Članki za dušo

15.001 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   12. marca, 2023 at 12:19

   BOŽJE USMILJENJE (Ognjišče)
   Božje usmiljenje ni nekaj abstraktnega, ampak je oprijemljiva resničnost, s katero Bog razodeva svojo ljubezen, ki je kakor očetova ali materina, ko sta iz globine srca ganjena ob svojem otroku. […] Prihaja iz notranjosti kot globoko naravno čutenje, ki ga sestavljajo nežnost in sočutje, prizanesljivost in odpuščanje. (papež Frančišek)

   Evangelist Matej je v prvih štirih blagrih zapisal Jezusove besede iz govora na gori, ki nam odkrivajo, kakšen je vpliv Božjega kraljestva na človeštvo. Potem pa zapiše še tri blagre (vv. 7-9), ki jih v Lukovem evangeliju ni, in spregovorijo o zadržanju in ravnanju, ki izvira iz odločitve za uboštvo. Prvi od teh blagruje usmiljenje, za katerega je papež Frančišek že kmalu po izvolitvi dejal, da je beseda, ki spreminja svet. »Nekaj usmiljenja naredi svet manj mrzel in bolj pravičen. Čutimo potrebo, da prav razumemo božje usmiljenje, tega usmiljenega Očeta, ki je tako potrpežljiv.« Od takrat je še velikokrat govoril o usmiljenju, lani pa je na predvečer nedelje Božjega usmiljenja z listino Obličje usmiljenja napovedal izredno sveto leto. Odprl je vrata usmiljenja, da bi stopili skoznje in občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in vliva upanje. Na srce nam je položil besede, naj to jubilejno leto preživimo v luči Gospodove besede: usmiljeni kakor Oče (prim. Lk 6,36), da se z veseljem in mirom vključimo v ta zahtevni, a obenem bogat program … Jezus Kristus, ki je obličje Očetovega usmiljenja je ta program začrtal tudi v petem blagru, o njem ni le govoril, marveč ga je živel in razodeval. Kdor vidi Kristusa, vidi usmiljenje Boga Očeta. In kdor pozna Kristusa in po njem Očeta, pozna pot odrešenja: to je pot sočutja in usmiljenja.

   Gospod je usmiljenje in dobrota
   Že v Stari zavezi pravi Psalm 103: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti … Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna nad tistimi, ki se ga bojijo. Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva. Kakor oče izkazuje usmiljenje nad otroki, Gospod izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo« (8.11-13). Pojem usmiljenja kaže, kdo je Bog … oče ki ljubi na ta način.
   To je »veselo sporočilo«, ki ga je razodel Jezus: Bog ni sodnik, preračunljiv in neusmiljen gospodar, ampak Oče. V nazareški shodnici je Božji sin razkril Očetov načrt: da so vsi, brez razlike, povabljeni, da sprejmejo božjo ponudbo zastonjske in usmiljene ljubezni. Usmiljenje pomeni, da Bog ljubi prvi in zastonj. Nima nas rad zato, ker smo dobri in to zaslužimo (sv. Pavel pravi, »da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki! – Rim 5,8), ampak zato, ker on JE Ljubezen. Grški pojem agape pomeni prav to ljubezen, ki je je brezpogojna in zastonjska. In tako v našem vsakdanjem življenju, kot tudi v primeru žene, zasačene v prešuštvovanju (Jn 8,10-11), se vedno srečujeta naša revščina in nemoč in neizčrpno Božje usmiljenje.

   Jezus, Ljubezen, ki odpušča
   Božja ljubezen je »meso postala« v Jezusu. On je vse v temelju spremenil. Ni prišel klicat »pravičnih«, ampak grešnike. Janez Krstnik si je predstavljal Mesija s sekiro v rokah, pripravljenega, da bo posekal drevesa, ki ne prinašajo sadu. Jezus pa pravi, da je treba drevo, ki ne prinaša sadu, najprej »okopati, in ga pognojiti«, morda bo potem rodilo sad (prim. Lk 13,8-9). Jezusovo delovanje vliva upanje, poživlja, ni uničevalno. Vse Jezusovo življenje in še prav posebno njegova smrt, razodeva usmiljeno Božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem se je dotaknil src grešnikov. Spomnimo se njegovega srečanja z Marijo Magdaleno, ko mu je s solzami umila noge; na Samarijanko ali na prešuštnico, ki so jo privedli predenj, da bi jo obsodil. Da bi še bolj potrdil to svoje ravnanje in prepričanje, Jezus uporabi številne prilike. Gospodar nevrednemu služabniku odpusti dolg, ker ga je ta prosil usmiljenja. V Lukovem evangeliju (15. poglavje) najdemo tri prilike o usmiljenju: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in tisto, ki jo poznamo kot priliko o »izgubljenem sinu«. Preseneča in pretrese nas veselje Boga, veselje, ki ga občuti, ko najde skesanega grešnika in mu odpusti. Da, veselje Boga je odpuščati! Tukaj je povzetek vsega evangelija. Bog je vedno usmiljen, če se grešnik odpre odpuščanju. To brezmejno Očetovo usmiljenje se v Jezusovem življenju kaže do konca, zadnje dejanje njegove zemeljske poti je popolno razodetje usmiljenja Boga Očeta – ko odpusti tudi tistim, ki so ga mučili in umorili (Lk 23,34).

   “Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo …”
   Blagor usmiljenim je tudi blagor odpuščanja. Jezus je odpustil tistim, ki so ga križali, in tudi nas uči usmiljenja, da bi tudi mi odpuščali tistim, ki nam niso naklonjeni, nas morda preganjajo. To, da zmoremo odpustiti drugemu še preden se kesa, in ne zahtevamo povračila, je velika zmaga nad seboj in najvišji izraz človečnosti. Samo tisti, ki je sposoben odpuščati, zmore resnično ljubiti – s pristno, vztrajno in zvesto ljubeznijo. V Novi zavezi ni pravičnosti brez odpuščanja in sprave! Jezusovo oznanjevanje in življenje postane nova smer za življenje in je resnična. Verodostojna Božja ljubezen je ljubezen do človeka in vsaka ljubezen do človeka je ljubezen do Boga. Bog in človek sta neločljiva. Če bi znali izračunati dolg, ki ga imamo do Boga in skušali v resnici razumeti, kako brezmejno je njegovo usmiljenje, bi pokazali tudi usmiljenje do bratov. Pomembno je torej vztrajati v enakem zadržanju do Boga in do bližnjega. Češčenje Boga brez usmiljenja do brata je malikovalstvo (Mt 5,23). Zato moramo vztrajno moliti očenaš, da bi tudi v našem vsakdanjem življenju udomačili kulturo odpuščanja, da bi tudi v družbenem življenju in politiki pravičnost postala »bolj človeška«.

   Božje usmiljeno srce
   Blagor usmiljenim je tudi blagor sočutja, biti ob tistem in s tistim, ki potrebuje pomoč: Emanuel – Bog z nami – izraža svoje usmiljenje do nas tudi s so-čutenjem in so-trpljenjem. Sočutje do bližnjega dokazuje, da je možno ljubiti in biti ljubljen tudi v trpljenju. Če razčlenimo latinsko besedo usmiljenje (misericordia), lahko vidimo, kako že sama beseda pove bistveno: »miseris cor dare«, pomeni ‘dati svoje srce tistim, ki so najbolj ubogi’. Sv. Izak Sirski, eden največjih duhovnih učiteljev krščanskega Vzhoda (7. stol.), je zapisal: »Kaj je usmiljeno srce? … Človeško srce, ki gori za ljudi, za ptice, za živali, za duhove in za vsa ustvarjena bitja. Ko z mislijo ali s pogledom zaobjame stvarstvo, se mu orosijo oči ob izjemnem usmiljenju, ki ga preveva. Njegovo srce je ob silnem sočutju ganjeno in povsem prevzeto, zato ne prenese misli na to, da bi se stvarstvu pripetilo kaj slabega ali žalostnega. Tega ne more ne slišati ne gledati, zato k Bogu nenehno povzdiguje svoje molitve za živali, za sovražnike resnice in za tiste, ki mu škodujejo, da bi jih Bog varoval in jih očistil. In to zaradi velikega usmiljenja, ki iz njegovega srca, po božji podobi privre na dan brez meja.« Sveti Bernard iz Clairvauxa je dejal: »Da bi lahko preizkusil usmiljenje v srcu, moraš najprej poznati svoje slabosti. Tako boš lahko živel v sebi težave drugih, ki te bodo spodbudili k bratski pomoči. To je program, ki ga je živel Jezus, ki je postal ubog, da bi nas naučil, kaj pomeni biti usmiljen.« Po Božjem načrtu naj bi se človek prepustil njegovi milosti, božjemu navdihu: Božji usmiljeni ljubezni. Milost razkriva lepoto Boga, ki očara, privlači in pritegne ljudi k sebi. Ta božja lepota človeka pripravi do tega, da vzljubi vse dobro in je zato tudi sam ljubezniv (usmiljen). Ljubeznivost pomeni poudariti vse lepo, do česar smo sposobni priti, da bi tako napredovali v dobrem mi sami, drugi in vsa stvarnost. Na ta način človek uresničuje in živi polno svojo človečnost ter ustvarja bolj bratski svet.

   Blagor srcu
   Blagor srcu, ki v sebi pripravi prostor za vse in vedno najde v svoji notranjosti prost kotiček tudi za tistega, ki pride nazadnje.
   Blagor srcu, ki mu ne pride na misel, da bi imel za tujca tudi najbolj drugačnega, ampak živi sprejetost kot temeljni zakon, ker je to Evangelij.
   Blagor srcu, ki živi neprestani »Tukaj sem« z drugimi, do Boga in samega sebe: napredoval bo do polnosti.
   Blagor srcu, ki je solidarno z vsemi in vsakim, v vsaki situaciji, v dobrem in slabem: on bo graditelj civilizacije ljubezni.
   Blagor srcu, ki ga zanima tudi trpljenje drugih in nudi pomoč, zavetje, upanje: uresničilo bo enotnost bližnjih.
   Blagor srcu, ki se ne zmeni za barvo kože, za drugačnost jezika, ampak posluša samo govorico oči nasmeha, obraza in Božje luči: ta prinaša novo upanje.
   Blagor srcu, ki je pozorno do drugih, srčnost in iskrenost se kaže v njegovem življenju iz dneva v dan: to bo graditelj Božjega kraljestva.

   MOLIMO ZA BOŽJE USMILJENJE IN LJUBEZEN
   Oče, kralj nebes in zemlje, častimo te v Kristusu, tvojem velikem razodetju
   in prvem pričevalcu tvojega usmiljenja do ljudi in sočutja z njimi.
   Če bi bilo naše življenje nenehna hvala tvojega usmiljenja in tvoje ljubezni,
   bi se bistveno spremenilo.
   Tedaj bi bili zares tvoja resnična podoba, s Kristusom in v Kristusu.
   Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu
   in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
   Usmiljenje, s kakršnim te je razodel tvoj Sin, ni bilo prazno čustvo, ampak resnično dejanje.
   V Jezusovem imenu te prosimo, o Oče,
   naj bomo usmiljeni kakor ti in zedinjeni s teboj v ljubezni.
   Osvobodi nas težnje po obsojanju in zaničevanju drugih.
   Svojega Sina nisi poslal zato, da bi nas sodil, ampak da bi nas zveličal.
   Če verujemo in molimo v njegovem imenu,
   se ne bomo izogibali nadležnežev, ne bomo se imeli za vzvišene nad drugimi.
   Vsakomur se bomo približali z razumevajočo ljubeznijo,
   kakor je to delal Jezus Kristus, božji zdravnik, dobri Pastir.
   Daj, da ne bomo zvesti samo abstraktnim, včasih nejasnim načelom,
   ampak tvojemu Imenu, kakor nas je učil tvoj Sin:
   Bodite torej usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče v nebesih. Amen

   Bernhard Häring

   Addendum
   Ko se v tvojem srcu rodi sočutje in usmiljenje, se je Bog zganil v tebi kot bi bil otrok. (Giosy Cento)

   Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, nas objema in se sklanja k nam z odpuščanjem. (papež Frančišek)

   Bog vse odpušča in vsem daje možnost … Mi smo tisti, ki ne znamo odpuščati. (papež Frančišek)

   Človek je padel, Bog se je ponižal. Človek je padel nesrečno, Bog se je ponižal usmiljeno. Človek je padel iz prevzetnosti, Bog se je ponižal iz milosrčnosti (sv. Avguštin).

   https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/veroucne-strani/blagri-kristjanov-zivljenjski-nacrt/8332-blagor-usmiljenim

   Odgovori
2. Miro says:

   12. marca, 2023 at 12:02

   8 DUHOVNIH MODROSTI SV. TOMAŽA AKVINSKEGA, KI JIM JE VREDNO SLEDITI (Aleteia)

   DUHOVNO ŽIVLJENJE JE POT, KI NAS PRIPELJE DO IZKUSTVENEGA POZNAVANJA BOGA

   Profesor Alessandro Beghini, pisatelj in teolog, je za Aleteio predstavil osem duhovnih modrosti sv. Tomaža Akvinskega.

   1. Globok odnos z Bogom
   2. Bog želi, da smo taki kot On
   3. Dati težo pravim stvarem
   4. Dobrodelnost
   5. Stremljenje vsakega človeka
   6. Veselje
   7. Vzvratna pot
   8. Lepota ljubezni

   Več o tem na: https://si.aleteia.org/2023/02/26/8-duhovnih-modrosti-sv-tomaza-akvinskega-ki-jim-je-vredno-slediti/

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
3. janez says:

   12. marca, 2023 at 12:00

   12.3.2023 3. postna nedelja: 2 Mz 17,3−7; Rim 5,1−2.5−8; Jn 4,5−42

   Jezus in Samarjanka
   4,5 Prišel je torej v samarijsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu.
   6 Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure.
   7 Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!«
   8 Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano.
   9 Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.)
   10 Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.«
   11 Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo?
   12 Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?«
   13 Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen.
   14 Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«
   15 Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.«
   16 Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!«
   17 Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹;
   18 kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.«
   19 Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok.
   20 Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.«
   21 Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu.
   22 Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov.
   23 Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče.
   24 Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«
   25 Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.«
   26 Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«
   27 Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govoril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: »Kaj bi rad od nje?« ali »Zakaj govoriš z njo?«
   28 Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem:
   29 »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?«
   30 Odšli so iz mesta in se napotili k njemu.
   31 Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Rabi, jej!«
   32 On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.«
   33 Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?«
   34 Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo.
   35 Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so bela za žetev.
   36 Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec.
   37 V tem je namreč resničen izrek, da ›eden seje, drugi žanje‹.
   38 Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa ste vstopili v njihov trud.«
   39 Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.«
   40 Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni.
   41 Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati.
   42 Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja. Sami smo ga namreč slišali in vemo, da je on zares zveličar sveta.«
   Voda sredi puščave
   Izraelci so se izoblikovali v narod sredi puščave. Po puščavi so romali iz dežele sužnosti proti obljubljeni deželi. Na marsikatero težavo so naleteli. Zdelo se jim je, da je najhujša tragedija, ki jih lahko zadene, če jim zmanjka vode. Mojzes pa je vedel, da je še huje, če jim zmanjka vere, zaupanja v božje varstvo, žive vode, o kateri govori evangelij.
   Judje so ne glede na okoliščine zahtevali vodo. Sredi puščave na begu v svobodo jih ni brigal Bog, njemu niso zaupali. Ni jih zanimala svoboda ne obljubljena dežela, ampak voda, hrana in zabava. Zato ker niso videli dalj od svojega telesa, ni čudno, da so vsi ti pomrli v puščavi. Človekova resnična in največja žeja, je žeja po Bogu. Zato nas tudi nobena zemeljska stvar ne more dokončno potešiti. Samarjanka je mislila, da ima vodo, vendar jo tista voda, ki jo je imela ni mogla odžejati, kakor je ni moglo potešiti njenih šest mož. Zato je svojega zadnjega moža kar zatajila. Pravo živo vodo ji je lahko dal šele Jezus, sedmi mož. Sedem je število popolnosti.

   Večja kot je stiska in trpljenje, večje je hrepenenje po rešitvi. Ne da pa se rešiti problemov tako, da praznino, ki se v nas pojavlja napolnimo z zemeljskimi stvarmi. Puščava nas osvobaja zemeljskosti, da bi bili čisti in odprti za božje delovanje. Nikoli tako ne zahrepenimo po vodi, kot prav sredi puščave, ko gre za naše življenje, in nikoli slajše ne pijemo kot takrat, ko smo se do kraja izčrpali v njenem iskanju in hrepenenju po njej. Mojzes je po božjem naročilu peljal Izraelce v puščavo, da bi jim Bog spregovoril na srce, da bi jih vzgojil v narod z zakoni in svojo vero. Vendar ljudem, normalno, puščava ni bila prijetna.

   Za našo rast pa je potrebna tudi puščava. V življenju jo lahko predstavljajo: trpljenje, uboštvo, preizkušnja, napor … Ustvarjeni smo tako, da rastemo in dobivamo moč v naporu. Športnik mora trenirati, da je sposoben doseči dober rezultat. Kristjan se mora premagovati, da ima sebe v oblasti in se lahko upira skušnjavi. Učenec se mora učiti, glasbenik vaditi itd. Otrok, ki ni izkusil nobenega trpljenja in pomanjkanja, ki je vse dobil takoj servirano na krožniku bo slabič, razvajenček in egoist. Ne bo se znal veseliti božjih darov, svojega zdravja in življenja. Postal bo velik kandidat za prestopništvo. Tudi Jezus je bil poten in utrujen od dela, ko je do svojega tridesetega leta delal v očetovi mizarski delavnici. V današnjem evangeliju pa od potovanja, zato se je opoldne kar usedel k vodnjaku in čakal, da bi mu kdo pomagal do vode. Pride Samarjanka, da bi natočila vode. Bog prosi človeka naj mu da piti. On, ki je ustvaril brezmejne oceane, potrebuje človekovo pomoč za nekaj požirkov vode. Človekovo pomoč potrebuje, da bi lahko človeku pomagal, da bi mu lahko dal vodo tekočo v večno življenje.

   Ljubezen gre preko vseh predsodkov. Govoril je z ženo tujko in Samarjanko, šestkrat poročeno, kar se ni spodobilo za Jude. To ni bilo prvič, da se je družil z grešniki. Končno je za vse nas grešnike umrl na križu. »Bog (pa) izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo« (Rim 5,8−9). Če hočemo koga pridobiti ali spreobrniti glejmo na to kaj bi lahko kdo postal in ne kaj je. Bog izliva svojo vodo na vse, ne samo na tiste, ki jo zaslužijo. Bog je duh in ga je potrebno častiti v duhu in resnici. Bog ni vezan ne na Gerasim v Samariji ne na Jeruzalem v Izraelu ne na grški ne latinski ne katerikoli drugi jezik ne na oltar proti ljudstvu ne na oltar od ljudstva ne na kvašen ali nekvašen kruh ne na tako ali drugačno držo pri molitvi …, tudi ne na »pravičnike«. Otresimo se predsodkov in pristopimo k svojim bližnjim ne glede na njihovo zunanjost. V svoji odprtosti posnemajmo Jezusa.

   Lahko se postavimo v vlogo Samarjanke, ki je Jezusu postregla, čeprav so Samarjani Jude prezirali. Sovraštvo je največkrat obojestransko. Kakor je postala tudi ljubezen. Prišla je samo po vodo, odnesla pa je tudi živo vodo. Samarjanka je podoba Cerkve. Kot Samarjanka je tudi Cerkev poganskega ne judovskega rodu, vendar je od Jezusa prejela in še vedno prejema živo vodo. Postavimo se v vlogo starozaveznih Izraelcev sredi puščave. Kaj mi storimo, ko smo v neizhodni situaciji, brez vode in hrane, brez zdravja in sreče …? Ali se tudi mi jezimo na Boga, zakaj nam je to ali ono storil, ko pa smo njegovo ljudstvo?

   Kako moremo godrnjati proti Bogu, ki visi pribit na lesu križa. Jezus je pribit na križ, da bi nam dal žive vode v izobilju. Jezus je tista skala po kateri je udaril Mojzes, da je pritekla voda. V Jezusovo stran je udaril vojak s sulico in je pritekla voda milosti. Iz njegove strani tečejo sedmeri studenci, to so sedmeri zakramenti. K tej skali po živo vodo se z vero zatekamo tudi mi. Amen.

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

   Odgovori
4. Hvala says:

   12. marca, 2023 at 11:18

   POTREBNO JE RAZLIKOVATI MED “SVETNO ŽALOSTJO”, KI LAHKO VODI V PARALIZIRANJE DUHA IN V SMRT TER MED “ŽALOSTJO, KI JE V SKLADU Z BOGOM” IN VODI V SOLZE SPREOBRNJENJA, V REŠITEV (prim.2 Kor 7,10)

   Potrebno pa je razlikovati med »svetno žalostjo«, ki lahko vodi v paraliziranje duha in v smrt ter med »žalostjo, ki je v skladu z Bogom« in vodi v solze spreobrnjenja, v rešitev (prim. 2 Kor 7,10). Če solze jokajočega že v ljudeh vzbujajo sočutje, kako bi ga ne pri Bogu, ki je usmiljen in milostljiv, bogat v dobroti in zvestobi (prim. 2 Mz 34,6). Primer svetne žalosti je bogati mladenič, ki ni sprejel Jezusovega vabila, naj mu sledi; bil je preveč navezan na zemeljsko bogastvo, ki ga je usužnjevalo (prim. Mr 10,22). Primer žalosti in joka, ki vodi v odrešenje, pa je apostol Peter (prim. Mr 14,72).

   1. Jok trpečih. Kdor trpi, občuti tudi nemoč, da bi svoje trpljenje v polnosti izrazil in podelil z drugimi. Tudi verujoči obstane pred skrivnostjo trpljenja, le da mu vera omogoča iskati in najti odgovor o smislu trpljenja. Hkrati tudi on stoji pred skušnjavo, da v trpljenju išče rešitev brez drugih ali celo na račun drugih. V svojim trpljenju si lahko nehote privzame vedenje in ravnanje, ki ga v preteklosti ni poznal, postane nasilen. Nihče se trpljenju ne more izogniti: trpimo, ko moramo v življenju zapustiti nekoga ali nekaj zelo dragocenega; ko zbolimo, ko se staramo ter izgubljamo čas in moči; ko se bliža smrt in se moramo odpovedati vsemu, tudi življenju, ki ga imamo radi.

   Trpljenje samo po sebi nas ne prečiščuje, ne odrešuje; pač pa nam nudi možnost, da iščemo in najdemo smisel trpljenja – v skrivnosti Božje ljubezni do nas v Kristusu. Kajti prav v trpljenju se človeku vzbudijo temeljna vprašanja o tem, od kod prihaja, kam je namenjen, kdo pravzaprav je on sam in kdo so drugi zanj. Trpljenje nas izziva, da se še bolj podamo na pot občestva – da jokamo s tistimi, ki jočejo (prim. Rim 12,15), da smo ob tistem, ki trpi. Poklicani smo, da se po svojih močeh borimo proti trpljenju, hkrati pa v poslušnosti Bogu sprejmemo svojo človeškost – dejstvo, da nismo vsemogočni in odporni proti bolezni, bolečini. Ne moremo odgovoriti na samo trpljenje in jok, lahko pa odgovorimo ljudem, ki trpijo in jočejo. Bog sam jim zagotavlja, da bo njihovo žalost spremenil v veselje (prim. Jer 31,13). Potrebno je, da na Božjo milost odgovorimo z dejavno ljubeznijo do bližnjega: »On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.« (2 Kor 1,3-4)

   2. Jok preganjanih zaradi vere. Drugi blagor (Mt 5,4) blagruje tudi tiste, ki jočejo, ker jih preganjajo zaradi vere v Kristusa. To preganjanje je lahko nasilno vse do mučeniške smrti ali pa podtalno, skorajda nevidno, a vztrajno trka na srce kristjana z vprašanjem: »Kje je tvoj Bog?« (Ps 42,4). V Cerkvi na Slovenskem imamo posebnega pričevalca vere in priprošnjika: bl. mučenca Alojzija Grozdeta.

   Vernik, ki se zaveda, da je vera velik božji dar, pozna trpljenje in okuša solze zaradi odsotnosti Gospoda ter v molitvi pričakuje izpolnitev njegovih obljub. Jezus sam je jokal pred Očetom v svoji samotni molitvi: »je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga.« (Heb 5,7) Tako so tudi pastirji in vsi, ki v Cerkvi izvršujejo odgovorno poslanstvo, izzvani – da bi kakor Jezus in kakor sv. Pavel z vso ponižnostjo služili Gospodu, »v solzah in preizkušnjah« (Apd 20,19), ne nehali s solzami opominjati zaupano jim ljudstvo (prim. Apd 20,31) ter zagotavljali: »smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili«. (1 Tes 2,8)

   3. Jok spokorjenih grešnikov. Joče tudi, kdor se zaveda, kakšno zlo je s svojim grehom povzročil, se kesa in stopi na pot spreobrnitve k Bogu. Dobro poznamo Davidovo objokovanje krivde v psalmu 51, pa tudi njegovo zaupanje v Gospoda. Eden najlepših svetopisemskih primerov »žalosti, ki je v skladu z Bogom« in vodi v solze spreobrnjenja, pa je žena, ki v farizejevi hiši s solzami moči Jezusove noge (prim. Lk 7,38) – zaliva trdo zemljo svojega srca in sodeluje z Bogom, ki želi njeno srce omehčati. Zato je sposobna slišati Jezusove besede: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila«. (Lk 7,47) Takšne solze so Božji dar, za katerega je vredno prositi.

   Dopuščajmo vsakomur njegovo žalost in jok ter vsakomur Božjo tolažbo.

   Predlogi za osebno premišljevanje:

   A. Si dopuščam žalost in solze zaradi pomembnih izgub in preizkušenj v svojem življenju?

   Kako stopam pred Gospoda v takšnih trenutkih? Ali svojo stisko s kom podelim?

   Kako sprejmem (N)njegovo tolažbo?

   B. Pred Gospodom pogledam primer, ko sem bil v stiski potolažen in primer, ko sem sam tolažil druge.

   Za vse to se Bogu zahvaljujem in prosim za dar solza, ki vodijo v spreobrnjenje.

   1. Jok trpečih. Kdor trpi, občuti tudi nemoč, da bi svoje trpljenje v polnosti izrazil in podelil z drugimi. Tudi verujoči obstane pred skrivnostjo trpljenja, le da mu vera omogoča iskati in najti odgovor o smislu trpljenja. Hkrati tudi on stoji pred skušnjavo, da v trpljenju išče rešitev brez drugih ali celo na račun drugih. V svojim trpljenju si lahko nehote privzame vedenje in ravnanje, ki ga v preteklosti ni poznal, postane nasilen. Nihče se trpljenju ne more izogniti: trpimo, ko moramo v življenju zapustiti nekoga ali nekaj zelo dragocenega; ko zbolimo, ko se staramo ter izgubljamo čas in moči; ko se bliža smrt in se moramo odpovedati vsemu, tudi življenju, ki ga imamo radi.

   Trpljenje samo po sebi nas ne prečiščuje, ne odrešuje; pač pa nam nudi možnost, da iščemo in najdemo smisel trpljenja – v skrivnosti Božje ljubezni do nas v Kristusu. Kajti prav v trpljenju se človeku vzbudijo temeljna vprašanja o tem, od kod prihaja, kam je namenjen, kdo pravzaprav je on sam in kdo so drugi zanj. Trpljenje nas izziva, da se še bolj podamo na pot občestva – da jokamo s tistimi, ki jočejo (prim. Rim 12,15), da smo ob tistem, ki trpi. Poklicani smo, da se po svojih močeh borimo proti trpljenju, hkrati pa v poslušnosti Bogu sprejmemo svojo človeškost – dejstvo, da nismo vsemogočni in odporni proti bolezni, bolečini. Ne moremo odgovoriti na samo trpljenje in jok, lahko pa odgovorimo ljudem, ki trpijo in jočejo. Bog sam jim zagotavlja, da bo njihovo žalost spremenil v veselje (prim. Jer 31,13). Potrebno je, da na Božjo milost odgovorimo z dejavno ljubeznijo do bližnjega: »On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.« (2 Kor 1,3-4)

   2. Jok preganjanih zaradi vere. Drugi blagor (Mt 5,4) blagruje tudi tiste, ki jočejo, ker jih preganjajo zaradi vere v Kristusa. To preganjanje je lahko nasilno vse do mučeniške smrti ali pa podtalno, skorajda nevidno, a vztrajno trka na srce kristjana z vprašanjem: »Kje je tvoj Bog?« (Ps 42,4). V Cerkvi na Slovenskem imamo posebnega pričevalca vere in priprošnjika: bl. mučenca Alojzija Grozdeta.

   Vernik, ki se zaveda, da je vera velik božji dar, pozna trpljenje in okuša solze zaradi odsotnosti Gospoda ter v molitvi pričakuje izpolnitev njegovih obljub. Jezus sam je jokal pred Očetom v svoji samotni molitvi: »je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga.« (Heb 5,7) Tako so tudi pastirji in vsi, ki v Cerkvi izvršujejo odgovorno poslanstvo, izzvani – da bi kakor Jezus in kakor sv. Pavel z vso ponižnostjo služili Gospodu, »v solzah in preizkušnjah« (Apd 20,19), ne nehali s solzami opominjati zaupano jim ljudstvo (prim. Apd 20,31) ter zagotavljali: »smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili«. (1 Tes 2,8)

   3. Jok spokorjenih grešnikov. Joče tudi, kdor se zaveda, kakšno zlo je s svojim grehom povzročil, se kesa in stopi na pot spreobrnitve k Bogu. Dobro poznamo Davidovo objokovanje krivde v psalmu 51, pa tudi njegovo zaupanje v Gospoda. Eden najlepših svetopisemskih primerov »žalosti, ki je v skladu z Bogom« in vodi v solze spreobrnjenja, pa je žena, ki v farizejevi hiši s solzami moči Jezusove noge (prim. Lk 7,38) – zaliva trdo zemljo svojega srca in sodeluje z Bogom, ki želi njeno srce omehčati. Zato je sposobna slišati Jezusove besede: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila«. (Lk 7,47) Takšne solze so Božji dar, za katerega je vredno prositi. Mirenski grad

   Dopuščajmo vsakomur njegovo žalost in jok ter vsakomur Božjo tolažbo.

   Predlogi za osebno premišljevanje:

   A. Si dopuščam žalost in solze zaradi pomembnih izgub in preizkušenj v svojem življenju?

   Kako stopam pred Gospoda v takšnih trenutkih? Ali svojo stisko s kom podelim?

   Kako sprejmem (N)njegovo tolažbo?

   B. Pred Gospodom pogledam primer, ko sem bil v stiski potolažen in primer, ko sem sam tolažil druge.

   Za vse to se Bogu zahvaljujem in prosim za dar solza, ki vodijo v spreobrnjenje.

   Odgovori
5. Miro says:

   11. marca, 2023 at 16:59

   PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 15,1-3.11-32)

   Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti. Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹ Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal. On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+15%2C1-3.11-32&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   IZGUBLJENI SIN

   Ko govorimo o priliki o Izgubljenem sinu, smo osredotočeni na mlajšega brata. Osredotočamo se na njegov greh, njegovo spominjanje srečnih dni, ko je živel pri očetu in na njegovo odločitev, da se vrne domov, pa četudi samo kot hlapec svojemu očetu.

   Mnogokrat moram na žalost ugotoviti, da se tudi sam počutim tako, kakor ta izgubljeni sin na poti domov. Morda podobno občutite tudi vi. Pridejo trenutki, ko moramo vsi priznati svojo grešnost. Priznati, kako srečni smo bili preden smo obtičali v sebičnosti. In seveda storiti moramo vse, da si lahko povrnemo vsaj delček tiste sreče. Pri tem seveda ne smemo iskati nekih mističnih doživetij, temveč samo košček sreče v njegovi navzočnosti, v Božji bližini.

   Ko premišljujemo o očetu iz prilike, ki ni nihče drug kot Bog sam, spoznavamo da on ni bil zaskrbljen ali užaljen zato, ker ga je mlajši sin opeharil. On je bil zaskrbljen zato, ker je bil njegov sin izgubljen. Izgubljen iz njegove bližine. Zato lahko vidimo očetovo radost, ko zagleda kako se sin vrača in ga prosi odpuščanja. Mislim, da se moramo ob tem veseliti, ker tudi naš nebeški Oče želi, da bi se vsakdo izmed nas ponovno vrnil v objem njegove ljubezni. Kar pa je najvažnejše, on nam odpušča, še preden mi uspemo izreči tisti stavek: »Oče grešil sem pred teboj…«

   Ko pa gledamo na starejšega sina, navadno pridemo, do zaključka, da moramo očetovo odpuščanje vsi tudi sprejeti. Če tega ne storimo in se odločimo, da ne bomo odpustili, da komu ne bomo privoščil, da se vrne nazaj v Očetov ljubeč objem, v bistvu sami sebe izključujemo iz vesele gostije, ki nam jo Oče pripravlja.

   Lahko pa razmišljamo tudi drugače, da je mlajši sin imel pravico narediti s svojim kar je želel. Tudi mi se prav lahko v svojem življenju začnemo odločati zgolj po naših pravicah, po tem kar nam pripada. Toda kam to pelje? Če pa smo ukoreninjeni v Bogu, bomo vsak dar, ki nam ga daje uporabili za to, da mu bo v slavo in korist našim bližnjim. Naša dediščina je navsezadnje Jezus Kristus. On nam daje svojo ljubezen, zato, da jo tudi mi lahko dajemo drugim.

   O Starejšem bratu lahko razmišljamo, da je imel svoj del posestva, oče mu je to jasno povedal: »Kar koli je moje je tvoje.« Nihče ni od njega pričakoval, da bo moral svoj delež deliti z mlajšim bratom. Vse kar bi moral storiti je bilo to, da bi sprejel grešnika nazaj v družino. Ni mogel, ker v sebi ni čutil Božje ljubezni. Tako se zgodi, da se tudi mi s sodbami izoliramo od božje ljubezni in njegove bližine.

   V nas pa se pojavijo tudi skušnjave, ki nam govorijo, da oče vse preveč tolerira in odpušča. Tudi tukaj je sebičnost. Bog nas ima rad.

   Prilika o izgubljenem sinu, ali pa usmiljenem očetu ali pa starejšem bratu, kakor koli jo že imenujemo, nas kliče k razmišljanju o globini naše povezanosti z Bogom, o naši odločnosti, da živimo povezani z Bogom. V njegovi ljubezni.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

   Odgovori
6. Hvala says:

   11. marca, 2023 at 16:34

   KRIŽEV POT-Tomislav Ivančić (nadaljevanje)

   7.postaja: JEZUS PADE DRUGIČ POD KRIŽEM

   Sedmi križ: Ponovno pasti.
   Enkrat sem že padel. Vsi so pričakovali, da bom sedaj zdržal. A tedaj sem ponovno padel.
   Vedel sem, da bo to užalostilo mojo mamo, izzvalo posmeh sovražnikov, neprijetno
   presenetilo in razočaralo prijatelje. Nad mojo slabostjo so se vsi pohujšali. Spraševali so se: Je
   to zares Bog? Sprejel sem ta križ. Oče je hotel pokazati, da je on v meni močnejši od vsakega
   pohujšanja.

   Ko prvič padeš imaš še izgovor, a ko si drugič poražen, ti lahko vsak reče, da si slabič. Hočeš
   se upirati križu, hočeš se izgovarjati in opravičevati. Ampak to te oddaljuje od mene, ker s
   tem ne pričaš zame, ampak zase in za svojo moč. Vedi, da boš vedno padal, vendar te bom
   jaz dvigoval. Tedaj bodo rekli: Glej nekdo ga je dvignil. Tvoj sedmi križ je v tem, da padaš in to
   priznaš. Ne boj se padca, ampak se obrni k meni. Če boš ta križ dobro spoznal, boš v njem
   našel mene. To je poraz telesa a zmaga duha.
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   TA KRIŽ JE V TEM, DA PADAŠ IN TO PRIZNAŠ

   8.postaja: JEZUS TOLAŽI JERUZALEMSKE ŽENE

   Osmi križ: Tolažiti tiste, ki tebe tolažijo

   Žene so me poslušale, me vzljubile in zaupale. Blagoslavljal sem njihove otroke. Gledale so
   me s srcem in me niso mogle razumeti, da sem bil obsojen. Jokale so. Čutile so, da je s tem
   obsojeno življenje. Prevzemala jih je žalost. Takrat sem jih tolažil.

   Križ pomeni sprejeti trpljenje, ga nadvladati in v njem videti osvoboditev. Nobena bolečina ni
   tragična. Tragedija je slepota in trdota srca, je nesposobnost videti v smrti tudi vstajenje, v
   bolezni ozdravljenje, v odhodu prihod. Tragedija je pomilovanje samega sebe.

   Zmagaš takrat, ko začneš pomilovati druge, čeprav sam potrebuješ tolažbo. Takrat prihaja
   vsa tvoja tolažba od Boga. Imej pogum, da se ne boš opiral na človeško tolažbo, ampak iskal
   Božji moč. To premaga svat. Je sicer pot križa, vendar je to pot v življenje. Ne dovoli si padca
   v pomilovanju sebe. Ko boš ranjen in v bolečinah tolaži druge in našel boš mene. Odpri tudi
   ta vrata, kajti za njimi te čakam jaz.
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   TA KRIŽ POMENI SPREJETI TRPLJENJE IN V NJEM VIDETI OSVOBODITEV!

   9.postaja: JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

   Deveti križ: Popolna izguba

   Tudi tretjič sem padel. Vsi so mislili, da je to moj končni poraz. Ko so že bili prepričani, da ne
   bom mogel dalje, sem vstal, vzel križ in ga nesel na Golgoto. Tudi nemogoče lahko postane
   mogoče.

   Prišel bo trenutek, ko bodo vsi rekli, da nisi za nič več sposoben, da je s teboj konec. Celo
   sam boš pomislil, da ne moreš več. Prišel bo čas tvoje popolne nemoči. Spoznanje, da ne
   moreš več, je trenutek tvojega poraza. Boš takrat obupal? Ne boj se! Tudi to so vrata, da
   ponovno prideš do mene. Najdeš me, ko ne moreš več računati nase. Takrat me boš poklical
   z vsem srcem in jaz se ti bom odzval. Ta križ je v tem, da vse izgubiš, da si popolnoma
   zapuščen, da umreš, da nate nihče več ne računa, ker je izgubil poslednje upanje, da bo še
   lahko kaj iz tebe. Ta križ te silneje vodi k meni in te usposablja, da te lahko pošljem
   kamorkoli. Boš sprejel ta križ? Ne boj se, ker sem jaz s teboj. Jaz, ki sem premagal svet.

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   PRIŠEL BO ČAS TVOJE POPOLNE NEMOČI!. TO SO VRATA DA PONOVNO PRIDEŠ DO MENE!

   Odgovori
7. Miro says:

   11. marca, 2023 at 13:14

   SVOJO BOLEZEN JE DAROVALA BOGU ZA SPREOBRNJENJE SVOJEGA ZAROČENCA (Aleteia)

   PATRIZIA REVELLO JE UMRLA ZA TROJNO NEGATIVNIM RAKOM DOJKE. BILA JE GLOBOKO PREDANA MATERI BOŽJI, SVOJE TRPLJENJE JE DAROVALA ZA SPREOBRNJENJE SVOJEGA ZAROČENCA DIEGA

   V zadnji številki italijanskega tednika Maria con te je predstavljena zgodba Patrizie Ravello, 39-letne farmacevtke, ki je umrla 30. januarja 2016 po pogumnem boju s trojno negativnim rakom dojke, najbolj agresivno obliko raka dojke, ki se ne odziva na hormonsko terapijo.

   PATRIZIJINA ZGODBA

   Patrizia Revello se je rodila nekaj dni pred božičem 1976 kot nedonošenka v vasici na severu Italije v pokrajini Piemont. Porod, v katerem je tudi njena mati tvegala življenje, je bil zelo zapleten. Zaradi pomanjkanja kisika v krvi je dojenčica dolgo časa preživela v bolnišnici.

   Rodila se je približno leto dni po smrti bratca, ki je umrl med porodom, in po še eni nosečnosti, ki se je predčasno prekinila v tretjem mesecu. Tako so se z njenim rojstvom staršem uresničile sanje o otroku.

   MOLITEV ROŽNEGA VENCA PRI TREH LETIH

   Starši so povedali, da je Patrizia že od tretjega leta imela navado, da se je umaknila in na samem molila rožni venec, ki je ostal kažipot na njeni duhovni poti – “prek Marije do Jezusa”, kot je učil Sveti Ludvik Marija Grignion de Montfort.

   ROMANJA V LURD

   Otroštvo in mladostništvo je preživela na podeželju, staršem je pomagala pri kmetijskih opravilih. Njen postulator (predlagatelj za njeno beatifikacijo pri Cerkvenem sodišču, op. prev.) Enrico Solinas je o njeni verski poti povedal: “[…] druga odločilna spodbuda pa je bilo župnijsko življenje. Tam je poglobila ljubezen do Boga in Device Marije, ki jo je krepila z rednimi romanji v Lurd z združenjem za prevoz bolnikov in skoraj dnevnimi obiski v svetišču Marije Matere dobrega sveta.”

   LJUBEZEN DO JEZUSA IN POBOŽNOST MATERI BOŽJI

   To Marijino svetišče v bližini njenega doma je bila njena priljubljena cerkev in tam je bila darovana tudi njena pogrebna maša.

   Ob koncu maše je imela navado, da je prižgala svečo in nato molila pred podobo Matere dobrega sveta. Ko je končala z molitvijo, je zaročencu Diegu dejala: “Pozdravit grem Jezusa.” Premaknila se je na drugo stran svetišča, kjer je tedaj stal tabernakelj, pokleknila in tam nekaj časa v tišini molila.

   O Patrizijini življenjski zgodbi več na:
   https://si.aleteia.org/2023/03/10/svojo-bolezen-je-darovala-bogu-za-spreobrnjenje-svojega-zarocenca/

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
8. janez says:

   11. marca, 2023 at 12:21

   13. aprila, 2021 Marijin Dom Bled: Naš Bog je usmiljen in milostljiv

   Naš Bog je usmiljen in milostljiv je tista misel o Bogu, usmiljenem in skrbnem Očetu, ki je ves naravnan na svoje odrešenjsko delovanje z nežno ljubeznijo do slehernega bitja. Gospod neprenehoma vabi človeka, naj se odzove na njegovo Ljubezen in vstopi v odnos z njim.

   Neskončno Božje usmiljenje
   Vsa zemlja, pove Sveto pismo, je polna Božjega usmiljenja, »zemlja je polna Gospodove dobrote« (Ps 33,5). Nikamor ne seže naš pogled, ne da bi videli Božjo dobroto. Zrak, ki ga vdihavamo, sonce, ki nas razsvetljuje, prvine, ki nas obkrožajo, ogenj, voda, ki nam služi na toliko načinov, krotke živali, ki so nam v prid, vse, kar lepega vidimo, kar je dragocenega in veličastnega, vse izpričuje Božjo dobroto. Koliko nezgodam je podvrženo človekovo življenje vsak dan in noč, pa v hrani, pijači, po cestah, pri delu vseh vrst, in vendar nas je Bog do sedaj ohranil.

   To vidimo v materialnih rečeh. Kaj pa bomo rekli o tem, kar Bog stori na duhovni ravni? Razum, s katerim človek spoznava resnico, pamet, po kateri zna ločevati med dobrim in zlim, volja, s katero lahko sledi resnici in pri Bogu pridobi zasluženje, spomin, zmožnost govorjenja, razmišljanja, spoznavanja, skratka vse te zakonitosti razmišljujočega človeka, torejduh, so Gospodovi darovi, ki nam jih je podaril in jih v nas po svoji vsakodnevni dobroti in previdnosti ohranja. Cerkve, zakramenti in druge duhovne tolažbe to Božje usmiljenje v prid ljudem napravljajo še bolj očitno.
   Gospod nam celo zagotavlja, da te darove deli brez razlike, tako pravičnim kot grešnim. »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,45) Ker pa grešnik z grehi izgubi mnoge od teh darov, se zdi, da Gospod gleda, kako bi mu pomagal in povrnil, kar je bil z grehom izgubil. Poglejmo, kako govori eden izmed njegovih svetih prerokov: »Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil.« (Iz 55,7) Pridite k meni, pravi nekje drugje, in dal vam bom, kar ste izgubili v času, ko ste se od mene oddaljili (prim. Ez 18,32), dal vam bom ne le to, česar nimate, ampak tudi tisto, kar si niti predstavljati ne morete.

   Isto izpričuje naš Odrešenik, ki ima po neizrazljivi skrivnosti učlovečenja poseben ozir do pravičnih duš, ki so ga tako dolgo pričakovale; in vendar on sam zatrjuje, da si ni privzel človeškega mesa in storil del, o katerih beremo v evangelijih, zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. »K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Lk 5,32) In na drugem mestu: prišel sem rešit, kar je izgubljeno (prim. Lk 19,10). Nadalje, po grehu se vse obrne proti grešniku. Sveti Tomaž pravi, da ogenj, zemlja, voda, zrak po svojem naravnem vzgibu težijo h kaznovanju grešnika, da bi se maščevali za krivico, storjeno njihovemu Stvarniku. »Vse stvari se razsrdijo nad krivičniki.« (Mdr 16,24) Samo Bog jih po svojem sočutju, medtem ko bi prvine hotele z obličja zemlje izbrisati grešnega človeka, ne le zadržuje, ampak celo stori, da še naprej služijo človeku, kot da bi, kot pravi Sveto pismo, prikrival grehe ljudi, z namenom, da bi se ti poboljšali. »Ljudem grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.« (Mdr 11,23) On še naprej razliva svoje darove na vse brez razlike; na grešnika, ki je daleč od njega, gleda z očesom obžalovanja, naklonjen mu je na tisoč načinov, hoče mu izkazati usmiljenje.

   Toda, kdo to verjame? Ne glede na ganljive poteze dobrote našega Boga živijo mnogi kot neobčutljivi v svojem nerednem življenju in se ne zmenijo za to, da se zanje lahko konča čas usmiljenja in nastopi dosledna pravičnost. Celo to se dogaja, da od Boga oddaljeni grešnik nanj več ne misli, in ko mu Bog hoče izkazati usmiljenje, kar tekmuje z njim, kako bi ga še bolj razdražil in ga prisilil v kaznovanje. Dobro premislimo o teh potezah Božje dobrote; ko dan za dnem vidimo, kako so nam v prid, za božjo voljo, ne bodimo še naprej nehvaležni! Če pa nas greh še zadržuje daleč od Boga, se mu iz srca uprimo in se čim prej povrnimo k Bogu. Ker pa grešnik po grehu navadno ne misli na vrnitev k Bogu, mi danes, na poseben način od Boga razsvetljeni, pokleknimo pred prestol Božjega usmiljenja in kličimo Božjo milost na zakrknjenega grešnika, da ga razsvetli, da se vrne. Po objokovanju nesrečnega stanja vseh grešnikov zamrzimo svoje grehe. Takole recimo Bogu: Oh, moj Gospod, vem, da bi sedaj moral pristati v peklu, a mi je po tvoji milosti dan še ta dan, da padem pred tvoje noge in začutim, da hočeš biti z mano usmiljen in mi odpustiti, če se le hočem spokoriti za krivico, ki sem ti jo prizadejal.

   Da, moj Bog, zahvaljujem se ti za vse dobrote, ki mi jih dan za dnem izkazuješ; v preteklosti sem ti bil nehvaležen, sedaj pa te ljubim z vsem svojim srcem, kesam se, da sem te hudo užalil. Za to, da sem te prizadel, mi je bolj hudo kot pa za kakršno koli bol, ki bi me mogla doleteti. Razsvetli me, neskončna dobrota, naj uvidim svojo neizmerno nehvaležnost. Oh, da bi te ne bil nikoli užalil! Moj Jezus, odpusti mi in stôri, da od danes naprej ne bom ljubil drugega razen tebe, naj živim samo zate, ki si zame umrl. Milost, ki jo prosim zase, jo prosim enako za vse grešnike, da bi vsi spoznali tvojo veliko dobroto do njih, da bi že zapustili nesrečno stanje, v katerem so, in da bi znova okusili
   veselje ljubečega očeta, kakršen si ti. To milost prosim po neskončnem zasluženju tvojega ožjega Sina našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Ti pa, ljubeča Mati usmiljenja, sladkost in tolažba grešnikov, stori, da bom uslišan, saj se še nikdar ni zgodilo, da ne bi bila uslišana prošnja, za katero je duša po tebi prosila Boga.

   Božja ljubeznivost do grešnika
   Čeprav je še brez števila drugih razlogov, ki nas nagibajo k zahvaljevanju Bogu, vendarle osebno zahvalo zasluži zaradi ljubeznivosti, s katero sprejema grešnika, da more ta z večjo zaupljivostjo stopiti k žaljenemu Gospodu, ki ga ljubeznivo vabi. Med vladarji sveta ne velja vedno, da bi prisluhnili svojim podložnikom, ko bi jih ti prosili za odpuščanje, in dogaja se, da morajo kljub jasnim dokazom kesanja svoje prestopke plačati z življenjem. Bog pa z nami ne ravna tako. Zagotavlja nam, da se ne bo nikdar obrnil vstran, ko se vračamo k njemu. Kajti on sam nas vabi in nam zagotavlja, da nas bo takoj in ljubeznivo sprejel. Vrni se k meni, grešnik, in sprejel te bom (Jer 3,1c). »Vrnite se k meni, govori Gospod nad vojskami, in tudi jaz se vrnem k vam« (Zah 1,3). S kolikšno ljubeznijo, s kakšno nežnostjo Bog objame grešnika, ko se ta vrne k njemu! Znova si prikličimo v spomin že omenjeno priliko o izgubljeni ovci. Dobri pastir jo poišče, si jo zadene na rame, jo odnese domov in skliče prijatelje, naj se z njim veselijo: veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je bila izgubila (prim Lk 15,6). Ta pomen je imel Odrešenik v mislih, ko je pripovedoval priliko o izgubljenem sinu; on je tisti oče, ki je ob sinovi vrnitvi stekel k njemu in si ga pritisnil na srce. Še preden je oni spregovoril, ga oče objame, nežno poljubi in se malodane zgrudi od nežnosti in tolažbe, ki ga prevzame (prim. Lk 15,11–32).

   Kar pa bi moglo grešnika odvrniti od vrnitve, je bojazen, da si bo Bog zapomnil žalitve, ki so mu bile prizadejane; to se namreč dogaja med ljudmi, ki za kak čas pozabijo na žalitve, že majhen izgred pa jim jih ponovno prikliče v spomin. Pri Gospodu ni tako: dal nam je zagotovilo, da če se grešnik pokesa, se on grehov ne bo spominjal, kot da niso bili nikdar storjeni. Prisluhnite dobesedno temu, kar pravi: Če se bo hudobni pokesal, bo pridobil moje odpuščanje in jaz bom čisto pozabil na njegove krivde: Če se krivični odvrne od vseh grehov, bo živel; nobeno njegovih hudodelstev ne bo ostalo v spominu (Ez 18,21-22). Še več pove (in zdi se, da Božje usmiljenje dlje ne more iti): »Pridite, pravdajmo se, govori Gospod: Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kakor sneg« (Iz 1,18). Hoče povedati tole: Pridite, grešniki, in se prepričajte: če bi vaša duša bila črna zaradi tisoč hudobij in bi vam jaz ne odpustil, me grajajte, štejte me za nezanesljivega in arguite me [pravdajmo se]. Bog namreč ne more prezreti skrušenega in ponižnega srca (prim. Ps 51,19); slavljen je namreč tedaj, ko je milostljiv in odpušča grešnikom: povzdignil se bo tako, da se vas bo usmilil (Iz 3,18). Grešnika naj potolaži misel, da mi ni treba pretakati solz; ob prvi solzi, ob prvem »kesam se« bo Gospoda nagnilo usmiljenje, »usmilil se te bo na tvoje glasno vpitje, brž ko ga zasliši, te bo uslišal« (Iz 30,19); brž, ko se kesaš in ga prosiš odpuščanja, ti bo takoj odpustil.

   Morda bodo nekateri ljudje pripomnili: Res, da je Božje usmiljenje veliko, a nihče ne more zanikati, da je Bog tudi pravičen sodnik, in bo ravnal, kot zaslužimo po svoji krivdi. Žal je veliko takšnih grešnikov, ki se v strahu, da bodo naleteli na strogega Božjega sodnika, ne upajo vrniti k njemu. Tako ravnajo sodniki tega sveta, ki postopajo s prestopniki glede na razsežnost hudodelstva. Naj ponovim: Bog z grešniki ne ravna tako. Včasih izkoristi svojo pravičnost za to, da bi poboljšal grešnika in ga pripravil do tega, da se vrne v njegovo stajo; je strašen, a do tistega, ki se vrne k njemu, je ljubezniv in ena sama ljubezen: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). Se morda bojimo zaradi žalitev, ki smo jih prizadejali Božjemu Odrešeniku? Tudi zaradi tega se ne smemo prestrašiti: Jezus Kristus je naš sodnik, je pa tudi naš prijatelj: »Vi ste moji prijatelji« (Jn 15,14), so besede iz njegovih ust. Jezus je prišel prav za to, da rešuje grešnike. »Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno. « (Lk 19,10) Zaradi grešnika je sestopil z nebes na zemljo, se rodil v bedi, živel v pomanjkanju in v bolečini in vso svojo predragoceno kri prelil za rešitev grešnika. Zato mu je v zadovoljstvo, ko vidi, da njegovo trpljenje rodi sadove in poboljšanje v grešniku. To je povedal tudi z besedami, da se spreobrnjenja že enega samega grešnika razveselijo vsi blaženi v nebesih (prim. Lk 15,7). Zato stran z vsakršno zaskrbljenostjo zaradi ostrine Božje sodbe; raje se dobremu Bogu zahvalimo za dobrine, ki nam jih daje v teku našega življenja, še zlasti za to, da čaka na naše spreobrnjenje. Iz srca mu obljubimo, da mu bomo v prihodnje vedno zvesti in stanovitni v služenju. Ljubeče mu povejmo, da po neštetih potezah dobrote do nas, kakršna koli kazen, stiska, trpljenje, življenje in tudi smrt ne bo dovolj, da bi se mu mogli zahvaliti, tako neznansko velik dolg imamo do njega. V hvaležnosti za toliko znamenj Božje dobrote in gnani od toliko izrazov njegovega sprejemanja nas, se z zaupanjem približujmo prestolu milosti (Heb 4,16), in zavedajoč se, da bomo prejeli odpuščanje svojih grehov, Bogu obljubímo, da bomo vsak trenutek življenja uporabili za zahvaljevanje, poveličevanje in dajanje hvale njemu. Zatorej naj ne bodo dnevi, kolikor nam jih bo še blagovolil nameniti, drugo kot nenehno zahvaljevanje za njegovo dobroto do nas, da bi ga po poveličevanju njegovega usmiljenja tu na zemlji nekoč mogli hvaliti in poveličevati z vsemi svetimi in blaženimi v nebesih: »Gospodove dobrote bom opeval na veke.« (Ps 89,2)

   https://marijindom.zavod-dominika.si/nas-bog-je-usmiljen-in-milostljiv/

   Gospod pridi k nam in nas razsvetli z Milostjo in nas Odreši, da ne tavamo in te zaman iščemo. Vse si nam povedal v Evangeliju preprosto in razumljivo Gospod Jezus zato, da te lahko vsi ljhudje razumemo in tako živimo, kot si nas učil. In poglavitna je Ljubezen si rekel. Zastonj ste vse Darove dobili od Boga, zastonj dajajte naprej drugim vse v Božjo Slavo. Gospod Bog je Usmiljen, odpušča grehe ko se pokesamo, je Dober in Milostljiv in nam hoče le vse Dobro. Gospod ni strogi kontrolor, ki kaznuje, ampak je Dobrota, Usmiljenje in Ljubezen, ki nikoli ne mine.

   Odgovori
   • Miro says:

     11. marca, 2023 at 13:18

     VSA SE ŽELIM SPREMENITI V TVOJE USMILJENJE, DA BI BILA ŽIVI ODSEV TEBE, O GOSPOD

     Kolikorkrat moje prsi dihnejo, kolikorkrat utripne moje srce, kolikorkrat moja kri zakipi po mojem telesu, toliko tisočkrat želim poveličevati tvoje usmiljenje, o presveta Trojica. Vsa se želim spremeniti v tvoje usmiljenje, da bi bila živi odsev tebe, o Gospod. Naj ta največja Božja lastnost, to je brezmejno Božje usmiljenje, skozi moje srce in mojo dušo dospe k bližnjim.

     Pomagaj mi, o Gospod, da bi bile moje oči usmiljene, da nikoli ne bi sumničila in ne sodila po zunanjosti, ampak iskala to, kar je v dušah mojih bližnjih lepo, in jim pomagala. Pomagaj mi, da bi bil moj sluh usmiljen, da bi se sklanjala k bližnjim v potrebah, da bi moja ušesa ne bila brezbrižna ob bolečini in vzdihih bližnjih. Pomagaj mi, Gospod, da bi bil moj jezik usmiljen, da bi o svojih bližnjih nikoli ne govorila zaničljivo, pač pa da bi imela za vsakega besedo tolažbe in odpuščanja. Pomagaj mi, Gospod, da bi bile moje roke usmiljene in polne dobrih del, da bi svojim bližnjim znala delati le dobro in bi nase sprejemala težja in napornejša dela. Pomagaj mi, da bi bile moje noge usmiljene, da bi svojim bližnjim vedno hitela na pomoč, ne oziraje se na svojo onemoglost in utrujenost. Služenje bližnjim je moj pravi počitek. Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih in da nikomur ne odrečem svojega srca. Iskreno se bom srečevala tudi s tistimi, za katere vem, da bodo zlorabljali mojo dobroto, toda sama se bom zaprla v Srce usmiljenega Jezusa. O svojem trpljenju bom molčala. O moj Gospod, naj se tvoje usmiljenje odpočije v meni.

     (sv. Favstina Kowalska, Dn 163)

     http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

     Božje usmiljenje, nedoumljiva skrivnost Presvete Trojice, zaupamo vate!

     Odgovori
9. Miro says:

   10. marca, 2023 at 16:10

   PRILIKA O VINOGRADU IN VINIČARJIH

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 21,33-43.45-46)

   »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi dobili njegov pridelek.

   Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnali. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?«

   Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh. Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove. Ko so véliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Poskušali so ga zgrabiti, pa so se zbali množice, ker ga je imela za preroka.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+21%2C33-43.45-46&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Čisto srce, o Bog, mi ustvari, in duha stanovitnosti v meni obnovi!

   Odgovori
   • Miro says:

     10. marca, 2023 at 16:10

     RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Pridi in poglej, Ervin Mozetič)

     KAMEN, KI SO GA ZIDARJI ZAVRGLI …

     https://portal.pridi.com/2023/03/09/10-marec-kamen-ki-so-ga-zidarji-zavrgli/

     Odgovori
10. Miro says:

    10. marca, 2023 at 9:11

    SREČANJE SODELAVCEV SLOVENSKE KARITAS S PREDSEDNIKOM SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE ŠKOFOM ANDREJEM SAJETOM

    V SREDO, 8. MARCA 2023, JE SODELAVCE SLOVENSKE KARITAS OBISKAL PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE MSGR. DR. ANDREJ SAJE.

    Sodelavci Karitas so mu predstavili področja dela, ki so v podporo skrajno obrobnih, izključenih in revnih, ki nemo kličejo po pravičnosti, razumevanju, sprejetju in solidarnosti. Ta glas prihaja preko dobrega sodelovanja s sodelavci škofijskih ali župnijskih karitas, od tam kjer ljudje živijo in si med seboj pomagajo. Slovenska karitas je tista, ki se na socialno ekonomske spremembe in humanitarne izzive trudi odzivati hitro in s konkretnimi dejanji, fleksibilno ter sodelujoče v mreži Karitas, v Cerkvi in v družbi. Predsednik Slovenske škofovske konference je poudaril velik pomen sodelovanja Slovenske karitas, povezovanja z vladnimi in nevladnim ustanovami, Cerkvijo in v mednarodni mreži Karitas.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/srecanje-sodelavcev-slovenske-karitas-s-predsednikom-slovenske-skofovske-konference-skofom-andrejem-sajetom

    Odgovori