornost potrebam drugih, ki jim strežeš. Tisti, ki služi je ponižni strežnik. Poudarja sodelovanje, zaupanje, empatijo in etično uporabo moči. Je najprej služabnik, ki sprejema zavestne odločitve z namenom boljšega služenja drugim in ne povečevanja svoje lastne moči. Cilj služenja je rast posameznikov in vključitev vsakega posameznika.

      Tisti, ki služi ima naslednje značilnosti: poslušanje, empatija, zavedanje, zmožnost prepričevanja, predvidevanje, služenje, zavezanost rasti drugih, graditev skupnosti.

      Jezus je v evangeliju na več mestih izpostavil pomen služenja drugim.

      Jezus je bil pravzaprav tudi zelo konkreten. Da bi ja razumeli … Celo z zgledom umivanja nog svojim učencem (kar so v tistem času delali samo služabniki) je pokazal kako naj se obnaša tisti, ki služi.

      Vam vse to zveni znano? Jezus nas ne “špara”. Pove stvari, kot so, in pri tem ne upošteva visokih položajev. Pri njem je pomembna samo resnica.

      Daje nam vse usmiljenje, če smo najprej pripravljeni iskreno priznati svoje stanje. Ne da bi se sramotili ali javno poniževali, samo da v srcu sprevidimo, pri čem smo.

      Lahko si skušamo zgraditi sistem predpisov, norm in protokolov, ki naj bi reševal. Ki naj bi bil Cerkev. Jezus potem tako rekoč ni več potreben. Težava je samo v tem, da brez njega ta sistem ne more delovati. In da Jezus ne potrebuje prav zelo tega sistema, da bi deloval. Da vsa ta nepregledna konstrukcija prej obtežuje kot pa pomaga. Da je silno podobna babilonskemu stolpu.

      Vsak od nas si po svoje postavlja sistem, ki naj bi ga rešil – namesto Jezusa. Vsak od nas je glede na svoje moči in šibkosti v svoji skušnjavi. Za ene je to čast, za druge organiziranost, za tretje privlačnost; za nekatere doživetje, za druge intelekt in razumevanje … Ampak rešuje samo Jezus. Vse drugo je lahko tako kot Jezusova suknja v dogodku s krvavečo žensko – ljudje se včasih v veri dotaknejo njenega roba in res pomaga. Ampak ne zato, ker je čudežna, ampak ker je na Jezusu. In “deluje”, kolikor je na Jezusu, kolikor je njegova.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/03/07/8-marec-sluziti/

      Odgovori
  36. Hvala says:
    8. marca, 2023 at 15:25

    4.postaja: JEZUS SREČA SVOJO MATER-Tomislav Ivančić

    Četrti križ: Užalostiti tiste, ki jih ljubiš

    Nemogoče je, da ne bi užalostili tistih, ki jih ljubiš. Lahko bi se bil izognil srečanju s svojo
    mamo. Si lahko misliš, kaj pomeni videti ljubljeno osebo, ki so jo razočaral? Vsi ljudje so me
    prezirali in zavrgli, kot heretika in zvodnika. Moja mati je vse to vedela. Videla je mojo
    telesno in duševno bolečino in se mi je zagledala v oči. To je križ-pogledati v oči najdražjemu
    bitju, ko se ti vsi posmehujejo.
    Nemogoče je, da ne bi razočaral ljudi, ki te imajo radi. Tega jih ne moreš obvarovati. Ne
    odbijaj tega križa. Ko boš spoznal, da si užalostil svoje prijatelje in tiste, ki te imajo radi, boš
    našel mene. Boli te , ko vidiš, kako jim tvoj padec povzroča bolečino. Moja mati je ob mojem
    padcu dojela, kdo sem. Ko je v njej umrla poslednja želja, da bi uspel, je njena vera zasvetila v
    polnem sijaju. Takrat, ko bo vse dobro na tebi umrlo, boš našel prijatelja, kajti videl bo le
    tebe. Sprejmi neizogibna pohujšanja. Sprejmi dejstvo, da smeš razočarati. V tem boš našel
    mene in mojo mamo.
    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    V ŽIVLJENJU SPREJETI NEIZOGIBNA POHUJŠANJA!

    5. postaja: SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ

    Peti križ: Dovoli, da ti drugi pomagajo

    Vsi so me prezrli. Zapustili so me tisti, ki sem jih ozdravil, pa tudi moji najbližji. Ko sem krvav,
    ranjen in pretresen zaradi srečanja z materjo pričakoval pozornosti, so prisilili nekega
    človeka, da mi je pomagal. Pričakoval sem usmiljeno in ljubečo pomoč, a Simona so prisilili,
    da mi je nesel križ.
    To je križ, ko nimaš nikogar, ki bi se mu smilil in bi te imel rad. Ko to sprejmeš najdeš mene.
    Takrat nisi več sam. Še nekaj, imej pogum, da drugim dovoliš, da ti pomagajo. Tudi jaz sem
    dovolil, čeprav sem vsemogočen. Dopusti možnost, da so drugi močnejši, da te branijo, da jih
    potrebuješ in sprejmeš njihovo pomoč. To je križ, ki mu ne moreš ubežati. Razumi, to so
    vrata k meni. Nikar se ne čudi, če se ti ta križ upira. » Zakaj meso si želi, kar je zoper duha,
    duh pa , kar je zoper meso« (Gal 5, 17). Ne pozabi, vzemi svoj križ in hodi za menoj. Srečala
    se bova.
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    DOPUSTI MOŽNOST, DA SO DRUGI MOĆNEJŠI!

    6.postaja: VERONIKA PONUDI JEZUSU POTNI PRT-Tomislav IvančiĆ
    Šesti križ: Sprejemati brez povračila

    Vse so mi vzeli in vsi so me zapustili. Na poti v smrt sem ostal brez vsega. Tedaj pride
    Veronika in mi ponudi prt. Veš, kako sem se počutil? Ganjen sem bil in čutil sem hvaležnost, a
    nisem imel s čim povrniti. Imel sem smo svojo bolečino in trpljenje. Dal sem ji to: v prt vtisnjen
    krvav obraz.
    Dopustiti, da ti ljudje napravijo uslugo, ne da bi jim to povrnil, je križ. Imej pogum in stori to,
    kar sem storil jaz. Dovoli ljudem, da so uslužni, čeprav jih nimaš s čim nagraditi. Dopusti, da
    ostaneš dolžan. Ne moreš plačati drugače, kakor da za plačilo daš samega sebe. Nauči se
    sprejemati darove brez povračila, brez trgovanja. To so vrata k meni. Sprejmi občutek
    nelagodja, ker nimaš s čim povrniti. S tem se približuješ meni. Moj oče daje in ne zahteva
    plačila. On je, kakor studenec, ki brez plačila daje bistro in svežo vodo , ne da bi se izčrpal.
    Kadar si tak, si otrok mojega Očeta. Kaj je tvoj šesti križ? To, da Bogu ne moreš povrniti
    njegove ljubezni drugače, kakor da si kot otrok, ki uživa očetovo in materino dobroto

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    KO NIMAŠ NIČESAR RAZEN BOLEČINO IN TRPLJENE, NE MOREŠ PLAČATI DRUGAČE, KAKOR DA ZA PLAČILO DAŠ SAMEGA SEBE.

    Odgovori
  37. janez says:
    8. marca, 2023 at 15:10

    Papež Frančišek: Hoja za Jezusom je svobodna in zavestna odločitev ter sprejeta iz ljubezni

    Hoja za Jezusom je svobodna in zavestna odločitev ter sprejeta iz ljubezni
    »Sv. Luka v današnjem evangeliju (glej Lk 9,51-62) pripoveduje o začetku zadnjega Jezusovega potovanja proti Jeruzalemu, ki ga bo sklenil v 19. poglavju. Gre za dolgo hojo, ne le v geografskem smislu. Gre za duhovno in teološko hojo proti izpolnitvi poslanstva Mesije. Jezusova odločitev je popolna. In ti, ki mu sledijo, so poklicani, da se presojajo po njej. Evangelist nam danes predstavi tri osebnosti, lahko bi rekli, tri primere poklicanosti, ob katerih vidimo, koliko se zahteva od tistega, ki hoče sledili Jezusu vse do konca.

    Cerkev je v gibanju
    Prva oseba Jezusu obljubi: ‘Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.’ A Jezus odgovori, da lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil. Jezus je namreč zapustil očetovo hišo in se je odpovedal vsaki varnosti, da bi oznanjal Božje kraljestvo izgubljenim ovcam svojega ljudstva. Tako je nam, svojim učencem, pokazal, da naše poslanstvo v svetu ne more biti statično, ampak je ‘potujoče’. Kristjan je popotnik. Cerkev je po svoji naravi v gibanju, ni sedeča in brezskrbna znotraj svoje ograde. Odprta je za najbolj prostrana obzorja, poslana, da ponese evangelij na ceste in doseže človeške in bivanjske periferije.

    Popolna pripravljenost in razpoložljivost
    Druga oseba, ki jo Jezus sreča v današnjem evangelijskem odlomku, prejme klic neposredno od njega, a mu odgovori: ‘Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.’ Gre za legitimen odgovor, ki sloni na zapovedi o spoštovanju očeta in matere. Pa vendar Jezus reče: ‘Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!’ S temi besedami, namerno izzivalnimi, Jezus želi potrditi primat hoje za Njim in oznanjevanja Božjega kraljestva, tudi v primeru najpomembnejših stvarnosti, kot je družina. Nujnost sporočanja evangelija, ki lomi verige smrti in odpira večno življenje, ne dopušča odlašanja, ampak terja naglico in razpoložljivost.

    Zahteva se odločnost
    Tudi tretja oseba želi slediti Jezusu, a ker se želi prej posloviti od svojih domačih, ji Učitelj pravi: ‘Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.’ Hoja za Jezusom izključuje obžalovanja in oziranje nazaj. Zahteva pa krepost odločnosti.

    Cilj: postati Kristusov učenec
    Vrednost teh pogojev, ki jih postavlja Jezus – potvanje, naglica in odločnost – ni v vrsti različnih ‘ne’, ki so izrečeni pred dobrimi in pomembnimi življenjskimi stvarmi. Poudarek je treba postaviti na glavni cilj: postati Kristusov učenec. To je svobodna in zavestna odločitev, sprejeta iz ljubezni, da bi vrnili neprecenljivo Božjo milost in ne da bi promovirali sami sebe. Jezus želi, da smo navdušeni nad Njim in nad evangelijem. Gorečnost srca, ki se spreminja v konkretna dejanja bližine do bratov, ki najbolj potrebujejo sprejemanje in skrb. Ravno tako, kot je On živel.

    Devica Marija, podoba Cerkve na poti, naj nam pomaga, da bomo z veseljem sledili Gospoda Jezusa in z obnovljeno ljubeznijo bratom oznanjali dobro novico zveličanja.«

    (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 30.6.2019)

    Odgovori
  38. Miro says:
    8. marca, 2023 at 14:00

    KATEHEZA O EVANGELIZACIJI KOT CERKVENEM SLUŽENJU: EVANGELIZATOR IMA SRCE SLUŽABNIKA

    KATEHEZA MED DANAŠNJO SPLOŠNO AVDIENCO, KI JE LETOS PRVIČ POTEKALA NA TRGU SVETEGA PETRA, JE BILA NAMENJENA DRUGEMU VATIKANSKEMU KONCILU. PAPEŽ GA JE POVEZAL Z EVANGELIZACIJO IN IZPOSTAVIL CERKVENI POMEN APOSTOLSKE GOREČNOSTI UČENCA-MISIJONARJA. (po zapisu Andreje Červek)

    Evangelizacija je cerkveno služenje in vedno poteka v skupnosti, ni neka samotarska ali individualistična dejavnost, je dejal papež Frančišek med katehezo, 8. marca, in spregovoril o cerkveni razsežnosti evangelizacije. Skliceval se je na drugi vatikanski koncil, zlasti na koncilski dokument o misijonarski dejavnosti Cerkve Ad gentes. Cerkvena razsežnost evangelizatorja vsebuje merilo za preverjanje apostolske gorečnosti, saj zagotavlja pristnost krščanskega oznanila. Evangelizacija je služenje. Če kdo pravi, da je evangelizator, a nima srca služabnika, ni evangelizator.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: 1 Kor 15,1-2

    »Naj vas spomnim, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil, ki ste ga tudi sprejeli, v katerem tudi vztrajate, po katerem ste na poti odrešenja, če se ga držite, kakor sem vam ga oznanil; razen če ste zaman sprejeli vero.«

    Celotna kateheza svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/kateheza-o-evangelizaciji-kot-cerkvenem-sluzenju-evangelizator.html

    Odgovori
  39. Miro says:
    8. marca, 2023 at 13:55

    PAPEŽ JE ZASTAVIL VPRAŠANJE: IMAM RAJŠI VELIČASTNO GOSPODOVO LUČ ALI LAŽNO UMETNO LUČ MALIKOV (druga postna nedelja, 5. marec 2023)

    https://katoliska-cerkev.si/papez-je-zastavil-vprasanje-imam-rajsi-velicastno-gospodovo-luc-ali-lazno-umetno-luc-malikov

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari, duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  40. Miro says:
    8. marca, 2023 at 13:51

    VLOGA ŽENSK V KATOLIŠKI CERKVI V SLOVENIJI

    PREDSTAVLJAMO VLOGO ŽENSK V KATOLIŠKI CERKVI V SLOVENIJI TER NJIHOVE ZADOLŽITVE NA ODGOVORNIH IN VODSTVENIH DELOVNIH MESTIH. (SŠK)

    V krščanski teologiji in verovanju ima najvišjo čast Devica Marija, ki se je odzvala na Božje povabilo in postala Božja Mati (Theotokos oziroma Bogorodica). Od koncila v Efezu leta 431 se Mariji s tem nazivom uradno priznava, da je mati Jezusa Boga in ne samo mati Jezusa človeka.

    Jezus v evangelijih nikoli ne izpostavlja ali ločuje ženske vloge, vendar iz njegovega delovanja lahko razberemo, da ženskam priznava enakovredno dostojanstvo kakor moškim: srečanje s Samarijanko (prim. Jn 4,1-42); povabilo prešuštnici k spreobrnjenju (prim. Jn 8,1-11); skupina žena, ki ga je spremljala ob apostolih.[1] Ne nazadnje se na velikonočno jutro ob vstajenju kot prvi prikaže Mariji Magdaleni, ki ji je Cerkev priznala, da je apostolka apostolov (apostolorum apostola).[2]

    Skozi zgodovino Cerkve so postale mnoge ženske s pomočjo duhovnega vzgona podjetne in odločne. Pogosto so ubirale izvirne metode, ki jih njihovi sodobniki niso dobro razumeli.[3] Sekularizacija družbe je zahtevala odločno voljo za prilagajanje posebnim zahtevam, pri čemer ni bilo prostora za nostalgijo, polemike ali apologetiko, za sicer tipične lastnosti nepopustljivih.[4] Spomnimo na številne ženske redove, ki so začeli delovati v 19. stoletju in še danes delujejo na področju zdravstva, preventive ali v prekarnih okoljih, da bi nagovorili najbolj ranljive skupine ljudi in jim pomagali.[5]

    V Katoliški cerkvi v Sloveniji so ženske pogosto prisotne na odgovornih in vodstvenih delovnih mestih v pastorali, katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanovah in v laiških združenjih. Največkrat so članice ali voditeljice župnijskih oziroma škofijskih molitvenih skupin, župnijskih svetov, katehistinje in animatorke verskega izobraževanja ter predavateljice v izobraževalnih ustanovah.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/vloga-zensk-v-katoliski-cerkvi-v-sloveniji2023

    Presveta Devica Marija, prosi za nas!

    Odgovori
  41. Hvala says:
    7. marca, 2023 at 21:40

    1.postaja: JEZUSA OBSODIJO NA SMRT -TOMISLAV IVANČIĆ

    Prvi križ: sprejeti sodbo

    Poslušaj Jezusa, ki ti govori: mene so sodili in obsodili. Obsodili so me državni in verski
    voditelji skupaj z ljudmi, ki so poslušali moje oznanjevanje, moji prijatelji-apostoli so se
    razbežali. Do nedavnega so me hvalili, se navduševali nad čudeži, se me želeli dotakniti in
    obljubljali zvestobo prijateljstva. Sedaj so se odvrnili od mene in od Pilata zahtevajo, da me
    križa. Pilat, tujec v moji deželi, me hoče rešiti, toda moji rojaki ga prisilijo, da me obsodi.
    Ljudje okoli tebe, celo najboljši prijatelji te sodijo in obsojajo. To ne pomeni, da si vedno
    zares kriv. Vedi , da se na ljudi nikoli ne moreš popolnoma zanesti. Samo v Bogu je gotovost
    in nezlomljiva opora. Ta križ te osvobaja ljudi, na katere se opiraš in te opozarja, da se opreš
    na mene. Kadar te ljudje sodijo, moraš preiti na mojo stran, kajti tudi mene so sodili in
    obsodili. Ne brani se, ko te sodijo. Obsodba te ne more uničiti. Ne pusti te samega, marveč te
    pripelje k meni in te vodi v slavo. To je križ zame in zate. Ne boj se! Obsodba-to so vrata k
    meni. V krivični sodbi boš srečal mene in takrat te nihče več ne bo mogel obsoditi.

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    OBSODBA ČLOVEKA SO VRATA K BOGU.

    Na ljudi se ne moremo zanesti. TA KRIŽ OSVOBAJA LJUDI, NA KATERE SE OPIRAMO, ZATO PRIPELJE ČLOVEKA K JEZUSU.

    SLAVA TI JEZUS .

    2.postaja :JEZUS SPREJME KRIŽ-TOMISLAV IVANČIĆ

    Drugi križ: Sprejeti vsakdanjost

    Lahko bi se branil in zahteval, da me branijo. Lahko bi rekel: Nedolžen sem, zakaj naj bi trpel?
    Toda sprejel sem križ brez godrnjanja.
    Križ je vsak trenutek življenja. Lahko ga sprejmeš ali zavrneš. Lahko pred njim bežiš, ali mu
    stopiš naproti. Jaz sem ga sprejel. Sedaj veš, kje me lahko najdeš. Tvoja moč ni v tem, da
    bežiš. Vsak trenutek zahteva odločitev, da pustiš svoje in kreneš za menoj!
    To je drugi križ. Redki ga prepoznajo. Ljudje iščejo nenavadne križe, a križ je tu-v sprejetju
    vsakdanjosti. Po križu, ki ga sprejemaš, dobivaš velike milosti in tvoja vera raste, kakor
    naraščajoči potok
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    TA KRIŽ JE V SPREJETJU VSAKDANJOSTI

    3.postaja: JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM-TOMISLAV IVANČIĆ

    Tretji križ: Imeti pogum za padec
    Težko je padati. Vsi želijo ostati na nogah in zmagati. Jaz sem Bog, pa vendar nemogočen
    padem pod križ. Vsi so gledali čudeže, ki sem jih storil in so se čudili, a sedaj me vidijo pasti,
    vidijo me preziranega in poraženega. Imej pogum pasti in ne prikrivaj svojega padca, pač pa
    ga priznaj. Na zemlji ne moreš biti drugačen! Kdor izgubi svje življenje ga najde.
    Zakaj se bojiš svojih padcev? Zakaj se bojiš ljudem pogledati v oči takrat, ko si poražen, ko so
    drugi pametnejši od tebe? Zakaj se bojiš, ko te potlačijo grehi? Boriš se, da bi kljub vsemu
    izgledal dober. Poglej, ko padeš prideš k meni. Ne boj se! Padec ni konec. Zakaj tako tragično
    gledaš na padce? Čemu te je sram? Padec je zato, da si mi bližji, da te dvignem.
    Ko boš dojel, da sem tudi jaz padel, boš pri svojem padcu ugledal moj obraz in skupaj bova
    postala zmagovalca nad padci in grehi. Pomembno pa je le, da pri padcu ne ostaneš sam,
    ampak prideš k meni.
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ZAKAJ NA SVOJE PADCE GLEDAMO TRAGIČNO? POMEMBNO JE VRNITI SE K JEZUSU

    Odgovori
  42. Miro says:
    7. marca, 2023 at 17:45

    »DELAJTE VSE IN SE DRŽITE VSEGA, KAR VAM REČEJO, PO NJIHOVIH DELIH PA SE NE RAVNAJTE; GOVORIJO NAMREČ, PA NE DELAJO«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 23,1-12)

    Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹.

    Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+23%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  43. Miro says:
    7. marca, 2023 at 11:16

    PAPEŽ FRANČIŠEK SEMENIŠČNIKOM: NIKOLI BITI LOČENI OD ČREDE, VEDNO Z NJO HODITI

    S SVETIM OČETOM SO SE V PONEDELJEK, 6. MARCA, SREČALI DUHOVNIKI, DIAKONI, SEMENIŠČNIKI, DOCENTI IN OSTALO OSEBJE SEMENIŠČA SVETE MARIJE IZ CLEVELANDA V ZDA. V RIM IN NA AVDIENCO S PAPEŽEM SO PRIŠLI OB 175. OBLETNICI USTANOVITVE SEMENIŠČA. SPREGOVORIL JIM JE O POSLUŠANJU, SKUPNI HOJI IN PRIČEVANJU KOT TREH LASTNOSTIH SINODALNE POTI, KI SO POMEMBNE TUDI ZA FORMACIJO V SEMENIŠČIH. (po zapisu Andreje Červek)

    Obletnica semenišča je lepa priložnost, da se Bogu zahvalijo za veliko število duhovnikov, ki so ga v teh letih obiskovali, je dejal papež in z naklonjenostjo izpostavil, da se semenišče odziva na aktualne zahteve Cerkve, ko vzgaja in usposablja diakone in laike, ki bodo članom svetega Božjega ljudstva pomagali pri življenju njihove poklicanosti, da so učenci misijonarji. »Ta klic dobi še večjo pomembnost v luči sinodalne poti, na katero se je podala vsa Cerkev,« je dejal in zatem spregovoril o treh značilnostih sinodalnega procesa, ki so bistvene tudi za formacijo bodočih duhovnikov.

    POSLUŠATI GOSPODA, DA BI LAHKO OZNANJALI EVANGELIJ

    Prva značilnost je poslušanje, zlasti poslušanje Gospoda. »Vemo, da sami ne moremo storiti ničesar, kajti če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni graditelji (prim. Ps 127,1). To zavedanje nas kliče, da vsak dan naredimo prostor v svojem življenju za Gospoda, za premišljevanje njegove Besede, da bi našli luč na svoji poti s pomočjo duhovnega vodstva, predvsem pa preživeli čas z Njim v molitvi, ga poslušali v tišini pred tabernakljem. Nikoli ne pozabite,« je izpostavil sveti oče, »kako pomembno je, da se postavite pred Gospoda, da bi prisluhnili temu, kar vam želi povedati. Poslušati Božji glas v globini svojega srca in razločevati njegovo voljo je namreč nepogrešljivo za našo notranjo rast, zlasti ko se nahajamo pred nujnimi in težkimi nalogami. S tega vidika vam življenje v semenišču že ponuja možnost, da gojite navado molitve, ki vam bo služila pri prihodnji službi. Hkrati pa poslušanje Gospoda pomeni tudi odgovor vere na vse, kar je On razodel in kar Cerkev posreduje, da boste lahko učili in oznanjali drugim resnico in lepoto evangelija na pristen in vesel način.«

    HODITI SKUPAJ – VEDNO SKUPAJ S ČREDO

    Druga značilnost sinodalne poti, o kateri je govoril papež, je skupna hoja. »Čas formacije je priložnost za poglobitev duha bratskega občestva, ne samo med vami, ampak tudi z vašim škofom, prezbiterji krajevne Cerkve, posvečenimi osebami in verniki laiki, kot tudi z vesoljno Cerkvijo. Moramo se prepoznati kot del enega velikega ljudstva, ki je prejelo Božje obljube kot dar in ne kot privilegij. Enako je tudi vaša poklicanost dar, ki naj služi izgradnji Kristusovega telesa (prim. Ef 4,12). Dobri pastir namreč hodi skupaj s čredo: včasih spredaj, da kaže pot, včasih v sredini, da opogumlja, in včasih zadaj, da spremlja tiste, ki težje sledijo. Vedno si zapomnite, da je pomembno hoditi s čredo, nikoli biti od nje ločeni.«

    PRIČEVATI – BITI ZNAMENJE CERKVE V IZHODU

    Tretja značilnost je pričevanje. »Poslušanje Boga in hoja skupaj z drugimi prinašata sadove, da postanemo živa znamenja Jezusa, prisotnega v svetu,« je dejal sveti oče in semeniščnikom zaželel, da bi jih leta v semenišču pripravila za popolno podaritev Bogu in njegovemu svetemu ljudstvu: »Cerkev potrebuje vaše navdušenje, vašo velikodušnost in vašo gorečnost, da bi vsem pokazali, da je Bog vedno z nami, v vsaki življenjski okoliščini. Molim, da bi v različnih oblikah vzgojnega in karitativnega apostolata, v katerega ste že vključeni, bili vedno znamenje Cerkve v izhodu (prim. Evangelii gaudium, 20) ter bi pričevali in delili usmiljeno Jezusovo ljubezen z vsemi člani človeške družine, zlasti z revnimi in ljudmi v stiski. Dragi prijatelji, poslušanje, skupna hoja in pričevanje zaznamujejo sinodalno pot Cerkve in tudi vašo pot proti duhovniškemu posvečenju.«

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/papez-semeniscnikom-nikoli-biti-loceni-od-crede.html

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  44. Miro says:
    6. marca, 2023 at 20:12

    NE SODITE, NE OBSOJAJTE, ODPUŠČAJTE IN DAJAJTE!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,36-38)

    »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+6%2C36-38&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus razodeva Boga, ki je usmiljen do krhkega in grešnega človeka. To pokaže s štirimi zahtevami: ne sodite, ne obsojajte, odpuščajte in dajajte. Po Jezusovem zgledu bom usmiljen do ljudi, ki so mi blizu. Gospod, hvala, ker mi razodevaš Očetovo ljubezen, ki me osvobaja greha, in se veseliš te rešitve. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  45. janez says:
    6. marca, 2023 at 10:20

    Srečno življenje: kaj je strpnost?
    piše: Anja Čala in Kaja Kosec

    Strpnost je značajska lastnost, kar pomeni, da je sestavni del osebnosti in posameznikovega življenja, zato je trajna in ne pomeni enkratne odločitve in dejanja. Strpnost je neposredno povezana z zmernostjo, da je je ravno prav. Strpnost jezlata sredina med dvema hibama, skrajnostma, na eni strani nestrpnostjo ali nepotrpežljivostjo oz. neučakanostjo in drugi strani pretirano strpnostjo, superstrpnostjo. Kot vse kreposti je tudi strpnost vrlina, ki se je moramo učiti in jo vedno znova uriti, vzgajati. V naši družbi je strpnost zelo pomembna, toliko, da smo ji posvetili dan v letu. Mednarodni dan strpnosti, 16. november, je spominski dan, ki ga je v Deklaraciji o načelih strpnosti razglasila Generalna konferenca UNESCO na svojem zasedanju leta 1995. Družbeno je danes strpnost povezana s človekovimi pravicami, kar narekuje, da smo strpni in spoštujemo drugače misleče, drugače verujoče, druge rase, drug spol, druge generacije. S tem izpolnjujemo v demokratični družbi ‘minimum’ človeškosti. Pa smo res spoštljivi in strpni do vseh drugačnih? Koliko smo strpni do enakih?

    Strpnost v medosebnih odnosih
    To, da smo strpni, pomeni, da smo potrpežljivi – umirjeni do soljudi, ki so drugačni, drugačni v mišljenju, videzu, zgodovini in kulturi. Vendar gledano objektivno, smo tudi mi sami vedno drugačni, ker smo v svoji definiciji edinstveni in s tem drugačni od drugih. Zato je strpnost krepost, ki nas sooča v mirnosti, objektivnosti in je izziv našemu temperamentu, ozkoglednosti in čustvenosti. Ko se znajdemo v medosebnih odnosih, imamo vedno opraviti z drugačnostjo sočlovekovega značaja, ki je velik izziv strpnosti. Zavedanje, da drugi ni drugačen, ampak nam je enak, je ključno za razvoj strpnosti. Kot ljudje smo si v svoji človeškosti enaki, in ne drugačni, zato smo v medosebnem odnosu vedno enako človeški, smo vedno enako ljudje. To je tudi ideja človekovih pravic, da nam pripadajo po naši definiciji človeškosti, vsem enako, ne glede na zunanjo podobo. Res pa je, da nas zunanja podoba in okolje, v katerem odraščamo, dela drugačne. Torej, spoznati je treba, kaj sploh pomeni drugačnost in zakaj v nas zbuja nestrpnost in nepotrpežljivost.

    Strpnost in spoštovanje
    Strpnost hodi skupaj s spoštovanjem do sebe in sočloveka. Brez strpnosti odnos težko obstane, a strpnost ni naloga le enega posameznika, je stvar vseh, vpetih v odnos. Koliko je strpnost povezana s sprejemanjem? Če človeka sprejemam, sem lažje strpen do njega in obratno, če me sočlovek sprejema, je tudi ta lažje strpen do mene. Zagotovo je strpnost v medosebnem odnosu velikokrat preizkušena, posebej v konfliktnih situacijah. Takrat sta na preizkušnji tudi ljubezen in spoštovanje. Veliko ljudi enači strpnost z ljubeznijo, zlasti v partnerskih odnosih, da smo lahko strpni do ljudi, do katerih gojimo ljubezen, jih imamo radi. Mnenja so tudi, da smo lahko strpni le do ljudi, ki jih spoštujemo, ki jim zaupamo. Zato je strpnost resničen izziv, posebej tedaj, ko do ljudi ne zaznavamo ljubezni, spoštovanja in zaupanja.

    Če želimo imeti dober in dolgotrajen odnos, moramo negovati strpnost, ki pomeni spoštovanje svobode drugega, da mu pustimo biti to, kar je. Včasih sta spoštovanje in strpnost na preizkušnji, ko nas zaslepijo čustva in ko nas prevzema egocentrizem. Zato strpnost v medosebnem odnosu raste skozi iskren pogovor. Strpnost v medosebnem odnosu cveti le ob vzpostavitvi dialoga, kjer se gojijo ljubezen, spoštovanje in zaupanje.

    Strpnost ali potrpežljivost
    Naša skupina je razmislek namenila razumevanju in razlikovanju strpnosti in potrpežljivosti. Strpnost so prepoznali kot krepost, ki se uporablja v širšem družbenem kontekstu, predvsem človekovih pravic, da smo strpni do drugačnih. Strpnost so prepoznali kot politično korekten pojem, tudi prvino, brez katere demokracija ne uspeva. Medtem pa so potrpežljivost prepoznali kot prvino, ki se razvija v medosebnih odnosih in pomeni ‘prenašanje’, sprejemanje neprijetnosti, tistih lastnosti drugega, ki nam niso po godu. Potrpežljivost so povezali z vztrajnostjo in ljubeznijo, da zlasti v partnerskem odnosu ljubezen rodi vztrajnost in potrpežljivost. Skupina je prepoznala potrpežljivost kot daljše stanje, nekaj, kar dolgo počnemo, medtem ko smo strpni lahko v enem dejanju, nekem trenutku, v daljšem časovnem razponu pa ne nujno. Vsebinsko gledano strpnost in potrpežljivost nista enaki. Strpnost je zagotovo krepost, srednja mera, ki omogoča, da se nam soljudje predstavijo v svoji polni resničnosti. Če nismo strpni do drugih, ki so vedno drugačni od nas, potem pristno iskrenega odnosa ne moremo imeti. Če nismo strpni do drugačnosti, človeku ne stopimo naproti in mu ne damo priložnosti, da se nam pokaže v vsej svoji enkratnosti. Potrpežljivost, na drugi strani, pa ni nujno krepost, saj od človeka, tistega, ki je potrpežljiv, zahteva mero odrekanja, ‘požiranja’ in nelagodja. Biti potrpežljiv ni nujno dobro, lahko pomeni izgubljene priložnosti in tudi odtujitev sebe. Splošno slovensko potrpežljivosti ne sprejemamo kot nekaj dobrega, bolj kot nujno zlo, brez katerega odnos ne more živeti. Podkrepljeno z ljudsko modrostjo, da je potrpljenje božja mast, toda da je revež tisti, ki je potrpežljiv. In res je, potrpežljivost se vse prevečkrat prevesi v trpljenje, kar nikakor ne more biti zdrava pot niti krepost.
    Za konec dodajmo še zgodbo, ki nas je pustila v razmišljanju in nas spodbudila k dialogu o strpnosti in odnosih.

    Tri drevesa v kraljevem vrtu

    Vrtnar je v kraljevi vrt prinesel tri majhna drevesca. V zemljo je izkopal tri luknje, vanje posadil drevesca in rekel: »Posadil sem vas prav ob pot, po kateri se sprehaja kralj. Potrudite se, da mu boste v veselje.« Tri drevesca so bila zelo ponosna na pomembno vlogo, ki jim je bila zaupana. »Kralj zagotovo ljubi cvetje,« je samo po sebi dejalo prvo drevesce. Zato se je že prvo pomlad v maju pokrilo s čudovito krono cvetja. Med vsakodnevnimi sprehodi ga je kralj naenkrat zagledal in od tistega dne je vsak dan sedel prav pod tem drevescem. Ko pa je maj minil, so cvetni lističi odpadli in popadali na tla. Drevesce je bilo od obilnega cvetenja tako izčrpano, da se je začelo sušiti.

    Drugo drevesce je bilo previdnejše. Vzcvetelo je šele naslednje leto in manj bogato kot prvo drevesce. A jeseni se je na njem bleščalo dvajset prekrasnih rdečih jabolk. Bila so tako okusna, da jih je kralj osebno obral, jih zložil na zlat pladenj in odnesel v grad, da bi jih pokusila tudi kraljica. Vsi so se čudili, da je tako mlado drevesce lahko tako polno sadov! A tudi drugo drevesce se je pri tem tako izčrpalo, da se je posušilo.

    Tretje drevesce pa je raslo, ne da bi ga kdo opazil. Minilo je eno leto, potem drugo, a tudi tretje leto na njem ni bilo cvetov ne sadja. Tiho tiho je neutrudno delalo pod zemljo. Vso svojo energijo je pošiljalo v korenine. Počasi počasi so korenine prodirale vedno globlje v zemljo, dokler nekega dne niso naletele na tok čiste vode. Takrat se je drevesce prvič ustavilo in se zadovoljno nasmehnilo samo pri sebi. »Drugo leto bom pa tudi jaz polno cvetja.«

    Naslednjo jesen so morali vrtnarji podpirati njegove veje, ki so se kar šibile pod težo sočnih in zrelih sadežev. In tako je bilo vsa leta poslej. Kralj je počasi vzljubil to drevo. Med vsakih sprehodom se je ustavil pod drevesom, ga pokazal svojim spremljevalcem in vzkliknil: »Poglejte drevo z zdravimi in močnimi koreninami! Če bi se ljudje učili od tega drevesa, bi v tišini in ponižnosti v sebi gradili trdne temelje, dokler ne bi naleteli na izvir Božje milosti. Kako lep in bogat bi bil potem svet!«

    Vir zgodbe: Špidlík, Tomáš. Profesor Ulipispirus in druge zgodbe. Koper 1998.

    https://www.svetloba.si/znanja/2110-srecno-zivljenje-kaj-je-strpnost

    Odgovori
    • Miro says:
      7. marca, 2023 at 11:07

      ZA ČIM BOLJ CELOVIT POGLED NA PREDSTAVLJENE DUHOVNE TEME IN ZA
      POTREBNO POMOČ PRI SODELOVANJU Z BOŽJO MILOSTJO, SE PRIPOROČIMO
      ŠE SVETEMU DUHU. BREZ NJEGA NE MOREMO NIČ STORITI!

      PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      Odgovori
  46. janez says:
    6. marca, 2023 at 9:26

    Krščanski medijski Portal: Božja volja presega vsako človeško logiko

    »Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: ›Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.‹« (Evangelij po Janezu 3,14–21)

    Pogovor med judovskim prvakom Nikodemom in Jezusom v Evangeliju po Janezu sledi očiščenju templja. Tako nam je lahko bolj razumljivo, v kakšnem razpoloženju prihaja Nikodem k Jezusu. Gotovo je Jezusovo razgrajanje v templju dvignilo veliko prahu. Najbrž so govorili nekako tako: »Saj ima prav. Res je, da se je ta trgovina preveč razpasla v templju, pa vendar, tako kot je naredil, ne bi smel. To je nesramno in Bog zagotovo ni nesramen; to je nasilno in Bog ni nasilen; to je zelo ponižujoče za tiste, ki so prodajali, in Bog ne ponižuje. Naš Bog je dober Bog in bi tega ne naredil. Torej tudi Jezus ne more biti Božji sin.«

    Jezus je Nikodemu razložil, da so Izraelci že v puščavi imeli podobne težave, kot jih imajo sedaj z njim, s sprejemanjem Mojzesa in Božjih znamenj, ki jih je delal. Da se jim je zdelo nemogoče, da bi Bog hotel, da se ljudstvo izčrpava in umira v puščavi. Zato je Bog dopustil prihod kač, ki so jih pikale. Za rešitev pa je moral postaviti bronasto kačo, jo povzdigniti na drog in kdor jo je pogledal, je bil rešen. V čem je Nikodemova težava in kaj želi sporočiti Jezus? Da se je človek vedno vrtel okrog lastnih predstav in se tako zavrtel v krog lastne resnice, svojega prav in svojega ugodja. Resnica pa je vedno povzdignjena nad človeško modrost in samo, kdor jo vedno znova išče na »poti odrešenja«, povzdignjeno nad človeško pamet, samo tisti se približuje luči ter tako premaguje otemnjenost človeške duše in izpričuje hrepenenje po prenovi človeškega duha.

    Nemogoče je namreč, da bi ljudje prišli skupaj, če ima vsak svojo resnico. Le v luči ene in edine resnice je mogoče graditi pristne odnose in ustvarjati medsebojno živo povezanost – občestvo. A žal tudi med kristjani – v Kristusovem telesu – ni pogosto slišati, da bi se kdo skliceval na evangelij, na Kristusa, ki je povzdignjen na križ. Žal vse prevečkrat ravnamo po svojih predstavah, kako bi nekaj moralo delovati, in vse premalokrat iščemo vodstvo Svetega Duha, da nam razodene, kaj je Božja volja v določeni situaciji. Jezus je namreč visoko nad pravili in nad paragrafi, kajti Očetova volja presega vsako človeško logiko. Jezus sam prosi Očeta, naj gre kelih mimo, če je le mogoče, a Oče hoče, da umre na križu v rokah nasilnežev. Kdo lahko uzakoni tako kruto logiko? Nihče! Zato Jezus opozarja Nikodema, da se je treba najprej ponovno roditi in se vedno znova rojevati iz resnice, iz Božjega Svetega Duha.

    Ko je Jezus govoril z Nikodemom, je rekel: »›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.‹ Nikodém mu je dejal: ›Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?‹ Jezus mu je odgovoril: ›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj.‹« (Evangelij po Janezu 3,3–7). Besedna zveza »biti rojen na novo« dobesedno pomeni »biti rojen od zgoraj«. Nikodem je bil tega zelo potreben. Potreboval je preobrazbo svojega srca — duhovno preobrazbo. Novo rojstvo, biti znova rojen, je suvereno Božje delo, s čimer podeli večno življenje tistemu, ki veruje (Drugo pismo Korinčanom 5,16–21; Pismo Titu 3,3–7; Prvo Petrovo pismo 1,3–5; Prvo Janezovo pismo 2,29; 3,9; 4,7; 5,1–5.18). Evangelij po Janezu 1,12–13 nakaže, da »biti na novo rojen« pomeni »postati Božji otrok«, po Božji volji, po veri, v imenu Jezusa Kristusa.

    Kar je meseno, je meso in je omejeno. Le duh se vedno dviga nad vse omejitve. Poglejmo, kako apostol Pavel pod vodstvom Svetega Duha zapiše nasprotje med človeško in Božjo logiko. »Zakaj Kristus me ni poslal krščevat, temveč oznanjevat evangelij, ne v modrosti besede, da se ne uniči moč križa Kristusovega. Kajti beseda o križu je tistim, ki gredo v pogubo, neumnost, nam pa, ki se zveličujemo, je moč Božja. Kajti pisano je: ›Pogubim modrost modrih in razumnost razumnih zavržem.‹ Kje je modrijan? Kje pismouk? Kje preiskovalec tega sveta? Ni li Bog v neumnost preobrnil modrosti tega sveta? Ker namreč svet v modrosti Božji ni spoznal Boga po svoji modrosti, je sklenil Bog po neumnosti oznanjevanja zveličati te, kateri verujejo.« (Prvo pismo Korinčanom 1,17–21)

    Kako se dvigati nad logiko tega sveta, kako bolj vzljubiti luč kakor temo? Vedno in povsod mora biti merilo Božja beseda, evangelij. V luči Božje besede, evangelija in Jezusovega delovanja moramo presojati vse. Mi sami po sebi in brez Boga nismo nič, Bog je vse in samo on je merilo dobrega. Posloviti se moramo od predstav, da je Bog tisti, ki določenih stvari ne počne. Odpreti se njemu pomeni: biti pripravljen z bičem očistiti tempelj; na prepovedan dan – soboto – delati dobro, nad čimer se bodo vsi zgražali; tvegati izgubo dobrega imena, ker ne bomo v primerni družbi – cestninarjev, prostitutk in drugih grešnikov. Sprejeti, da je velika verjetnost, da ne bomo sprejemljivi za druge, če bomo zvesti Božji logiki. Jezus je nazadnje izgubil skoraj vse prijatelje. Večina se je obrnila proti njemu. V odločilnih trenutkih se mu je v celoti postavila po robu prav shodnica, iz katere je izhajal. Paradoks resnice. Sprejeti, da pride vstajenje kronološko po Jezusovi smrti, kar hkrati pomeni, da pride vstajenje mrtvih stvari v našem življenju za umiranjem sebi in ne pred tem. Z drugimi besedami: tega, kdaj bo vstajenje, ne vemo, svojo smrt pa moramo sprejeti tisti dan, ko pride.
    Naj se sliši še tako neizprosno, toda tudi naša needinost bodisi v družinah ali v cerkvi je sad neresnice, življenja v neresnici. Jezus pravi: »Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela.«

    Prizadevajmo si, da se še bolj oklenemo edine resnice, in prihajajmo k resnični luči. Zato se postavlja vprašanje, kako se dan za dnem prepustiti vodstvu Svetega Duha, ki nas bo vodil v vso resnico. Poglejmo si nekaj predlogov, kako lahko v svojem življenju postanemo poslušni Svetemu Duhu in se prepustimo njegovemu vodstvu.
    1. Vsak dan si moramo vzeti čas za molitev.
    Naši dnevi so pogosto polni dejavnosti. Dobro se je torej ustaviti in prisluhniti, kaj mi hoče povedati Bog. To pa zahteva, da nekaj časa podarim Bogu. Pravijo, da je potrebnih vsaj dvajset minut molitve na dan, da ta lahko obrodi čim več sadov. Lahko začnem s krajšo molitvijo in postopoma čas molitve podaljšujem.

    2. Pogosto moramo prositi za pomoč Svetega Duha.
    Zakaj ne bi že zjutraj začel dneva z molitvijo k Svetemu Duhu? V različnih trenutkih dneva se lahko obrnem nanj in ga prosim za razsvetljenje. Ko mi bo to prešlo v navado, bo spremenilo moje življenje.

    3. Sprejeti moramo potrebo po spreobrnjenju – kesanju za svoje grehe.
    Nikoli se ne bom do konca spreobrnil, povsem zaživel z Bogom in po njegovi volji. Če hočem živeti iz Svetega Duha, se moram odpovedati vsaki obliki greha, ki ga žalosti. Ni se mogoče prepustiti Duhu in še naprej živeti, ne da bi mu bili poslušni.

    4. Zaživeti moramo v sedanjem trenutku.
    Sedanji trenutek pomeni zasledovanje in prepoznavanje Božje navzočnosti in njegovega Duha, tukaj in sedaj. V vsakem trenutku lahko srečam Boga, ki hoče postati navzoč zame in v meni. Različne skrbi me ločujejo od Boga: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Evangelij po Mateju 6,34) Sveti Duh deluje vsak trenutek v mojem življenju. Skrivnost svetosti je prav v tem, da živimo v sedanjosti in v njej srečujemo Boga.

    5. Sprejeti moramo vsakdanje umiranje sebi.
    V vsakem življenju so preizkušnje, težave, umiranje sebi. Bog to dopušča, da bi postali bolj odprti in bi se bili pripravljeni darovati za druge. Milost predanosti je v tem, da se znamo prepuščati Bogu, da v dogodkih prepoznavamo veter Duha in pustimo, da zapiha v naša jadra. To pa se ne more zgoditi, ne da bi sprejeli različne odpovedi, ki jih narekuje življenje dan za dnem.

    6. V vsem moramo iskati Božjo voljo.
    Svetega Duha priteguje srce, ki iskreno in v vseh okoliščinah išče Očetovo voljo. Vodi ga z milino, ne da bi to nujno tudi opazili.

    7. Izbrati moramo ljubezen.
    Sveti Duh je ljubezen. Če ljubimo, je navzoč. Če vztrajno prosimo za milost ljubezni, nas usliši. Odločiti se za ljubezen že pomeni ljubiti. Bog se ne odklanja tistemu, ki hoče živeti po njegovi zapovedi ljubezni. »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Evangelij po Janezu 14,23)
    Odprimo naša srca Svetemu Duhu in mu dopustimo, da nam nežno šepeta svojo melodijo Večnega Življenja.

    Molitev:
    Gospod, Aba, Oče, prosimo te, daj nam iskrenosti, da bomo priznali in obžalovali ravnodušnost, nezaupanje in medsebojno nenaklonjenost, ki se morda skrivajo v nas. Daj nam poguma, da bomo vse to izkoreninili. Nakloni nam, da se vsi zedinimo v tebi, da bi se iz naših src in ustnic neprestano dvigala tvoja molitev za našo edinost, kakršno ti hočeš. V tebi, ki si popolna ljubezen, naj najdemo pot, ki vodi do edinosti v poslušnosti tvoji ljubezni in resnici. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.

    http://137.si/bozja-volja-presega-vsako-clovesko-logiko/

    Molimo za Edinost Kristusove Cerkve. Dopustimo Bogu, da pride k nam v srce in nas prenovi, da bomo Slavili Boga in se Gospodu Zahvaljevali z delom, molitvijo in pravičnim Življenjem in bili v vsem podobni Jezusu. Ne zaustavljajmo Božje Ljubezni, ampak se odprimo in dejavno podpirajmo Božjo Luč, da bo odpirala naša srca.

    Odgovori
    • Miro says:
      7. marca, 2023 at 11:10

      MOLIMO ZA EDINOST KRISTJANOV:

      O Bog, ki si nas po svetih bratih Cirilu in Metodu poklical k edinosti vere, zedini vse kristjane v svoji sveti Cerkvi. Naj bomo v češčenju troedinega Boga vsi narodi na zemlji združeni, kakor so združeni božji izvoljenci v nebesih. Tega te prosimo po zasluženju Jezusa Kristusa, po priprošnji prečiste Device Marije, svetega Cirila in Metoda, svetega Leopolda Mandiča in vseh svetnikov. Amen.

      Oče naš… Zdrava Marija… Slava Očetu…

      Sveta Devica Marija, prosi za nas!
      Sveta brata Ciril in Metod, prosita za nas!
      Sveti Leopold Mandič, prosi za nas!
      Blaženi Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

      Odgovori
  47. Hvala says:
    5. marca, 2023 at 14:00

    STIGMATIČNO TRPLJENJE

    Sestra Favstina je imela tudi stigmatično trpljenje

    203 Zdaj, v postnem času, pogosto čutim trpljenje Gospoda Jezusa na svojem telesu. Vse, kar
    je Jezus trpel, globoko podoživljam v svojem srcu, čeprav moje trpljenje na zunaj ni vidno. O
    njem ve le moj spovednik.

    Odgovori
    • Hvala says:
      5. marca, 2023 at 14:07

      FAVSTINA KOWALSKA -Dn 384

      NEHVALEŽNOST LJUDI -KAKO STRAŠNO TO RANI JEZUSA

      384 (163) Ko sem ostala pri adoraciji od 9. do 10. ure, so bile navzoče še štiri sestre. Ko sem
      se približala oltarju in začela premišljevati trpljenje Gospoda Jezusa, je strašna bolečina
      preplavila mojo dušo zaradi nehvaležnosti premnogih oseb, ki živijo v svetu.

      Posebej pa me je bolela nehvaležnost od Boga izvoljenih oseb – nemogoče si je to predstavljati ali pa
      primerjati. Ko sem spoznala to grozno nehvaležnost, se mi je zdelo, kot da mi poka srce.

      Zapuščale so me telesne moči, padla sem na obraz in izbruhnila v krčevit jok. Kolikorkrat sem
      pomislila na veliko Božje usmiljenje in na nehvaležnost ljudi, tolikokrat je moje srce
      presunila bolečina in spoznala sem, kako zelo to rani presveto Srce Jezusovo. Z gorečim
      srcem sem obnovila svoje darovanje za grešnike.

      Odgovori
      • Hvala says:
        5. marca, 2023 at 14:14

        JEZUS JE ZA HIP DAL FAVSTINI OBČUTITI BOLEĆINE TRNOVE KRONE; OD SILNE BOLEČINE JI JE GLAVA OMAHNILA NA OBHAJILNO MIZO

        1425 Danes sem za krajši čas občutila bolečine trnove krone. Pravkar sem za nekoga molila
        pred najsvetejšim oltarnim zakramentom. V trenutku sem začutila tako silno bolečino, da mi
        je glava omahnila na obhajilno mizo. Čeprav je bilo to le za hip, je bilo zelo boleče.

        Odgovori
  48. Miro says:
    5. marca, 2023 at 13:02

    DRUGA POSTNA NEDELJA – JEZUSOVA SPREMENITEV

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 17,1-9)

    Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.

    In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+17%2C1-9&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    JEZUS, SPREMENJEN NA GORI TABOR, JE ŽELEL SVOJIM UČENCEM POKAZATI SVOJO SLAVO, IN SICER NE ZATO, DA BI SE IZOGNILI PREHODU PREKO KRIŽA, TEMVEČ ZATO, DA BI POKAZAL, KAM PRIPELJE KRIŽ. KDOR S KRISTUSOM UMRJE, BO S KRISTUSOM VSTAL

    Evangelij današnje druge postne nedelje nam predstavi pripoved o Jezusovem spremenjenju (prim. Mt 17,1-9). S seboj je vzel tri apostole Petra, Jakoba in Janeza ter se z njimi povzpel na visoko goro in zgodil se je ta enkraten dogodek: Jezusov ‘obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč’ (v. 2). Na ta način je Gospod dal zasijati na sebi osebno tisto božansko slavo, ki jo je bilo mogoče zaznati z vero v njegovem govorjenju ter v njegovih čudežih. Spremenjenje na gori pa je spremljalo tudi prikazanje Mojzesa in Elija, ‘ki sta se pogovarjala z njim’ (v. 3).

    ‘Svetlost’, ki je značilna za ta nenavaden dogodek, izraža namen, ki je, razsvetliti razum in srce učencev, da bodo lahko jasno razumeli, kdo je njihov Učitelj. Je namreč kot preblisk, ki je nepričakovano osvetlil Jezusovo skrivnost, njega vsega ter vse njegovo življenje.

    Potem ko se je odločno napotil proti Jeruzalemu, kjer bo moral pretrpeti obsodbo na smrt s križanjem, je Jezus želel pripraviti svoje na prehudo pohujšanje za njihovo vero ter istočasno napovedati svoje vstajenje, s tem da se je razodel kot Mesija, Božji Sin. Jezus jih pripravlja na tisti žalosten trenutek. Kajti Jezus se je začel razodevati kot Mesija, ki pa je drugačen od pričakovanj; ne kot močan in slaven kralj, temveč kot ponižen in neoborožen služabnik, ne kot gospodar z velikim bogastvom, kot znamenjem blagoslova, temveč kot ubog človek, ki nima, kamor bi glavo položil; ne kot očak s številnim potomstvom, temveč kot samski moški, brez doma in gnezda. To je zares od Boga na glavo postavljeno razodetje, in najbolj osupljivo znamenje tega pohujšljivega preobrata je križ. Toda ravno preko križa bo Jezus prišel do slavnega vstajenja, ki bo dokončno, ne kot spreobrnjenje, ki je trajalo nekaj trenutkov.

    Jezus, spremenjen na gori Tabor, je želel svojim učencem pokazati svojo slavo, in sicer ne zato, da bi se izognili prehodu preko križa, temveč zato, da bi pokazal, kam pripelje križ. Kdor s Kristusom umrje, bo s Kristusom vstal. In križ je vrata vstajenja. Kdor se skupaj z Njim bojuje, bo z Njim slavil zmago. To je sporočilo upanja, ki ga vsebuje Jezusov križ in tudi spodbuja, naj bomo v življenju močni. Krščanski križ ni del opreme stanovanja ali okras, ki si ga nadenemo, ampak je povabilo k ljubezni, s katero se je Jezus žrtvoval, da bi rešil človeštvo zla in greha. Med postnim časom pobožno zremo podobo Križanega – Jezusa na križu, ki je simbol krščanske vere in ‘zaščitni znak’ Jezusa, ki je za nas umrl in vstal. Storimo to tako, da nam bo Križ res označeval etape na naši postni poti in bomo vedno bolj razumeli resnost greha in vrednost žrtve, s katero je Odrešenik rešil vse nas.

    Na koncu čudovite izkušnje spremenjenja so se učenci spustili z gore s spremenjenimi očmi in srcem od srečanja z Gospodom. Tudi mi lahko opravimo to pot. Vedno bolj živo odkritje Jezusa ni samo sebi namen, temveč nas vodi, ‘da se spustimo z gore’, napolnjeni z močjo božjega Duha, da se odločimo za nove korake pristnega spreobrnjenja in za stalno pričevanje dejavne ljubezni, kot postave vsakdanjega življenja. Spremenjeni zaradi Kristusove navzočnosti ter gorečnosti njegove besede, bomo konkretno znamenje poživljajoče Božje ljubezni do vseh ljudi, še posebej do tistih, ki trpijo, do tistih, ki so osamljeni in zapuščeni, do bolnikov, do številnih, ki so po različnih delih sveta ponižani zaradi krivice, oblastnosti in nasilja.

    Med spremenjenjem se je zaslišal glas nebeškega Očeta, ki je rekel: ‘Ta je moj ljubljeni Sin. Njega poslušajte!’ Glejmo Marijo, Devico poslušanja, ki je bila vedno pripravljena sprejeti ter ohraniti v srcu vsako besedo Božjega Sina. Da bi hotela naša Mati, Božja Mati, pomagati nam vstopiti v sozvočje z Božjo Besedo, da bo Kristus postal luč in voditelj vsega našega življenja.

    Naj nam pomaga, da bomo z njim v tihi molitvi, ter se pustili razsvetliti tej njegovi navzočnosti, da bomo nosili v srcu skozi najtemnejše noči, odsev njegove slave.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  49. Hvala says:
    5. marca, 2023 at 13:01

    JEZUSOVO UMIRANJE NA KRIŽU

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    V reviji Prenova v Duhu 2020-april, si lahko preberete in premišljujete O JEZUSOVEM TRPLJENJU ZA VSE NAŠE GREHE, STRAŠNO MUČENJE IN POČASNO UMIRANJE.

    TO JE NAJBOLJ BOLEČA SMRT , KI JO JE ČLOVEK SPLOH KDAJ KOLI IZUMIL IN OD TOD TUDI MEDICINSKI IZRAZ ZA STOPNJO BOLEČINE-EXCRUCICETING-KAR POMENI IZJEMNE BOLEČINE.

    JEZUS JE NAROČIL FAWSTINI KOWALSKI NAJ VELIKO PREMIŠLJUJE O NJEGOVEM TRPLJENJU, TO VELJA ZA VSE NAS. NE SE BATI PREMIŠLJEVATI O TRPLJENJU NAŠEGA JEZUSA, TO JE NAREDIL ZA NAS!

    KRIŽANJE-ANATOMSKE IN FIZIOLOŠKE PODROBNOSTI SMRTI NA KRIŽU
    ——————————————————————————————————————————————————-

    KELIH STRAŠNJEGA, BRIDKEGA TRPLJENJA ZARADI NAS GREŠNIKOV JE SPIL DO KONCA! IMA KDO VEČJO LJUBEZEN, RAZEN TISTEGA, KI DA ŽIVLJENJE ZA DRUGEGA ?

    Z MEDICINSKEGA STALIŠČA JE PODROBNOSTI KRIŽANJA ZBRAL DR. C. TRUMAN DAVIS IN OBJAVIL V REVIJI NEW WINE MAGAZINE

    KRIŽANJE JE METODA POČASNE IN FATALNO BOLEČE SMRTI, KJER JE ŽRTEV PRIVEZANA ALI PRIKOVANA (PRIBITA) NA VELIK LESENI TRAM IN TAKO VISI VEČ DNI, DO KONČNE SMRTI ZARADI IZČRPANOSTI IN ZADUŠITVE.

    DOMNEVNO SO KRIŽANJE “IZUMILI” PERZIJCI LETA 300 PRED KRISTUSOM, IZPOLNILI PA SO GA RIMLJANI OKOLI LETA 100 PRED KRISTUSOM
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    RAZMIŠLJAJMO O STRAŠNEM JEZUSOVEM TRPLJENJU , ZRAVEN PA IMEJMO V MISLIH NJEGOVO MATER MARIJO , KAKO JI MEČ BOLEČIN PARA SRCE, DUŠO IN TELO OB MUČENJU SINA! MOLIMO IN NE ŽALIMO JEZUSA Z GREHI!
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    Križanje je metoda počasne in
    fatalno boleče smrti, kjer je žrtev
    privezana ali prikovana (pribita)
    na velik leseni tram in tako
    visi več dni, do končne smrti
    zaradi izčrpanosti in zadušitve.
    Domnevno so križanje “izumili”
    Perzijci leta 300 pred Kristusom,
    izpopolnili pa so ga Rimljani
    okoli leta 100 pred Kristusom.

    Priredba: Andrej Justinek

    Milijoni kristjanov v času Velike noči
    razmišljajo o bolečinah Jezusa Kristusa, ko
    je umiral na križu.

    Z medicinskega stališča je podrobnosti
    križanja zbral dr. C. Truman Davis in
    objavil v reviji New Wine Magazine.
    To strokovno navajanje dejstev nam
    omogoča, da resnično dojamemo, kaj je
    Jezus storil za nas in kakšna je veličina
    Boga.

    Križanje – anatomske in
    fiziološke podrobnosti smrti na
    križu
    1.

    To je najbolj boleča smrt, ki jo je
    človek sploh kdajkoli izumil in od tod
    tudi medicinski izraz za stopnjo bolečine:
    “excruciating«, kar pomeni “izjemno boleče.”
    2.
    Rezervirana je bila predvsem za
    najhujše moške zločince. Jezus je zavrnil
    anestetično vino, ki so mu ga ponudili
    rimski vojaki, zaradi obljube v Mateju
    26:29: “ A povem vam: Odslej ne bom več
    pil od tega sadu vinske trte do tistega dne,
    ko bom z vami pil novega v kraljestvu
    svojega Očeta.”

    3.
    Jezusu so slekli oblačila in jih razdelili
    rimskim stražarjem. To je bilo izpolnitev
    Psalma 22:19: “ Razdeljujejo si moja
    oblačila in za mojo suknjo žrebajo.”
    Jezusovo umiranje na križu

    4.
    Jezusovo križanje je bilo strašljiva,
    počasna, boleča smrt. Potem ko je bil Jezus
    pribit na križ, je imel nemogoč anatomski
    položaj za držanje telesa.

    5.
    Jezusova kolena so bila upognjena pod
    kotom približno 45 stopinj. Bil je prisiljen
    nositi svojo težo na stegenskih mišicah,
    v anatomskem položaju, ki ga ni mogoče
    zdržati dlje kot nekaj minut brez močnega
    krča v mišicah stegen in spodnjega dela
    noge.
    6.

    Jezus je nosil težo svojega telesa na
    nogah, z žeblji zabitimi skozi stopala. Ko
    je mišična moč Jezusovih nog čedalje bolj
    slabela, se je morala teža telesa preusmeriti
    na Njegova zapestja, roke in ramena.

    7.
    Po nekaj minutah, ko je bil pribit na
    križ, so bila Jezusova ramena izpahnjena.
    Še nekaj minut kasneje so bili tudi Jezusovi
    komolci in zapestja izpahnjeni.

    8.
    Rezultat teh izpahov zgornjih
    okončin je bil, da so bile Njegove roke
    dva centimetre in pol daljše kot pred
    križanjem.

    9.
    To je izpolnilo prerokbo v Psalmu 22:15:
    “ Razlil sem se kakor voda, vse moje kosti
    so se razklenile.”

    10.
    Potem ko so bila Jezusove zapestja, kolena
    in ramena izpahnjena, je teža Njegovega
    telesa na zgornjih okončinah povzročila
    pritisk na glavne mišice prsnega koša.

    11.
    Ta pritisk je povzročil, da se je Njegov
    prsni koš dvignil navzgor in navzven, v
    najbolj nenaravno stanje. Njegov prsni koš
    je bil nenehno v položaju največjega vdiha.
    Za izdih je Jezus moral fizično prisiliti
    svoje telo.

    12.
    Za izdih se je moral Jezus odriniti na
    žebljih v Njegovih nogah, da je dvignil
    svoje telo in omogočil premikanje prsnega
    koša navzdol in navznoter, s čimer je
    izdihnil zrak iz pljuč.

    13.
    Njegova pljuča so bila v mirovanju v
    stanju stalnega največjega vdiha. Križanje
    je medicinska katastrofa.

    14.
    Težava je bila v tem, da se Jezus ni
    mogel zlahka odriniti na žebljih v svojih
    nogah, ker so Mu mišice nog, upognjene
    pod 45 stopinj, močno slabele, bile
    so v močnem krču in v anatomsko
    otežkočenem položaju.

    15.
    Za razliku od holywoodskih filmov
    o križanju, je bila žrtev izjemno aktivna.
    Križana žrtev je bila fiziološko prisiljena,
    da se je gibala navzgor in navzdol na križu,
    približno za četrt metra – da bi lahko dihala.

    16.
    Proces dihanja je povzročal intenzivno
    bolečino, pomešano z absolutnim strahom
    pred zadušitvijo.
    17.

    Ko je minilo več ur križanja, je Jezus
    vse manj zmogel nositi svojo težo na
    nogah, ker so bila Njegova stegna in mišice
    popolnoma oslabljene. Vedno večje so
    bile dislokacije zapestij, kolen in ramen ter
    nadaljnje dvigovanje Njegovega prsnega
    koša, zaradi česar je bilo Njegovo dihanje
    vse težje in težje. Jezus je trpel hudo
    dispnejo (otežkočeno dihanje).

    18.
    Njegovi gibi navzgor in navzdol na
    križu, da bi dihal, so povzročali intenzivne
    bolečine v zapestjih, nogah in izpahnjenih
    komolcih in ramenih.

    19.
    Gibi so bili vse redkejši, kot je Jezus
    postajal vse bolj izčrpan, a groza skorajšnje
    smrti z zadušitvijo ga je prisilila, da je
    nadaljeval z napori za dihanjem.

    20.
    Jezusove mišice spodnjih okončin
    so bile v močnem spazmu (krču)
    zaradi napornega odrivanja na nogah,
    da je dvignil telo in izdihnil zrak v tem
    anatomsko nenaravnem položaju.

    21.
    Bolečina zaradi Njegovih dveh
    poškodovanih osrednjih živcev v zapestjih
    je eksplodirala z vsakim gibom.

    22.

    Jezus je bil ves v krvi in znoju.

    23.
    Kri je bila posledica bičanja, ki ga
    je skoraj ubilo, znoj pa je bil posledica
    njegovih silovitih prizadevanj, da bi izpustil
    zrak iz pljuč. Poleg tega je bil popolnoma
    gol, medtem ko so se mu judovski
    voditelji, množica in kriminalca na obeh
    straneh posmehovali, se mu smejali in Ga
    preklinjali. Poleg tega ga je gledala tudi
    Njegova lastna mati.

    24.
    Fiziološko gledano, je Jezusovo telo
    doživljalo niz katastrofalnih in terminalnih
    dogodkov.

    25.
    Ker Jezus ni mogel vzdrževati
    ustreznega prezračevanja pljuč, je bil zdaj v
    hiperventilaciji (prehitro in/ali pregloboko
    dihanje).

    26.
    Kljub temu mu je raven kisika v krvi
    začela upadati in razvil je hipoksijo (nizka
    raven kisika v krvi). Poleg tega se je zaradi
    silovitih gibov raven ogljikovega dioksida
    (CO2) v krvi začela dvigovati – stanje,
    znano kot hiperkapnija.

    27.
    Povišanje ravni CO2 je spodbudilo
    hitro bitje Njegovega srca, da bi se povečal
    pretok kisika in odstranil CO2.

    28.
    Dihalni center v Jezusovih možganih je
    pošiljal v pljuča nujna sporočila, naj dihajo
    hitreje, in Jezus je začel hlastati za zrakom.

    29.
    Jezusovi fiziološki refleksi so zahtevali,
    da globlje vdihuje in se je nehote
    pomikal po križu navzgor in navzdol
    navzlic izjemni bolečini. Obupni gibi
    so bili spontani nekajkrat na minuto, na
    navdušenje množice, rimskih vojakov in
    Velikega sveta, ki so se Mu posmehovali.

    30.
    Ker pa je bil Jezus pribit na križ in
    vse bolj izčrpan, ni mogel telesu, ki ga je
    obupno potrebovalo, zagotoviti več kisika.

    31.
    Kombinacija hipoksije (premalo
    kisika) in hiperkapnije (preveč CO2) je
    povzročila, da je Njegovo srce bilo vse
    hitreje in Jezus je razvil tahikardijo.

    32.
    Jezusovo srce je bilo vse hitreje in
    hitreje. Njegov pulz je bil najverjetneje

    okoli 220 utripov v minuti, na najvišji ravni
    vzdržljivosti srca.

    33.
    Jezus ni pil ničesar petnajst ur; že od
    šeste ure prejšnjega večera. Poleg tega je v
    tem času prestal bičanje, kar je pomenilo
    izgubo krvi in tekočine.

    34.
    Krvavel je po celem telesu zaradi
    bičanja, krone iz trnja, žebljev v zapestjih
    in stopalih, ter odprtih ran zaradi udarcev
    in padcev.

    35.
    Jezus je bil že zelo dehidriran (premalo
    tekočine v telesu) in Njegov krvni tlak je
    zaskrbljujoče padal.
    36.

    Njegov krvni tlak je bil verjetno okoli
    80/50 mm Hg.
    37.

    Bil je v prvi stopnji šoka, s hipovolemijo
    (zmanjšana količina krvi), tahikardijo
    (prehiter srčni utrip), tahipnejo
    (pretirano hitro dihanje) in hiperhidrozo
    (prekomerno znojenje).

    38.
    Do okoli poldneva je Jezusovo srce
    verjetno začelo slabeti.

    39.
    V Jezusovih pljučih se je morda že
    pojavil pljučni edem.

    40.
    To je samo poslabšalo Njegovo dihanje,
    ki je bilo že itak močno otežkočeno.

    41.
    Prišlo je do zatajevanja Jezusovega srca
    in zatajevanja dihalnega sistema.

    42.
    Jezus je rekel: Žejen sem, ker je Njegovo
    telo vpilo po tekočini.

    43.
    Jezus je obupno potreboval intravensko
    infuzijo krvi in plazme, da bi si rešil
    življenje.

    44.
    Jezus ni mogel več pravilno dihati in
    počasi se je dušil do smrti.

    45.
    Na tej stopnji je Jezus verjetno razvil
    hemoperikard.

    46.
    V prostoru okoli srca (perikardu) se je
    nabrala plazma in kri.

    47.
    Ta tekočina okoli srca je povzročila
    tamponado srca (nabiranje krvi in

    tekočine v perikardu), ki je preprečevala,
    da bi Jezusovo srce pravilno bilo.

    48.
    Zaradi vse večjih fizioloških potreb
    Jezusovega srca in napredujočega stanja
    hemoperikarda je Jezus morda dobil
    rupturo srca. Srce mu je dobesedno počilo.
    Verjetno je bil to vzrok njegove smrti.

    49.
    Da bi upočasnili proces smrti, so vojaki
    na križ pritrdili majhen lesen sedež, ki je
    Jezusu dal „privilegij“, da nosi svojo težo na
    križni kosti.

    50.
    Posledica tega je, da umiranje na križu
    lahko traja do devet dni.

    51.
    Kadar so Rimljani želeli pospešiti smrt,
    bi žrtvi preprosto zlomili noge, zaradi česar
    se žrtev v nekaj minutah zaduši. To se je
    imenovalo crucifragrum.

    52.
    Ob treh popoldne je Jezus rekel:
    „Tetelastai“, kar pomeni: »Dovršeno je!«
    (Jezus je dokončno plačal za grehe ljudi). V
    tem trenutku je predal svojega duha Očetu
    in umrl.

    53.
    Ko so vojaki prišli k Jezusu, da bi mu
    zlomili noge, je bil že mrtev. Nobena kost
    njegovega telesa ni bila zlomljena, kar je
    bila izpolnitev prerokbe.

    54.
    Jezus je umrl po šestih urah na najbolj
    boleč in grozljiv način smrti, kar jih je kdaj
    koli bilo izmišljenih.

    55.
    Jezus je umrl, da bi običajni ljudje lahko
    odšli v nebesa.
    „… On, ki ni storil greha in ni bilo
    zvijače v Njegovih ustih. Ko so ga sramotili,
    ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil,
    ampak je vse prepuščal Njemu, ki sodi
    pravično. Sam je na svojem telesu ponesel
    naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli
    in živeli za pravičnost. Po Njegovih
    ranah ste bili ozdravljeni.« 1 Peter 2: 22–24
    Povzeto po: Julie Brown Patton;
    Vir: Novizivot.net / Gospelherald.com

    Odgovori
  50. Hvala says:
    5. marca, 2023 at 12:08

    TRPLJENJE

    SVETA FAVSTINA KOWALSKA JE ZAČUTILA NA SVOJI GLAVI TRNOVO KRONO!

    41 (16) Nekoč sem zagledala nekega božjega služabnika v nevarnosti smrtnega greha, ki naj
    bi se kmalu zgodil. Začela sem prositi Boga, da bi nadme prišle vse peklenske muke, vse
    trpljenje, kakršno hoče, samo da bi tega duhovnika osvobodil in rešil grešne priložnosti. Jezus
    je uslišal mojo prošnjo in takoj sem začutila na svoji glavi trnovo krono. Trni krone so me
    zbadali prav do možganov. To je trajalo tri ure – in božji služabnik je bil rešen greha; Bog je
    njegovo dušo okrepil s posebno milostjo.

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    JEZUS JE STRAŠNO TRPEL ZA NAS.

    V POSTNEM ČASU SE VSAK DAN SPOMINJAJMO NJEGOVEGA TRPLJENJA ZA NAS, PROSIMO JEZUSA ZA MILOST , DA SE BOMO ZAVEDALI KAJ JE NAREDIL ZA NAS!

    VSE SVOJE TRPLJENJE DARUJMO JEZUSU!

    KADAR PRIDEMO PRED NAJSVETEJŠE REŠNJE TELO, SE Z VSEM SRCEM IN TELESOM ZAHVALIMO ŽIVEMU JEZUSU, POKLEKNIMO NA OBE NOGI V ZAHVALO!

    Odgovori
  51. janez says:
    5. marca, 2023 at 10:44

    5.3.2023 2. postna nedelja 1 Mz 12,1−4; 2 Tim 1,8−10; Mt 17,1−9

    Jezusova spremenitev
    17,1 Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo.
    2 Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč.
    3 In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim.
    4 Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«
    5 Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!«
    6 Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.
    7 In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!«
    8 Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega.
    9 In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!«

    Potovanje v novo deželo
    Berili današnje nedelje nam govorita o poklicanosti. Abraham je živel leta 1850 pred Kristusom v tedaj najbolj razviti civilizaciji na svetu v Uru na Kaldejskem. Bog ga je poklical v tujo deželo. Abraham je sledil Božjemu klicu in odšel v zanj neznano divjino. Svoje dežele ni zapustil zaradi zemeljskih razlogov, ampak zaradi Božjega klica. V tujino ni šel, ker bi rad videl še druge kraje, ali ker bi rad preskrbel svoji čredi boljšo pašo, ali zaradi česa podobnega, ampak zaradi Božjega klica, zaradi Boga. V postnem času smo tudi mi kot Abraham poklicani, da zapustimo svoj način življenja, da se poboljšamo, da se spreobrnemo, ne zaradi zemeljskih koristi, ampak zaradi duhovnih. Postimo se lahko zato, da bi bili bolj vitki in zdravi, da bi imeli več uspeha v družbi … Verski motivi tega početja pa so: obvladovanje samega sebe, lažje upiranje skušnjavam in odprtost za duhovne vrednote. Jezus nam pravi: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33).

    Spreobrnjenje je sprejetje Božjega klica in Božje ljubezni. Lahko še naprej opravljamo isto službo, vendar kot od Boga poklicani jo bomo opravljali drugače kot prej. Lahko živimo v isti družini, toda življenje po spreobrnjenju bo drugačno. Ni potrebno iti v tujo deželo, ampak iz dežele greha in egoizma v deželo milosti in ljubezni. Grki so trdili, da je človek središče vesolja in mera za vse drugo okrog njega. V svoji nevednosti so se pač motili, ker drugega večjega niso poznali. Toda Bog je slepemu človeku na gori Sinaj po Mojzesu dal deset božjih zapovedi in od takrat naprej človek ne more biti več merilo vsega. Človek ne more več sam odločati kaj je dobro in kaj je slabo, ampak je dolžan poslušati svojega Očeta. To se je zgodilo, že približno 1200 let pred Kristusom, to je pred grško civilizacijo. Bog pa se je vsem narodom razodel šele po Kristusu. Danes, lahko rečemo, so božje zapovedi vzeli, vsaj teoretično, za svoje že vsi narodi, čeprav popolnega Božjega razodetja, ki se je zgodilo s Kristusom, še niso sprejeli.

    Kristjani postavljamo Kristusa za merilo vsega. Jezus Kristus je zakonodajalec in zakon sam. Jezus je dopolnitev postave – Mojzesa in prerokov – Elija. Božji glas je rekel iz oblaka: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Jezus je pot naše rasti k svetosti. Kakor je On živel, tako se trudimo živeti tudi mi. Jezus je Resnica, ki jo iščemo. On je povedal in razodel vse, kar človek sam zaman išče. Jezus je ljubezen, ki jo je najbolj razodel, ko je po nedolžnem za naše grehe umrl na križu. Jezus nas kliče naj hodimo za njim. V evangeliju smo slišali, da se je Jezus spremenil in trem apostolom pokazal nekaj svoje nadnaravne veličine, kolikor so jo bili sposobni videti. To je storil potem, ko je učencem povedal, da bo šel v Jeruzalem, kjer bo izdan nevernikom v roke in bo moral trpeti in umreti. V naprej je dal okušati nekaj svoje poveličanosti, da se ne bi učenci v uri trpljenja pohujšali. Isti trije apostoli Peter, Jakob in Janez, ki so bili namreč z Jezusom na gori poveličanja, bodo potem na Oljski gori trpljenja.

    Vsi očaki in preroki so imeli na začetku svoje poklicanosti podobna videnja. Abraham je videl kadečo se peč, Jakob je videl Božjo lestev z angeli, Mojzes je videl goreč grm, Izaija je videl šest perutne serafe in eden izmed serafov se je z žerjavico dotaknil njegovih ustnic, Jeremiju se je Bog z roko dotaknil njegovih ustnic, Pavla je Jezus oslepel in vrgel s konja. Vsi apostoli, pa tudi drugi učenci, so se lahko srečali z vstalim in poveličanim Jezusom. Tudi mi srečujemo poveličanega Jezusa. Vsa srečanja z Bogom niso tako spektakularna. V njih pa, kljub vsemu, doživljamo Božjo bližino, Božjo zmagoslavnost nad temo življenja. Vsakemu Bog daje, kar je potrebno za izvrševanje njegovega poklica. Vprašanje je, če to epifanijo – razodetje Boga hočemo videti, se ga spominjati in iz njega živeti. Lahko raje začnemo sami sebi in drugim dopovedovati, da je potrebno na vso stvar pozabiti ali jo bolj razumsko razložiti. Trenutkom uspeha sledijo trenutki razočaranja. Nimamo vedno uspehov pri svojem delu, ne popolne sprejetosti v ljubezni, niti pri naših najbližjih ne, popolne in stalne gotovosti v veri … V dnevih trpljenja in razočaranja potrebujemo doživetja z gore spremenjenja. Spomin na take dogodke nam bo vlival moči, da bomo kljub preizkušnjam lahko vztrajali. Blaise Pascal pravi: »Dovolj je teme v svetu za tistega, ki hoče gledati temo in dovolj je svetlobe za tistega, ki hoče gledati svetlobo.« Tudi mi imamo dovolj razlogov, da vsaj kdaj rečemo kot apostoli: »Dobro je da smo tukaj« in tudi, da smo to, kar smo. Bog gotovo dela vedno najbolje, čeprav nam Njegova volja vedno ni pri srcu. Dobro je, da On vse vodi, kajti gotovo dela boljše kot bi mi.

    Tudi v molitvi nismo vedno uslišani, ko prosimo za zemeljske dobrine. Le kdaj pa kdaj nam Bog da videti svojo veličino, da lahko vztrajamo. Krize in težave dopušča, da bi se lažje odpovedali vsemu zemeljskemu in bi laže hodili kot Abraham proti obljubljeni deželi. Abraham je videl kadečo se peč in slišal božji glas. V stari zavezi kaj več kot to ni bilo mogoče. Apostoli pa so videli Boga samega. To se je zgodilo zato, da bi laže hodili tudi po poti Kalvarije proti nebeški domovini, ki je naša obljubljena dežela. Nobene bližnjice, mimo trpljenja, ni do tja. So pa tudi na tej isti poti kraji veselja, počitka in moči.

    Pot v obljubljeno deželo je pot k svetosti. Srečevanje z Jezusom nam je najbolj mogoče po zakramentih. Pri krstu smo postali Božji otroci. Iz navadnih umrljivih ljudi smo postali dediči nebes. Pri sveti spovedi iz grešnikov, ki služijo nagonom in posvetnosti, nanovo postajamo otroci milosti. Pri sveti evharistiji se kruh spreminja v Jezusovo telo. Naša narava pa se po uživanju evharistije spreminja v božjo naravo. Jezusov vzorec poti je naslednji: delo, molitev, trpljenje in smrt. Z Jezusom v trpljenju, z Jezusom v vstajenju. Z Jezusom v življenju, z Jezusom v večnosti. Hodimo po Poti k Jezusu in bodimo vedno Podobni Jezusu Kristusu. Amen.

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

    In glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Poslušajmo Jezusa, našega Odrešenika in Učenika, ki je Pot Resnica in Življenje. Brez Njega ne mopremo nič sami narediti s človeško pametjo in samo s človeškimi močmi. V Bogu premorem vse, ki mi daje Moč.

    Odgovori
  52. Miro says:
    4. marca, 2023 at 20:44

    SVETI OČE: VSI SMO OTROCI ENEGA OČETA, LJUBLJENI IN USTVARJENI »PO NJEGOVI PODOBI«

    SVETI OČE SE JE V SOBOTO, 4. MARCA, SREČAL Z USTVARJALCI KATOLIŠKE POGOVORNE ODDAJE »PO NJEGOVI PODOBI«, KI JE NA PROGRAMU VSAKO NEDELJO DOPOLDNE NA RAI 1. POLEG VODITELJICE LORENE BIANCHETTI IN UREDNIKA GIANNIJA EPIFANIJA SO SE AVDIENCE UDELEŽILI TUDI VSI NOVINARJI, TEHNIKI IN OSTALI SODELAVCI ODDAJE. (po zapisu Andreje Červek)

    Papež je takoj na začetku govora dejal, da tudi sam pogosto gleda oddajo »Po njegovi podobi«, ki je sad sodelovanja med Rai in Italijansko škofovsko konferenco. Na sporedu je v nedeljo pred opoldansko molitvijo Angelovo češčenje na Trgu svetega Petra, ki jo zatem prenašajo tudi v okviru oddaje. »Preden se pojavim na oknu, jo rad gledam nekaj minut. Včasih sem tudi omenil kakšno vsebino, ki se me je posebej dotaknila,« je dejal.

    IZVOR IN TEMELJ NEPREKLICNEGA ČLOVEKOVEGA DOSTOJANSTVA

    V nadaljevanju je sveti oče spregovoril o naslovu oddaje, torej »Po njegovi podobi«. Dejal je, da nas te besede usmerijo na začetek Svetega pisma, k Prvi Mojzesovi knjigi, kjer na vrhuncu stvarjenje Bog pravi: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost« (1 Mz 1,26).

    »Ustvarjeni smo “po podobi“ Boga. Ne smemo se navaditi na ta izraz, ne smemo se nehati čuditi. V vsakem človeku je Bog na edinstven način prižgal iskro svoje luči,« je izpostavil. »Po njegovi podobi. Ne dopustite, da bi te besede zaradi navajenosti postale “besede v zraku“ ali da se skrčijo na napis na zaslonu. Varujte čudenje nad to Besedo, da bi jo lahko sporočali. To je pomembno. Sprememba dobe, ki jo živimo, nam priča o tem, da mnoge osebe izgubljajo ravno to zavedanje, da so Božji otroci, ustvarjeni “po njegovi podobi“. Treba jo je ponovno obuditi. Kajti tu, v tej “podobi“, se nahaja izvor in temelj nepreklicnega človekovega dostojanstva. Izvor in temelj tega, da smo vsi bratje in sestre, saj smo otroci enega Očeta, ljubljeni in ustvarjeni “po njegovi podobi“.«

    OHRANJATI ŽIVO UPANJE, VIDETI LEPOTO ŽIVETEGA EVANGELIJA

    V skladu s to vizijo oddaja »predstavlja obraze in zgodbe moških in žensk našega časa«, je nadaljeval papež. »To počne zlasti tako, da daje glas najšibkejšim in tistim, ki trpijo; da pripoveduje o tistih, ki živijo evangelij na geografskih in bivanjskih obrobjih Italije in sveta. To počne tako, da odpira “okna“ v razmere in kraje, ki pogosto uidejo radarju javnega mnenja. S svojimi gosti in posnetki nedeljo za nedeljo, vljudno in brez kričanja, pričujete o številnih izkušnjah življenja in služenja. Opominjate nas, da obstajajo mladi, ki so se sposobni zavzemati in se posvetiti drugim. Prikazujete tudi drame človeštva, vendar z zgodbami, ki nam omogočajo ohranjati živo upanje, saj nam pomagajo videti lepoto živetega evangelija.«

    POTREBUJEMO “GLOBALIZACIJO“ SOLIDARNOSTI

    Papež Frančišek je zbrane spodbudil, naj nadaljujejo to pot. »Potrebujemo “globalizacijo“ solidarnosti in ne brezbrižnosti. Brezbrižnost je danes zelo globalizirana. Oznanjati evangelij pomeni s svojim življenjem pričevati, da obstaja Bog usmiljenja, ki nas čaka in hodi pred nami, ki nas je želel in ki nas ljubi. In vi, s svojim posebnim delom, lahko v tem smislu veliko prispevate,« je dejal in se zahvalil tako ustvarjalcem oddaje kot italijanski radioteleviziji Rai, ki pomaga širiti apele po molitvi Angelus ali Regina Caeli, ki jih papež nameni za brate in sestre v težkih razmerah. »Tako televizijskim gledalcem pomagate, da jih ne pozabijo, da so jim blizu z molitvijo, konkretno pomočjo in vsakdanjim prizadevanjem,« je še dejal sveti oče.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/sveti-oce-vsi-smo-otroci-enega-oceta-ljubljeni-in-ustvarjeni.html

    Odgovori
  53. Miro says:
    4. marca, 2023 at 19:31

    LJUBEZEN DO SOVRAŽNIKOV

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,43-48)

    »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C43-48&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    LJUBITE IN MOLITE ZA SVOJE SOVRAŽNIKE

    Ko gre za Jezusovo zapoved “ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo”, se mnogi soočajo s težavami. Če Jezus to zapoveduje svojim učencem, pri tem ne daje izbire, temveč nam to daje kot temeljno zapoved. Ko pa se sovraštvo ali nasilje konkretno udejanjata, ta zapoved postane toliko bolj nujna. A da bi jo vzeli resno in nanjo odgovorili, jo moramo najprej pravilno razumeti.

    Intuicija nam narekuje, da je sovražnik tisti, ki nam želi slabo in je pripravljen uporabiti nasilje, da bi nam škodoval. A v svojem izvoru je sovražnik pravzaprav tisti, ki zavrača ljubezen kot osnovni zakon. Prvenstveno, v Svetem pismu, je sovražnik hudič, padlo bitje, ki nasprotuje Božjemu načrtu, obstoju Njegovega Kraljestva.

    V ta namen si hudič z zapeljevanjem ljudi, tako da jih pelje v popolno nasprotje ljubezni, nabira zaveznike. Prav vsi smo prej ko slej izpostavljeni njegovemu zapeljevanju in zapeljani v skušnjavo, da sovražniku odgovorimo z orožjem, ki ga je sam uporabil proti nam. Kako se izognemo, da bi se zapletli v to sovražnikovo igro?

    Kristus nam zato predlaga neko drugo orožje: molitev. Takrat smo se spet primorani vprašati: kaj je sploh molitev? Najprej molitev pomeni, da se osredotočimo na Boga, da se naše srce stopi z Božjim.

    Takrat stopimo korak nazaj od naših čustev in emocij, ki jih gojimo do sovražnika, in stopimo vštric s čustvi Boga našega Gospoda. Preden je bil odpeljan na križev pot, se je Kristus obrnil na svojega Očeta, saj je Božje srce srce očeta, ki ljubi vse svoje otroke in ki trpi, ko vidi, da se ti oddaljujejo od njegovega načrta ljubezni. Sovražnik, še preden je to sploh postal, je prav tako bil vreden Božje ljubezni, tudi če jo je nekoč zavrnil.

    Redovnik Christiana iz Chergéja je ob vdoru oboroženih mož v njihov samostan zapisal: “Imel sem moč, da temu grozečemu možu povem, da v mojih očeh ostaja človek.” Ta njegova moč, ki jo je pridobil v milosti molitve, mu je dovoljevala, da v napadalcu vidi svojega brata.

    Sveti Avguštin v svojem komentarju prvega pisma sv. Janeza v istem duhu pove: “Vidiš svojega sovražnika, ki ti nasprotuje, svoj bes stresa nate […] in te zalezuje z vso mržnjo: a ti si pozoren na dejstvo, da je človek. Zavedaš se vsega, kar je storil proti tebi, a v njem vidiš, da je bil ustvarjen od Boga.”

    Če sledimo besedam sv. Avguština, vidimo, da molitev odgovarja na naše nezadovoljstvo, ko vidimo bližnjega, ki se oddaljuje od Božjega načrta miru. Zato z molitvijo postavljamo naša neposredna čustva do sovražnika na varno razdaljo in ga zaupamo Očetu, ki vsemu vdihne novo življenje, tudi še tako otrdelemu srcu. Z molitvijo se torej ponovno napolnimo z Božjim mirom.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  54. Miro says:
    3. marca, 2023 at 17:09

    ČE TOREJ PRINESEŠ SVOJ DAR K OLTARJU IN SE TAM SPOMNIŠ, DA IMA TVOJ BRAT KAJ PROTI TEBI …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,20-26)

    »Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja!

    Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C20-26&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    PUSTI SVOJ DAR IN SE SPRAVI

    Neverni nam kristjanom pogosto očitajo, da “greš k spovedi in je vse izbrisano” – in potem mirno grešiš naprej.

    Oni ne razumejo nič, mi pa tudi ne dosti več. Odpuščanje je zelo drago plačano.

    Ampak Jezus ne daje na prvo mesto Očetovega odpuščanja, pač pa naše medsebojno odpuščanje.

    Stvarnik nam morda že odpusti v svoji neskončni milosti, a daje veliko težo našim medsebojnim zadevam. Celo če so malenkosti. Ne gre za to, da bi bil Bog zoprnež, ki nad nami preži z lupo in nam življenje spreminja v paranojo. Gre za to, da pač ne moremo zamahniti z roko: “Ah, saj to ni nič takega!” – pa če gre za dobro, ki naj bi ga storili bratu, ali pa za slabo.

    Bog nas vabi k tenkočutnosti, doslednosti – Kraljestvo lahko gradi samo tako, če smo eno.

    Dokler je med nami prepad, ni prostora za nas v nebesih. Vabi nas k temu, da smo v ljubezni do konca zvesti svoji vesti – bodisi v tem, da delamo, kar po njej prepoznamo za dobro, ali se kesamo za to, kar smo storili slabega. Naše medsebojne obtožbe, zamere, bolečine, so prostor, kjer vstopa tožnik, hudič, in nam to in večno življenje spreminja v pekel – med seboj nismo več bratje in sestre, temveč volkovi.

    Prosimo danes za medsebojno spravo!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  55. Hvala says:
    3. marca, 2023 at 15:40

    SVETI DUH JE AVTOR DELITVE, CELO HRUPA IN DOLOČENEGA NEREDA

    SVETI DUH NAM POVE, KJE ZAČETI, PO KATERI POTI HODITI IN KAKO HODITI

    Sveti Duh je avtor delitve, celo hrupa in določenega nereda. Pomislimo na binkoštno jutro. Avtor ustvari ločitev jezikov, drž… to je bil hrup! Toda na enak način je Avtor harmonije. Ločuje z različnostjo karizem, a to je navidezna ločitev, ker gre za pravo delitev, ki vključuje v harmonijo. S karizmami ustvarja ločitev, a z vsemi temi delitvami ustvarja harmonijo in to je bogastvo Cerkve.

    https://mirenski-grad.si/sl/duhovna-ponudba/papezevi-nagovori-in-spodbude/sveti-duh-nam-pove-kje-zaceti-po-kateri-poti-hoditi-in-kako-hoditi/

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Večkrat imam misel, da je potrebno določene stvari še pojasnevati. Mogoče ima kdo zamisel, da ko kliče SVETEGA DUHA, DA BO SVETI DUH GA PELJAL TJA IN NAREDIL TISTO KAR OSEBA ŽELI. VENDAR TO NE BI BILO IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE, AMPAK NAŠE ČLOVEŠKE.

    SVETI DUH LAHKO PRIPELJE ČLOVEKA V KAOS. Bog ve kaj dela .

    Blažena, rahla, kot pena lahna navzočnost Boga je tisto, kar vsako od težkih situacij napravlja za male binkošti, trenutek, ko v človekovo nemoč še enkrat pride Sveti Duh in po njej spreminja obličje zemlje. Ker ga res, po naši nemoči.

    Poanta življenja je, KO JE ČLOVEK OSVOBOJEN VSEH ZVEZANOSTI, ŽIVI IN SE GIBLJE V BOGU, OB VSAKEM ČASU, V VSAKI SITUACIJI, V KRIZI, V STISKI, V TEŽKEM IN LEPEM ČASU, VSE DOGODKE PREPUŠČA BOGU, DELUJE PO NASVETU BOGA.

    Odgovori
  56. Miro says:
    3. marca, 2023 at 11:18

    V BRUTALNIH RAZMERAH NA ZARJAVELI PALUBI NA DRUGEM KONCU SVETA: “IMEL SEM LE SEBE, SVOJ UM IN TRMO” (Aleteia)

    DOBRODOŠLI V NOVI EPIZODI RUBRIKE MOŠKE SKRIVNOSTI. TOKRAT PREDSTAVLJAMO PODJETNEGA ŠTAJERCA

    Matic Vizjak je mladi kmet in podjetnik iz Šmarja pri Jelšah, ki je posebej prepoznaven postal zaradi svojega uspešnega ukvarjanja s čilijem. Ne prideluje ga le za druge, tudi sam ga dodaja prav k vsakemu obroku. Svoje znanje in izkušnje želi mentorsko podajati naprej. Ni ga strah preizkušati novih stvari ali se podajati v neznano. Nasprotno, to mu je še v poseben izziv. Še podrobneje pa se vam razkrije v Moških skrivnostih.

    https://si.aleteia.org/2023/03/03/v-brutalnih-razmerah-na-zarjaveli-palubi-na-drugem-koncu-sveta-imel-sem-le-sebe-svoj-um-in-trmo/

    Odgovori
  57. Miro says:
    3. marca, 2023 at 8:47

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 7,7-12) – evangeljski odlomek, četrtek, 2. marec 2023

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+7%2C7-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    IŠČITE IN BOSTE NAŠLI …

    Molitev kot pogovor z Bogom je za naše versko življenje tako nepogrešljiva, kakor je pogovor za odnose z ljudmi. Ko se z nekom več ne pogovarjamo, za nas neha obstajati. Podobno za nas neha obstajati Bog, če se z njim več ne pogovarjamo. S tem počasi zbledi vera vanj.

    Ni pa prošnja za razne “usluge” od Boga edina oblika molitve. Molimo, ko Boga častimo, se mu zahvaljujemo ali ga prosimo za odpuščanje. Seveda pa ima tudi prošnja molitev svoje mesto, saj nas k njej tudi Jezus spodbuja. “Prosite in se vam bo dalo. … Iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.”

    Jezus je učencem dal tudi zgled prosilne molitve, ko je v najhujšem življenjskem trenutku prosil, da bi šel kelih trpljenja mimo njega. Pa ni šel. Vendar ni prosil zaman. Dobil je novo moč, ki jo evangelist omenja, ko pravi, da ga je angel pokrepčal.

    Jezus nam tudi pove, kako naj prosimo. Prositi je treba “v njegovem imenu”. To ne pomeni, da rečem: “Bog, v imenu Jezusa Kristusa te prosim, da bi na loteriji zadel prvi dobitek.” V Jezusovem imenu prosimo, če prosimo tako, kot bi na našem mestu prosil sam Jezus. Kako pa bi on prosil? Tako, kot nas je naučil prositi v molitvi Oče naš.

    Nikakor si ne smemo predstavljati Boga kot trdosrčnega gospodarja, ki ga je treba pregovoriti, da kaj da, česar najprej ni nameraval dati. Tudi ga ni treba opozoriti na naše pomanjkanje, ker bi on zanj ne vedel. Veliko več dobrot smo prejeli, za katere sploh prosili nismo, kakor je tistih, ki so sad naše molitve. Tudi je žaljivo do njega, če mislimo, da imamo sebe in druge rajši, kakor jih ima On.

    Z molitvijo ne spreminjamo Boga – in ga tudi ni treba –, ampak sebe. Razumljivo je, da imamo svoje načrte in predstave o tem, kaj nam pripada in kaj je naša največja dobrina. Nikakor pa ni rečeno, da tako misli tudi Bog.

    Verovati v Boga pomeni verjeti, da ima za nas boljše rešitve, kakor bi si jih izbrali sami. Verovati pomeni tudi, da nas ima On rajši, kakor se imamo radi mi. Verovati pomeni torej zaupati mu. Ko molimo “zgodi se tvoja volja”, izražamo prepričanje, da se nam ne more zgoditi nič boljšega, kakor je tisto, kar je njegova volja.

    A je potem še sploh smiselno in potrebno moliti? Seveda. Da se uglasimo na Božjo voljo in da prejmemo moč za to. Ne zato, da nekaj hudega pasivno prenašamo, ampak da to obrnemo sebi v dobro in postajamo boljši ljudje: z več vere in zaupanja v Božjo dobroto, z več stanovitnosti in potrpljenja, z več sočutja in odpuščanja.

    Apostol Pavel je tudi prosil, da bi mu Bog odvzel neke mučne težave, za katere ne vemo točno, kaj so bile. Celo trikrat je prosil. Pa mu jih ni odvzel. Pač pa mu je dal moč, da jih je tako prenašal, da so mu bile v blagoslov. Rečeno v prispodobi: ni mu olajšal nahrbtnika, ampak mu je dal več kondicije, da ga je lahko nosil. “Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabotnosti spopolnjuje”.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  58. Miro says:
    2. marca, 2023 at 16:34

    SVETOVNI MOLITVENI DAN ŽENSK 2023

    SVETOVNI MOLITVENI DAN ŽENSK (SMD) BO LETOS POTEKAL V PETEK, 3. MARCA 2023,
    TER V OSPREDJE POSTAVLJA TAJVAN.

    Spored bogoslužij v Sloveniji ob Svetovnem molitvenem dnevu žensk 2023:

    https://katoliska-cerkev.si/svetovni-molitveni-dan-zensk-2023

    Odgovori
  59. Miro says:
    2. marca, 2023 at 16:26

    PAPEŽEV MOLITVENI NAMEN ZA MAREC 2023: ZA ŽRTVE ZLORAB

    V MESECU MARCU 2023 MOLIMO PO PAPEŽEVEM NAMENU MOLIMO ZA TISTE, KI TRPIJO ZARADI ZLA, KI SO GA UTRPELI S STRANI ČLANOV CERKVENIH SKUPNOSTI, DA BI V ISTI CERKVI NAŠLI KONKRETEN ODGOVOR NA SVOJO BOLEČINO TER SVOJE TRPLJENJE.

    O papeževem namenu molitve za žrtve zlorab več na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/papezev-molitveni-namen-za-marec-2023-za-zrtve-zlorab.html

    Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

    Odgovori
  60. Miro says:
    2. marca, 2023 at 16:18

    Slavil te bom, Gospod, z vsem srcem,
    ker si slišal besede mojih ust;
    vpričo angelov ti bom prepeval,
    se priklanjal v tvojem svetem templju.
    (iz psalma 138)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  61. Miro says:
    2. marca, 2023 at 11:20

    SV. NEŽA PRAŠKA JE VSE SVOJE ŽIVLJENJE JE POSVETILA REVNIM IN BOLNIKOM

    Sv. Neža Praška se je rodila v Rogu leta 1211, kot najmlajša hči kralja Otokarja I. Ker se je rodila 20. januarja na predvečer godu znane rimske mučenke sv. Neže, so ji dali ime Neža.

    Vzgojena je bila pri redovnicah, kar ji je pomagalo pri rasti njenega verskega življenja. Imela je več ponudb, da se poroči s kraljevimi ljudmi, a je vse zavrnila. Navdušila se je za življenjski slog sv. Frančiška Asiškega in sv. Klare ter dala zgraditi samostan, v katerega je tudi sama vstopila kot klarisa pri petindvajsetih letih in ga vodila. Dopisovala se je s sv. Klaro, a so se ohranila le štiri Klarina pisma, nobeno pa od sv. Neže. Umrla je leta 1282 v sluhu svetosti.

    Sv. papež Janez Pavel II. je sv. Nežo Praško leta 1989 razglasil za sveto. Poudaril je predvsem njeno ponižnost in prostovoljno uboštvo. Vse svoje življenje je posvetila revnim in bolnikom.

    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-neza-praska-dopisi-s-sv-klaro/2023-03-02/

    Sv. Neža Praška, prosi za nas!

    Odgovori
  62. Miro says:
    2. marca, 2023 at 9:20

    OBSTAJA TUDI MARIJANSKA RAZLIČICA KRIŽEVEGA POTA. JO POZNATE? (Aleteia)

    STARODAVNO IZROČILO PRAVI, DA JE BLAŽENA DEVICA MARIJA PO JEZUSOVEM VNEBOHODU VSAK DAN OBISKOVALA POSTAJE NJEGOVEGA TRPLJENJA, SMRTI IN VSTAJENJA

    Starodavno izročilo pravi, da je Blažena Devica Marija po Jezusovem vnebohodu vsak dan obiskovala postaje njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Po številnih drugih izročilih naj bi Marija hodila za Jezusom, ko je na Kalvarijo nosil svoj križ.

    Tako je bila Devica Marija prva, ki je Jezusa spremljala na njegovem Via Crucis (križevem potu) in s tem dala zgled, ki mu odtlej sledijo številni kristjani.

    Bratje frančiškani so običaj pobožnosti križevega pota precej priljubili s svojimi postajami, toda to ni edini način, na katerega lahko sledimo žalostnim Marijinim stopinjam. Skozi stoletja se je razvila tudi pobožnost z imenom Via Matris (materina pot), ki se osredinja na sedem Marijinih žalosti – ne le ob križanju, temveč skozi vse njeno življenje.

    Sestre Naše Gospe sedmih žalosti pojasnjujejo: “Po zgledu križevega pota se je razvila tudi pot Žalostne Matere Božje ali preprosto materina pot, ki jo je pozneje potrdil tudi Sveti sedež. Ta pobožnost je v osnovi obstajala že v šestnajstem stoletju, njena današnja oblika pa izvira iz devetnajstega stoletja.”

    V priloženi fotogaleriji si lahko ogledate kratko predstavitev Via Matris, skupaj s primernimi svetopisemskimi odlomki.

    https://si.aleteia.org/2021/03/31/obstaja-tudi-marijanska-razlicica-krizevega-pota-jo-poznate/

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  63. Miro says:
    1. marca, 2023 at 20:04

    PAPEŽ FRANČIŠEK V POGOVORU ZA BELGIJSKI TEDNIK TERTIO O KONCILU, SINODI, VOJNI, EKONOMIJI

    ZA BELGIJSKI KATOLIŠKI TEDNIK TERTIO JE PAPEŽ FRANČIŠEK SPREGOVORIL O VRSTI TEM: OD DRUGEGA VATIKANSKEGA KONCILA DO SEDANJEGA SINODALNEGA PROCESA, OD VOJNE V UKRAJINI DO POZABLJENIH KONFLIKTOV PO SVETU. POVABIL JE TUDI K OBLIKOVANJU NOVEGA EKONOMSKEGA RAZVOJNEGA MODELA, KI NE BI NIKOGAR PUSTIL ZADAJ.

    Pogovor s svetim očetom na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-francisek-v-pogovoru-za-belgijski-katoliski-tednik-tertio.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
  64. Miro says:
    1. marca, 2023 at 19:45

    »TA ROD JE POKVARJEN ROD. IŠČE ZNAMENJE, PA MU NE BO DANO ZNAMENJE RAZEN JONOVEGA ZNAMENJA« – POSLUŠAL BOM JEZUSA IN URESNIČEVAL NJEGOVO BESEDO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 11,29-32)

    Ko so se zbirale množice, je začel govoriti: »Ta rod je pokvarjen rod. Išče znamenje, pa mu ne bo dano znamenje razen Jonovega znamenja. Kakor je bil Jona znamenje Ninivljanom, tako bo tudi Sin človekov temu rodu. Kraljica Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila, kajti prišla je s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost; in glejte, več kakor Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili, kajti spreobrnili so se ob Jonovem oznanilu; in glejte, več kakor Jona je tukaj.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+11%2C29-32&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezusa obdaja množica, ki si želi izrednih znamenj. On ve, kaj hočejo, zato jim pokaže znamenje preroka Jona, ob katerem so se spreobrnili Ninivljani. Poslušal bom Jezusa in uresničeval njegovo besedo. Gospod, tvoja ljubezen je močnejša od vsega. Naj ne iščem drugih znamenj kakor si ti v svojem neskončnem daru. Ti odkrivaš Očetov načrt za moje življenje.

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
  65. Miro says:
    28. februarja, 2023 at 15:30

    JEZUS NAS UČI MOLITI V DUHU IN RESNICI – MOLITEV NE POTREBUJE MNOGIH BESED, SAJ OČE VE, KAJ KDO POTREBUJE

    »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. Vi torej molíte takóle: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.

    Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+6%2C7-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus svari učence, da ne bi hinavsko razkazovali svoje vere in se kazali, kako so pobožni. Pomembna je le notranja drža zaupanja Očetu. Molitev ne potrebuje mnogih besed, saj Oče ve, kaj kdo potrebuje. V postu bom poglobil zaupanje Očetu, da bo molitev bolj iskrena in ponižna. Gospod, ti me imaš rad. Naj ti v vsem zaupam, ker veš, kaj je zame najboljše.

    (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  66. Miro says:
    28. februarja, 2023 at 11:56

    MAMA HUDO BOLNEGA IVANA: »TO NI KONEC SVETA, TO NI KONEC ŽIVLJENJA« (Aleteia)

    »KO SEM TO OPAZOVALA, SEM ŠLA SPET V BOJ Z BOGOM: ‘BOG, A RES SI? A TI VIDIŠ TO? ČE BI BOG BIL, TEGA NE BI BILO«

    Katja Lavrih je žena Petru in mama dvema sinovoma, Ivanu in Pavlu. Ko je spoznala svojega moža, je začenjala študij teološko pastoralne šole in je potem kot katehistinja skoraj deset let delala v več župnijah. Z možem sta se poročila leta 2003, leta 2009 pa je rodila prvega sina Ivana, ki je pri enem letu zbolel. Zdravniki so mu postavili težko diagnozo: fokalno kortikalno displazijo desne možganske hemisfere, posledica katere so vsakodnevni epileptični napadi. Takrat se je prej miren svet družine Lavrih obrnil na glavo in začela so se dolga leta napadov, hospitalizacij, neprespanih noči in strahu.

    Ob sinovi bolezni je Katja prišla do mnogih spoznanj, začela pa je odkrivati tudi drugačno poslanstvo. Pri svojih 47 letih študira na fakulteti za uporabne družbene študije, kjer bo svoje znanje in izkušnje lahko še nadgradila in nekoč pomagala družinam, ki imajo otroke s posebnimi potrebami.

    Življenje, za katerega je na prvi pogled videti, da ga ni mogoče (pre)živeti, je v njihovo družino prineslo spoznanje, da nič, pa naj bo še tako preprosto, ni samoumevno.

    O življenjskih spoznanjih gospe Katje več na:
    https://si.aleteia.org/2023/02/28/mama-hudo-bolnega-ivana-to-ni-konec-sveta-to-ni-konec-zivljenja/

    Odgovori
  67. janez says:
    28. februarja, 2023 at 11:42

    Konflikt lahko nudi staršem in najstnikom nove priložnosti za boljše odnose v družini
    Ne morete pričakovati, da bo vaš najstnik spoštoval vas ali vaša pravila, če mu vi ne izkazujete iskreno vsega spoštovanja in ljubezni ter zaupanja kot starš in vzgojitelj. Pomembno je, da spoštujete nenavadno razmišljanje najstnika, tudi če se ne strinjate z njim, saj šele odrašča in pridobiva razne izkušnje. Njegovo stališče je morda kratkoročno,egocentrično ali pa samo napačno,vendar se bo on zanj boril, kolikor jemogoče. Vaš odziv na njegov pogled mora biti spoštljiv in ne nasprotujoč, razumeti morate drugačno mišljenje, saj otrok odrašča in še ni formirana osebnost in dela tudi napake. Čeprav se njegova situacija ne sklada zvašimi pravili in je to pomembna stvar, ki je povezana z moralo ali z značajem, je prav, da rečete: »Razumem te, vendar se s tabo ne strinjam, zato ne bova šla potej poti. Poskusiva se še naprej pogovarjati o tem, da bom bolje razumel zakaj se tako počutiš.«Sprememba pride iz odnosa. Če medkonfliktom nenapnemo ušes, je zelo težko,če ne celo nemogoče, da bi se zgodila pozitivna sprememba. Bolj kot vse drugo, se trudim,da so linije v komunikaciji vedno odprte in da odnosi ostanejo neokrnjeni.Če gre za manjšo stvar,kjer se lahko vdam brez kompromisa, to tudi storim zato,da najstniki vedo, da jih poslušam. Ne želim,da bi mladi mislili, da jih neprestano podcenjujem ali pada imam gluha ušesaza njihov način razmišljanja. Oni morajo vedeti, da razumem njihove skrbi, da me skrbi za otroka, da mu hočem vse dobro, kajti če tega ni, nas bodo preslepili in prenehali govoriti ali pa bodo poskusili druge taktike,kot naprimer besnenje in izražanje jeze skozi odklonilno in trmato uporniško obnašanje, s čimer nič ne dosežemo.
    Konflikt lahko predstavlja čudovito priložnost za utrjevanje vaših vrednot in prepričanj na strpen in razumevajoč način. Vse stvari, o katerih ste doslej poučevali svojega otroka, so sedaj v središču, saj morate svoje vrednote vključevati v življenjske situacije. Morda se z njimi ne bo strinjal, lahko pa je to nek začetek. Ve da ima dom in starše, kamor se lahko vedno obrne in po pomoč. V,e da ga starši ljubijo. Konflikt vam lahko da možnost, da bolje spoznate svojega otroka in premislite kako zgraditi odnos v odraščanju otroka. Včasih so se otroci skozi konflikt pripravljeni bolj odpreti in izraziti samega sebe. Bodite pozorni, da skozi konflikt ne zaprete vseh vrat, dovolite jim, da povedo,kako se počutijo in kaj mislijo ter zakaj. Mogoče bodo povedali stvari, ki jih v resnici ne mislijo ali pa vas bodo šokirali, vendar ne pojdite v protinapad. Vedno bodite razumevajoči in pozitivni do svojega otroka. Vsi smo že izrekli besede, za katere si želimo, da jih ne bi.

    Najstniki to storijo pogosteje, ker se še niso naučili nadzorovati svojih čustev.Zato poskušajte razumeti pomen, ki se skriva za besedami in bodite prizanesljivi do besed, kiso bile dejansko izrečene, morda prehitro in nepremišljeno v afektu. Konflikt vam lahko kot staršem pokaže, kje se motite. To, da priznate svojo napako in poveste svojemu otroku, da ste spremenili svoje mišljenje zaradi tega, kar je povedal, lahko zelo veliko pripomore k poglabljanju in iskrenosti odnosa ter medsebojnemu zaupanju. Videli bodo, da jih cenite kot samostojneposameznike. Če se motite, to tudi priznajte.Če veste, da imate prav, pa se ne predajte zavoljo miru, ampak ljubeče vztrajajte in dajte tihi zgled. Zapomnite si, da se vse pozitivne stvari, ki jih lahkoprinese konflikt, uničijo,če se prikrade nespoštovanje iz katerekoli strani. Zato ne sme priti do kričanja,žaljivk in loputanja z vrati. Takoj, ko se to zgodi, morate pogovor prekiniti, dokler se čustva ne umirijo. Znanje glede ravnanja s konflikti, ki ga dobi od vas, bo potreboval skozivseživljenje. Svet odraslih bo od njega zahteval, da razreši stvari in konflikte z drugimi, zato mu morate dati podlago in tisto ogrodje, ki ga bo potreboval. Pokažite mu pot k pozitivnim odzivom na konflikt, saj bo tudi on nekega dne imel otroke.
    Predvsem pa molite in prosite Njega, da se stvari umirijo. Ohranjajte dober, zdrav odnos in naj bodo možnosti pogovora vedno odprte, tako boste rešili vsak konflikt, ki nastane v vaši družini. Pravilno odzivanje se začne z vero v Boga. Morate verjeti, da je Bog dovolj velik in Milosten ter dober, da»njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu«.

    Izvlečki iz prispevka na medmrežju Heartlight, Teksas, Mark Gregston, nastanitveni program za najstnike v stiski.

    Božje Usmiljenje, Dobrota in Ljubezen Vate Zaupamo!

    Odgovori
    • janez says:
      28. februarja, 2023 at 11:50

      Molitev staršev za otroke
      Gospod, zaupal si nama otroke. Vsakega od njih si ustvaril po svoje in vsak naju na svoj način potrebuje.
      Toda, Gospod, imava vsak svoj poklic in po napornem delu se jim je težko posvetiti. Čutiva nevarnost, da bi nanje stresala najino slabo voljo, ali da bi jih pustila brezbrižno letati okoli in bi se potem jezila, če bi zašli na kriva pota.

      Veva, Gospod, da naju najini otroci potrebujejo sproščena in odločna obenem. Potrebujejo očeta in mater, ki imata čas zanje in potrpljenje za vsakogar izmed njih, ki jih jemljeta resno tudi v malenkostih. Pokaži nama, Gospod, kdaj morava biti samo njim na voljo. Nočeva pozabiti, kaj sva kot otroka midva zahtevala od svojih staršev. Obvaruj naju oblastnosti. Daj, da močna roka, ki jo potrebujejo, ne postane trda.

      Gospod, ti veš, da jim pogosto dajeva slab zgled. Obvaruj naju domišljavosti, da bi hotela vedno veljati za nepogrešljiv vzor. Daj nama poguma, da bova vedno odkrito priznala svoje napake. Daj, da v naši družini beseda »odpuščanje« ne bo nekaj neznanega. Pomagaj otrokom, da se bodo naučili odpuščati tudi svojim staršem. Amen

      Molitev mladostnika za starše
      Gospod Bog, ti veš, da si včasih predstavljam zakonsko in družinsko življenje drugače kot moji starši. Na mnoga vprašanja ljubezni in vzgoje otrok gledamo jaz in moji vrstniki drugače in bolj sproščeno. Naši pogledi se nam zdijo boljši in pravilnejši kot prepričanje naših staršev.

      Toda prosim te, Gospod, pomagaj mi, da se bom brez predsodkov približal svojim staršem, da bom odkrit in iskren do njih in jih skušal vedno znova razumeti, čeprav so drugačnega mnenja kot jaz.
      Pomagaj mi, da ne bom vedno ponavljal pripomb na njihov račun,
      kot da bi bili na svetu samo zaradi mene.
      Z obzirnostjo in pripravljenostjo naj sprejmem tudi njihove nasvete.
      Daj mi moč in uvidevnost, da kaj pripomorem k temu,
      da bosta moj oče in mati našla dovolj časa zase
      in da bi se njuna medsebojna ljubezen, kateri dolgujem življenje, ne bo ohladila po moji krivdi.
      Prosim pomagaj nam, da bomo živeli v slogi in Ljubezni!
      Amen

      Gospod prosim pomagaj nam, da se bomo iskreno spoštovali v družinah in imeli radi. Amen

      Odgovori
  68. janez says:
    28. februarja, 2023 at 11:36

    Odlomek: ZAVRAČANJE JALOVEGA PESIMIZMA – Papež Frančišek Veselje evangelija

    Ena najresnejših skušnjav, ki dušijo vnemo in smelost, je občutek poraza, ki nas spreminja v nezadovoljne in zamorjene pesimiste z mračnim obrazom. Nihče se ne more lotiti boja, če vnaprej popolnoma ne računa na zmago. Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente. Tudi če se človek boleče zaveda svojih slabosti, mora iti naprej, ne sme se vdati. Misliti mora na to, kar je Gospod rekel sv. Pavlu: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje« (2 Kor 12,9). Krščanska zmaga je vedno križ, a križ, ki je hkrati zmagoslavni prapor, ki ga nosimo z bojevito krotkostjo nasproti hudičevim napadom. Hudobni duh poraza je brat skušnjave, da bi predčasno ločili pšenico od plevela. Je sad tesnobnega, samozadostnega nezaupanja.

    Očitno je, da se je na nekaterih krajih zgodilo duhovno ‘opustošenje’. To je posledica načrtovanja družb, ki so se hotele graditi brez Boga ali pa so uničile svoje krščanske korenine. Tam »krščanski svet postaja nerodoviten in izčrpan kakor popolnoma izžeta tla« (J. H. Newman). V drugih deželah nasilno nasprotovanje zoper krščanstvo sili kristjane, da svojo vero živijo tako rekoč skrito v deželi, ki jo imajo radi. To je druga, zelo boleča oblika puščave. Tudi lastna družina ali lastno delovno mesto moreta biti to suho okolje, v katerem je treba ohraniti vero in jo skušati izžarevati. »A prav iz izkušnje puščave, iz te praznine moremo ponovno odkriti veselje vere, njen življenjski pomen za nas ljudi. V puščavi človek spet odkrije vrednost tega, kar je bistveno za življenje. Tako so v današnjem svetu nešteta, pogosto posredno ali negativno izražena znamenja žeje po Bogu, po zadnjem smislu življenja. V puščavi potrebuješ predvsem verujoče ljudi, ki s svojim življenjem kažejo pot v obljubljeno deželo in tako ohranjajo upanje« (Benedikt XVI.). V vsakem primeru smo v teh okoliščinah poklicani, da bi bili velike amfore (vrči z vodo), da bi drugim dali piti. Včasih se amfora spremeni v težak križ. A prav na križu se nam je Gospod, preboden s sulico, podaril kot vir žive vode. Ne pustimo si vzeti upanja!
    (Papež Frančišek, Veselje evangelija, točke 85-86).

    Premalo je upanja, radosti in veselja med nami, zato sem vesel vsake pozitivne misli in spodbude od soljudi. Imamo Odrešenika, ki nam je prinesel Mir in Odrešenje na Svet. Imamo zakramente in Evangelij Jezusa Kristusa in vse potrebne podlage za Pravično Življenje in Hojo za Kristusom. Da smo v vsem podobni Jezusu in Spolnjujemo Božjo Voljo in Prinašamo Luč Oznanjevanja med ljudi z zglednim krščanskim življenjem. Zato je prav, da smo bolj optimistični v dobroti in strpnosti, kot Ljudje in Kristjani. Da smo Dobri in Usmiljeni kot je naš Nebeški Oče. In da nikoli ne izgubimo Upanja, kljub križem in težavam. Zakaj za vsakim neurjem in dežjem posije sonce in se vse spet uredi. Mavrica zasveti in to naznanja. In brez dežja in sonca ni rasti in preobrazbe vsega živega v Božjem Stvarstvu.

    Odgovori
    • Miro says:
      28. februarja, 2023 at 11:37

      O življenju današnjega godovnjaka sv. Romana več tudi na:

      https://svetniki.org/sveti-roman-opat/

      Odgovori
      • Miro says:
        28. februarja, 2023 at 11:41

        Oprostite, ker sem prispevek pomotoma uvrstil na tem mestu. Sodi pod prvo objavo o tem svetniku ob 11:34.

        Odgovori
        • Miro says:
          28. februarja, 2023 at 11:46

          Hvala za posredovanje odličnega razmišljanja svetega očeta. Da bomo res živeli v duhu pristnega evangeljskega veselja, se znova in znova priporočajmo Svetemu Duhu.

          MOLITEV K SVETEMU DUHU

          O pridi, stvarnik, Sveti Duh,
          obišči nas, ki tvoji smo,
          napolni z rajsko milostjo
          srce, po tebi ustvarjeno!

          Ime je tvoje Tolažnik
          in Dar Boga Najvišjega
          Ljubezen, Ogenj, Živi vir,
          Duhovno pomaziljenje.

          Sedmero ti darov deliš,
          Desnice Prst Očetove,
          obljubil tebe Oče je,
          zgovorna Moč apostolov.

          Čutilom našim luč prižgi,
          ljubezen v naša srca vlij;
          v telesni bedi nas krepčaj,
          v slabosti vsaki moč nam daj.

          Odženi proč sovražnika
          in daj nam stanoviten mir,
          pred nami hodi, vodi nas
          in zla nas varuj vsakega.

          Po tebi naj spoznavamo
          Očeta in Sina Božjega
          in v tebe iz obeh Duha
          naj vedno trdno verujemo.
          Amen.

          Odgovori
          • Miro says:
            28. februarja, 2023 at 11:47

            MOLITEV ZA VEČ VESELJA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

            Ljubi Jezus, prosim Te, da iz mojega srca za vedno odstraniš
            vso potrtost in slabo voljo. Naj bom vesel, zadovoljen in srečen,
            ko uživam vse Tvoje milosti. Kajti, o Bog, če mi naklanjaš svojo
            milost, ali naj ne bi bil radosten in zadovoljen? Ali naj ne bi
            izžareval Svetega Duha, ki vpliva na mojo dušo, da jo povzdiguje
            nad vse drobne vsakdanje nevšečnosti, ki nikoli ne bi smele zlomiti
            miru tistih, ki stremijo za tem, da bi služili Tebi? O, naj bodo moji
            mir, potrpežljivost, krotkost in drugi darovi Svetega Duha: naj vodijo
            in tolažijo moje srce ter dvigajo moje prizadevanje visoko nad ta svet,
            k Tebi, moj Gospod, ki si moj začetek in moje zadnje upanje. Amen.
            (vir: aleteia.si)

  69. Miro says:
    28. februarja, 2023 at 11:34

    SVETI ROMAN: “KRISTUSOV JUNAK”, ZAVETNIK DUŠEVNIH BOLNIKOV

    Sv. Romanu pripisujejo dar ozdravljanja bolnikov. Še zlasti se omenja ozdravitev dveh gobavcev,
    potem ko ju je objel. Stari življenjepisci ga imenujejo »Kristusov junak«.

    O njegovem življenju več na: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-roman-za-dusevne-bolnike/2023-02-28/

    Odgovori
  70. Miro says:
    28. februarja, 2023 at 10:10

    Poveličujte z menoj Gospoda
    in skupno slavimo njegovo ime!
    Iskal sem Gospoda in me je uslišal
    ter me otel vseh mojih strahov.
    (iz psalma 34)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  71. Miro says:
    27. februarja, 2023 at 16:01

    SODBA OB KONCU ČASOV – TEDAJ BO KRALJ REKEL …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 25,31-46)

    »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

    Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹

    Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹

    Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹

    Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+25%2C31-46&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
    • Miro says:
      27. februarja, 2023 at 16:01

      GOSPOD, KDAJ SMO TE VIDELI LAČNEGA …

      V evangeliju me tokrat nagovarja predvsem vprašanje oz. začudenje enih in drugih: Gospod, kdaj smo te videli lačnega … Ni mi čudno, da se čudijo tisti, ki jih je poslal proč, ker ga niso videli, preseneča me, da ga niso opazili tudi tisti, ki so mu stregli. Da bi premagali slepoto, se moramo zagotovo pošteno potruditi. Najbrž nikomur ni lahko videti Jezusa v ljudeh okrog sebe.

      Prilika o sodbi časov nam mogoče ponuja odgovor, po čem lahko presojamo, ali resnično poznamo Jezusa ali ne in ali nas bo lahko prepoznal ali ne; ter ali delamo krivico ali ne. Kajti tistim, o katerih govori Jezus v priliki, očitno ni jasno, da so si v življenju prislužili zavrženost ali sprejetost. Ta nejasnost ostaja tudi v priliki o sodbi časov.

      V tej priliki je jasno dvoje: Nihče ni vedel, kdaj si je prislužil odrešenje niti kdaj pogubljenje. Kakor refren se ponavlja: Kdaj smo te videli … Videti, je torej ključ, da bi lahko prav delali. Kajti če ne vidimo, tvegamo, da delamo narobe. Kaj pa je krivica oz. nepostavnost? V priliki o sodbi pove Jezus, kaj je krivica: Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti … Poznati Jezusa, pomeni prepoznati stisko in odgovoriti nanjo. Delati krivico, pa pomeni ne prepoznati in ne odgovoriti.

      Temelj našega življenja naj bi bil torej prepoznavanje stisk, videti drugega in odgovoriti na njegovo stisko. Ko bomo prepoznavali, videli in odgovarjali, bomo srečevali Kristusa.

      Vztrajno iskanje, kdo so ubogi, me je pripeljalo, da smo ubogi prav vsi. Ubogi smo, ker smo ranjeni, ubogi smo, ker iz ran ravnamo nesvobodno, ubogi smo, ker se bojimo prepoznati sami sebe in pogosto zato križamo nedolžnega. Prepričan sem, da ne bomo nikoli predobro poznali ne svoje ne tuje ranjenosti in stiske. Nikoli ne bomo dovolj dobro odgovorili ne na eno ne na drugo.

      Učiti se prepoznavati stisko in odgovarjati nanjo sta dva temeljna elementa hoje skozi ozka vrata do odrešenja. Ko bomo lahko rekli, poznam stisko drugega, vem kaj je in poskušal sem se mu na vse načine približati, takrat imamo upanje, da bomo slišali Gospoda: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!

      Jezus trka na vrata svojih bratov in svojih sester: na naša vrata, na vrata naših src, na vrata svoje Cerkve.

      Danes se bojimo opredeliti za resnico, bojimo se upreti javnemu mnenju, bojimo se ustaviti lažne govorice – in namesto da bi obiskali zaprtega v ječi govoric, mečemo kamenje v zamrežena okna. Danes nas je strah, da bi si umazali roke z javnimi grešniki, strah nas je, da ne bomo uspeli v pomoči, strah nas je ponižanja z vseh strani – in ne ponudimo roke lačnemu in žejnemu. Zaradi naših bojazni in zaradi naše brezbrižnosti je križana množica mladih, ki umira brez smisla, brez upanja, brez cilja. Mi pa govorimo, saj smo storili vse. Zaradi naše slepote narašča množica izkoriščanih in lačnih. Lažje nam je poskrbeti le zase. Zaradi lagodja, ko se zavijemo v molk, lahko trpi krivico naš bližnji v družini, redovni skupnosti, soseski, ko se ne more braniti. In še in še. Naj bo v postnem konec naše slepote, naj bo začetek novega pričakovanja veselega oznanila. Odprimo srca, da bi videli Gospoda lačnega, da bi videli čas njegovega obiskanja.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

      Odgovori
  72. Miro says:
    27. februarja, 2023 at 13:12

    PAPEŽ FRANČIŠEK: HUDIČ JE SKUŠAL JEZUSA IN SKUŠA TUDI NAS LOČITI OD EDINOSTI SVETE TROJICE (nedelja, 26. februar 2023)

    »Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij te prve postne nedelje nam predstavlja Jezusa v puščavi, ko ga skuša hudič (prim. Mt 4,1).« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na prvo postno nedeljo. (zapis: p. Ivan Herceg DJ – Vatikan)

    Hudič pomeni »tisti, ki ločuje«. Hudič hoče vedno ustvariti ločitev in to si zada tudi s skušanjem Jezusa. Poglejmo od koga ga hoče hudič ločiti in na kakšen način.

    Od koga hoče hudič ločiti Jezusa? Malo preden je prijel krst od Janeza v Jordanu, je Oče Jezusa imenoval »moj ljubljeni Sin« (Mt 3,17) in Sveti Duh se je spustil nadenj v obliki goloba (prim. v. 16). Evangelij nam tako predstavi tri božje osebe povezane v ljubezni. Jezus sam bo rekel, da je prišel na svet, da bi tudi nas napravil deležne te enosti med Njim in Očetom (prim. Jn 17,11). Hudič pa počne ravno nasprotno. Vstopi na prizorišče, da bi ločil Jezusa od Očeta in ga odvrnil od njegovega poslanstva edinosti za nas. Hudič vedno ločuje.

    Sedaj pa poglejmo, na kakšen način skuša ločiti Jezusa. Hudič hoče izkoristiti Jezusovo človeško pogojenost, saj je slaboten, ker se je štirideset dni postil in je lačen (prim. Mt 4,2). Zlobec torej skuša vanj vnesti tri močne »strupe«, da bi ohromil njegovo poslanstvo edinosti. Ti strupi so navezanost, nezaupanje in oblast. Najprej je strup navezanosti na stvari, na potrebe. S prepričljivimi razlogi skuša hudič vplivati na Jezusa: »Lačen si, zakaj se moraš postiti? Prisluhni svoji potrebi in jo poteši, saj imaš pravico do nje in tudi oblast. Spremeni kamenje v kruh.« Takšna je prva skušnjava. Sledi drugi strup, ki je nezaupanje: »Si prepričan, podtika hudič, da ti Oče želi dobro? Preizkusi ga, izsiljuj ga! Vrzi se dol z najvišje točke templja in daj, da bo storil to, kar ti hočeš«. In končno oblast: »Svojega Očeta ne potrebuješ! Zakaj čakaš na njegove darove? Pojdi za kriteriji sveta, vse vzemi sam in boš mogočen!« To so tri Jezusove skušnjave. Tudi mi vedno preživljamo te tri skušnjave. Grozno, kajneda? Ampak ravno tako je tudi za nas: navezanost na stvari, nezaupanje in hlepenje po oblasti so tri razširjene in zelo nevarne skušnjave, ki jih hudič uporablja, da bi nas ločil od Očeta in da se ne bi več čutili bratje in sestre med seboj ter bi nas tako popeljal v osamljenost in obup. To hoče storiti z hudič, storiti z nami, da nas popelje v osamljenost in obup!

    Toda Jezus premaga skušnjave. Kako jih premaga? Tako, da se izogne razpravljanju z hudičem in da odgovori z Božjo besedo. To je pomembno. Z hudičem se ne razpravlja, z hudičem se ne pogovarja. Jezus se zoperstavi z Božjo besedo. Navede tri stavke Svetega pisma, ki govorijo o nenavezanosti na stvari (prim. 5 Mz 8,3); o zaupanju (prim. 5Mz 6,16) in o služenju Bogu (prim. 5Mz 6,13). Gre za tri stavke, ki so nasprotni skušnjavam. Ne pogovarja se z hudičem, ne pogaja se z njim, ampak zavrne njegova podtikanja z dobrodejnimi besedami Svetega pisma. To je povabilo tudi za nas. S hudičem se ne razpravlja, se ne pogaja, se ne pogovarja! Ne moreš ga poraziti tako, da se zmeniš zanj, saj je močnejši od nas. Porazimo ga tako, da se mu upremo z vero Božje besede. Na ta način nas Jezus uči, kako braniti edinost z Bogom in med nami pred napadi njega, ki ločuje. Božja beseda je Jezusov odgovor na hudičeve skušnjave.

    Vprašajmo se, kakšno mesto ima v mojem življenju Božja Beseda? Med svojimi duhovnimi boji se zatekam k Božji besedi? Če imam kakšno pregreho ali kakšno ponavljajočo se skušnjavo, zakaj za pomoč ne poiščem stavek Božje besede, ki je povezan s to pregreho? Kajti potem, ko se ponovno pojavi skušnjava, ga ponavljam in prosim zaupno Kristusovo milost. Poskusimo. Pomagalo nam bo, zelo nam bo pomagalo v skušnjavah, saj bo med glasovi, ki burijo znotraj nas, odmevala blagodejnost Božje Besede.

    Marija, ki je sprejela Besedo in je s svojo ponižnostjo porazila njega, ki ločuje, naj nas spremlja med duhovnim bojem v postnem času.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-francisek-hudic-je-skusal-jezusa-in-skusa-tudi-nas-lociti.html

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
  73. janez says:
    27. februarja, 2023 at 12:14

    Z GOSPODOM SKOZI ŽIVLJENJE IN TRPLJENJE
    Tvoj križ – moj križ, Gospod,
    prosim te za to,
    kar je najtežje in najbolj trdo:
    prosim te za milost,
    da bi v vsem trpljenju svojega življenja
    prepoznal križ tvojega Sina,
    da bi v njem počastil
    tvojo nedoumljivo sveto voljo,
    da bi šel s svojim Sinom
    po poti križa, dokler ti hočeš …
    Križ mojega Gospoda, bodi mi vzor,
    bodi moja luč, bodi moja tolažba,
    bodi rešitev vseh mračnih vprašanj,
    bodi luč v vseh nočeh …
    Oče, s tvojim Sinom hočemo deliti vse:
    njegovo življenje, njegovo poveličanje
    in zato tudi njegove bolečine in njegovo smrt.
    Samo daj nam s križem tudi moči,
    da ga bomo mogli nositi …
    Gospod, daj nam ljubezen,
    ki ne more videti stiske,
    ne da bi pomagala.
    Odpri nam oči, da te spoznamo,
    če nas s križem obložen srečaš
    v svojih bratih in sestrah,
    da ne bomo slepi in topi hiteli mimo
    ter se ukvarjali samo s svojimi skrbmi in stiskami.
    Ti, Gospod, si nas določil,
    da ne nosimo samo svojega bremena,
    ampak tudi bremena svojih bratov in sester.
    Postavil si nas na veliko cesto sveta,
    po kateri hodijo vsi nosilci križa.
    Hočeš, da vsem pomagamo nositi njihov križ
    z molitvijo, besedo in dejanjem,
    z zgledom nesebičnega, požrtvovalnega življenja.
    V vsakem, ki gre mimo nas,
    nas znova vprašujoče in proseče pogledaš:
    Ali me poznaš? Ali mi hočeš pomagati? Amen.

    Ecce Homo Moritus Iustus! Quod homo quo vadis? TE ET QUOD NIHIL SINE DEO?

    Postni čas se prične na pepelnično sredo ali pepelnico. Ta dan duhovnik zaznamuje vernike z blagoslovljenim pepelom. Vsakomur ga posuje na glavo in reče: “Spreobrni se in veruj evangeliju.” ali “Pomni, človek, da si prah in se v prah povrneš ali Pulvere sest et Pulvere Reventeris.” To je znamenje, da se hočemo poboljšati ali spreobrniti. Postni čas traja 40 dni in ima 6 postnih nedelj. Šesta se imenuje cvetna nedelja, ko se spominjamo Jezusovega vhoda v Jeruzalem pred njegovim trpljenjem in vstajenjem. Zadnji teden postnega časa se imenuje veliki teden. V postnem času zlasti ob petkih molimo križev pot in premišljujemo Jezusovo trpljenje. Na pepelnico in veliki petek je za odrasle post in zdržek od mesnih jedi. Vijolična barva pri bogoslužju je znamenje postnega časa. Postni čas je čas, ko kristjani pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Naša prizadevanja se na zunaj odražajo v poglobljeni molitvi, postu in dobrih delih. Namen posta ni v odpovedi določeni hrani, ampak v spreobrnenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom preko molitve. V teh postnih dneh ne doživljajmo Jezusa le v neskončni puščavi, samega, kot more biti človek sam v neskončni samoti, pač pa se z njim odpravljamo po poti na Golgoto, v to strašno dramo trpljenja in smrti, da bi na koncu le zrli v njegovo vstajenjsko obličje. Pri Jezusu je bila ena sama poslušnost Očetu, do najglobljega dna, kjer se objemata Božja in človeška narava. Le poslušnost Očetu more postati najčistejša ljubezen do nas. Ni ljubezni brez poslušnosti! Zato naj bo naša prva misel prošnja Bogu: “Odpri mi srce, da bi ti bil iskreno in dokončno poslušen.” Živimo v kulturi hrupa, kjer beseda izgublja svoj notranji pomen, zato je tako težko poslušati, še težje slišati bližnjega, glas vesti, Boga. Jezus nas uči poslušati z vsem bitjem, ne le z ušesi, pač s srcem, dušo in telesom … Naj ti pomagam nositi križ, Gospod ; kolikokrat sem bil v ognjevitih urah, v žaru molitve, pripravljen na vsako žrtev. Če si potem v resnici prišel in mi hotel dati delež pri svojem križu, sem se prestrašen umaknil. In vendar vem, da ne bom nikoli tvoj pravi učenec, če ne bom pil iz tvojega keliha, verjel in molil ter spolnjeval Božjo Voljo in Jezusov Evangelij. Hvala Gospod, ker si se daroval in umrl na križu za vse nas ljudi na Golgoti, da bi mi imeli Življenje in Odrešenje za vse naše grehe. Amen.

    Pepelnično pesem je objavila RKC župnija Vurberk.

    Tvoja je Oblast in Slava Vekomaj! Gospod Ti si Naše Vse!

    V hoji za Jezusom mora biti učenec pripravljen sprejeti svoj križ in se v odpovedi prečistiti od sebične navezanosti. Potrpeti in ostati stanoviten v veri in dobroti. Biti v vsem podoben Jezusu, ki je trpel in umrl ter vstal od smrti za vse nas! Poiskal bom področja življenja, kjer se moram bolj odločno boriti s sebičnostjo in svobodno stopiti na pot za Jezusom. Gospod, pomagaj mi razumeti, da je pot, ki mi jo predlagaš, edina, ki me resnično vodi k življenju. Daj mi poguma, da bom šel po njej. Prosim Vodi moja pota Gospod in me Poduči, da bom s tvojim blagoslovom vse delal, kar je dobro in prav v Tvojih Očeh.

    Dr. Primož Krečič, župnik, RKC Koper.

    Odgovori
  74. Miro says:
    26. februarja, 2023 at 15:09

    JEZUS SE JE ŠTIRIDESET DNI POSTIL IN JE BIL SKUŠAN

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 4,1-11)

    Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+4%2C1-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
    • Miro says:
      26. februarja, 2023 at 15:10

      PRVA POSTNA NEDELJA

      DANAŠNJI EVANGELIJ NAM PONUJA VELIKO VSEBIN ZA RAZMISLEK. JE PRAVA PRILOŽNOST, DA SE V ZAČETKU LETOŠNJEGA POSTA VPRAŠAMO, KJE SMO IN KAM GREMO.

      Prva očitna vsebina današnjega evangelija je Jezusovo jasno soočenje s skušnjavami in hudičem samim. Evangeliji to soočenje predstavljajo po Jezusovem krstu in pred začetkom javnega delovanja. Krst je potrditev in znamenje, da smo božji otroci. Krst tudi nas naravnost sili v delovanje, v življenje po evangeliju. In tega ne bo, če se najprej ne zavemo resnosti spopada med dobrim in zlim, ki bije v nas. Hudič nas skuša, to je dejstvo. Vprašanje je le ali se tega zavedamo in ali se temu upiramo. Poglejmo, o kakšnih skušnjavah nam govori Jezusovo soočenje, s katerimi hudič skuša Jezusa, lahko tudi sami odkrivamo, kje vse so nam nastavljene pasti.

      Iz kamna kruh – tipična logika današnjih reklam, vse na lahko, vse takoj. Lahko bi rekli, da je prva naloga posta spoznati sorodnost reklame in skušnjave ter ju skušati ločiti, oz. se potruditi prepoznati hudičeve pasti. Dejstvo je, da nas vse skupaj vleče v neko lenobnost in komodnost. Človek se hitro poleni, utrdi in okrepi pa počasi. Skušnjav je več, mogoče nas prva vleče v lenobnost, brezciljnost in na koncu v razvrednotenje vsega.

      Vrzi se dol, angelom bom zapovedal … – živeti zase, da bodo drugi skrbeli za nas. Tudi to je danes do konca razvpita logika tega sveta. Poskrbeti zase, imeti svoj mir, biti sam svoj gospodar, ne obremenjevati se z drugimi itd. – gesla današnje družbe in vse bolj tudi naša. Nikoli ni bilo toliko denarja in hkrati toliko ljudi v stiski – ne v prvi vrsti finančni, ampak duševni. A za to je vedno najtežje zbrati denar. Praznih stanovanj po mestih je polno, brezdomcev pa vedno več.

      Vsa kraljestva sveta ti dam, če me počastiš … – pohlep po denarju in slavi, pomembnosti in moči. Vedno več tajkunov, korupcija do konca, časti se pomembne in velike. Jezus pa slavi Očeta, ker se razodeva majhnim in ubogim.

      NA ZAČETKU POSTA SO NAM PREDSTAVLJENE TOREJ SKUŠNJAVE. ALI OBSTAJA TUDI OROŽJE PROTI NJIM?

      Da, post nam ponuja tudi tri vrste orožja v boju proti njim: odpoved, dobra dela in molitev. Povežimo ga s skušnjavami:

      Prve skušnjave niti ne prepoznamo, če se ne začnemo odpovedovati. Saj se nam niti ne zdi več problem, če iščemo le, kako bi bilo lažje. Zdi se, da smo iznajdljivi, ustvarjalni, napredni. Z vsem se preskrbimo, da ne bi bilo pretežko. Pa ni to pogosto tudi nasedanje lenobi? Ali ne postajata zaradi tega naše telo in naš duh lenoben? Odpoved v postu, nam zbistri duha in poživi telo!

      Druga skušnjava govori o skrbi zase in pozabljanju na bližnjega. Kje še vidimo drugega, če se ne zamislimo nad seboj in svojim egoizmom. Če pozabimo, da je ljubezen prva zapoved, bomo tudi na bližnjega pozabili. Dobra dela v postu nam prebujajo zaspano zavest, da smo bratje in sestre med seboj, naj si pomagamo!

      Če ne častim Boga, častim koga drugega. Izberimo spet Boga na križu, Boga ubogih in zapostavljenih. Tam ni prostora za iskanje denarja, slave, pomembnost in moči. Molitev naj razjasni pogled na Boga!

      Včasih se opravičimo kot bogati mladenič, da vse to že delamo. Da poznamo Evangelij in Cerkev. A ne spreglejmo, da je tudi hudič poznal Sveto pismo, celo z njim je odgovarjal. Kljub temu je ostal popoln upornik Bogu. Poznati in ne živeti je le še večja past!!! Naj nas post iz spoznanja povede v življenje, zvesto v odpovedovanju, bogato v molitvi in polno dobrih del.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2023/02/24/26-februar-prva-postna-nedelja/

      Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

      Odgovori
  75. janez says:
    26. februarja, 2023 at 14:23

    26.2.2023 1. postna nedelja 1 Mz 2,7−9; 3,1−7; Rim 5,12−19; Mt 4,1−11

    Hudič skuša Jezusa
    4,1 Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal.
    2 Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen.
    3 In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.«
    4 On pa je odgovoril: »Pisano je:
    Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.«
    5 Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja
    6 ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.«
    7 Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«
    8 Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo,
    9 ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.«
    10 Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!«
    11 Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.

    Ne daj, da v skušnjavah omagamo
    Na tem svetu smo tudi zato, da bi bili preizkušeni in da bi se izkazali vredne darov, ki nam jih obljublja in pripravlja Bog. Tako sta bila preizkušena tudi Adam in Eva in preizkušnje nista zdržala. »Spomniti se morate, kako je bil skušan naš oče Abraham in kako je po mnogih stiskah in preizkušnjah postal božji prijatelj. Tako Izak, tako Jakob, tako Mojzes in vsi, ki so bili Bogu všeč, so šli skozi mnoge stiske in ostali zvesti« (Jdt 8,22−23). Tako je bil preskušen tudi sam božji Sin. Nov prevod Očenaša pravi: »Ne daj, da pademo v skušnjavo.« Kar bi pomenilo: Ne daj, da pademo v slabo, da nas skušnjava odtrga od Boga. Kar bolj izraža položaj v katerem se lahko znajdemo, če začnemo slediti hudobiji. Po tej različici Jezusov učenec ne prosi Boga, da ne bi bil skušan, saj so morali biti vsi božji možje in sploh vsi ljudje skušani in celo sam božji Sin, ampak da ne bi bil preizkušen čez mero, ki jo ne bi prenesel. Prosimo, da nas Bog ne bi pustil dokončno pasti, da nas ne bi skušnjava za večno odtrgala od Boga.

    Skušnjava pomaga človeku utrjevati njegovo vero in ljubezen do Boga. Obenem pa ga osvobaja napuha, samozadostnosti in misli o lastni pravičnosti. Kljub temu pa mora človek od skušnjave bežati, čeprav bi se morda čutil dovolj močnega, da bi jo lahko premagal. Pregovor pravi: »Kdor nevarnost ljubi se v njej pogubi.« Tisti, ki sam išče skušnjavo nima pravega odnosa do nje. Človek mora iskati dobro in premagovati skušnjave na poti k temu cilju. Kdor išče skušnjavo v bistvu išče slabo, čeprav si še noče sam sebi in drugim to priznati. Skušnjave so neizbežne. Slabo in skušnjave, ki v slabo vodijo, so prišle po hudičevi nevoščljivosti in človekovi nepokornosti. Rešimo se jih tako, da se jim upremo, da v skušnjavi z božjo pomočjo zmagamo. Bog skušnjave dopušča po svoji presoji, da bi lahko z njegovo pomočjo prehodili obratno pot, ki sta jo prehodila Adam in Eva, ko sta v skušnjavi padla. Tudi apostol Pavel jih je imel in jih je imenoval trn satanov, ki mu je bil dan v meso, da ga bije, da se zaradi velikih božjih del ne bi prevzel. Prosil je Boga, da bi mu jih odvzel, vendar mu je ta rekel: »›Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.‹ Zato (pravi) se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč« (2 Kor 12,9).
    Tudi železo se, prej preden se uporabi za kakšen koristen namen, v ognju preizkuša. Preizkusi za železo so dandanes še strožji, ker so tudi njegovi nameni mnogo bolj vzvišeni, kot so bili včasih. Še železo se mora pokazati vredno zaupanja, koliko bolj to velja za človeka. Bog človeka ne preizkuša, da bi ga zdrobil, ampak da bi ga utrdil in napravil pripravnega za službe in darove, ki mu jih je namenil. Jezus se je postil kar štirideset dni in noči. To navidez pretirano dolgo obdobje bi lahko izražalo dobo polnosti, ki se večkrat pojavlja v Svetem pismu. Možno pa je ta čas vzeti tudi dobesedno, saj so znani tudi taki primeri, ko so se ljudje tako dolgo postili in preživeli. Na primer pri gladovnih stavkah. Lahko občudujemo Jezusovo trdno voljo in vztrajnost. On je vse delal zares in ne samo napol.
    Ko hočemo narediti nekaj dobrega, težkega, koristnega se takoj pojavijo tudi razlogi proti. Odpoved in prepoved skušnjave še povečuje. Če ni zapovedi in prepovedi in naše odločitve za postavo, tudi ni skušnjave. Postava grešne strasti še bolj prebuja. Kjer je vse dovoljeno, kjer ni nobena stvar greh, tudi skušnjav več ni. Jezusove skušnjave so tudi naše skušnjave.

    Prva skušnjava, ki mu jo je satan zastavil je bila: »Če si Božji Sin, reci naj ti kamni postanejo kruh.« Satan je Hotel je, da bi izbral lažjo pot, da bi skrbel sam zase in za svoj trebuh. Vendar Jezus se ni posluževal svoje božanske moči zato, da bi stregel sam sebi in s tem tudi nam naroča naj ne prosimo samo zato, da bi nam bilo življenje lažje. Da bi ga iskali, kot so ga množice, samo zaradi kruha. Da bi skrbeli samo za telo. Da bi vse namesto nas naredil Bog, da bi bil za vse krivice na svetu kriv Bog in ne mi. Mnogokrat slišimo: Zakaj mi Bog ne pomaga? Zakaj me ne usliši? Ali zakaj Bog dopušča, da se dogajajo take stvari? Zakaj ne kaznuje? Kako lepo bi bilo, če bi vse Bog naredil namesto nas. Vendar Bog je že vse naredil, kar je lahko, saj je celo umrl za nas na križu. Ne more pa namesto nas prehoditi poti iz sužnosti v svobodo. Lahko jo samo z nami. Na lahko se ne da iti skozi življenje. Tudi v duhovni rasti na tak način ne pridemo nikamor.

    V drugi skušnjavi: »Če si Božji Sin, se vrzi dol,« satan hoče, da bi Jezus gradil svoje poslanstvo s slavo. Izvedel bi atraktiven skok, veliko ljudi bi ga videlo in takoj bi si pridobil velike množice. Saj ne bi šlo za nobeno pretvarjanje. Jezus bi samo pokazal svoje resnične sposobnosti. Toda s šovi in atrakcijami se ne da graditi božjega kraljestva. Ljudem bi bilo vse to nekaj časa zanimivo, potem bi se naveličali. Pa tudi če bi Jezus bil sposoben biti vedno zanimiv in vedno nov, bi ga množice iskale le zaradi zemeljskega kraljestva, ne zaradi nebeškega. Ker bi videli čudeže ali zato, da bi jih videli. Takim v Nazaretu ni hotel narediti niti enega. Tudi danes večkrat slišimo, da bi morale biti maše bolj zanimive, potem bi bolj hodili k maši. Da bi morala biti Cerkev in župnik bolj sodobna, da bi moral kaplan ali katehet bolj znati z mladimi …, pa bi prihajali. Pa bi res? Slabo nas bolj privlači kot dobro. Nikoli ne bomo mogli biti tako zanimivi, da bi samo zaradi tega želi pastoralne uspehe. Trajno nas more privlačiti samo Jezus s svojo resnico in svojo milostjo.

    V tretji skušnjavi satan dvakrat laže Jezusu: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Vse to je že Jezusovo, saj je On Bog, ki je vse ustvaril in vzdržuje pri življenju in hkrati je tudi že naše saj smo Njegovi otroci. Satan mu ne bo ničesar dal, ker ni njegovo, ampak bi mu rad vse vzel. Satan je oče laži. Tako je uspel že v raju, tako uspeva tudi danes. Skušnjava s katero se tudi danes spopadamo je, da bi zamenjali resnico za laž in laž za resnico. Kako lahko bi bilo, ko nam bi bilo vse jasno in vse znano, pa ni tako. Cel svet je en sam izziv našemu iskanju. Svet ni to kar iščemo. Satan nam bi raje dal svet kot Resnico, vendar je samo Resnica vredna, da pred njo pademo na kolena. Resnica za katero smo si v iskanju že prej ožulili podplate. Skušnjave, ki nas hočejo odtrgati od dobrega in od Boga so poseben križ, ki bi se mu, običajno, radi izognili. Toda na tem svetu ni druge poti v življenje, kot preko skušnjav. Z njimi se je spopadel tudi Jezus in nam dal zgled kako naj jih tudi mi premagujemo. V evharistiji, ki jo bomo sedaj obhajali, pa nam bo dal tudi svojo pomoč. Amen.

    Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

    Odgovori
  76. Miro says:
    25. februarja, 2023 at 17:20

    JEZUS KLIČE GREŠNIKE K POKORI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 5,27-32)

    Nato je šel ven in zagledal cestninarja po imenu Levi, ki je sedel pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« Ta je vstal, pustil vse in šel za njim. Nato mu je Levi priredil veliko gostijo v svoji hiši; in z njim pri mizi je bila velika množica cestninarjev in drugih. Farizeji in njihovi pismouki pa so godrnjali in govorili njegovim učencem: »Zakaj jeste in pijete s cestninarji in grešniki?« In Jezus jim je odgovoril: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+5%2C27-32&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
    • Miro says:
      25. februarja, 2023 at 17:20

      ZAKAJ JESTE Z GREŠNIKI IN CESTNINARJI?

      Jezusu farizeji vedno znova očitajo, da se druži z grešniki. Lahko slutimo, da si mislijo: namesto, da bi bil z nami, ki si to zaslužimo. Kot da bi si medsebojne odnose in božjo prisotnost lahko zaslužili. Farizeji se imajo za visoko družbo – visoka morala, visok intelekt, visoke finance, visoka razgledanost … In imajo občutek, da jih bo stik z nizkotneži nekako okužil. Slaba družba pač, z njimi raje nimamo opravka. So ob robu in dokler se ne potrudijo dovolj, da se bodo skladali z našimi visokimi standardi, nimajo kaj početi med nami.

      Nekaj te miselnosti se je oprijelo tudi nas. Strah nas je “slabe družbe” in se takšnih ljudi izogibamo. Takšnih vprašanj se raje ne dotikamo, da se ne bi česa nalezli. Naši grehi se zdijo malenkost v primerjavi z razvratom in kriminalom, ki vlada med njimi.

      Jezus pa je, kot vedno, korenit. Jasno pravi, da je prišel klicat grešnike. Najdemo ga med grešniki. Rešuje najbolj padle, najbolj opustošene od hudiča – če hočemo hoditi za njim, moramo imeti pogum da mu sledimo tudi v tem. Priznati si moramo, da smo tudi sami grešni, pogosto poraženi od zla. Zapustiti steklene palače svoje vzvišenosti in moralizma. V hvaležnosti priznati, kako velika milost je – in ne naša zasluga – da nismo podjarmljeni grehu. To je edino zares krščansko.

      Spreobrnite se in verujte evangeliju. Vsak od nas je grešnik, zato nas Jezus vabi na pot spreobrnjenja. Ne malokdaj se zgodi, da potarnamo čez enega ali drugega. Skoraj vedno pa dotičnega ni zraven, sami se mu ne upamo povedati v obraz. Prosimo Gospoda, da naj nas varuje vsakršnega obrekovanja.

      Spraševati po tem, s kom Jezus je in pije, je odtegovanje pozornosti od njegovega pravega poslanstva, da nas namreč kliče k spremembi življenja. Ko smo osredotočeni na Jezusa, lahko jemo in pijemo s komerkoli. Če smo osredotočeni nanj, nam nihče ne more odvzeti tisto, kar je najboljše v življenju, njegovo ljubezen in besedo. Lahko povabimo kogarkoli v našo molitev in dovolimo, da postane čas ozdravljenja in odpuščanja.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2023/02/23/25-februar-zakaj-jeste-z-gresniki-in-cestninarji/

      Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

      Odgovori
  77. Miro says:
    25. februarja, 2023 at 17:19

    PAPEŽ SI JE OGLEDAL FILM »SVOBODA V PLAMENIH: BOJ UKRAJINE ZA SVOBODO«

    SVETI OČE SI JE V PETEK, 24. FEBRUARJA 2023, POPOLDAN V NOVI SINODALNI DVORANI OGLEDAL DOKUMENTARNI FILM Z NASLOVOM »SVOBODA V PLAMENIH: BOJ UKRAJINE ZA SVOBODO« REŽISERJA EVGENIJA AFINEEVSKEGA. (s. Leonida Zamuda)

    Projekcije filma se je udeležilo okoli 240 gostov, med katerimi so bili begunci, pomoči potrebne osebe in člani ukrajinske skupnosti v Rimu. Spremljali so jih predstavniki združenj, ki jim zagotavljajo pomoč, ter papežev elemozinjer kardinal Konrad Krajewski. Po koncu filma je sveti oče prisotne tudi nagovoril in z njimi molil.

    PAPEŽEV NAGOVOR

    Izrekel je naslednje besede: »Ko je Bog ustvaril človeka, mu je rekel, naj vzame zemljo, naj poskrbi, da bo rasla in bo lepa. Duh vojne pa je ravno nasprotno: uničiti, uničiti, ne pustiti rasti, uničiti vse, moške, ženske, otroke, ostarele, vse.

    Danes mineva eno leto od te vojne; glejmo Ukrajino, molimo za Ukrajino in odprimo svoje srce za bolečino. Naj nas ne bo sram trpeti in jokati, kajti vojna je uničenje, vojna nas vedno pomanjša. Naj nam Bog da to razumeti.«

    SKLEPNA MOLITEV

    »Molimo. Oče, ki si v nebesih, ozri se na naše stiske, ozri se na naše rane, ozri se na našo bolečino, ozri se tudi na naš egoizem, na naše nizkotne interese in našo sposobnost, ki jo imamo, da uničimo sami sebe. Ozdravi, ozdravi naše srce, ozdravi naš um, ozdravi naše oči, da bodo videle lepoto, ki si jo ustvaril, in je ne bodo uničevale v sebičnosti. Zasej v nas seme miru. Amen.«

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-si-je-ogledal-film-svoboda-v-plamenih-boj-ukrajine-za-sv.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
  78. Miro says:
    24. februarja, 2023 at 16:46

    NIHČE NIMA VEČJE LJUBEZNI, KAKOR JE TA, DA DÁ ŽIVLJENJE ZA SVOJE PRIJATELJE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 15,9-17)

    »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.

    To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+15%2C9-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
    • Miro says:
      24. februarja, 2023 at 16:47

      DA BI IMELI VESELJE

      Krščanstvo se vedno znova razume kot vero skrušencev, potrtežev, tako rekoč depresivcev, ki se mečejo po tleh od obupa nad lastno moralno umazanijo. Mrka resnoba stoječih pod križem, vedno znova preštevajoč, kako nas je malo, v osuplem obupu nad gnusobo lastnih grehov. Ampak če se naša vera ustavi na tem mestu, postane vera greha, tako rekoč satanizem.

      Mi pa ne verujemo v greh, pač pa v odrešenje. Nismo le verniki velikega petka, pač pa tudi velike nedelje. Jezus nas vabi, naj hodimo v njegovi ljubezni – jarem, pravi, je prijeten. Hudičeva skušnjava in prevara je, ki nam hoče kazati, da nam je Bog (zlobno?) namenil neke hude, naporne čase, ki se vlečejo vse do smrti – in potem v nebesih neskončni banket.

      Ampak v resnici je Jezus prišel, da nam prinese radost, popolno radost. Ne odsotnost vsega trpljenja, preskušenj, vsake žalosti – tako lahko razume kdo evangelij samo iz svojega udobnega naslonjača na hrbtih izkoriščanih. Pač pa gre za to, da se srce – kljub stiski in bolečini – veseli. Kot se je veselilo Marijino srce ob oznanjenju, kljub slutnji ran že od vsega začetka. Ker ljubezen celi rane in blaži bolečino.

      Zato Jezus naroča: Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj. Kristusova ljubezen do nas, ubogih grešnikov, je neskončna. Presega naše dojemanje. Le kako bi mogli razumeti njegovo ljubezen, da se je za nas učlovečil in za nas na križu umrl. To ljubezen lahko zaznamo le, če se mu predamo, če postanemo njegovi. Ob njem se lahko ogreje in vname naše srce. Vname od silne Božje ljubezni, ki jo z vero posredujemo bližnjim, kakor tudi onim, ki so pogosto oddaljeni od nas.

      Žal nas hitro na tej poti ljubezni ustavijo nepomembne stvari: denar, položaj, ugled in ostale nečimrnosti. V družbi, ki se peha za dobičkom, nam svete stvari postajajo nepomembne. Vero potiskamo v kot omare našega življenja, kakor nepotreben okras. Pozabljamo na nedelje in praznike. Pozabljamo na sočloveka. Pogosto kažemo s prstom na ljudi, ki so drugačni.

      Jezus pravi: Ljubite se med seboj! Imejte se radi, podpirajte se in si ne mečite polen pod noge. Ljubite se! Ljubezen je naša Bogopodobnost. To ljubezen nam je vtisnil v srce, ko nas je poklical v življenje, ko nas je sprejel pri krstu, ko nam je pri birmi podelil svojega Duha, ki je vez ljubezni.

      On vse dela novo; novo nebo, novo zemljo, novi Jeruzalem … novo zapoved. On nas dela zaradi ljubezni vesele, srečne.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2023/02/22/24-februar-da-bi-imeli-veselje/

      Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

      Odgovori
  79. Miro says:
    24. februarja, 2023 at 11:52

    KATEHEZA MED SPLOŠNO AVDIENCO: RESNIČNI PROTAGONIST EVANGELIZACIJE JE SVETI DUH

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 22. FEBRUARJA, IZPOSTAVIL, DA JE SVETI DUH TISTI, KI OMOGOČA EVANGELIZACIJO. POVABIL JE, NAJ KLIČEMO DUHA IN MOLIMO K NJEMU, DA BI TAKO POSTALI UČENCI IN LJUDEM OZNANJALI JEZUSA. (po zapisu Andreje Červek)

    Kateheza med splošno avdienco je slonela na Jezusovem naročilu, namenjenem učencem: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.« Ko Jezus pravi svojih učencem in tudi nam »Pojdite!«, obenem govori o Svetem Duhu, kajti samo zahvaljujoč Njemu lahko človek sprejme Kristusovo poslanstvo in ga uresničuje. Duh osvetljuje pot in usmerja Cerkev. Spodbuja nas, da se podamo oznanjat Kristusa. Zato je pomembno, da Duha ne ugašamo. Papež je povabil, naj molimo k Svetemu Duhu in mu pustimo, da nam osvetljuje pot, nas usmerja in pomaga drugim prinašati Jezusa.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Mt 28,18-20

    Jezus je pristopil in jim spregovoril, rekoč: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

    Na naši poti katehez o gorečnosti za evangelizacijo, bomo danes začeli pri Jezusovih besedah, ki smo jih slišali: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19). Pojdite, pravi Vstali, ne da bi indoktrinirali ali opravljali prozelitizem, ampak da bi ustvarili učence, torej vsakemu dali priložnost, da vstopi v stik z Jezusom, ga spozna in ga svobodno ljubi. Pojdite in krščujte: krščevati pomeni potopiti in torej pred liturgičnim dejanjem, izraža življenjsko dejanje: potopiti svoje življenje v Očeta, Sina in Svetega Duha; vsak dan doživljati veselje prisotnosti Boga, ki nam je blizu kot Oče, kot Brat, kot Duh, ki deluje v nas, v našem duhu. Krstiti pomeni potopiti se v Trojico. (uvodni del kateheze papeža Frančiška)

    Celotna kateheza svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/kateheza-med-splosno-avdienco-resnicni-protagonist-evangelizaci.html

    Odgovori
  80. Miro says:
    23. februarja, 2023 at 19:40

    »ČE HOČE KDO ITI ZA MENOJ, NAJ SE ODPOVE SEBI IN VZAME VSAK DAN SVOJ KRIŽ TER HODI ZA MENOJ« – HODITI ZA JEZUSOM POMENI ITI PO POTI KRIŽA: PREIZKUŠENJ, TVEGANJ IN HOJE PO STRMI IN OZKI POTI V ŽIVLJENJE. SPLAČA SE, A JE NAPORNO. JEZUS ŽELI, DA NE NASEDAMO LAŽNI LOGIKI UŽITKA, KI JO VODI SATAN SAM. VABI NAS PO POTI KRIŽA, KJER NAS SPREMLJA IN VZTRAJNO ČAKA ON SAM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 9,22-25)

    Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo obujen.« Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+9%2C22-25&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    NAJ VZAME SVOJ KRIŽ

    Zdi se mi, da se pogosto ujamemo v razmišljanje in stališče, da bi našo vero zgolj praznovali in nikakor ne bi bili potrpežljivi in vztrajni v preprostosti. A Jezus nas na vsakem koraku vabi, naj vendarle dojamemo hojo za njim kot veselo življenje s križem. Križ prinaša polnost, brez križa se prav tisto, kar iščemo, izgubi.

    Odpovedati se samemu sebi, vzeti svoj križ.« Kako naj bi prepričal ljudi, ki od jutra do večera ne delajo drugega, kot poveličujejo uspešnost in uveljavljanje samega sebe, da bi sprejeli besede, kot so današnje? Krščanska pot odrešenja je v »hoji za Jezusom« in hoja za Jezusom je v »odpovedovanju samemu sebi in v sprejemanju lastnega križa«. Pred časom smo imeli priložnost, da smo razmišljali o nošenju križa. Zato se tokrat osredotočimo na prvi izraz: »Odpovedati se samemu sebi.« Toda že na začetku moramo razlikovati naslednje: Jezus ne zahteva, da se odpovemo »temu, kar smo«, ampak tistemu, »kar smo postali.« Mi smo Božja podoba, zato smo nekaj »zelo dobrega«, kot je rekel Bog takoj, ko je
    ustvaril moža in ženo. Ni se nam torej treba odpovedati temu, kar je ustvaril Bog, ampak onemu, kar smo naredili mi, ko smo zlorabljali svojo svobodo. Takrat so se v nas prebudila hudobna nagnjenja, greh, vse tiste stvari, ki so pozneje prekrile našo izvirno podobo. »Odpovedati se« torej dejansko pomeni »najti«, kakor razlaga Jezus sam: »Kdor izgubi svoje življenje, ga bo našel.« »Odpovedati se« je edini pravi način, da se lahko uresničimo.

    To pa pomeni:

    Hoditi, ne stati. Napor je v tem, da moram vedno znova vstati, bodisi ob padcu bodisi od počitka. Pravi mir je v tem, da sprejemamo križ hoje za Jezusom in se v tem umirimo.

    Razmišljati, ne spati. Križ polnega življenja je v hoji za Jezusom. Je napor, ki prinaša veselje, a odločiti se moramo zanj vedno znova. Umirati moramo skušnjavam »izklapljanja« in ugodja.

    Križ je biti zvest resnici: radikalno, brezkompromisno, do konca, tudi do tveganja obsodbe in »izobčenja«. A Jezus je radikalen. Hoje za njim ni, če resnici nismo zvesti.

    Če smo dosledni, bomo pogosto čudni. Čudni zato, ker se bomo ustavljali pri stvareh, ki so za druge brezpredmetne, nepomembne. Čudni zato, ker ne bomo sposobni urediti odnosov »bolj elegantno«, tako kot jih ureja ves svet.

    Na tej poti pa nikakor ne bomo sami, saj nas obdaja velik oblak Bogu zvestih pričevalcev: »Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.« (Pismo Hebrejcem 12,1–3)

    Hoditi za Jezusom pomeni iti po poti križa: preizkušenj, tveganj in hoje po strmi in ozki poti v življenje. Splača se, a je naporno. Jezus želi, da ne nasedamo lažni logiki užitka, ki jo vodi satan sam. Vabi nas po poti križa, kjer nas spremlja in vztrajno čaka on sam.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  81. Miro says:
    23. februarja, 2023 at 13:04

    PAPEŽ NA PEPELNIČNO SREDO: PODAJMO SE NA POT V DEJAVNI LJUBEZNI, V MOLITVI IN S POSTOM

    Papež Frančišek je na pepelnično sredo, 22. februarja 2023, vodil evharistično obhajanje z blagoslovom in pepeljenjem v baziliki sv. Sabine, ki je prva od štiridesetih rimskih postnih postaj. Tja, kjer jih je pričakal sveti oče, so udeleženci bogoslužja poromali iz bazilike sv. Anzelma. Papež nas je med homilijo povabil, naj se podamo na pot postnega časa v dejavni ljubezni, v molitvi in s postom.

    »Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« (2 Kor 6,2). S tem stavkom nam apostol Pavel pomaga vstopiti v duha postnega časa. Post je namreč ugoden čas, da se vrnemo k bistvenemu, da se znebimo vsega, kar nas obtežuje, da se spravimo z Bogom, da poživimo ogenj Svetega Duha, ki prebiva skrit v pepelu naše krhke človečnosti. Vrniti se k bistvenemu. To je čas milosti, da uresničimo to, kar nas je Gospod prosil v prvi vrstici Besede, ki smo jo poslušali: »Obrnite se k meni z vsem svojim srcem« (Joel 2,12). Vrniti se k bistvenemu, ki je Gospod. Ravno obred pepeljenja nas uvaja na to pot vrnitve in nam namenja dve povabili: vrniti se k resnici o sebi in vrniti se k Bogu in k bratom.

    O nagovoru svetega očeta več na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-na-zacetku-postnega-casa-podajmo-se-na-pot-z-dejavno-ljub.html

    Odgovori
  82. Miro says:
    22. februarja, 2023 at 16:52

    PEPELNICA – KRISTJANI IMAMO ODLIČNEGA ZDRAVNIKA, KI DOBRO VE, KAJ POMENI IMETI RANE! – ODSTRANITI MASKO S SVOJEGA OBRAZA, SRCA, DUŠE … JE EDINA POT DO OZDRAVLJENJA LASTNE NOTRANJOSTI, OZDRAVLJENJA NAŠIH MEDSEBOJNIH ODNOSOV – JEZUS JE PRIŠEL NA SVET RAVNO ZARADI TEGA …, DA BI POZDRAVIL BOLNE, RANJENE

    DOBRA DELA – KAJ BI RADI Z NJIMI? IN KAKŠEN JE NAMEN POSTA? Dobra dela so izraz ljubezni do bližnjega. Ali je res najpomembnejše, da bližnji dobi nekaj denarja, ki se mu bomo odpovedali? Dobra dela vabijo, da se umirimo v sebi in vzamemo nase križ razpetosti med delom in pogovorom, med tihoto in besedo. Dobra dela pomagajo, da v sebi v sebi razjasnimo pogled na bližnjega, da bi ga videli v globini in odgovorili na resnično potrebo.

    KAJ BI RADI DOSEGLI S POMNOŽENIMI MOLITVAMI? Lepo je, če bi radi stopili v stik z Bogom. Lepo je, če se v postu odločimo za več molitve, vendar ne na račun bližnjega! V nas mora ostajati razpetost med delom in molitvijo, med telesnimi in duhovnimi skrbmi. Post te napetosti ne bo odpravil, nauči nas lahko le nositi ta križ! Odnos z Bogom mora biti prepleten z ljubeznijo do bližnjega in ljubezen do bližnjega mora izvirati iz odnosa do Boga. Post, ki ne poglablja celotne razsežnosti našega bivanja, je zgrešen!

    IN NAZADNJE TELESNI POST: ČEMU JE ODPOVED V HRANI NAMENJENA? Post je še posebej namenjen temu, da se srečamo sami s seboj. Da se srečamo z napetostjo med izpolnjenimi in neizpolnjenimi hrepenenji.

    Kaj bomo s postom, je resno vprašanje? Ne gre za preproste vaje, ki jih bomo ‘obkljukali’, ampak za vprašanje razpetosti, na katero nas post želi najprej spomniti.

    POST, KI GA ŽELI BOG OD NAS JE V SPREJEMANJU KRIŽA RAZPETOSTI. Nositi nemoč in hrepenenja v sebi. Živeti z neizpolnjenostjo in hrepeneti po popolnosti. Ni lahko nositi v sebi nebesa in ostajati na zemlji, a to je veličina Jezusove zmage. Samo takšna je lahko zmaga kristjana, tj. zmaga križa!

    Več kot dve leti je, odkar nas je zadela pandemija in odkar smo si morali nadeti zaščitne maske – če smo to hoteli ali ne. Človeka (pa čeprav je to morda naš znanec) je včasih pod masko težko prepoznati, saj se vidijo le njegove oči, dobršen del obraza pa je skrit. Dozdeva se mi, da je »trenutna« situacija z maskami le vizualni odraz siceršnjega stanja v družbi. Danes dajemo velik poudarek vizualizaciji, besedičenju, popolnosti … Naj si bo to preko reklamnih panojev, slikovnih in tekstovnih objav na družbenih omrežjih, idealiziranemu prikazu družbenega/družinskega/zakonskega življenja idr.

    Vse to je bolj ali manj le naša želja, naš ideal; a ker si želimo takšnih idealov (oz. nam jih umetno vsiljujejo), potem maskiramo našo realnost, stvari umetno olepšujemo, »šminkamo«. Pomembno je le, da lepo izgleda navzven, da o nas govorijo lepo, da smo opaženi, da smo v trendu trenutnih standardov …

    A pod to masko je stvarnost velikokrat povsem drugačna. Idealiziran prešeren nasmeh (in idealno beli zobje) pogostokrat zamenjajo žalostne ustnice, na obrazu prevladujejo strah, jeza in skrb.

    PANDEMIJA NAS JE V MARSIČEM RAZGALILA, NAS PRIMORALA POKAZATI NAŠ REALNI OBRAZ, BREZ MASKE.

    Dolgo smo nosili maske tudi v lastnih družinah. Pa ne samo, da bomo do sosedov in prijateljev delovali kot dobra družina. Tudi znotraj družin smo skrivali realnost naših odnosov, odtujenosti, zamer.

    Ko pa smo morali na nekaj deset kvadratnih metrih kar naenkrat skupaj preživeti cel dan, pa nam maskiranje kar naenkrat ni več uspevalo. Pokazal se je naš pravi obraz.

    In Bogu hvala za to! Če smo (končno) ugotovili oz. si priznali, da se tudi pri nas (s)kregamo, smo jezni drug na drugega, bi se včasih najraje kar stepli ali pa med seboj ne bi govorili kak dan.

    Odrgnine, rane in druge poškodbe v naših družinah oz. medsebojnih odnosih je mogoče (po)zdraviti le, če jih najprej sploh opazimo, si jih priznamo … in da jih dovolimo pozdraviti.

    Kristjani imamo odličnega Zdravnika, ki dobro ve, kaj pomeni imeti rane!

    Zadnje dve leti smo recimo v družinah veliko časa preživeli skupaj, za kar ste lahko resnično hvaležni. Hkrati pa je to bilo obdobje, ki je le še dodatno poudarilo področja, kjer sem kot mož oz. oče, mati in žena, najbolj ranjen, šibek oz. »podhranjen«. Zato je potreben postni čas, ko se bomo trudili za nasmeh, skupno mizo, molitev, zahvaljevanje, odpovedjo in tišino.

    Odstraniti masko s svojega obraza, srca, duše … – to je edina pot do ozdravljenja lastne notranjosti, ozdravljenja naših medsebojnih odnosov. In prav blagodejno je spoznanje, da je Jezus prišel na svet ravno zaradi tega …, da bi pozdravil bolne, ranjene.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/02/20/22-februar-pepelnica/

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

    Odgovori
  83. Miro says:
    22. februarja, 2023 at 9:35

    POSTNI ČAS V KATOLIŠKI CERKVI

    V KATOLIŠKI CERKVI NA PEPELNIČNO SREDO, LETOS BO TO 22. FEBRUARJA 2023, ZAČENJAMO POSTNI ČAS, KI BO TRAJAL ŠTIRIDESET DNI. POSTNI ČAS BOMO SKLENILI Z VEČERNO MAŠO VELIKEGA ČETRTKA, KO NASTOPI SVETO VELIKONOČNO TRIDNEVJE.

    Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.

    Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim. Ef 4,17–24). Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

    Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13).

    Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi. Postni čas duhovnost krsta izpostavlja kot razsežnost sprave med Bogom in človekom.

    Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

    https://katoliska-cerkev.si/postni-cas-v-katoliski-cerkvi2023

    Odgovori
  84. Miro says:
    21. februarja, 2023 at 16:58

    GODUJE SV. PETER DAMIANI

    SV. PETER DAMIANI JE EDEN IZMED NAJVEČJIH PISCEV IN OBNOVITELJEV CERKVE V 11. STOLETJU. NJEGOVA NEOPOREČNOST JE BILA TAKO VELIKA, DA JE PRIŠEL CELO V »SEDMO NEBO« RAJA
    V DANTEJEVI BOŽANSKI KOMEDIJI.

    Več o življenje sv. Petra Damianija na:
    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-peter-damiani-v-raju-v-bozanski-komediji/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Peter Damiani, prosi za nas!

    Odgovori
  85. Miro says:
    21. februarja, 2023 at 16:53

    Upaj v Gospoda in delaj dobro
    pa boš prebival v deželi in užival varnost!
    Imej veselje v Gospodu
    in dal ti bo, česar si želi tvoje srce.
    (iz psalma 37)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

    Odgovori
  86. Miro says:
    21. februarja, 2023 at 10:16

    KNJIGA MARTINA GOLOBA NA SPLETNI PRIŽNICI JE POSTALA PRAVA USPEŠNICA, SNOVALCA PA NA POGOVORNIH VEČERIH PRIVABLJATA MNOŽICE

    Kaj pa je v knjigi tako privlačnega, da je bilo prodanih že več kot 11 tisoč izvodov? Martinova iskrenost, dobrohotnost, velika mera zdrave pameti, veselje, ki ga izžareva, in brez dvoma njegov humor, ki sprosti še tako utrujeno dušo.

    Po tem, ko so knjigo predstavili že po več krajih po Sloveniji, so jo bralci zdaj imeli priložnost spoznati tudi tam, kjer je nastala – v založbi in medijski hiši Družina.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2023/02/21/vecer-z-martinom-golobom-od-postnih-spodbud-do-zegnanja-policijskega-avta/

    Odgovori
  87. Miro says:
    20. februarja, 2023 at 19:01

    JEZUS OZDRAVI BOŽJASTNEGA DEČKA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 9,14-29)

    Ko so prišli k učencem, so zagledali veliko množico okrog njih in pismouke, ki so razpravljali z njimi. Takoj ko je množica opazila Jezusa, je ostrmela, odhitela k njemu in ga pozdravljala. Vprašal jih je: »Zakaj razpravljate z njimi?« Nekdo iz množice mu je odvrnil: »Učitelj, k tebi sem pripeljal svojega sina. Obsedel ga je nemi duh. Kjer koli ga napade, ga vrže na tla, da se peni, škriplje z zobmi in odreveni. Prosil sem tvoje učence, naj ga izženejo, pa ga niso mogli.«

    Odgovoril jim je: »O neverni rod! Do kdaj bom pri vas? Do kdaj vas bom prenašal? Pripeljite ga k meni!« In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je takoj stresel dečka, da je padel na tla, se valjal in penil. Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa se mu to že dogaja?« Rekel je: »Od otroških let. Večkrat ga je vrgel celo v ogenj in v vodo, da bi ga pokončal. Toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« Jezus mu je dejal: »Glede tega ›če moreš‹ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje.« Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: »Verujem, pomagaj moji neveri!«

    Ko je Jezus videl, da množica teče skupaj, je zapretil nečistemu duhu: »Nemi in gluhi duh, ukazujem ti: Pojdi iz njega in ne vstopi več vanj!« Duh je zavpil, dečka močno stresel in šel iz njega. Deček je obležal kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« Jezus pa ga je prijel za roko, ga vzdignil in deček je vstal. Ko je prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem spraševali: »Zakaj ga mi nismo mogli izgnati?« Rekel jim je: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+9%2C14-29&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    VERUJEM, POMAGAJ MOJI NEVERI!

    Vero kot njena senca spremlja dvom. Dvom je dvoumna beseda; lahko ima dva precej različna pomena: pozitivnega in negativnega. Nekaj negativnega je, ko je človek zaradi tega omahljiv, »dvomljiv«, nesposoben, da bi se za karkoli odločil, ali pa je tako zelo sumničav, da nikomur ne zaupa. Postane pa znamenje poštenosti in razumne iskrenosti, torej nekaj pozitivnega, ko človeka nagiba, da nima za gotovo nekaj, kar to ni.

    Kdaj je dvom slab in kdaj je koristen? Slab je takrat, kadar je sad nevednosti in lenobe; se pravi takrat, ko bi se posameznik, če bi to le hotel, zlahka poglobil v vsebino vprašanja, se o njem poučil in razrešil svoj dvom, pa tega ne stori. Dvom je slab predvsem takrat, ko se porodi iz strahu pred resnico. Ko pa resnico enkrat odkriješ, te zavezuje, da sprejmeš odločitve in da v skladu z njimi deluješ; v dvomu pa lahko odločitev vedno preložiš in sprejmeš kompromis. Dvom v tem primeru postane opravičilo za nezavzetost in zaledje lenobnosti.

    Nasprotno pa dvom ni zaznamovan s krivdo, ko bi človek rad (kakor v pravkar navedenem primeru) veroval in ne dvomil, pa ga dvomi vendarle napadajo; ko človek dvoma ne goji, ampak ga doživlja. V takem primeru dvom ne le da ne izključuje vere, ampak jo okrepi in očisti. Če veter ne ugasne plamena bakle, ga okrepi. Za vero je naravno, da je izpostavljena možnosti dvoma. Prav to jo napravlja bolj človeško in bolj zaslužno. Tudi veliki svetniki so se morali boriti proti dvomom in skušnjavam glede vere. Sv. Terezija Deteta Jezusa je doživljala strašno preizkušnjo, ki se imenuje »temna noč vere«. »Ko opevam srečo nebes in večno posest Boga,« je rekla, »ne opevam tega, kar čutim, ampak to, kar hočem verovati.« Hoteti verovati je že verovati. Pogosto je edina oblika vere, ki je odvisna od nas.

    Bog, ki bere globine srca, zna natančno ločiti, kdaj gojimo dvom in kdaj ga prenašamo; kdaj gre za pomanjkanje vere in kdaj gre samo za skušnjavo proti njej.

    Samo zaradi dejstva dvoma se nam torej še ni treba odreči prejemanju obhajila. Če torej nismo pripravljeni izreči Veroizpovedi od začetka do konca brez slehernega dvoma in omahovanja ali pa prejeti obhajilo z vso vero, kot bi to želeli, nam ni treba biti v skrbeh, ampak raje molimo, kakor tisti človek iz evangelija, ki je rekel: »Verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri« (prim. Mr 9,23).

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  88. Miro says:
    20. februarja, 2023 at 10:03

    GODUJETA FATIMSKA PASTIRČKA SV. JACINTA IN FRANČIŠEK MARTO

    Fatimska pastirčka sv. Jacinta in Frančišek Marto sta najmlajša svetnika nemučenca v zgodovini Cerkve. Papež Frančišek ju je (13. maja 2017) ob 100-letnici Marijinih prikazovanj v Fatimi na Portugalskem razglasil za svetnika, a ne zaradi teh prikazovanj, ampak zato ker sta po teh navodilih živela.

    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-jacinta-in-francisek-najmlajsa-svetnika/

    Sv. Jacinta in Frančišek, prosita za nas!

    Odgovori
  89. Hvala says:
    20. februarja, 2023 at 6:24

    G. Miro!

    Prosim, če rečete g. Administratorju da pobriše nepravilno poslano! Hvala

    Odgovori
  90. Miro says:
    19. februarja, 2023 at 17:34

    PAPEŽ FRANČIŠEK: JEZUS NI DOBER RAČUNOVODJA, NE, VEDNO JE V NERAVNOVESJU LJUBEZNI

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! BESEDE, KI NAM JIH NAMENJA JEZUS V EVANGELIJU TE NEDELJE, SO ZAHTEVNE IN SE ZDIJO NEVERJETNE, SAJ NAS VABI, DA NASTAVIMO ŠE DRUGO LICE IN DA LJUBIMO CELO SOVRAŽNIKE (prim. Mt 5,38-48)«.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C38-48&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 7. nedeljo med letom.

    P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

    Za nas je normalno ljubiti tiste, ki nas imajo radi in biti prijatelji tistih, ki so naši prijatelji. In vendar nas Jezus izziva, rekoč: »Če delate na ta način, kaj delate posebnega?« Poglejte, to je točka, na katero bi rad pritegnil vašo pozornost.

    Nekaj posebnega je to, kar je onkraj meja navadnega, kar prerašča običajno prakso in normalno preračunljivost, ki jo narekuje previdnost. Na splošno pa mi nasprotno skušamo imeti vse v dokaj dobrem redu in pod nadzorom na način, ki odgovarja našim pričakovanjem, da je nam po meri. V strahu, da nam ne bi bilo povrnjeno ali da bi se preveč izpostavljali in potem ostali razočarani, raje imamo radi tistega, ki nas ima rad, delamo dobro tistemu, ki je z nami dober, smo velikodušni do tistega, ki nam lahko povrne uslugo. Tistemu, ki grdo ravna z nami, odgovorimo na isti način. Tako smo z vsemi v ravnovesju. Toda Gospod nas opominja, da to ni dovolj! Mi bi rekli, to ni krščansko. Če ostajamo pri običajnem, pri ravnovesju med dajanjem in prejemanjem, se stvari ne bodo spremenile. Če bi Bog moral slediti tej logiki, za nas ne bi bilo upanja na zveličanje! Na našo srečo pa je Božja ljubezen vedno »nekaj posebnega«, saj gre onkraj običajnih meril, s katerimi ljudje živimo naše odnose.

    Jezusove besede nas torej izzivajo. Medtem ko mi skušamo ostati znotraj običajnega pri razmišljanju o koristih, On od nas zahteva, da se odpremo za posebnost zastonjske ljubezni. Medtem ko mi skušamo izravnati račune, nas Kristus spodbuja, da živimo neravnovesje ljubezni. Jezus ni dober računovodja, ne, vedno je v neravnovesju ljubezni. Naj nas to ne čudi. Če Bog ne bi bil neuravnotežen, mi ne bi bili nikoli zveličani, neravnovesje križa nas je rešilo. Jezus nas ne bi prišel iskat, medtem ko smo bili izgubljeni in daleč, ne bi nas ljubil vse do konca, ne bi objel za nas križa, saj tega vsega si ne moremo zaslužiti in v zameno mu ne moremo dati nič. Kakor piše apostol Pavel: »Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,7-8). Poglejte, Bog nas ljubi, ko smo grešniki in ne zato, ker smo dobri ali smo mu sposobni kaj povrniti. Bratje in sestre, ljubezen Boga je vedno presežna, vedno onkraj preračunljivega ravnanja, vedno nesorazmerna. Danes zahteva tudi od nas, da živimo na ta način, kajti le tako bomo o njem resnično pričevali.

    Bratje in sestre, Gospod nam predlaga, da pridemo ven iz logike osebne koristi in da ne merimo ljubezni na tehnici, kar nam znese in kar nam koristi. Vabi nas, da na zlo ne odgovorimo z zlom, da smo drzni v dobrem, da tvegamo v darovanju, če tudi v zameno prejmemo malo ali nič. Kajti to je ta ljubezen, ki počasi spreminja spore, skrajša razdalje, prerašča sovražnost in ozdravlja rane sovraštva. Torej, vprašamo se lahko: jaz, vsakdo od nas, jaz, v svojem življenju sledim logiki osebne koristi ali zastonjskosti, kot Bog, ki sledi tej zastonjskosti? Neobičajna Jezusova ljubezen ni lahka, je pa mogoča, kajti On sam nam pomaga tako, da nam daje svojega Duha, svojo brezmejno ljubezen.

    Molimo k Mariji, ki je z odgovorom Bogu s svojim brezpogojnim »da« dovolila njemu, da je iz nje napravil mojstrovino svoje milosti.

    Odgovori
  91. Miro says:
    19. februarja, 2023 at 11:37

    »LJUDJE SO DANES POSTALI ZA CERKEV NEOBČUTLJIVI ALI PA TUDI ALERGIČNI NANJO« (Aleteia)

    »NA TEM SEZNAMU NI BILO TE SLUŽBE«

    SLOVENSKI ŠKOFJE SO ZA NOVO GENERALNO TAJNICO SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE IMENOVALI SESTRO DR. MARIJO (MOJCO) ŠIMENC IZ REDA HČERA MARIJE POMOČNICE (FMA).

    Svoj petletni mandat bo začela 17. aprila in na tem mestu nasledila p. dr. Tadeja Strehovca OFM, ki službo generalnega tajnika opravlja od leta 2013.

    »Vedela sem, da letos zaključujem svoj mandat službe predstojnice. V sebi sem čutila veliko razpoložljivost, za karkoli bi bilo potem. Brez kakšnih načrtov sem v zadnjem obdobju večkrat zelo spoštljivo meditirala dogodek angelovega oznanjenja Mariji. Bog pride in da nek klic, poklicani se razpoloži za nek odgovor in iz tega odgovora nastane potem nekaj novega. Vsako jutro sem se tega spomnila in čutila, da vpliva name v smislu neke odprtosti, karkoli bi mi že Bog namenil.

    Seveda pa na tem “seznamu” ni bilo te službe. To sem doživela res kot veliko presenečenje, kot nekaj, kar je res prišlo od ne vem kje. Po svoje pa tudi kot milost in klic k sprejetju nečesa čisto novega, česar sploh ne poznam. Čutila sem, da mi odpira nov prostor, kot smo v teh dneh velikokrat slišali to frazo, razširi prostor svojega šotora, kar pomeni tudi vstop v nove odnose z ljudmi, ki jih že spoznavam, in tistimi, ki jih še bom,« je povedala sestra dr. Marija Šimenc.

    Več o pogovoru z novo generalno tajnico SŠK na:
    https://si.aleteia.org/2023/02/19/ljudje-so-danes-postali-za-cerkev-neobcutljivi-ali-pa-tudi-alergicni-nanjo/

    Odgovori
  92. Miro says:
    19. februarja, 2023 at 11:01

    PASTIRSKO PISMO ZA POSTNI ČAS 2023: PREPOZNAVAMO SE KOT CERKEV SKUPAJ NA POTI – 2. DEL

    Dragi bratje in sestre, Apostolska dela nam poročajo, da je prva Cerkev nastala, ko je Sveti Duh povezal zbegane Jezusove učence in jih zbral v gornjih prostorih jeruzalemske hiše, kjer »so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati … Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 1,14; 2,42). To je osnovna oblika življenja Cerkve vse do danes: občestvo mož in žena, ki jih povezuje nauk apostolov, dejavna medsebojna ljubezen in molitev, ki nas povezuje z vso Cerkvijo – z našimi živimi in že poveličanimi brati in sestrami. Škofje vas prosimo, da se tudi danes v Svetem Duhu povežemo v občestvo Cerkve in se odpremo za njegovo besedo, ki nas usmerja na skupni poti.

    RAZŠIRITI PROSTOR SVOJEGA ŠOTORA

    V prvem letu sinodalne poti so potekala različna srečanja v okviru škofij in župnij, v redovnih ustanovah, laičnih gibanjih in združenjih. Škofje se zahvaljujemo vsem, ki ste sodelovali in prispevali svoj delež. V svojih srečanjih po župnijskih in drugih skupinah smo odkrivali, koliko sinodalnosti je že bilo doslej v naših skupnostih in kako lepo je pri tem sodelovati. Pomembno je, da te skupine potrdimo in ovrednotimo njihov način dela in poslanstva. Vabimo vas, da vztrajate na poti, da se učimo hoditi skupaj in tako živeti Cerkev. To naj nas tudi spodbuja, da bi odpirali nove možnosti za sodelovanje ter nove župnijske in škofijske skupine.

    Na podlagi škofijskih in narodnih povzetkov je ob koncu preteklega leta v Rimu nastal delovni dokument, ki nosi naslov Razširi prostor svojega šotora. Svetopisemska podoba Cerkve kot šotora je vzeta iz 54. poglavja Izaijeve knjige, kjer Bog po preroku spodbuja svoje ljudstvo, naj kljub stiski zaupa vanj in se ne boji. Poziva jih, naj dvignejo pogled, naj razširijo prostor svojega šotora, kajti njihov Bog se imenuje »Bog vse zemlje« (Iz 54,1-5).

    K temu nas spodbuja tudi današnja Božja beseda. Jezus nas v evangeliju poziva, naj se naš pogled in naša krščanska ljubezen ne ustavita pri tistih, ki nas imajo radi, ki nas spoštujejo, ki so z nami. »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. … Če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega?« (Mt 5,44-45.47). Iz bistva našega krščanskega in cerkvenega poslanstva namreč izhaja, da se ne ustavimo pri mejah svojega dobrega počutja, da prestopimo svojo gotovost in prostor, ki ga obvladamo.

    Že starozavezna besedila nas spominjajo, da se lahko človek bliža Bogu in postaja svet samo po konkretni življenjski poti: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2). Svetost pomeni sprejemati navdihe Svetega Duha, ki nas gotovo nagovarja, če ga kličemo, saj po krstu prebiva v nas. Zato danes Pavel v drugem berilu upravičeno vzklika: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? … Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi« (1 Kor 3,16-17). Življenje po Duhu presega njegovo naravno življenje in ga podaljšuje v večnost, daje mu nov smisel. Prava modrost je v spoznanju, da smo Gospodovi. To človeka osvobaja praznega ponašanja in dokazovanja, hkrati pa mu odpira oči za obdarovanost. »Vse je vaše,« pravi Pavel, »svet, življenje in smrt, sedanjost in prihodnost. Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Božji« (v. 22.23).

    PRISLUHNITI SVETEMU DUHU

    Dragi bratje in sestre, vabimo vas, da v tem novem sinodalnem letu in še posebej v postnem času, ki ga ta teden začenjamo, vsi skupaj iščemo načine, kako prisluhniti Svetemu Duhu, ki po vsakem izmed vas govori naši Cerkvi, našim občestvom in skupnostim. Vendar Svetega Duha ni mogoče preprosto zajeti s človeškimi rokami, saj je kot veter. Potrebuje našo pozornost. Prepoznamo ga po tem, kar prinaša mir, veselje, ljubezen, potrpežljivost, zvestobo, krotkost (prim. Gal 5,20). Od njega pa nas odvrača, kar nas vznemirja, prinaša strah in jezo. Sveti Duh nas na konkretne načine spodbuja za dobro in ustavlja pred slabim. A prisluhniti moramo z ljubeznijo, ki se ne boji zase in se ne boji drugega, ki »ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli pa se resnice« (1 Kor 13,4-6).

    Poslušanje je osnovna drža, ki gradi odnose in občestvo, zato jo je papež Frančišek poudaril kot prvo vajo vsakega, ki stopa na sinodalno pot. Poslušanje je po Frančišku »oblika nežnosti«, ki nam pomaga, da se lahko res zgodi srečanje z Bogom in z resnico o samem sebi. Apostol Janez pravi, da je vse nastalo po Besedi (Jn 1,3), po odnosu. Bog želi človeka najprej po besedi pritegniti v odnos. Zares pa lahko resnično poslušam samo tistega, ki ga imam rad. Vera je iz poslušanja, pravi apostol Pavel (Rim 10,17). Cerkev se v grškem originalnem jeziku imenuje ekklesia – poklicana, sklicana –, ker je nastala iz poslušanja Božjega klica. Zato se bo lahko tudi prenovila samo iz poslušnosti temu Božjemu klicu.

    Dovolite, dragi verniki, da vas škofje ob koncu tega pisma tudi sami prosimo odpuščanja, ker vas premalo poslušamo. Zavedamo se in zaupamo, da lahko Duh spregovori po vsakem človeku, a pogosto nas skrb in strah zapreta, da se zapremo in ne slišimo. Zato prosimo za odpuščanje vas in Gospoda, naj nam odpusti, ko nismo dovolj poslušali, ko smo gledali stran, ko smo molčali, ko bi morali spregovoriti. Žal nam je, če vam nismo bili dovolj v oporo, če ste bili razočarani ob srečanju z nami in ste zaradi našega ravnanja izgubili vero v Božjo pravičnost, ljubezen in usmiljenje. Prosimo vas, molite za nas, da bomo lahko med vami pogumno opravljali službo Dobrega Pastirja in pričevali zanj. V molitvi za sinodo vsi skupaj priznavamo, da smo šibki in grešni, in prosimo Gospoda, naj ne dopusti, da bi širili nered. Naj nam in vsej Cerkvi podarja svojega Svetega Duha in ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti ali da bi pristranskost vplivala na naša dejanja.

    Na vse vas kličemo Božjega blagoslova in priprošnje naših nebeških zavetnikov, še posebej slovenskih mučencev, ki naj izprosijo slovenski Cerkvi svetosti in poguma.

    Vaši škofje

    Prvi in drugi del pastirskega pisma na: https://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-za-postni-cas-2023

    Odgovori
  93. hvala says:
    19. februarja, 2023 at 9:54

    Prosim g. Administrator , če pobrišete narobe poslano-katoliški katekizem : se zahvaljujem

    Odgovori
  94. Miro says:
    18. februarja, 2023 at 19:26

    JEZUSOVA SPREMENITEV – KRISTUS NAM KAŽE, DA JE PRAVA LEPOTA BOŽJA LJUBEZEN, KI Z LUČJO VSTAJENJA OSVETLJUJE IN SPREMINJA TUDI TEMNO SKRIVNOST SMRTI. DA BI VSTOPILI V VEČNO ŽIVLJENJE, JE POTREBNO POSLUŠATI JEZUSA, MU SLEDITI PO POTI KRIŽA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 9,2-13)

    Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi.

    In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. In vprašali so ga: »Zakaj pismouki govorijo, da mora najprej priti Elija?« Rekel jim je: »Elija res pride najprej in vse prenavlja, toda kako, da je pisano o Sinu človekovem, da bo veliko pretrpel in da bo zaničevan? A povem vam, da je Elija že prišel in so mu storili vse, kar so hoteli, kakor je pisano o njem.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+9%2C2-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Na vprašanje, kako se vzpenjati na goro, bo izkušen gornik odgovoril, da počasi, a enakomerno in vztrajno. Svetoval bo, da se tu in tam za trenutek ustavimo in se ozremo na prehojeno pot ter občudujemo razgled in široko obzorje.

    Z vrha gore vidimo pokrajino, hiše, drevesa, poti, skratka vse, kar je, z drugačnimi očmi, kot jih vidimo takrat, ko hodimo tik ob njih. Z vrha vidimo stvari drugače, z drugačnim pogledom.

    Vemo, da »Bog vse vidi in vse ve« ter da mu ni nič skrito in vendar je večno blažen. Če gledamo na svet z Božjimi očmi, bo ta spremenjen, mi pa blaženi kot apostoli na gori, kjer je bilo Petru tako lepo, da je rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj« in je hotel, da bi tam ostali.

    Na gori Tabor so Peter, Jakob in Janez zrli slavo Božjega Sina. Ključna točka je ta, da spremenjenje napoveduje vstajenje, to pa predpostavlja smrt. Jezus apostolom pokaže svojo slavo, da bi imeli moč soočiti se s škandalom križa. Dojeli so, da bo potrebno iti skozi trpljenje, da bi dosegli Božje kraljestvo.

    Kristus nam kaže, da je prava lepota Božja ljubezen, ki z lučjo vstajenja osvetljuje in spreminja tudi temno skrivnost smrti. Da bi vstopili v večno življenje, je potrebno poslušati Jezusa, mu slediti po poti križa. Poslušati ga, kakor ga je poslušala Marija. Poslušati ga v njegovi Besedi, ki jo varuje Sveto pismo. Poslušati ga v samih dogodkih našega življenja, prizadevajoč si iskati v njih sporočila Božje Previdnosti. Poslušati ga v bratih, predvsem pa v najmanjših in najbolj ubogih, do katerih sam Jezus zahteva našo konkretno ljubezen.

    Ko vidimo Kristusa v spremenjeni luči in je On v središču, se spremenijo dimenzije stvari: v Božjih očeh so osebe velike, medtem ko so drevesa pomanjšana v majhne grmičke in gore služijo le za podnožje. To je pogled z Božjimi očmi.

    V vsakdanjem svetu je nevarno, da bi bil človek zaslepljen od materialnega in površinskega blišča stvarnosti. Cerkveni očetje namreč trdijo, da strastno zrenje materialnih stvari zatemni pogled duhovnih stvarnosti. Nujen je duhovni pogled, pogled vere, ki bo spremenil naše dojemanje oseb, stvarnosti in dogodkov. Spremenjenje na gori naj postane tudi program našega življenja: trudili se bomo, da bi videli svet v luči vere, z Božjimi očmi. Če bomo gledali v tej luči, se ne bo spremenil samo svet okrog nas, ampak se bomo spreminjali tudi mi.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  95. Miro says:
    18. februarja, 2023 at 14:22

    KAJ PRAVI KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE O VERNIH LAIKIH

    VERNIKI, NATANČNEJE LAIKI, SO NA NAJBOLJ SPREDNJI ČRTI ŽIVLJENJA CERKVE; PO NJIH JE CERKEV ŽIVLJENJSKO POČELO ČLOVEŠKE DRUŽBE ( odlomek iz KKC, 899)

    Sicer pa se priporočimo Svetemu Duhu za pravilno razumevanje in pojdimo po vrsti:

    897 “Pod imenom laiki razumemo tukaj vse vernike razen udov svetega reda in redovniškega stanu, potrjenega v Cerkvi, to se pravi vernike, ki so bili s krstom včlenjeni v Kristusa in s tem uvrščeni v božje ljudstvo. Ti verniki so s krstom na svoj način postali deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe in izvršujejo svoj delež poslanstva celotnega krščanskega ljudstva v Cerkvi in v svetu” (C 31).

    POKLICANOST LAIKOV

    898 “Laiki imajo po posebni poklicanosti nalogo iskati božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo … Naloga laikov je torej na poseben način ta, da vse časne stvarnosti, s katerimi so ozko povezani, tako osvetljujejo in usmerjajo, da se te vedno vršijo in razvijajo v skladu s Kristusom ter so v slavo Stvarniku in Odrešeniku” (C 31).

    899 Pobuda krščanskih laikov je še posebej potrebna, ko gre za to, da se odkrijejo ali izdelajo sredstva za prepajanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka in življenja. Takšna pobuda je normalna prvina življenja Cerkve:

    Verniki, natančneje laiki, so na najbolj sprednji črti življenja Cerkve; po njih je Cerkev življenjsko počelo človeške družbe. Zato morajo oni, posebej oni, imeti vedno bolj jasno zavest, da ne le pripadajo Cerkvi, ampak da so oni Cerkev, se pravi skupnost vernikov na zemlji pod vodstvom skupnega poglavarja, papeža, in škofov v občestvu z njim. Ti so Cerkev (Pij XII., govor 20. februarja 1946: nav. Janez Pavel II., CL 9).

    900 Ker laikom, kakor vsem vernikom, v moči krsta in birme Bog nalaga apostolat, zato imajo obvezujočo dolžnost in hkrati pravico posamič ali povezani v združenja delati za to, da bi vsi ljudje in po vsej zemlji spoznali in sprejeli odrešenjsko-zveličavno božje oznanilo; ta obveznost je še toliko nujnejša, kadar morejo ljudje samo prek njih slišati evangelij in spoznati Kristusa. V cerkvenih skupnostih je njihova dejavnost tako potrebna, da brez nje apostolat pastirjev največkrat ne more doseči svojega polnega učinka (prim. C 33).

    DELEŽNOST LAIKOV PRI KRISTUSOVI DUHOVNIŠKI SLUŽBI

    901 “Laiki so Kristusu posvečeni in s Svetim Duhom maziljeni ter s tem čudovito poklicani in usposobljeni, da v njih zrastejo vedno obilnejši sadovi Duha. Vsa njihova dela, molitve in apostolske pobude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni počitek, če to izvršujejo v Duhu, pa tudi nadloge življenja, če jih prenašajo potrpežljivo, postanejo duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu (1 Pt 2,5). V obhajanju evharistije laiki vse to hkrati z darovanjem Gospodovega telesa v globoki pobožnosti darujejo Očetu. Tako kot povsod dejavni božji častilci tudi svet sam posvečujejo Bogu” (C 34; prim. C 10).

    902 Na poseben način so starši udeleženi pri posvečevalni službi, ko “v krščanskem duhu živijo v zakonu in skrbijo za krščansko vzgojo otrok” (ZCP, kan. 835,4).

    903 Če imajo laiki potrebne sposobnosti, jih je mogoče za stalno pripustiti k službam bralca ali mašnega pomočnika (prim. ZCP, kan. 230,1). “Kjer potrebe Cerkve zaradi pomanjkanja nositeljev cerkvene službe to narekujejo, morejo laiki, čeprav niso bralci ali mašni pomočniki, opravljati nekatere teh služb, namreč po pravnih predpisih opravljati službo besede, voditi liturgične molitve, krščevati in obhajati” (ZCP, kan. 230,3).

    DELEŽNOST LAIKOV PRI KRISTUSOVI PREROŠKI SLUŽBI

    904 “Kristus … izvršuje svojo preroško službo … ne le po hierarhiji …, ampak tudi po laikih. Postavlja jih za svoje priče in jih usposablja s čutom vere in z milostjo besede” (C 35):

    Poučevati koga z namenom, da bi ga privedli k veri, je naloga vsakega pridigarja in celo vsakega verujočega (sv. Tomaž Akvinski, s. th. III, 71,4, ad 3).

    905 Svoje preroško poslanstvo laiki izvršujejo tudi z evangelizacijo, to je z “oznanjevanjem Kristusove blagovesti s pričevanjem življenja in besede”. Pri laikih “dobiva ta evangelizacija … svojevrsten pečat in posebno učinkovitost iz tega, ker poteka v navadnih razmerah sveta” (C 35):

    Ta apostolat ne obstaja zgolj v pričevanju življenja. Pravi apostol išče priložnosti, da Kristusa z besedo oznanja bodisi nevernim … bodisi vernim (LA 6; prim. M 15).

    906 Tisti izmed vernih laikov, ki so za to sposobni in se za to vzgajajo, morejo tudi pomagati pri katehezi (prim. ZCP, kan. 774; 776; 780), pri poučevanju svetih znanosti (prim. ZCP, kan. 229), pri sredstvih družbenega obveščanja (prim. ZCP, kan. 823,1).

    907 “V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, ki ga uživajo, imajo pravico in včasih celo dolžnost, da posvečenim pastirjem povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve; drugim vernikom pa naj ga razodevajo tako, da ostane neokrnjena vera, nravnost in spoštovanje do pastirjev, hkrati pa naj upoštevajo skupno korist in dostojanstvo posameznih oseb” (ZCP, kan. 212,3).

    DELEŽNOST LAIKOV PRI KRISTUSOVI KRALJEVSKI SLUŽBI

    908 S svojo pokorščino vse do smrti (prim. Flp 2,8-9) je Kristus svojim učencem priobčil dar kraljevske svobode, “da bi z zatajevanjem samega sebe in s svetim življenjem premagovali v sebi kraljestvo greha” (C 36):

    Kdor si podvrže svoje telo in vlada svoji duši, ne da bi se prepustil svojim strastem, je gospodar samega sebe: moremo ga imenovati kralja, ker je sposoben vladati samemu sebi; svoboden je in neodvisen in se ne pusti ujeti v suženjstvo greha (sv. Ambrož, Psal. 118,14,30: PL 15,1403A).
    909 “Razen tega naj laiki, tudi z združenimi močmi, uredbe in razmere sveta, če so kje take, da zavajajo v greh, tako ozdravljajo, da bo vse to postalo skladno z vodili pravičnosti in da bo bolj pospeševalo krepostno življenje, kakor pa mu škodovalo. Če bodo tako ravnali, bodo z resničnimi moralnimi vrednotami preželi kulturo in človeška dela” (C 36).

    910 “Laiki se morejo čutiti tudi poklicane ali biti poklicani k sodelovanju s svojimi pastirji v službi cerkvene skupnosti za njeno rast in življenjsko moč; to store z opravljanjem najrazličnejših služb v skladu z milostjo in karizmami, ki jim jih bo pač hotel dati Gospod” (EN 73).

    911 V Cerkvi morejo “pri izvrševanju vodstvene oblasti po pravni določbi sodelovati verniki laiki” (ZCP, kan. 129,2). Navzoči morejo biti v posebnih svétih območnih cerkvenih zborov (kan. 443,4), na škofijskih sinodah (kan. 463,1.2), pri pastoralnih svétih (kan. 511; 536); pri izvrševanju “in solidum” (celostno povezane) pastoralne skrbi v kaki župniji (kan. 517,2); močno je njihovo sodelovanje v gospodarskih svétih (kan. 492,1; 536); in udeleženost pri cerkvenih sodiščih (kan. 1421,2) itd.

    912 Verniki morajo “razlikovati mer tistimi pravicami in dolžnostmi, ki jih obvezujejo, ker pripadajo Cerkvi, in med tistimi, katere jim gredo, ker so udje človeške družbe. Prizadevajo naj si, da bi oboje med seboj skladno združevali, in naj pomnijo, da jih mora v vsaki časni zadevi voditi krščanska vest, ker ne moremo nobene človeške dejavnosti, tudi ne v časnih rečeh, odtegniti božjemu gospostvu” (C 36).

    913 “Tako je vsak laik že zaradi darov, ki jih je prejel, ‘po meri Kristusovega daru’ (Ef 4,7) priča in hkrati živo orodje poslanstva Cerkve” (C 33).

    Povzeto po: https://marija.si/gradivo/kkc/ii-verni-laiki/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  96. Miro says:
    18. februarja, 2023 at 13:35

    KAKO PREPOZNATI DUHOVNO ZLORABO (Aleteia)

    SE VAM ZDI, DA VAS NEKDO DUHOVNO ZLORABLJA? TU JE VODNIK PO TEM, KAJ JE DUHOVNA ZLORABA

    Žal – ali na srečo – v zadnjih mesecih veliko poslušamo o duhovnih zlorabah. Žal – ker je strašno, da se to dogaja, na srečo pa zato, ker so se zlorabe vedno dogajale, a tega zdaj ne pometamo več pod preprogo. Upamo vsaj.

    Toda kaj sploh je duhovna zloraba? Ni vsak “oster prijem”, trda beseda ali neodobravajoč pogled že kar duhovna zloraba.

    KAKŠEN JE PRIMER DUHOVNE ZLORABE?

    Zloraba se lahko zgodi v odnosu dveh ali več oseb, včasih pa izvaja zlorabo vsa duhovna skupnost. Običajno nadrejeni čustveno manipulira s podrejeno osebo, da mu ta zadovolji njegove različne potrebe.

    Splošno gledano se lahko duhovna avtoriteta pretvarja ali verjame, da je njena moč dana od Boga oziroma da ima celo enako moč kot Bog, zato mu morajo biti učenci absolutno podrejeni.

    Kako se lahko podrejeni upre duhovni avtoriteti, ki je na isti ravni kot Bog, če ta zahteva od njega popolno predanost pri izpolnjevanju njegovih želja, recimo pri fizičnih opravilih ali celo v spolnosti?

    Miselnost je taka: Če se kot učenec uprem duhovnemu vodji, torej Bogu, sem lahko preklet. Moram ga upoštevati in mu biti v vsem na voljo, ker bom le tako odrešen in pravi vernik. Če od mene zahteva spolni odnos, bom v to privolil, ker vodjo kot avtoriteto spoštujem in cenim, da je za ljubezenski odnos izbral prav mene, saj mi s tem odnosom izkazuje Božjo ljubezen.

    Sčasoma lahko ta podrejenost vodi v čustveno, fizično in duhovno izčrpanost žrtve.

    Več o tem, kako prepoznati duhovno zlorabo na:
    https://si.aleteia.org/2023/02/16/kako-prepoznati-duhovno-zlorabo/

    Odgovori
    • Hvala says:
      18. februarja, 2023 at 14:24

      Ja, res je.

      JEZUS JE REKEL:

      Nič namreč ni skrito, če ne zato, da bi bilo razodeto, in nič ni postalo zakrito, če ne zato, da bi prišlo na dan. Marko 4,22

      BOG VE IN VIDI VSE, VSE PRIDE ENKRAT NA DAN…..upajmo da res ne bomo več pometali pod preproge…….

      Odgovori
  97. janez says:
    18. februarja, 2023 at 12:26

    Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest? Ognjišče dr. Turnšek
    Vprašanje za Ognjišče: Prvo: slišimo, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti? Bralec Ognjišča

    Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. KDOR JE BOGU NEDOSTOPNO ZAKRKNJEN IN NEDOSTOPEN TAKO, DA BOGA NITI NE PRIZNA, DA JE BOG, IN SE KOT GREŠNI ČLOVEK SAM POSTAVI NA NJEGOVO MESTO ALI POSTAVI TJA KAKŠNO DRUGO STVAR, TA GREŠI PROTI SVETEMU DUHU!. ČE SE TO STANJE SPREMENI, PA BOG LAHKO VSTOPI VANJ IN MU NAKLONI SVOJO OČIŠČUJOČO IN ODPUŠČAJOČO MILOSTNO BOŽJO NAVZOČNOST IN ODPUŠČAJOČO LJUBEZEN! Takrat pa ta greh do Svetega Duha ni več neodpustljiv, ker človek ni več zakrknjen in nedostopen do Boga, KER GA JE SPREJEL IN VANJ VERUJE!

    In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

    Če kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja.
    Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo VEST. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.

    Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano. Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

    Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.
    Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega. Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi Božje usmiljenje in Božja Milostna Ljubezen pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v DOBREM IN Z LJUBEZNIJO TER USMILJENIM ODPUŠČANJEM!.

    Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016).

    Efežanom 1, 7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

    Addendum:
    Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Matej 12,31). To je posebno in veselo sporočilo za vse nas grešne ljudi in kristjane. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.Prosimo Boga za Odpuščanje in tudi mi odpuščajmo drugim dolžnikom!

    Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno UPIRANJE Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil Božje ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do ZAKRKNJENEGA človekovega srca. Vendar Bog vedno čaka človeka, da se VRNE K NJEMU NAZAJ V OBJEM!

    Prosim Pomagaj nam Gospod, Uči nas in Vodi nas, da bomo več vedeli o veri in se prav podučili, kaj je res in prav zato, da bomo prav vedeli in živeli po Božji Volji in postavah. Hvala našim bogoslovcem in duhovnikom, da nas vernike podučijo, ker so za to postavljeni, šolani in navdihnjeni od Boga.

    Odgovori
    • Miro says:
      18. februarja, 2023 at 13:20

      Najlepša hvala za posredovano pismo iz Ognjišča, v katerem dr. Marjan Turnšek podrobneje pojasnjuje, kaj je greh proti Svetemu Duhu, kaj je duša, vest, itd. Njegove razlage nas spodbujajo k spokornemu življenju po Božji volji.

      Da bodo naša duhovna spoznanja, predvsem pa konkretno življenje, resnično v skladu z Božjo besedo in naukom Cerkve, se priporočimo Svetemu Duhu z naslednjo molitvijo.

      MOLITEV K SVETEMU DUHU

      O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
      preplavi svoje vernike v globino,
      izlij polnost milosti
      v srca, ki si jih ustvaril samo zase.

      Ti si tolažnik in zagovornik,
      ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
      živi vir, ljubezen, ki vžiga,
      maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.

      Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
      ti, prst Gospodove desnice,
      ki izpolnjuješ obljube prerokov
      in obdarjaš ustnice z novo besedo.

      Osvetli, oživi ume,
      v srca izlij voljo ljubiti,
      okrepi naše utrujene ude
      s tvojo zvesto, milo močjo.

      Poženi v beg starega sovražnika,
      hitro podeli mir z veseljem,
      tako da se bomo od tebe vodeni
      k pravemu življenju
      izognili čaru zla.

      Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
      v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
      in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
      naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
      Amen.

      Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

      Odgovori
  98. Miro says:
    18. februarja, 2023 at 10:04

    PAPEŽ FRANČIŠEK: KATOLIŠKI PODJETNIK MORA SKRBETI ZA SVOJ ODNOS Z GOSPODOM

    Papež Frančišek je v petek, 17. februarja 2023, sprejel v avdienco okoli 60 mehiških podjetnikov. Spodbudil jih je,
    tako kot pred nekaj meseci španske podjetnike, da mora katoliški podjetnik, če želi biti znamenje Božje navzočnosti
    v svetu gospodarstva in dela, skrbeti za svoj odnos z Gospodom.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-02/papez-francisek-katoliski-podjetnik-mora-skrbeti-za-svoj-odnos.html

    Odgovori
  99. Miro says:
    17. februarja, 2023 at 19:14

    »KDOR NAMREČ HOČE REŠITI SVOJE ŽIVLJENJE, GA BO IZGUBIL; KDOR PA IZGUBI SVOJE ŽIVLJENJE ZARADI MENE IN ZARADI EVANGELIJA, GA BO REŠIL« – JEZUS GOVORI O TEM, KAKO JE TREBA POZABITI SEBE, IZSTOPITI IZ SREDIŠČA IN TJA POSTAVITI JEZUSA IN NJEGOV NAUK. TO POMENI, DA BO TREBA NOSITI KRIŽ TAKO KOT ON

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 8,34-9,1)

    Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Kaj bi človek lahko dal v zameno za svoje življenje?

    Kdor se sramuje mene in mojih besed pred tem prešuštnim in grešnim rodom, se ga bo tudi Sin človekov sramoval, ko bo s svetimi angeli prišel v veličastvu svojega Očeta.«

    In govoril jim je: »Resnično, povem vam: Nekateri od tukaj stoječih res ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Božjega kraljestva, ki je prišlo z močjo.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+8%2C34-9%2C1&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Današnji evangelij govori o enem temeljnih sporočil našega odrešenja. Kar je Jezus govoril, je tudi izpolnil. Pa pomislimo, kako je Jezus izpolnil logiko, o kateri govori: Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kot pravi apostol Pavel, je Jezus vzel podobo hlapca nase in nam postal podoben v vsem, razen v grehu. Zakaj? Ker je pokazal na najvišje dostojanstvo, ki ga ima človek in ga more dosegati prav vsak! To je dostojanstvo, ki nam ga daje LJUBEZEN, ljubezen, ki pomeni umiranje sebi, življenje za druge, darovanje. Izgubiti svoje življenje, pomeni torej umreti lastnemu egoizmu in zaživeti za druge. Jezus to dovrši tako, da se rodi v jaslih, živi v tišini tesarske delavnice Nazareške družine in umre na križu. Brez iskanja lastne pomembnosti in cene, brez ugodja, v popolnem darovanju. Odpove se svojemu božanstvu, postane človek in ponovno pridobi kraljevsko in božje dostojanstvo s smrtjo na križu.

    Da bi razumeli skrivnost izgubljanja življenja, se ozremo na Jezusovo življenje. On je izgubil vse – vse do zadnjega diha se je razdal za Boga. Toda ko je izgubil življenje, ni izgubil ničesar, česar bi se moral oklepati! Vse, kar je dano iz ljubezni, ni nikoli izgubljeno.

    Jezus je tu opisal, kaj pomeni biti njegov učenec. Govori o tem, kako je treba pozabiti sebe, izstopiti iz središča in tja postaviti Jezusa in njegov nauk. To pomeni, da bo treba nositi križ tako kot on. Tako kot on moramo vzeti na rame križ krivic in nasilja, čutiti moramo bolečino ob nepotrebnem trpljenju ljudi. Za to je treba moliti in tudi za nas, da bi jim znali pomagati.

    Gre za povzetek vsega Jezusovega sporočila. Toda kaj pomeni izgubiti življenje zaradi Jezusa? Mučenci, ki so izgubili življenje zaradi zvestobe Kristusu in njegovemu evangeliju so gotovo najmočnejši zgled in jih je v dvatisočletni zgodovini že nepregledna množica. Tudi dandanes so marsikje po svetu možje in žene v ječi ali celo umorjeni zgolj zato, ker so kristjani. Teh je celo več kot v prvih stoletjih Cerkve. Vendar obstaja še druga oblika mučeništva. To je mučeništvo zvestega izpolnjevanja svojih dolžnosti. Obstaja vsakdanje mučeništvo, ki ne prinaša smrti, a gre vendar tudi v njem za izgubljanje življenja za Kristusa. To je takrat, ko svoje dolžnosti opravljamo z ljubeznijo, skladno s Kristusovim mišljenjem, ki je logika darovanja in žrtvovanja. Koliko očetov in mater vsak dan živi po svoji veri v konkretnem darovanju življenja za dobro družine! Mislimo nanje! Koliko duhovnikov, redovnikov, redovnic velikodušno služi za Božje kraljestvo! Koliko mladih se odpove svojim načrtom in se posvečajo otrokom, prizadetim, ostarelim … Tudi ti so mučenci vsakdana.

    Jezus imenuje dva pogoja, ki ju mora izpolnjevati, kdor želi hoditi za njim: prvi je odpovedati se sebi, drugi pa nositi križ. Odpoved sebi pomeni, da moram sam sebi reči »ne« tam, kjer je moja volja v nasprotju s hojo za Jezusom. Nositi križ pomeni sprejemati trpljenje in bridkosti, ki so vsakemu izmed nas dodeljene na čisto svojski način (moj križ).

    Niti odpoved sebi niti sprejemanje križa nista sama sebi namen. Zanju se odloči, kdor želi slediti Jezusu. Najvišja vrednota, ki je postavljena čez vse, je povezanost z Jezusom. Bodimo povezani z njim.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      17. februarja, 2023 at 19:33

      Iz veličastne BOŽJE BESEDE in odličnega komentarja je za verujoče srce lepo razvidno, da Jezusova pot odrešenja ni neka prijetna pravljica za “čehljanje ušes”, namenjena udobnemu življenju v fotelju. Gre za izjemno resnično življenjsko zgodbo vsakega človeka, dostikrat povezano z velikim odpovedovanjem, trpljenjem, življenjskimi stiskami … Njen konec in začetek za večno življenje pa je vedno nedojemljivo srečen za tistega človeka, ki se odpoveduje vsemu, naposled tudi samemu sebi, da lahko v njem polno zaživi in se razcveti večno življenje v Gospodu Jezusu Kristusu, našem Odrešeniku in Zveličarju.

      Odgovori
      • janez says:
        18. februarja, 2023 at 12:31

        Prosimo Nebeškega Očeta, da nas vernike Sveti Duh prav Vodi in Poduči, da bomo prav vedeli in poznali verske zadeve, pravično molili in živeli tako, kot je Božja Volja; da se bomo vedno podučili od naših duhovnikov in škofov, ki so za to postavljeni. Lepo je, ko bereš in se učiš in veš, da so to pravi nauki.

        Odgovori
        • Hvala says:
          18. februarja, 2023 at 13:54

          Res je, g. Miro ko pravite, da Jezusova pot odrešenja ni neka prijetna pravljica za “čehljanje ušes”, namenjena udobnemu življenju v fotelju.

          Ni dovolj samo prositi Svetega Duha za vodstvo in poduk, TO JE TREBA DEJANSKO URESNIČITI V ŽIVLJENJU. ZATO JE POTREBNA PONIŽNOST, POKORŠČINA BOGU IN POPOLNO ODMIRANJE SAMEMU SEBI. To je tudi zelo težko ljudem obrazložiti. To je govorila tudi s. Favstina, ki je povedala, da nekatere dogodke, obrazložitve od Jezusa ni mogoče z besedami izraziti, oz. napisati. BISTVO, JEDRO ŽIVLJENJA JE BITI POSLUŠEN BOGU!

          Koliko Božjih nasvetov smo že izpustili zaradi naše NEPOSLUŠNOSTI, NE POKORAVANJA BOGU itd…?

          Odgovori
  100. Miro says:
    17. februarja, 2023 at 14:03

    POSLANICA SVETEGA OČETA FRANČIŠKA ZA POST 2023: POSTNA ASKEZA, SINODALNA POT

    V PETEK, 17. FEBRUARJA 2023, SO NA TISKOVNEM URADU SVETEGA SEDEŽA PREDSTAVILI POSLANICO PAPEŽA FRANČIŠKA ZA POSTNI ČAS 2023 Z NASLOVOM POSTNA ASKEZA, SINODALNA POT.

    Poslanica svetega očeta Frančiška za post 2023
    Postna askeza, sinodalna pot

    Dragi bratje in sestre!

    Matejev, Markov in Lukov evangelij se ujemajo v pripovedi o Jezusovi spremenitvi. V tem dogodku vidimo Gospodov odgovor na nerazumevanje, ki so ga njegovi učenci pokazali v odnosu do njega. Malo prej je namreč prišlo do pravega spopada med Učiteljem in Simonom Petrom, ki je potem, ko je izpovedal svojo vero v Jezusa kot Kristusa, Božjega Sina, zavrnil njegovo napoved trpljenja in križa. Jezus ga je ostro pograjal: »Poberi se! Za menoj, Satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). In glej, »čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1).

    Evangelij o spremenjenju je oznanjen vsako leto na drugo postno nedeljo. Dejansko nas Gospod v tem bogoslužnem času vzame s seboj in nas odvede na samo. Tudi če naše redne obveznosti zahtevajo, da ostanemo na svojih običajnih mestih in živimo svoj vsakdan, ki se pogosto ponavlja in je včasih dolgočasen, smo v postnem času povabljeni, da se skupaj z Jezusom »povzpnemo na visoko goro«, da bi s svetim Božjim ljudstvom doživeli posebno izkušnjo askeze.

    Postna askeza je zavzetost, ki jo vedno spodbuja milost, da bi premagali svoje pomanjkljivosti vere in odpora do tega, da bi hodili za Jezusom po poti križa. Prav tako, kakor so to potrebovali Peter in drugi učenci. Za poglobitev našega poznavanja Učitelja, za razumevanje in popolno sprejemanje skrivnosti Božjega odrešenja, ki se je uresničilo po popolni daritvi samega sebe iz ljubezni, moramo pustiti, da nas On odvede na samo in na visoko goro, da se bomo ločili od povprečja in nečimrnosti. Moramo se podati na pot, na pot navzgor, ki zahteva napor, odrekanja in zbranost kot izlet v hribe. Te sposobnosti so pomembne tudi za sinodalno pot, za katero smo se kot Cerkev zavezali, da jo bomo uresničili. Dobro nam bo delo, če bomo razmislili o odnosu, ki obstaja med postno askezo in sinodalno izkušnjo.

    V »odmik« na gori Tabor je Jezus pripeljal s seboj tri učence, ki so bili izbrani, da bi bili priče enkratnega dogodka. Hotel je, da bi to doživetje milosti ne bilo osamljeno, ampak bi bilo podeljeno, kot je podeljeno vse naše versko življenje. Za Jezusom hodimo skupaj. In skupaj, kot Cerkev, romarica v času, živimo bogoslužno leto in znotraj njega post, ko hodimo s tistimi, ki jih je Gospod postavil ob nas kot tovariše na poti. Podobno kot za vzpon Jezusa in njegovih učencev na goro Tabor lahko rečemo, da je naša postna pot »sinodalna«, ker jo hodimo skupaj na isti poti, učenci edinega Učitelja Jezusa. Vemo tudi, da je on sam Pot, in potemtakem tako v liturgičnem kot v sinodalnem itinerariju Cerkev ne počne nič drugega, kot da vedno globlje in bolj polno vstopa v skrivnost Kristusa Odrešenika.

    In tako pridemo do viška. Evangelij pripoveduje, da se je Jezus »vpričo njih spremenil: Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2). To je »vrh«, to je cilj poti. Na koncu vzpona, ko so bili na visoki gori z Jezusom, je bila trem apostolom dana milost, da so ga videli v njegovi slavi, ki se je bleščala od nadnaravne luči, ki ni prihajala od zunaj, ampak jo je izžareval on sam. Božanska lepota tega videnja je bila neprimerljivo večja od kakršnega koli napora učencev, ko so se vzpenjali na Tabor. Kot pri vsakem zahtevnem izletu v hribe, ko se vzpenjamo, mora biti pogled uprt v stezo, razgled pa, ki se na široko odpre na koncu, preseneti in poplača s svojo čudovitostjo. Tudi sinodalni proces se pogosto zdi težaven in včasih bi lahko izgubili pogum. Tisto pa, kar nas čaka na koncu, je zagotovo nekaj čudovitega in presenetljivega, kar nam bo pomagalo bolje razumeti Božjo voljo in naše poslanstvo v službi njegovega kraljestva.

    Doživetje učencev na gori Tabor se je še bolj obogatilo, ko sta se ob spremenjenem Jezusu pojavila Mojzes in Elija, ki sta poosebljala postavo in preroke (prim. Mt 17,3). Kristusova novost je izpolnitev Stare zaveze in obljub in je neločljiva od zgodovine Boga s svojim ljudstvom ter razodeva njen globok pomen. Podobno je sinodalna pot zakoreninjena v izročilo Cerkve in istočasno odprta za novost. Izročilo je vir navdiha za iskanje novih poti ob izogibanju nasprotnim skušnjavam nepremakljivosti ali improviziranega eksperimentiranja.

    Postno asketsko potovanje in podobno tudi sinodalno imata oba za cilj spremenitev, osebno in cerkveno. Spremenitev, ki v obeh primerih najde svoj zgled v Jezusovi spremenitvi in se zgodi v milosti njegove velikonočne skrivnosti. Da bi se ta spremenitev mogla letos zgoditi v nas, bi rad predlagal dve »stezi«, po katerih moramo hoditi, da bi se vzpenjali skupaj z Jezusom in z njim dosegli cilj.

    Prva se nanaša na ukaz, ki ga Bog Oče naslovi na učence na Taboru, ko zrejo spremenjenega Jezusa. Glas iz oblaka reče: »Poslušajte ga!« (Mt 17,5). Prvo pojasnilo je torej zelo jasno: poslušati Jezusa. Post je čas milosti v tolikšni meri, kolikor prisluhnemo Njemu, ki nam govori. In kako nam govori? Predvsem v Božji Besedi, ki naj jo Cerkev ponuja v bogoslužju. Ne pustimo, da bi padala v prazno. Če že ne moremo vedno sodelovati pri maši, pa dan za dnem preberimo svetopisemska berila, tudi s pomočjo interneta. Poleg Svetega pisma nam Gospod govori v bratih, predvsem v obrazih in zgodbah tistih, ki potrebujejo pomoč. Rad pa bi dodal še en vidik, ki je v sinodalnem procesu zelo pomemben: poslušanje Kristusa poteka tudi skozi poslušanje bratov in sester v Cerkvi. Gre za vzajemno poslušanje, ki je v nekaterih fazah glavni cilj, ki pa vendarle vedno ostane nepogrešljivo v metodi in v slogu sinodalne Cerkve.

    Ko so učenci zaslišali Očetov glas, »so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: ‘Vstanite in ne bojte se!’ Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega« (Mt 17,6-7). To pa je drugo pojasnilo za ta postni čas. Ne predstavljajte si religioznosti izjemnih dogodkov in mikavnih doživetij iz strahu pred soočanjem z resničnostjo, z njenimi vsakdanjimi napori, težavnostjo in protislovji. Luč, ki jo Jezus kaže učencem, je predpodoba velikonočne slave; in proti njej moramo iti, hodeč »samo za njim samim«. Post je usmerjen na veliko noč. »Odmik« ni sam sebi namenjen, ampak nas pripravlja, da bi z vero, upanjem in ljubeznijo živeli trpljenje in križ, da bi prišli do vstajenja. Tudi sinodalna pot nas ne sme slepiti, da smo prispeli, ko nam Bog podari milost nekaterih močnih doživetij občestva. Tudi tam nam Gospod ponavlja: »Vstanite in ne bojte se.« Spustimo se v nižino in milost, ki smo jo doživeli, nas bo podpirala, da bomo ustvarjalci sinodalnosti v vsakdanjem življenju naših skupnosti.

    Dragi bratje in sestre, Sveti Duh naj nas razvnema v tem postnem času pri vzponu z Jezusom, da bomo doživeli njegov božji sijaj in tako okrepljeni v veri skupaj nadaljevali pot z Njim, ki je slava njegovega ljudstva in luč narodov.

    Rim, sv. Janez v Lateranu, 25. januarja, praznik spreobrnitve sv. Pavla

    FRANČIŠEK

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/poslanica-svetega-oceta-franciska-za-post-2023-postna-askeza-sinodalna-pot

    Odgovori
    • Miro says:
      17. februarja, 2023 at 14:38

      BOGU HVALA ZA ČUDOVITO POSLANICO PAPEŽA FRANČIŠKA IN SEVEDA TUDI NJEMU! DAJ, GOSPOD, DA BI NAS V TEM POSTNEM ČASU RAZVNEL SVETI DUH PRI VZPONU Z JEZUSOM, DA BOMO DOŽIVELI NJEGOV BOŽJI SIJAJ IN TAKO OKREPLJENI V VERI SKUPAJ NADALJEVALI POT Z NJIM, KI JE SLAVA NJEGOVEGA LJUDSTVA IN LUČ NARODOV, KOT V SKLEPNEM DELU POSLANICE POUDARJA SVETI OČE.

      Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja