Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

13.114 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    29. aprila, 2023 at 15:35

    KAKO JE SVETO PISMO UKRAJINSKEGA VOJAKA REŠILO SMRTI (Aleteia)

    “BODITE PRIPRAVLJENI NA NAJHUJŠE”

    V bolnišnico so pripeljali ranjenega vojaka. Njegovi kolegi so dejali, da se je treba pripraviti na najhujše. Granata je eksplodirala zelo blizu njega.

    “Rana je obsežna, vidni so ostanki strani in modra platnica, zdravniki se pripravljajo na operacijo, opravljajo ultrazvok,” je na Facebooku poročala Oksana Korčinska, prostovoljka v Ukrajini.

    Toda izkazalo se je, da v trebušni votlini ni drobcev šrapnela! (Šrapnel je topovski izstrelek, napolnjen s kovinskimi kroglicami in eksplozivom.)

    Ukrajinski vojak je na prsih nosil vrečko, v kateri je skril Sveto pismo Nove zaveze. Prav to mu je rešilo življenje.

    “Iz vrečke vzamemo tisto, kar mu je rešilo življenje – Novo zavezo, prerezano na pol. Bog in Sveto pismo sta rešila še enega branilca Ukrajine,” je navdušeno zapisala prostovoljka.

    https://si.aleteia.org/2023/04/29/kako-je-sveto-pismo-ukrajinskega-vojaka-resilo-smrti/

    Božje usmiljenje, izraz njegove največje moči, zaupamo vate!

    Odgovori
  2. Miro says:
    28. aprila, 2023 at 18:15

    »KDOR JÉ MOJE MESO IN PIJE MOJO KRI, OSTAJA V MENI IN JAZ V NJEM. KAKOR JE MENE POSLAL ŽIVI OČE IN JAZ ŽIVIM PO OČETU, TAKO BO TUDI TISTI, KI MENE JÉ, ŽIVEL PO MENI«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,52-59)

    Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+6%2C52-59&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    AKO NE JESTE MESA …

    Jezus zelo jasno pove, da je živi kruh, ki prihaja iz nebes. Ta kruh ne nasiti mesenega človeka, ampak daje moč naši duši, ki hrepeni po nebesih, po raju, ki ga je zapustila.

    Samo kruh, ki daje večno življenje, nam odpira rajska vrata in nam pomaga priti do Kristusa, ki sedi na prestolu. »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« se je spraševala množica, ki je hodila z Jezusom. Smo preveliki egoisti in zato ne razumemo, kako je prava ljubezen v popolnem podarjanju drugemu, ko ne išče pri nikomer nobene koristi. Jezus nam je na križu dal zgled takšne ljubezni, ki se popolnoma použije in nas vodi v vstajenje in večno življenje.

    Jezus nas spodbuja, da bi mu postali čim bolj podobni. To je edino poslanstvo, ki ga imamo kot Jezusovi učenci. Kristus, ki ga uživamo pri sveti maši, mora živeti po naših dejanjih, našem pogledu, govorjenju, korakih … Mnogi sprašujejo, zakaj se potem vera ne pokaže pri toliko kristjanih, ki se udeležujejo svete maše.

    Na to nam lahko da odgovor izmišljena zgodbica iz vesolja: ameriško-ruska posadka je jedla zadnje zaloge ruskega kruha, ki je bil zelo trd. Pri tem se je zgodilo, da se je Američanu odlomil zob. Z jezo se je znesel nad kruhom: »Ušiv komunistični kruh!« Nekdo od Rusov mu je takoj pripomnil: »Ni ušiv komunistični kruh, ampak so slabi kapitalistični zobje!«

    Prav tako ne gre za neučinkovit evharistični kruh, ki ga prejemamo pri sveti maši, ampak gre za slabo vero. Dobesedno je treba dojeti, da so besede izrečene v današnjem evangeliju resničnost: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.«

    Šala nekega znanega filozofa postaja resničnost: Postajamo to, kar jemo! V čem se kristjani ločimo od drugih? Po tem, da hodimo k sveti maši in da molimo? Kristus mora živeti po naših dejanjih, ne v neki odmaknjenosti in zasanjanosti, ampak v konkretnih dejanjih našega življenja. On nam daje ne le pravo modrost, da prav živimo, ampak večno življenje, življenje, ki izvira iz ljubezni in prinaša veselje, srečo mir in blaženost v občestvu svetih.

    Božji kruh potrebujemo, da bi premagali težave in izčrpanost vsakodnevnega potovanja. Nedelja, Gospodov dan, je najboljša priložnost, da črpamo moč iz njega, Gospoda življenja. Nedeljska zapoved torej ni od zunaj naložena obveznost, ni breme na naših ramenih. Nasprotno, sodelovati pri nedeljski maši, hraniti se z evharističnim kruhom, doživeti občestvo bratov in sestra v Kristusu je za kristjana potreba, veselje; tako lahko kristjan najde potrebno moč za pot, ki jo moramo prehoditi vsak teden.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  3. Miro says:
    28. aprila, 2023 at 14:35

    POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA ZA 60. SVETOVNI DAN MOLITVE ZA POKLICE: POKLICANOST: MILOST IN POSLANSTVO

    V SREDO, 26. APRILA 2023, JE IZŠLA POSLANICA PAPEŽA FRANČIŠKA ZA 60. SVETOVNI DAN MOLITVE ZA POKLICE Z NASLOVOM: POKLICANOST: MILOST IN POSLANSTVO, KI GA BOMO OBHAJALI 30. APRILA 2023 NA 4. VELIKONOČNO NEDELJO.

    POKLICANOST: MILOST IN POSLANSTVO

    Dragi bratje in sestre, predragi mladi!

    Svetovni dan molitve za poklice, ki ga je leta 1964 ustanovil sv. Pavel VI. med 2. vatikanskim koncilom, obhajamo že šestdesetič. Ta previdnostna pobuda želi pomagati članom Božjega ljudstva, osebno in v skupnosti, odgovoriti na klic in poslanstvo, ki ga Gospod zaupa vsakemu v današnjem svetu z njegovimi ranami in upanji, njegovimi izzivi in pridobitvami.

    Letos vam predlagam, da razmišljate in molite ob temi »Poklicanost: milost in poslanstvo«. Gre za dragoceno priložnost, da ponovno z začudenjem odkrijemo, da je Gospodov klic milost, zastonjski dar, istočasno pa obveznost, da gremo, da odidemo ven, da bi prinesli evangelij. Poklicani smo k pričevanjski veri, ki močno utrjuje vez med življenjem milosti po zakramentih in cerkvenim občestvom ter apostolatom v svetu. Kristjan, ki ga poživlja Duh, se pusti pozvati bivanjskim obrobjem in je občutljiv za človeške drame, saj se vedno dobro zaveda, da je poslanstvo Božje delo in ga ne uresničujemo sami, ampak v cerkvenem občestvu, skupaj z brati in sestrami, pod vodstvom pastirjev. Kajti Božje sanje so vedno bile in vedno bodo: da živimo z Njim v občestvu Ljubezni.

    Iz uvodnega dela poslanice papeža Frančiška

    Celotna poslanica svetega očeta za 60. svetovni dan molitve za poklice na:
    https://katoliska-cerkev.si/poslanica-papeza-franciska-za-60-svetovni-dan-molitve-za-poklice-poklicanost-milost-in-poslanstvo

    Odgovori
    • Miro says:
      28. aprila, 2023 at 14:40

      KOT V POSLANICI ZA 60. SVETOVNI DAN MOLITVE ZA POKLICE PRIPOROČA PAPEŽ FRANČIŠEK, NAJ NAS NA TEJ POTI SPREMLJA MOLITEV, KI JO JE SESTAVIL SV. PAVEL VI. ZA 1. SVETOVNI DAN ZA POKLICE, 11. APRILA 1964:

      »Gospod Jezus, božji pastir duš, ti si poklical apostole, da bi
      postali ribiči ljudi. Pritegni tudi danes k sebi goreče in plemenite
      fante iz naših družin ter jih naredi za svoje učence in služabnike.
      Zbudi v njih željo po zveličanju vseh ljudi […] Pokaži jim, obzorja
      vsega sveta […]. Naj odgovorijo tvojemu klicu, da bodo na zemlji
      nadaljevali tvoje delo odrešenja in gradili tvoje skrivnostno telo,
      ki je Cerkev in naj postanejo ‘sol zemlje’ in ‘luč sveta’ (Mt 5,13).«

      Odgovori
  4. Miro says:
    27. aprila, 2023 at 16:53

    KATEHEZA: MENIHI IN MENIHINJE KOT PRIČEVALCI APOSTOLSKE GOREČNOSTI

    SVETI OČE JE PRI KATEHEZI MED SPLOŠNO AVDIENCO, 26. APRILA, PONOVNO GOVORIL O PRIČEVALCIH APOSTOLSKE GOREČNOSTI IN TOKRAT V OSPREDJE POSTAVIL MENIŠTVO. MENIHI IN MENIHINJE SO »VELIKI EVANGELIZATORJI«, KI VZAMEJO NASE TEŽAVE SVETA IN MOLIJO ZA VSE LJUDI.

    O katehezi papeža Frančiška več na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/kateheza-menihi-in-menihinje-kot-pricevalci-apostolske-gorecnos.html

    Odgovori
  5. Miro says:
    27. aprila, 2023 at 16:52

    »RESNIČNO, RESNIČNO, POVEM VAM: KDOR VERUJE, IMA VEČNO ŽIVLJENJE«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,44-51)

    »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+6%2C44-51&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    KRUH ŽIVLJENJA

    V človeškem življenju pride do rasti predvsem v časih globoke krize. Kdor ni nikoli izkusil težke preizkušnje in je prestal, temu po eni strani manjka pomemben korak do zrelosti in po drugi tudi izkušnja svetlobe po dolgi temi boja.

    To je zagotovo neprijetno za nas, ki so nam mali in veliki porazi in padci skoraj del našega vsakdana. Za vsakega izmed nas pride kdaj pa kdaj trenutek, ki ga je doživel prerok Elija pod bodičevjem: “Dovolj je zdaj, Gospod.” Nisem dosegel svojega cilja, popolna izguba sem. Navdaja me občutek brezizhodnosti, nesmiselnosti, strahu, utrujenosti in obupa. Vzemi moje življenje, ne morem več!

    “A je zdaj dovolj”? – Ko dosežemo dno, se odpro tudi vrata za vstop Boga. Angel se dotakne Elije in mu ponudi kruh, ki mu bo dal takšne moči, da bo lahko živel naprej in imel moč, da pride do Božje gore, kjer bo videl Boga. Tolažba za nas – v najglobljem obupu in izčrpanosti smemo zaupati, da Bog nikoli ne bo pustil ljudi sedeti in umreti pod bodičevjem.

    Nadgradnja Božje skrbi za človeka v Novi zavezi je Jezus Kristus, ki pravi: “Jaz sem kruh življenja … Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj.” “Živeti vekomaj” – to pomeni: kdor jé od tega kruha, ne more propasti. V Jezusu se izpolni človeško hrepenenje po življenju, po odrešenju, usmeritvi, varnosti. On je za tiste, ki vanj verujejo – luč, pot, resnica, vrata, pastir in hkrati tudi hrana. Ni treba, da vse storimo sami, potrebno je “le”, da se odpremo, da bo Jezus lahko deloval v nas. Pri njem je možno tudi tisto, kar je nemogoče za ljudi, ker je šel skozi smrt, najtežjo človeško izkušnjo, kjer je na kocki biti in ne biti, ter jo premagal!

    »Če želim izkusiti moč kruha, ga moram jesti. »Če želim moč tistega, ki je “meso” za življenje sveta, ga moram jesti kot kruh. “Meso” je Jezus, ki ga v evharistiji v dobesednem pomenu besede “jemo”, in je v njej navzoč, da bi imeli življenje v polnosti!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  6. Miro says:
    26. aprila, 2023 at 19:49

    PRAZNIK: SVETA MARIJA, MATI DOBREGA SVETA, PROSI ZA NAS!

    26. APRILA JE PRAZNIK DEVICE MARIJE, MATERE DOBREGA SVETA, KO SMO NA POSEBEN NAČIN POKLICANI, DA MOLIMO K MARIJI ZA NJENO VARSTVO IN NASVET V VSEH ŽIVLJENJSKIH SITUACIJAH, ŠE POSEBEJ PA V RESNIH ŽIVLJENJSKIH STISKAH.

    »Prepustimo se njenemu vodstvu«, piše sv. Maksimilijan Kolbe.

    Nastanek praznika …

    Nastanek praznika je povezan s 25. aprilom leta 1467, ko je bila ena izmed slik Matere Božje čudežno prenesena v mesto Genazzano nedaleč od Rima, in sicer iz Skadra v Albaniji, od koder so kristjani bežali pred nasilnimi muslimani. V mestu Genazzano se je okrog te slike bizantinskega sloga hitro razširilo češčenje in nastalo svetišče Matere dobrega sveta.

    Na tej sliki drži Marija v roki Jezuščka, ki se z desnico ovija okoli njenega vratu. Njena obleka je zelena, Jezusova pa rdeča. Vrhnja plašča obeh sta sinje barve, iz obeh obrazov pa se razliva nežna in ganljiva žalost.

    Pozneje se je češčenje Matere dobrega sveta razširilo tudi drugje. Praznik Device Marije, Matere dobrega sveta je dovolil papež Pij VI. Ker pa 25. aprila katoliška Cerkev praznuje sv. Marka, je Marijin praznik prenesel na en dan pozneje, to je na 26. april.

    Po pisanju drugih in po njihovemu pričevanju lahko vsak romar še danes vidi, da čudežna podoba Matere dobre sveta ne visi na steni, ampak ob njej lebdi v zraku, ne da bi bila s čimerkoli pritrjena.

    Leta 1903 je papež dodal v litanijah Matere Božje nov vzklik: »Mati dobrega sveta, prosi za nas.«

    Danes v mnogih svetiščih po svetu častijo Marijo, kot Mati dobrega sveta.

    https://portal.pridi.com/dogodek/marija-mati-dobrega-sveta-prosi-za-nas/2023-04-26/

    MARIJA, MATI DOBREGA SVETA, PROSI ZA NAS!

    Odgovori
  7. Miro says:
    26. aprila, 2023 at 18:06

    »JAZ SEM KRUH ŽIVLJENJA. KDOR PRIDE K MENI, GOTOVO NE BO LAČEN, IN KDOR VAME VERUJE, GOTOVO NIKOLI NE BO ŽEJEN.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,35-40)

    Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. Toda rekel sem vam, da ste me celo videli, in vendar ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+6%2C35-40&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    JAZ SEM KRUH ŽIVLJENJA

    Jezus nedvomno govori o evharistiji, ki jo bo postavil in v kateri nam bo dal sebe v hrano. Nobenega dvoma tudi ni, da želi poudariti, kako pomembno je uživanje evharističnega telesa in krvi. Vendar pa stvar ni tako preprosta, da bi bilo vse rešeno že s tem, da pristopamo k obhajilu. Skušajmo pogledati, kako sploh vpliva na nas to, s čimer se hranimo.

    Najbrž ste že videli koga, ki hrano uživa z veseljem. Najbrž tudi ločimo med tem, da nekdo je z veseljem, drugi pa jo požira. Če smo malo bolj pozorni, lahko vidimo, da tisti, ki je z veseljem, hrano uživa preprosto zato, ker je lačen in ker jo potrebuje za svoje telo. Tisti pa, ki jo požira tako z očmi kot z usti, se zdi, da bo brez nje izgubil vse. Na nek način ga bolj požira hrana kot on njo. Ob takem imamo vtis, ki verjetno ne vara dosti, da se mu življenje pravzaprav vrti okrog tega, kaj bo pojedel. Najbrž lahko vidite tudi, razliko med tem, kako nekdo popije kozarec dobrega vina. Eden z veseljem, drugi ga požre in se zdi, da bo iztisnil iz kozarca še zadnjo kapljo – kot bi lovil zadnjo kapljo svojega življenja.

    Podobno bi lahko rekli za marsikaj drugega. Ko nekdo dobi v roke nekaj bankovcev, je vesel zaslužka, drugi pa je vanje zagledan, kot bi bil zadet. Ali pa vzemimo za primer gledanje televizije. Lepo je pogledati dober film, drugo pa je, ko človek ne zmore umakniti pogleda od televizijskega ali računalniškega ekrana. Iz teh nekaj misli lahko razberemo, da je pri vsem kar počnemo prisoten naš duh. Očitno je, da se tudi duh na nek način hrani s telesnimi stvarmi: hrano, vinom, filmi itd. In če nas nekaj zasvoji, nas dejansko požira vase. Spreminjamo se v tisto, kar uživamo. Nazadnje je lahko človek en kup požrte hrane, vina ali filmov. In takšen je razvalina.

    Jezus pa pravi, jaz sem kruh življenja.

    Duhovno življenje, če je pravo, ni zasvojenost in ne uniči telesne lepote. Z globokim in vztrajnim zrenjem Boga – premišljevanjem Božje besede je Bog navzoč v vsakem dejanju in besedi.

    K takemu odnosu nas vabi Jezus. Daje se nam v hrano, da bi iz nje resnično rasli. A le pravi odnos do Božje besede in Božjega kruha nam bo prinašal rast v duhovnem življenju. Kakor je naše telesno življenje odvisno od zdrave prehrane, je tudi naše duhovno življenje odvisno od duhovne hrane. Kdor bo užival Njega – v Božji besedi in Božjem kruhu, bo njegovo življenje postajalo prežeto z Bogom. Vsak korak bo potem prepojen z mislijo na Boga in s slavljenjem. A ne bo zasvojen, ampak svoboden. Današnja Božja beseda nam izprašuje vest, ali smo zaradi evharistije spremenjeni? Ker najbrž še nismo tam, pa je prav, da se vprašamo, kaj nam manjka in kaj lahko storimo, da bo drugače. Naj nam Jezus – Živi Kruh življenja, da tudi po današnji situaciji, ko Jezusa prejemate le v duhovnem svetem obhajilu, da bolje razumeti, ceniti in spoštovati veličino stvarne navzočnosti Njegovega Telesa, da bo hranjenje z njim lahko vedno bolj posvečevalo naša telesa in naše odnose.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. Miro says:
    25. aprila, 2023 at 14:24

    POJDITE PO VSEM SVETU IN OZNANITE EVANGELIJ VSEMU STVARSTVU! – SVETI MARKO NAS UČI POGUMA ODGOVORITI NA KLIC JEZUSA. UČI NAS PRIČEVATI ZA EVANGELIJ VESELJA!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 16,15-20)

    Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«

    Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in povsod oznanjali in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+16%2C15-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    SVETI MARKO

    Sveti Marko, ki danes goduje je velik zaradi tega ker je napisal evangelij, veselo resnico. Povabilo k branju in poslušanju evangelija je povabilo k veselju, ki globoko pretresa naša življenja. Je vabilo, ki je odmev želje po polnem življenju, po življenju, ki bi imelo smisel, po radostnem življenju. To željo izkušamo vsi. V nas je nekaj, kar nas vabi k veselju. Vendar pa v napetostih vsakdanjega življenja pride do situacij, v katerih lahko podvomimo v to povabilo k veselju. Ta dinamika, kateri smo podvrženi, nas lahko pripelje v žalostno sprijaznjenost, ki se nato počasi spreminja v navado. Smrtonosna posledica le-te pa je ohromitev srca.

    Kako torej poglobiti veselje evangelija v različnih situacijah življenja? Jezus je svojim učencem rekel in tudi nam danes pravi: ‘Pojdite! Oznanjajte!’ Veselje evangelija se izkusi in se spozna le, če se ga podarja, če podarjamo sebe. Oznanjati Jezusovo sporočilo je naša odgovornost, ko se soočamo z duhom sveta, ki nas vabi k udobju. Izvir našega veselja je namreč v tisti želji, da bi ponudili usmiljenje, sad naše izkušnje neskončnega Očetovega usmiljenja. Zato nas Gospod vabi in nam govori: Kristjan veselje izkusi v poslanstvu – pojdite k ljudem vseh narodov. Kristjan veselje najde v povabilu: pojdite in oznanjajte!

    Jezus nas pošilja k vsem. K vsem ljudstvom. In v ta ‘vsi’ pred dva tisoč leti smo bili vključeni tudi mi. Jezus ni dal seznama, kdo ja in kdo ne, kdo so tisti, ki so vredni prejeti njegovo sporočilo in njegovo prisotnost. Življenje je vedno objel takšno, kot je bilo pred njim: z obrazom bolečine, lakote, bolezni, greha, z obrazom ran, žeje, utrujenosti, z obrazom dvomov in sočutja. Ni čakal našminkanega in okrašenega življenja. Objel je tudi življenje, ki je bilo umazano ali uničeno. Jezus je vsem rekel: ‘Pojdite in oznanjajte vsemu temu življenju, takšnemu, kot je, in ne kakor bi nam bilo všeč, da bi bilo. Pojdite in objemite v mojem imenu.‘ Pojdite na križišča cest, oznanjajte brez strahu, brez predsodkov, brez vzvišenosti, brez čistunstva; oznanjajte vsem, ki so izgubili veselje do življenja; pojdite in oznanjajte usmiljeni Očetov objem. Pojdite k tistim, ki živijo z bremenom bolečine, poloma; k tistim, katerih življenje je razdrobljeno; oznanite jim norost Očeta, ki jih želi maziliti z oljem upanja in zveličanja. Pojdite in oznanite, da napake, varljive utvare in nerazumevanja nimajo zadnje besede v življenju. Pojdite z oljem, ki lajša rane in krepča srce.

    Poslanstvo se vedno rodi iz življenja, ki se je počutilo iskano in ozdravljeno, najdeno, in ki mu je bilo odpuščeno. Nikoli pa se poslanstvo ne rodi iz natančno izdelanega načrta ali iz dobro strukturiranega priročnika.

    Sveti Marko nas uči poguma odgovoriti na klic Jezusa. Uči nas pričevati za evangelij veselja.

    Uči nas vzbujati in spremljati življenje Boga v obrazih tistih, ki jih srečujemo. Uči nas izbirati korake v življenju, ki kažejo željo Jezusa: iti vedno naprej. S tem nam govori, da je to način, kako živeti veselje evangelija, da naša srca ne bi postala omrtvičena. Vedno naprej, ker Gospod čaka; vedno naprej, ker brat čaka. Tudi mi danes lahko rečemo: Vedno naprej!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      25. aprila, 2023 at 14:31

      SVETI MARKO: PISEC EVANGELIJA

      SV. MARKO JE DUHOVNI SIN APOSTOLA PETRA.

      Iz življenja …

      Evangelist sv. Marko je večkrat omenjen v Apostolskih delih. Omenjen je kot sin Marije, vdove, ki je imela v Jeruzalemu hišo, v kateri so se pogosto srečevali apostoli; in v kateri se je skril Peter po preganjanju in zaporu.

      Sveto pismo poroča, da je Marko spremljal svojega bratranca sv. Barnaba in sv. Pavla na njunem prvem misijonskem potovanju, in sicer v Antiohijo, Ciper in Malo Azijo. A pozneje, ko so se sprli, je Marko z Barnabom odpotoval na Ciper.

      Marko je v Rimu postal učenec in spremljevalec sv. Petra, kateremu je sledil. Poslušal je njegovo oznanjanje Jezusa Kristusa in po tem pridiganju napisal evangelij. Skoraj gotovo ga je krstil Peter. Stari cerkveni pisatelji ne sporočajo kar tako, da je bil Marko Petrov duhovni sin. Bil je neke vrste njegov tajnik.

      Krščanska tradicija je vsakemu evangelistu dodelila njegov simbol. Simbol Markovega evangelija je (krilati) lev, saj je Marko v evangeliju želel dokazati, da je Jezus Kristus res Božji sin, in zaradi česar je natančno popisal Jezusove čudeže.

      Izročilo pravi, da je v Aleksandriji ustanovil Cerkev in tam po približno desetletju delovanja pretrpel mučeniško smrt. Leta 815 so relikvije sv. Marka prinesli v Benetke, katerih zavetnik in simbol je postal. Benetke so se na vrhuncu svoje moči imenovale Republika sv. Marka.

      Umetniki sv. Marka najpogosteje upodabljajo z odprto knjigo in peresom v roki. Pogosto je ob njegovi strani (krilati) lev.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-marko-pisec-evangelija/2023-04-25/

      Sv. Marko, prosi za nas!

      Odgovori
  9. Miro says:
    24. aprila, 2023 at 15:59

    PAPEŽ O BL. ARMIDI BARELLI: ŽIVETI KOT APOSTOLI VESELJA IN ŽIVETI V VESELJU

    PAPEŽ FRANČIŠEK SE JE V SOBOTO, 22. APRILA, NA TRGU SVETEGA PETRA SREČAL Z VEČ KOT 10.000 VERNIKI, KI SO PRIŠLI NA ZAHVALNO ROMANJE ZA BEATIFIKACIJO ARMIDE BARELLI, KI JE BILA ZA BLAŽENO RAZGLAŠENA 30. APRILA 2022. SPREGOVORIL JE O VSESTRANSKOSTI NJENEGA DELOVANJA, JO OPREDELIL KOT PREDHODNICO »ŽENSKEGA VODENJA« IN APOSTOLKO.

    Več o življenju bl. Armide Barelli na:

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-o-bl-armidi-barelli-ziveti-kot-apostoli-veselja-in-zivet.html

    Odgovori
  10. Miro says:
    24. aprila, 2023 at 15:33

    22. APRILA 2023 JE V 85. LETU ŽIVLJENJA K SVOJEMU STVARNIKU IN ODREŠENIKU
    ODŠEL SALEZIJANEC DUHOVNIK JOŽE ZADRAVEC.

    https://donbosko.si/joze-zadravec-sdb/

    Gospod, daj mu večni mir in pokoj in večna Luč naj mu sveti. Naj počiva v miru.

    Odgovori
  11. Miro says:
    24. aprila, 2023 at 15:16

    JEZUS JE KRUH ŽIVLJENJA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,22-29)

    Naslednji dan je množica, ki je ostala na drugi strani jezera, videla, da je bil tam en sam čoln in da Jezus ni stopil v čoln s svojimi učenci, ampak da so učenci odveslali sami. Iz Tiberije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh. Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+6%2C22-29&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    NE DELAJTE ZA JED, KI MINE

    “Odpeljala sta nas v to puščavo, da z lakoto pomorita … vse te ljudi!” Tako so se pritoževali ljudje v Mojzesovem času in tako se pritožujejo še danes. Vedno se ponavljajo enaki vzorci – ljudje se ustrašijo, pritožujejo, tožijo nad težko usodo in si želijo, da bi se vrnili v preteklost. Izkušnja izhoda iz suženjstva je in ostaja dvostranska. Biti iztrgan iz podjarmljenosti pomeni tudi biti iztrgan iz določene predvidljivosti vsakdanjika, iz določene varnosti. »Človek se navadi na (skoraj) vse – s tem se odrekamo svobodi in neodvisnosti, hkrati pa tudi poti, polni odrekanj, negotovosti in puščave. Izhod iz Egipta je tudi prispodoba za izhod iz težkih življenjskih situacij.

    Kako odreagiramo v kriznih situacijah? Z uporom? S sprejemanjem? Ali vztrajamo v veri v Božjo obljubo polnosti in pomoči, tudi ko je življenje okoli nas utesnjujoče, in smo morda celo eksistencialno ogroženi?

    Če nam uspe, da prenehamo obtoževati nas same, druge ljudi ali Boga za to, kar se nam dogaja, se lahko odpre nova dimenzija širine in odprtosti. Če nam uspe, da se postopoma osvobodimo naše skrbi za čisto telesno preživetje v dobro življenja v polnosti, ki se ne bo nikoli končalo, se nam začenja dozdevati, kaj pomeni, ko Jezus govori o sebi kot o “kruhu življenja”.

    Bog ne uresniči vseh želja, temveč vse obljube” (Dietrich Bonhoeffer). Ko Izraelci gledajo nazaj, spoznajo, da s svojimi lastnimi močmi ne bi nikoli uspeli prepotovati puščave. Ni bilo vedno na razpolago to, kar so si ljudje želeli, je pa bilo vedno toliko in tisto, kar so potrebovali.

    Bog nam vedno da to, kar potrebujemo in ne nujno tistega, kar bi si želeli. Naša naloga je, da gremo do vzrokov tega, kar doživljamo in da izostrimo zaznavanje malih in velikih izkušenj, s katerimi Bog uresničuje svojo obljubo v našem življenju.

    Kaj je tisto, kar nam omogoča preživetje in kakšen kruh ohranja naše upanje pri življenju? Ni dovolj, da ta kruh samo jemo. Potrebna je tudi vera in zaupanje, da je Kristus kruh življenja, ki nam želi življenja. Potem postane kruh naše odrešenje. In potem se bo – tudi in predvsem, ko bomo gledali nazaj, razkril smisel naše življenjske situacije.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  12. Miro says:
    24. aprila, 2023 at 11:34

    SVETA MARIJA KLOPAJEVA: MATI APOSTOLA POD KRIŽEM

    SV. MARIJA KLOPAJEVA JE OČIVIDKA JEZUSOVE SMRTI IN ENA IZMED PRVIH PRIČ NJEGOVEGA VSTAJENJA.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Vztrajala je ob umirajočem Jezusu in njegovi trpeči materi Mariji pod križem na Kalvariji. Sv. Janez piše: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena.« (Jn 19,25) Marija Klopajeva je ostala ne na Kalvariji tudi po Jezusovi smrti, se udeležila njegovega pokopa in na velikonočno jutro skupaj z drugimi ženami odšla h grobu, da bi dopolnila maziljenje Jezusovega telesa.

    Po evangelijih sodeč je bila mati apostola Jakoba mlajšega in Jožefa Pravičnega. Svojima gorečima sinovoma za Jezusa Kristusa je svetila z dobrim zgledom in tudi s svojo tiho in nesebično službo Jezusu.

    Po starem izročilu je bil mož Klopajeve brat sv. Jožefa.

    Češčenje sv. Marije Klopajeve in drugih žena »prinašalk posodic za maziljenje« se je razvilo v srednjem veku.

    Sv. Marija Klopajeva je priprošnjica dobre verske vzgoje, saj jo uvrščamo med najpopolnejše svetopisemske žene in
    matere.

    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-marija-klopajeva-mati-apostola-pod-krizem/2023-04-24/

    Odgovori
  13. Miro says:
    24. aprila, 2023 at 8:49

    Posredujem včerajšnji nagovor sv. očeta (nedelja, 23. april 2023)

    PAPEŽ FRANČIŠEK NAS JE POVABIL, DA SKUPAJ Z JEZUSOM PONOVNO PREBEREMO SVOJE ŽIVLJENJE

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! NA TO TRETJO VELIKONOČNO NEDELJO EVANGELIJ PRIPOVEDUJE O SREČANJU VSTALEGA JEZUSA Z EMAVŠKIMA UČENCEMA (prim. Lk 24,13-35).«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+24%2C13-35&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 3. velikonočno nedeljo. (po zapisu p. Ivana Hercega DJ – Vatikan)

    Gre za dva učenca, ki se vdana v usodo zaradi Učiteljeve smrti na sam dan velike noči odločita zapustiti Jeruzalem in se vrniti domov. Morda sta bila vznemirjena, ker sta slišala žene, ki so se vrnile od groba in govorile, da je z Gospodom tako in sta odšla. Medtem ko žalostna hodita in se pogovarjata o tem, kar se je zgodilo, se jima pridruži Jezus, a ga ne prepoznata. Vpraša ju, zakaj sta tako žalostna in onadva mu odgovorita: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu in ne veš, kaj se je tam zgodilo te dni?« (v. 18). Jezus jima odgovori: »Kaj neki?« (v. 19). Ona dva mu pripovedujeta vso zgodbo, ker jima Jezus omogoči, da mu pripovedujeta zgodbo. Zatem jima, ko hodijo, pomaga razbirati dejstva na drugačen način v luči prerokb, Božje Besede vse to, kar je bilo oznanjeno izraelskemu ljudstvu. Razbirati je to, kar Jezus počne z njima. Pomaga jima ponovno prebirati. Zaustavimo se pri tem vidiku.

    Tudi za nas je dejansko pomembno prebirati svojo zgodovino skupaj z Jezusom, to je zgodovino našega življenja, določeno obdobje, naše dneve skupaj z razočaranji in upanji. Sicer pa se tudi mi lahko, kot učenca, pred tem kar se nam dogaja, znajdemo zgubljeni, sami in negotovi s številnimi vprašanji, zaskrbljenostmi in razočaranji. Današnji evangelij nas vabi, da vse iskreno pripovedujemo Jezusu, ne da bi se bali, da ga vznemirjamo. On posluša, zato mu (pripovedujmo) brez strahu, da bi mu izrekli napačne stvari in tudi brez sramovanja svojega počasnega razumevanja. Gospod je zadovoljen, ko se mu odpremo, ker nas lahko samo na ta način prime za roko, nas spremlja in stori, da nam ponovno zagori srce (prim. v. 32). Tako smo tudi mi, kakor emavška učenca, poklicani zadrževati se z njim, da bo, ko se bo znočilo, On ostal z nami (prim. v. 29).

    Lep način je za storiti to, ki vam ga hočem danes predlagati. Ta je v tem, da vsak večer posvetimo čas kratkemu spraševanju vesti, kaj se je čez dan zgodilo v meni. To je to temeljno vprašanje. Gre za to, da ponovno pregledamo dan, svoj dan, skupaj z Jezusom, mu odpremo srce, mu prinašamo osebe, izbire, strahove, padce in upanja, vse kar se je zgodilo, da bi se postopoma naučili gledati stvari z drugačnimi očmi, torej z njegovimi in ne našimi. Tako lahko podoživimo izkušnjo teh dveh učencev. Pred Jezusovo ljubeznijo se lahko tudi to, kar je težko in zgrešeno, pokaže v drugačni luči, kot je težko sprejetje križa; izbira odpuščanja pred žalitvijo, ne maščevanje, napor dela, iskrenost, ki stane. Tako lahko preizkušnje družinskega življenja vidimo v novi luči, v luči Križanega vstalega, ki zna narediti, da je vsak padec korak naprej. Da pa bomo to lahko storili, je pomembno, da odstranimo obrambo ter pustimo prostor in čas Jezusu in pred njim ne skrivamo ničesar, mu prinašamo bedo, se pustimo raniti njegovi resnici, pustiti, da srce bije z dihom njegove Besede.

    Lahko začnemo že danes in ta večer posvetimo trenutku molitve, med katero se vprašamo: kakšen je bil moj dan? Katera veselja, katere žalosti, katera dolgočasja, so bila, kako je bilo in kaj se je zgodilo? Kateri so bili biseri dneva, morda skriti, za katere se je dobro zahvaljevati? Je bilo v tem, kar sem naredil, kaj ljubezni? In kakšne padce, žalosti, dvome in strahove prinesti Jezusu, da mi odpre nove poti, me dvigne in spodbudi?

    Marija, modra Devica, pomagaj nam prepoznati Jezusa, ki hodi z nami, in ponovno prebrati, – beseda: ponovno prebrati – , pred njim vsak dan našega življenja.

    Odgovori
  14. Miro says:
    22. aprila, 2023 at 17:54

    JEZUS HODI PO VODI – KO DOŽIVLJAMO VIHARJE V ČOLNU ŽIVLJENJA, NE OČITAJMO GOSPODU, DA MU NI MAR ZA NAS, AMPAK GA RAJE VPRAŠAJMO: GOSPOD, ALI SE PRIZADEVAMO ZA NAPAČNO STVAR? KAJ ŽELIŠ DA STORIMO? …

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,16-21)

    Ko se je zvečerilo, so šli njegovi učenci dol k jezeru. Vkrcali so se v čoln in se peljali na drugo stran jezera, v Kafarnáum. Bila je že tema, vendar Jezus še ni prišel k njim. Jezero pa je bilo razburkano, ker je pihal močan veter. Ko so imeli za seboj kakih petindvajset do trideset stadijev vožnje, so videli Jezusa, kako hodi po jezeru in se bliža čolnu. Ustrašili so se, on pa jim je rekel: »Jaz sem. Ne bojte se!« Hoteli so ga vzeti v čoln, a se je čoln takoj znašel pri obrežju, kamor so pluli.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+6%2C16-21&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    IN ŽE JE BIL ČOLN PRI KRAJU

    Premišljujem, kaj je Jezus pričakoval od svojih učencev in kaj pričakuje danes od nas? Na misel mi prihaja Jezusovo zagotovilo – Jaz sem z vami do konca sveta. Bog tudi ko spi, ne spi! Ko človek spi, ali bedi, smo slišali, Bog ne glede na to skrbi za žito. On daje rast in pripravlja žetev. On je vedno buden. In če je Jezus hodil po morju, je še vedno vedel, kje so učenci in kje so meje narave. Učenci pa niso navajeni biti neprestano z Gospodom. Oni bi sicer brez njega vse uredili – saj so vendar ribiči – a v trenutku, ko jih prime obup, bi radi pomoč.

    Jezus si najbrž želi, da bi učenci dojeli skrivnost božjega načrta, skrivnost življenja z Njim. Božji načrt ni človeški, ampak je pogosto popolnoma drugačen. Če se učencem veter zdi grozljiv, v njem vidi Jezus odlično priložnost, da pokaže, da zanje skrbi tudi, ko ni videti. Če se učenci bojijo smrti, bi jih Jezus rad pripravil na globlji pogled na smrt. Če je božja volja, da utonejo v viharju, je tudi to prav. Vse, čisto vse, je v božjih rokah in ni razlogov za obup. Zato je bila radost v tem, da so vzeli Gospoda v čoln. In že je bil čoln na obali.

    Gospodu je mar, kaj je z nami. Težava pa je v tem, da nam ni mar, kaj misli On, ki sta mu vendar pokorna veter in morje.

    Torej preprosto sporočilo današnjega evangelija. Ko doživljamo viharje v čolnu življenja, ne očitajmo Gospodu, da mu ni mar za nas, ampak ga raje vprašajmo: Gospod, ali se prizadevamo za napačno stvar? Kaj želiš da storimo? Je to naš konec? Zakaj je koristen ta brezplodni napor? In tudi ko ne bo odgovorov, mu recimo: Gospod, vem, da me ljubiš. Naj se zgodi, kakor ti hočeš. Brez strahu, da nas bo okregal, mu tudi recimo: Strah me je Gospod, jezi me vse skupaj. A le skušajmo dodati: Vendar ti veš, kaj je zame dobro. Naj se zgodi, kakor ti hočeš.

    In vihar bo šel mimo, doživljali bomo Njegovo moč in vedeli, da je mislil resno, ko nam je zagotovil: Z vami sem vse dni do konca sveta. Gospodu je vedno mar! In naš čoln bo na obali zarje življenja!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo vate!

    Odgovori
  15. Miro says:
    22. aprila, 2023 at 12:43

    TEDEN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE 2023

    OD 23. DO 30. APRILA 2023 V KATOLIŠKI CERKVI V SLOVENIJI OBHAJAMO TEDEN MOLITVE
    ZA DUHOVNE POKLICE, KI BO LETOS POTEKAL POD GESLOM POKLICANI, DA BI ŽIVELI!

    O življenjsko poučnih besedah msgr. dr. Petra Štumpfa: POKLICANI, DA BI ŽIVELI, več na:
    https://katoliska-cerkev.si/teden-molitve-za-duhovne-poklice2023

    Z vero in zaupanjem se obrnimo na Gospoda Jezusa Kristusa in ga ponižno prosimo:

    GOSPOD, DUHOVNIKOV NAM DAJ, IZ TVOJEGA SRCA ROJENIH, V OGNJU TVOJE LJUBEZNI
    POSVEČENIH!

    Odgovori
  16. Miro says:
    22. aprila, 2023 at 11:28

    PAPEŽ PONOVNO POVABIL K MOLITVI ZA UKRAJINO

    Pred pozdravi italijanskih romarjev ob koncu sredine splošne avdience je sveti oče tudi tokrat spomnil na Ukrajino:

    »VZTRAJAJMO V BLIŽINI IN MOLITVI ZA DRAGO IN MUČENO UKRAJINO, KI ŠE NAPREJ PRENAŠA STRAŠNO TRPLJENJE«.

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-ponovno-povabil-k-molitvi-za-ukrajino.html

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      22. aprila, 2023 at 11:29

      MOLITEV ZA MIR V UKRAJINI

      Dobri Bog,
      ko spremljamo novice o napredovanju vojne, molimo in prosimo za spremembo src in misli, za umiritev razmer v Ukrajini ter povrnitev dialoga.

      Prosimo te za varnost in zaščito prebivalcev Ukrajine in mir v njihovi državi. Odpri svetovnim voditeljem oči, da bi spoznali, da je svet naš skupni dom in da narode veliko več stvari združuje, kot ločuje, ter bi se odvrnili od vojne in bili sposobni najti mirno rešitev.

      Molimo tudi, da svet ne bi gledal stran od vojne in bi občutljiv za bolečino prizadetih pomagal tako pri vzpostavitvi miru kot prizadetim in vsem, ki bežijo pred napadi.

      Oče, varuj Evropo, vlivaj nam poguma in zaupanja v Tvoje varstvo in pomoč. Pomagaj nam, da bomo posebej v času preizkušenj trdni v veri, da si bomo prizadevali za resnico, svobodo in mir. Amen.

      (br. Janez, bazilika.info)

      Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

      Odgovori
  17. Miro says:
    21. aprila, 2023 at 17:30

    KRISTUS NAM DAJE KRUHA V OBILJU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,1-15)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+6%2C1-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    JEZUS POMNOŽI HLEBE IN RIBI

    Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi? Jezus dobro ve, kaj storiti, vendar želi v to vključiti tudi svoje učence, želi jih vzgajati. Drža učencev je povsem človeška. Iščejo realno rešitev, ki ne bo povzročila preveč težav.

    Jezusova drža pa je povsem drugačna, saj izhaja iz njegove povezanosti z Očetom ter iz sočutja do ljudi, … saj čuti naše težave, naše slabosti, naše potrebe … Jezus popolnoma zaupa nebeškemu Očetu, ve, da je Njemu vse mogoče. Zato reče učencem, naj posedejo ljudi po travi, kar ni naključno; saj to pomeni, da niso več množica, temveč skupnost, ki jo s kruhom hrani Bog. Potem vzame te hlebe in ribi, se ozre v nebo, jih blagoslovi, kar zelo jasno kaže na evharistijo, jih razlomi in začne dajati učencem, učenci pa delijo naprej … in kruha ter rib ne zmanjka! Poglejte čudež: ki pa je bolj v razdelitvi kot pomnožitvi, saj jo vodi vera in molitev. Vsi so jedli in je še ostalo. To je znamenje Jezusa, Božjega kruha za človeštvo.

    Učenci so sicer videli, vendar niso povsem dobro razumeli sporočilo. Bili so, kakor tudi množica, navdušeni zaradi uspeha. Ponovno so šli za človeško logiko in ne Božjo, ki je logika služenja, ljubezni, vere. Jezus nas poziva, da se spreobrnemo k veri v Previdnost, da delimo z drugimi to malo, kar smo in kar imamo ter da se nikoli ne zapremo sami vase.

    Evharistija je zakrament občestva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj živeli hojo za Jezusom in vero vanj… Kako živimo evharistijo, na anonimen način ali kot resnično občestvo z Gospodom in tudi vsemi brati in sestrami?… Pomnožitev kruha izvira iz Jezusovih besed učencem: ‘Vi sami jim dajte …’ Učenci razdelijo tisto malo, kar imajo. Ravno tistih nekaj hlebov in rib v Gospodovih rokah nasiti vso množico. V Cerkvi in tudi v družbi, je ključna beseda, ki se je ne smemo bati, solidarnost; dati na razpolago Bogu to, kar imamo, naše male zmožnosti, kajti samo v razdeljevanju, v podarjanju, bo naše življenje rodovitno, rodilo bo sadove … Ta večer nam Gospod ponovno razdeljuje kruh, ki je njegovo telo, on sam se podarja. In tudi mi doživljamo solidarnost Boga s človekom; solidarnost, ki se nikoli ne izčrpa; solidarnost, ki nas vedno osupne. Bog nam postane bližnji, v žrtvi križa se poniža in vstopi v temo smrti, da bi nam dal svoje življenje, ki premaga zlo, egoizem in smrt. Jezus se nam tudi ta večer daje v evharistiji, z nami deli isto pot, postane hrana, ki podpira naše življenje tudi v trenutkih, ko pot postane težka in ovire upočasnjujejo naše korake. V evharistiji nas Gospod spodbuja, da hodimo po njegovi poti služenja, razdeljevanja, poklanjanja. Tisto malo, kar imamo, tisto malo, kar smo, če razdelimo, bo postalo bogastvo, kajti moč Boga, ki je ljubezen, vstopa v našo revščino in jo spreminja.

    V našem vsakdanjem življenju ni torej prav nič drugače, kot v evangeljskem odlomku. Jezus hodi med nami. Spodbuja nas, da hodimo z njim in ob njem bistrimo pogled na svet. Želi, da z njim razmišljamo in damo na voljo tiste skromne darove, ki jih imamo. Želi jih blagosloviti in pomnožiti: v naše veselje in v veselje ljudi okrog nas. Oklenimo se ga, zaupajmo mu, dajmo mu na razpolago sebe, on bo naredil vse ostalo.

    Prosimo našo Mater Marijo, naj nam pomaga pri tej spreobrnitvi, da bomo resnično in bolj hodili za tistim Jezusom, ki ga častimo v evharistiji. Tako bodi.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  18. Miro says:
    20. aprila, 2023 at 16:26

    JEZUS PRIHAJA IZ NEBES

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 3,31-36)

    »Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, in pričuje o tem, kar je videl in slišal, vendar nihče ne sprejema njegovega pričevanja. Kdor pa je sprejel njegovo pričevanje, je s pečatom potrdil, da je Bog resničen. Kogar je namreč poslal Bog, govori Božje besede, kajti on ne daje Duha na mero. Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+3%2C31-36&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    KDOR VERUJE V SINA BO IMEL VEČNO ŽIVLJENJE

    Jezus v evangeliju pravi, da je Bog zelo ljubil svet. Gre res za zelo konkretno ljubezen, tako konkretno, da je nase vzel našo smrt. Da bi nas rešil, nas je dosegel tam, kjer bi bil naš konec: v smrti, v grobu brez izhoda, kajti oddaljili smo se od Boga, darovalca življenja. To je ponižanje, ki ga je izvršil Božji Sin, s tem ko se je kot služabnik sklonil k nam, da bi vzel nase vse, kar je naše, in nam na stežaj odprl vrata življenja.

    To stvarnost je nam težko sprejeti. Je skrivnost. A znamenje te skrivnosti, te izjemne ponižnosti je v celoti v moči ljubezni. V Jezusovi veliki noči vidimo skupaj smrt in zdravilo za smrt. In to je mogoče zaradi velike ljubezni, s katero nas je Bog vzljubil; zaradi ponižne ljubezni, ki se skloni, zaradi služenja, ki zna vzeti nase stanje služabnika. Jezus tako ni samo odstranil zla, ampak ga je spremenil v dobro; ni spremenil stvari z besedami, ampak z dejanji; ne navidezno, ampak v bistvu; ne površinsko, ampak v korenini. Iz križa je naredil most v življenje. Z njim lahko zmagamo tudi mi, če le izberemo ponižno ljubezen, ki služi, ki ostaja zmagoslavna za večnost. To je ljubezen, ki ne vpije in se ne uveljavlja, ampak zna čakati z zaupanjem in potrpežljivostjo, kajti ‘dobro je čakati v tišini na Gospodovo rešitev’.

    Bog je svet zelo ljubil. Mi ljubimo to, kar potrebujemo in kar želimo. Bog pa ljubi svet do konca, torej nas, takšne kakršni smo. V evharistiji prihaja, da bi nam služil, da bi nam dal življenje, ki rešuje smrti in napolnjuje z upanjem. Prosimo med darovanjem sv. maše zase to, k čemur vabi apostol Pavel: ‘mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji’ (Kol 3,2); na ljubezen do Boga in bližnjega, bolj kot na lastne potrebe. Da se ne bi vznemirjali zaradi tistega, kar nam manjka tu spodaj, ampak zaradi zaklada tam zgoraj; ne zaradi tistega, kar nam služi, ampak zaradi tistega, kar zares služi. Da bi nam za naše življenje zadostovala Gospodova velika noč, da bi bili svobodni od skrbi za kratkotrajne stvari, ki minejo in izginejo v nič. Da bi nam bil dovolj On, v katerem so življenje, zveličanje, vstajenje in veselje. Tako bomo služabniki v skladu z njegovim srcem; ljubljeni otroci, ki dajejo življenje za svet.

    Torej, tudi mi smo poklicani obnoviti svojo odločitev za služenje. To od nas zahteva Gospod, ki je kot služabnik umil noge svojim najtesnejšim učencem, da bi tako kot on delali tudi mi. Bog je bil prvi, ki nam je služil. Jezus kot služabnik, ki je prišel, da bi služil, in ne da bi se mu služilo, je tudi pastir, ki je pripravljen dati življenje za ovce. Kdor služi in daje, se v očeh sveta zdi kot nekdo, ki izgublja. V resnici pa s tem, ko izgubi življenje, ga najde. Kajti življenje, ki se razlasti, s tem da se izgubi v ljubezni, posnema Kristusa: premaga smrt in dá življenje svetu. Kdor služi, rešuje. Nasprotno pa, kdor ne živi, da bi služil, ne služi življenju.

    Če želi kristjan iti naprej po poti krščanskega življenja, se mora ponižati, kakor se je ponižal Jezus. To je pot ponižnosti, ki pomeni prenašati tudi ponižanja, kakor je to storil On.

    Prosimo Marijo za milost, da bi jokali iz ljubezni, da bi jokali iz hvaležnosti, ker nas je naš Bog tako zelo ljubil, da je poslal svojega Sina, da se je izpraznil in se ponižal ter nas tako rešil.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
  19. Miro says:
    20. aprila, 2023 at 16:25

    SVETI OČE: TRPLJENJE KOT KRAJ SREČANJA Z BOŽJO BLIŽINO IN SOČUTJEM

    SVETI OČE SE JE V ČETRTEK, 20. APRILA, SREČAL S ČLANI PAPEŠKE SVETOPISEMSKE KOMISIJE, KI SO ZAKLJUČILI LETNO PLENARNO ZASEDANJE. GOVOR JIM JE IZROČIL V BRANJE IN IZPOSTAVIL, DA JE TRPLJENJE LAHKO KRAJ SREČANJA Z BOŽJO BLIŽINO IN SOČUTJEM. BOLEZEN, NAS UČI ŽIVETI ČLOVEŠKO IN KRŠČANSKO SOLIDARNOST V SKLADU Z BOŽJIM SLOGOM BLIŽINE, SOČUTJA IN NEŽNOSTI.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/sveti-oce-trpljenje-kot-kraj-srecanja-z-bozjo-blizino-in-sosutj.html

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  20. Miro says:
    20. aprila, 2023 at 16:20

    PAPEŽ MED KATEHEZO O PRIČEVANJU MUČENCEV: DANES JIH JE VEČ KOT V PRVIH STOLETJIH

    SVETI OČE JE V KATEHEZI MED SREDINO SPLOŠNO AVDIENCO 19. APRILA 2023 SPREGOVORIL O PRIČEVANJU MUČENCEV. POUDARIL JE, DA NANJE NE SMEMO GLEDATI KOT NA JUNAKE, AMPAK KOT NA ZRELE SADOVE CERKVE TER SEMENA MIRU IN SPRAVE MED LJUDSTVI ZA BOLJ ČLOVEŠKI IN BRATSKI SVET. TUDI TOKRAT JE SPOMNIL, DA JE MUČENCEV DANES VEČ KOT V PRVIH STOLETJIH, TER SE ZAUSTAVIL OB PRIČEVANJU SESTER MISIJONARK LJUBEZNI, KI SO BILE UMORJENE V JEMNU.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-med-katehezo-o-pricevanju-mucencev-danes-jih-je-vec-kot-v.html

    Odgovori
  21. Miro says:
    19. aprila, 2023 at 16:34

    »BOG JE NAMREČ SVET TAKO VZLJUBIL, DA JE DAL SVOJEGA EDINOROJENEGA SINA, DA BI SE NIHČE, KDOR VANJ VERUJE, NE POGUBIL, AMPAK BI IMEL VEČNO ŽIVLJENJE.« (Jn 3,16)

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 3,16-21)

    Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

    https://portal.pridi.com/2023/04/18/19-april-bog-je-svet-tako-ljubil/

    BOG JE SVET TAKO LJUBIL

    Nikodem je prišel k Jezusu ponoči. On je zagotovo poznal Jezusa, slišal za njegove čudeže, znamenja, morda tudi kje poslušal njegove govore … Vedel je, da vse to ni izmišljeno. Po drugi strani pa vsega, kar Jezus dela, ne razume, kot na primer to, da bo v treh dneh zgradil novi tempelj. Tudi mi se velikokrat znajdemo v isti situaciji, ko sicer verujemo v Jezusa, pa se vseeno hkrati sprašujemo: »Zakaj se nam je moglo to zgoditi? Zakaj je brat umrl? Zakaj ta nesreča? …« Velikokrat ne razumemo Božjih poti. Današnji evangelij nas vabi, da bi obnovili našo vero in prodrli še globlje v skrivnost naše vere. »Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«

    Največji greh je ta, da se odvrnemo od Boga. Hudič nas hoče vedno znova prepričati, da je Bog lažnik in ubijalec. Izraelci so na poti iz Egipta godrnjali Mojzesu in Aronu: »Zakaj sta vendar pripeljala Gospodovo občestvo v to puščavo, da tu umremo mi in naša živina?« To je največja laž, ki se je začela že v Edenskem vrtu. Tudi mi se velikokrat znajdemo v takih situacijah, ko ne razumemo, zakaj se nam nekaj dogaja. In takrat hitro obsodimo Boga. To pa je največji greh, saj gre za kršitev prve zapovedi »veruj v enega Boga«.

    Ko evangelist Janez pravi, »kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje«, govori o tem, da obstaja rešitev … in ta je samo ena: Jezus Kristus. Potrebno je le dvoje: pogled na Jezusa Križanega in čista vera. Samo takrat bomo prav razumeli, da je pravzaprav naš izhod iz služnosti in vsake situacije, pa naj bo še tako težka, samo ena: BOŽJA LJUBEZEN IN USMILJENJE do vsakega človeka.

    Vera pravi DA božjemu ljubečemu odnosu do nas. Bog je toliko skrbel, da je poslal svojega Sina, Jezusa Kristusa, da plača za naše grehe. Resnična vera nima nič skupnega s človeškimi prizadevanji, družbenimi dosežki ali materialnim bogastvom. Resnična vera pravi Bogu: “Jaz sem nemočen grešnik, ki se ne more sam rešiti. Zaupam tvojemu odpuščanju, ki mi ga zastonjsko podarjaš v Jezusu Kristusu.” Ta vera nas osvobaja od končne posledice naših grehov – večne ločitve od Boga. Prav tako nam daje moč za spremembe, ki bodo postale seme za novo življenje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori
  22. Miro says:
    19. aprila, 2023 at 9:15

    SVETI LEON IX.: “DOBRI BRUNO”

    SV. PAPEŽU LEONU IX. SO ZARADI NJEGOVE DOBRODUŠNOSTI REKLI “DOBRI BRUNO”.

    Sv. Leon IX. se je rodil leta 1002 v grofiji Egishein in Dagslurf v Alzaciji v Franciji. Njegovo krstno ime je bilo Bruno. Šolal se je v Toulu (Loren). Bil je dobrodušen, zato so ga klicali »dobri Bruno«. Kot mladega duhovnika ga je na cesarski dvor vzel cesar Konrad II. S štiriindvajsetimi leti je postal škof v Toulu, kjer je ostal dvaindvajset let. Tu je neutrudno delal na obnovi cerkve, zlasti življenju duhovnikov.

    Ko je leta 1048 umrl papež Damaz II., je cesar Henrik škofa Bruna postavil za papeža. Ta je papeštvo sprejel šele, ko so ga izvolili rimski narod in kler. Ime Leon IX. si je izbral, ker si je vzel za zgled sv. papeža Leona Velikega. Kot papež si je prizadeval vzpostaviti cerkveno disciplino, zato je odstranil tiste, ki so dosegli visoke cerkvene službe s simonijo, to je s kupovanjem cerkvenih položajev. V kardinalski zbor je imenoval najsposobnejše in Cerkvi vdane može iz vse Evrope. Proti koncu svojega življenja se je zapletel v vojno z Normani. Ti so vdrli v papeško državo in zajeli papeža, a so ga izpustili.

    V času njegovega pontifikata je leta 1054 prišlo do velikega cerkvenega razkola med vzhodno in zahodno krščansko Cerkvijo. Papež je umrl hudo bolan 19. aprila 1054 v Rimu. Po njegovi smrti, 16. julija je kardinal Humbert izobčil carigrajskega patriarha Mihaela Cerulorija.

    Papež sv. Leon IX. je zavetnik organistov in glasbenikov. Umetniki ga upodabljajo kot papeža z modelom cerkve v rokah ali s knjigo, včasih tudi skupaj z gobavci.

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-leon-ix-veliki-razkol-v-cerkvi/2023-04-19/

    Odgovori
  23. Miro says:
    18. aprila, 2023 at 15:40

    »VETER VEJE, KODER HOČE, NJEGOV GLAS SLIŠIŠ, PA NE VEŠ, OD KOD PRIHAJA IN KAM GRE. TAKO JE Z VSAKIM, KI JE ROJEN IZ DUHA.« (Jn 3,8)

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 3,7-15): https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+3%2C7-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    IN KAKOR JE MOJZES POVZDIGNIL KAČO V PUŠČAVI, TAKO MORA BITI POVZDIGNJEN SIN ČLOVEKOV

    Do zdaj se mi je vedno zdela tako čudna ta Jezusova primerjava njegove smrti z Mojzesovim povzdignjenjem strupene kače v puščavi. Kačo vedno povezujem s podobo hudiča in se mi upira. Danes pa se mi je na lepem zazdela ta primerjava bolj zgovorna kot vsaka ne vem kako domišljena razlaga Kristusovega križa.

    Največje zlo človeštva je Jezus v svojem telesu svobodno sprejel in s tem uničil njegovo smrtonosno moč ter ga spremenil v sredstvo odrešenja. Zaradi strupa, ki ga je stara kača pustila v človeškem mesu, smo zločinsko razmesarili telo Božjega Sina in ga povzdignili na les križa. Mislili smo, da nam je uspelo obsoditi in umoriti Boga, v resnici pa se je zgodilo ravno nasprotno. Jezus je, preden je odšel v trpljenje in smrt, rekel: »Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven« (Jn 12,31). Kristus je s svojo smrtjo uničil smrtonosni strup stare kače – hudiča in s tem omogočil vsem, ki smo ranjeni zaradi njegovih stupenih ugrizov, da se rešimo, če se le z vero in zaupanjem ozremo na križ in prosimo usmiljenja.

    Tako nas današnji pogovor z Nikodemom vabi k poglobljeni veri, brez katere bo naše življenje prazno. Lahko smo se že marsičemu odpovedali, se borili s skušnjavami, a če ne bo vse skupaj stalo na globoki želji po tem, da zaživimo novo življenje, življenje v Duhu, bo vse zvodenelo. Odpovedi bodo postale prazne, ker bodo same sebi namen, post bo postal dieta, življenje po zapovedih moralizem.

    Brez spreobrnjenja, brez prerojenja v Duhu to ni mogoče ali pa je samo navada. Se delamo, si domišljamo, da smo s Križanim, ko pa nam v resnici da okusiti malo teže svojega križa, nam je tuj, ga ne prepoznamo, se nam upira, mu očitamo, da nas je zapustil, da nas nima rad… Samo, če pridemo k Luči, če pustimo, da nas prežari njena svetloba, se bodo razkrila v nas dela teme in ko se bomo z zaupanjem ozrli na križ, nas bo vrglo na kolena pred Križanim, ker nam bo dal razumeti, da je On v svoji brezmejni ljubezni vso našo hudobijo in tudi vso hudobijo, ki so nam jo drugi povzročili, že vzel nase. Naša trdota srca ga vedno znova križa, Njegova brezpogojna ljubezen pa nas vedno znova odrešuje …

    Roditi se iz Duha je napor in dar. Je napor, ki ga moramo vložiti, da poživimo molitev. Tudi naša molitev in obhajanje zakramentov je pogosto rutina. Poleg odpovedi je potrebno tudi to, da molitev v našem življenju na novo zaživi. Ne le po količini, ampak po vsebini.

    Vzemimo si čas za molitev in tišino, za razmišljanje o cilju našega življenja. Kam gremo in kako mislimo priti tja. Vzemimo si tudi čas za zrenje v križ! Ozirajmo se v križ in v njem odkrivajmo načrt za svoje življenje. Tudi obhajilo in sveta maša naj bosta ponovno prečiščena, zlasti sedaj ko čutimo in vemo, kako je težko, ko ne moremo v občestvu prihajati k maši in obhajilu. Naj izidemo iz te preizkušnje pogumni in vedri in naj bo tudi ta stiska odraz našega življenja v duhu.

    Molimo, da bi srečali tistega, v katerem je novo rojstvo, novo življenje!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
  24. Miro says:
    18. aprila, 2023 at 15:37

    SVETI OČE: MOLITEV, BRATSTVO IN SLUŽENJE BLIŽNJEMU SO MOČ POSVEČENEGA ŽIVLJENJA

    PAPEŽ FRANČIŠEK SE JE V PONEDELJEK, 17. APRILA 2023, SREČAL S PREDSTAVNIKI SKUPNOSTI BLAGROV, KI JE BILA USTANOVLJENA PRED PETDESETIMI LETI V FRANCIJI. DANES DELUJE NA PETIH CELINAH, NJEN APOSTOLAT PA VKLJUČUJE DELO Z MLADIMI, POMOČI POTREBNIMI TER PRIZADEVANJE MEDVERSKI DIALOG. SVETI OČE JE PRISOTNIM PRIPRAVLJENI GOVOR IZROČIL V BRANJE IN JIH OSEBNO POZDRAVIL.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/sveti-oce-molitev-bratstvo-in-sluzenje-bliznjemu-so-moc-posvec.html

    Odgovori
  25. Miro says:
    17. aprila, 2023 at 12:44

    JEZUS IN NIKODEM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 3,1-8)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+3%2C1-8&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    NIKODEM IN ROJSTVO OD ZGORAJ

    Nikodem gre k Jezusu, da bi ga spoznal. In Gospod mu pravi, da se je treba ‘roditi od zgoraj’. Kaj to pomeni? Se lahko ponovno rodimo? Ali je mogoče vrniti se in doživeti veselje in čudovitost življenja? To je temeljno vprašanje naše vere in to je želja vsakega pravega vernika: želja, da bi se še enkrat rodili, veselje, da bi še enkrat začeli. Ali mi imamo to željo? Ali si želim ponovno se roditi, da bi se srečal z Gospodom? Ali si to želite? To željo se namreč lahko z lahkoto izgubi, in sicer zaradi mnogih dejavnosti, mnogih načrtov, na koncu pa nam ostane malo časa in izpred oči izgubimo, kar je temeljno: naše življenje srca, naše duhovno življenje, naše življenje, ki je srečanje z Gospodom v molitvi, v zakramentih.

    Današnji evangelij postavi v ospredje Nikodema, ki kljub temu, da je imel pomembno mesto v verski in družbeni skupnosti tistega časa, ni prenehal iskati Boga, ni mislil, da je prišel na cilj, ni nehal iskati Boga. Sedaj je zaznal njegov odmev v Jezusovem glasu. V nočnem pogovoru z Jezusom, Nikodem končno razume, da ga je že prej iskal in čakal Bog in da ga osebno ljubi. In res tako je z Bogom: Bog nas išče prvi, čaka prvi, ljubi prvi.

    Jezus pravi Nikodemu, da se mora, če hoče priti v Božje kraljestvo, roditi iz Duha, odločiti za luč, in to brez vsakega kompromisa. Odločitev za življenje v Duhu, za luč terja povišanje na križ. Nikodemu je to težko doumljivo.

    Pa poglejmo, kako lahko to prenesemo na naše življenje in prakso nas današnjih vernikov.

    Izredno pomembno, je da se prepustimo Duhu, da razmišljamo kam nas vodi, kaj od nas pričakuje in ne, kaj imamo mi v glavi. V tem pogledu, se mi zdi, smo kristjani dokaj ubogi. Ali nam je jasno, kaj pomeni spraševati se vsak dan, kaj od nas pričakuje Bog? Ali to delamo? No, to je prvi korak do današnjega dogodka. Duh naj vodi naša dejanja, ne mi!

    Jezus nam ne ponuja lepih trenutkov zato, da bi tam obtičali. Vedno hoče več, mi pa silimo nazaj v stare tirnice, k starim navadam. Ali se vsak dan sprašujem, ali živim v lagodju in iščem predvsem kar mi ugaja ali resnično iščem Božjo voljo in jo skušam izpolniti vsak trenutek, vsak dan?

    Jezus ne prenese, da bi bil odnos z Bogom kakorkoli onečaščen z logiko trgovanja. Hoče darovanje, hoče čaščenje, hoče čisto slavljenje. Je naš odnos do Boga resnično tako prečiščen? Slaviti Boga brez navlake pomeni živeti preprosto v njegovem naročju, videti lepoto njegove dobrote na vsakem koraku. Smo res tam, ali je naša vera predvsem nedeljska obleka – sicer lepa navada nedeljske maše, ki pa nas v vsakdanjem življenju ne spreminja veliko? Pustimo se očistiti Jezusovemu pogledu, njegovi radikalni želji, da je naš odnos z Očetom resnično čist.

    V tej luči nam je mogoče bolj jasno, kaj pomeni današnji pogovor z Nikodemom. Jezus svojo zahtevnost preprosto stopnjuje. Pri njem ni prostora za srednjo pot: obstaja pot luči in pot teme, pot ljubezni in pot sovraštva. Vmesne poti ni. Tisti, ki hoče slediti luči, se ji mora na koncu popolnoma prepustiti. Pomeni popolna izročitev Bogu, dovoliti mu, da nas popolnoma prevzame, vse do povišanja na križ. Jezus nas danes vabi, da se rodimo znova. Ničesar naj bi več ne pričakovali zase. Tudi naš cilj je tam, kjer je cilj Božjega sina – biti povišan na križ, da bi po tem križu drugi zaživeli. Ne živeti več zase, ampak za druge. Ne le pustiti se voditi Duhu, ne voditi, ampak roditi se iz Duha! Naj bo to naloga velikonočnega časa: Roditi se iz Duha.

    Gospoda prosimo za to izkušnjo Duha, ki gre in pride ter nas vodi naprej, Duha, ki nam podeli maziljenje z vero, maziljenje s konkretnostjo vere.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
      • Miro says:
        17. aprila, 2023 at 12:49

        MOLITEV K SVETEMU DUHU

        O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
        preplavi svoje vernike v globino,
        izlij polnost milosti
        v srca, ki si jih ustvaril samo zase.

        Ti si tolažnik in zagovornik,
        ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
        živi vir, ljubezen, ki vžiga,
        maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.

        Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
        ti, prst Gospodove desnice,
        ki izpolnjuješ obljube prerokov
        in obdarjaš ustnice z novo besedo.

        Osvetli, oživi ume,
        v srca izlij voljo ljubiti,
        okrepi naše utrujene ude
        s tvojo zvesto, milo močjo.

        Poženi v beg starega sovražnika,
        hitro podeli mir z veseljem,
        tako da se bomo od tebe vodeni
        k pravemu življenju
        izognili čaru zla.

        Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
        v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
        in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
        naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
        Amen.

        Odgovori
  26. Miro says:
    16. aprila, 2023 at 18:42

    PAPEŽ FRANČIŠEK: JEZUSA LAHKO SREČAMO SAMO V SKUPNOSTI, Z DRUGIMI

    SVETI OČE JE PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO NA DRUGO VELIKONOČNO NEDELJO SPREGOVORIL O APOSTOLU TOMAŽU, KI JE VSAKEMU OD NAS LAHKO ZGLED NA POTI VERE. POVABIL JE, NAJ VSTALEGA GOSPODA NE IŠČEMO V IZREDNIH DOGODKIH TER POUDARIL, DA NJEGOVO OBLIČJE LAHKO NAJDEMO LE V SKUPNOSTI; KO S SVOJIMI BRATI IN SESTRAMI DELIMO TRENUTKE DVOMA IN STRAHU TER SE JIH ŠE MOČNEJE OKLENEMO. (po zapisu s. Leonide Zamuda)

    Dragi bratje in sestre, dober dan!

    Danes, na nedeljo Božjega usmiljenja, nam evangelij pripoveduje o dveh prikazovanjih vstalega Jezusa učencem in še posebej Tomažu, »nejevernemu apostolu« (prim. Jn 20,24-29).

    V resnici Tomaž ni edini, ki mu je težko verovati, pravzaprav predstavlja nekako vse nas. Ni namreč vedno lahko verovati, še posebej če smo, kakor v njegovem primeru, doživeli veliko razočaranje. Leta je sledil Jezusu, tvegal in prenašal težave, vendar pa so Učitelja pribili na križ kakor zločinca in nihče ga ni osvobodil. Nihče ni storil ničesar! Umrl je in vsi se bojijo. Kako naj človek še zaupa? Kako zaupati novici, ki pravi, da je živ? V njem se je porajal dvom.

    Vendar pa Tomaž pokaže, da je pogumen: medtem ko so ostali zaprti v dvorani zadnje večerje iz strahu, gre on ven in tvega, da bi ga lahko kdo prepoznal, prijavil in aretiral. Lahko bi celo mislili, da bi si zaradi svojega poguma bolj kot drugi zaslužil, da bi srečal vstalega Gospoda. Vendar pa prav zato, ker se je oddaljil, takrat ko se Jezus na velikonočni večer prvič prikaže učencem, Tomaža ni in zamudi priložnost. Oddaljil se je od skupnosti. Kako bo lahko ponovno dobil priložnost? Samo tako, da se bo vrnil k ostalim; s tem, da se bo vrnil tja, v tisto družino, ki je bila prestrašena in žalostna, ko je odšel. Ko to stori, ko se vrne, mu povedo, da je prišel Jezus, vendar pa on težko verjame; rad bi videl njegove rane. In Jezus mu ustreže: čez osem dni se ponovno prikaže v sredi med svojimi učenci in mu pokaže svoje rane: roke, noge; te rane, ki so dokaz njegove ljubezni, ki so vedno odprti kanali njegovega usmiljenja.

    Premislimo o teh dejstvih. Tomaž si zato, da bi veroval, želi izredno znamenje: dotakniti se ran. Jezus mu jih pokaže, vendar na običajen način, tako da pride pred vse, v skupnosti, ne izven. Kot bi mu rekel: če me hočeš srečati, ne išči daleč, ostani v skupnosti, z drugimi; in ne hodi stran, moli z njimi, lomi z njimi kruh. In to pravi tudi nam. Tam, v skupnosti me boš lahko našel, tam ti bom pokazal znamenja ran, vtisnjena v moje telo: znamenja Ljubezni, ki premaga sovraštvo, Odpuščanja, ki razoroži maščevanje, znamenja Življenja, ki premaga smrt. Tam, v skupnosti, boš odkril moje obličje, ko boš s svojimi brati in sestrami delil trenutke dvoma in strahu ter se jih boš še močneje oklenil. Brez skupnosti je težko najti Jezusa.

    Dragi bratje in sestre, povabilo namenjeno Tomažu, velja tudi za nas. Kje mi iščemo Vstalega? V kakšnem posebnem dogodku, v kakšnem spektakularnem ali nenavadnem verskem pojavu, zgolj v naših čustvih in občutkih? Ali pa v skupnosti, v Cerkvi, kjer sprejmemo izziv, da ostanemo v njej, tudi če ni popolna? Kljub vsem njenim omejenostim in padcem, ki so naše omejenosti in padci, je naša mati Cerkev Kristusovo telo; in prav tam, v Kristusovem telesu, so še vedno in za vedno vtisnjena največja znamenja njegove ljubezni. Vendar pa se vprašajmo, če smo v imenu te ljubezni, v imenu Jezusovih ran, pripravljeni odpreti svoje roke tistim, ki jih je življenje ranilo, ne da bi kogarkoli izključili iz Božjega usmiljenja, temveč sprejeli vse; vsakega kot brata, kot sestro, kakor Bog sprejema vse. Bog sprejema vse.

    Naj nam Marija, Mati usmiljenja, pomaga, da bomo ljubili Cerkev in jo naredili za gostoljuben dom za vse.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-francisek-jezusa-lahko-srecamo-samo-v-skupnosti-z-drugim.html

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
  27. Miro says:
    16. aprila, 2023 at 9:17

    JEZUS SE PRIKAŽE UČENCEM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 20,19-31)

    Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

    Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

    Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

    NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA

    Ko govorimo o božjem usmiljenju ne moremo mimo Faustine Kowalske, ki ji je Jezus že leta 1931 naročil, naj sporoči svetu, da želi imeti nedeljo božjega usmiljenja in naj ga posebej častimo. Faustinino življenje je bilo polno trpljenja in tudi sporočila o Bogu niso vsa tako čudovita, kot jih slikata prej omenjeni podobi. Pogosto svari pred pogubljenjem in govori o trdovratnih grešnikih. Vsekakor nam ostaja upanje, da bomo po božji milosti odrešeni. Poglejmo, kaj nam sporoča današnja božja beseda.

    Odlomek spominja na tistega na veliko noč, ko smo razmišljali, kako so ob potresu stražarji postali kakor mrtvi in so otrpnili, žene pa so se le prestrašile in se takoj za tem pogovarjale z angelom. Učenci so v strahu pred Judi zaklenjeni, a jih strah vendarle ni povsem ohromil. Zakaj? V sebi niso opustili upanja, čakali so in upali, da jim Bog pokaže pot naprej. In res jih v tem pričakovanju in upanju obišče Jezus sam. Prvo sporočilo te nedelje je torej podobno kot na veliko noč: Ne ubijmo hrepenenj, kot so storili vojaki. Če bomo iskali, bomo srečali Vstalega.

    Učenci Jezusa srečajo potem, ko ga od velikega četrtka niso več videli. Si lahko predstavljamo, s kakšnim razpoloženjem bi se srečali, če bi bili v vlogi Jezusa in kako bi se počutili kot učenci? V vrtu so izbranci zaspali, eden od dvanajsterih ga je izdal, drugi zatajil, vsi so se razbežali, razen Janeza, ki je vztrajal pod križem z Marijo. Učenci so po vstajenju zbrani v dvorani zadnje večerje. Najbrž jih je sram, da so se razbežali. Peter se verjetno žre, da je Učitelja celo zatajil. Težko si odpustijo, da niso naredili nič, da bi rešili Jezusa. Lahko si očitajo, da se za Juda niso niti menili, čeprav so čutili, da nekaj kuha. Vsekakor jih lahko prevzema žalost nad seboj in nad danim trenutkom. Zapustili so Njega, ki jim je pomenil vse. Zatajili so ga, sedaj pa se skrivajo pred ljudmi.

    Ko Jezus stopi mednje po vsem, kar je prestal, jim reče: Mir vam bodi! Kako dobro jih Učitelj pozna! Prav mir sedaj potrebujejo. Mir, da bo vse še dobro, čeprav so vse zapravili. Mir, v katerem lahko zaživijo novo življenje. Bog se ne spominja naših grehov, ne ozira se na našo norost, želi si le, da bi bil z nami, da lahko stopa med nas. Prvi dar usmiljenja je pravzaprav mir.

    Druge Jezusove besede so: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Jezus, ne da bi preveril, ali so kaj dojeli ali ne, s popolnim zaupanjem podarja Svetega Duha. Še več. Vabi jih naj bodo njegove roke odpuščanja na zemlji. Daje jim poslanstvo, da so znamenje božjega usmiljenja. Kakšno zaupanje! Pri vsej polomljenosti jim podarja Svetega Duha in jim daje poslanstvo.

    In še tretjo vsebino lahko prepoznamo v Jezusovi drži do Tomaža. Ko je končno z apostoli, ko se jim prikaže, mu reče: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Potrpežljivo, z neverjetno bližino, se približa Tomažu. Jezus mu da čutiti svojo bližino, svoje razumevanje in ga dviga iz nevere. Bog usmiljenja je Bog človeške bližine in topline. Želi, da ga kot takšnega doživljamo in tudi živimo. Naj čutimo njegovo bližino in naj ga s svojo bližino in sočutjem prinašamo drugim.

    Nedeljo božjega usmiljenja tako razumem kot dvojno povabilo: da doživljamo božje usmiljenje in da ga prinašamo svetu. Da bi lahko sprejeli to povabilo Bog od nas pa pričakuje, da ohranjamo naša hrepenenja in iskanja živa. Najprej nam Bog želi podariti mir in nas vabi da delamo za mir. Ne ozira se na naše padce, ampak računa na nas. Kakor učence tudi nas vabi, da z močjo Svetega Duha, prinašamo usmiljenje in odpuščanje. In tretje, kar lahko razumemo ob današnjem evangeliju je, da je naš Bog Bog bližine, sočutja in nežnosti. Vabi nas, da ga tudi v tem posnemamo.

    Povzeto po: mirenski-grad.si, lazarist dr. Peter Žakelj

    Odgovori
  28. Miro says:
    15. aprila, 2023 at 14:38

    JEZUS SE NAJPREJ PRIKAŽE MARIJI MAGDALENI, NATO DVEMA UČENCEMA, POZNEJE ŠE ENAJSTERIM – TUDI NAM GOVORI: »POJDITE PO VSEM SVETU IN OZNANITE EVANGELIJ VSEMU STVARSTVU!«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 16,9-15)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+16%2C9-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    POJDITE PO VSEM SVETU

    Naša naloga nikakor ni majhna – oznaniti vsemu stvarstvu Njegovo veselo oznanilo. Ko smo pogosto najhujši uničevalci prav tega stvarstva. Jezusov nauk ni namenjen našim privatnim užitkom, čustvenemu užitku ob naravnost norem spoznanju, ki smo ga prejeli. Namenjen je naprej od nas in naših obzorij. Če teh obzorij ne preseže, smo jalovi; suha veja; tumor, ki le črpa energijo, pa ničemur ne služi. Z Jezusom moramo (ker moremo) seči daleč preko meja samih sebe, do občutljivih in ranljivih meja drugih, in jim z nežno vztrajnostjo ljubezni pokazati, kako veliko je naše veselje in upanje.

    Mi sami smo poklicani postati živi evangelij do te mere, da nas tudi stvarstvo samo lahko spozna za Božje sinove, ki ga ne ropajo in kradejo, temveč hvaležno sobivajo in vsemu vračajo pečat Besede, po kateri smo ustvarjeni.

    Oznanjujte! Najprej s svojimi občestvi, ki naj razodevajo Vstalega, nato pa z Besedo in krstom, ki prebuja vero. In vsak, ki bo veroval, bo močnejši od hudih duhov, ki se bodo pred Lučjo morali umakniti, kdor bo veroval, bo v moči Duha govoril nove jezike ljubezni, razumljive vsakemu, zlasti potrebnim, prinašal bo ozdravljenje kamorkoli bo prišel in četudi mu bodo pripravili kaj strupenega za izpiti, v besedi ali dejanju, mu to ne bo škodovalo.

    Kajti milost, ki napolnjuje tistega, ki veruje, je močnejša in ga dela za apostola miru, znanilca evangelija, prinašalca novosti. Ob ponižnem oznanjevalcu celo strup izgubi svojo moč.

    Toda navdušenost ni dovolj za govorjenje o Jezusu. Nevarno pa je, da bi kdo govoril o Kristusu samo v luči poveličanja, ne da bi se zavedal, da je ta sad trpljenja in smrti. Markov evangelij in današnji odlomek nas vabita k branju in pregledu Kristusovega življenja v luči oznanila trpečega, umrlega in vstalega Kristusa. Vabi pa nas, da tudi na svoje življenje pogledamo v tej luči. Na vse napore, na vse žrtve, na življenje sploh moramo gledati v velikonočni luči. Ne smemo krščanskega pogleda na življenje enačiti s pogledom trpljenja. Prav tako ga ne moremo zožiti na idilično pot brez naporov ali trpljenja.

    Pogled apostolov se je spremenil, ker so bili ob Gospodu. Pri njem jim je bilo lepo. Tudi mi bomo morali prihajati h Gospodu in začutiti, da nam je pri njem dobro. Šele nato bomo lahko spremenili svoj pogled. Naš pogled je odvisen od tega, v kaj gledamo. Če bomo pri Gospodu in zrli v njegovo obličje, mu bomo postali večno podobni.

    Božja beseda ni samo za ljudi. Vse stvarstvo bo cvetelo, če ga bomo poslušali. To danes pravi Jezus. Kako ga jaz razumem? Katera znamenja kažejo, da sem jaz učenec Vstalega Jezusa? Ali je v času karantene kaj drugače? Kaj je Jezus učencem naročil in kako so se odzvali? Ali želim prositi Jezusa, da bi tudi jaz lahko s svojim življenjem oznanjal dobro novico? Za kaj se mu še posebej zahvaljujem?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
      • Miro says:
        15. aprila, 2023 at 14:55

        V POGLOBLJENEM RAZMIŠLJANJU DUHOVNIKA ERVINA MOZETIČA BODIMO ZELO POZORNI TUDI NA NASLEDNJI ODLOMEK:

        Nevarno pa je, da bi kdo govoril o Kristusu samo v luči poveličanja, ne da bi se zavedal, da je ta sad trpljenja in smrti. Markov evangelij in današnji odlomek nas vabita k branju in pregledu Kristusovega življenja v luči oznanila trpečega, umrlega in vstalega Kristusa. Vabi pa nas, da tudi na svoje življenje pogledamo v tej luči. Na vse napore, na vse žrtve, na življenje sploh moramo gledati v velikonočni luči. Ne smemo krščanskega pogleda na življenje enačiti s pogledom trpljenja. Prav tako ga ne moremo zožiti na idilično pot brez naporov ali trpljenja.

        Iz pričujočega odlomka posebej poudarimo sklepno misel:

        NA VSE NAPORE, NA VSE ŽRTVE, NA ŽIVLJENJE SPLOH MORAMO GLEDATI V VELIKONOČNI LUČI. NE SMEMO KRŠČANSKEGA POGLEDA NA ŽIVLJENJE ENAČITI S POGLEDOM TRPLJENJA. PRAV TAKO GA NE MOREMO ZOŽITI NA IDILIČNO POT BREZ NAPOROV ALI TRPLJENJA.

        V molitvi se priporočimo SVETEMU DUHU, da bomo z Njegovo pomočjo osvojili celovit krščanski pogled na življenje, in sicer v velikonočni luči!

        MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH …

        Odgovori
  29. Miro says:
    15. aprila, 2023 at 14:38

    JEZUS SE NAJPREJ PRIKAŽE MARIJI MAGDALENI, NATO DVEMA UČENCEMA, POZNEJE ŠE ENAJSTERIM – TUDI NAM GOVORI: »POJDITE PO VSEM SVETU IN OZNANITE EVANGELIJ VSEMU STVARSTVU!«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 16,9-15)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+16%2C9-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    POJDITE PO VSEM SVETU

    Naša naloga nikakor ni majhna – oznaniti vsemu stvarstvu Njegovo veselo oznanilo. Ko smo pogosto najhujši uničevalci prav tega stvarstva. Jezusov nauk ni namenjen našim privatnim užitkom, čustvenemu užitku ob naravnost norem spoznanju, ki smo ga prejeli. Namenjen je naprej od nas in naših obzorij. Če teh obzorij ne preseže, smo jalovi; suha veja; tumor, ki le črpa energijo, pa ničemur ne služi. Z Jezusom moramo (ker moremo) seči daleč preko meja samih sebe, do občutljivih in ranljivih meja drugih, in jim z nežno vztrajnostjo ljubezni pokazati, kako veliko je naše veselje in upanje.

    Mi sami smo poklicani postati živi evangelij do te mere, da nas tudi stvarstvo samo lahko spozna za Božje sinove, ki ga ne ropajo in kradejo, temveč hvaležno sobivajo in vsemu vračajo pečat Besede, po kateri smo ustvarjeni.

    Oznanjujte! Najprej s svojimi občestvi, ki naj razodevajo Vstalega, nato pa z Besedo in krstom, ki prebuja vero. In vsak, ki bo veroval, bo močnejši od hudih duhov, ki se bodo pred Lučjo morali umakniti, kdor bo veroval, bo v moči Duha govoril nove jezike ljubezni, razumljive vsakemu, zlasti potrebnim, prinašal bo ozdravljenje kamorkoli bo prišel in četudi mu bodo pripravili kaj strupenega za izpiti, v besedi ali dejanju, mu to ne bo škodovalo.

    Kajti milost, ki napolnjuje tistega, ki veruje, je močnejša in ga dela za apostola miru, znanilca evangelija, prinašalca novosti. Ob ponižnem oznanjevalcu celo strup izgubi svojo moč.

    Toda navdušenost ni dovolj za govorjenje o Jezusu. Nevarno pa je, da bi kdo govoril o Kristusu samo v luči poveličanja, ne da bi se zavedal, da je ta sad trpljenja in smrti. Markov evangelij in današnji odlomek nas vabita k branju in pregledu Kristusovega življenja v luči oznanila trpečega, umrlega in vstalega Kristusa. Vabi pa nas, da tudi na svoje življenje pogledamo v tej luči. Na vse napore, na vse žrtve, na življenje sploh moramo gledati v velikonočni luči. Ne smemo krščanskega pogleda na življenje enačiti s pogledom trpljenja. Prav tako ga ne moremo zožiti na idilično pot brez naporov ali trpljenja.

    Pogled apostolov se je spremenil, ker so bili ob Gospodu. Pri njem jim je bilo lepo. Tudi mi bomo morali prihajati h Gospodu in začutiti, da nam je pri njem dobro. Šele nato bomo lahko spremenili svoj pogled. Naš pogled je odvisen od tega, v kaj gledamo. Če bomo pri Gospodu in zrli v njegovo obličje, mu bomo postali večno podobni.

    Božja beseda ni samo za ljudi. Vse stvarstvo bo cvetelo, če ga bomo poslušali. To danes pravi Jezus. Kako ga jaz razumem? Katera znamenja kažejo, da sem jaz učenec Vstalega Jezusa? Ali je v času karantene kaj drugače? Kaj je Jezus učencem naročil in kako so se odzvali? Ali želim prositi Jezusa, da bi tudi jaz lahko s svojim življenjem oznanjal dobro novico? Za kaj se mu še posebej zahvaljujem?

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/04/14/15-april-pojdite-po-vsem-svetu/

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  30. Miro says:
    14. aprila, 2023 at 15:40

    SVETI OČE: RESNIČNO SLUŽENJE JE SKRITO IN PONIŽNO, NI ISKANJE APLAVZOV

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V PETEK, 14. APRILA 2023, V AVDIENCO SPREJEL ŠKOFIJSKE BRATE OBLATE IZ MILANA. PRIPRAVLJENI POZDRAVNI GOVOR JIM JE IZROČIL V BRANJE, ZATEM PA JE VSAKEGA OSEBNO POZDRAVIL. V GOVORU, KI GA OBJAVLJAMO V CELOTI, JIM JE ZAŽELEL VESELJA NAD TEM, DA SO BRATJE TER DA SLUŽIJO ŠKOFIJI. (po zapisu s. Leonide Zamude)

    Več o tem dogodku na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-resnicno-sluzenje-je-skrito-in-ponizno-ni-iskanje-aplav.html

    Odgovori
  31. Miro says:
    14. aprila, 2023 at 15:35

    JEZUS SE PRIKAŽE SEDMIM UČENCEM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 21,1-14)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+21%2C1-14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    IMATE KAJ PRIGRIZNITI?

    V prav posebnem vzdušju ima Jezus z učenci jutranji obrok, ki nam ga predstavi današnji evangelij. Sam Jezus jih povabi, naj jedo. Nagovori jih, toda med njimi ne pride do pogovora. Po kratkih opisih evangelista se čuti, da bi ga učenci v resnici radi vprašali: »Kdo si?« Toda nihče ga ne vpraša. Nihče si ne drzne, da bi ga nagovoril in se z njim pogovarjal. To je drža spoštovanja in osuplosti, toda tudi tihega veselja.

    Vsi čutijo skrivnost, ki je ni mogoče razložiti; besede bi bile prazne. Učenci doživljajo, da se njihovo sivo jutro spreminja, da je nastalo ozračje ljubezni in prisrčnosti. V svojih srcih se čutijo nagovorjeni, nekaj se jih je skrivnostno dotaknilo.

    Učenci, ki izstopijo iz čolna, v katerem so vso noč zaman delali, so podoba za nas, ki prihajamo iz noči svojega življenja; v tem morju življenja se pogosto izgubljamo, premetavajo nas valovi. In ko k nam pristopi Jezus in z nami obeduje, se naše življenje razjasni. Na nas in v nas se tako zgodi vstajenje.

    Jezus ponudi učencem kruh in ribo. To je kruh z neba, o katerem je govoril Jezus v svojem evharističnem govoru. »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj«. Riba pa je podoba nesmrtnosti: že zgodnja Cerkev je namreč v ribi videla simbol Kristusa, ampak tudi zato, ker je bil sam Kristus simboliziran v podobi ribe. Riba je bila v antiki hrana nesmrtnosti, obenem pa simbol življenja in sreče. Tako je bila v zgodnji Cerkvi riba zelo razširjen evharistični simbol.

    Evharistija tako v tej luči pomeni, da nam Kristus, ki je za nas umrl in vstal, ponuja hrano nesmrtnosti. Pri vsaki evharistiji stopa Jezus z druge obale v našo sredino. Sivo praznino našega življenja spreminja v vzdušje prisrčnosti in ljubezni. Sam Vstali nas vselej vabi: »Pridite sem in jejte!« Zato si lahko vsakič, ko praznuješ evharistijo, predstavljaš prisrčno in ljubeznivo vzdušje ob Tiberijskem morju.

    Jezus ponudi kruh in ribo, v bistvu hoče povedati, da smo lačni. Kakšna lakota je to? To je: lakota po Bogu, lahkota po bratstvu, lakota po srečanju in skupnem praznovanju.

    Recimo odločno in brez strahu: lačni smo, Gospod … Lačni smo, Gospod, kruha tvoje Besede, ki more odpreti naše zaprtosti in našo samoto; lačni smo, Gospod, bratstva, kjer ravnodušnost, nizkotnost ne zapolnjujejo naših miz in ne zavzemajo prvega mesta pri nas doma. Lačni smo, Gospod, srečanj, v katerih more tvoja Beseda vzbuditi upanje, prebuditi nežnost, povečati občutljivost srca z odpiranjem poti spreminjanja in spreobrnjenja. Lačni smo, Gospod, tega, da bi izkusili… pomnožitev tvojega usmiljenja, Recimo odločno in brez strahu, lačni smo kruha, Gospod: kruha tvoje besede in kruha bratstva.

    Edina stvar, ki jo zahteva Gospod je: pridite. Spodbuja nas, naj hodimo njemu naproti, da bi postali deležni njegovega življenja in njegovega poslanstva. V vsaki evharistiji se razlomi in razdaja ter tudi nas vabi, da bi se razlomili in razdajali skupaj z Njim.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
  32. Miro says:
    14. aprila, 2023 at 8:00

    SVOJO BOLEZEN JE DAROVALA BOGU ZA SPREOBRNJENJE SVOJEGA ZAROČENCA (Aleteia, 10. marec 2023)

    PATRIZIA REVELLO JE UMRLA ZA TROJNO NEGATIVNIM RAKOM DOJKE. BILA JE GLOBOKO PREDANA MATERI BOŽJI, SVOJE TRPLJENJE JE DAROVALA ZA SPREOBRNJENJE SVOJEGA ZAROČENCA DIEGA

    V zadnji številki italijanskega tednika Maria con te je predstavljena zgodba Patrizie Ravello, 39-letne farmacevtke, ki je umrla 30. januarja 2016 po pogumnem boju s trojno negativnim rakom dojke, najbolj agresivno obliko raka dojke, ki se ne odziva na hormonsko terapijo.

    »Zatekla se je v molitev in ni dovolila, da bi bolezen omajala njeno vero. Boga je prosila, naj ji pomaga nositi težo tega križa in da bi na tej boleči poti prinašala luč tudi drugim. Izročila se je Mariji Materi dobrega sveta in darovala svojo bolezen in trpljenje za Diegovo spreobrnjenje. To je bila njena ideja. Upala je, da bo srce njenega ljubega spoznalo Boga. Za to je prosila Marijo v vsaki molitvi v vseh Marijinih svetiščih, ki jih je obiskala po odkritju bolezni in začetku zdravljenja.«

    Več o njeni življenjski zgodbi z močnim duhovnim sporočilom na:
    https://si.aleteia.org/2023/03/10/svojo-bolezen-je-darovala-bogu-za-spreobrnjenje-svojega-zarocenca/

    Odgovori
  33. Miro says:
    14. aprila, 2023 at 7:23

    SVETI OČE: NUDITE CELOSTNO OSKRBO BOLNIKOM IN NJIHOVIM DRUŽINAM

    SVETI OČE JE V ČETRTEK, 13. APRILA 2023, V AVDIENCO SPREJEL ZDRUŽENJE VERSKIH SOCIALNIH
    IN ZDRAVSTVENIH USTANOV (ARIS). POUDARIL JE, DA JE ZDRAVSTVO KRŠČANSKEGA ZNAČAJA DOLŽNO
    BRANITI PRAVICO DO OSKRBE ZLASTI NAJŠIBKEJŠIH DRUŽBENIH SKUPIN. USTANOVE JE POVABIL, NAJ
    SE MEDSEBOJNO POVEZUJEJO TER ZAGOTAVLJAJO CELOSTNO OSKRBO BOLNIKOV, KI SO JIM ZAUPANI.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/sveti-oce-nudite-celostno-oskrbo-bolnikom-in-njihovim-druzinam.html

    Odgovori
  34. Miro says:
    13. aprila, 2023 at 9:54

    JEZUS SE PRIKAŽE UČENCEM

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 24,35-48)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+24%2C35-48&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    VI PA STE PRIČE

    Kako simpatičen dogodek! Učenci so vznemirjeni, strah jih je in dvomijo. Jezus vse to razume in je neverjetno sočuten. Išče, kako bi se lahko približal prestrašenim učencem. Najprej jih nagovori, potem jim pokaže roke in noge. Ko tudi to ne zadostuje pomisli, da bodo lažje dojeli, da je resničen, tako da bo pred njimi pojedel kos ribe. Kako prizadeven je v iskanju bližine z učenci, kako ustvarjalen in preprost. Po vsem tem pa Jezus pojasni pomen smrti in vstajenja ter jim naroča: Vi ste priče teh reči.

    Kdo je priča?… Priča je tisti, ki je objektivno videl resničnost, a ne z ravnodušnim očesom, videl je in se pustil vključiti v dogodek. Zaradi tega si zapomni, vendar ne samo, ker zna natančno obnoviti dejstva, ki so se zgodila, ampak, ker so ga ta dejstva nagovorila in je doumel njihov globok pomen. Zato priča tudi pripoveduje, zopet ne hladno in nezainteresirano, temveč kot tisti, ki je v to vpleten in je od tistega dne spremenil življenje… Vsak kristjan lahko postane priča vstalega Jezusa. Njegovo pričevanje je toliko bolj verodostojno kolikor bolj to razodeva njegov evangeljski, vesel, pogumen, krotak, miren in usmiljen način življenja. Če pa kristjan pusti, da ga prevzame udobje, nečimrnost, sebičnost, če postane gluh in slep za vprašanja tolikih bratov in sester o ‘vstajenju’, kako bo lahko sporočal o živem Jezusu, kako bo lahko sporočal o osvobajajoči moči ter o brezmejni nežnosti živega Jezusa?

    Jezus zahteva, da smo priče v dveh smereh. Da smo priče praznega groba, a tudi priče Jezusove neverjetne bližine. Vera vanj ni več vera v Boga, ki prebiva v nedostopni svetlobi, ampak je vera v učlovečeno Besedo, v ljubečega Očeta in ljubečega Sina, ki se nam približa tam, kjer smo. Jezus je lahko živ med učenci, ki so živi, ki čakajo konkreten odgovor na konkretno stisko.

    Še enkrat poglejmo, kako se Jezus približa učencem in kaj to pomeni za našo vero. Učenci so vztrajali v molitvi in ga čakali tam, kjer so bili nazadnje skupaj z Njim. Njegov nastop je čisto konkreten odgovor na njihovo stisko. Tako stopa Jezus tudi k meni, ko vztrajam vse dokler ne najdem odgovora. Dotakne se me tam, kjer me najbolj boli, če le ne zbežim. On je odgovor na moja najbolj konkretna in zemeljska vprašanja – ni visokoleteča teorija.

    Vera, o kateri govori današnji odlomek, je živa vera, ki je odgovor na konkretna življenjska vprašanja in ne neka tradicija z vrsto naučenih moralnih naukov. Verovati pomeni hoditi z Jezusom skozi življenje, ga srečevati v vsakdanjih iskanjih. Jezus pogosto ne odgovarja našim predstavam, vedno pa odgovarja našim potrebam. Je tu, da bi nas opogumil, da bi nam pomagal premagati strah in obup.

    In kaj pomeni biti njegova priča? Pomeni oznanjati Jezusa in vero vanj na tako živ in konkreten način kot se razodeva Jezus svojim učencem. Pomeni najprej biti blizu človeku, videti njegove strahove, dvome in nevero. Pričevati pomeni iskati najprimernejši način, kako sporočiti, da bo bližnji lahko razumel.

    Kje se napaja takšna vera? Najprej iz vztrajanja v občestvu, v iskanju odgovorov na smisel življenja in v molitvi. Ko pa se nekaj zgodi, ko vstopi Jezus skozi zaprta vrata, pa je za njihovo vero ključno, da dovolijo Jezusu, da se jim približa, da sprejmejo povabilo, da se jih dotakne in da sprejmejo izziv, da pred njimi poje ribo. Učenci so vero sprejeli, ker so dovolili, da se jih je Bog dotaknil.

    Ali mi sami dovolimo bližino Boga, ali verjamemo, da nam je lahko blizu. Bog se nas dotika po bližnjem. Ali mu dovolimo tako neposrednost, o kateri govori današnji evangelij? Vi ste priče! Naj nas božja bližina in bližina sočloveka spreminja v žive priče. Naj bomo priče novega življenja, ne le praznega groba. Naj bomo priče novih odnosov in nove bližine, v kateri se razodeva lepota človeka in veselje nad božjo ljubeznijo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  35. Miro says:
    13. aprila, 2023 at 9:54

    PAPEŽ MED KATEHEZO: ZA OZNANJEVANJE EVANGELIJA NE ZADOŠČA »KOPIRAJ« IN »PRILEPI«

    Sveti oče je katehezo med sredino splošno avdienco po veliki noči posvetil evangeljski gorečnosti, o kateri je pisal in jo živel apostol Pavel. Papež Frančišek je poudaril, da se evangelij oznanja na poti, v gibanju, ne pa za pisalno mizo ali za računalnikom. Pri tem je pomembna urnost, pripravljenost, človek pa mora biti prav tako prost načrtov, odprt za Božja presenečenja. (zapis: s. Leonida Zamuda)

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Ef 6,13-15

    [Bratje,] sezite po vsej Božji opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru.

    Celotna kateheza svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-za-oznanjevanje-evangelija-ne-zadosca-kopiraj-in-p.html

    Odgovori
  36. Miro says:
    12. aprila, 2023 at 19:55

    POT V EMAVS – SKRIVNOST POTI, KI VODI V EMAVS, JE V TEM: TUDI PREKO ŽALOSTI IN DRUGIH TEGOB, SMO MI ŠE VEDNO LJUBLJENI, BOG NAS NIKOLI NE NEHA IMETI RAD. BOG BO VEDNO HODIL Z NAMI, VEDNO, TUDI V NAJBOLJ BOLEČIH TRENUTKIH, TUDI V NAJSLABŠIH TRENUTKIH, TUDI V TRENUTKIH PORAZA – TAM JE GOSPOD. TO JE NAŠE UPANJE!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 24,13-35)

    In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala.

    Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.

    Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

    In on jima je rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.

    Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, blagoslovil, ga razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.

    In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so, da je bil Gospod resnično obujen in se prikazal Simonu. Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+24%2C13-35&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    HODITA RAZOČARANA IN ŽALOSTNA

    Dva moža hodita razočarana in žalostna. Prepričana sta, da za sabo puščata grenkobo nekega dogodka, ki se je zelo slabo končal. Pred tisto pasho sta bila polna navdušenja: prepričana, da bodo ti dnevi ključnega pomena za njuna pričakovanja in za upanje vsega ljudstva. Zdelo se je, da je za Jezusa, ki sta mu zaupala svoje življenje, končno prišla odločilna bitka. Sedaj, po dolgem obdobju priprave in skrivanja, bo pokazal svojo moč. To sta namreč pričakovala, vendar pa ni bilo tako.

    Popotnika sta gojila zgolj človeško upanje, ki pa se je sedaj razbilo na drobce. Tisti križ, dvignjen na Kalvariji, je bil najbolj zgovorno znamenje poraza, ki ga nista predvidela.

    In tako sta tisto nedeljo zjutraj pobegnila iz Jeruzalema. Pred očmi imata še vedno dogodke trpljenja – Jezusovo smrt, v duši pa mučno jezo zaradi tistih dogodkov med obveznim sobotnim počitkom. Tisti praznik pashe, ki bi moral zapeti pesem osvoboditve, je zašel kot najbolj boleč dan njunega življenja. Zapustita Jeruzalem, da bi odšla nekam drugam, v mirno vas.

    Jezusovo srečanje s tema dvema učencema se zdi popolnoma slučajno. Podobno je mnogim križiščem, na katera naletimo v življenju. Učenca stopata zamišljena in pridruži se jima nek neznanec. To je Jezus. A njune oči ga ne prepoznajo. In tako Jezus začne s tem kar je najpomembnejše, z upanjem.

    Jezus ju predvsem sprašuje in ju posluša. Naš Bog ni vsiljivi Bog. Čeprav že pozna razlog njunega razočaranja, jima pusti čas, da se lahko v celoti poglobita v bridkost, ki ju je ovila. Na površje pride priznanje, ki predstavlja refren človeškega življenja: ‘Mi pa smo upali …’ (Lk 24,21). Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov je v vsakem našem življenju. Navsezadnje smo vsi nekoliko taki kakor tista dva učenca. Kolikokrat smo v življenju upali, kolikokrat smo čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh. A Jezus hodi z vsemi obupanimi, z vsemi, ki hodijo s sklonjeno glavo. In tako jim ponovno vrača upanje.

    Resnično upanje nima nikoli nizke cene, vedno gre preko porazov. Upanje nekoga, ki ne trpi, morda sploh ni upanje.

    Zatem Jezus za učenca ponovi glavno dejanje vsake evharistije: vzame kruh, ga blagoslovi, razlomi in jima ga da. Ali ni v tem nizu dejanj celotna Jezusova zgodba? Jezus nas vzame, nas blagoslavlja, razlomi naše življenje – kajti ni ljubezni brez žrtvovanja – in ga ponudi drugim, ponudi ga vsem.

    Srečanje med Jezusom in dvema učencema je naglo. V njem je zaobjeto vse naše poslanstvo. Govori nam o tem, kakšen bi moral biti velikonočni kristjan. Velikonočni kristjan ni zaprt v svoj dom, ampak hodi po poti. Tam na poti življenja sreča ljudi z njihovimi upanji in razočaranji, včasih zelo težkimi. Posluša zgodbe vseh, da bi jim potem lahko daroval Besedo življenja, pričevanje o Božji ljubezni, zvesti ljubezni, ki gre do konca. Pričuje o Vstalem. In takrat začne človek ponovno goreti v upanju.

    Vsi imamo v svojem življenju težke in temne trenutke, ko hodimo žalostni, zamišljeni, brez obzorja, kakor, da imamo zid pred seboj. Jezus je vedno zraven ob nas, da bi nam dal upanje, da bi ogrel srce in nam rekel: ‘Hodi dalje, jaz sem s teboj. Hodi dalje.’

    Skrivnost poti, ki vodi v Emavs, je v tem: tudi preko žalosti in drugih tegob, smo mi še vedno ljubljeni, Bog nas nikoli ne neha imeti rad. Bog bo vedno hodil z nami, vedno, tudi v najbolj bolečih trenutkih, tudi v najslabših trenutkih, tudi v trenutkih poraza – tam je Gospod. To je naše upanje. Hodimo naprej s tem upanjem, kajti On je ob nas, hodi z nami. Vedno!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  37. Miro says:
    11. aprila, 2023 at 19:45

    PAPEŽ FRANČIŠEK: HUDIČ IŠČE ČLOVEKOV POLOM, VENDAR NE MORE NIČ, ČE JE PRISOTNA MOLITEV

    V doslej še neobjavljenem intervjuju, ki je v knjigi novinarja Fabia Marcheseja Ragona »Izganjalci hudiča proti satanu« (Piemme) in ki bo v knjigarnah od 11. aprila 2023 dalje, papež Frančišek poudari, da hudič skuša vedno napadati vse in seje ljuljko, tudi v Cerkvi, ko skuša postaviti druge proti drugim. Besedilo se začne s pripovedjo o eksorcizmu nad neko redovnico.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-francisek-hudic-isce-clovekov-polom-vendar-ne-more-nic.html

    Božje usmiljenje, ki nas varuješ peklenskega ognja, zaupamo vate!

    Odgovori
  38. Miro says:
    11. aprila, 2023 at 15:24

    JEZUS SE PRIKAŽE MARIJI MAGDALENI – GOSPOD, HVALA, KER NISI MRTVI, AMPAK ŽIVI. VABIŠ ME, NAJ TE PRIZNAM ZA PRVO LJUBEZEN!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 20,11-18)

    Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rekla sta ji: »Žena, zakaj jokaš?« Dejala jima je: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+20%2C11-18&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Marija Magdalena gre h grobu, da bi mazilila Jezusovo telo. Tedaj jo pokliče Jezus po imenu in ona ga prepozna: Rabuni! Jezus ji pomaga narediti nov korak vere in jo povabi k zastonjskemu daru. Kakor Marija se bom pustil poklicati Vstalemu in vstopil v ljubeč odnos med njim in Očetom. Gospod, hvala, ker nisi mrtvi, ampak Živi. Vabiš me, naj te priznam za prvo ljubezen. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  39. Miro says:
    10. aprila, 2023 at 13:42

    PAPEŽ FRANČIŠEK NA VELIKONOČNI PONEDELJEK: OZNANJAJ GOSPODA IN GA BOŠ SREČAL

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! DANES NAM EVANGELIJ POMAGA PODOŽIVETI SREČANJE ŽENA Z VSTALIM JEZUSOM NA VELIKONOČNO JUTRO. NA TA NAČIN NAS SPOMNI, DA SO GA ONE, ŽENE UČENKE, PRVE VIDELE IN SREČALE«.

    S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO RADUJ SE KRALJICA NEBEŠKA Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJI VELIKONOČNI PONEDELJEK.

    Papež Frančišek

    Vprašamo se lahko, zakaj one? Iz zelo preprostega razloga: ker so prve šle h grobu. Kot vsi učenci so tudi one trpele zaradi tega, da se je, kot je bilo videti, Jezusova zgodba končala. A za razliko od drugih ne ostanejo doma ohromljene, od žalosti in strahu. Zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu, gredo počastit Jezusovo telo in nosijo s seboj dišeča mazila. Grob je bil zapečaten in spraševale so se, kdo bi lahko odvalil tako težki kamen (prim. Mr 16,1-3). Toda njihova pripravljenost, da izvršijo to dejanje ljubezni, je premagala vse. Niso izgubile poguma, presegle so svoje strahove in tesnobo. To je način, kako najti Vstalega. Iziti iz naših strahov, iziti iz naših tesnob.

    Podoživimo prizor, ki ga opisuje evangelij: žene prispejo, vidijo prazen grob in »s strahom ter velikim veseljem« stečejo – pravi besedilo – »sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8). Prav med tem, ko gredo posredovat to oznanilo, jim pride naproti Jezus. To si dobro zapomnimo: Jezus jih sreča, ko ga gredo oznanjat. To je lepo: ko oznanjamo Gospoda, Gospod pride k nam. Včasih mislimo, da Bogu ostanemo blizu, če ga držimo tesno blizu sebe; ker potem, če se izpostavimo in začnemo o tem govoriti, pridejo sodbe, kritike, morda ne znamo odgovoriti na določena vprašanja ali provokacije, zato je bolje, da o tem ne govorimo, se zapremo. Ne, to ni v redu. Gospod pa pride, medtem ko ga oznanjamo. Ti boš Gospoda vedno našel na poti oznanjevanja. Oznanjaj Gospoda in ga boš srečal. Išči Gospoda in ga boš srečal. Toda vedno na poti. Tega nas učijo žene: Jezusa srečamo tako, da pričujemo o njem. Vzemimo si to k srcu. Jezusa srečamo tako, da pričujemo o njem.

    Vzemimo primer. Včasih se nam bo zgodilo, da bomo prejeli čudovito novico, kot na primer rojstvo otroka. Ena prvih stvari je, da to veselo vest delimo s prijatelji. »Ti veš, dobil je otroka. Lepo je.« Ko jo pripovedujemo, jo ponavljamo tudi sami sebi in na nek način še bolj zaživi v nas. Če se to zgodi z dobro novico vsakdana ali kakšnega pomembnega dne, se neskončno bolj zgodi z Jezusom, ki ni samo dobra novica in tudi ne najboljša novica življenja, ampak je življenje samo, »vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Vsakič ko ga oznanjamo, ne s propagando ali prozelitizmom, to ne, oznanjati je eno, propaganda in prozelitizem pa nekaj čisto drugega. Kristjan oznanja, kar z drugimi nameni počne prozelitizem, a tako ne gre. On pride s spoštovanjem in ljubeznijo, kot najlepši dar za podelitev. Jezus še bolj prebiva v nas vsakič, ko ga oznanjamo.

    Še pomislimo na žene v evangeliju. Bil je zapečaten kamen in kljub temu gredo h grobu; bilo je celo mesto, ki je videlo Jezusa na križu in kljub temu gredo v mesto in ga razglasijo za živega. Bratje in sestre, ko srečamo Jezusa, nam nobena ovira ne more preprečiti, da ga ne bi oznanjali. Če pa njegovo veselje zadržujemo zase, je morda to zaradi tega, ker ga še nismo zares srečali.

    Bratje, sestre, spričo izkustva žena se vprašajmo. »Povej mi, kdaj je bilo zadnjič, ko si pričeval Jezusa?« Kdaj sem zadnjič pričeval Jezusa? Kaj bom storil danes, da bodo ljudje, ki jih srečam, prejeli veselje njegovega oznanila? In še: ali lahko nekdo ob misli name reče: ta človek je veder, srečen, je dober, ker je srečal Jezusa? Prosimo Marijo, naj nam pomaga, da bomo veseli oznanjevalci evangelija.

    RADUJ SE, KRALJICA NEBEŠKA

    Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja,
    zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja.
    Je vstal, kakor je rekel, aleluja.
    Prosi za nas Boga, aleluja.
    Veseli in raduj se, Devica Marija, aleluja.
    Ker je Gospod res vstal, aleluja.

    Molimo: Vsemogočni Bog, z vstajenjem svojega Sina Jezusa Kristusa si razveselil človeštvo. Po priprošnji njegove deviške matere Marije naj dosežemo veselje večnega življenja. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-francisek-na-velikonocni-ponedeljek-oznanjaj-gospoda.html

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  40. Miro says:
    10. aprila, 2023 at 12:42

    NOV EVHARISTIČNI ČUDEŽ V ZDA?

    DUHOVNIK V ENI OD ŽUPNIJ NADŠKOFIJE HARTFORD V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE JE PRED DNEVI POROČAL, DA V NADŠKOFIJI PREISKUJEJO DOGODEK, KI BI GA LAHKO OZNAČILI ZA EVHARISTIČNI ČUDEŽ.

    Kot je po navedbah ameriških katoliških spletnih portalov poročala krajevna televizijska postaja v ameriški zvezni državi Connecticut, naj bi se čudež zgodil med sveto mašo v katoliški cerkvi sv. Tomaža v Thomastonu, kjer je nekoč kot župnik deloval bl. Michael McGivney, ustanovitelj reda Kolumbovih vitezov. Bl. oče McGivney je župnijo sv. Tomaža vodil od leta 1884 do svoje smrti pri 38 letih, na predvečer Marijinega vnebovzetja leta 1890.

    Tamkajšnji župnik Joseph Crowley je v začetku letošnjega marca vernikom ob koncu maše sporočil, da so bili med razdeljevanjem obhajila priča nepojasnljivemu dogodku: enemu od delivcev obhajila je zmanjkovalo hostij, nenadoma pa jih je bilo v ciboriju več, kot jih je potreboval. Bog se je v ciboriju preprosto pomnožil, je vidno ganjen pojasnil domači župnik.

    Več o tem na: https://www.druzina.si/clanek/nov-evharisticni-cudez-v-zda

    Odgovori
  41. Miro says:
    10. aprila, 2023 at 12:29

    SPOROČITE BRATOM, NAJ GREDO V GALILEJO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 28,8-15)

    Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Oni dve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«

    Ko sta bili še na poti, so nekateri iz straže prispeli v mesto in sporočili vélikim duhovnikom vse, kar se je zgodilo. Ti so se zbrali s starešinami in se posvetovali. Vojakom so dali veliko denarja in dejali: »Recite: ›Ponoči so prišli njegovi učenci in so ga ukradli, ko smo spali.‹ In če bi to slišal upravitelj, ga bomo mi pomirili in dosegli, da boste brez skrbi.« In ti so vzeli denar in storili, kakor so jih poučili. Tako se je ta govorica razširila med Judi do današnjega dne.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+28%2C8-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Ženi srečata angela, ki jima pove, da Jezusa ni v grobu, ker je vstal. V njiju se mešata strah in veselje. Potem ga srečata in počastita. Nasprotniki so še vedno v strahu. Z velikonočno izkušnjo bom okrepil svojo šibko vero. Gospod, hvala za tvoje vstajenje, s katerim si mi pokazal, da Božja moč daleč presega človeško zlo in smrt. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  42. Miro says:
    9. aprila, 2023 at 12:52

    NAGOVOR PAPEŽA FRANČIŠKA URBI ET ORBI NA VELIKO NOČ 2023

    Dragi bratje in sestre, Kristus je vstal!

    Danes oznanjamo, da je on, Gospodar našega življenja, »vstajenje in življenje« sveta (prim. Jn 11,25). Velika noč je, pasha, kar pomeni »prehod«, ker se je v Jezusu dovršil odločilni prehod človeštva: prehod iz smrti v življenje, iz greha v milost, iz strahu v zaupanje, iz zapuščenosti v občestvo. V njem, Gospodarju časa in zgodovine, bi rad rekel vsem z veseljem v srcu: blagoslovljeno veliko noč!

    Naj bo za vsakega od vas, dragi bratje in sestre, še posebej za bolne in uboge, za ostarele in za tiste, ki preživljajo trenutke preizkušnje in naporov, to prehod iz stiske v tolažbo. Nismo sami: Jezus, Živi, je z nami za vselej. Naj se veselita Cerkev in svet, ker se danes naši upi ne razbijajo več ob zidu smrti, ampak nam je Gospod odprl most proti življenju. Da, bratje in sestre, na veliko noč se je usoda sveta spremenila in prav na današnji dan, ki celo sovpada z najverjetnejšim datumom Kristusovega vstajenja, se lahko veselimo, ker po čisti milosti slavimo najpomembnejši in najlepši dan vse zgodovine.

    Kristus je vstal, resnično je vstal, kakor oznanjajo v vzhodnih Cerkvah. Ta »resnično« nam pove, da upanje ni privid, je resnica! In da popotovanje človeštva od velike noči dalje, zaznamovano z upanjem, bolj urno napreduje. To nam s svojim zgledom kažejo prve priče vstajenja. Evangeliji pripovedujejo o dobri naglici, s katero so na velikonočni dan »žene tekle oznanit učencem« (Mt 28,8). In potem ko je Marija Magdalena »tekla in prišla k Simonu Petru« (Jn 20,2), sta Janez in sam Peter »oba tekla skupaj« (prim. 4), da bi dospela do kraja, kjer je bil Jezus pokopan. In ko sta potem na velikonočni večer dva učenca srečala Vstalega na poti v Emavs, sta »nemudoma odšla« (Lk 24,33) in pohitela ter pretekla več kilometrov navkreber in v temi, ker ju je gnalo nezadržno velikonočno veselje, ki je gorelo v njunih srcih (prim. 32). Tisto isto veselje, zaradi katerega se Peter na obali Galilejskega jezera ob pogledu na vstalega Jezusa ni mogel zadržati v čolnu, ampak je takoj skočil v vodo, da bi hitro plaval njemu naproti (prim. Jn 21,7). Za veliko noč, skratka, se pot pospeši in postane tek, ker človeštvo vidi cilj svoje proge, smisel svoje usode, Jezusa Kristusa, in je poklicano, da pohiti naproti njemu, ki je upanje sveta.

    Urno rastimo tudi mi po poti vzajemnega zaupanja: zaupanja med ljudmi, med ljudstvi in narodi. Pustimo se presenetiti velikonočnemu veselemu oznanilu, luči, ki razsvetljuje mrak in temo, v katero se je svet prevečkrat znašel zavit.

    Urno presezimo spore in delitve ter odprimo svoja srca za potrebnejše. Urno pretecimo pota miru in bratstva. Veselimo se oprijemljivih znamenj upanja, ki dospejo k nam iz tolikih dežel, najprej iz tistih, ki nudijo pomoč in sprejemajo ljudi, ki bežijo od vojne in revščine.

    Vzdolž poti pa je še toliko kamnov spotike, ki naše hitenje proti Vstalemu delajo naporno in težavno. Nanj se obračamo s svojo prošnjo: pomagaj nam, da bomo lahko tekli proti tebi! Pomagaj nam, da bomo odprli svoja srca!

    Pomagaj ljubljenemu ukrajinskemu ljudstvu na poti proti miru in izlij velikonočno luč na rusko ljudstvo. Potolaži ranjene in tiste, ki so zaradi vojne izgubili svoje drage; in daj, da se bodo vojni ujetniki lahko vrnili živi in zdravi v svoje družine. Odpri srca vse mednarodne skupnosti, da se bo zavzela za dokončanje te vojne in vseh sporov, ki povzročajo prelivanje krvi, od Sirije dalje, ki še vedno čaka na mir. Podpiraj tiste, ki jih je prizadel silovit potres v Turčiji in Siriji. Molimo za tiste, ki so izgubili sorodnike in prijatelje in so ostali brez strehe nad glavo; naj prejmejo tolažbo od Boga in pomoč od družine narodov.

    Ta dan ti izročamo, Gospod, mesto Jeruzalem, prvo pričo tvojega vstajenja. Naj se v ozračju zaupanja in vzajemnega spoštovanja nadaljuje dialog med Izraelci in Palestinci, tako da bo mir zavladal v svetem mestu in v vsej regiji.

    Pomagaj, Gospod, Libanonu, ki še vedno išče ravnotežje in edinost, da bo premagal razprtije in bodo vsi državljani sodelovali za skupno dobro dežele.

    Ne pozabi na drago tunizijsko ljudstvo, še posebej na mlade in tiste, ki trpijo zaradi družbenih in gospodarskih težav, da ne bodo izgubili upanja in bodo sodelovali pri gradnji prihodnosti v miru in bratstvu.

    Ozri se na Haiti, ki že leta trpi hudo družbeno-politično in humanitarno krizo, in podpri zavzemanje političnih dejavnikov in mednarodne skupnosti pri iskanju dokončne rešitve tolikih težav, ki prizadevajo tako preizkušano prebivalstvo.

    Utrdi mirovne in spravne procese, ki so se jih lotili v Etiopiji in Južnem Sudanu, in daj, da bo prenehalo nasilje v Demokratični republiki Kongo.

    Podpiraj, Gospod, krščanske skupnosti, ki danes obhajajo veliko noč v izrednih okoliščinah, kot na primer v Nikaragvi in v Eritreji, in se spomni vseh tistih, ki jim je onemogočeno svobodno in javno izpovedovati svojo vero. Potolaži žrtve mednarodnega terorizma, zlasti v Burkini Faso, Maliju, Mozambiku in Nigeriji.

    Pomagaj Mjanmaru, da bo prehodil pota miru, in razsvetli srca odgovornih, da bodo trpeči Rohingyi dospeli do pravice.

    Potolaži begunce, izgnance, politične zapornike in migrante, še posebej najbolj ranljive, pa tudi vse, ki trpijo lakoto, revščino in boleče posledice trgovine z drogami, trgovine z ljudmi in vsakovrstnega suženjstva. Navdihni, Gospod, voditelje narodov, da noben človek ne bo diskriminiran in poteptan v svojem dostojanstvu; da se bodo ob polnem spoštovanju človekovih pravic in demokracije te družbene rane zacelile, da bo vedno poskrbljeno za skupni blagor državljanov, da bodo zagotovljeni varnost in potrebni pogoji za dialog in mirno sožitje.

    Bratje, sestre, tudi mi ponovno odkrijmo veselje do potovanja, pospešimo utrip upanja, vnaprej okušajmo lepoto nebes! Danes načrpajmo energijo, da bomo napredovali v dobrem naproti Dobremu, ki ne razočara. In če je, kakor piše neki starodavni oče, »največji greh ne verjeti v moč vstajenja« (Sv. Izak iz Niniv, Asketski govori, I,5), danes verujmo: »Vemo: Kristus je res vstal od mrtvih« (pesem slednica)! Verujemo vate, Gospod Jezus, verujemo, da se s teboj upanje spet rodi, da se pot nadaljuje. Ti, Gospodar življenja, opogumi naša pota in ponovi tudi nam, kakor si učencem na velikonočni večer: »Mir z vami!« (Jn 20,19.21).

    Prevedel br. Miran Špelič OFM

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/nagovor-papeza-franciska-urbi-et-orbi-na-veliko-noc-2023

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
  43. Miro says:
    9. aprila, 2023 at 8:36

    VELIKA NOČ GOSPODOVEGA VSTAJENJA

    VELIKA NOČ JE NAJPOMEMBNEJŠI KRŠČANSKI PRAZNIK, KER TA DAN PRAZNUJEMO NAJVEČJI ČUDEŽ IN TEMELJ NAŠE VERE, KI JE VSTAJENJE JEZUSA KRISTUSA OD MRTVIH. LETOS BOMO VELIKO NOČ OBHAJALI 9. APRILA 2023.

    Na začetku je bilo velikonočno izkustvo izkustvo srečanja: razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ (prim. Apd 1,3). Grob, kraj smrti, z vstajenjem postane kraj upanja; ni več prostor, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele začenja. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.

    Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih, ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju. Jezusova obuditev od mrtvih opredeli zgodovino sveta kot poslednjo zgodovino, ki skriva v sebi pričakovanje novega stvarstva. Kristus vstane in zavzame dejaven odnos do svoje zgodovine in zgodovine tistih, za katere se je daroval v smrt. Velikonočni dogodek je zmagoslavje svobode, milosti in ljubezni.

    Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.[5] Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).

    Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti. Po starodavni slovenski navadi po župnijah potekajo vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblika h v jutranjih urah.

    ALELUJA

    Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in na koncu psalmov.

    Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.

    Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.

    VELIKONOČNI PONEDELJEK

    Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Kakor sta učenca na poti v mesto Emavs razpravljala o Kristusovem vstajenju in ga prepoznala po lomljenju kruha, tako smo kristjani povabljeni, da živimo veliko noč v vsakdanjem življenju s spominjanjem na zmago življenja. Zaradi letošnje epidemije tradicionalni obiski na ta dan odpadejo in jih lahko nadomestimo s klicem ali prazničnim sporočilom.

    VELIKONOČNA PRIPOVED

    Najvišje razodetje Očeta je prav velikonočni dogodek. Tako velikonočni dogodek razodeva Boga Očeta. Oče je tisti, ki je izročil Sina iz ljubezni do sveta (prim. Jn 3,16; Rim 8,32; izrazi »božjega pasiva«, kot Mr 9,31 itd.); on je tisti, ki je obudil Sina in dal njemu in prek njega ločenim in oddaljenim grešnikom Duha sprave in življenja (prim. Apd 2,24; prim. tudi Rim 1,4; 5,8; Ef 2,4–6; Kol 2,13; itd). (C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 154). Velikonočni dogodek torej razodeva Boga Sina. Sin je tisti, ki se je izročil v smrt iz ljubezni do grešnikov zaradi pokorščine Očetu (Gal 2,20; Ef 5,2; 5,25 itd). On je tisti, ki je vstal (Mr 16,6; Mt 27,64; 28,67; Lk 24,34; 1 Tes 4,14 itd.) in se izkazal živega (prim. Apd 1,3) ter razlil na vse človeštvo Duha, ki ga je bil sam prejel od Očeta (Apd 2,32 s.; Jn 14,16; 15,26 itd.) (C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 161).

    Velikonočna pripoved o Jezusovem življenju je veselo oznanilo o Očetu, ki po Sinu in v Svetem Duhu stopa v človeško zgodovino, da bi ljudje stopili v življenje same Svete Trojice. »Spomin« na življenje Jezusa iz Nazareta in izkustvo, ki so ga imeli učenci z njim, postane v luči velike noči »trinitarični evangelij«, tj. veselo oznanilo o Očetu, ki se nam po Sinu in v Svetem Duhu podarja, nas odrešuje in nas vabi v življenjsko območje troedinega Boga. (C. Sorč, Sveti Duh, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 491).

    KRISTUS JE VSTAL OD MRTVIH

    Ena sama »velikonočna skrivnost«, Jezusova smrt in vstajenje (KKC 638), je »srčika« naše vere. Kakor se je resnično zgodila Jezusova smrt, tako tudi njegovo vstajenje. Vstali se je sicer prikazal samo pred izbranimi pričami, medtem ko so ga vsi v eruzalemu mogli videti umreti na križu. Vendar je njegovo vstajenje dogodek, ki je zapustil zgodovinsko ugotovljive sledi. Prva sled je prazen grob (KKC 640). Jezusovi učenci niti en dan ne bi mogli v Jeruzalemu govoriti o njegovem vstajenju, če očitno dejstvo praznega groba ne bi bilo vidno. (C. Sorč, Sveti Duh, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 465).

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/velika-noc-gospodovega-vstajenja2023

    Aleluja, Kristus je vstal od mrtvih!

    Odgovori
  44. Miro says:
    8. aprila, 2023 at 22:35

    SVETI OČE MED VIGILIJO: VRNIMO SE V GALILEJO PRVEGA SREČANJA TER VSTANIMO V NOVO ŽIVLJENJE

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V SOBOTO, 8. APRILA 2023, VODIL VELIKONOČNO VIGILIJO V BAZILIKI SV. PETRA, MED KATERO JE KRSTIL OSEM KATEHUMENOV. OD TEH SO TRIJE IZ ALBANIJE, DVA IZ ZDA, PO EDEN PA IZ ITALIJE, NIGERIJE IN VENEZUELE. MED HOMILIJO JE SVETI OČE POVABIL: »VRNIMO SE V GALILEJO, VSAK NAJ SE VRNE V SVOJO GALILEJO, V GALILEJO PRVEGA SREČANJA, IN VSTANIMO V NOVO ŽIVLJENJE!«

    Papež Frančišek

    Noč se bliža koncu in prižigajo se prve luči zore, ko se žene napotijo proti Jezusovemu grobu. Gredo negotovo, izgubljeno, s srci, ki ga para bolečina zaradi smrti, ki je vzela Ljubljenega. Ko pa so prišle do tistega kraja in videle prazen grob, so spremenile smer, zamenjale so pot; zapustile so grob in tekle, da bi učencem oznanile novo pot: Jezus je vstal in jih čaka v Galileji. V življenjih teh žena se je zgodila Pasha, kar pomeni prehod: pravzaprav so prešle od žalostne poti proti grobu k veselemu teku k učencem, da bi jim povedale ne le, da je Gospod vstal, ampak da obstaja tudi cilj, ki ga je treba doseči takoj, Galileja. Srečanje z Vstalim je tam, tja vodi vstajenje. Ponovno rojstvo učencev, vstajenje njihovih src gre skozi Galilejo. Stopimo tudi mi na to pot učencev, ki gre od groba v Galilejo.

    Žene, pravi evangelij, »so prišle pogledat grob« (Mt 28,1). Mislijo, da je Jezus na kraju smrti in da je vsega za vedno konec. Včasih se tudi nam zgodi, da mislimo, da veselje srečanja z Jezusom pripada preteklosti, medtem ko v sedanjosti poznamo predvsem zapečatene grobove: naših razočaranj, naših zagrenjenosti in našega nezaupanja, grobove tistega »nič več se ne da narediti«, »stvari se ne bodo nikoli spremenile«, »bolje je živeti iz dneva v dan«, ker »ni nobene gotovosti glede jutrišnjega dne«. Če je tudi nas stisnila bolečina, potlačila žalost, ponižal greh, zagrenil kak neuspeh ali nas nadlegovala skrb, smo tudi mi izkusili grenkobo utrujenosti in videli, kako je ugasnilo veselje v naših srcih.

    Včasih smo preprosto začutili napor vsakdanjega življenja, utrujeni od osebnega tveganja pred gumijastim zidom sveta, kjer se zdi, da vedno prevladujejo zakoni najbolj prebrisanih in najmočnejših. Včasih smo se počutili nemočni in malodušni pred močjo zla, ob konfliktih, ki trgajo odnose, pred logiko preračunljivosti in brezbrižnostjo, ki se zdi, da vladata družbi, pred rakom korupcije, ki jo je ogromno, širjenjem krivice, pred ledenimi vetrovi vojne. In morda smo se znašli iz oči v oči s smrtjo, ker nam je vzela blago prisotnost naših dragih ali ker nas je oplazila v bolezni ali nesreči, in smo zlahka postali plen razočaranja in je presahnil vir našega upanja. Tako se zaradi teh ali drugačnih situacij naše poti, vsak pozna svoje, ustavijo pred grobovi in ostajamo negibni v joku in obžalovanju, sami in nemočni ponavljamo svoje »zakaje«. Gre za verigo »zakajev«.

    Ženi pa ob veliki noči ne ostaneta ohromljeni pred grobom, ampak, pravi evangelij, sta »hitro zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (v. 8). Prinašata novico, ki bo za vedno spremenila življenje in zgodovino: Kristus je vstal! (prim. v. 6). Istočasno ohranjata in posredujeta Gospodovo priporočilo, njegovo povabilo učencem, naj gredo v Galilejo, ker ga bodo tam videli (prim. v. 7). Bratje in sestre, danes se vprašajmo: »Toda kaj pomeni iti v Galilejo?« Dve stvari: po eni strani iziti iz zaprtosti dvorane zadnje večerje, da bi šli v pokrajino, kjer živijo pogani (prim. Mt 4,15), stopiti iz skritosti, da bi se odprli poslanstvu, uiti strahu, da bi hodili proti prihodnosti. Po drugi strani pa in to je zelo lepo, pomeni vrniti se k izvirom, kajti prav v Galileji se je vse začelo. Tam je Gospod prvič srečal in poklical učence. Iti v Galilejo torej pomeni vrniti se k prvotni milosti, ponovno pridobiti spomin, ki obnavlja upanje, »spomin na prihodnost«, s katerim nas je zaznamoval Vstali.

    Kaj nam torej stori Gospodova velika noč? Spodbudi nas, da gremo naprej, da stopimo iz občutka poraza, da odvalimo kamen z grobov, v katere pogosto zapremo upanje, da z zaupanjem gledamo v prihodnost, ker Kristus je vstal in spremenil smer zgodovine; da bi to storili, nas Gospodova velika noč popelje nazaj v našo milostno preteklost. Vrača nas v Galilejo, tja, kjer se je začela zgodovina naše ljubezni z Jezusom, kjer je prvi klic. Zahteva, naj podoživimo tisti trenutek, tiste okoliščine, tisto doživetje, v katerem smo srečali Gospoda, ko smo izkusili njegovo ljubezen ter prejeli nov in svetal pogled nase, na stvarnost, na skrivnost življenja. Bratje in sestre, da bi znova vstali, ponovno začeli, se spet odpravili na pot, se moramo vedno vrniti v Galilejo, to je, da se ne vračamo k abstraktnemu, idealnemu Jezusu, ampak k živemu, konkretnemu in utripajočemu spominu na prvo srečanje z Njim. Da, da bi hodili, se moramo spominjati, da bi imeli upanje, moramo gojiti spomin. To je povabilo: spominjaj se in hodi! Če si boš povrnil svojo prvo ljubezen, začudenje in veselje srečanja z Bogom, boš šel naprej. Spominjaj se in hodi.

    Spominjaj se svoje Galileje in hodi proti svoji Galileji. Obstaja »kraj«, kjer si osebno spoznal Jezusa, kjer On zate ni ostal zgodovinska osebnost kot drugi, ampak je postal oseba življenja. Ne oddaljeni Bog, ampak Bog, ki je blizu, ki te pozna bolje kot kdor koli drug in te ljubi bolj kot kdorkoli drug. Brat, sestra, spominjaj se Galileje, svoje Galileje: tvojega klica, tiste Božje Besede, ki je v določenem trenutku spregovorila prav tebi; tistega močnega izkustva Duha, največjega veselja odpuščanja, ki si ga občutil po spovedi, tistega močnega in nepozabnega trenutka molitve, tiste luči, ki se je prižgala v notranjosti in spremenila tvoje življenje, tistega srečanja, tistega romanja … Vsakdo pozna svojo Galilejo. Vsak izmed nas pozna svoj kraj notranjega vstajenja, tistega začetnega, temeljnega, ki je spremenilo zadeve. Ne moremo ga pustiti v preteklosti. Vstali nas vabi, naj gremo tja, da bomo obhajali veliko noč. Spominjaj se svoje Galileje, spomni se je, oživi jo danes. Vrni s k prvemu srečanju. Vprašaj se, kakšno je bilo in kdaj je bilo, obnovi njegove okoliščine, čas in kraj, podoživi čustva in občutke, oživi njegove barve in vonje. Kajti takrat, ko si pozabil na to prvo ljubezen, ko si pozabil tisto prvo srečanje, je začel legati prah na tvoje srce. Doživel si žalost in tako kot za učence se je vse zdelo brezupno, s kamnom za zapečatenje upanja. Brat, sestra, vendar pa vas danes moč velike noči vabi, da odvalite skale razočaranja in nezaupanja. Gospod, ki je vešč prevračanja nagrobnikov greha in strahu, želi osvetliti tvoj sveti spomin, tvoj najlepši spomin, aktualizirati prvo srečanje z Njim. Spominjaj se in hodi. Vrni se k Njemu, ponovno odkrij milost Božjega vstajenja v tebi, vrni se v Galilejo, vrni se v svojo Galilejo!

    Bratje, sestre, pojdimo za Jezusom v Galilejo, srečajmo ga in ga častimo tam, kjer čaka na vsakega izmed nas. Poživimo lepoto tistega trenutka, ko smo ga potem, ko smo odkrili, da je živ, razglasili za Gospoda našega življenja. Vrnimo se v Galilejo, vsak naj se vrne v svojo Galilejo, v Galilejo prvega srečanja, in vstanimo v novo življenje!

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-francisek-med-vigilijo-vrnimo-se-v-galilejo-prvega-srecan.html

    Aleluja, Kristus je vstal!

    Odgovori
    • Miro says:
      9. aprila, 2023 at 13:11

      PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI SVETI MAŠI NA VELIKONOČNO VIGILIJO

      DRAGI BRATJE IN SESTRE. PO VELIKI SOBOTI, V KATERI SMO ČASTILI JEZUSA V GROBU, V BOŽJEM GROBU – KAKO ČUDNA JE PRAVZAPRAV TA BESEDA – NAS JE NOCOJ BOGOSLUŽJE CERKVE POVABILO K OBHAJANJU VELIKONOČNEGA BDENJA. OBHAJAMO VELIKONOČNO VIGILIJO, ZA KATERO JE SV. AVGUŠTIN V SVOJEM GOVORU REKEL, DA JE „MATI VSEH VIGILIJ“.

      To je noč bedenja za Gospoda. To je noč, v kateri ne dovolimo, da bi nas tema preplavila, da bi nas prekrila, da bi nas posrkala vase, ampak slišimo Jezusovo povabilo: „Ostanite tukaj in bedite z menoj!“ (Mt 26,38). Pa tudi njegovo svarilo: „Bedite in molíte, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer voljan, a meso je slabotno“ (Mt 26,41).

      Ne gre za noč, v kateri ne sebi in ne drugim ne dokazujemo svojih moči in ne svoje pripravljenosti premagati temo in spanec. Za nobeno dokazovanje ne gre. Pač pa želimo v tej milostni noči, kakor smo slišali v hvalnici velikonočni sveči, ob Božji besedi tudi mi prepotovati zgodovino poti, ki jo je Bog hodil in jo hodi s človekom.

      Več o pridigi nadškofa Stanislava Zoreta na:

      https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-stanislava-zoreta-pri-sveti-masi-na-velikonocno-vigilijo2023

      NA TEJ SPLETNI STRANI SI LAHKO PREBERETE TUDI VELIKONOČNE PRIDIGE DRUGIH SLOVENSKIH ŠKOFOV.

      Aleluja, Kristus je vstal!

      Odgovori
  45. Hvala says:
    8. aprila, 2023 at 22:21

    KRISTJANI SMO V ODNOSU DO TRPLJENJA IN KRIŽA ŽAL ZELO PODOBNI NEVERNIM

    Odgovori
    • Hvala says:
      8. aprila, 2023 at 22:29

      VELIKI PETEK, KRIŽ OZKE POTI V ŽIVLJENJE

      TRPLJENJE NAŠEGA GOSPODA

      KRIŽ ZLORABLJENJE DOBROTE, KRIŽ RAZPETOSTI, KRIŽ PREPUŠČANJA IN POTI, KRIŽ NEKORISTI IN PREROŠTVA, KRIŽ OPREDELITVE IN ODLOČITVE, KRIŽ UMIRANJA, KRIŽ TIHOTE IN MOLKA

      ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

      Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla. (Jn 18,1-19,42)

      Križ ozke poti v življenje
      Ne vem zakaj, vendar se zdi, da kristjani nikakor ne sprejmemo logike križa. A kot smo razmišljali včeraj, je prav križ temelj evharistije in duhovništva. Je izvir vsega. Ni evharistije in ni duhovništva brez velikega petka. A kristjani smo v odnosu do trpljenja in križa žal zelo na podobni nevernim. Mogoče križ sprejemamo šele takrat, ko je resnično težak, ko gre za preizkušnjo v življenju, za hudo bolezen, izgubo najdražjih ipd. Takrat se zdi, da nam je razumljivo, da je križ del življenja in da ga je potrebno sprejeti. Vendar Jezus govori o križu, kot nečem, kar vsak dan naložimo na svoja ramena in nosimo za njim. Zakaj? Zato ker sta v življenju le dve poti: ozka in strma v življenje, ter široka in položna v pogubo. Iti v življenje je torej mogoče le s sprejemanjem križa. Zato nam tudi Jezus sam daje zgled, ko pred križem ne zbeži. Pomislimo, koliko lažje bi lahko živel, če bi ne naložil nase križev, o katerih smo razmišljali ves postni čas.

      Poglejmo križe kot so nam jih ponujali evangeliji postnih nedelj:

      Križ zlorabljene dobrote
      Jezus ozdravi gobavega (Mr 1,40-45), gobavi pa ga niti ne posluša, niti se mu ne pride zahvalit. Kdor hoče delati dobro, bo nujno doživljal tudi izigranost – križ zlorabljene dobrote.

      Križ razpetosti
      Jezus gre v puščavo, biva med zvermi, se posti, hudič ga skuša, angeli mu strežejo (Mr 1,12-15). Duhovno življenje je neprestan spopad med hudičem in Bogom, med zvermi in angeli. Ni se mogoče izogniti razpetosti, potrebno jo je nositi – križ razpetosti.

      Križ prepuščanja in poti
      Ko se Jezus na gori spremeni, bi apostol Peter postavil tri šotore (Mr 9,2-10). Ostal bi tam in nikoli ne sestopil z gore. Jezus pa nas vabi na pot, da svoje življenje izročamo v njegove roke in hkrati vztrajno hodimo po poti svetosti.

      Križ nekoristi in preroštva
      Jezus graja farizeje in pismouke, da so iz hiše njegovega Očeta naredili tržnico. Splete bič in razžene menjalce in prodajalce (Jn 2,13-25). S tem si zapravi kakršno koli priložnost, da bi bil priljubljen. Napoveduje svojo smrt in postavitev novega templja, česar pa ne more dokazati prej, preden ne umrje. Tako nosi križ nekoristi in preroštva. Vsak, kdor hoče biti njegov učenec, mora nositi takšen križ, kajti zvestoba evangeliju je pogosto zelo ‘nekoristna’. Križ preroštva pa je v pogledu v prihodnost, v katero kristjan zre, ne more pa je dokazati.

      Križ opredelitve in odločitve
      Nikodem pride k Jezusu (Jn 3,14-21). Težko mu je, ker se mora odločiti in tvega izločenost iz duhovniške vrste. A opredeliti in odločiti se je potrebno, če hoče slediti Resnici. Tudi ti moraš sprejeti križ opredelitve in odločitve, če hočeš iti za Jezusom.

      Križ umiranja
      Jezus govori o nujnosti umiranja sebi, če hoče izpolniti Očetovo voljo (Jn 12,20-33). Umreti sebi je tako temeljno za kristjana, kakor je umiranja bistveno za zrno, če hoče obroditi sad.

      Križ tihote in molka
      Jezus pred Pilatom molči (Mr 14,1-15,47). Dovolj je govoril, sedaj mu preostane samo še križ tihote in molka. Tihote, ko je potrebno zreti skrivnost Očetove volje. Molka, ko ni mogoče ničesar dopovedati, je potrebno molčati. To je ponižnost – ko celo Beseda umolkne. Križ tihote mora nositi tisti, ki hoče biti zvest svojemu Učitelju.

      Ko pogledamo na Jezusa na križu, nam mora biti jasno: Končal je na križu, ker je hotel priti v življenje. Še več, končal je na križu, ker želi, da bi v življenje stopali tudi mi. Brez križa ta pot ni mogoča. Polno življenje zahteva vsakdanji napor, prizadevanje za dobro. Kakor nam je jasno, da se brez muje še čevelj ne obuje, nam mora postati jasno, da brez sprejemanja vsakdanjih križev, ne moremo hoditi po ozki poti v življenje.

      Naj nam bo torej veliki petek povabilo, da se ne otepamo križev, ki jih zahteva ljubezen. Napor življenja naj nam ne bo odveč. Brez duhovnega napora, brez križa ni pravega življenja, ne moremo biti Jezusovi učenci.

      https://mirenski-grad.si/sl/evangelij-in-pridiga/21-veliki-petek-kriz-ozke-poti-v-zivljenje/

      Odgovori
  46. Miro says:
    8. aprila, 2023 at 16:42

    VELIKONOČNO VOŠČILO SLOVENSKIH ŠKOFOV 2023

    »JAZ SEM Z VAMI VSE DNI, DO KONCA SVETA« (Mt 28,20)

    DRAGI BRATJE IN SESTRE V KRISTUSU! PRAZNUJEMO NAJLEPŠI IN NAJVEČJI PRAZNIK ČLOVEŠTVA, PRAZNIK ZMAGE ŽIVLJENJA NAD SMRTJO, PRAZNIK VELIKE NOČI. JEZUS JE SVOJE UČENCE ŽE PRI ZADNJI VEČERJI POVABIL, DA JIH BO PO VSTAJENJU PRIČAKAL NA GORI V GALILEJI. TAM SE JIM BODO ODPRLE OČI, DA BODO LAHKO VIDELI DLJE IN SPOZNALI POMEN DOGODKOV, KI SO SE ZGODILI V JERUZALEMU.

    Gora je bila že v Stari zavezi kraj, kjer se Bog razodene Mojzesu in mu izroči deset besed, da bi lahko človeštvo živelo v zavezi miru s Stvarnikom in med seboj. Na gori in ob njej so se preroki in ljudstvo učili prepoznavati njegovo moč in lepoto, ki jih presega, a vendar privlači, ker v njej slutijo tudi svoj lastni izvor in cilj. Tri od svojih učencev je Jezus pred trpljenjem popeljal na goro, kjer jih je pokril oblak in so v njem zaslišali glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, ki sem ga vesel. Njega poslušajte«. Prepoznali so Boga kot Očeta, ki mu je mar za vsakega od njih.

    Pot na goro in spust z nje je podoba človeškega življenja. Pomaga nam razumeti velikonočno skrivnost. Bog ne odpravlja trpljenja in smrti, obsije pa z lučjo ti dve skrivnosti človeškega bivanja. Ta luč je njegov klic in obljuba, da bo z nami vse dni do konca sveta. Vendar ne v obliki sile in moči, pred katero bi moral človek trepetati, ampak v podobi bližine in lepote, v kateri se človek počuti ljubljen in varen. Z vstopom Božjega Sina v človeško smrt, sta tudi smrt in trpljenje postala del poti iz starega v novo, iz človeškega v Božje. Po tej poti ne hodimo sami, ampak v tesni navezi z Njim, ki pozna pot in gleda cilj.

    Dragi bratje in sestre, to vero v moč in lepoto Božjega življenja želimo škofje deliti z vsemi prebivalci naše domovine ter z vsemi rojaki v zamejstvu in po svetu. Naj veselje velikonočnega praznika okrepi vse ostarele, bolne in osamljene, vse begunce in nemočne ter vse, ki ste daleč. Kristus je vstal in živi za vse. Aleluja!

    Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž,
    Celjski škof

    https://katoliska-cerkev.si/velikonocno-voscilo-slovenskih-skofov-2023

    Odgovori
  47. Miro says:
    8. aprila, 2023 at 14:24

    NAPROTI JIMA JE PRIŠEL JEZUS IN REKEL: »POZDRAVLJENI!« ONI DVE STA PRISTOPILI, MU OBJELI NOGE IN SE MU POKLONILI. TEDAJ JIMA JE JEZUS REKEL: »NE BOJTA SE! POJDITA IN SPOROČITA MOJIM BRATOM, NAJ GREDO V GALILEJO; TAM ME BODO VIDELI.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 28,1-10)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+28%2C1-10&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    VELIKA SOBOTA

    Ženi neseta dišave h grobu, vendar se bojita, da bo njuna pot zaman, saj velik kamen zapira vhod v grob. Pot teh dveh žena je tudi naša pot; podobna je poti rešenja, ki smo jo podoživeli ta večer. Zdi se, da se bo na njej vse raztreščilo ob kamen: lepota stvarstva nasproti tragediji greha; osvoboditev iz suženjstva nasproti nezvestobi zavezi; obljube prerokov nasproti žalostni ravnodušnosti ljudstva. Tako je tudi v zgodovini Cerkve ter v zgodovini vsakega izmed nas: zdi se, da storjeni koraki nikoli ne dosežejo cilja. Tako se lahko prikrade ideja, da je razočaranje upanja temni zakon življenja.

    Vendar pa danes odkrijemo, da naša pot ni zaman, da ne udari ob kamen, ki je pred grobom. En stavek pretrese ženi in spremeni zgodovino: Ni ga tukaj, vstal je kakor je rekel!

    Lahko se vprašamo ob tem zakaj mislimo, da je vse brez smisla, da nihče ne more odvaliti naših kamnov? Velika noč je praznik odstranjevanja kamnov. Bog odstranjuje najtrše kamne, na katerih se lomijo upanja in pričakovanja: smrt, greh, strah, posvetnost. Človeška zgodovina se ne konča pri kamnu pred grobom, saj danes odkrije ‘živi kamen’ vstalega Jezusa. Mi, kot Cerkev, smo sezidani na Njem in tudi takrat, ko izgubimo pogum, ko smo skušani, da bi vse sodili na podlagi naših neuspehov, On pride, da bi stvari naredil nove, da bi postavil na glavo naša razočaranja. Vsakdo je ta večer poklican ponovno najti v Živečem tistega, ki s srca odstranjuje najtežje kamne. Predvsem se vprašajmo: kateri je moj kamen, ki ga je potrebno odvaliti, kako se imenuje?

    Pogosto je kamen, ki preprečuje upanje, kamen nezaupanja. Ko se da prostor ideji, da gre vse narobe in da slabemu nikoli ni konca, se vdamo in verjamemo, da je smrt močnejša od življenja ter postanemo cinični in posmehljivi, prinašalci nezdrave malodušnosti. Kamen na kamen gradimo znotraj nas spomenik nezadovoljstvu, grob upanja. S tem, ko se pritožujemo nad življenjem, storimo, da življenje postane odvisno od pritoževanj in duhovno bolno. Tako se prikrade neke vrste psihologija groba: vsaka stvar se konča tam, brez upanja, da bi odšla od tam živa. Vendar Gospod ne prebiva v sprijaznjenosti. Vstal je, ni ga tam; ne išči ga tam, kjer ga ne boš nikoli našel: ni Bog mrtvih, ampak živih. Ne pokoplji upanja!

    Obstaja še drug kamen, ki pogosto zapečati srce: kamen greha. Greh zavaja, obljublja lahke in takojšnje stvari, blaginjo in uspeh, vendar pa potem v notranjosti pušča osamljenost in smrt. Greh je iskati življenje med mrtvimi, smisel življenja v stvareh, ki minejo.

    Vrnimo se k ženama, ki gresta k Jezusovemu grobu. Pred odvaljenim kamnom sta osupli. Nimata poguma, da bi dvignile pogled. Kolikokrat se zgodi tudi nam: raje ostajamo zabubljeni v svoje omejenosti, se zatekamo v svoje strahove. To je nenavadno: zakaj to počnemo? Gospod pa nas kliče, naj se dvignemo, naj ponovno vstanemo na njegovo Besedo, naj gledamo kvišku in verujemo, da smo ustvarjeni za Nebo, ne za zemljo; za višave življenja, ne za nižave smrti.

    Bog želi, naj gledamo na življenje tako, kot ga gleda On, ki vedno v vsakem izmed nas vidi srčiko lepote, ki ne more biti odstranjena. Ne boj se, torej: Gospod ljubi to tvoje življenje, tudi takrat, ko se ga ti bojiš gledati in vzeti v roke. Na veliko noč ti kaže, kako ga ljubi: do te mere, da ga prehodi v celoti, da izkusi tesnobo, zapuščenost, smrt in pekel, zato, da bi od tam izstopil zmagovit in ti dejal: ‘Nisi sam, zaupaj vame!’

    Jezus je strokovnjak v preoblikovanju naših smrti v življenje. Ne ostanimo prestrašeni, s pogledom, uprtim v tla, glejmo vstalega Jezusa: njegov pogled nam vliva upanje, saj nam pravi, da smo vedno ljubljeni in da ne glede na to, kaj vse lahko ušpičimo, se njegova ljubezen ne spremeni. To je neizpodbitna življenjska gotovost: njegova ljubezen se ne spremeni. Zato se vprašajmo: kam gledam v življenju? Ali zrem nagrobna okolja ali iščem Živega?

    Ženi sta dobili poslanstvo: “Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.” Kaj nas to uči? V Galileji se je vse začelo, zato nas velika noč uči, da se vernik na pokopališču ustavi malo časa, saj je poklican, da bi šel Živemu naproti. Vprašajmo se: v katero smer hodim v življenju? Včasih smo usmerjeni vedno in samo k našim težavam, ki jih nikoli ne manjka, in gremo h Gospodu le zato, da bi nam pomagal. Vendar pa so tako naše potrebe tiste, ki nas usmerjajo, in ne Jezus. In vedno gre za iskanje Živega med mrtvimi.

    Dajmo Živemu glavni prostor v življenju. Prosimo za milost, da se ne bi pustili nositi toku, morju problemov; da se ne bi lomili ob kamnih greha in čereh nezaupanja in strahu. Iščimo Njega, v vsem in pred vsem. Z Njim bomo vstali.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Kristus je vstal, aleluja!

    Odgovori
  48. Miro says:
    8. aprila, 2023 at 11:12

    VELIKA SOBOTA

    VELIKA SOBOTA JE DAN CELODNEVNEGA ČAŠČENJA JEZUSA V BOŽJEM GROBU, KAMOR JE BIL PRENESEN NA VELIKI PETEK. BLAGOSLOV VELIKONOČNIH JEDIL IMA POSEBNO SIMBOLIKO.

    Praznovanje velike sobote se začne z obredi velikonočne vigilije (bdenja), ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imajo poseben pomen blagoslov ognja, hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil kakor običajno, ki predstavljajo odrešenjsko zgodovino. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.

    OGENJ

    Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje …, zato je že od nekdaj veljal za posebej dragocenega. V Svetem pismu nastopa na več mestih: npr. Bog se Mojzesu prikaže v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2); Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22) ter drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.

    V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.

    Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).

    Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Marsikje je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode, ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo po domovih vernikov. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Tako hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.

    VODA

    Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Kakor si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.

    V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico. Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.

    Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bdenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.

    Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v kropilnik z blagoslovljeno vodo ter se z njo pokrižajo.

    Vodo uporabljamo tudi pri maši. Po tem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov.« Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: »Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.« Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli »kri in voda«.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/velika-sobota

    Odgovori
  49. Miro says:
    7. aprila, 2023 at 21:30

    KRIŽEV POT V KOLOSEJU 2023: GLASOVI MIRU V SVETU VOJNE

    LETOŠNJE PREMIŠLJEVANJE KRIŽEVEGA POTA V KOLOSEJU SO PRIČEVANJA MOŽ IN ŽENA IZ RAZLIČNIH KONCEV SVETA, KI DOŽIVLJAJO NASILJE TER REVŠČINO IN JIH JE SLIŠAL PAPEŽ MED SVOJIMI APOSTOLSKIMI POTOVANJI TER OB DRUGIH PRILOŽNOSTIH. TISTI, KI JIH PRIZADENEJO VOJNE IN KRIVICE SVETA, SO PONOVNO PROTAGONISTI KRIŽEVEGA POTA V KOLOSEJU.

    https://www.vaticannews.va/sl/vatikan/news/2023-04/krizev-pot-v-koloseju-2023-glasovi-miru-v-svetu-vojne.html

    Odgovori
  50. Miro says:
    7. aprila, 2023 at 21:29

    KARDINAL CANTALAMESSA JE NA VELIKI PETEK IZHAJAL IZ OZNANILA: »TVOJO SMRT OZNANJAMO, GOSPOD!«

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V PETEK, 7. APRILA 2023, POPOLDNE, VODIL OBREDE VELIKEGA PETKA GOSPODOVEGA TRPLJENJA. HOMILIJO JE IMEL PAPEŠKI PRIDIGAR KARDINAL RANIERO CANTALAMESSA. ZA IZHODIŠČE PRIDIGE JE VZEL BESEDE: »TVOJO SMRT OZNANJAMO, GOSPOD!«

    Pridiga kardinala Raniera Cantalamesse na:

    https://www.vaticannews.va/sl/vatikan/news/2023-04/v-pridigi-na-veliki-petek-je-kardinal-cantalamessa-izhajal.html

    Odgovori
  51. Hvala says:
    7. aprila, 2023 at 17:15

    SVETI LONGIN -VOJAK , KI JE JEZUSU PREBODEL SRCE NA KRIŽU. SPREOBRNIL SE JE.

    Legenda o Longinu in evharistični čudež-DRUŽINA
    ………..

    Izpoved vere rimskega vojaka, ki je s sulico preveril, ali je Jezus res že mrtev – saj bi mu sicer polomili noge in ga pustili, da bi se na križu v hudih mukah zadušil –, je kratko, a popolno: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin!« (Mr 15,39) Tudi opisani dogodek je znamenje te resnice, simbol, ki so ga prepoznali že cerkveni očetje – kri in voda, ki hkrati pritečeta iz Jezusove strani, pomenita, da sta bili v njegovi osebi resnično hkrati navzoči božja in človeška narava (pravi Bog in pravi človek). Resda evangelij vojaka sploh ne poimenuje, vendar se je skozi stoletja o njem razvilo močno legendarno izročilo.

    Zaradi zgodovinskih okoliščin je češčenje posebej vezano na dve mesti v Italiji: Rim, kjer že stoletja hranijo ostanke »svete« sulice, in Lanciano. V tem italijanskem mestecu na vzhodni obali, približno na pol poti med znamenitima romarskima središčema Loreto in San Giovanni Rotondo, naj bi bil sv. Longin rojen. Ime kraja je pomenljivo – izhaja namreč iz latinske beseda »lancea«, kar pomeni sulica (v rimskem času pa se je kraj imenoval Anxanum). Ostanke te sulice kot relikvije hranijo v baziliki sv. Petra v Vatikanu, kjer stoji tudi mogočna umetnina baročnega kiparja Berninija, celopostavni portret svetnika, ki v katoliškem koledarju goduje 16. oktobra.

    Če vemo, da se je vojak spreobrnil potem, ko je prebodel Jezusovo srce in sta iz njega pritekla curka krvi in vode – najmočnejši zakramentalni znamenji, potem nas ne bo presenetilo, da je Lanciano tudi v kasnejši cerkveni zgodovini igral pomembno vlogo. V njem se je namreč v 8. stoletju zgodil prvi dokumentirani evharistični čudež.

    Nekemu duhovniku sta se, ko je med darovanjem svete maše dvomil o resnični Jezusovi navzočnosti, kruh in vino spremenila v košček mesa in pet kapelj krvi. Najmodernejše raziskave v 20. stoletju so pokazale, da gre v resnici za kos srčne mišice in kaplje krvi z lastnostmi, značilnimi za prebivalce dežel Bližnjega vzhoda. Relikvije tega čudeža še danes lahko vidimo v cerkvi sv. Frančiška v Lancianu. Prizorišč evharističnih čudežev je v Italiji več, vendar je v tem primeru povezava čudeža z legendo o sv. Longinu zagotovo več kot naključje. Iz curkov Jezusove krvi in vode se je rodila Cerkev, ki je zakrament odrešenja za ves svet, na evharistični skrivnosti pa je ta skupnost utemeljena, saj le to poživlja. Longin je bil živa priča Jezusove smrti in vstajenja – zgodba o njem in njegovem rojstnem kraju pa je spodbuda za nas, da bi tudi sami znali biti verodostojne priče Njegove čudovite navzočnosti v svetu.

    https://www.druzina.si/clanek/pasijonska-zgodba-kot-literarna-mojstrovina

    Odgovori
  52. Miro says:
    7. aprila, 2023 at 14:11

    VELIKI PETEK

    VELIKI PETEK JE DAN JEZUSOVEGA TRPLJENJA IN SMRTI NA KRIŽU.

    Simbolika velikega petka predstavlja namero in razpoloženje, da se v odpovedi odpremo in postanemo bolj razpoložljivi za Božjo milost in spreobrnjenje srca.

    Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ni svete maše. Pri bogoslužju ob 15. uri, ko obhajamo spomin na Jezusovo smrt na križu, molimo križev pot. Obredi velikega petka, so najstarejša in najbolj častitljiva dediščina starokrščanskega bogoslužja in pobožnosti.

    Opravilo velikega petka ima tri dele. Sveto opravilo se začne v tišini s počastitvijo razgrnjenega oltarja, ki predstavlja Kristusa, oropanega človeškega dostojanstva, ki so mu vzeli vse in ki je na križu občutil zapuščenost. Ko glavni mašnik pred oltarjem na tla leže na obraz verniki pokleknejo in nekaj trenutkov tiho molijo. Zatem prisluhnejo Božji besedi.
    Po berilih se posluša poročilo evangelista Janeza o Jezusovem trpljenju in smrti, ki je uničila človekovo smrt in odprla pot v poveličano življenje pri Očetu. Po križu so odprta vrata v nebo.

    V prvem je opravilo Božje besede, med katerim beremo pasijon ali poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija ter med drugim prosimo za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe kot tudi za odnose z judovsko skupnostjo. V drugem delu častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja, v tretjem pa je obhajilni obred. Duhovnik že posvečene svete hostije, ki jih je prinesel iz ječe, kamor jih je odnesel na veliki četrtek, po koncu obreda odnese na novo mesto, tokrat v t. i. Božji grob.

    Čeprav ima veliki petek noto žalovanja, ne smemo spregledati, da imata svoj smisel tudi veselje in upanje. Tudi na ta dan, tako kot na cvetno nedeljo, naj bi prevladovala misel na Kristusovo zmago. Na to nakazuje tudi rdeča mučeniška barva, ki jo uporabljamo pri bogoslužju in spominja na zmago, zaradi katere ima mučeništvo svoj pomen.

    V Katoliški cerkvi na veliki petek velja strogi post.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/veliki-petek-velikiteden2023

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  53. Miro says:
    6. aprila, 2023 at 21:55

    PAPEŽ FRANČIŠEK MED OBHAJANJEM GOSPODOVE VEČERJE: JEZUS MI JE UMIL NOGE, JEZUS ME JE REŠIL

    TUDI LETOS JE PAPEŽ FRANČIŠEK IZBRAL KAZENSKI ZAVOD ZA OBHAJANJE BOGOSLUŽJA GOSPODOVE ZADNJE VEČERJE Z OBREDOM UMIVANJA NOG, PRI ČEMER JE DAL PREDNOST MLADIM. DANES, V ČETRTEK, 6. APRILA, JE BOGOSLUŽJE POTEKALO V ZAVODU ZA PRESTAJANJE KAZNI ZA MLADOLETNIKE CASAL DEL MARMO V RIMU. PO HOMILIJI JE PAPEŽ FRANČIŠEK UMIL NOGE 12 MLADOLETNIM ZAPORNIKOM. PO SVETI MAŠI JE PAPEŽ BLAGOSLOVIL OTVORITVENO PLOŠČO KAPELE POSVEČENE BLAŽENEMU PINU PUGLISIJU. (po zapisu: p. Ivana Hercega)

    HOMILIJA

    Pozornost pritegne to, kako Jezus dan preden bo križan, stori to gesto. Umivanje nog je bila navada tistega časa, ker so bile ceste polne prahu in so ljudje prihajali od zunaj in ob vstopu v hišo, so jim pred gostijo, srečanjem umili noge. Kdo pa je umival noge? Sužnji. Torej sužnji, ker je bilo to delo za sužnje. Predstavljajmo si, kako so bili učenci osupli, ko so videli, da je Jezus začel delati to, kar je bilo za sužnje. To je storil, da bi jim dal razumeti sporočilo naslednjega dne, da bo umrl kot suženj in s tem plačal dolg vseh nas. Če bi mi prisluhnili tem Jezusovim stvarem, bi bilo življenje tako lepo, ker bi hiteli pomagati drug drugemu. To je nasprotno kot nas učijo »prebrisanci« okrog prenesti drug drugega, izkoristiti drugega. Tako lepo je pomagati drug drugemu, dati drugemu roko. To so človeške, vse človeške geste, ki se porodijo v plemenitem srcu.

    Več o homiliji na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-francisek-med-obhajanjem-gospodove-vecerje-jezus-umil.html

    Odgovori
  54. Miro says:
    6. aprila, 2023 at 16:29

    SVETI OČE DUHOVNIKOM: BRATJE, VARUJMO MAZILJENJE DUHA IN OHRANJAJMO HARMONIJO

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE NA VELIKI ČETRTEK DOPOLDAN V BAZILIKI SV. PETRA OBHAJAL KRIZMENO MAŠO V PRISOTNOSTI OKOLI 1800 DUHOVNIKOV IN 2500 VERNIKOV. MED HOMILIJO JE SPREGOVORIL O GOSPODOVEM DUHU IN NJEGOVEM MAZILJENJU. POUDARIL JE, DA »DUHOVNIŠKA ZRELOST PRIHAJA OD SVETEGA DUHA IN SE DOVRŠI, KO ON POSTANE PROTAGONIST« DUHOVNIKOVEGA ŽIVLJENJA.

    »DUH GOSPODOV JE NAD MENOJ« (Lk 4,18): s to vrstico se je začelo Jezusovo oznanjevanje in z isto vrstico se je začela Beseda, ki smo jo poslušali danes (prim. Iz 61,1). Na začetku je torej Gospodov Duh.

    In o Njem bi rad danes premišljeval z vami, dragi sobratje, o Gospodovem Duhu. Kajti brez Gospodovega Duha ni krščanskega življenja in brez njegovega maziljenja ni svetosti. On je protagonist in lepo je danes, na rojstni dan duhovništva, priznati, da je On izvor naše službe, življenja in življenjske moči vsakega Pastirja. Sveta Mati Cerkev nas namreč uči izpovedovati, da Sveti Duh »oživlja«, kot je zagotovil Jezus, rekoč: »Duh je tisti, ki oživlja« (Jn 6,63); ta nauk je prevzel apostol Pavel, ki je zapisal, da »črka ubija, Duh pa oživlja« (2 Kor 3,6), in govoril o »postavi Duha življenja v Kristusu Jezusu« (Rim 8,2). Brez Njega tudi Cerkev ne bi bila živa Kristusova nevesta, ampak kvečjemu verska organizacija – bolj ali manj dobra; ne bi bila Kristusovo Telo, ampak tempelj, zgrajen s človeškimi rokami. Kako naj torej gradimo Cerkev, če ne izhajajoč iz dejstva, da smo »tempelj Svetega Duha«, ki »prebiva v nas« (prim. 1 Kor 6,19; 3,16)? Ne moremo ga pustiti zunaj hiše ali ga parkirati na kakšni pobožni coni. Vsak dan moramo reči: »Pridi, saj brez tvoje milosti, človek poln je bednosti.«

    Več o nagovoru svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/sveti-oce-duhovnikom-bratje-varujmo-maziljenje-duha-in-ohranja.html

    Odgovori
  55. Miro says:
    6. aprila, 2023 at 16:23

    VELIKI ČETRTEK – JEZUS UMIJE UČENCEM NOGE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 13,1-15)

    Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Med večerjo je hudič Judu Iškarijotu, Simonovemu sinu, že položil v srce namen, da Jezusa izda. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Jezus mu je odgovoril: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj.« Simon Peter mu je rekel: »Gospod, potem pa ne samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Jezus mu je dejal: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.«

    Ko jim je umil noge in vzel vrhnje oblačilo, je spet prisedel in jim rekel: »Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete ›Učitelj‹ in ›Gospod‹. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+13%2C1-15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Odgovori
    • Miro says:
      6. aprila, 2023 at 16:24

      VELIKI ČETRTEK – USTANOVNI DAN EVHARISTIJE IN DUHOVNIŠTVA

      V teh dneh pogosto razmišljam o duhovništvu, ko sem utrujen na drugačen način kot sem navajen. Res pa je, tako vsaj mislim, da je duhovnikova utrujenost, kot kadilo, ki se tiho dviga v nebo. Naša utrujenost gre naravnost v Očetovo srce.

      Duhovnikov napor je dragocen v Jezusovih očeh, ki ga sprejema in dviguje. Ko vé, da je na smrt utrujen, prav tako vé, da se pri tem ne bo zgrudil, ampak se bo prenovil; kajti z oljem veselja ga je Gospod mazilil. Ključ za duhovniško rodovitnost je v tem kako čutimo, da Gospod ravna z našo utrujenostjo.

      Naloge duhovnikov, o katerih govori Jezus, so: prinašati blagovest ubogim, oznanjati jetnikom oproščenje, slepim vračati vid, izpuščati zatirane na prostost in oznanjati leto, ki je ljubo Gospodu. To niso lahka, zunanja opravila, kot na primer ročna dela: zgraditi novo župnijsko dvorano, cerkve in podobno. Obveznosti, ki jih omenja Jezus, so obveznosti, v katerih je njegovo srce pretreseno in ganjeno. Veselimo se z mladoporočenci, smejimo se z otrokom, ki ga prinesejo h krstu; spremljamo mlade, ki se pripravljajo na zakon in družino; žalostimo se s tistim, ki prejme maziljenje na bolniški postelji; jočemo s tistimi, ki so pokopali ljubo jim osebo… Za nas, duhovnike, zgodbe naših ljudi niso samo dnevnik z novicami. Mi poznamo svoje ljudi, lahko slutimo, kaj se dogaja v njihovem srcu. In duhovnikovo srce je v trpljenju z njimi razcefrano, razdeli se na tisoč koščkov; pretreseno je in zdi se, da so ga ljudje pojedli. ‘Vzemite, jejte.’ To je beseda, ki jo Jezusov duhovnik stalno šepeta, ko skrbi za ljudi: ‘vzemite in jejte, vzemite in pijte’. Tako se naše duhovniško življenje daje v služenju, v bližini ljudem …, ki vedno utrudi.

      Izkušamo tri vrste utrujenosti: utrujenost od ljudi; utrujenost od sovražnikov; utrujenost od samega sebe. Utrujenost od ljudi, od množic je dobra utrujenost, je utrujenost, polna sadov in veselja, je milost, na dosegu roke vseh duhovnikov. In to je nekaj lepega: ljudje, ki ljubijo, želijo in potrebujejo svoje pastirje. Ta utrujenost je dobra, je zdrava.

      Zatem je tu utrujenost od sovražnikov. Demon in njegovi sledilci ne spijo, njihovo uho ne prenese Božje besede. Neutrudno delajo, da bi jo utišali ali pomešali. Tukaj je utrujenost mnogo težja. Hudobec je bolj zvit od nas in lahko v enem trenutku zruši tisto, kar smo potrpežljivo gradili dolgo časa. Treba je prositi milost, da se naučimo izničiti zlo.

      In navsezadnje, duhovniki smo lahko utrujeni od samih sebe. Ta utrujenost je najnevarnejša. Ta utrujenost pa je razočaranje nad sabo. Razlog te utrujenosti je opustitev svoje prvotne ljubezni. Samo ljubezen dá počitek. To, česar ne ljubimo, utrudi, in dolgoročno neprijetno utrudi.

      Najgloblja in skrivnostna podoba tega, kako Gospod ravna z utrujenostjo duhovnikov, je ta, o kateri smo slišali danes: to je umivanje nog, umivanje naše hoje za Gospodom. Gospod umije sámo hojo, pot. V prvi osebi si naloži dolžnost, da očisti vsak madež, ki se je nalepil po poti, opravljeni v njegovem imenu. Gospod nas umiva in očiščuje vsega, kar se je nabralo na naših nogah, da bi mu sledili. To je sveto. Ne dopusti, da bi ostal kakšen madež. Kakor poljublja rane, ki nam jih zadaja boj, tako umiva umazanijo dela.

      Torej lahko rečem v dvorani zadnje večerje se je rodila evharistija, duhovništvo in Cerkev in rodila se je ‘v izhodu’. Od tu se je odpravila, s prelomljenim kruhom v rokah, Jezusovimi ranami v očeh in Duhom ljubezni v srcu.

      Dvorana zadnje večerje nas spominja na služenje, na Jezusovo umivanje nog kot zgled za njegove učence. Umivati noge drug drugemu pomeni, zbrati se, sprejeti se, ljubiti se, služiti si od blizu. Dvorana zadnje večerje nas z evharistijo spominja na žrtev. Pri vsakem evharističnem slavju se Jezus daruje Očetu za nas, da bi se tudi mi lahko združili z Njim, darovali Bogu svoje življenje, delo, veselje in bolečine. Dvorana zadnje večerje nas spominja na prijateljstvo. Gospod nas imenuje prijatelji, zaupa nam Očetovo voljo in nam podarja sebe. To je za kristjana najlepša izkušnja, na poseben način pa za duhovnika: postati prijatelj Gospoda Jezusa.

      A dvorana zadnje večerje prav tako spominja na ozkosrčnost, radovednost, izdajstvo. Kdo je tisti, ki izdaja? Lahko je vsak med nami, niso samo in vedno drugi.

      In nazadnje, dvorana zadnje večerje nas spominja na rojstvo nove družine, Cerkve, ki jo je postavil vstali Gospod. To je družina, ki ima Mater, Devico Marijo. Krščanske družine pripadajo tej veliki družini, v njej najdejo luč in moč za hojo in obnavljanje, preko naporov in življenjskih preizkušenj. To je obzorje dvorane zadnje večerje: obzorje Vstalega in Cerkve. Od tu se odpravlja Cerkev, ki je v izhodu, spodbujena z življenjskim dihom Duha.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      Odgovori
  56. Miro says:
    6. aprila, 2023 at 9:13

    VELIKI ČETRTEK

    BOGOSLUŽNO DOGAJANJE VELIKEGA TEDNA Z BOGATO SIMBOLIKO IN IZBOROM SVETOPISEMSKIH BESEDIL UVAJA VERNIKE V VELIKO NOČ, KI JE NAJVEČJI IN NAJPOMEMBNEJŠI KRŠČANSKI PRAZNIK. VRHUNEC CERKVENEGA LETA PREDSTAVLJA VELIKI TEDEN, KI GA ZAČENJAMO NA CVETNO ALI OLJČNO NEDELJO, VIŠEK VELIKEGA TEDNA PA JE VELIKONOČNO TRIDNEVJE: VELIKI ČETRTEK, VELIKI PETEK IN VELIKA SOBOTA.

    Postni čas, ki ga začenjamo na pepelnično sredo in traja štirideset dni, sklenemo z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi velikonočno tridnevje. Dnevom med četrtkom in soboto dodajamo pridevnik veliki, ker vsebujejo najgloblje sporočilo krščanstva: pripovedujejo o postavitvi zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter o trpljenju, smrti in vstajenju Božjega sina Jezusa Kristusa. Dogodke v Svetem pismu podrobno opisujejo vsi štirje evangelisti. Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek, ima svoje središče v velikonočni vigiliji in se konča z večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.

    VELIKI ČETRTEK je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije. Spominjamo se tudi zapovedi ljubezni in služenja drug drugemu.

    KRIZMENA MAŠA

    Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji skupaj z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po sveti krizmi – oljčnem olju, obogatenem z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev. Dejanje posvetitve olja je pridržano škofu in ga opravlja samo enkrat na leto.

    Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) ter pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo medsebojno povezanost ter povezanost s škofom in stolno cerkvijo.

    OLJE

    Olje je bilo človeku že od nekdaj dragocena snov. Uporablja se v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi mnogovrstne simbolike so olje uporabljali že v starozaveznem bogoslužju (prim. 2 Mz 27,20). Poleg tega je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem, s čimer snov postane vidno znamenje nevidne milosti za osebe in stvari, ki so z njo maziljene.

    SPOMIN JEZUSOVE ZADNJE VEČERJE Z UČENCI

    Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omejeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo. Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se uresničuje tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Kristusa. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem.

    O velikem četrtku več na:
    https://katoliska-cerkev.si/veliki-cetrtek

    Odgovori
  57. Miro says:
    5. aprila, 2023 at 19:40

    JUDA SE DOGOVORI, DA BO JEZUSA IZDAL – PASHALNA VEČERJA Z UČENCI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 26,14-25)

    Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, po imenu Juda Iškarijot, k vélikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in vam ga izročim?« Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov. Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izročil.

    Prvi dan nekvašenega kruha so prišli k Jezusu učenci in mu rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo, da boš jedel pashalno jagnje?« Dejal jim je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal pasho s svojimi učenci.‹« In učenci so storili, kakor jim je Jezus naročil, in pripravili pashalno jagnje. Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi.

    Ko so jedli, je rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se silno užalostili in so mu začeli drug za drugim govoriti: »Saj nisem jaz, Gospod?« On pa je odgovoril: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem, toda gorje tistemu človeku, po katerem je Sin človekov izročen! Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.« Izdajalec Juda je odgovoril: »Rabi, saj menda nisem jaz?« Dejal mu je: »Ti si rekel!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+26%2C14-25&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    JUDA PRODAL JEZUSA ZA 30 SREBRNIKOV

    Bratje so Jožefa prodali izmaelskim trgovcem s sužnji za 20 srebrnikov, Dalila pa je izdala Samsona za 1100 srebrnikov. “Dobri“ pastir v Zaharijevi prerokbi pa je dobil 30 srebrnikov, ko je prodal svojo čredo.

    Da te prijatelj proda, mora biti nekaj najhujšega. Nekdo, ki mu zaupaš. Zaharija pravi, da je pastir, ki je prodal čredo za 30 srebrnikov, razlomil dve pastirski palici z imenom Prijaznost in Povezanost. Da, najprej občutiš veliko neprijaznost, a posledica izdajstva je še hujša: prekinitev povezanosti.

    A pri izdaji Jezusa se je vse obrnilo drugače. Ker je Bog Ljubezen, se povezanost ni prekinila, ampak uresničila do konca. Jezus je na križu popolnoma uresničil povezanost med Bogom in človekom. 30 srebrnikov je odrešilo svet.

    V današnjem evangeliju smo priča neverjetnim nasprotjem. Na eni strani Juda, ki za denar proda svojega Učitelja, na drugi strani pa Jezus, ki daje navodila za pripravo velikonočne večerje. Nasproti si stojita Adam, ki je ukradel dar in sedaj z njim trguje in Sin, ki dar sprejme zato, da bi ga podaril in s tem ozdravil bolno človeško srce vseh ljudi.

    Jezus položaj obrne na glavo. Eden od njegovih učencev ga izda v smrt. Prav v tej dramatični okoliščini on samega sebe izroči kot kvas življenja: izdaja med večerjo postane priložnost za hoteno in popolno podaritev samega sebe. Jezus iz smrti naredi vir življenja: njegovo srce premaga smrt in jo preobrazi v življenje za ves svet.

    Juda je primer človeka, ki je na glas Svetega Duha vedno odgovarjal z NE, in tako končno naredil neodpustljivi greh. Kot blagajnik v majhni skupini učencev je bil postavljen skrbeti za vsa sredstva, ki so mu bila zaupana. Vsekakor je Juda stopil na strmo pot s tem, ko je segal v skupno blagajno z željo, da poveča svojo korist. Morda je takrat razmišljal takole: »Saj to ni ustrezno nadomestilo za moj trud. Štiriindvajset ur na dan skrbim za ta denar, povsod hodim z Jezusom, a nimam niti pravega doma. Menda imam pravico vzeti to majhno vsoto.

    Božji Duh mu je poskušal govoriti, toda Juda ga ni poslušal. Kadar koli ga je Duh o čem prepričal, je Juda odgovoril: NE. V zgornji izbi pred sveto večerjo je Jezus pristopil k njemu in mu umil noge. Med umivanjem je Judovo srce drhtelo od vznemirjenja, a Božji Duh ga je močno opozarjal na storjeni greh. Juda pa je razmišljal: »Ne, Gospod, ne bom se spokoril. Ne, tega ne morem narediti. Je preveč ponižujoče!« Zapustil je zgornjo izbo trdno odločen izdati svojega Učitelja. Potem je prodal svojega Gospoda za trideset srebrnikov. Juda je naredil neodpustljivi greh zato, ker se je s svojim NE stalno upiral Svetemu Duhu.

    Odprimo svoja srca velikodušni Kristusovi ljubezni. Če se prepoznam v Judu in se obrnem k Jezusu, bom tudi sam ozdravljen: postajal bom človek na Božji način, sin in brat, ki ima z vsemi skupnega Očeta, darovalca Življenja.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
  58. Miro says:
    5. aprila, 2023 at 19:39

    PAPEŽ MED KATEHEZO: GLEJMO KRIŽANEGA. NAŠE RANE LAHKO POSTANEJO VIR UPANJA

    SVETI OČE JE KATEHEZO MED SPLOŠNO AVDIENCO V VELIKEM TEDNU POSVETIL RAZMIŠLJANJU O TEM, KAKO JE KRIŽANI VIR UPANJA ZA VSAKEGA IZMED NAS. JEZUSU JE NA KRIŽU BOLEČINO SPREMENIL V LJUBEZEN. TUDI NAŠE RANE LAHKO POSTANEJO VIR UPANJA, KO NAMESTO DA BI SE SMILILI SAMIM SEBI ALI JIH SKRIVALI, OBRIŠEMO SOLZE DRUGIH. KAJTI LE ČE NEHAMO MISLITI NASE, PONOVNO NAJDEMO SAMI SEBE. (zapis: s. Leonida Zamuda)

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: 1 Pt 2,21-24

    »Kristus je trpel za vas in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. On ni storil greha in v njegovih ustih ni bilo zvijače. On med sramotenjem ni vračal sramotenja, med trpljenjem ni grozil … On je naše grehe sam ponesel na svojem telesu na les, da bi mi odmrli grehom in zaživeli pravičnosti: z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni.«

    Celotna kateheza svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-med-katehezo-glejmo-krizanega-nase-rane-lahko-postanejo.html

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  59. Miro says:
    4. aprila, 2023 at 20:16

    JEZUS NAPOVE, KDO GA BO IZDAL

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 13,21-33.36-38)

    Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Simon Peter mu je pomignil, naj ga vpraša, o kom govori. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.«

    Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Nekateri so mislili (ker je namreč Juda imel denarnico), da mu je Jezus rekel: »Nakupi, kar potrebujemo za praznik,« ali da naj dá kaj ubogim. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč.

    Ko je šel ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti.

    Simon Peter mu je rekel: »Gospod, kam odhajaš?« Jezus mu je odgovoril: »Kamor grem, zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš pozneje.« Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus je odvrnil: »Življenje daš zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, preden me trikrat ne zatajiš.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+13%2C21-33.36-38&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    KDO JE IZDAJALEC

    Kdo je izdajalec? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi: “Kdor sporoča nasprotniku, sovražniku, kar ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu.“

    Po tej definiciji imamo Juda Iškariota zlahka za izdajalca. Kaj pa Petra? Je Peter tudi izdajalec? Ne. To vemo zato, ker je Jezus rekel: “Eden izmed vas me bo izdal.“ Ne dva ali trije, samo eden. Samo Juda. Ostale pa je strah prisilil, da so Jezusa zatajili.

    Vendar, ali ni to enako hudo, da Jezusa zatajiš? To vprašanje ni pomembno. Pomembno je, kaj narediš po tem dejanju. Dejstvo je, da te ima Bog rad, pa naj ga izdaš ali zatajiš. V vsakem primeru se lahko h Gospodu vrneš, še več, Gospod želi, da se vrneš. Peter se je, Juda se ni. Stvar torej ni v teži dejanja, ampak v tvojem odzivu potem, ko ti jo vest “zagode“ in se zaveš, kaj si naredil. Takrat imaš priložnost, da popraviš napako. Bog ti vedno daje “še eno“ priložnost, vedno, znova in znova, do smrti. Pograbi jo!

    Vsak od nas doživi, da se življenje ne odvija tako, kot smo pričakovali in upali. Tedaj nas prevzame ostra bolečina izdaje ali zatajitve. Vsak od nas v življenju to na svoj način doživi. Udarec, ki nas pusti z občutkom praznine in nekoristnosti.

    To se je Jezusu dogodilo s strani Jude in Petra. Več ljubezni in upanja, kot sem vložil v drugega, globlja je bolečina ob izdaji in zatajitvi. Ko smo sredi te bolečine, sploh če je zelo globoka, se nam zdi, da ne bomo mogli nikdar nikomur več zaupati. Srce se »zlomi«. Ključen in odločilen trenutek, ko me zlom lahko za vedno zapre ali pa ravno nasprotno, dokončno odpre moje srce. Prav to odprtost bomo v tem tednu odkrivali pri Jezusu. Pri Njem vidimo le to, da ni nobenih besed zagrenjenosti, razočaranja ali obsojanja. Slišimo zgolj mir in predanost sredi temne noči, ki se zgrinja na nas.

    Molimo danes tako: Samotni Jezus, vsak dan si bolj sam, vse dokler ti na koncu ostaja samo še vztrajno upanje v Boga, tvojega in našega Očka. Hvala ti, ker me nosiš, da se v takšnih življenjskih okoliščinah ne utopim, ampak odkrijem tvojo moč in tvojo brezpogojno zvestobo Očetovskega objema.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  60. Miro says:
    3. aprila, 2023 at 14:57

    ŽENA V BETANIJI MAZILI JEZUSA – GOSPOD, POKAŽI MI VELIČINO SVOJEGA DARU, DA NE BOM SKOPARIL S POZORNOSTJO DO TEBE IN BRATOV

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 12,1-11)

    Šest dni pred pasho je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. Juda Iškarijot, eden izmed njegovih učencev, ki ga je pozneje izdal, je rekel: »Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?« Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo. Jezus je rekel: »Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.«

    Velika množica Judov je izvedela, da je tam, in ni prišla le zaradi Jezusa, ampak da bi videla tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih. Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+12%2C1-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Šest dni pred pasho Lazarjeva sestra mazili Jezusu noge. Juda se pritožuje nad vrednostjo daru, Jezus pa vidi v tem dar za njegov pokop. Tako kot Marija bom skušal podariti Jezusu čim več ljubezni v darovanju bližnjim. Gospod, pokaži mi veličino svojega daru, da ne bom skoparil s pozornostjo do tebe in bratov. (Luč besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  61. Miro says:
    3. aprila, 2023 at 14:55

    IZDATI JEZUSA

    Današnji dan nas vabi, da bolj vstopimo v skrivnost velikega tedna. Sam začetek Markovega poročila o Jezusovem trpljenju nam ponuja zanimiv uvod. V tem tednu smo že slišali o Jezusovem obisku v hiši Simona Gobavca, kjer je neka žena z alabastrno posodico dragocenega dišavnega olja iz pristne narde z oljem mazilila Jezusa. Temu sledi kratko poročilo o tem, da je Juda Iškarijot, eden izmed dvanajsterih, šel k vélikim duhovnikom, da bi jim ga izročil. Ko so za to slišali, so se razveselili in obljubili, da mu bodo dali denar.

    Pred nami se zariše dvojica žena z oljem in Juda z denarjem. Žena podarja Jezusu najdražje, podobna je ubogi vdovi, ki je dala v tempeljsko zakladnico vse, kar je imela. Judu pa je najdražje bogastvo, hoče denar in je zanj pripravljen izdati prijatelja. To je spopad velikega tedna: podarjati drugim ali grabiti zase.

    Podobno dvojico lahko vidimo v Petru in Jezusu. Peter ni pripravljen priznati, da je Jezusov prijatelj. Zataji svoje ime, da bi se rešil trpljenja. Na drugi strani pa je Jezus pripravljen izgubiti svoje dobro ime, zato da bi nas rešil. On, kot Božji sin, umira na križu kot razbojnik.

    Hkrati poročilo o Jezusovem trpljenju pripoveduje o nekem mladeniču, ki je bil šel za Jezusom in je bil ogrnjen le z lanenim oblačilom. Ko so ga hoteli zgrabiti, je oblačilo pustil in gol pobegnil. Jezus pa ni pobegnil, ampak je celo dopustil, da so ga golega zasramovali. Rešiti glavo, je bil cilj tistega učenca, rešiti človeštvo, pa Jezusov cilj.

    Tako je tudi žalostno slišati, kako je moral tisti, ki je prostovoljno vzel nase križ zaradi nas, sprejeti pomoč Simona iz Cirene. Ta je križ sprejel pod prisilo, Jezus prostovoljno.

    V velikem tridnevju smo torej povabljeni, da se vprašamo, kako se v nas bije spopad med logiko darovanja in logiko sebičnosti. Živimo zase ali za druge, v umiranju ali v iskanju mirnega in lagodnega življenja. V ključnih trenutkih ta spopad terja življenja. Ali se tega zavedamo? Ali se zavedamo, da z mlačnostjo stopamo na stran tistih, ki zahtevajo nedolžno kri? Resnica osvobaja, laž terja nedolžne žrtve!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/03/31/3-april-izdati-jezusa/

    Odgovori
  62. Miro says:
    3. aprila, 2023 at 8:22

    SVETI OČE: JEZUS SE JE ZA NAS POPOLNOMA IZPRAZNIL. »MOJ BOG, MOJ BOG, ZAKAJ SI ME ZAPUSTIL?«

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE NA CVETNO NEDELJO GOSPODOVEGA TRPLJENJA VODIL SVETO MAŠO NA TRGU SV. PETRA. BOGOSLUŽJE SE JE ZAČELO Z BLAGOSLOVOM ZELENJA IN PROCESIJO. MED HOMILIJO JE SVETI OČE NA PODLAGI JEZUSOVIH BESED IZ MATEJEVEGA EVANGELIJA: »MOJ BOG, MOJ BOG, ZAKAJ SI ME ZAPUSTIL?«, SPREGOVORIL O GOSPODOVEM TROJNEM TRPLJENJU: TELESNEM, DUŠEVNEM IN TELESNEM. EVHARISTIČNO BOGOSLUŽJE JE DAROVAL KARDINAL LEONARDO SANDRI.

    »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 26,46) Ta klic smo danes ponavljali v psalmu z odpevom (prim. Ps 22,2) in je edini, ki ga je Jezus izrekel na križu v evangeliju, ki smo ga poslušali. To so torej besede, ki nas vodijo v središče Kristusovega trpljenja, na višek trpljenja, ki ga je pretrpel, da bi nas odrešil. »Zakaj si me zapustil?«

    Jezusovega trpljenja je bilo veliko, veliko in vsakokrat, ko poslušamo pripoved o trpljenju, vstopi v nas. To je bilo trpljenje telesa: pomislimo na klofute in udarce, na bičanje, kronanje s trnjem, na muke na križu. Bilo je trpljenje duše: Judovo izdajstvo, Petrova zatajitev, verske in civilne obtožbe, zasmehovanje stražarjev, žalitve pod križem, zavrženost od mnogih, propad vsega, zapuščanje učencev. In vendar je ob vsej tej bolečini Jezusu ostajala ena gotovost: Očetova bližina. Vendar se zdaj zgodi nepredstavljivo; pred smrtjo zavpije: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« To je Jezusova zapuščenost.

    To je najbolj parajoče trpljenje, trpljenje duha. V najbolj tragični uri Jezus doživlja zapuščenost od Boga. Nikoli prej Očeta ni imenoval s splošnim imenom Bog. Da bi nam posredoval silovitost tega dejstva, evangelij ponovi stavek tudi v aramejščini. Med izgovorjenimi na križu je ta edini, ki nas je dosegel v izvirnem jeziku. Dogodek je dejanski in ponižanje je skrajno, torej zapuščenost od Očeta in zapuščenost od Boga. Gospod tako trpi iz ljubezni do nas, da mi to celo težko razumemo. Ni lahko to razumeti. Vidi zaprto nebo, doživlja bridko mejo življenja, brodolom bivanja, propad vseh gotovosti. Zato vpije »zakaj vseh zakajev«. Toda, zakaj? Ti, Bog, zakaj?

    Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Glagol »zapustiti« je v Svetem pismu močan. Pojavi se v trenutkih skrajne bolečine: v propadlih, zavrnjenih in izdanih ljubeznih; v zavrnjenih in splavljenih otrocih; v situacijah odslovitve, ovdovelosti in osirotelosti; v praznih zakonih; v izključitvah, ki jemljejo družbene vezi; v krivičnem zatiranju in v samoti bolezni. Skratka, v najbolj drastičnih trganjih vezi, je izrečena ta beseda: »zapuščenost«. Kristus je to nesel na križ, naložil si je greh sveta. In na vrhuncu je On, edinorojeni in ljubljeni Sin, doživel sebi najbolj skrajno stanje zapuščenosti: Božjo oddaljenost.

    Zakaj je šlo tako daleč? Zaradi nas. Ni drugega odgovora. Bratje in sestre, danes to ni spektakel. Vsakdo izmed nas, ko posluša Jezusovo zapuščenost, naj si reče: »Zame! Ta zapuščenost, je cena, ki jo je plačal zame!« Z vsakim od nas je postal solidaren do skrajnosti, da bi bil z nami vse do konca. Doživel je zapuščenost, da ne bi pustil, da bi postali talci žalosti, in da bi bil vedno ob nas. To je storil zame, zate, da bi zame, zate ali za kogarkoli drugega takrat, ko bi se čutil stisnjenega ob zid, izgubljenega v slepi ulici, pogreznjenega v brezno zapuščenosti, posrkanega v vrtinec »zakajev« brez odgovorov, obstajalo upanje. To ni konec, kajti Jezus je bil tam in sedaj je s teboj. On, ki je trpel oddaljenost zapuščenosti, da bi v svojo ljubezen sprejel vsako našo oddaljenost. Da bi vsak med nami lahko rekel: v mojih padcih, vsakdo od nas, je velikokrat padel; v moji razdejanosti, ko se počutim izdanega ali ko sem izdal, odvrženega ali sem odvrgel drugega, ko se čutim zapuščenega ali sem zavrgel druge, pomislimo na to, da je bil On zapuščen, izdan, odvržen. In tukaj najdemo Njega. Ko se počutim zgrešenega in izgubljenega, ko ne morem več, je On z menoj, On je tam; v mojih tisočih kapricah »zakajev« in v številnih »zakajih« brez odgovora, je On tu.

    Tako nas Gospod od znotraj rešuje naših »zakajev«. Od tam nam odpre upanje, ki nikoli ne razočara. Na križu namreč, ko doživlja skrajno zapuščenost, se ne prepušča obupu, kajti tu je meja, ampak moli in se izroča. Svoj »zakaj« vpije z besedami psalma (22,2) in se izroči v Očetove roke, čeprav čuti, da je daleč (prim. Lk 23,46) ali ga ne sliši, ker se čuti zapuščenega. V zapuščenosti se najprej izroča. V zapuščenosti še naprej ljubi svoje, ki so ga pustili samega in v zapuščenosti odpušča tistim, ki so ga križali (v. 34). Poglejte kako je brezno tolikega našega zla potopljeno v največjo ljubezen, tako da se vsaka ločitev spremeni v občestvo.

    Bratje in sestre, takšna ljubezen, vsa za nas, do konca. Takšna Jezusova ljubezen lahko spremeni naša kamnita srca v mesena srca. To je ljubezen, ki je sposobna usmiljenja, nežnosti in sočutja. Božji slog je bližina, sočutje in nežnost. Zapuščeni Kristus nas spodbuja, da ga ljubimo in ga ljubimo v zapuščenih. V njih niso samo pomoči potrebni, ampak je v njih On; On, zapuščeni Jezus, je z njimi; On, ki nas je rešil tako, da se je spustil do dna naše človeške pogojenosti. Z vsakim od njih, ki so zapuščeni vse do smrti, je z njimi. Mislim, na nekatere. Pred nekaj tedni je tako imenovani »človek ceste«, Nemec, umrl pod stebriščem sam, zapuščen. Jezus je za vsakega od nas. Mnogo jih potrebuje našo bližino. Toliko je zapuščenih. Tudi jaz potrebujem, da me Jezus ljubkuje in se mi približa. Zaradi tega grem, da ga srečam v zapuščenih, v osamljenih.

    On želi, da poskrbimo za brate in sestre, ki so najbolj podobni Njemu v dejanju skrajne bolečine in osamljenosti. Ne samo osebe, danes so dragi bratje in sestre, številni »zapuščeni Kristusi«. Celotna ljudstva so izkoriščana in prepuščena sama sebi; so reveži, ki živijo na križiščih naših cest, in nimamo poguma, da bi se srečali z njihovimi pogledi; migranti, ki niso več obrazi ampak številke; zavrženi jetniki, ljudje, ki so katalogizirani kot problemi. Je pa tudi veliko v nevidnih zapuščenih, skritih Kristusov, ki jih odvržemo z belimi rokavicami: nerojeni otroci, zapuščeni ostareli, ki bi lahko bil tvoj oče, tvoja mama, dedek, babica, zapuščeni v hiralnicah, bolniki brez obiskov, spregledani invalidi; mladi, ki v sebi čutijo veliko praznino, ne da bi kdo zares prisluhnil kriku njihove bolečine. Zato ne najdejo druge poti, kot je izhod v samomoru. To so današnji zapuščeni, to so današnji Kristusi.

    Zapuščeni Jezus od nas zahteva, naj imamo oči in srce za zapuščene. Za nas, učence Zapuščenega, nihče ne more biti odrinjen, nihče ne more biti prepuščen sam sebi, kajti spomnimo se, zavrnjeni in izključeni ljudje so žive Kristusove ikone. Spominjajo nas na njegovo noro ljubezen, njegovo zapuščenost, ki nas rešuje iz vsake osamljenosti in obupa. Bratje in sestre, prosimo danes za to milost: da bi znali ljubiti zapuščenega Jezusa in znali ljubiti Jezusa v vsakem zapuščenem, v vsaki zapuščeni. Prosimo za milost, da bomo znali videti in prepoznati Gospoda, ki še vedno vpije v njih. Ne dovolimo, da bi se njegov glas izgubil v oglušujoči tišini brezbrižnosti. Bog nas ni pustil samih, zato poskrbimo za tiste, ki so ostali sami. Tedaj, šele tedaj, bomo za svoje sprejeli želje in čutenja Njega, ki je zaradi nas »sam sebe izpraznil« (Flp 2,7). Popolnoma je izpraznil samega sebe za nas, je še poudaril papež Frančišek.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-jezus-se-je-za-nas-popolnoma-izpraznil-moj-bog-moj-bog.html

    Odgovori
  63. Hvala says:
    2. aprila, 2023 at 10:26

    SVETOPISEMSKI MESTI, KI POVZEMATA POST IN VELIKO NOČ

    Postni čas je povezan z ujetništvom v Babilonu, velika noč pa spominja na sveto mesto Jeruzalem
    Cerkev je skozi stoletja našla različne načine, kako jedrnato opisati življenje kristjana, pa tudi različna obdobja v bogoslužnem letu. Predvsem postni in velikonočni čas zelo enostavno povzemata dve svetopisemski mesti: Jeruzalem in Babilon.

    Francoski duhovnik in benediktinec Prosper Gueranger na to opozarja v svojem delu Bogoslužno leto, temo pa predstavi z navajanjem sv. Avguština in njegovim opisom teh dveh obdobij.

    ‘Dva časa obstajata,’ piše cerkveni učitelj: ‘Eden, ki je zdaj in ga preživljamo v skušnjavah in stiskah zemeljskega življenja; in drugi, ki bo takrat in ga bomo preživljali v večni varnosti in veselju. V tej luči obhajamo dve obdobji: čas pred veliko nočjo in čas po veliki noči. Obdobje pred veliko nočjo ponazarja žalost sedanjega življenja; obdobje po veliki noči pa ponazarja blaženost našega prihodnjega stanja.’

    Dom Gueranger to misel poveže z Jeruzalemom in Babilonom.

    Cerkev, razlagalka Svetega pisma, nam pogosto pripoveduje o dveh krajih, ki sta v skladu z dvema časoma pri sv. Avguštinu. To sta Babilon in Jeruzalem. Babilon je podoba tega grešnega sveta, sredi katerega mora kristjan preživeti svoja leta preizkušenj;Jeruzalem pa je nebeška domovina, kjer naj bi počil po vseh preizkušnjah. Izraelsko ljudstvo, katerega celotna zgodovina predstavlja eno samo človeško družino, je bilo izgnano iz Jeruzalema in je pristalo v babilonskem suženjstvu.

    Izraelci so bili dolga leta v babilonskem ujetništvu in so hrepeneli po vrnitvi v obljubljeno deželo. “Boleče” so hrepeneli po Jeruzalemu in po dneh, ko bodo lahko svobodno častili Boga. Podobno bi morali postni čas razumeti kot obdobje, ko hrepenimo po nebeškem Jeruzalemu in čakamo na dan, ko nas bo Gospod poklical domov.

    Poleg tega Izraelci niso želeli ostati v Babilonu. Želeli so si svobode. Enako bi morali čutiti tudi mi: ne želimo si, da bi ostali v ujetništvu svojega greha, temveč da bi bili združeni z Bogom v sveti svobodi. Ti dve obdobji v bogoslužnem letu sta čudoviti in ju moramo izkoristiti, da svoja srca pripravimo za naš končni cilj.

    https://si.aleteia.org/2022/03/20/svetopisemski-mesti-ki-povzemata-post-in-veliko-noc/

    Odgovori
  64. Miro says:
    2. aprila, 2023 at 9:03

    BLAGOSLOVLJEN, KI PRIHAJA V GOSPODOVEM IMENU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 26,14-27,66)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+26%2C14-27%2C66&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    CVETNA NEDELJA

    Jezus prihaja k nam, kakor je prišel v Jeruzalem. Želi vstopiti v naša življenja. Tako kakor je storil v evangeliju, jahajoč na osličku, ponižno prihaja k nam, a prihaja ‘v Gospodovem imenu’: z močjo njegove božanske ljubezni odpušča naše grehe in nas spravi z Očetom in nami samimi. Jezus je zadovoljen, ko mu ljudje izrazijo naklonjenost. Nič ni moglo ustaviti navdušenja nad Jezusovim vhodom. In nič nam ne preprečuje, da v Njem ne bi našli izvira našega veselja, našega resničnega veselja, ki ostane in podarja mir. Kajti le Jezus nas rešuje vezi greha, smrti, strahu in žalosti.

    Toda današnja nedelja nas uči, da nas Gospod ni rešil z zmagoslavnim vhodom ali z mogočnimi čudeži. Apostol Pavel pot odrešenja povzame z dvema glagoloma: ‘izprazniti‘ in ‘ponižati‘ sam sebe. Ta dva glagola nam povesta, do kakšne skrajnosti je prispela Božja ljubezen do nas. Jezus je ‘sam sebe izpraznil‘: odpovedal se je slavi Božjega Sina in postal Sin človekov, da bi bil v vsem solidaren z nami, grešniki. On, ki je brez greha. Pa ne le to: med nami je živel v podobi služabnika; ne kakor kralj, ne kakor knez, ampak kakor služabnik. Torej se je ponižal. In za brezno njegovega ponižanja, katerega nam kaže veliki teden, se zdi, da nima dna.

    Jezusovo ponižanje pride do skrajnosti v pasijonu: prodan je za trideset kovancev in izdan s poljubom učenca, katerega je izbral in ga imenoval prijatelj. Skoraj vsi ostali zbežijo in ga zapustijo. Peter ga trikrat zataji. Z zasmehovanjem, žalitvami in pljunki je ponižan v duši; v telesu trpi zaradi grozljivih surovosti. Udarci, bičanje in trnjeva krona ga naredijo na videz neprepoznavnega. Utrpi tudi sramoto in krivično obsodbo s strani verskih in političnih oblasti. Postane greh in prepoznan je kot krivičnež. Pilat ga pošlje k Herodu, ta ga pošlje nazaj k rimskemu guvernerju. Ko mu je odrečena vsaka pravica, Jezus na lastni koži izkusi tudi brezbrižnost, kajti nihče noče prevzeti odgovornosti za njegovo usodo. Mislim na toliko ljudi, na toliko odrinjenih. Glede njihove usode mnogi ne želijo prevzeti odgovornosti. Množica, ki mu je malo prej vzklikala, svojo hvalo preoblikuje v krik obtožbe in ima celo raje, da je namesto njega oproščen morilec. Tako pride do smrti na križu, ki je najbolj boleča in sramotna, pridržana izdajalcem, sužnjem in največjim zločincem. Ta samota, obrekovanje in bolečina pa še vedno niso vrhunec njegovega razgaljenja. Da bi bil v vsem solidaren z nami, na križu izkusi tudi skrivnostno zapuščenost s strani Očeta. A v zapuščenosti moli in se izroči: ‘Oče, v tvoje roke izročam svojega duha‘. Ko visi na križu, pa se razen s posmehovanjem sooči še z zadnjo skušnjavo: s provokacijo, naj se spusti s križa, naj premaga zlo z močjo in pokaže obličje nekega mogočnega ter nepremagljivega boga. Toda Jezus prav tukaj, na vrhuncu izničenja, razodene resnično obličje Boga, ki je usmiljenje. Odpusti tistim, ki so ga križali, odpre vrata raja skesanemu razbojniku in se dotakne srca stotnika. Če je skrivnost zla kot brezno, je resničnost Ljubezni, ki ga preveva, neskončna. Prispela je vse do groba in podzemlja, prevzela vso našo bolečino, da bi jo odrešila, prinesla luč v temo, življenje v smrt, ljubezen v sovraštvo.

    Božji način delovanja se nam lahko zdi zelo oddaljen. Za nas se je izničil, medtem ko se nam zdi težko že le malo pozabiti nase. Prihaja, da bi nas rešil. Poklicani smo izbrati njegovo pot: pot služenja, pot darovanja, pozabljanja nase. V teh dneh se na to pot lahko podamo tako, da se ustavimo in pogledamo na križ. Ta teden vas vabim, da se večkrat ustavite pred njim. In sicer, da bi se naučili ponižne ljubezni, ki rešuje in daje življenje; da bi se odpovedali sebičnosti, iskanju oblasti in slave. Jezus nas s svojim ponižanjem vabi, da bi hodili po njegovi poti. Obrnimo pogled k Njemu, prosimo za milost, da bi razumeli nekaj te skrivnosti njegovega izničenja za nas in tako v tihoti premišljujmo skrivnost tega tedna.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
  65. Miro says:
    2. aprila, 2023 at 9:01

    CVETNA NEDELJA

    V KATOLIŠKI CERKVI 2. APRILA 2023 OBHAJAMO 6. NEDELJO V POSTNEM ČASU ALI CVETNO NEDELJO. S CVETNO NEDELJO SE ZAČNE NEPOSREDNA PRIPRAVA NA VELIKO NOČ, KI JE NAJVEČJI KRŠČANSKI PRAZNIK.

    Cvetna (oljčna) nedelja ali nedelja Gospodovega trpljenja je prvi dan velikega tedna, ko bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija z zelenjem in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju. Tradicija blagoslavljanja zelenja se je začela pojavljati v 7. stoletju. Po vzorcu jeruzalemskega bogoslužja so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni med t. i. liturgičnim gibanjem v letih 1951–1955, dokončno obliko pa so dobili po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965).

    Cvetna nedelja je vsebinsko povezana z velikim petkom, ko se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti na križu, na oba dneva pa pri bogoslužju prebiramo odlomke o Jezusovem trpljenju in smrti.

    Posebnost maše na cvetno nedeljo je začetek obreda z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki ga v procesiji med petjem slavilnih pesmi odnesejo v cerkev. Zelenje (oljčne vejice in različne vrste butar) verniki zbirajo in povezujejo po posebnih krajevnih navadah ter blagoslovljenega odnesejo domov. V ospredju bogoslužja cvetne nedelje ni blagoslov zelenja, temveč procesija v čast Kristusu Kralju.

    Med mašo poteka slovesno branje ali petje pasijona iz enega od prvih treh evangelijev, ki poročajo o zaroti proti Jezusu, zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter o pokopu v grob. Duhovnik in drugi bogoslužni sodelavci oblečejo rdeča bogoslužna oblačila, ki simbolizirajo trpljenje in pasijon.

    SIMBOLIKA CVETNE NEDELJE

    Bogoslužje, ki poteka od cvetne do velikonočne nedelje, zaznamuje bogata simbolika, ki pomaga h globljemu razumevanju jedra krščanskega verovanja in zgodovine odrešenja.

    Na cvetno nedeljo izstopajo trije simboli: pot, zelenje in vzklik hozana. Nomadsko ljudstvo Izrael je svojo zgodovino razumelo kot popotovanje, ki se je začelo s praočetom Abrahamom, ki se je po Božjem klicu odpravil na pot v obljubljeno deželo. Simbol poti nastopa tudi v Jezusovem življenju (prim. Mt 7,13 in sl.; 19,29; 22,16) in doseže vrhunec v izreku: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (prim. Jn 14,6a). Jezusovo javno delovanje je v Novi zavezi opisano kot stalno popotovanje v Galileji in Judeji, dokler osamljen ne umre na križu. Kot Vstali spremlja dva učenca na poti v Emavs (prim. Lk 24,13–35). To je simbol, da spremlja tudi Cerkev na njeni poti skozi zgodovino, jo podpira z močjo Svetega Duha. Verniki v spomin na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem oblikujejo procesijo, ki se začenja na prostem in se konča v bogoslužnem prostoru.

    Jezusa so ob vhodu v Jeruzalem pozdravljali z zelenjem, ki je v naših krajih povezano s tradicijo izdelovanja butar oziroma s pripravo oljčnih vejic. Oljka je odporno sredozemsko zimzeleno drevo, ki je simbol miru in sprave (prim. 1 Mz 8,11), zelenje pa predstavlja rodovitnost in življenje. Palmove veje, ki jih v zapisu izrecno omenja le evangelist Janez, so simbol zmagoslavja in kraljevanja, zato so Jezusa pozdravljali kot kralja, ki prihaja v Jeruzalem.

    Ob vhodu v Jeruzalem so ljudje Jezusa, ki je jezdil na oslu, pozdravljali z vzkliki hozana, s čimer so izražali vero v Kristusa kot v kralja in Odrešenika. Beseda hozana je sicer v vsakodnevni bogoslužni rabi pri maši, saj kristjani s to molitvijo pred povzdigovanjem izpovedujejo vero v Odrešenika v posvečenem kruhu in vinu.

    Evangeljsko poročilo o pasijonu in obredi cvetne nedelje uvedejo vernike v dogodke velikega tridnevja ter ponudijo panoramski pregled nad celotnim dogajanjem. Bogoslužje cvetne nedelje strne v sebi najpomembnejše dogodke Kristusove zadnje večerje, trpljenja in smrti, ki jih Cerkev na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto obhaja posamično in bolj poglobljeno.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/cvetna-nedelja-2019

    Odgovori
  66. Miro says:
    1. aprila, 2023 at 14:12

    KO SE JEZUS PRIBLIŽUJE ZADNJEMU TEDNU SVOJEGA ŽIVLJENJA, NAM EVANGELIJ DANES POSREDUJE DVOJNI POMEN IZREKA VELIKEGA DUHOVNIKA KAJFA, KI PRAVI, DA JE BOLJE, DA EN ČLOVEK UMRJE ZA NAROD

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 11,45-57)

    Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, je začelo verovati vanj. Nekateri izmed njih so šli k farizejem in jim povedali, kaj je storil Jezus. Véliki duhovniki in farizeji so sklicali zbor in govorili: »Kaj naj storimo? Ta človek namreč dela veliko znamenj. Če ga pustimo kar tako, bodo vsi verovali vanj. Prišli bodo Rimljani in nam vzeli sveti kraj in narod.«

    Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto véliki duhovnik, jim je rekel: »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je zato, ker je bil tisto leto véliki duhovnik, prerokoval, da mora Jezus umreti za narod; pa ne samo za narod, temveč tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno. Od tega dne je bilo torej sklenjeno, da ga usmrtijo.

    Jezus poslej ni več očitno hodil med Jude, ampak je šel od tam v pokrajino blizu puščave, v mesto, ki se imenuje Efraím, in je ostal tam s svojimi učenci. Bližala pa se je judovska pasha. Veliko ljudi s podeželja je pred pasho šlo v Jeruzalem, da bi se obredno očistili. Iskali so Jezusa in se med seboj pogovarjali, ko so bili v templju: »Kaj se vam zdi? Da ne bo prišel na praznik?« Véliki duhovniki in farizeji pa so izdali ukaz, naj tisti, ki bi izvedel, kje je, naznani, da ga bodo prijeli.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+11%2C45-57&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    BOLJE JE, DA EDEN UMRJE

    Ko se Jezus približuje zadnjemu tednu svojega življenja, nam evangelij danes posreduje dvojni pomen izreka velikega duhovnika Kajfa, ki pravi, da je bolje, da en človek umrje za narod. S tem je hotel reči, da bi to bila rešitev pred zatiranjem Judov s strani Rimljanov. Janez pa ima v mislih preroški vidik teh besed, ki dejansko napovedujejo, da bo Jezus umrl za vse, kar je pravi smisel Jezusovega življenja in smrti.

    Na nek način je bil veliki duhovnik Kajfa prerok. Zakaj? Če pozorno beremo, namreč preberemo: “Kot veliki duhovnik tistega leta je (Kajfa) prerokoval, da mora Kristus umreti za narod; pa ne samo za narod, ampak da bi zbral razkropljene Božje otroke.“ Ja, bil je prerok. Sicer nehote, a Bog izrablja tudi naše slabe namene za dobro, če se mu zahoče.

    A bolj pomembno je to, kaj je prerokoval. Namreč, da “mora Kristus umreti za narod; pa ne samo za narod, ampak da bi zbral razkropljene Božje otroke“.

    Odgovor, zakaj je Jezus umrl na križu, imamo na dlani. Kaj pomeni “ne samo za narod“, ampak za “vse božje otroke“? To, da je Jezus prišel za vse. Vsi smo namreč božji otroci, ljudje vseh časov, ver, ras, … Prišel je za vse.

    Ljudje smo razkropljeni. Ko sta Adam in Eva morala iz raja, se je začela ta razkropljenost. Od tedaj smo ljudje namesto ena družina razkropljeni, ločeni, razbiti. Jezus je tu, da bi nas zbral, da bi bili otroci spet združeni z Očetom. Za to se mu je zdelo vredno umreti. Torej to je tisto, kar si Bog najbolj želi. Da bi bili spet združeni s Njim.

    Mi smo najpomembnejši v Njegovih očeh. A sploh razumemo to?

    Ljubezni ni mogoče razumeti, dokler je ne sprejmeš. O ljubezni nas Bog ne more prepričati. Zato je Kristus obrnil vse na glavo. Odslej ne daruje več človek Bogu, ampak Bog daruje sebe. Bog ničesar ne zahteva zase. Hoče samo, da sprejmemo njegovo življenje. In tega se bojimo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  67. Miro says:
    1. aprila, 2023 at 14:08

    PAPEŽ ZAPUSTIL BOLNIŠNICO. MED POZDRAVLJANJEM OBJEL PAR, KI JE SINOČI IZGUBIL HČERKO

    Papež Frančišek je v soboto, 1. aprila 2023, okoli 10.35 zapustil bolnišnico Gemelli. Ob njegovem avtomobilu se je zbrala množica novinarjev. Papež je delil pozdrave, božanja in blagoslove ter se ustavil in molil s starši male Angelice, ki je sinoči umrla. Pred vrnitvijo v Dom sv. Marte je papež želel iti v baziliko sv. Marije Velike, da bi Materi Božji zaupal vse bolne, še posebej otroke na pediatričnem onkološkem oddelku, ki jih je včeraj obiskal. V Vatikan se je vrnil okoli 11.30.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-04/papez-zapustil-bolnisnico-med-pozdravljanjem-objel-par.html

    Odgovori
  68. Miro says:
    31. marca, 2023 at 17:19

    JUDJE SO SPET POGRABILI KAMENJE, DA BI GA KAMNALI. JEZUS PA JIM JE ODGOVORIL: »VELIKO DOBRIH DEL, KI IZHAJAJO IZ OČETA, SEM VAM POKAZAL. ZARADI KATEREGA OD TEH DEL ME HOČETE KAMNATI?«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 10,31-42)

    Judje so spet pograbili kamenje, da bi ga kamnali. Jezus pa jim je odgovoril: »Veliko dobrih del, ki izhajajo iz Očeta, sem vam pokazal. Zaradi katerega od teh del me hočete kamnati?« Judje so mu odgovorili: »Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Ali ni zapisano v vaši postavi: Jaz sem rekel: bogovi ste. Če je imenoval bogove tiste, ki se jim je zgodila Božja beseda – in Pismo se ne more razvezati –, boste mar vi tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet, očitali bogokletje, ker sem rekel: ›Božji Sin sem.‹ Če ne opravljam del svojega Očeta, mi ne verjemite; če pa jih opravljam, verjemite delom, če že ne verjamete meni, da boste spoznali in spoznavali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.«

    Spet so ga torej hoteli zgrabiti, pa se je umaknil pred njihovo roko. Znova je odšel čez Jordan v kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in ostal tam. Veliko jih je prišlo k njemu in so govorili: »Janez ni storil nobenega znamenja, vendar je bilo resnično vse, kar je Janez povedal o njem.« In mnogi so tam začeli verovati vanj.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+10%2C31-42&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    POGRABILI SO KAMNE, DA BI GA KAMNALI

    Že dneve beremo, kako so Jezusa hoteli zgrabiti, pa se jim je umaknil, skril, zbežal. Pravzaprav to Njemu ni bil problem, navsezadnje je le Bog. Tudi zakaj so ga hoteli zgrabiti, kamenjati, kaznovati, vemo. Danes celo jasno slišimo: »Zaradi dobrega dela te ne kamnamo, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga.«

    Danes bi se temu posmehnili, v najslabšem primeru bi takšnega človeka vtaknili v kakšen zavod, nikakor pa ga ne bi hoteli ubit. Pa kaj če se dela Boga, naj se. Zanimivo, kaj to pove o nas.

    Karkoli mislimo o Jezusovih sodobnikih, za Boga jim pa le ni bilo vseeno, pa čeprav so marsikaj narobe razumeli. A vprašanje Boga so jemali smrtno resno. Danes pa nas vprašanje Boga tako malo zadeva, da se večinoma niti ne vznemirjamo ko slišimo o vseh neumnostih, ki jih mnogi o Bogu tvezijo, ga zasmehujejo, se iz Njega norčujejo in Ga celo sovražijo, zanikajo in ignorirajo. Zato bi nas moralo zelo skrbeti, kaj bi Jezus danes rekel nam, če je že pismouke in farizeje tako “bičal“ z besedami.

    Jezus ve, da bo Bog znova vzpostavil pravičnost in ne bo pustil, da zmaga zlo. Ob tem joka nad Jeruzalemom, ki ne prepozna časa svojega obiskanja (prim. Lk 13,34).

    Ko ga križajo, Jezus ne zahteva od Boga, naj se maščuje nad njegovimi morilci, ampak pravi: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!« (Lk 23,34)). V teh besedah se izrazi vse Jezusovo srce. On je zmagal nad zlom. Vse svoje trpljenje je uporabil za to, da izrazi in pokaže ljubezen, ki je večja od smrti in bolečine (Rim 5,8).

    V evangeliju je so izredno pomembne tudi naslednje Jezusove besede: »Če ne vršim del svojega Očeta, mi nikar ne verujte; če pa jih vršim, tudi če meni ne verujete, verujte delom, da boste spoznali in se prepričali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.« Jezus razkriva kdo je On in kdo je Bog preko svojih del, ne le z besedami. To sposobnost je dal tudi nam. S svojim življenjem lahko drugim pokažemo Očeta in njegovo brezpogojno ljubezen do nas. V naših dejanjih se lahko pokaže naša povezanost z Bogom, še posebej v težkih okoliščinah. V Jezusu in z Njim lahko pokažemo, da smo od Njega ljubljeni in da ljubi vse ljudi in vse kar je.

    Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  69. Miro says:
    31. marca, 2023 at 13:38

    SVETI MODEST: ŠKOF IN APOSTOL SLOVENCEV V KARANTANIJI

    O SVETNIKU MODESTU, KI JE BIL ŠKOF IN APOSTOL SLOVENCEV V KARANTANIJI, JE BOLJ MALO ZGODOVINSKIH PODATKOV. TISTIH NEKAJ ZANESLJIVIH VIROV PA NAM GA PRIKAZUJE KOT BLAGEGA IN MILEGA MOŽA.

    IZ ŽIVLJENJA …

    Sv. Modest je po vsej verjetnosti izviral iz Irske. Sv. Virgil, zavetnik Slovenije, ga je na željo karantanskega kneza Hotimirja skupaj z drugimi krščanskimi duhovniki poslal kot misijonarja v Karantanijo. Na Gosposvetskem polju je dal postaviti cerkev posvečeno Mariji, ki je bila verjetno predhodnica današnje cerkve Gospe svete. Od tod je sv. Modest deloval po celotni deželi, učil, širil blagovest in posvečeval duhovnike. Po njegovem pridiganju in Hotimirovem prizadevanju se je veliko plemenitašev in preprostih ljudi odpovedalo malikovanju in prejelo krst. Sv. Modest je umrl pred letom 772; pokopan je pri Gospe Sveti.

    https://portal.pridi.com/dogodek/sv-modest-pokristjanjevanje-katantancev/2023-03-31/

    Sv. Modest, prosi za nas!

    Odgovori
  70. Miro says:
    30. marca, 2023 at 16:58

    JEZUS GOVORI JUDOM, DA PRESEGA ABRAHAMA IN PREROKE. ABRAHAM SE JE VESELIL NJEGOVEGA PRIHODA, KER JE PREJEL OBLJUBE. JUDJE SE TEMU SMEJEJO, JEZUS PA JIM NAZORNO POKAŽE SVOJ BOŽJI IZVOR

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 8,51-59)

    Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti.« Judje so mu torej rekli: »Zdaj smo spoznali, da imaš demona. Abraham je umrl in preroki so pomrli; ti pa praviš: ›Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo okusil smrti.‹ Si mar ti večji kot naš oče Abraham, ki je umrl? In tudi preroki so pomrli. Koga se delaš?« Jezus je odgovoril: »Če jaz poveličujem sebe, moja slava ni nič. Moj Oče je, ki me poveličuje, on, o katerem vi pravite: ›Naš Bog je.‹ Toda vi ga ne poznate, jaz pa ga poznam, in ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil lažnivec, podoben vam, toda poznam ga in se držim njegove besede. Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.«

    Judje so mu tedaj rekli: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Preden se je Abraham rodil, jaz sem.« Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+8%2C51-59&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus govori Judom, da presega Abrahama in preroke. Abraham se je veselil njegovega prihoda, ker je prejel obljube. Judje se temu smejejo, Jezus pa jim nazorno pokaže svoj božji izvor. Kakšno mesto ima Jezus v mojem življenju? Kako resno ga poslušam? Gospod, hvala, ker me je Oče izbral v tebi. Hvala, ker mi razodevaš, da sem dragocen, vreden in da me sprejemaš. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!

    Odgovori
  71. Miro says:
    30. marca, 2023 at 13:57

    PREDSEDNIK SŠK ŠKOF ANDREJ SAJE: »NE SMEMO SE NAVADITI NA VOJNO. MOLIMO ZA MIR! DELAJMO ZA MIR TAM KJER ZMOREMO!«

    V SREDO, 29. MARCA 2023, JE NOVOMEŠKI ŠKOF IN PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE MSGR. DR. ANDREJ SAJE V NOVOMEŠKI STOLNICI SV. NIKOLAJA DAROVAL SVETO MAŠO ZA ŽRTVE VOJNE V UKRAJINI IN ZA MIR. SVETE MAŠE V NOVOMEŠKI STOLNICI SO SE UDELEŽILI TUDI UKRAJINSKI BEGUNCI, KI ŽIVIJO V NOVEM MESTU IN OKOLICI.

    Med pridigo je škof Saje poudaril, da kristjani, ki oznanjamo evangelij Vstalega, smo dolžni klicati resnico vere, da je Stvarnik Bog miru, ljubezni in upanja. Bog, ki želi, da bi bili vsi bratje. Ob tem je spomnil na željo papeža Frančiška, da bi čim prej prišlo do mirne rešitve konflikta, ki je povzročil že preveč trpljenja, smrti in uničenja. Predsednik SŠK je nato med pridigo pozval: »Ne smemo se navaditi na vojno. Molimo za mir! Delajmo za mir tam kjer zmoremo! Pomembna so majhna in drobna dejanja vsakega posameznika«.

    Na pobudo Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE) so se lokalne Cerkve v Evropi povezale v “evharistično verigo” v skupni molitvi za mir.

    Evropski katoličani smo se na pobudo CCEE v preteklosti že povezali v molitvi: leta 2020 za končanje epidemije covida-19, leta 2021 za žrtve epidemije, leta 2022 ob priložnosti posvetitve in izročitve Rusije in Ukrajine Marijinemu Brezmadežnemu srcu. Letos je CCEE povabil 39 evropskih škofovskih konferenc, da se v postnem času povežejo v t. i. evharistično verigo, kjer bo vsak dan v postu posamezna škofovska konferenca molila za žrtve vojne in za mir v Ukrajini.

    Tajništvo SŠK

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/predsednik-ssk-skof-andrej-saje-ne-smemo-se-navaditi-na-vojno-molimo-za-mir-delajmo-za-mir-tam-kjer-zmoremo

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
  72. Miro says:
    29. marca, 2023 at 19:49

    KRISTUS NAM DAJE PRAVO SVOBODO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 8,31-42)

    RESNICA VAS BO OSVOBODILA

    Tedaj je Jezus govoril Judom, ki so verovali vanj: »Če ostanete v moji besedi, ste resnično moji učenci. In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Odgovorili so mu: »Abrahamovi potomci smo in nikoli nismo bili nikomur sužnji; kako praviš ti: ›Postali boste svobodni.‹« Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni. Vem, da ste Abrahamovi potomci, in vendar me skušate umoriti, ker za mojo besedo v vas ni prostora. Jaz govorim, kar sem videl pri Očetu, vi pa delate, kar ste slišali pri svojem očetu.«

    HUDIČA IMATE ZA OČETA

    Odgovorili so in mu rekli: »Naš oče je Abraham.« Jezus pa jim je dejal: »Če bi bili Abrahamovi otroci, bi opravljali Abrahamova dela. Zdaj pa me hočete umoriti, človeka, ki sem vam povedal resnico, katero sem slišal od Boga. Česa takega Abraham ni storil. Vi opravljate dela svojega očeta.« Tedaj so mu rekli: »Mi se nismo rodili iz prešuštva; enega očeta imamo: Boga.« Jezus jim je dejal: »Če bi bil Bog vaš Oče, bi me ljubili, ker sem iz Boga izšel in prišel. Nisem prišel sam od sebe, temveč me je on poslal.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+8%2C31-42&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    MI SMO ABRAHAMOVI POTOMCI

    Abraham, ustanovitelj, oče judovskega Izraelskega naroda, je bil človek velike vere in poslušnosti Božje volje. Njegovo ime v hebrejščini pomeni ” oče mnoštva”. Prvotno se je imenoval Abram ali »vzvišeni oče«, Gospod pa mu spremenil svoje ime v Abraham kot simbol obljube, da bo svoje potomce pomnožil v velik narod, ki ga bo Bog sam imenoval.

    Pred tem je Bog že obiskal Abrahama, ko je imel 75 let, obljubil mu je, da ga blagoslovi in da bo njegovega potomstva v obilici. Vse, kar je moral Abraham storiti, je bilo, da uboga Boga in da stori, kar mu je Bog rekel. To je pomenilo začetek zaveze, ki jo je Bog vzpostavil z Abrahamom. Abraham je pokazal izredno vero in zaupanje, takoj je zapustil svoj dom in njegov rod in šel v neznano deželo Kanaan.

    Bog je velikokrat preizkušal Abrahama in Abraham je izkazal izredno vero, zaupanje in poslušnost Božji volji. Bil je zelo spoštovan in uspešen v svojem poklicu. Imel je tudi izreden pogum.

    Ena ključnih stvari, ki se jo naučimo pri Abrahamu, je, da nam je Bog blizu in želi, da bi bili z njim kljub našim slabostim. Bog bo stal pri nas in nas rešil pred našimi neumnimi napakami. Gospod išče našo vero in pripravljenost, da ga poslušamo.

    Abraham je prišel do popolnega uresničevanja Božje volje in obljub v daljšem časovnem obdobju in procesu. Tako se od njega učimo, da Božji klic običajno pride k nam postopno.

    Kdaj smo Abrahamu podobni? Povabljeni smo k opravljanju del našega Očeta. Šele tedaj smo resnično njegovi sinovi in hčere. Ni dovolj, da smo krščeni, ni dovolj, da hodimo k maši. Rasti moramo kot resnični sinovi in hčere Boga, poslušati Njegov glas. Jezusovi besedi moramo dovoliti, da v nas požene korenine in počasi osvoji vse naše bitje. Le če vztrajamo v zvestobi Njegovi besedi, smo osvobojeni. Ko Jezusova beseda vodi vse naše življenje, tedaj smo vedno bolj svobodni. Živimo v svobodi Božjega, Svetega Duha. Sad Duha pa je ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, obvladovanje sebe… (Gal 5,22). V tem je popolna svoboda.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
  73. Miro says:
    29. marca, 2023 at 17:42

    SVETI OČE MED KATEHEZO: SAMO SREČANJE S KRISTUSOM SPREMINJA ŽIVLJENJE

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE KATEHEZO MED TOKRATNO SPLOŠNO AVDIENCO POSVETIL LIKU SVETEGA PAVLA IN NJEGOVI GOREČNOSTI ZA EVANGELIJ.

    Poudaril je, da za kristjana spreobrnjenje pomeni doživeti isto izkušnjo »padca in vstajenja«, ki jo je imel Pavel in ki pomeni začetek njegovega apostolskega zagona. Samo srečanje s Kristusom je tisto, ki nas spreminja od znotraj; ki iz nas naredi novega človeka. (zapis: s. Leonida Zamuda)

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Gal 1,22-24

    »[Bratje,] Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan. Le slišali so: “Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti”. In slavili so Boga zaradi mene.«

    Kateheza svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/sveti-oce-med-katehezo-samo-srecanje-s-kristusom-spreminja-zivl.html

    Odgovori
  74. Miro says:
    29. marca, 2023 at 13:40

    ZDRAVNIKI SO NAPOVEDALI, DA BO RODILA MRTVEGA OTROKA, NATO PA SE JE ZGODIL ČUDEŽ (Aleteia)

    ZAKONCA STA PRIČAKOVALA TRETJEGA OTROKA, KO STA IZVEDELA, DA BO UMRL ŽE PRED ROJSTVOM. ZAČELA STA PROSITI ZA ČUDEŽ IN BOG JU JE USLIŠAL

    Jessica in Mike Ptomey sta bila presrečna starša dveh dečkov in v pričakovanju tretjega otroka. “Bilo je vznemirljivo in bila sva pripravljena na tretjega otroka.”

    GROZLJIVA NOVICA

    Ko pa je Jessica prišla v drugo trimesečje, je ultrazvok pokazal, da otrokova rast zaostaja za štiri tedne, Jessica pa je imela premalo plodovne tekočine. Zdravnik jima je povedal, da otrok ne bo preživel. Ker je bila Jessica že visoko noseča, je rekel, da bodo morali sprožiti porod, ko se bo srčni utrip ustavil, in bo morala roditi mrtvega otroka …

    Več o tej navdihujoči zgodbi na: https://si.aleteia.org/2023/03/28/zdravniki-so-napovedali-da-bo-rodila-mrtvega-otroka-nato-pa-se-je-zgodil-cudez/

    Odgovori
  75. Miro says:
    29. marca, 2023 at 13:12

    TEOLOŠKI SIMPOZIJ 2023: VI STE SOL ZEMLJE IN LUČ SVETA

    Letošnji teološki simpozij z naslovom Vi ste sol zemlje in luč sveta (Mt 5,13-14) – Pričevanjska razsežnost vere,
    ki ga organizira Teološka fakulteta UL, bo v sredo, 29. marca 2023, od 9.00 do 12.15, po spletu (aplikacija Zoom).

    Več o tem dogodku na: https://katoliska-cerkev.si/teoloski-simpozij-2023-vi-ste-sol-zemlje-in-luc-sveta

    Odgovori
  76. Miro says:
    29. marca, 2023 at 13:05

    MOLITEV CERKVA V EVROPI ZA MIR V UKRAJINI – 29. MARCA SV. MAŠA V NOVEM MESTU

    V SREDO, 29. MARCA 2023, BO NOVOMEŠKI ŠKOF IN PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE (SŠK) MSGR. DR. ANDREJ SAJE OB 19.00 V NOVOMEŠKI STOLNICI SV. NIKOLAJA DAROVAL SVETO MAŠO ZA ŽRTVE VOJNE V UKRAJINI IN ZA MIR.

    Svete maše v novomeški stolnici se bodo udeležili tudi begunci iz Ukrajine, ki živijo v Novem mestu in okolici.

    Na pobudo Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE) se bodo lokalne Cerkve v Evropi povezale v “evharistično verigo” v skupni molitvi za mir.

    Evropski katoličani smo se na pobudo CCEE v preteklosti že povezali v molitvi: leta 2020 za končanje epidemije covida-19, leta 2021 za žrtve epidemije, leta 2022 ob priložnosti posvetitve in izročitve Rusije in Ukrajine Marijinemu Brezmadežnemu srcu. Letos je CCEE povabil 39 evropskih škofovskih konferenc, da se v postnem času povežejo v t. i. evharistično verigo, kjer bo vsak dan v postu posamezna škofovska konferenca molila za žrtve vojne in za mir v Ukrajini.

    https://katoliska-cerkev.si/molitev-cerkva-v-evropi-za-mir-v-ukrajini-2023

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    Odgovori
  77. Miro says:
    28. marca, 2023 at 15:17

    TISTI, KI ME JE POSLAL, JE RESNIČEN, IN KAR SLIŠIM OD NJEGA, TO GOVORIM SVETU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 8,21-30)

    Jezus jim je spet rekel: »Jaz odhajam in iskali me boste, in umrli boste v svojem grehu. Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.« Judje so tedaj govorili: »Si bo mar vzel življenje, da pravi: ›Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti.‹« In govoril jim je: »Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta. Zato sem vam rekel: ›Umrli boste v svojih grehih.‹ Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svojih grehih.« Tedaj so mu govorili: »Kdo si ti?« Jezus jim je rekel: »To, kar vam govorim od začetka. Mnogo imam o vas govoriti in soditi. Toda tisti, ki me je poslal, je resničen, in kar slišim od njega, to govorim svetu.« Vendar niso spoznali, da jim je govoril o Očetu.

    Jezus jim je tedaj rekel: »Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče. On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu.« Ko je to govoril, so mnogi začeli verovati vanj.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+8%2C21-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    KO BOSTE POVIŠALI SINA ČLOVEKOVEGA

    V današnjem berilu beremo, kako je ljudstvo na poti skozi puščavo govorilo proti Bogu in proti Mojzesu. Ko pa je Gospod poslal kače, je ljudstvo priznalo svoj greh ter prosilo za znamenje rešitve.

    Jezus v evangeliju izraža misel, da ni mogoče, da bi sami stopili iz svojega greha.

    Gospod je v puščavi Mojzesu rekel, naj naredi kačo in jo obesi na drog. Kogar bo pičila strupena kača, naj pogleda na drog in bo živel. Kača je znamenje greha, kot to vidimo v 1. Mojzesovi knjigi, ko je govor o Evi, ki jo je kača zapeljala v greh. Bog pa dvigne, poviša greh kot prapor zmage. To težko razumemo, če ne razumemo tistega, kar Jezus pravi Judom v evangeliju: ‘Ko boste Sina človekovega povišali, takrat boste spoznali, da sem jaz.’ V puščavi je bil torej povišan greh, a to je greh, ki išče rešitev, ki ozdravlja. Tisti, ki mora biti povišan, pa je Sin človekov, pravi Odrešenik, Jezus Kristus.

    Krščanstvo ni filozofska doktrina, ni življenjski program za preživetje, za vzgojo, za mir. Vse to so posledice. Krščanstvo je oseba, oseba povišana na križu; oseba, ki se je ponižala, da bi nas rešila; postala je greh. Kot je v puščavi bil povišan greh, je tu bil povišan Bog, ki je postal človek. Vsi naši grehi so bili tam. Krščanstva ne moremo razumeti brez razumevanja tega velikega ponižanja Božjega Sina, ki je ponižal sam sebe, tako da je postal služabnik do smrti na križu – da bi služil. Zato krščanstvo brez križa ne obstaja in ne obstaja križ brez Jezusa Kristusa. Središče Božjega odrešenja je njegov Sin, ki je nase vzel naše grehe, naš napuh, naše gotovosti, našo nečimrnost, našo željo, da bi postali kot Bog. Kristjan, ki se ne zna ponašati v križanem Kristusu ni razumel, kaj pomeni biti kristjan. Naše rane, tiste, ki jih v nas pušča greh, bodo ozdravele samo z Gospodovimi ranami, z ranami Boga, ki je postal človek, ponižan.

    To je skrivnost križa. Ni okras, ki ga vedno postavimo v cerkve, na oltar. Ni simbol, po katerem se razlikujemo od drugih. Križ je skrivnost, skrivnost ljubezni Boga, ki ponižuje sebe, postane nič, postane greh. Človekov greh je na križu in na križu ga je treba iskati, v Gospodovih ranah. Tako bo greh ozdravljen, rane bodo ozdravljene, greh bo odpuščen. Odpuščanje, ki nam ga daje Bog, ne pomeni razveljaviti račun, ki ga imamo z Njim. Odpuščanje, ki nam ga daje Bog, so rane njegovega Sina na križu – povišanega na križu.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

    Odgovori
  78. Miro says:
    28. marca, 2023 at 10:06

    PAPEŽ FRANČIŠEK: ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO SE NE MERI Z ALGORITMOM

    SVETI OČE JE V PONEDELJEK, 27. MARCA, V AVDIENCO SPREJEL UDELEŽENCE SREČANJA »MINERVINI DIALOG«, KI GA ORGANIZIRA DIKASTERIJ ZA KULTURO IN IZOBRAŽEVANJE. V SVOJEM NAGOVORU JE POUDARIL, DA LAHKO SAMO »RESNIČNO VKLJUČUJOČE OBLIKE DIALOGA OMOGOČIJO MODRO RAZLOČEVANJE GLEDE TEGA, KAKO UMETNO INTELIGENCO IN DIGITALNE TEHNOLOGIJE POSTAVITI V SLUŽBO ČLOVEŠKE DRUŽINE«. (zapis: s. Leonida Zamuda)

    Gre za vsakoletno srečanje, ki povezuje strokovnjake iz sveta tehnologije – znanstveniki, inženirji, direktorji podjetij, pravniki in filozofi – ter predstavnike Cerkve – uradniki kurije, teologi in moralni teologi –, z namenom, da bi spodbudili večjo ozaveščenost in premislek o družbenem in kulturnem vplivu digitalnih tehnologij, zlasti umetne inteligence. Sveti oče je na začetku izrazil svoje prepričanje, da je »dialog med vernimi in nevernimi o temeljnih vprašanjih etike, znanosti in umetnosti ter o iskanju smisla življenja pot h gradnji miru in celostnemu človeškemu razvoju.

    Več o razmišljanju papeža Frančiška na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/papez-francisek-clovekovo-dostojanstvo-se-ne-meri-z-algoritmom.html

    Odgovori
  79. Miro says:
    27. marca, 2023 at 15:27

    POSTAVILI SO JO V SREDO IN MU REKLI: »UČITELJ, TOLE ŽENO SMO ZASAČILI V PREŠUŠTVOVANJU. MOJZES NAM JE V POSTAVI UKAZAL TAKE KAMNATI. KAJ PA TI PRAVIŠ?«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 8,1-11)

    Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh.

    Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« 11 Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+8%2C1-11&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    KDOR JE BREZ GREHA NAJ PRVI VRŽE KAMEN

    Skušajmo se vživeti v ta odlomek in pomislimo, kako bi se v njem obnašali mi oz. kako se obnašamo v podobnih trenutkih.

    Kaj je bil prvi, mogoče bolje rečeno temeljni problem farizejev? Farizeji se niso ukvarjali s svojim grehom, ampak z grehom Jezusa in prešuštnice. Oni so se imeli za pravične.

    Drugo, kar lahko spoznamo v odlomku je vprašanje, ki se skriva za navidezno skrbjo farizejev za moralo in poštenje. S kakšnim namenom so pripeljali prešuštnico k Jezusu? Evangelist jasno pove, da je bila žena le sredstvo, ki so ga uporabili, da bi dosegli svoj cilj. Cilj je bil jasen obtožiti Jezusa. Mimogrede bodo kamnali še ženo in se ob tem naslajali. Na videz farizeji skrbijo za izpolnjevanje postave, za red, za moralo. Za tem videzom pa sta pokvarjena tekmovalnost in hinavščina. Kolikokrat resno razmišljamo o naših namenih, o hinavščini? Pokvarjeni nameni podpirajo tudi pokvarjene poglede. Farizeji so se naslajali nad ženo, opravičilo za to dejanje pa so našli v pokvarjenem namenu. Imeli so se za pravične in so brez težav kazali s prstom nanjo, hkrati pa s poželenjem požirali njeno lepoto. Pokvarjenost oz. nečistost namenov je tesno povezana z nečistostjo pogledov in dejanj.

    Vse to je v globini skrito, zato je potreben molk, premislek, da pride človek do globljega spoznanja. Jezus zato umolkne, se skloni in čaka. Si vzamemo čas za takšno tišino? Jezus se približa ženi, ki je vržena na tla. Sklonjen je, da bi povabil druge, da se sklonijo in spoznajo svoj greh. Potrebno se je skloniti, da bi spoznali svoj greh!

    Kakor farizeje in pismouke ovira njihova navidezna popolnost in jih navdaja z napuhom in prezirom do vsakega, tako greh in polomija pomaga k jasnejši zavesti o svoji revščini in potrebi po pomoči. Pri vsem prizadevanju, da ne bi več grešili, si bomo morali priznavati, da grešimo sedemdeset krat sedemkrat na dan in da smo poklicani, da si to prav tolikokrat priznamo. Popolnost v lagodju je hudičeva zanka. Nobeno izpolnjevanje pravil nas ne bo rešilo greha. Noben svetnik ni bil brez greha. K pravi drži nam pomaga pristna ponižnost, v kateri se ne postavljamo nad druge, ampak smo zanje odgovorni, jim pomagamo, so nam božji dar.

    Skušajmo pogledati globlje. Kako težko je spoznati svoj greh in kako z lahkoto je obsojati. Božja beseda nas vabi, da obrnemo pogled vase in spoznamo svoj greh. Spoznanje svoje grešnosti nam daje možnost novega začetka. Tudi nam Jezus po spoznanju grešnosti z veseljem pravi: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
  80. Miro says:
    26. marca, 2023 at 14:48

    SVETI OČE: ODSTRANITE KAMEN. VEN POTEGNITE VSE TISTO, KAR NAS NOTRI OBTEŽUJE

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! DANES, NA PETO POSTNO NEDELJO, NAM EVANGELIJ PREDSTAVLJA VSTAJENJE LAZARJA (prim. Jn 11,1-45).«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+11%2C1-45&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO ANGEL GOSPODOV Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJO PETO POSTNO NEDELJO. (zapis: p. Ivan Herceg DJ)

    Gre za zadnjega od Jezusovih čudežev pripovedovanih pred Veliko nočjo, torej vstajenje njegovega prijatelja Lazarja. Lazar je Jezusov dragi prijatelj, za katerega pa ve, da umira. Odpravi se na pot in pride do njegove hiše štiri dni po njegovem pokopu, ko ni več nobenega upanja. Njegova navzočnost pa vendarle prižge vsaj malo upanja v srcu sester Marte in Marije (prim. vv. 22.27). Oni dve, čeprav žalujeta, zagrabita za to luč, za to majhno upanje. Jezus ju povabi naj imata vero in naj dasta odpreti grob. Potem moli k Očetu in zatem zakliče Lazarju: »Pridi ven!« (v. 43). Ta je oživel in pride ven. To je čudež, tako preprost …

    Sporočilo je jasno. Jezus da življenje tudi takrat, ko se zdi, da ni več upanja. Včasih se zgodi, da občutimo, kot da ni upanja, vsem se je to zgodilo ali da srečamo osebe, ki so prenehale upati: zagrenjene, ker so doživele strašne stvari. Ranjeno srce ne more upati, bodisi zaradi boleče izgube, bolezni, žgočega razočaranja, zaradi utrpele krivice ali izdaje, zaradi napravljene težke napake, čuti pa, da je prenehalo upati. Včasih slišimo, ko kdo reče: »Ni mogoče več nič storiti!«, in zapre vrata vsakemu upanju. So trenutki, med katerimi se zdi, da je življenje zaprt grob. Vse je v temi, okrog pa je videti le bolečino in obup. Današnji čudež nam pravi, da ni tako, cilj ni to, ker v takšnih trenutkih nismo sami. On nam je še bolj kot kdaj koli blizu, da nam povrne življenje. Jezus joka. Evangelij pravi, da je Jezus pred Lazarjevim grobom jokal. Danes pa joče z nami, kot je jokal za Lazarjem. Evangelij dvakrat ponovi, da je bil ganjen (prim. vv. 33.38) ter poudari, da se je zjokal (prim. v. 35). Istočasno pa nas Jezus vabi, naj ne prenehamo verovati, da ne prenehamo upati, da se ne pustimo potolči negativnim čustvom, ki nam odvzamejo jok. Približa se našim grobovom in nam pravi kakor takrat: »Odstranite kamen« (v. 39). V takšnih trenutkih imamo mi v sebi kot kamen. Edini, ki je sposoben potegniti ga ven, je Jezus s svojo besedo: »Odstranite kamen«.

    To tudi nam pravi Jezus. Odstranite kamen: bolečino, napake, tudi polome, ne skrijte jih v sebi, v temačni, zapuščeni in zaprti sobi. Odstranite kamen. Ven potegnite vse tisto, kar je notri. »Samo, sram me je«. »Pojdi ven«. Z zaupanjem ga vrzite vame, pravi Gospod, jaz se ne bom pohujšal. Gospod pravi: »Brez strahu ga vrzite vame, kajti jaz sem z vami, dobro vam hočem in si želim, da se vrnite živeti. In kakor Lazarju ponavlja vsakemu od nas: »Pridi ven! Ponovno vstani, ponovno stopi na pot, najdi zaupanje!« Večkrat smo se v življenju znašli takšni v takem primeru, da nismo imeli moči ponovno vstati. Jezus pravi: »Pojdi, pojdi naprej! Jaz sem s teboj. Primem te za roko tako, kakor si se kot otrok učil napraviti prve korake. Dragi brat, draga sestra, odstrani si povoje, ki te vežejo (prim. v. 45). Prosim te, ne popusti pesimizmu, ki te tlači; bojazni, ki osamlja; malodušnosti ob spominu na slabe izkušnje; strahu, ki te hromi. Jezus nam pravi: »Hočem te svobodnega in živega, ne bom te zapustil in sem s teboj. Tema je povsod, a jaz sem s teboj. Bolečina naj te ne zasužnji, ne pusti, da umre upanje. Brat, sestra, vrni se živeti!« »A kako?« »Primi me za roko«. In on nas prime za roko. Pusti, da te potegne ven. On je sposoben to storiti. Skozi te težke trenutke gremo mi vsi.

    Dragi bratje in sestre, ta odlomek 11. poglavja Janezovega evangelija in ki ga bo zelo dobro brati, je himna življenju. Oznanja se ga, ko je velika noč že blizu. Morda tudi mi v tem trenutku nosimo v srcu kakšno težo ali trpljenje, za katera se zdi, da nas bosta potlačila: nekaj grdega, kakšen zastarani greh, ki ga ne pustimo odstraniti, kakšna mladostna napaka. Nikoli se ne ve, ampak te grde stvari morajo priti ven. Jezus pravi: »Pridi ven!« Sedaj je čas, da odstranimo kamen in gremo ven, da srečamo Jezusa, ki je blizu. Uspemo odpreti mu srce in mu zaupati svoje zaskrbljenosti? Naredimo to? Uspemo odpreti grob težav in gledati onkraj praga proti njegovi luči ali pa se tega bojimo? In mi kot majhna ogledala Božje ljubezni uspemo razsvetliti okolje, v katerem živimo z besedami in dejanji življenja? Pričujemo mi vsi grešniki Jezusovo upanje in veselje? Rad bi pa še rekel besedo spovednikom. Dragi bratje, ne pozabite, da ste tudi vi grešniki. Vi niste v spovednici, da bi mučili, ampak odpuščali, odpuščali vse, kakor Gospod vse odpušča.

    Marija, Mati upanja, obnovi v nas veselje, da se ne bomo čutili same ter klic, naj prinašamo luč v temi, ki nas obdaja.

    Odgovori
  81. Miro says:
    25. marca, 2023 at 13:06

    GOSPODOVO OZNANJENJE IN MATERINSKI DAN

    NA PRAZNIK GOSPODOVEGA OZNANJENJA, KI GA V KATOLIŠKI CERKVI OBHAJAMO 25. MARCA, PRAZNUJEMO OBISK NADANGELA GABRIJELA PRI DEVICI MARIJI V NAZARETU.

    Mesto Nazaret je po vsem svetu že dva tisoč let znano po dogodku, o katerem poroča evangelist Luka in ki se ga spominjamo trikrat na dan zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja se je dogodila v skromnem prostoru, ki je danes pod novo nazareško baziliko Oznanjenja. Tu je preprosta nazareška deklica Mirjam-Marija pristala na povabilo božjega poslanca nadangela Gabrijela, da postane mati učlovečenega božjega Sina. Tu je izrekla za zgodovino človeštva najpomembnejši ‘da’ in s tem se je začel uresničevati božji načrt odrešenja.

    Marija je s tem načrtom odrešenja tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej velja to za današnji praznik. Stari cerkveni koledarji ga imenujejo »oznanjenje učlovečenja preblaženi Devici Mariji«, drugod najdemo ime ‘začetek odrešenja’ ali ‘spočetje Kristusa’. Prvotno je bil 25. marec Gospodov praznik, že v 7. stoletju so v Španiji iz njega napravili praznik Marijinega deviškega božjega materinstva, najbrž spričo tega, ker je bila na koncilu v Efezu leta 431 slovesno razglašena verska resnica o Marijinem božjem materinstvu. Pokoncilska preureditev cerkvenega koledarja je spet poudarila, da je to Gospodov praznik.

    Bog v svojem delovanju vedno spoštuje to, kar je ustvaril; še posebej velja to za svobodo, ki jo je dal človeku. Zato Bog Marijo po angelu vpraša za sodelovanje. Bog jemlje Marijo kot svobodno in odgovorno osebo, zato ji ponudi sodelovanje pri njegovem načrtu. Marija posluša, razmišlja, zahteva dodatno pojasnilo in na koncu pristane. Kot takšna postane prototip, živa podoba človekove vloge v zgodovini odrešenja. V njej je vidna teološka antropologija, ki je lastna celotnemu Svetemu pismu: človek pod vplivom milosti svobodno odgovori na klic s poslušnostjo v veri (M. Turnšek, Marija v skrivnosti Kristusa in Cerkve, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 470).

    Božje delo v Mariji se je pričelo pred njenim materinstvom, kajti angel jo pozdravi kecharitomene (prim. Lk 1,28), kar pomeni »tista, ki si bila in ostaneš napolnjena z Božjo prisotnostjo (milostjo)«. Pozitivna naklonjenost je trajna Božja značilnost v njegovem delovanju do ljudi. Njegov dobrotljivi pogled se po zgodovini odpadov njegovega ljudstva obrne k Mariji, ki je sinteza starega Sinaja–Jeruzalema (M. Turnšek, Marija v skrivnosti Kristusa in Cerkve, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 475).

    Zakaj je ta praznik nastavljen ravno na 25. marec? Razdalja devetih mesecev od Jezusovega spočetja do njegovega rojstva, ki se ga z lepim praznikom spominjamo 25. decembra, je gotovo hotena. Toda vprašanje je, kateri datum je izhodišče za drugega. Sodobni raziskovalci menijo, da je izhodišče bilo oznanjenje in ne božič. 25. marec, ki je pomladansko enakonočje, je v starih časih veljal za dan stvarjenja sveta in ravno zato tudi za dan Jezusovega spočetja, s katerim je bil položen temelj za novo stvarjenje. Postni čas pa je bil malo primeren za slovesnosti in po nekaterih pokrajinah so jih prepovedali. V Španiji so sredi 7. stoletja obhajali praznik Marijinega oznanjenja 18. decembra, osem dni pred Gospodovim rojstvom, drugod pa je ostal 25. marca.

    V ljudski pobožnosti se je ta praznik hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo angelovega češčenja. Nekdaj je skoro vsak katoliški kristjan ob zvonjenju trikrat na dan dejansko za trenutek odložil svoje delo in zmolil tri zdravamarije s pristavkom, ki kratko označuje vsebino skrivnosti, ko se je druga božja oseba naselila v Marijinem deviškem telesu in s tem v naročju človeške zgodovine. Krščanska umetnost je rada upodabljala prizor angelovega oznanjenja Mariji.

    Po Marijinem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta, zato na današnji praznik obhajamo krščanski materinski dan. O vzvišenem poklicu matere govori tudi poslanica, ki so jo škofje naslovili na žene ob koncu drugega vatikanskega koncila: »Žene, vaša poklicanost je, da varujete domače ognjišče, da ljubite vire življenja, da imate srce za novi rod! Priče ste skrivnosti začetkov življenja. Roteče vas prosimo, da predvsem skrbite, da se ohrani človeški rod.«

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/gospodovo-oznanjenje

    Odgovori
  82. janez says:
    25. marca, 2023 at 12:21

    POSLEDNJI BODO PRVI IN PRVI BODO POSLEDNJI Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 20,1-16)

    Povabilo Gospoda se za vse ljudi vseskozi nadaljuje. Danes stopa na poti in vabi v svoj vinograd zastonjske ljubezni, vabi v nenehno občestvo z Njim, kjer je vse, kar je Njegovo, tudi naše. Bog odhaja na ulice in išče človeka, da bi ga ponovno poklical v Odnos s seboj. Išče ga zgodaj zjutraj, ob devetih, ob poldne, ob treh in ob petih popoldne. Simbolno to pomeni vedno! Bog od prvega padca naprej ni nehal klicati in iskati človeka, ki poseda na trgih in ulicah, izgubljen in brez Očeta. Človek od greha naprej ne ve več, kaj pomeni biti sin, ne ve, kaj pomeni “biti najet” oziroma poklican. Klic je tisti milostni trenutek, ki se zgodi, ko Gospod vstopi v življenje posameznika in ga povabi v odnos širšega občestva. Konkretno in neizbrisno se je to zgodilo pri krstu, ker se pa radi izgubljamo in odhajamo v staro, Bog sam ne odneha prihajati na naše poti in v naše misli, četudi so te daleč od Njegovih in klicati nazaj v lepoto novega. Delavci v vinogradu simbolno predstavljajo ljudi, ki so že vstopili v Kristusovo Telo. In vendar ne pomeni, da so tisti, ki so “znotraj” tudi zares spoznali Očeta. Zakaj bi sicer godrnjali?

    Ti delavci, ki jih gospodar v priliki prve najame, imajo držo starejšega sina iz druge Jezusove prilike. So v tem, kar je Očetovega in vendar ne prepoznajo Očeta. Zanje ostaja gospodar, oni pa tisti, ki si morajo ljubezen prislužiti in se izkazati. V taki logiki je še kako pomemben vsak denarij, še bolj pa je pomembno ali je so-služabnik prejel več kakor jaz. Misel starega človeka, ki je daleč pod mislijo Boga, kakor beremo v prvem berilu. In Oče vnovič na zadnjih in izgubljenih, ki so najdlje posedali brez Očeta, pokaže, da je logika Ljubezni drugačna. On namreč hodi in kliče. In kdorkoli vstopi, vstopi v njegovo polnost, kjer si ni potrebno kupovati, ampak le sprejeti držo obdarovanih sinov in hčera.

    Ponovno nekaj, kar sodobnega človeka vznemirja, saj v tem ni štetja, ampak le veselje nad lastno obdarovanostjo, posledično pa tudi nad obdarovanostjo tistega, ki ga ta Ljubezen najde. Četudi šele ob “koncu dneva”. Kjer Nekdo daje, ni več prvega in zadnjega, ampak je samo obdarovani. Še več, prvi je ravno tisti, ki uspe dati sebe nazaj, na zadnje mesto in tako pripravi prostor milosti, ki je ne gre prehitevati ali celo ukazovati. Prvo in zadnje mesto v Božji misli tako vedno sovpadata. Pavel pravi: “Življenje je zame Kristus.” Ko človek to okusi, se preprosto hoče manjšati, da bi On rastel (prim. Jn 3,30). Nenazadnje pa je tudi pomembno izpostaviti dejstvo, da Gospod spoštuje čas čakanja in iskanja. Tisto celodnevno posedanje v odsotnosti Očeta, tisto dolgo in mučno čakanje, ko človek ne ve, kam spada in kje je njegovo mesto, Gospod ovrednoti tako zelo, da ga izenači s tistimi, ki so cel dan smeli delati v Njegovem vinogradu. Obojni so namreč prenašali težo dneva in vročino, tisti “zadnji” morda težjo kakor “najdeni”.

    Zato bodo poslednji prvi in prvi poslednji. Vsakemu od nas je potrebno nenehno spreobračanje iz logike naših misli in naših poti posameznika, ki rešuje sebe, v logiko Boga, njegovih misli in poti, ki vedno rešujejo drugega in zato vključujejo daritev sebe. Tu pa odpade štetje in kupovanje naklonjenosti, ostane pa polnost veselja nad Očetovim zagotovilom ljubezni: “Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.”(Lk 15, 31). Če se tega zavemo, se lahko tudi mi, skupaj z Očetom v polnosti veselimo vsega, kar milost dela v življenju drugega: “Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden” (Lk 15, 31).

    Na Tvojo Besedo, avtorica prispevka Anja Kastelic

    Odgovori
  83. Miro says:
    24. marca, 2023 at 18:51

    NEVERNI JEZUSOVI SORODNIKI – GOSPOD, POMAGAJ MI, DA BOM NENEHNO POGLABLJAL VERO VATE IN TI VSELEJ NAMENIL PRVO ČAST

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 7,1-2.10.25-30)

    Po tistem je Jezus hodil po Galileji. Po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga Judje želeli umoriti. Medtem se je približal judovski šotorski praznik. Ko pa so njegovi bratje odšli na praznik, je šel tudi on sam, vendar ne očitno, ampak na skrivaj.

    Nekaj Jeruzalemčanov je tedaj govorilo: »Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? In glejte, javno govori in mu nič ne rečejo. Mar so voditelji resnično spoznali, da je on Mesija? Toda o njem vemo, od kod je; kadar pa pride Mesija, nihče ne bo vedel, od kod je.« Jezus je tedaj med poučevanjem v templju zaklical in rekel: »Vi me poznate in tudi veste, od kod sem. Nisem prišel sam od sebe. Toda tisti, ki me je poslal, je resničen, in vi ga ne poznate. Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.«

    Tedaj so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil roke, ker njegova ura še ni prišla.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+7%2C1-2.10.25-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Čeprav hočejo Judje Jezusa prijeti, odide v Jeruzalem na šotorski praznik. Nasprotniki mu nočejo priznati, da je Mesija, ker poznajo njegov izvor. Jezus jim skuša pokazati, da je prišel od Boga. V veri bom sprejel Jezusa kot največji dar, ki mi ga Bog podarja. Gospod, pomagaj mi, da bom nenehno poglabljal vero vate in ti vselej namenil prvo čast. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  84. Miro says:
    24. marca, 2023 at 15:11

    PAPEŽ FRANČIŠEK: PRAVICA DO VODE JE PRAVICA DO ŽIVLJENJA, PRIHODNOSTI IN UPANJA

    V OKVIRU KONFERENCE ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOV (OZN) O VODI, KI POTEKA OD 22. DO 24. MARCA 2023 V NEW YORKU, JE BIL ORGANIZIRAN TUDI DOGODEK Z NASLOVOM »VODA IN UPANJE: IZKUŠNJE IN IZZIVI ZA POSPEŠEVANJE RAZVOJA TER SKRBI ZA SKUPNI DOM«. PAPEŽ FRANČIŠEK JE ORGANIZACIJSKEMU ODBORU S POSEBNIM SPOROČILOM IZKAZAL SVOJO »BLIŽINO, PODPORO IN SPREMSTVO«. (zapis: s. Leonida Zamuda)

    Najprej je izrazil priznanje »organizacijam, ki so se združile, da bi poiskale skupne glasove: Fundacija zdravstvenih delavcev za usposabljanje in razvoj (FUTRASAFODE), Amazonska cerkvena konferenca (CEAMA), Združenje za sanitarnega in okoljskega inženiringa (AIDIS), Združenje jezuitskih univerz Latinske Amerike (AUSJAL), Amazonski univerzitetni program (PUAM), Nacionalni zavod za sanacijo voda (ENOHSA) ter Inštitut za globalni dialog in kulturo srečanja (IDGCE)«.

    Nadalje je sveti oče zapisal, da mora biti »to posebno srečanje, ki poteka poleg drugih, predlaganih s strani več sto organizacij, skupaj s plenarnimi zasedanji, tematskimi pogovori ter vsemi preostalimi načrtovanimi dejavnostmi, tok reke upanja, ki bo poskrbel za udejanjanje doseženih dogovorov glede nujnih izzivov planeta«.

    »Trideset let po tem, ko je bil 22. marec razglašen za mednarodni dan voda, so podatki glede dostopa do tega nepogrešljivega vira, posledic podnebnih sprememb, naraščajoče neenakosti ter drugih vprašanj zelo zaskrbljujoči in tragični; to je dobro znano vsem udeležencem in državam članicam, zato mora biti poziv k ukrepanju konkreten in učinkovit,« je poudaril papež Frančišek ter dodal: »Združiti moramo svoja prizadevanja in celotno mednarodno skupnost vključiti v skupno delo ter oblikovati dogovore, ki bodo omogočali celostni razvoj človeštva.«

    Ob koncu pisma sveti oče izrazi svoje upanje, »da bo konferenca o vodi os, ki bo povezala rešitve, ki jih svet potrebuje, tako da bomo z zagotavljanjem polnega dostopa do vode in saniranja zagotovili univerzalno uresničevanje pravice do vode, ki ni nič drugega kot pravica do življenja, prihodnosti in upanja«.

    »Hvala za to srečanje, za zavzetost, boj in dogovore. Razprave se ne smemo bati, z njo moramo rasti, za nas in za prihodnje generacije. Naj vas Bog, naš Gospod, blagoslovi. Molim za vas, ne pozabite moliti zame,« sklene papež Frančišek svoje sporočilo udeležencem srečanja »Voda in upanje«.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/papez-franciesk-pravica-do-vode-je-pravica-do-zivljenja-prihod.html

    Odgovori
  85. janez says:
    24. marca, 2023 at 11:10

    Z GOSPODOM SKOZI ŽIVLJENJE IN TRPLJENJE (RKC župnija Vurberk)

    Tvoj križ – moj križ, Gospod,
    prosim te za to,
    kar je najtežje in najbolj trdo:
    prosim te za milost,
    da bi v vsem trpljenju svojega življenja
    prepoznal križ tvojega Sina,
    da bi v njem počastil
    tvojo nedoumljivo sveto voljo,
    da bi šel s svojim Sinom
    po poti križa, dokler ti hočeš …
    Križ mojega Gospoda, bodi mi vzor,
    bodi moja luč, bodi moja tolažba,
    bodi rešitev vseh mračnih vprašanj,
    bodi luč v vseh nočeh …
    Oče, s tvojim Sinom hočemo deliti vse:
    njegovo življenje, njegovo poveličanje
    in zato tudi njegove bolečine in njegovo smrt.
    Samo daj nam s križem tudi moči,
    da ga bomo mogli nositi …
    Gospod, daj nam ljubezen,
    ki ne more videti stiske,
    ne da bi pomagala.
    Odpri nam oči, da te spoznamo,
    če nas s križem obložen srečaš
    v svojih bratih in sestrah,
    da ne bomo slepi in topi hiteli mimo
    ter se ukvarjali samo s svojimi skrbmi in stiskami.
    Ti, Gospod, si nas določil,
    da ne nosimo samo svojega bremena,
    ampak tudi bremena svojih bratov in sester.
    Postavil si nas na veliko cesto sveta,
    po kateri hodijo vsi nosilci križa.
    Hočeš, da vsem pomagamo nositi njihov križ
    z molitvijo, besedo in dejanjem,
    z zgledom nesebičnega, požrtvovalnega življenja.
    V vsakem, ki gre mimo nas,
    nas znova vprašujoče in proseče pogledaš:
    Ali me poznaš? Ali mi hočeš pomagati? Amen.

    Ecce Homo Moritus Iustus! Quod homo quo vadis? TE ET QUOD NIHIL SINE DEO?

    Postni čas se prične na pepelnično sredo ali pepelnico. Ta dan duhovnik zaznamuje vernike z blagoslovljenim pepelom. Vsakomur ga posuje na glavo in reče: “Spreobrni se in veruj evangeliju.” ali “Pomni, človek, da si prah in se v prah povrneš ali Pulvere sest et Pulvere Reventeris.” To je znamenje, da se hočemo poboljšati ali spreobrniti. Postni čas traja 40 dni in ima 6 postnih nedelj. Šesta se imenuje cvetna nedelja, ko se spominjamo Jezusovega vhoda v Jeruzalem pred njegovim trpljenjem in vstajenjem. Zadnji teden postnega časa se imenuje veliki teden. V postnem času zlasti ob petkih molimo križev pot in premišljujemo Jezusovo trpljenje. Na pepelnico in veliki petek je za odrasle post in zdržek od mesnih jedi. Vijolična barva pri bogoslužju je znamenje postnega časa. Postni čas je čas, ko kristjani pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Naša prizadevanja se na zunaj odražajo v poglobljeni molitvi, postu in dobrih delih. Namen posta ni v odpovedi določeni hrani, ampak v spreobrnenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom preko molitve. V teh postnih dneh ne doživljajmo Jezusa le v neskončni puščavi, samega, kot more biti človek sam v neskončni samoti, pač pa se z njim odpravljamo po poti na Golgoto, v to strašno dramo trpljenja in smrti, da bi na koncu le zrli v njegovo vstajenjsko obličje. Pri Jezusu je bila ena sama poslušnost Očetu, do najglobljega dna, kjer se objemata Božja in človeška narava. Le poslušnost Očetu more postati najčistejša ljubezen do nas. Ni ljubezni brez poslušnosti! Zato naj bo naša prva misel prošnja Bogu: “Odpri mi srce, da bi ti bil iskreno in dokončno poslušen.” Živimo v kulturi hrupa, kjer beseda izgublja svoj notranji pomen, zato je tako težko poslušati, še težje slišati bližnjega, glas vesti, Boga. Jezus nas uči poslušati z vsem bitjem, ne le z ušesi, pač s srcem, dušo in telesom … Naj ti pomagam nositi križ, Gospod ; kolikokrat sem bil v ognjevitih urah, v žaru molitve, pripravljen na vsako žrtev. Če si potem v resnici prišel in mi hotel dati delež pri svojem križu, sem se prestrašen umaknil. In vendar vem, da ne bom nikoli tvoj pravi učenec, če ne bom pil iz tvojega keliha, verjel in molil ter spolnjeval Božjo Voljo in Jezusov Evangelij. Hvala Gospod, ker si se daroval in umrl na križu za vse nas ljudi na Golgoti, da bi mi imeli Življenje in Odrešenje za vse naše grehe. Amen.

    Pepelnično pesem je objavila RKC župnija Vurberk.

    Tvoja je Oblast in Slava Vekomaj! Gospod Ti si Naše Vse!

    V hoji za Jezusom mora biti učenec pripravljen sprejeti svoj križ in se v odpovedi prečistiti od sebične navezanosti. Potrpeti in ostati stanoviten v veri in dobroti. Biti v vsem podoben Jezusu, ki je trpel in umrl ter vstal od smrti za vse nas! Poiskal bom področja življenja, kjer se moram bolj odločno boriti s sebičnostjo in svobodno stopiti na pot za Jezusom. Gospod, pomagaj mi razumeti, da je pot, ki mi jo predlagaš, edina, ki me resnično vodi k življenju. Daj mi poguma, da bom šel po njej. Prosim Vodi moja pota Gospod in me Poduči, da bom s tvojim blagoslovom vse delal, kar je dobro in prav v Tvojih Očeh.
    Dr. Primož Krečič, župnik, RKC Koper.

    Odgovori
  86. Miro says:
    23. marca, 2023 at 16:50

    »PRIŠEL SEM V IMENU SVOJEGA OČETA IN ME NE SPREJMETE. ČE PRIDE KDO DRUG V SVOJEM IMENU, GA BOSTE SPREJELI. KAKO BI MOGLI VEROVATI VI, KI SPREJEMATE SLAVO DRUG OD DRUGEGA IN NE IŠČETE SLAVE OD EDINEGA BOGA?«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 5,31-47)

    »Če jaz pričujem o sebi, moje pričevanje ni resnično; drug je, ki pričuje o meni, in vem, da je pričevanje, s katerim pričuje o meni, resnično. Vi ste napotili poslance k Janezu in pričeval je za resnico. Jaz pa ne jemljem pričevanja od človeka, ampak to pripovedujem zato, da bi se vi rešili. On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. Jaz imam pričevanje, ki je večje kakor Janezovo: dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je poslal Oče. In tudi Oče, ki me je poslal, on je pričeval o meni: vendar vi niste nikoli slišali njegovega glasu ne videli njegovega lika. In tudi nimate njegove besede, ki bi ostajala v vas, ker ne verujete tistemu, ki ga je on poslal.

    Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. Ne sprejemam slave od ljudi; sicer pa vas poznam: v vas ni Božje ljubezni. Prišel sem v imenu svojega Očeta in me ne sprejmete. Če pride kdo drug v svojem imenu, ga boste sprejeli. Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga? Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu; vaš tožnik je Mojzes, v katerega upate. Če bi namreč verjeli Mojzesu, bi verjeli tudi meni, saj je pisal o meni. Če pa ne verjamete njegovim spisom, kako boste verjeli mojim besedam?«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+5%2C31-47&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    NE MISLITE, DA VAS BOM JAZ TOŽIL PRI OČETU, VAŠ TOŽITELJ JE MOJZES

    Jezus nam z neštetimi dejanji pomaga, da bi verovali vanj. Najprej spregovori o Janezu Krstniku, o Svetem pismu, ki govori o njem, še posebej po Mojzesu. Predvsem pa naglaša, da po vsej stari zavezi Bog Oče pričuje o njem. Janeza je poslal Bog,

    Sveto pismo je navdihnil Bog. Najmočnejše pa Oče pričuje po vsem, kar je delal Jezus. Dela, ki jih je Oče naročil Jezusu, pričujejo o Jezusu, da ga je Oče poslal. Vse, kar dela Jezus, dela skupaj z Očetom. Oče mu da opraviti svoje delo. S tem, da ga izvrši Jezus kaže, da je Božji sin.

    Svetopisemsko in Mojzesovo pričevanje o Jezusu pokaže besede, ki govorijo o Judovski neveri. »Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu, vaš tožitelj je Mojzes, v katerega vi zaupate.«

    Mojzes je podoba Jezusa, ki Boga prosi naj to trmasto ljudstvo reši. Sveto pismo vnaprej govori o skrivnosti Jezusa Kristusa. Po grehu ljudstva v puščavi Bog pove Mojzesu, da bo ljudstvo uničil, njemu pa obljubi, da bo iz njega naredil velik narod. Mojzes Božje ponudbe ne sprejme in pravi, naj skupaj z ljudstvom pokonča tudi njega. Popolnoma je postal solidaren z ljudmi in tako dosegel njihovo odrešenje.

    V Kristusu se vse, kar je pokazano po Mojzesu, dejansko tudi uresniči na nepričakovan način. V Kristusovi smrti Bog uniči ljudstvo. Njegova smrt pa ne uniči, ampak obudi od mrtvih vse uničene, nas, ki nas utrudita strah in beg pred Dobrim Bogom Očetom.

    Jezus je novi Mojzes, ki sprejme smrt skupaj z ljudstvom in za ljudstvo. Hkrati pa je novi Mojzes, iz katerega bo nastal velik narod, sinov in hčera nebeškega Očeta. Z vstajenjem se prav to uresniči in se še vedno uresničuje. Tako Sveto pismo pričuje o Jezusovem trpljenju in vstajenju, ki ga ni bilo mogoče predvideti.

    Ko pa v luči velikonočne skrivnosti znova beremo staro zavezo, pa občudujemo njeno napoved in slutnjo. V Kristusu se uresničita smrt in življenje, v njem je greh uničen in se začne novo življenje, v katerega nas rodi po Cerkvi, svojem telesu v sedanjem času.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori
  87. Miro says:
    23. marca, 2023 at 8:55

    KATEHEZA: EVANGELIZACIJA JE POVEZANA S PRIČEVANJEM IN SVETOSTJO

    SVETI OČE JE MED SPLOŠNO AVDIENCO POVABIL K BRANJU APOSTOLSKE SPODBUDE EVANGELII NUNTIANDI, KI JO JE LETA 1975 NAPISAL PAVEL VI. VNEMO ZA EVANGELIZACIJO JE POVEZAL S PRIČEVANJEM IN SVETOSTJO TER IZPOSTAVIL, DA MORAMO NAJPREJ EVANGELIZIRATI SEBE IN NATO EVANGELIZIRATI DRUGE. (zapis: Andreja Červek)

    Pričevanje o Kristusu je hkrati prvo sredstvo evangelizacije in bistveni pogoj, da je oznanilo evangelija rodovitno, je dejal papež Frančišek med splošno avdienco, 22. marca. Izhajal je iz apostolske spodbude Evangelii nuntiandi, za katero je dejal, da je še vedno aktualna. Izpostavil je, da pričevanje mora biti skladno s tem, kar kristjan veruje, in tem, kar oznanja in živi. Evangelizacijo pa je povezal tudi s svetostjo, pri čemer sta pomembni molitev in evharistija, ki pri oznanjevalcu pospešujeta rast v svetosti.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: 1 Pt 3,8-9

    »KONČNO, BODITE VSI SLOŽNI, SOČUTNI, LJUBITE BRATE, BODITE USMILJENI IN PONIŽNI. NE VRAČAJTE HUDEGA ZA HÚDO IN NE SRAMOTITE TISTEGA, KI VAS SRAMOTI. NASPROTNO, BLAGOSLAVLJAJTE, KER STE BILI POKLICANI V TO, DA BI BILI DELEŽNI BLAGOSLOVA.«

    Kateheza: Prva pot evangelizacije: pričevanje (Evangelii nuntiandi):

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/kateheza-evangelizacija-je-povezana-s-pricevanjem-in-svetostjo.html

    Odgovori
  88. janez says:
    23. marca, 2023 at 8:33

    Jutranja homilija papeža Frančiška: Razširimo srce. Za milost ni treba plačevati. Je zastonj

    Razširimo srce. Za milost ni treba plačevati. Je zastonj
    »Zastonjskost Boga naj spodbuja tudi našo držo zastonjskosti, bodisi pri pričevanju bodisi pri služenju. Razširimo svoje srce za milost. Milosti se ne kupuje. Kar smo prejeli gratis, dajmo gratis. Božjemu ljudstvu se služi – se ga ne poslužuje.

    Krščansko življenje je služenje in ne posluževanje
    Današnji evangeljski odlomek (glej Mt 10,7-13) govori o poslanstvu apostolov in torej o poslanstvu vsakega kristjana. Kristjan ne more ostati nepremičen. Krščansko življenje pomeni hoditi po poti, vedno. Jezusove so besede: ‘Spotoma pa oznanjajte in govorite: ‘Nebeško kraljestvo se je približalo.’ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.’ Ravno to je poslanstvo – pomeni življenje služenja. Krščansko življenje je služenje. Zelo žalostno je, ko najdemo kristjane, ki na začetku svojega spreobrnjenja ali ko ozavestijo, da so kristjani, služijo, so odprti za služenje, služijo Božjemu ljudstvu, a potem se začnejo posluževati Božjega ljudstva. To zelo boli, zelo boli Božje ljudstvo. Poklicanost je poklicanost k služenju, ne da se ‘poslužujemo nečesa’.

    Z Bogom se ne trguje
    Krščansko življenje je življenje zastonjskosti. V današnjem evangeliju Jezus poudari jedro odrešenja: ‘Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.’ Odrešenja ne moremo kupiti, ampak nam je dano zastonj. Bog nas rešuje zastonj, ne zaračunava nam. In kakor je Bog storil z nami, tako moramo tudi mi delati z drugimi. Ravno v tem je zastonjskost Boga. In to je ena najlepših stvari: Vedeti, da je Gospod poln darov, ki nam jih lahko da. A prosi za samo eno stvar: da se naše srce odpre. Ko mi pravimo ‘Oče naš’ in molimo, odpremo srce, da bi vanj prišla ta zastonjskost. Ni odnosa z Bogom izven zastonjskosti. Včasih, ko potrebujemo nekaj duhovnega ali neko milost, pravimo: ‘Sedaj se bom postil, delal bom pokoro, molil bom devetdnevnico …’ Kar je prav, a bodite pozorni: s tem ne ‘plačamo’ za milost, da bi ‘kupili’ milost; to je namenjeno razširitvi tvojega srca, da bi vanj prišla milost. Milost je zastonj. Vsi Božji darovi so zastonj. Problem je v srcu, ki se pomanjša, se zapre in ni sposobno prejeti zastonjske ljubezni. Z Bogom ni treba barantati, z Bogom se ne trguje.

    Razširiti srce za zastonjske milosti
    Zastonjskost je osrednja. In to je posebej pomembno za nas pastirje Cerkve, da ne bi prodajali milosti. Zelo namreč škoduje, ko naletimo na pastirje, ki trgujejo z Božjo milostjo. Gospodova milost je zastonj in ti jo moraš dati zastonj. V našem duhovnem življenju obstaja vedno ta nevarnost, da zdrsnemo na raven plačevanja. Vedno, tudi ko govorimo z Gospodom, kakor da bi mu hoteli dati neko podkupnino. A stvari ne potekajo na ta način, ne po tej poti. ‘Gospod, če ti storiš to, ti bom jaz dal to.’ Če naredim to obljubo, mi to razširi srce, da lahko prejmem tisto, kar je že zastonj za nas. Takšen odnos zastonjskosti z Bogom je to, kar nam bo pomagalo, da ga bomo imeli tudi v odnosu do drugih, tako pri krščanskem pričevanju kot krščanskem služenju, v pastoralnem življenju pastirjev Božjega ljudstva. Spotoma. Služite in dajajte ‘gratis’ to, kar ste ‘gratis’ prejeli. Naše življenje svetosti naj bo razširitev srca, da bodo Božja zastonjskost, Božje milosti, ki že so tam, ki so zastonj in nam jih On želi podariti, lahko prišle v naše srce. Tako bodi.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 11.6.2019)

    Odgovori
  89. Miro says:
    22. marca, 2023 at 17:28

    »RESNIČNO, RESNIČNO, POVEM VAM: SIN NE MORE DELATI NIČESAR SAM OD SEBE, AMPAK LE TO, KAR VIDI, DA DELA OČE; KAR NAMREČ DELA ON, DELA ENAKO TUDI SIN.«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 5,17-30)

    Jezus pa jim je odvrnil: »Moj Oče dela do zdaj in tudi jaz delam.« Zato so si Judje še bolj prizadevali, da bi ga umorili, ker ni samo kršil soboto, ampak je tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.

    Jezus jim je tedaj odvrnil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin. Kajti Oče ima Sina rad in mu pokaže vse, kar dela sam, in še večja dela od teh mu bo pokazal, tako da se boste čudili. Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče. Kajti Oče nikogar ne sodi, ampak je dal vso sodbo Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta. Kdor ne časti Sina, tudi ne časti Očeta, ki ga je poslal.

    Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje. Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina, in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kakor ima namreč Oče življenje v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. Oblast mu je dal, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu, kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali húdo, v vstajenje obsodbe. Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+5%2C17-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      22. marca, 2023 at 17:29

      KDOR NE ČASTI OČETA, NE ČASTI SINA

      Postni čas je čas prenove Cerkve, skupnosti in posameznih vernikov ter predvsem ”čas milosti”. Bog od nas ne zahteva ničesar, česar bi nam prej že ne podaril: ”Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil”. Bog ni brezbrižen do nas. Vsakega od nas nosi v svojem srcu, pozna nas po imenu, skrbi za nas in nas išče, ko ga zapustimo. Zanima se za vsakega izmed nas; v svoji ljubezni ga zanima vse, kar se dogaja z nami. Ko živimo udobno življenje in nam gre vse dobro, se včasih zgodi, da pozabimo na druge (česar Bog Oče ne naredi nikoli), se ne zanimamo za njihove težave, trpljenje in krivice, ki se jim dogajajo … Tedaj naše srce zapade v brezbrižnost. Medtem ko se počutim precej dobro in prijetno, pozabljam na tiste, ki so v težavah. Ta egoistična razvada, ravnodušnost, ima danes svetovne razsežnosti, zato lahko govorimo o globalizaciji brezbrižnosti. Gre za stisko, s katero se kristjani moramo soočiti.

      Ko se Božje ljudstvo spreobrne k njegovi ljubezni, najde odgovore na vprašanja, ki mu jih zgodovina vedno znova zastavlja. Ravnodušnost do bližnjih in do Boga je resnična preizkušnja tudi za nas kristjane, zato moramo v vsakem postu slišati krik prerokov, ki so povzdigovali glas in nas tako prebujali. Bog ni brezbrižen do sveta, ampak ga ljubi do te mere, da pošlje svojega Sina za odrešenje vsakega človeka. V učlovečenju, zemeljskem življenju, smrti in vstajenju se dokončno odpirajo vrata med Bogom in človekom, med nebom in zemljo. Cerkev je z oznanjevanjem Božje besede, obhajanjem zakramentov in pričevanjem vere, ki se uresničuje v dobrodelnosti, kakor roka, ki vrata drži odprta. Toda svet teži k temu, da se zapre vase in zapre tista vrata, skozi katera Bog vstopa v svet in svet vanj. Tako roka, ki je Cerkev, ne sme biti nikoli presenečena, če je odrinjena, stisnjena in poškodovana.

      Božje ljudstvo potrebuje prenovo, da ne bi postalo brezbrižno, da se ne bi zaprlo samo vase. Predlagam TRI KORAKE, o katerih premišljujemo na poti prenove.

      Najprej se v molitvi pridružimo nebeški Cerkvi. Ko zemeljska Cerkev moli, se vzpostavi občestvo vzajemne pomoči in dobrega, ki pride do Božjega obličja.

      Na drugi strani je potrpežljivo pričevanje Njega, ki hoče vse in vsakega privesti do Očeta. Ljubezen ne more zamolčati poslanstva. Cerkev Jezusu Kristusu sledi na njegovi poti, da bi dosegla vsakega človeka, do skrajnih meja sveta.

      Na tretjem mestu pa je trpljenje bližnjih, ki predstavlja nenehni klic k spreobrnitvi, saj me morajo potrebe mojega brata opominjati na krhkost mojega življenja, moje odvisnosti od Boga in drugih bratov.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2023/03/22/22-marec-kdor-ne-casti-oceta-ne-casti-sina/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

      Odgovori
  90. janez says:
    22. marca, 2023 at 8:53

    BOG NAS NEŽNO IN TIHO NAGOVORI, KO PONIŽNO IN Z GOREČO VERO MOLIMO
    Bog nam govori in nam sporoča vedno z nežnim tihim glasom. Njegova govorica je tako neznatna in delikatna, da jo lahko že majhna sapica izniči. Prisluhnimo Bogu v miru in tišini, kaj nam sporoča. Bog vedno odgovarja na ponižno molitev, polno vere in zaupanja, ko imamo dober namen pomagati ali narediti nekaj dobrega. Pogosto Bog ne odgovarja takoj – tako je potrebno čakati. V čakanju pa se razodeva čar poslušanja, ponižnosti, vera, zaupanje. V pričakovanju na Božji odgovor pogosto v nas zraste zavest lastne odgovornosti. Tako pričakovanje požene v nas neke mehanizme, da mi iz naše strani naredimo vse, da bi tudi Bog lahko iz njegove storil vse. Tu sorazlogi da nekatere rešitve pridejo šele kasneje.Vendar Bog zelo pogosto odgovarja. Problem seveda ne leži v njegovem odgovoru, pač pa v našem vprašanju. Smo iskreni ali nismo? Če nismo iskreni –tudi Boga ne moremo čutiti. V tej točki je nekaj podrobnejših poudarkov:
    a) Bog nikoli ne govori proti »zdravi pameti«
    b) je vedno na strani dobrega, pravega in resnice, posebno ko želimo dobro drugemu
    c )ni nikoli neiskren do naših potreb, počutij, težav…
    d) nikoli ne podpira naše hudobije, egoizma in igračkanja z njim, ne podpira naših utvar in iluzij, ošabnosti in ambicioznosti (povzpetnost na račun drugega)
    f) pogosto govori proti naši volji, kar nam ni prav ali pač?!
    g)govori mi iskreno celo to, kar mi ni všeč (kar mi ni po godu)
    h) pogosto govori takrat, ko bi jaz raje, da bi on molčali)
    g) govori tudi preko molka, tišine, drugih ljudi, Svetega pisma…

    Navaditi se moramo poslušati Boga, priučiti se moramo sposobnosti slišati in poslušati Boga, druge, ne le sebe. Imamo dvoje ušes in ena usta zato, da manj govorimo in več poslušamo! Kdor si te sposobnosti noče, ne more ali ne zna pridobiti, tvega, da Boga ne bo slišal celo takrat ko bo ta »glasno grmel«. Bog normalno ne uporablja druge poti za komunikacijo in spoznanje, kot je naš intelekt (razum, navdihnjen od Boga), naš občutek za ljubezen, za pravično, za dobro in našo vest, ko molimo in živimo po Evangeliju, kot nas uči Jezus in ko pomagamo in služimo drugim. Najpoglavitnejši problem je naša iskrenost v tem, kako si razlagamo in kako spolnjujemo Božjo voljo. Veliko več naše pozornosti bi morali posvetiti stvarem, ki od nas terjajo velike odgovornosti ali velike odločitve, našo vero in molitve, da delamo vse prav in v dobro nas in tudi drugih ljudi. Kaj in kako takrat moliti? Pomembno je, da sledimo svoji vesti, da tej zaupamo in da imamo pravi odnos do vere, da smo Ljubečiu, Usmiljeni, Dobri in da pomagamo ter služimo drugim. Božji odgovor v sebi vedno nosi dovolj rahločutnosti in modrosti: v Božjem odgovoru je vedno dovolj svetlobe (luči) za tistega, ki je »blage« volje –zakaj Bog vedno upošteva našo osebnost in svobodno voljo. Bog nikoli nikogar ne sili, ker ima svobodno voljo. To je podoba Boga, vzgojitelja in Usmiljenega Dobrotnika, ki nas vedno Ljubi in nam hole le vse dobro. Molimo iskreno in goreče, da nas bo Bog slišal in uslišal. In naj nam moligtve pomagajo, da bomo vso Ljubezen in Dobroto prelili v Življenje! Ko bomo pomagali in služili drugim in odložili človeški egocentrizem, ki je v tem, da mislimo le nase in na svoje želje in potrebe, bomo odprili srce Gospodu in Gospod nas bo sklišal in uslišal; zato, ker hočemo z molitvijo in dejanji Dobrote in Usmiljenja ter služenja bližnjim tako kot Jezus prinašati Luč, Dobroto in Usmiljenje sebi in drugim na svet in tako pokazati, da Ljubimo Boga in Ljudi!

    Medmrežje Nauči nas Moliti, že objavljeno.

    »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn, 10,10)

    http://dd.sgv.si/files/2017/11/Nauci-nas-moliti.pdf

    Odgovori
  91. Miro says:
    21. marca, 2023 at 18:26

    OZDRAVLJENJE V KOPELI BETÉSDA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 5,1-3.5-16)

    Potem je bil judovski praznik in Jezus je šel v Jeruzalem. V Jeruzalemu je pri Ovčjih vratih kopel, ki se po hebrejsko imenuje Betésda in ima pet pokritih stebrišč. V njih je ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih in sušičnih. Čakali so na valovanje vode.

    Med njimi je bil tudi človek, ki je bil bolan osemintrideset let. Jezus ga je videl, kako leži tam, in ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Bi rad ozdravel?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka. Medtem ko grem tja, se spusti pred menoj kdo drug.« Jezus mu je rekel: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hôdi!« In mož je takoj ozdravel. Vzel je posteljo in hodil.

    Tisti dan pa je bila sobota. Zato so Judje govorili ozdravljenemu: »Sobota je. Ne smeš prenašati postelje!« On pa jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: ›Vzemi svojo posteljo in hôdi!‹« Vprašali so ga: »Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: ›Vzemi jo in hôdi!‹« Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam množica.

    Pozneje ga je Jezus srečal v templju in mu rekel: »Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!« Mož je odšel in sporočil Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Zaradi tega so Judje preganjali Jezusa, ker je takšne reči delal na soboto.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+5%2C1-3.5-16&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    OZDRAVITEV HROMEGA V BETESDI

    Ko Jezus vstopi v Betesdo, pokrito kopel pri Ovčjih vratih Jeruzalemskega obzidja, je tam človek, ki je že 38 let bolan. Nato se zgodi nekaj, kar nas prevzame. Jezus ga opazi in ozdravi. Čeprav se nam na prvo žogo zazdi, da gre le za telesno ozdravljenje, pa Bog nikoli ne pozdravi samo enega dela človeka, ampak celotnega človeka. Človek je lahko namreč bolan na veliko načinov in če se nam zdi, da smo telesno zdravi, kolikor smo pač lahko na tem nepopolnem svetu, pa smo nekje nekako zagotovo bolni, ranjeni, zlomljeni.

    Ni namreč človeka brez rane in ni človeka brez bolezni, bolečine. Če se nam zdi, da smo popolnoma zdravi in nam nič ne manjka, se zagotovo motimo. Ta zmotna misel je največkrat kriva, da zavrnemo božjo milost. Kajti Jezus človeka ne ozdravi kar tako, ampak ga najprej vpraša, če bi rad ozdravel? Božja milost zahteva našo vero. Naša vera, zaupanje in prepustitev Bogu pa omogoči spoznanje, da smo ubogi, bolni, zlomljeni in polni ran.

    Prepoznamo tudi duhovno ozdravljenje: “Jezus mu je rekel: ‘Vidiš, ozdravel si. Ne gréši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega!’“ (Jn 5,14). Duhovna bolezen se prepozna po simptomu, to je po grehu, ki je posledica tega, da smo daleč od Boga in da Njega ni v našem življenju, ker ga ne poznamo ali Ga zavračamo in Ga ne sprejmemo za svojega Boga in Gospoda. V tem je duhovna bolezen: odsotnost Boga.

    “Ozdravljeni pa ni vedel, kdo je tisti; Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam
    množica. Pozneje ga je Jezus srečal (našel) v templju in mu rekel …“ Ozdravljeni mož ni vedel. A Jezus mu pove, mu razloži, kaj se je zgodilo. Mož dobi spoznanje, zato kasneje more judom o Jezusu tudi govoriti.

    Poskusimo si predstavljati hromega človeka, kako 38 let, kar je 13.880 dni, leži samo nekaj korakov vstran od kopeli, za katero meni, da ga bo rešila, pa nima nikogar, ki bi mu pomagal. 13.880 juter upanja, da mu bo kdo pomagal, ker sam ne zmore in 13.880 večerov razočaranja in brezupa, ker nikogar ni bilo na pomoč, ker je sam. Njegova največja bolečina zagotovo ni v tem, da ni telesno zdrav, ampak čustvena bolečina, da je sam. Da je sam, odrinjen, pozabljen. Zato tudi njegov odgovor Jezusu vsebuje zgolj tožbo nad tem, da nima nikogar. A to je laž, ki se je ugnezdila v njem, ker nekoga ima. Ima Boga. Bog pride mimo, Bog ga vidi, Bog ga pozdravi. Ob Bogu se umiriš, ker nisi sam, ker te ljubi. Ob nekom, ki te ljubi, pa zmoreš na zdrav način opraviti z vsemi čustvenimi pretresi.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
  92. janez says:
    21. marca, 2023 at 9:27

    GOSPOD PROSIM NAUČI NAS MOLITI

    Jezus se umika na samotne kraje
    »Evangeliji so nam izročili mnoge zelo žive podobe o Jezusu kot človeku molitve. Kljub pomembnosti njegovega poslanstva in zahtevam mnogih ljudi, Jezus čuti potrebo, da se umakne v samoto in moli. Markov evangelij nam o tem pripoveduje že na prvi strani, ko začne govoriti o Jezusovem javnem delovanju (glej Mr 1,35). Jezusov prvi dan v Kafarnáumu se je končal zmagoslavno. Ko je sonce zašlo, je množica bolnih prišla pred vrata, kjer je Jezus bival. Mesija oznanja in ozdravlja. Uresničijo se starodavne prerokbe in pričakovanja mnogih ljudi, ki trpijo: Jezus je Bog, ki je blizu, je Bog, ki rešuje. A tista množica je še vedno majhna, če jo primerjamo z mnogimi drugimi množicami, ki se bodo zbirale okoli preroka iz Nazareta. V nekaterih trenutkih gre za ogromno ljudi. Jezus je v središču vsega, pričakovan s strani ljudi, je odgovor na upanje Izraela. Pa vendar se jim Jezus izmakne. Ne ostane ujetnik pričakovanj ljudi, ki so ga že izvolili za vodjo. Nevarnost je, da se voditelji preveč navežejo na ljudi in ne ohranijo distance. In Jezus se tega zaveda. Že prvo noč v Kafarnáumu dokaže, da je zares izviren Mesija. Tik pred zoro učenci iščejo Jezusa, a ga ne najdejo, dokler ga Peter navsezadnje ne izsledi na samotnem kraju, popolnoma potopljenega v molitev. In mu pravi: ‘Vsi te iščejo’ (Mr 1,37). Zdi se, da se trditev nanaša na splošen uspeh, kot dokaz, da je njegovo poslanstvo uspelo. Jezus pa pravi svojim učencem, da mora iti drugam, da niso ljudje tisti, ki iščejo njega, ampak je On tisti, ki išče ljudi. Zato ne sme ostati, ampak mora neprenehoma romati po poteh Galileje (glej Mr 38-39). Je romar, ki gre proti Očetu, medtem pa moli. Vse to se zgodi v eni noči molitve.

    Kakor da vse vodi Jezusova molitev
    Na kakšni od svetopisemskih strani se zdi, da vse vodi Jezusova molitev, njegova bližina z Očetom. Tako bo predvsem v noči na vrtu Getsemani. Za zadnji del Jezusove poti, najtežji od vseh, ki jih bo prehodil, se zdi, da dobi svoj smisel v stalnem poslušanju, ki ga Jezus namenja Očetu. Zagotovo ni lahka molitev, ravno nasprotno, je dejanska agonija, pa vendar je molitev, ki je zmožna podpirati tisto pot križa. Bistveno je, da Jezus molil. Jezus je goreče molil v javnih trenutkih, ko je s svojim ljudstvom delil bogoslužje, a prav tako je iskal kraje zbranosti, ki so bili ločeni od vrveža sveta, kraje, ki so omogočili, da se je spustil v skrivnost svoje duše. Jezus je prerok, ki pozna kamne v puščavi in se vzpenja v višine gora. Zadnje Jezusove besede, preden je izdihnil na križu, so besede psalmov.

    Gospod, nauči me moliti
    Jezus je molil kakor vsak človek na svetu. Pa vendar njegov način molitve vsebuje skrivnost, nekaj, kar zagotovo ni ušlo pogledu njegovih učencev, če v evangelijih najdemo tako enostavno in neposredno prošnjo: ‘Gospod, naúči nas moliti’ (Lk 11,1). Videli so ga namreč moliti in so se njegovega načina želeli tudi sami naučiti. Jezus jih ne zavrne, ni ljubosumen na svojo bližino z Očetom, ampak je prišel ravno za to, da bi nas uvedel v ta odnos z Očetom. Tako svojim učencem postane učitelj molitve, kar zagotovo želi biti za vsakega med nami. Tudi mi torej moramo reči ‘Gospod, nauči me moliti. Nauči me.’ Čeprav morda molimo že mnogo let, se moramo molitve vedno učiti! Človekova molitev, to hrepenenje, ki se rodi na tako zelo naraven način v njegovi duši, je morda ena največjih skrivnosti vesolja. In niti ne vemo, če je molitev, ki jo namenjamo Bogu, zares tista, ki bi jo On hotel slišati. Sveto pismo nam govori tudi o neprimernih molitvah, ki jih Bog na koncu zavrne. Spomnimo se na priliko o farizeju in cestninarju. Samo cestninar se je vrnil opravičen domov, ‘kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan’ (Lk 18,14). Molitev je vedno treba začeti s ponižnostjo, kajti ponižno molitev Gospod sprejme. Zato je najprimerneje, da prosimo z besedami učencev: ‘Gospod, nauči nas moliti!’ In On zagotovo ne bo dopustil, da bi naša prošnja padla v prazno.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI.; Vatikan, 5.12.2018)

    NEKAJ ISKRIC GLEDE MOLITEV OČENAŠA
    Zato takrat, ko bo naša vera šibka, tudi mi prosimo z učenci »Gospod, nauči nas moliti« in recimo: Oče naš, ki si v nebesih.
    Ko bi bili na tem, da pozabimo na Gospoda, prosimo: Posvečeno bodi tvoje ime.
    Ko bomo malodušni zaradi našega življenja ali razmer v svetu, prosimo: Pridi tvoje kraljestvo.
    Ko se bomo morali odločiti o kakšni pomembni stvari in bi nas mikalo, da bi se odločili za najlažjo pot, recimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
    Ko se bomo pritoževali nad majhnimi težavami in pozabljali, da je na milijone ljudi ubogih in lačnih, molimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
    Ko nas težijo naši grehi in ko težko odpuščamo drugim, prosimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.
    Ko nas vznemirjajo skušnjave, molimo: Ne vpelji nas v skušnjavo.
    Ko se nam bo težko obvladati, prosimo: Reši nas hudega.
    Ko se bomo preveč ukvarjali s sabo in s svojo pomembnostjo, recimo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.

    Ognjišče Božo Rustja.

    Odgovori
  93. Miro says:
    21. marca, 2023 at 8:13

    PAPEŽ FRANČIŠEK: KO NAS JEZUS OZDRAVI, NAM POVRNE DOSTOJANSTVO

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+9%2C1-41&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Papež Frančišek: »Toda ta čudež so slabo sprejele različne osebe in skupine. Poglejmo podrobnosti. Danes bi vam rad rekel, da vzemite Janezov evangelij in vi preberite ta Jezusov čudež, zelo lep je način, kako ga Janez pripoveduje. Gre za deveto poglavje. V dveh minutah ga lahko preberete. Pokaže kako deluje Jezus in kako deluje človeško srce: dobro človeško srce, mlačno človeško srce, boječe človeško srce, pogumno človeško srce… Torej deveto poglavje Janezovega evangelija. Storite danes to. Zelo vam bo pomagalo.«

    Odlomek iz nagovora svetega očeta (nedelja,19. marec 2023)

    Odgovori
  94. Miro says:
    20. marca, 2023 at 16:28

    JEZUS OZDRAVI URADNIKOVEGA SINA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 4,43-54)

    Po teh dveh dneh je šel od tam v Galilejo. Jezus je sicer sam izpričal, da prerok ne uživa časti v svojem domačem kraju, toda ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je storil v Jeruzalemu ob prazniku; tudi sami so namreč šli na praznik. Prišel je torej spet v galilejsko Kano, kjer je bil naredil vino iz vode.

    In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Uradnik pa mu je rekel: »Gospod, stopi dol, preden moj otrok umre.« Jezus mu je dejal: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel.

    Že med potjo pa so mu prišli naproti njegovi služabniki in mu sporočili: »Tvoj sin živi.« Poizvedel je od njih, ob kateri uri se mu je stanje izboljšalo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmih ga je vročica pustila.« Oče je spoznal, da se je to zgodilo tisto uro, ko mu je Jezus rekel: »Tvoj sin živi.« In začel je verovati sam in vsi njegovi domači. To pa je bilo že drugo znamenje, ki ga je storil Jezus, odkar je iz Judeje prišel v Galilejo.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+4%2C43-54&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    POJDI TVOJ SIN ŽIVI

    Mož je verjel besedi, ki mu jo je Jezus rekel. Ko pa je videl čudež, pa je veroval. Nekako sami začutimo, kar nam Božja beseda govori, da je razlika med verjeti Jezusu in verovati Vanj. Kakšna je torej ta razlika med verjeti in verovati?

    Razlika se čuti že v jeziku. Drugemu človeku verjameš, a vanj ne veruješ. Verjameš ideji, besedi, obljubi, veruješ pa v osebo. Verjameš z razumom, ki ga lahko krepijo ali izpodbijajo izkušnje, čustva, lepa in neprijetna, ljubezen in sovraštvo. Veruješ pa, ko se odločiš za “osebo“ z “vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem“. Veruješ v osebo, ker je to, kar si spoznal o njej, resnično in te to napolnjuje. Zato je tako težko, morda nemogoče verovati v človeka, ki mu lahko samo verjameš, dokler te ne razočara. Lahko pa veruješ v Boga, ko enkrat spoznaš, kdo On je, da je On to v resnici in da bo vedno ostal takšen.

    Ta gotovost, da Bog je Bog in da je On ta popolnost in trdnost in nespremenljivost, ki jo tako zelo iščeš in po njej hrepeniš, to je vera. Bogu verjameš, kar obljublja in uči, a še več, Vanj veruješ kot v nespremenljivo Gotovost in Ljubezen, ki te nikoli ne bo razočarala. V jeziku začutimo odgovor: Verjameš nekomu, veruješ pa v nekoga. Odločitev za osebo. Vera, ko Jezusu rečeš z vsem srcem: “Moj Gospod in moj Bog.“

    Vprašanje je torej: Ali mi Jezusa sprejemamo, ali pa smo ujetniki enega najmočnejših sodobnih malikov: učinkovitosti? Jezusa ni mogoče osvojiti, Jezusa ni mogoče pridobiti.

    V evangeljskem odlomku smo slišali o odličnem pričevanju vere. „Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus in je šel.“ Nobenega zarotovanja duha bolezni, nobenega klicanja k nebu, nobenih molitev k Očetu. Nič takega, da bi človek pomislil, da je Jezus prošnjo ubogega očeta vzel resno. Pa vse to niti ni bilo potrebno. Vse, kar je bilo potrebno, je bila očetova vera. Ta je bila dovolj velika, da je Jezus naredil čudež.

    Vera je odločilnega pomena tudi v našem odnosu do Boga. Ko zaživimo iz Boga in z Bogom, naša vera ni več samo govorjenje o Bogu, ampak postane pričevanje o Bogu. Postane oznanjevanje.

    Ob sinovem ozdravljenju je veroval kraljevi uradnik in z njim tudi vsa njegova hiša. Njegovo izkustvo Jezusove moči in usmiljenja je bilo tako močno, da je prepričalo vse, ki so živeli z njim. Ni jih prepričalo njegovo pripovedovanje in najbrž tudi ne otrokovo ozdravljenje. Sami vemo, da nas besede ne prepričajo in ob dejstvih ostajamo nejeverni.

    Prepričal jih je ogenj, ki je gorel v njem. Prepričal jih je Jezus, ki ga je sedaj nosil v sebi. Njegovi domači so začutili to ljubezen, ki je razodevala Očetovo in Sinovo navzočnost.

    Tudi nam, ljudje ne bodo verjeli na besedo. Lahko napišemo nešteto knjig in člankov, pa zaradi tega ne bo nihče veroval. Lahko organiziramo odlične simpozije in kongrese, pa zaradi njih nihče ne bo veroval. Če pa bodo ljudje začutili, da pišemo o Njem, ki smo ga srečali in ga ljubi naša duša, če bodo videli, da ne govorimo iz glave, ampak pričujemo iz srca, bodo začeli tudi oni iskati Boga, ga sprejemati in verovati vanj.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
  95. janez says:
    20. marca, 2023 at 16:28

    Papež Frančišek: Ali sem Usmiljen in Dober ko srečam bližnjega?!

    Neverni Samarijan je zgled spolnjevanja zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega
    Evangelij o ‘dobrem Samarijanu’ (prim. Lk 10,25-37) kaže na zgled spolnjevanja zapovedi, ko neverni in v Izraelu zaničevani Samarijan pomaga ranjenemu človeku, kjer dva druga, ki sta poznavalca Božje postave nista pomagala. Potem ko je učitelj postave v Evangeliju vprašal Gospoda, kaj je potrebno, da prejme v delež večno življenje, ga je Jezus napotil poiskati odgovor v Svetem pismu, ki pravi: ‘Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe’ (v. 27). Bile pa so različne razlage glede tega, koga je potrebno imeti za ‘bližnjega’. Dejansko je ta človek nadalje vprašal: ‘In kdo je moj bližnji?’ (v. 29). Na tej točki mu je Jezus odgovoril s priliko, to lepo priliko. Vse vas vabim, da vzamete današnji evangelij: Luka, Lukov evangelij 10 poglavje, od 25 do 37 vrstice. Je ena najlepših evangeljskih prilik. Ta prilika je postala vzorec za krščansko življenje. Postala je zgled, kako mora kristjan delovati. Po zaslugi evangelista Luka imamo ta zaklad.

    Glavni junak Jezusove prilike je Samarijan
    Glavni junak te kratke pripovedi je nek Samarijan, ki je na poti srečal človeka, ki so ga oropali in pretepli razbojniki in je poskrbel zanj. Vemo, da so Judje zaničevali Samarijane in jih niso smatrali za del izvoljenega ljudstva. Zato ni naključje, da je Jezus izbral ravno Samarijana za pozitivno osebnost prilike. Na ta način hoče prerasti predsodek in pokazati, da je tudi tujec, nekdo ki ne pozna pravega Boga in ne obiskuje njegovega templja, sposoben ravnati po Njegovi volji, imeti torej sočutje do brata v potrebi in mu pomagati z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago.

    Postavljamo človeško pravilo pred Božjo zapoved?
    Po tej isti poti sta pred Samarijanom šla mimo duhovnik in levit, torej osebi posvečeni Božjemu čaščenju. Toda, ko sta videla na tleh pretepenega in ranjenega siromaka, sta šla naprej, ne da bi se ustavila, najverjetneje, da ne bi postala ‘nečista’ zaradi njegove krvi. Človeško pravilo ‘postati nečist zaradi krvi’ povezano s čaščenjem sta postavila nasproti zapovedi Boga, ki hoče predvsem Usmiljenje in Ljubezen.

    ‘Neverni’ Samarijan je zgled spolnjevanja zapovedi ljubezni
    Jezus torej predlaga za zgled Samarijana, ravno tistega, ki ni imel vere! Tudi mi lahko pomislimo na toliko nam poznanih ljudi, morda agnostikov, ki delajo dobro. Jezus je izbral za zgled nekoga, ki ni bil mož vere. In ta človek, ki s tem, da ljubi brata kot samega sebe, ljubi Boga iz vsega svojega srca in z vso svojo močjo, torej Boga, ki ga ni poznal ter s tem istočasno izrazi pravo religioznost ter resnično človeškost.

    Naš bližnji je tisti, do katerega smo imeli usmiljenje
    Potem ko je povedal to tako lepo priliko, se je Jezus ponovno obrnil na tistega učitelja postave, ki ga je vprašal: ‘In kdo je moj bližnji?’ in mu rekel: ‘Kdo od teh treh se ti zdi, da je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?’ (v. 36). Na ta način je napravil preobrat glede na vprašanje svojega sogovornika in tudi glede logike nas vseh. Daje nam razumeti, da nismo mi, ki na osnovi svojih meril določamo, kdo je naš bližnji in kdo ne, ampak je oseba, ki se je znašla v stiski, po kateri se mora spoznati, kdo je naš bližnji, torej tisti, do katerega smo imeli usmiljenje.Biti sposobni imeti usmiljenje, to je ključ, to je naš ključ. Če ti pred neko osebo, ki je v stiski nimaš usmiljenja, če se tvoje srce ne zgane, pomeni, da nekaj ni v redu. Pazi se! Pazimo se! Ne pustimo se zapeljati neobčutljivi sebičnosti. Sposobnost imeti usmiljenje, je postala preizkusni kamen kristjana, še več Jezusovega nauka. Jezus sam je Očetovo usmiljenje do nas. Če greš po poti in vidiš na tleh brezdomca in greš mimo, ne da ga pogledaš ali pa si morda misliš: ‘To je posledica vina. Pijan je!’, se vprašaj, ne, če je ta človek pijan, ampak se vprašaj, če morda ni tvoje srce otrdelo, če ni tvoje srce postalo led. Ta zaključek kaže, da je usmiljenje do človeškega življenja, ki je v stiski, resnično obličje ljubezni. S tem postanemo resnični Jezusovi učenci in razodevamo Očetovo obličje: ‘Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen’ (Lk 6,36). Bog naš Oče je usmiljen, ker ima sposobnost tega usmiljenja, da se približa naši bolečini, našemu grehu, našim razvadam, naši bedi.

    Prošnja k Devici Mariji
    Devica Marija naj nam pomaga razumeti ter predvsem vedno bolj živeti neločljivo povezanost, ki je med ljubeznijo do Boga, ki je Oče ter konkretno in velikodušno ljubeznijo do naših bratov in sester in nam da milost, da bi imeli usmiljenje ter v njem rastli.«

    (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja na Trgu sv. Petra, 14.7.2019)

    Odgovori
  96. Miro says:
    20. marca, 2023 at 14:38

    VAS PAPEŽ FRANČIŠEK PO 10 LETIH ŠE VEDNO NAVDUŠUJE? (Aleteia)

    ZARADI NOVEGA NAČINA VODENJA KATOLIŠKE CERKVE IN SPROŠČENEGA POJAVLJANJA V JAVNOSTI JE PAPEŽ FRANČIŠEK HITRO OSVOJIL SRCA MNOGIH PO SVETU, TUDI NEKATOLIČANOV. KAKO JE S TEM PO 10 LETIH?

    Na praznik svetega Jožefa, 19. marca, pred desetimi leti je papeževanje začel papež Frančišek. Številne je navdušil že nekaj dni prej s svojim prvim nastopom z balkona Bazilike sv. Petra v Vatikanu. Saj se spomnite: “Bratje in sestre, dober večer!” Britanska revija Time ga je že leta 2013 imenovala za osebnost leta.

    Njegovi poudarki pri papeževanju niso nič kaj “evropski” (kot je za neevropskega papeža tudi pričakovati, a zato Evropejcem morda malo manj po godu): pozornost namenja zlasti revnim, migrantom, starejšim, nerojenim otrokom, skrbi ga naš planet. Rad se obrača zlasti na svetovni jug in vzhod (kjer je krščanstvo v boljši “kondiciji” kot pri nas).

    Nekaj sogovornikov smo povprašali o njihovih vtisih po 10 letih Frančiškovega papeževanja. Več o tem na:

    https://si.aleteia.org/2023/03/19/vas-papez-francisek-po-10-letih-se-vedno-navdusuje/

    Odgovori
  97. Miro says:
    19. marca, 2023 at 12:53

    JEZUS OZDRAVI SLEPOROJENEGA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 9,1-41)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+9%2C1-41&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    MISLI PAPEŽA FRANČIŠKA, 30. marec 2014

    Današnji evangelij nam predstavlja dogodek s sleporojenim, kateremu je Jezus podaril vid. Dolga pripoved, dolga je, se začne s slepim, ki spregleda ter se konča in to je zelo zanimivo, s tistimi, ki mislijo, da vidijo, a zato ostanejo v svoji duši slepi. Janez je opisal čudež s samo dvema vrsticama, saj hoče pritegniti pozornost, ne toliko na sam čudež, temveč na tisto, kar sledi potem, torej na razpravo, ki jo je prebudil, tudi na govorice. Večkrat dobro delo, delo karitativne ljubezni prebudi govorice, razprave, saj so nekateri, ki nočejo videti resnice. Evangelist Janez želi pritegniti pozornost na to, kar se tudi dandanes dogaja, ko nekdo naredi dobro delo. Ozdravljenega sleporojenega je najprej spraševala začudena množica, videli so čudež in ga spraševali; zatem učitelji postave. Ti so zaslišali tudi njegove starše. Na koncu ozdravljeni sleporojeni pride do vere in to je največja milost, ki mu jo je storil Jezus. Ne samo, da je spregledal, ampak da je spoznal Njega, videl Njega kot ‘luč sveta’ (Jn 9,5).

    Medtem ko se sleporojeni postopno približa luči, se nasprotno učitelji postave vedno bolj pogrezajo v svojo notranjo slepoto. Zaprti v svojo domišljavost verjamejo, da že imajo luč in se zato ne odprejo za Jezusovo resnico. Storijo vse, da bi zanikali očitno. Pod vprašaj postavijo identiteto ozdravljenega človeka, zanikajo Božje delovanje pri ozdravljenju, z izgovorom, da Bog v soboto ne dela in na koncu celo podvomijo, če se je ta človek res rodil slep. Njihovo zapiranje pred lučjo postaja vse bolj nasilno in se izrazi v tem, da ozdravljenega človeka vržejo ven iz templja.

    Pot sleporojenega pa je sestavljena iz etap. Začne se s poznavanjem Jezusovega imena. O Njem namreč ne ve nič drugega, saj pravi: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči« (v. 11). Zatem ga po grozečem spraševanju farizejev ima najprej za preroka (v. 17), nato za človeka, ki je blizu Bogu (v. 31). Potem ko so ga vrgli iz templja, izključili iz družbe, ga je Jezus ponovno našel ter mu drugič ‘odprl oči’, ko mu je razodel svojo identiteto: »Jaz sem Mesija«. Ta, ki je bil slep, je ob tem vzkliknil: »Verujem, Gospod!« (v. 38) in se je pred Jezusom poklonil do tal. Ta evangeljski odlomek pokaže na dramo notranje slepote tolikih ljudi, tudi na našo, saj imamo tudi mi včasih trenutke notranje slepote.

    Naše življenje je včasih podobno življenju sleporojenega, ki se je odprl luči, ki se je odprl Bogu, ki se je odprl milosti. Včasih pa je žal tudi kot življenje učiteljev postave, saj zviška svojega napuha sodimo druge, celo Gospoda! Danes smo povabljeni odpreti se Kristusovi luči, da bi v življenju obrodili sad, odstranili nekrščansko obnašanje. Vsi smo kristjani, toda vsi mi se včasih obnašamo kot nekristjani, z grešnim obnašanjem. Obžalovati moramo in odstraniti takšno obnašanje, da bomo odločno hodili po poti svetosti, ki ima svoj izvir v krstu. Pri krstu smo bili razsvetljeni, da bi se, kakor nas na to spominja sveti Pavel, obnašali kot »otroci luči« (Ef 5,8) s ponižnostjo, potrpežljivostjo in usmiljenjem. Ti učitelji postave niso imeli niti ponižnosti, niti potrpežljivosti in tudi ne usmiljenja. Predlagam vam, da danes, ko se vrnete domov, vzamete Janezov evangelij in berete ta odlomek 9. poglavja. To je to. Dobro vam bo delo, ker boste ob tem videli pot od slepote k svetlobi in tisto drugo slabo pot, ki vodi k globlji notranji slepoti. Vprašajmo se: kako je z mojim srcem? Kako je z mojim srcem, tvojim srcem, z našim srcem? Imam odprto srce ali zaprto srce? Odprto ali zaprto za Boga? Odprto ali zaprto za bližnjega? V nas je vedno neka zaprtost, ki jo porodi greh, ki jo porodijo napake, zmote. Ne bojmo se, ne bojmo se! Odprimo se Gospodovi luči. On nas vedno čaka. On nas vedno čaka, da omogoči, da bolje vidimo, da nam da več luči, da nam odpusti. Tega ne pozabite: On nas vedno čaka!

    Devici Mariji zaupajmo pot postnega časa, da bi tudi mi, kakor ozdravljeni sleporojeni, s Kristusovo milostjo, mogli priti k luči, iti naprej v luči in se ponovno roditi v novo življenje.

    Več o mislih papeža Frančiška na: hozana.si

    Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

    Odgovori
  98. Miro says:
    18. marca, 2023 at 20:02

    PRAZNIK SV. JOŽEFA, MOŽA DEVICE MARIJE

    GOD IN PRAZNIK SV. JOŽEFA, MOŽA DEVICE MARIJE IN JEZUSOVEGA SKRBNIKA OBHAJAMO 19. MARCA. V LETU 2023 JE BOGOSLUŽNO PRAZNOVANJE PRESTAVLJENO NA 18. MAREC.

    Kolikor je zanesljivo znanega o sv. Jožefu, je zapisano v evangelijih po Mateju in Luku (prim. Mt 1,1–2,23; Lk 1,5–2,52). Genealogija obeh evangelijev ga uvršča med potomstvo kralja Davida (prim. Mt 1,16; Lk 1,27). Čeprav je bil kraljevskega rodu, Jožef ni bil bogat. Po vsej verjetnosti je bil reven, kar je razvidno iz daru samo »dveh grlic ali dveh golobov« (Lk 2,24) ob Jezusovem darovanju v templju (bogatejše družine so bile po judovski postavi dolžne darovati več, prim. 3 Mz 12,8). Jožefova družina je izvirala iz Betlehema v Judeji, vendar se je on preselil v Nazaret v Galileji, kjer je opravljal tesarsko obrt. Jožef se v evangelijih zadnjič omenja ob Jezusovem obisku templja v starosti približno 12 let (prim. Lk 2,41–52). Predvidevamo, da je Jožef umrl že pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Ostale zgodbe v zvezi z njegovo osebnostjo (npr. njegova domnevna visoka starost in ovdovelost v času poroke z Marijo), nimajo realne zgodovinske osnove in so bile ustvarjene z namenom zadovoljiti ljudsko radovednost o podrobnostih iz njegovega življenja.

    O prazniku sv. Jožefa več na: https://katoliska-cerkev.si/praznik-sv-jozefa-moza-device-marije1

    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!

    Odgovori
  99. Miro says:
    18. marca, 2023 at 19:46

    TEDEN DRUŽINE BO ZNOVA SPOMNIL NA VLOGI MATERINSTVA IN OČETOVSTVA – VIDEO

    »MIR SE ZAČNE V DRUŽINI« JE GESLO LETOŠNJEGA TEDNA DRUŽINE, ZNAČILNEGA POSEBEJ ZA CERKEV NA SLOVENSKEM. ZAČNE SE Z GODOM SV. JOŽEFA, KI GA LETOS IZJEMOMA PRAZNUJEMO ŽE V SOBOTO, 18. MARCA, KONČA PA NA GOSPODOVO OZNANJENJE, 25. MARCA.

    Ob godu zavetnika očetov in mož, sv. Jožefa, vstopamo v teden družine, ki so ga slovenski škofje razglasili že pred desetletji in se je po besedah tajnika Urada za družino pri Slovenski škofovski konferenci Luke Mavriča »dobro prijel, tako na župnijski kot škofijski ravni«.

    O tednu družine več na: https://radio.ognjisce.si/sl/260/novice/36117/teden-druzine-bo-znova-spomnil-na-vlogi-materinstva-in-ocetovstva-video.htm

    Odgovori
  100. Miro says:
    18. marca, 2023 at 17:24

    SVETI JOŽEF JE BIL RESNIČNO VELIK MOŽ, KI JE SVOJO VELIČINO ŽIVEL V PONIŽNOSTI PRED GOSPODOM IN V PODARJAJOČI LJUBEZNI DO JEZUSA IN MARIJE. VSEM NAM JE LAHKO VELIK ZGLED IN MOČAN PRIPROŠNJIK

    Jožefa si vse prevečkrat predstavljamo kot prijetnega starega tesarja, ki je po angelovem naročilu vzel Marijo za svojo ženo, da ni bila ravno sama z Jezusom, ga morda celo pomagal nekoliko vzgajati in nato enkrat v času Jezusovega odraščanja umrl. Skratka, nič posebnega.

    Kot prvo, sveti Jožef najbrž ni bil starček. Morda je bil, podobno kot Marija, še najstnik. Ampak njegov odziv na angelov obisk v sanjah, priča o tem, da je bil zrel mož globoke vere. Izkazal je ogromno zaupanja v Gospoda in poguma, ko po angelovem naročilu Marije ni odslovil ter jo tako obvaroval pred javnim sramotenjem in morda celo pred smrtjo.

    Nato sta se morala Jožef in visoko noseča Marija nekaj dni pred Jezusovim rojstvom odpraviti iz Nazareta v Betlehem. Za Marijo je bila ta pot vse prej kot lahka … V teh trenutkih je sveti Jožef še konkretneje začel živeti svojo poklicanost Marijinega moža in Jezusovega krušnega očeta. V potrpežljivosti in dobrosrčnosti ob svoji od poti utrujeni ženi. V nežnih besedah spodbude in nazadnje na cilju v neomajni vztrajnosti iskanja prenočišča.

    Še v isti noči je v svoje naročje in življenje sprejel Jezusa. Nebogljenega dojenčka, vsemogočnega Boga, ki je popolnoma zaupal v Jožefovo varstvo. Kmalu je Jožef vlogo zaščitnika družine izkusil zelo konkretno, ko so morali pred Herodom bežati v Egipt. Tam je znova in znova izkazoval svojo skrbnost, ko je bilo treba najti nastanitev in zaposlitev za preživljanje družine.

    Mlada družina je ostala v Egiptu, dokler se Jožefu ni v sanjah spet prikazal Gospodov angel in mu naročil, naj se z družino vrne v deželo Izraelcev. Vsakič, ko se je Jožefu v sanjah prikazal Gospodov angel, je brez obotavljanja vstal in opravil, kar mu je velel. Samo pokončen mož je zmožen takšne ponižnosti pred Gospodom.

    Videti je, da se je z vrnitvijo v Nazaret Jožefovo življenje umirilo. Ali pa tudi ne … to boste verjetno najbolje vedeli tisti z majhnimi in malo manj majhnimi otroki. Že res, da je Jezus Božji sin in pravi Bog, ampak bil je tudi pravi človek, ki je potreboval vzgojo. Čeprav v Svetem pismu tega ne izvemo, je moral Jožef bržkone kdaj povzdigniti glas in grdo pogledati, spet drugič nežno tolažiti Jezusa s potolčenim kolenom. Poleg vseh svojih vrlin pa je verjetno Jezusa naučil tudi marsikatere ročne spretnosti, da mu je lahko pomagal pri delu.

    Predstavljam si, da je ves ta čas Jožef bil notranji boj. Bil je mlad mož z lepo mlado ženo, s katero sta živela deviški zakon. Gotovo ga je v bitkah s skušnjavami močno podpiral Sveti Duh, pa vendar je moral svoj pogled nenehno usmerjati v Gospoda in sprejemati posebni načrt za njun zakon. Jožef je v odnosu z Marijo resnično izkusil in živel darovanjsko ljubezen.

    V Svetem pismu ga zadnjič srečamo, ko z Marijo zaskrbljeno išče dvanajstletnega Jezusa po jeruzalemskih ulicah. Ko ga najdeta, ne reče ničesar. In tudi mu ni treba, ker je tam, prisoten in skrben. Kot vedno. Zgled očetovske ljubezni.

    Sveti Jožef je bil resnično velik mož, ki je svojo veličino živel v ponižnosti pred Gospodom in v podarjajoči ljubezni do Jezusa in Marije. Vsem nam je lahko velik zgled in močan priprošnjik, kot pravi tudi sv. Terezija Velika: »Ne spominjam se, da bi bila kaj prosila sv. Jožefa, pa bi mi ne bil dal. Ne verjela bi, koliko velikih milosti mi je Bog podelil po posredovanju tega svetnika in iz koliko telesnih in dušnih nevarnosti me je rešil. Drugim svetnikom je dal Bog – tako se zdi – moč, da morejo pomagati le v kakšni posamezni zadevi; tega svetnika pa sem spoznala kot pomočnika v vseh stiskah.«

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja